Ponesrečen feljton

Ponesrečen feljton. Ivan Cankar

Izdano:	Slovenski narod 21. maj (1910) 43/113
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Lepega majskega jutra sta se Milan in Breda napotila na zadnji izprehod. Šla sta počasi po tihi gozdni poti, tesno objeta; molčala sta, da bi beseda ne motila pokoja, ki je bil v njunih srcih, trudnih od trpljenja. Na licih mladost, ljubezen v očeh, v prsih bridkost in smrt.

Sedla sta na samotno klop. Nad njima je pošumevalo in prepevalo v kostanjih, globoko pod njima se je svetilo mesto v belem jutranjem solncu.

Nagnil se je k nji, ustnice so mu trepetale, komaj je branil solzam.

»Kaj bi jaz dal, o Breda ...«

— »Eno kavo, tri čokolade ... pol litra cvička!«

»Kaj bi jaz dal, o Breda, da bi šel ta kelih mimo naju, da bi ne bilo teh solz v tvojih lepih očeh! Da sem kralj, dal bi svoje kraljestvo, da sem Bog, dal bi svoje božanstvo, da sem kristjan, svojo dušo! Zase ne tožim, ne prosim, svoje mladosti ne objokujem. To svoje življenje, nepotrebno, brezpomembno, kakor ...«

— »Jerca, Metka, Mici! ... Kje pa so te ženske, da nobene ni blizu?«

»... kakor kaplja na veji, bi dal beraču na cesti, če bi ga maral! Ali krivično je, o Breda, krivično od Boga, od sveta in od življenja, da mora uveneti tvoja mladost, preden je cvetela, umreti, preden je živela! Kaj ne priča tvoja lepota, tvoja nedolžnost in blagost, da te je bil Bog ustvaril za srečo! Če je Bog nad nama, če naju vidi in se naju ne usmili, tedaj je kakor vrtnar, ki je bil sam vsadil žlahtno cvetico, ji zalival ter ji stregel, dokler ni dorasla cvetju, nato pa jo je izruval, jo pohodil ter jo vrgel v jarek!«

Oklenila se ga je krog vratu: lice je gorelo do lica, solza se je družila solzi.

»Kaj več ne veš, Milan, kako sva obadva sanjala o tvoji prihodnosti, polni slave in solnca? Moje življenje je kakor cvet na polju, ki uvene brez spomina. Darujem ga tvoji in svoji bridkosti s tako mirnim srcem, kakor da bi izlila kozarec vode v pesek. Tvoje življenje pa je kakor drevo, ki bi dajalo žlahten nad lačnim in žejnim. Če naju Bog vidi ...«

— »Čakaj, da ti povem, kako sta Binček pa Suzi ... Minka, na mleko glejte ... kako sta Binček pa Suzi ... o, dobro jutro, Suzi! Kaj pa Binček?«

»Če naju Bog vidi in se naju ne usmili, je podoben vrtnarju, ki je bil v sadil žlahtno drevo, pa ga je posekal, preden je dozorelo cvetje!«

Molčala sta; z zastrtimi, orošenimi očmi sta gledala na mesto, vse veseložareče, v življenje vabeče. Vztrepetal je kakor v upornem, brezupnem srdu — suženj, ki z zobmi grize verigo — ter je vzkliknil:

— »En sifon!«

Ne, vzkliknil je:

— »Kavo za gospoda Kajzelja!«

Ne, vzkliknil je:

»Ni resnica, da je v naturi pravica zakon! Ni resnica, da nobena moč ni izgubljena, preden ni dovršila svojega delavnega dne, vsega in do konca! Kaj ni v meni več nego vedro moči, ki bo izlita brez koristi? Kaj ni v tebi toliko lepote, da bi obsolnčila več nego eno življenje? Vse izgubljeno, brez smisla zapravljeno! Ne, v naturi ni ne pameti, ne zakonov, ne ciljev; in če je natura Bog, ni v Bogru pravice! Kajti pravica je pamet, zakon in cilj!«

Prijela ga je za obedve roki:

— »Torej, da ti povem, kako sta Binček pa Suzi ... Jezus, mleko! Zakaj pa ne gledate! Komaj se človek malo stran obrne ... Če pride Olga? Ne pride; je že spet malo bolna ...«

Prijela ga je za obedve roki:

»Ne pravdaj se z Bogom ob tej uri molitva! On nama je poslal bridkost; on sam ve, če je v nemilosti milost, v brezčutju sočutje. Potrkala sva na vrata, da prestopiva ta črni prag. Kadar se to zgodi, se bodo odprle najine oči in najino srce bo spoznalo. Kar uči katekizem, sem občutila sama, če mi je bilo hudo in težko: da je smrt vstajenje!«

Objela sta se in poljubila. Nato je posegel v suknjo in je držal v tresoči roki ...

— »Porcijo šunke, pa ne premastne!«

Držal je v tresoči roki drobno steklenico; ker se z nožem ni dala odpreti, jo je razbil ob klopi; ves beli prah, ki je bil v njej, je spustil v ploščato steklenico, kakor jih nosijo popotniki.

— »Metka!«

— »Žane! Pa kako nebel!«

»Breda!«

»Milan!«

— »Jerca! ... Presnete babe ... prej naroči, potem je pa ni od nikoder!«

»Le enkrat še, da ti pogledam v oči, o Breda!«

— »Jetrca za doktorja!«

»Le enkrat še me poljubi, o Milan!«

— »Liter belega, pol litra rdečega!«

»Zbogom, Milan!«

— »Dobro jutro, Cilka!«

»Zbogom, Breda!«

— »Servus, Binček!«

V tistem trenotku sta si zastrmela v oči v nepoznani radosti in sreči.

»Kaj si to ti, o Breda!«

»Kaj si to ti, o Milan?«

— »Trinajst čajev!«

— »Dvakrat mleko, petkrat čokolado, trikrat kavo!«

»Angelj si, Breda; pa vendar sem te koj spoznal, na očeh sem te spoznal in na smehljaju tvojem!«

»Lep si in velik, Milan, kakor kraljevič sam; pa vendar sem te koj spoznala; na čelo sem te pogledala in na ustnice, pa sem te spoznala!«

»Ozri se na zemljo, Breda!«

»Na klopi sedita, tesno objeta k nama strmé njune bele oči!«

»Iz bridkosti —«

— »Čokolada!«

»Sladkost porojena!«

— »Za gospoda Mayerja z veliko smetano!«

»Iz smrti —«

— »Sedem kav!«

»Večno veselje!«

— »Pet čokolad, tri kave, ene mleko!«

— — — — — — — — —

Zdaj mi je pa dovolj! Bog mi je priča, da na Rožniku več ne bom pisal feljtonov; v kuhinji že ne! —