Ponos in ljubezen

Ponos in ljubezen Ivo Trošt

Povest; spisal Ivan Trošt

Izdano:	Edinost 10/90, 91, 92, 93, 94, 95; 1885
Viri:	dLib 90 dLib 91 dLib 92 dLib 93 dLib 94 dLib 95
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Uvod.

Bil sem tam na razvalinah
Ki strmijo v visočino
Na povzdignjenih pečina
Na izvidiku dol' v dolino.

Dr. L. Toman

Jaseni l. 187* sem čul starca Jerneja, ko sva šla ravno mimo Zagrajskega gradu, da je rekel: »Oj, časi, zlati časi. Ko je stal ta grad še v popolnej svojej lepoti!« Jernej je bil človek uže star ali vendar je imel še dober spomin. Otroci na paši so ga vedno nadlegovali, da jim je pravil kake dogodbe, ali pa pravljice. Radoveden mu rečem, naj mi kaj pove, kako je otemnela slava in zamrl rod grofov Zagradskih. Jernej je imel navado, da se je o takej priliki prijazno namuznol, kot bi hotel reč', da mu je dobro, ker mi more kaj pripovedovati. Pasel je ovce blizu urada, zato sem bil prišel k njemu.

Počasi sede na bližnji zid, izvleče tobakovo mošnjo izza pasa, natlači svojo kratko pipico, kakeršne so le še na Kranjskem pri starcih navadne, zakreše in jame praviti. Veselo sem poslušal starca, ko je tako lepo pripovedoval tragično zgodbo o zadnjih gospodih Zagraiskih. Pozneje sem stvar spravil na papir. Težko da je vse tako, kakor je starec to govoril, ker jaz in spomin moj nisva zmeraj dobra in pa ker vem, da je moj slog mnogo okorneji od starčevega. Saj mu je tekel jezik tako lepo, v tako lepih stavkih in ličnih perijadah in jedrnato, da bi ga bil mogel le z lahko in hitro tekočim peresom natanko posneti.

Ker nisem imel blizu ni peresa ni papirja, tedaj potajem tu č. bralcem povest, kakor sem si jo zapomnil.

Prvo poglavje.

Tam na kraj' zelene vode,
Tamkaj beli grad stoji.

Narodna pesem

»Kaj praviš Miha«, govori sedemnajstletni volarček Tone svojemu prijatelju Mihu, grajskemu hlapcu, »kak neki mora biti novi ta gospod, katerega sedaj očakujejo v gradu, kakor slišim?« – »I-i« oglasi se Miha, »nekateri pravijo, da je blezo gospoda grofa brat«.

»Kaj pa, kaj pa« pristavi dekla, razmršena Neža, ki je bila prav sedaj prišla po neke ukaze v grad; »brat je brat, jaz vem, da je; saj sem ga pestovala, ko je bil še mlad in majhen«.

»Bog ve, ali bomo morali tudi njega imenovati „gospod grof“ ali kako?« do stavi nagajivo volarček.

»No, kako pa«, potrdi Neža uže za vogel odhajaje, ker se jej je mudilo, »še tega ne veš, da so od grofovske rodovine vsi grofi in grofice. Ali ti ni znano, da miši lovi, kar mačka rodi.«

Mej tem se oglasi dvorišči oskrbnik, gospod Namrde ter ukaže hlapcema, ki sta bila prišla iz bližnjih hlevov v grad naj zunaj malo posnažita, ker pričakujejo mladega gospoda, s kojim pride morda še kaka druga gospoda.

Namrde je bil majhne postave človek, imel je uže sive lase, zabuhel obraz in brke dolge kakor predivo pod nosom. Naročil je hlapcema opravila, in otšel.

Posli ti so bili služabniki gradu Zagradji, ki je stal ponosno liki orlovo gnezdo prilepljen na reber pod vrhom hriba, v katerega podnožji teče še dandanes precej velik potok. Okolu in okolu obdaja grad košati gozd, le na vshodnej strani, kder je drevje redkejše, prebiva nekoliko grajskih kmetov pod slamnatimi in z mahom obratenimi strehami. Stolp na zahodnej strani gradu je v strašilo hudobnim kmetom. Ali čemu to? Čemu je tudi še druga ječa na vstočnej strani grada pod zemljo? Saj Zagrajski grofje so bili dobri se svojimi tlačeni. Oni niso bili odrtniki. Za gradom je kapelica, kamor so hodili prejšni grofje Zagrajski k sv. opravilu; a sedaj je zapuščena, ker je oživela bližnja vaška cerkev, da ima svojega duhovnika.

Mej hišami grajskih kmetov se odlikuje in od druzih popolnoma loči ona, kder stanujejo gozdni uradniki, čuvaji in druge take gozdne prikazni. Na senčnej strani te hiše je bil va-njo še drug vhod in stanovanje s tremi sobicami, popolnoma ločeno od drugih prostorov te hiše. V njih je bivala zasebenica Ana, rajncega Janeza Svide udova, s osemnajstletno hčerko, krasotico Milico. Živeli sta mirno in zadovoljno ter se bavili z ročnimi deli. Milica je bila za možitev še premlada in za tako navadne ženine kot so se jej tukaj ponujali – preučena. Bila je mnogo let pri nunah v samostanu, kder se je popolnoma izobrazila. Bila je res veličastna prikazen. Modre oči, kostanjeve obrvi, ko zlato rumeni lasje, malo podolgasti obrazek in zraven še precej visoki njen stas, dajal jej je nekaj poetičnega in za tako zapuščen gorski kraj nekaj nenavadnega.

Njena mati – moralo jej je biti kakih štirideset in še več let – bila je malo bolj nizke, postave, prijaznega obraza, na kojem se je videlo da je moral biti nekdaj lep. Sploh je bila Ana prav nežna stvarica, žena, kakeršnih je mnogo po širnem svetu.

Vsake jeseni so se shajali bližnji in daljni lovci, gozdni čuvaji in morda še kak bližnje plemenitnik ter hodili z grofom na lov. Nekdanji grofje Zagrajski so bili baje strastni lovci. In kako da ne bi tudi bili? Od vseh strani jih je obdajal in jih obdaja gozd in le gozd. Druge zabave je pa jako malo v tej samoti. Letos so imeli biti ti lovi še sijajnejši. Pričakovali so z Dunaja mlajšega grofovega brata Venceslava, ki se tudi udeleži lova.

Neke nedelje popoludne pridrdra skoz grajska vrata lepa kočija. Vse je vedelo, da se je pripeljal mladi grof. Najbolj se ga je veselila grajska kuharica, debela ženka, ki je delila posteljo z gospodom oskrbnikom Namrdetom. Bila je v gradu kuharica uže pol živenja. Grof Zagradski ni bil oženjen; zakaj ne, to je bila skrivnost. Grof Radivoj je hodil po dvorišči. Ko je priropotala kočija, šel je bratu naproti. Bil je visoka, vitka postava s črno brado in lasmi. Obraz njegov, akoprem aristokratski, bil je vendar prikupljiv.

Brat njegov, Venceslav, bil je lep mladenič in v prvem pogledu grofov brat. Radivoj mu poda roko, katero ta krepko stisne.

»Da si vendar prišel, uže težko sem te čakal. Pojdi, pojdi, da se malo oddahneš; vem, da te je utrudila dolga, pojdi, da se kaj pomeniva!«

Posle desete ure zvečer vidimo še oba brata v renesainčnej sobi za mizo pri rudečej kapljic. Govorila sta mnogo in o marsičem. Posebno zgovoren je bil mladi gospodič, bratu popolnoma podoben, le mnogo mlajši. Oči, so mu bile še bolj žive kot Radivoju in grajska kuharica je rekla, ko ga je videla:

»Saj sem rekla, da bode tako lep gospod ker sem ga pestovala, vedela sem to. Tako je lep, da še sv. Lenart na velikem oltarji ne tako.«

Služkinja je tako govorila, ker se jej je zdelo, da je vse to ona sama tako napeljala.

»Veš, Venceslav«, pravi Radivoj bratu kupo natočivši. »Ostani tukaj pri meni dokler ti drago. Službe ti ni treba iskati nikake. Res je, da si dovršil juridiške nauke, ali to le radi lepšega in pa ker je rajnki oče tako hotel.

Živela bodeva skupno, dok se ti bo zdelo. A kedar se tega naveličaš in bodeš uže polnoleten, ne bodem ti branil, lahko si poiščeš družice in kar je tvojega, moral se bodem umaknoti«. Venceslav je molče poslušal besede bratove; a, ko je končal, pravi:

»I jaz sem tako mislil. Popolnoma se jemam s tvojimi naklepi. Veseli me, da bodem mogel uživati čisti gorski zrak v kraju, kder sem ugledal sveta luč. Kar se zadnjega tiče, namreč ženitve, ni malo me ne veseli. Težko, da bi se še tako brž ženil. Saj vidim tebe, kako prosto kot ptič živiš, ker nisi oženjen!

Pijeva ga na svoje zdravje!«

Drugo poglavje.

Za tiče pripravljal,
Pa deklico vjel.

V. Vodnik

Teden pozneje se je razlegal lovski rog po hribih in dolinah še ne dobro uro od grada Zagrajskega. Lovci so se dobro imeli, ker je bilo vedno mnogo divjine. Uže za rana je otišlo lovsko krdelo in z njimi tudi znana nam brata, grofa Zagradska. Namenili so se bili, da pojdejo danes proti vshodnej strani grajskega gozdu. Tako so tudi šli. Kmalu so se lovci se svojimi naganjači razkropili na vse strani; ker je bil gozd vsem dobro znan, vedel je vsakdo za kako zatočišče divjačini, v kakej lepej, tihej dolinici. Dan je bil jasen prav lep jesenski dan. Grofa sta hodih nekaj časa skupaj ter se pogovarjala o tem in onem; a še pred poldnem se ločita, misleč, da se okolu nekega hribčeka zopet snideta.

Vencelav se spusti se svojima dvema psoma, Turkom in Hipo, po poti, ki drži iz gozda, nadejaje se, da sreča brata. V tem hipu zasledita njegova psa srno in jo drvišata iz gozda. On umeri za njima, ali nobenkrat ni bil tako blizu da bi jo bila dosegla njegova krogla. I psa sta bila srni vedno za petami; da bi bil ustrelil, zadel bi bil tudi lahko katerega psa.

Prišli so bili uža pod vasico in hribček, kjer je cerkvica, od koder ni več nad dva streljaja do Zagradja. Ko je bil Venceslav za vrtno ograjo čuvajeve hiše, uprav ta čas sta nagnala psa srne proti njemu; on ustreli. Srna pade, prevrže se še nekolike krati po zemlji in pogine. Izvrstni strelec jo je zadel v srce. Ali v tem trenotji zacvili tudi Hipo in prišanti po tleh k svojemu gospodu. Noga mu je krvavela.

A ko je Venceslav ustrelil, zakričalo je še drugo nežno grlice za vrtno ograjo. – Milica je bila na vrtu blizu tam, kder je vzdahnola srna. Ustrašila se je bila ubožica. Pogleda preko ograje in zagleda strelca Venceslava mladega grofa. Oblije jo rudečica, naglo se skrije za ograjo ter začne grebsti okolu lepo cvetočih vrtnic. Bilo je prepozno. Lovec je videl nje milo, ljubeznjivo obličje.

Hitro priskače k ograji in reče: Žal mi je, da sem Vas prestrašil, nisem hudega mislil. Se je li vam kaj zgodilo, pokličem na pomoč.

»Ni treba, ni treba, hvala lepa, gospod grof«, reče ona še bolj vznemirjena. »Ali prestrašili ste se gospica?.«

»Ni bilo sile, ne, gospod grof; naj Vas to ne skrbi,« reče ona in pobesi oči.

Prvikrat, od kar je stopila iz samostana, čula je danes besedo gospica. To jo je spravilo v nekako zadrego, ali Venceslav jo še vedno nadleguje s prašanji. Prosil jo je, naj mu odpusti, ker jo je tako prestrašil, in ko ga je potolažila, prosil je, naj mu utrga in podari rudečo rožo v potrdilo. Ona je zopet zarudela, nekoliko se obotavljala, ali slednjič z nežno ročico utrgala cvetico ter mu jo dala!

Zdaj se je začul glas: »Dobro, dobro, gospod grof, čestitamo!« tako je zakričal bližnji lovec. Lovci, ki so bili blizu, prihiteli so, ko so čuli strel ter obstopili sruo, ko je bil mladi grof še pri plotu.

Težko se je ločil od tako lepe deklice, kakor je bila Milica in še odhajajoč je šepetal: odpustite, odpustite! – Lovci so pobrali srno ter jo odnesli v grad in Venceslav je moral ž njimi.

Hipu so obvezali nogo, da se mu zazdravi, ker rana ni bila huda.

Kmalu popoludne so došli še drugi lovci in ž njimi i grof Radivoj. Vse je bilo radostno in veselo ter čestitalo mlademu plemiču, da ima tako dobro oko; on je trdil, da je bila to sreča. Prijazna bralka bi pa morda vso stvar razlagala z našim Vodnikom:

Po hribih nastavljal,
Doline zajel;
Za srne pripravljal
Pa deklico vjel.

In Venceslav je res čutil nekaj v srcu, kar mu je vedno predočevalo krasno gorsko cvetko – Milico.

Tretje poglavje.

Ti me raniš,
Ti mi braniš,
Da ne morem spat' domá.

Dr. Preširen

Milica se je vrnola v hišo k materi ter jej povedala vse, kar se je pripetilo, z neko razmišljenostjo, katere pa sicer previdna in skrbna mati in opazila. A v mlado Miličino srce se je vcepil milo proseči glas: utrgajte mi v potrdilo rudečo rožo!

Premišljevala je: on je grof in jaz – skrivši lepi obrazek z belima rokama, z a – plakala je britko in solzice – drobni svetli biseri, pritekle so skozi drobne prste ter kapale na krilo. Vse to je bil le sen, težek sen, misli si in se ohrabri.

Po noči ni mogla več spati, kakor poprej, ampak bdela je in premišljevala.

Mislila je to in ono, mislila tudi o mladem grofu; ali neka čudna moč jej jo vselej razdrla lepe nade.

Saj sem bila v samostanu odgojena, odgojena z gospodičinami, ki imajo uže sedaj častne službe, ali so pa mirjene soproge in le mene je zanesla usoda v ta gorski kotiček, kder ni skoraj nikakih olikanih ljudi.

Saj so mi moje součenke vedno rekale, da sem lepa; me-li misli Bog zavreči, uničiti vse moje mladostne nadeje? Ne, nikakor ne, saj je on dober. Onc gotovo noče, da bodo prazni vsi moji upi, katere sem gojila v lepih mladih dneh, v najlepših svojih časih. Bog ve −.

Kar začuje žvižganje na onem mestu, kder je stal prejem dau Venceslav. Milica vstane in pogleda skozi okno. Luna je oblivala vse stvari se svojo bledo svetlobo. Krasni ženski stvor v brhkej nočnej obleki, Milica, stala je pri oknu in opazovala daleč tam za vrtno ograjo možko podobo. Zdelo se jej je, da je Venceslav.

Česa neki išče tamkaj tako pozno po nudi? Morda i njega skele »srčne rane« in mučijo notranje boli.

Mraz pretrese nežno žensko bitje pri oknu, žensko bitje, katero je občutilo moč prve ljubezni. Prestrašena se skrije pod odejo, ali prav za malo časa. Kmalu se je zopet pokazala drobna glavica izpod odeje ter obračala lepi očesci proti oknu. Poslušala je, če še kdo žvižga. Zdelo se jej je, da posnema nekdo pesni melodijo tistega nesrečnega, zaljubljenega Nemca, ki zdihuje:

Ich weiss nicht, was soll es bedeuten,
Dass ich so traurig bin,
Ein Märchen aus alten Zeiten
Kommt mir nicht aut den Sinn.

Marsikdo poreče, da bi bila primernejša zadnja stiha, ko bi bila taka-le:

Ein Märchen aus alten Zeiten
Kommt mir nicht aus dem Sinn.

Za nekoliko trenotkov je zopet vse tibo. Venceslav je odšel. Vedno še mu je morala v duhu snovati pred očmi podoba njena, tako, da je šel še enkrat pogledat ono mesto, kder je videl Milico, misle, da jo morebiti zagleda na oknu. Saj spati tako ni mogel.

Vina obilica mu je razburila vse misli.

Četrto poglavje.

Pregnati kragulja, ki kljuje srce
Od zore do mraka, od mraka do dne.

Dr. Preširen

Drugi dan je bila Milica uže jako zgodaj na vrtu. Šla je naravnost k onim cveticam, kder je stala včeraj, ko ga je videla.

Skusila je z milim svojim glaskom posnemati melodijo one pesni, katero je čula po noči. In res se jej po nekoliko posreči posnemanje one arije. Kar v ograji nekaj zašumi, ona se ozre − bil je Venceslav.

»Dobro jutro, krasna pevka!« − Ona zarudi prav do ušes po tem pozdravu. On je tedaj slišal, da je prepevala iste stihe kot on sinoči. Oh, kako jo je sram! On tedaj ve – on ve vse –! Tako je mislila Milica.

»Gospica«, pravi on, »včeraj sem Vas prosil, da mi podelite v potrdilo, da niste nič jezni, cvetko, rudečo cvetko. Včeraj ni bilo prilike, danes sem na navlašč tukaj, da mi jo podarite. Prosim Vas lepo!«

Ona molči nekaj časa, potem se pa vendar ohrabri in dé:

»Kaj Vam hoče moja cvetka, gospod grof? Menda se hočete z mano šaliti. Ako Vam podam cvet, gotovo ga zavržete, ko dojdete domov ali pa kam drugam, da boste le strani od mene!« V tem trenotku ga je pogledala v žive njegove oči. Smehljaj jej je silil na usta, vendar se je premagovila ter pogledala stráni.

»Motite se, gospica, v tej zadevi. Cvetka mi bo le znak prijaznosti Vaše!« Pri teh besedah spozna, da se je skoraj zarekel in zarudi, a rudečice te se je le malo videlo, ker mu je obraz pokrival po nekaterih delih lic bel mah, kar bi morda kdo trdil, da je podloga lepej rumenej bradi.

Ona seže po cvetki, utrga jo in nekako mehanično poda Venceslavu. Ali on jo v hipu prime za roko, a Milica se mu brani. On porabi to nepriliko in jo prime za obe.

»Gospod grof«, zdiha, »pustite me, če ne bom vpila na pomoč!« Ali on se ne da preprositi.

Gospica, deje Venceslav, še vedno za obe roki jo drže. »Ni mi znan ni Vaš stan ni rod, le to mi je znano, da Vas prisrčno ljubim!« – V tem trenotku nekdo zahrka za nju hrbtom. Ona se strese in hoče uže zavpiti na pomoč, ali v tem migljaji jo Venceslav pritisne na prsi in jej poljubi rudeči ustni.

Šel je mimo nek starec z bregovja ter videl, kako se šali mladi grof z ubogo deklico kakor je pravil.

Čakaj me drevi na tem mestu, reče Venceslav odhajaje. Ona je še dolgo potem gledala za njim.

Mimo omenjenega vrta je bila steza na bližnjico z bregovja h gradu in njega bližnjim poslopjem. Starec je šel po opravku h grajskim hlapcem.

Prišed tja je povedal brzo dekli Neži, kar je videl in slišal.

»No, saj ne bi bilo slabo«, pravi dedec, »samo tega se bojim, da iz te moke ne bo kruha, ker taki gospodje, kakor je naš mladi grof, izbero si navadno bogate in sloveče neveste. Ančkina Milica je res lepo dekle, ali kaj pravim dekle, gospa, gospa bila bi lakko in še materi pomagala!«

»Za pet krvavih ran, to pa ni mogoče. Naš gospod je grof in Milica ni nič!« Tako je govorila Neža, roci s zavihanima rokavama nad trebuhom sklepajo.

»Ali jaz pravim, da je to nevarno, za mlado Milico sila nevarno«, doda starec. »Meni je sicer vse enako, tako ali tako, vendar pravim še enkrat: boljša je prva zamera od zadnje!« Na to odide starec po svojej poti.

Venceslavov brat Radivoj je bil tiste vrste človek, kakeršnih je malo na božjem svetu. Se svojimi tlačani je bil dober, kakor predniki njegovi. Samo da so mu dajali desetino, pa je bilo vse dobro. Za gospodarstvo se ni mnogi brigal; tudi v društva ni zahajal preveč. Včasih je kaj čital in pa šetal se je, to je bilo njegovo vsakdanje opravilo. Najraje je pa sedel za mizo, kder se je iskrilo dobro vino ter se ga nalezel. In ko ga je bil uže poln, šel je v svojo sobo in v posteljo. Večkrat se ga je oskrbnik Namrdè nalil brez vse plače, ko je pil ž njim.

Nihče si ni vedel tolmačiti grofove te čudnosti. Vsako leto je odšel Radivoj po dva meseca ali še več na potovanje, sicer je pa bil vedno doma.

Venceslavu se je to čudno dozdevalo. On je sicer poznal svojega brata od mladih nog. Bil je Venceslav, kakor so morda bralci uže spoznali, kakih dvajset let mlajši od brata Radivoja. Kmalu po Venceslavovem rojstvu mu je umrla mati, grofica Filomena, in ko je imel kacih šest let pa še oče, pošteni in jako priljubljeni grof Žiga.

Radivoj je malo pred očetovo smrtjo prišel iz šol na dom ter prevzel gospodarstvo v Zagradji. Ko Venceslav doraste, imela sta brata deliti posestvo. Mlajši naj bi dobil oddaljeni grad Ponor, starejši pa znano nam Zagradjo.

Ker je bil Radivoj dakle jako čuden v svojem privatnem življenji, mislil si je Venceslav o njem marsikaj. Res je, da je bil uže nekoliko v dobi, ali pri petinštiridesetih je človek še čvrst. Da bi si Venceslav to razjasnil, sklenol ga je prašati.

Nekega dne popoludne sta sedela brata v elegantno opravljnej jedilnici, po stenah okrašenej se starinskimi slikami svojih prednikov. Pred njima na mizi žari se zlato-rumeno vino.

Venceslav se nagne k bratu s pravo žensko zaupnostjo in ga praša, zakaj je vedno tako otožen, melanholičen, žalosten.

Težko mu je delo to bratovo prašanje, ni ga bil pričakovnl. Nekoliko časa molči, potem pa prične:

»Nobenemu še nisem razodel tožnosti, ki me vedno obhaja. Tebi jo hočem razodeti, ker si brat moj in ker upam, da bodeš srečnejši od mene; a danes sem nekako nenavadno otožen, oprosti mi, da ne morem. Kak drug dan sem pripravljen, da ti to razodenem.«

Peto poglavje.

Teb' v naročje glavo trudno
Denem, gledam ti v obraz,
Ti pa smejaš se priljudno
Ko si se nekdanji čas.

S. Jenko

Milico smo pustili tam, kder jej je rekel Venceslav, naj ga počaka zvečer na istem mestu. Kako se jej je zdel ta Venceslav lep, ne more nikdo popisati. Čem dalje je mislila o njem, tem bolj se jej je srce razvnemalo za-nj.

In on tako lepo govori ž njo, kot bi bila sestra njegova, nazivlje jo s tako lepimi imeni. Ona ga ljubi. Kako da bi ga ne ljubila, ko je vendar tako lep in dober.

Uže prvi večer ga je pričakovala v mraku na onem mestu in tako lep je bil ta večer. Saj trdijo mnogi, da je ta doba najlepša v živenji človeškem. Ne rečem, da ni lepa, ali tudi brez žalosti ni.

Shajala sta se potem skoro vsak večer in mladi srci nista pozali ni stanu, niti krvi razlike, bili sta ta čas srečni.

Ana, Miličina mati, spoznala je sicer neko spremembo na njej, ali kaj tacega, kar je bilo, še sanjala ne bi bila. Milica jej ni nič več povedala, nego prvi dan, kar je spoznala Venceslava.

Da ljubi grof njeno hčerko, tega še misliti ni mogla, niti smela.

Da pa to stvar nekoliko bolj spoznamo in ker ima ta oseba veliko važnosti v našej povesti, hočem napisati nekaj črtic o nje prošlosti.

Šesto poglavje.

Za Min'co živeti,
Jo imeti želim,
Bi hotla me vzeti,
K poroki hitim.

M. Kastelec

Preselimo se v duhu časa na kakih dvajset let nazaj in poglejmo nekoliko, kako se je godilo takrat z našima osebama Radivojem i Ano.

Po ozkej ulici glavnega mesta meri korake uže pozno po noči mladenič skoro visoke rasti, lepega in četudi aristokratskega vendar nekako prikupljivega obraza, kakor se more razbrati pri brlečej svetlobi pouliških svetilnic.

Mladenič zavije v neko po zvunajnosti vsaj imovito in lepo hišo. Precej pri velikih vratiti se ustavi in pogleda okolu sebe.

»Saj je ni«, reče sam seboj mladenič, ter gleda okrog.

»Je, je«, oglasi se mil, nežen glas izza vrat in deklica se mu ovije okolu vrata. Mladenič se nasmeje ter poljubi krasno nagajivko v lepo lice.

»Viktor«, deje ona smehljajočim glasom, danes pa smeš z manoj gori k očetu. Vse sem mu naznanila, vse razodela in on je zadovoljen ter te želi videti in poznati oj, kako sem jaz vesela, Viktor, ti še ne veš ne!«

»Kdo ti je pa rekel, naj mu poveš?« praša on nekako strogo, ali ona je danes tako vesela, da tega ne čuti ter nadaljuje:

»Ni drugače, danes moraš z manoj gori. Oče moj hočejo tako. Potom bodeš smel hoditi v našo hišo in meni in tebi ne bode več treba, da bi se tukaj na tem mestu skrivaje shajala. Da bi bila tudi moja mati še živa, kako bi se ona veselila z manoj, ali ni je več. Viktor ti mi bodeš nadomestoval roditelje, ko bom tvoja je-li?«

On se sicer nekako obotavlja, ali vendar odide z lepo, rumenovlaso spremljevalko, katera ga je vedla za roko in jo vedno stiskala z belimi prstiči svojimi, ko sta stopala po stopnjicah v prvo nadstropje.

Dojdeta v bogato opravljeno sobo premožnega mestnega trgovca.

Petdesetletni mož, dekličin oče, sedi na mehkem naslanjači ter se trudi, da bi vstal in odzdravil ptujcu, katerega je njegova hčerka Ana pripeljala za roko v sobo.

Viktor se nakloni prijaznemu možu ter mu poda roko.

Začnejo govoriti.

Kakor navadno v prvih trenotkih spoznanja, tako so tudi znanci govorili samo o navadnih rečeh. Ali ker je Viktor skoro vedno silil le naravnost k smotru svojemu, jel ga je mož spraševati o tem in onem v zadevah njegovih. Kaki so očetova posestva, katera misli podedovati, ali bode oče zadovoljen ali ne, če se on oženi. Na vsa prašanja je Viktor lepo odgovarjal in Ana ni obrnola oči od lepega svojega ženina. Saj ga je tako iskreno ljubila.

Odhajajočemu je dejal starec:

»Veseli me, da ste nas obiskali in upam, da nas boste še mnogokrat predno dovršite studije svoje!«

Ana je sprejela potem novega gosta in vroč poljub, ki je združil ustni obeh bil je mogočen porok iskrene njegove ljubezni.

Poglejmo nekoliko uže znanega nam mladeniča in razmotrujmo družinske njegove razmere.

Sin je bogatega erofa Zagrajskega. Studira na juridičnej fakulteti, katera je v glavnem mestu. Juridični nauki so bili takrat pri plemenitnikih navadne studije. Pravo njegovo ime je Radivoj. Radi samosvojih namer si je spremenil bil ime – Viktor.

Ko je bival v mestu, zaljubil se je bil v mlado, brhko hčerko trgovca Zobka – vsega mesta krasotico Ano. Ker sta se shajala le po noči, ni nikdo vedel za nju ljubezen.

On ni nikdar ozbiljno mislil na ženitev, tem bolj pa njegova ljubimka, nepokvarjeno srce. Ljubila je Viktorja z vsem ognjem prve ljubezni.

Njej ni on nikdar resnice govoril, če ga je prašala po njegovih roditeljih, o domu in rodnem mu kraju. Ko bi bil povedal, da je grofov sin, ne bi bila verjela sladkim besedam njegovim. Kedar ga je ravno nadlegovala takimi prašanji, odgovarjal jej je, da je oče njegov veleposestnik na Notranjskem.

Ljubeče srce mu je vse verjelo. Ali da bi bila ubožci velela, kaj misli nje ljubimec, gotovo bi bilo vse drugače.

Da ga ne bi spoznali v nelepih nakanah njegovih, nadel si je bil drugo ime.

Viktor ali prav Radivoj izvrši nauke in se odpravlja na svoj dom. Ali tu se oglasi Ana, da je ne sme zapustiti, da se morata prej ko mogoče poročiti, ker tako hoče njen stan, kajti ona je uže čutila – novo živenje pod svojim srcem.

Tega se Radivoj ustraši in pobegne skrivaj iz mesta in domov.

Ubogi starec Zobek je hodil ves obupan okolu nekdanjih prijateljev Radivojevih in kaj izve – Viktor je grof Zagradski.

Taki udarci razžalijo do smrti ljubeče roditeljsko srce in naš narod ima to za veliko sramoto, kar je, če se opazuje to z moralnega stališča našega ljudstva, tudi res. –

Zobek se je razjokal, kakor dete in neprestano karal svojo hčerko, četudi je bil on toliko kot ona vse nesreče kriv.

Pretil jej je, da jo zapodi od hiše, ko se približa čas poroda.

Togojočej Ani so bile to žalostne ure. Nič več ni mogla bivati pri svojem očetu, ki jo vznemiruje dan za dnem, njeno srce pa gine za njim, kogar je ljubila in ki je odšel, ko jo zakopal v strašno sramoto. Napravi se in odide za Radivojem sama ne vede prav kam. Odšla je po noči brez dovoljenja očetovega iz mesta. Kako je ubožica potovala in hodila, ni mi pravil starec, a vsakdo si more misliti, da je bil ta pot pravi trnjev pot. Srečno, a malo živa je došla v vasico Orehovje ter tu vse izvedela o svojem ljubimci, a nikomu ni črhnola ni besedice, da jo je on nekdaj ljubil. Voljno je trpela ter si lajšala žalost svojo z obilnimi solzam, s kojimi je cele noči pred porodom močila vzglavje postelje svoje.

Ker je imela seboj še precej denarja, ni se jej godila krivica. Gostoljubni ljudje so jo prejeli pod streho ter jej zvesto stregli pri porodu.

Dober mesec po porodu vzame Ana v naročje dete svoje, dobro ga zavije – bilo je namreč po zimi – ter nese v grad, da oče otroka, nežno deklico, sprejme in očetovski odgoji. A prevarila se je uboga deklica.

Odgnali so jo hlapci iz gradu, kakor da bi bila kaka norica. To je bil nov udarec za nežno čuteče materinsko srce.

Res, veliko mora mati prebiti z majhnim svojim otrokom, ali žalost, če jo zato še zaničujejo in zasmehujejo, hujša je od bolečine.

Radivoj je pogledal skoz grajsko okno na dvonšče, kder so odganjali njegovo nekdanjo ljubimko. Videl je tisto lepo oko, tista lepa ustna, ki so se mu nekdaj rajski nasmehovala, skratka: videl je isto podobo, katera je mislila, da jo on tako ljubi kot je ona njega.

Oglasila se je v njem ona vedna naša spremljevalka, kojej pravimo: vest. Jel se je kesati.

Ali kako da vse to popravi. Oče njegov ne sme vsega tega nič vedeti; bil bi ogenj v strehi.

Ana si je bila najela stanovanje tam kder smo jo č. bralki prvi pot opisali. V stanovanji je bilo takrat skoro prav tako, kakor je dvajset let pozneje. Morda je bila tedaj kaka hišna priprava manj, ali to ne dé nič.

V teh prostorih je bil Radivoj tisti večer potem, ko je bila Ana prinesla dete v grad. Bodi-si, da je došel semkaj radi sočutja do nekdanje ljubimke, ali pa radi strahu, da bi ga ta ne izdala; nobeden ne more trditi, da ne bi bilo tudi nekaj očetovske ljubezni vmes; a te ni smel kazati pred svetom. Skival jo je, skrival pred svetom ter ni pustil nikdar, da bi bila pognala blagodejne kali v njegovem srci.

Stal je svojej nekdanjej ljubimki nemo nasproti. Ona je plakala, prav britko plakala in zdihovaje govorila:

»Radivoj, Radivoj, – pa kaj Radivoj, saj sem jaz Viktorja ljubila – kako sem se jaz, uboga, varala! Nikoli ti ne odpustim, nikoli!«

»Molči«, reče on skoro zapovedujočim glasom, pozabivši vse dobre naklepe in zamorivši opominajočega črva – vest. »Nisem prišel poslušat tarnanja in tvojih marenj. Če hočeš, poslušaj moj svet: Vrni se v mesto k svojemu očetu, za otroka bom uže jaz skrbel. Ali prvi in najvažnejši uvet je ta, da mi prisežeš popolnoma molčanje o vsem in pred vsakim.«

Ona mu odgovarja še vedno ihté:

»Ne, k očetu ne morem, ne smem. Pregnal me je, nesrečnico, radi tebe me je pregnal v daljni sveti.«

»Pusti me, da ostanem tukaj, vsaj v bližini tvojej. Kolnem se pri živem Bogu, da hočem o vsem molčati, le da me preskrbiš, da ne bodem v pomanjkanji in hčerko, sad najine ljubezni, vzgojiš, kakor je spodobno«.

»Tukaj ne moreš ostati«, pravi on še vedno istim glasom, kot preje. »Ali čakaj − !«

Posle nekoliko časa nadaljuje:

»Da, naj ti bode! Ostani le tukaj, ali tako ne smeš več biti, ker bi provzročilo kakov sum. Daj mi besedo, da se omožiš prej ko mogoče! Moža, krepkega in lepega mladeniča, preskrbim ti uže jaz!«

»Prosim te, nikar me ne ubijaj, saj sem uže tako malo živa. Zakaj me tako zatiraš? Vzel Bi mi najpreje deviško največe bogastvo: nedolžnost; a sedaj me hočeš pogubiti z nesrečnim zakonom,« vzdihuje ona, misleč, da vendar umeči jeklenega moža kamenito srce.

»Moraš« zarohni graščak. »Če se mi ne pokoriš, začnem drugače ravnati s taboj!«

Ana je morala, hočeš – nočeš, udati se zahtevam brezdušnega grofa; nekoliko za to, ker ni bila še popolnoma ugasnola ljubezni kal v njenem srci, nekoliko pa za to, ker jej ni kazalo druzega, kakor ostati tukaj. Oče bi jo gotovo ne hotel več spoznati za svojo in vsemu mestu bi bila v posmeh.

Nekoliko mesecev pozneje je bila uže Janeza Svide soproga, ki je bil gozdni čuvaj ter se po volji svojega gospoda in grofa poročil z Ano. Ljubil je ni nikdar in tudi ona njega ne. Milico, novorojeno Anino hčerko, poslali so bili nekam v odgojo. Ko je bila pa uže bolj odrasla, prihajala je vsake jeseni v Orehovje k svojej materi. Ljudje so bili ščasoma pozabili, kar je bilo in mlajši zarot je verjel, kakor sveto pismo, da je Milica Janeza Snide hčerka.

Ana je živela v posilnem tem zakonu sicer mirno, a ne srečno. V petnajstem letu trnjeve te zveze dveh različnih si bitij razloči ju smrt. Janez se preseli v večnost, ali kakor je starec rekel: šel je rakom žvižgat, polžem peti! Ne vem, zakaj je dostavil Jernej ta dovtip.

Ana je bila zopet prosta.

Potočila je nekoliko solza za svojim soprogom, a ne radi prave zakonske ljubezni, ampak radi tega, ker je obžalovala njegovo usodo – ker je bil grofa Radivoja čudno sredstvo – rob.

Preselila se je z malo penzijo v prvotno svoje stanovanje, kamor je došla tudi hčerka jej Milica nekaj let pozneje, kder se je razcvela kot prava vrtnica v jutranjej rosi.

Sedmo poglavje.

Al mogla sem čakati
Tebe na trati:
Se venček ljubezni ni zvil.

Narodna

Radivoj je bil nekega dne povedal bratu dogodbo svojega živenja; a ni bil v svojem pripovedovanji tako nepristranski in natančen, kot bi bil moral biti.

Sicer se je pa tekom celih treh mesecev v gradu in njega okolici prav malo spremenilo. Važno je le to, da so ljudje vedno bolj stiskali glave in si pripovedovali, kako hodi mladi grof Venceslav za lepo Milico. In res sta se shajala skoro vsak večer na mestu, katero nam je uže poznato; in tudi po dnevu, kder je bilo le mogoče in pa brez nepotrebnih prič.

To pride do ušes grofa Radivoja. Poslušal je skrivoma ženo svojeg oskrbnika, kuharico, ki je vestno pripovedovala svojemu možu, kako rada se vidita Venceslav in Milica.

Grajščaku jame siliti krv v glavo.

Sklenol je mladega svojega brata z grda odvrnoti od tega, kar je slišal, a potem, se vendar premisli.

Drugi dan ga pokliče uže jako zgodaj k sebi. Ubogemu Venceslavu se je uže zdelo, da bo kaj nenavadnega. Ukaže mu sesti in po precej dolgem molku jame:

»Dragi brate, kaj tacega ne bi bil pričakoval od tebe. Da bi bil še naju oče živ, ne vem, kaj bi on učinil. Ti gaziš in teptaš plemenitaško našo čast. Rajnki tvoj oče se obrne v grobu, če se izvrši, kar si ti nakanil«.

Venceslav je vso to introdukcijo voljno poslušal.

»Ti ne pomisliš«, nadaljuje, »da sva midva zadnja potomca naše rodovine in le na tebi je zdaj vse, da ne zamre obitelj grofov Zagradskih. Izvrstno si uže začel, kakor kak plebejec.

Preprosto, neolikano devo si si izbral in kakor čujem, misliš tudi o poroki s krasno plebejko. Pomisli, brate moj, in razmotri nevarnost, katera preti našej rodovini. Jaz, tvoj varuh, ne dovoljujem ti tega, pritožuj se, kamor ti drago!«

Zdaj se oglasi Venceslav:

»Veš kaj, braniti mi ne moreš nič. Milica mi je prva srce razvnela v sladko ljubezen; ona edina je in bode moja. Če mi ne dovoliš odločene dedščine po očetu, dobiti jo hočem s pomočjo cesarske pravice, katera se ni še nikoli mešala v zadeve prednikov naših«.

Radivoj spozna, da ima Venceslav ozbiljno, trdno voljo za hrambo svojih pravic; začne tedaj z lepa:

»Brat moj, usmili se me! Niso ti znane še vse moje razmere. Moja prošlost je tragična, jako tragična! Milica je moja − hči.«

Kako kratko in vendar tako pomenljivo je to ime: hči. Kako odločilno je bilo v tem trenotku, spoznajo lahko bralci sami. Uničilo je mnogo lepih nad.

Venceslav se strese pri zadnej bratovej besedi in odide. Nič več se nista videla tisti dan.

Radivoj je pa naglo korakal sem ter tja po svojej sobi. Po glavi so mu rojile različne misli. Tako sladko in vendar v posameznih slučajih toliko zoprno ime »oče« mu ni dalo mirú.

Sedaj se mora vse odkriti.

Osmo poglavje.

Nehvaležnost je sveta plačilo.
Pregovor.

Odmah tisti večer je bil grajščak Radivoj pri Ani. Hčerka nje Milica je vedno mislila, da je hči Janeza Svide, ker njena mati je bila mož – beseda, kar je bila tisti večer, ko je bilo dekle še majhno, zagotovila svojemu zapeljivcu Radivoju. Ko je tedaj prišel Radivoj v nje stanovanje, zdelo se jej je, da grof ni zaman tukaj.

Njegovi pohodi so bili redki. Če je kedaj dobila kako stvar za deklico iz grada, ni jej je grof te sam prinesel, niti ni povpraševal po otroku, ker ni hotel in smel čutiti v srci one slasti, katerej pravimo roditeljska ljubezen.

Ana je torej mislila hčerko kam poslati, ker je vedela, da to znači neko posebnost.

Grof namigne Ani, naj pusti deklico in začne v prav ostrem glasu:

»Ana, ko si došla v te kraje, nasvetoval sem ti prvi krat, da se umakneš od tu ter vrneš k svojemu očetu. Nisi me slušala! Sedaj ti pa ukazujem; moraš od tod! Tale, hčerka tvoja«, reče na Milico kazoč; – Ana je hotela nekaj zinoti, ali ustrašila se je ostrega pogledi Radivojevega. Hčerka tvoja je kriva, da moraš od tod. Do denašnjega dne sem imel usmiljenje s teboj, nekoliko sem čutil krivico, katero sem ti bil storil, če tudi si bila ti sama največ vsega kriva, ali sedaj vidim, da si nehvaležnica!

Glej, to le dekle tukaj se je predrznolo povzdignoti oko na mladeniča, mojega brata, grofi Zagradskega. Ni li to nehvaležnost?«

Ana ni mogla nič odgovoriti. Ta novica jo je zadela nenadoma. Jokala se je na glas in milovala svojo hčerko.

»Dekle, ti morda še nisi vsega kriva, ali mati, mati tvoja, ki ti tega ni branila. Milica«, reče on povsema drugim glasom, »Milica, jaz sem tvoj – oče!« V tem trenutku se pomakne do vrat.

Milica se vrže materi okolu vrata ter ihti. Ubogo devo so krutega očeta besede tako iznenadile, da ni mogla besedice črhnoti. Ana se ozre na Radivoja ter mu de jokajočim glasom:

»Zapusti naju hudobnež, nesreča vsem, ki so blizu tebe!« Ne vem, ali so ga Anine besede presunile, ali ni hotel poslušati jadikovanja plačočih žensk, da se je obrnol ter odšel, potoma s zobmi škripaje.

Pozno po noči je gorela še luč v Aninem stanovanji. Nesrečna mati je brž ko ne svojej hčerki pripovedovala tragične zgodbe svojega živenja. In Milica? Reva je ostala, liki poparjena cvetica na zmrzlej zemlji, kder jej ni več obstanka.

Spoznala je, da je žrtva strasti, nesrečni plod ljubezni, one ljubezni, s kojo je njena mati nekdaj ljubila sedaj tako krutega nje očeta. Kako britko se je jokala! Ali kaj pomaga jok, kaj tarnanje, kaj zdihovanje, ako nas hoče boginja sreče uničiti, zatreti vse naše nade in upe ter nas ž njimi zateptati v mater zemljo, iz koje je vse?

Človeka sili nekaj v obup. Ali dobra in huda polovica se v njem voskujeta in največkrat se prileti, da zmaga pravica.

Misel na prijatelje, znance, nesrečen spomin pri svojih zanamcih in Bog ve še kdo ne da nam obupati. Človek je zato, da prenaša križ, da trpi.

Milici se je srce trgalo od boli. In kaj bi se jej ne? Še nekaj skrivnega jo je peklo, to je bilo drugo bitje, za katero je vedela samo ona in nje Venceslav. Čutila je pod srcem sad prepovedane ljubezni!

O ljubezen, ljubezen, kolikokrat nas ti varaš! Kako nevarna so pota tvoja! Gorje mu, kdor se ti spusti povsema v naročje.

»Ljubezen je greh«, dejal je starec, ko je končal pripovedovati ter si obrisal solzo z očesa.

Tudi on je imel srce!

Deveto poglavje.

Dekle nevsmiljeno v srce
Si žar zanetlo vroč, –
In ko spremenil je v gorje,
Brez upa tlel, mrjoč.

A. Koder

Leto pozneje je bilo, ko so grofovi orali pod gradom na ledini. Prejšni volarček Tone je sedaj krepek konjski hlapec Po kosilu se delivci malo stegnejo po tleh. Stari hlapec, ki je nadzoroval delo, sedel je na bližnji hrastov porobek, zažgal si z gobo pipo tobaka ter molčal.

Kar začuje, da se hlapci pogovarjajo o nekdanjem grofovem bratu in nesrečnej pravdi, ki je bila nastala mej bratoma radi delitve posestev. Dekla Neža je pospravila jedilno posodo v košaro ter dejala:

»In tudi čuvarica Ana prebiva s hčerjo v gradu pri Venceslavu«.

»Seveda«, pravi hlapec Miha, »saj sta oni odšli ž njim tja v Ponor«. Mej tem se vmeša tudi hlapec Tone v govor in praša:

»Bog ve, če se je grof Venceslav poročil z Milico!«

»Pojdi, pojdi«, posvari ga Neža, kakor skrbna mati.

»Kako si moreš kaj tacega misliti, da bi se grajščak poročil z ubogo deklco, ki nema druzega svojega, nego nebo nad saboj in zemljo, po katerej hodi, pod saboj. In pa kaj sem še jaz čula? Tega pa ne povem, ne −«.

Vse je tiščalo v Nežo, naj pove, kar ve in tudi starec nadzornik se je je približevati.

»Po strani sem izvedela«, pravi ona, »da je bila tista Ana v nekej krvnej zvezi z rajncim gospodom Radivojem, ki je bil skočil v vrtinec tam le doli pod onim le malinom. Bog nas varuj nagle in neprevidene smrti! Rekli so, da se je grofu pamet zmešala, jaz pa pravim, da je to naredil radi sramote. Kajti bil je najbolj častilakomen grof, kar jih pomnijo stari ljudje v Zagrajskem gradu. Vse je poslušalo z odprtimi usti umno pripovedovalko.

Sedaj se približa še starec, ki je je nadzoroval in ko čuje, o čem govore, razloži on stvar tako-le:

»Poslušajte, jaz vem marsikaj o tej stvari in sedaj, ko je uže tako, da naš gospod grof uže počiva blizu tri mesece pod zemljo, lahko povem, kar je bilo.

Bil sem nedavno pri Venceslavu v Ponorskem gradu. Dober gospod je, govoril sem tudi z Ano ter jo tako po okoliščinah popraševal, kako se je vse to zgodilo. Dejala mi je, da je imela ona vzeti grofa Radivoja, ker ni vedela, da je grof, ter mu torej tudi vse, kar jej je kvasil, verjela, kakor šest resnic. Iz tega znanja je povila Milico«. Vse se je čudilo, ko je govornik končal prvi del svojega pripovedovanja, le Neža je držala možko roke pod prsmi češ: jaz uže to vse vem. Starec nadaljuje:

»Ana mi je pravila, da je došel Radivoj tisti večer, ko je izgubil pravdo, k njej ter jo prosil odpuščanja in potem uže veste, kde so ga našli.

Tisto otroče je kmalu umrlo. Milica živi s svojo materjo pri Venceslavu. Vsi so dobri prijatelji. Sedaj pa le na delo. Ura je uže dve!« Tako je starec končal svoje pripovedovanje.

Venceslav je ostal samec vse svoje žive dni. Miličinej materi, katerej je bil oče bogat trgovec, odpustil je o smrti pregreho in jej zapustil veliko premoženje. Grad zagradski je še vedno opravljal stari oskrbnik Namrde.

Ana se je preselila nekaj let za svojim zapeljivcem v večnost. Milica je živela kot zasebnica ali prav za prav kakor opraviteljica v Ponorskem gradu. Poznejša leta je skrbela za večnost ter bila prav pobožna gospa.

Venceslav je prebival najraje na Zagradji. Mnogo je pomagal za povzdigo bližnje občine ter občeval z zatiranim ljudstvom, katero se je bilo odkupilo od svojih grajščakov. Njegov spomin živi še dandanes mej narodom. Spoznal je pač lahko, kako omahljiva stvar je človeško srce. Kako lahko se pogrezne v najpodliše hudobije ter uniči srečo svojega bližnjega, ki mu je zaupal.