Popotna pisma
| Popotna pisma Antonija Kobler |
| |||||||||||
Čestita gospa!
Sromlje pri Brežicah 27. julija 1883.
Ko sem od Vas odhajal, rekel sem Vam, prijateljica moja, da želim letos prehoditi vsaj »zeleno Štajersko«, rekli ste mi smehljaje: »začnite pri Brežicah, tam bo nekaj za vas.«
Gospa! prav hvaležen sem vam! Vi ste sicer mislili na »prijazne Štajerke«, toda deklice so vse ljubeznjive, kadar hočejo biti, to veste uže tako sami po sebi, in kde so lepše, to je teško razsoditi, vendar menim, da imam prav, ako trdim s pesnikom:
»Lepšega žita ni, ko je pšenica
Lepšega dekleta ni, ko je Krajnica«.
To se ve, da moram z našim Preširnom zdihnoti:
»Ve Krajnice ste košate, so prijazne Štajerke.
Toliko sem pa nže v kratkem času svojega popotovanja spoznal, da je imel Preširen res prav, da Štajerke »prijazne« imenuje, a če so lepše Kranjice, to vam povem drugikrat, danes moram vam vse kaj bolj važnega pisati od — »vstaje«. »Ha! od vstaje?!« slišim vas vskliknoti. Pa, draga gospa, le potrpite, vse mora priti po časi po redu, jaz moram vam pisati in popisati naj prvo kraje in ljudi, po tem še le dogodke, drugače bi mi vi rekli: Prijatelj moj, to so nekaki odlomki, ne pa pisma, kakoršna bi biti imela.« Vidite gospa, jaz mislim tudi naprej, in se bojim Vaše preostre sodbe, in hočem Vam vse važno in nevažno pisati, le da me grajali ne boste, Vi pa, prosim, imejte potrpežljivost, ako bi vas kakšen mojih listov dolgočasil.
Ko sem od vas odšel, spremenil sem toraj načrt svojega popotovanja, in tako nisem šel proti Celju, kakor sem se bil namenil, ampak proti Brežicam, kakor ste mi svetovali.
Ko dospe vlak na breško postajo, bila je ura pol štirih popoludne; sklenol sem, da prenočim v Brežicah, drugi dan pa odrinem proti Bizelovem. Urno toraj hitim v mestice, ki je sicer majhno, pa jako prijazno, stoji na meji spodnje Štajerske, na kranjskej in hrvatskej meji, tako da je človek v kratkem času v vseh treh deželah, in dveh državah, namreč v ogerskem kraljestvu in avstrijskem cesarstvu. Brežice imajo zanimivo lego, mestice pa je majhno, in da-si stoji sredi mej Slovani, vendar nisem v mestu skoraj ne ene besede slišal slovenske. Zabadava sem popraševal po »čitalnici« ali kakšnem drugem slovenskem društvu, in vendar bivajo tudi v Brežicah domoljubi. — Nemčurstvo prevlada, pa tolažite se, gospa, okolica je slovenska, okrog in okrog bivajo Slovenci, in ves trud »šulferajna« je prazen, ker njegov želodec je premajhen, da bi mogel okolico prebaviti. Mimo Brežic se vije Sava, katera loči kranjsko od štajerske dežele, in nad Savo je prijazni Čatež. Ker sem imel čas, vse to sem si ogledal. Prijatelj me opomni, naj stopiva še na hrib sv. Vida, od koder je lep razgled na vse tri slovanske dežele, Hrvatsko, Kranjsko in Štajersko. Da, gospa, moje oko je gledalo te tri lepe sestrice s tisto lepo radostjo, kakor je gledal Mojzes obečano deželo.
Jelo se je uže mračiti, ko sva dospela s prijateljem nazaj v Brežice, poiščeva si toraj prenočišča in po večerji kmalu leževa in trdno zaspiva.
Drugi dan se s prijateljem ločiva, on se odpelje po opravkih proti Somoboru, jaz pa sem še ogledal breški grad grofa Attems-a, v katerem so sodnijski uradi in samostan Frančiškanov. Bilo je okolo 7. ure zjutraj, želodec je zahteval tudi svoje, idem toraj v kavano, da ga potolažim s čašo kave, in se tako okrepim za daljno popotovanje. Ko sem tako srebal kavo in premišljeval, kam naj obrnem svoje stopinje, odločil sem, da krenem proti Bizelom, ko stopita dva gospoda v kavano, ter sedeta blizo mene tako, da mi je bilo moč slišati vse, o čem sta se pogovarjala. Govorila sta o nekej vstaji na Sromljah in Bizelah, in da danes ide zopet komisijon proti Sromljam, ker se bodo vinogradi zaradi trtne uši preiskovali; za varstvo pa vzamejo soboj 6 žendarjev, in sta na dolgo in široko razpravljala oni dogodek od 10. t. m., ko so kmetje preiskovalcem pobrali orodje in jih spodili iz vinogradov.
Da sem takoj svoj sklep spremenil, to si lehko mislite. Plačam svojo kavo in hajd proti Sromljam. Pot ni bila težavna, ker ravna cesta drži proti Sromljam, ob cesti pa so postavljene pobeljene, modro in rudeče pobarvane hiše, pri katerih človek lehko pozve, kam se mu je obrnoti. Tako sem prišel okolo devete ure, brez vseh zaprek, na Sromlje. Otroci, ko so hiteli v šolo, veselo so me pozdravljali: »Hvaljen bodi Jezus.« Da se mi je pozdrav otrok dopadel in me veselil, to si lehko mislite, ker dandenašnje je malo otrok, da bi vljudno tujca pozdravljali.
Videl sem toraj takoj, da tukaj vodi izvrstna učiteljska moč otroke, in kakor sem pozneje zvedel, da se izvrstni tukajšnji gospod učitelj tudi v resnici na vso moč prizadeva, prilastiti otrokom lepi značaj uljudnosti in omike.
Toda žalibog, v tukajšnjih vinskih krajih je to nepopisljivo težavno, ker roditelji zadušujejo otrokom živost duha z vinom in celo s žganjem, taka odgoja pa se ve da, ovira trud učiteljem. To sem mimogrede, vam, čestita gospa, opazil le toliko, da vidite, da želim na popotovanju ne samo videti krajev, temuč tudi opazovati živenje in delovanje ljudi, kolikor mogoče.
Predno pa idem dalje, moram vam tudi opisati kraje, da vam bo mogoče spremljevati me v duhu.
Kakor sem vam uže omenil, da do Sromelj drži ravna cesta mej hribi, na hribu pa je cerkev, farovž in šola, blizo cerkve je krčma in nekoliko druzih raztresenih hiš, okoli pa so vinske gorice, mej katerimi se vidijo uborne hiše; sploh se vidi, da tukaj ni bogatija doma. Ko sem nekoliko okolico ogledal, vrnem se nazaj h krčmi, ter sedem pred hišico k mizi in rečem prinesti mi kupico vina in kruha, kajti po dveurnej hoji in vročini je človek potreben jedi in pijače. Ko sedim tako v senci in použivam božje dari, vidim po dva in dva kmeta skupaj dohajati, in kmalu se jih je precejšnjo število skupaj nabralo, po hribin pa se je čulo nekako čudno klicanje. Ko prašam krčmarja, kaj to pomenja, odgovori mi, da gredo tja čez »Klukovo goro«, segnat iz vinogradov one, ki razkopavajo po vinogradih, iščeč trtne uši. Jaz sem potem ljudem odgovarjal, naj bodo v miru, ker s žendarji ni igrati, žandar ima svoje pravice.
»Da, žandarji«,« odgovori mi prileten kmet, »saj nam ne smejo nič storiti, ker tudi njim mi nič ne storimo. Mi le ne pustimo, da bi razkopavali po vinogradih v tem času, ko mi varjemo sami, in sedaj, ko najlepše kaže.«
»Vidite, gospod,« oglasi se drugi: »kar človek pomni, bile so tukaj vinske gorice, trst se je sušil in konec jemal, kakor vse na svetu, zmiraj je treba saditi in grobati; kakor sedaj mi, tako so delali naši dedje in pradedje, in tako bodo tudi naši otroci delati morali, vendar do sedaj ni nobeden po vzroku vprašal, zakaj se trta suši, zakaj moramo kopati in saditi, in nobeden ni o kakšnej uši kaj vedel, nihče je ni iskal in tudi nihče našel.
»To se ve da, ako je nihče ni iskal, tudi je nihče našel ni, in ker se vendar le nahaja, velika dobrota je za nas, da vlada skrbi, da se zatare«, upal sem se jaz ugovarjati.
»Da, Bog zna, koliko let je uže uš v naših goricah, gotovo ni še le sedaj prišla, in vendar smo zmeraj pridelovali vina, in ga še pridelujemo, da nas živi, ako bi nas slaba leta ne trla, bili bi zadovoljni, in Bog zna, koliko časa bi še životarili, ako nam vinograde uničijo.«
»Nihče vam ne uniči vinogradov, vam jih uničijo le uši, ako se zoper to nič ne stori«, zopet ugovarjam jaz.
»Vi, gospod, ne umejete, vi gotovo niste kmet, ko bi bili, drugače bi govorili«.
»Kako hočem umeti drugače?«
»Za Boga!« oglasi se zopet tretji, »vidite, uš uniči trto počasi, oni pa, ki je išče, uniči jo takoj, poseka in zalije trte. Če pa to kaj pomaga, to je prašanje; s tem pa da nam tam in tukaj vinograde uničijo, ne uničijo uši, saj sami pravijo, da leze, gre in leti. Ako toraj nekaj uničijo, prilete druge iz Hrvaškega in vendar imajo še tam zmiraj vinograde, mi pa jih k malu ne bomo imeli; ker nam jih hočejo uničiti«.
Na take in enake govore nisem mogel nič kaj posebnega odgovoriti, ker nekaj je vendar le resnice. Govoril sem še o postavi, ki to zapoveduje itd., a kmetje so neverjetno zmajevali z glavami rekoč, da oni ne vedo o nobenej postavi, ter so odšli proti »Klukovej gori«.
Da sem tudi jaz za njimi šel od daleč, lehko si mislite, taka priložnost se ne ponuja vsak dan in sem bil zadovoljen, da sem prav ta čas v te hribe zašel, da sem vsaj videl, kako se je stvar razvijala.
Ko sem videl, da vedno več ljudi prihaja mislil sem si, morebiti bo le res »vstaja«, kajti mož se je zbralo okolo 200 in mnogo otrok in žen. Le ena reč ni nič kazala na vstajo, namreč to, da so ljudje bili brez orožja. In ko bi bili ljudje nekoliko bolje oblečeni, mislil bi, da je to le kakšna velika »deputacija«, ker je bilo deputaciji vse bolj podobno, nego »vstaji«. Se ve da so imeli priletni možje tudi palice, da so se opirali na nje, po hribih hoditi ni tako prijetno brez podpore. Jaz se nisem ljudem pridružil, ker sem vedel, da to »oblasti« ni prijetno, in da z njo se ni šaliti, toraj sem šel le od daleč za njimi. Na hribih se lehko gleda od daleč, in kar sem videl, gospa, to Vam hočem na tanko popisati.
Opazil sem od daleč, da komisija za pregledovanje trsja, ko je videla, da prihajajo ljudje, ni čakala, ampak odšla brzo iz vinogradov, le žandarji so ostali in razganjali ljudi, ter jih mirili; ako je bilo to potrebno, ne vem, zdelo se mi je, da ni bilo, ker ljudje so bili mirni; ko bi se bili žandarji vrnoli, in pustili kmete v miru, ne bilo bi nepotrebnega prelivanja krvi, tako pa se kmet, dokler je videl žandarje, ni hotel kar tako tebi in meni nič vrnoti proti domu mislil si je: jaz stojim na svojih tleh in na tleh svojega soseda. Žandarji pa se tudi niso hoteli vrnoti, ali se niso smeli? ne vem.
Tako je prišlo nepotrebno besedovanje mej kmeti in žandarji. Kakšne besede, to si lehko mislite, gospa, in veste, da se v takih slučajih ne delajo »komplimenti«, kmet ni zbirčen v besedah, in v komplimentih ni nobeden spreten, ni kmet, ni žandar, vsaj tako se meni zdi in menda tudi vam, gospa.
Ko so se uže kmetje vračali in še sem ter tja v grupah stali, ker se nobenemu ni mudilo, saj veste, da v takih rečeh hoče biti vsak zadnji, ker želi vsak videti konec; žandarji so jim velevali, kmetje so ugovarjali; zdaj pobere nek dečko kamen in ga zapodi v žandarja; nato se začuje: »Ogenj«! žandar pomeri v okolo 60 let starega Vincenca Lapuh, ki je stal na pragu neke hiše in se z gospodinjo pogovarjal.
»Stopi, stopi, Cene, v lopo, vidiš, upije »ogenj«, reče kmetica.
»Menda ne zak—« še ni izgovoril zadnje besede, uže se zvrne zadet od krogle na tla. »Jezus Marija.« bil je še njegov zadnji klic; ko mu priskočijo na pomoč, bil je uže mrtev.
Tudi dva druga sta bila od strela ranjena, vendar ne smrtno, eden je uže se ozdravil, drugemu pa je krogla zdrobila roko. Tudi jih je bilo več z bajoneti ranjenih vendar, hvala Bogu, ne smrtno!
Po tem so kmetje bežali, kolikor so mogli, žandarji za njimi ter so jih lovili in trdo uklepali, o katerem koli so čuli, da je bil zraven, ali gledal, vsacega so uklenoli in odvedli v Brežice. Ječe so bile polne »vstašev«, drugi pa so se skrivali po hribih, in ves teden nisi videl druzega nego otroke in ženske. Tudi sem slišal, ko so žadarji iskali može in jih niso našli doma, da je žandar ženi nastavil bajonet na prsi: »Povej, kde je mož, drugače te proderem!« tudi nek star mož mi je pripovedoval, da ga je žandar lasal in ga ulekel za uho, ker mu ni mogel povedati, kde je njegov sin.
V tem času, kakor veste, prijateljica moja, ima kmet največ dela, treba je žeti in žito spravljati domov in ker tukaj nemajo kozolcev, sušijo žito kar tako od zunaj, treba ga je toraj takoj omlatiti.
Da je delo zaostalo, to si lehko mislite, ženske so od skrbi in žalosti vse zmešane, moški so se skrivali, ali bili v zaporu, tako da ni imel kedo delati. Vrhu tega pa je še »primarširalo« 200 vojakov, da bi se ohranil mir.
Preiskovalni šolnik je prišel iz Celja. To se je godilo 14. julija, 24. julija pa so okolo 20 kmetov odvedli v Celje v zapor. Gnali so po dva in dva skupaj trdo uklenene, in osem žandarjev jih je gnalo. Ženske so hitele na kolodvor, da bi še kaj ž njimi govorile, a ni jim bilo dovoljeno, žandarji so jih podili in suvali v kraj, dokler ni blapon odpeljal »vstašev«(?) proti Celju.
Ko Vam to pišem, draga gospa, uže so nekateri kmetje izpuščeni iz Celja, tudi iz Brežic so uže vsi izpuščeni, in hvala Bogu, tudi vojakov ni več v okolici. Oni kmetje, ki so še v Celjskem zaporu, teško da bi se še tako k malu vrnoli domu. Občine pa bodo morale plačevati mnogo troškov.
Tukaj imate, gospa, razvitek vstaje, nje začetek in konec.
Jaz pa sem se uže dosti dolgo tukaj mudil, želim videti druge kraje, druga mesta, morebiti kaj bolj veselega vidim in slišim kde drugej, in kadar se mi dosti gradiva nabere, bodem Vam pisal iz druzega kraja.
Vam vedno udani
Živko
Draga gospa!
Na sv. Gori 1. avgusta 1883.
»Na gore, na gore,
Na strme vrhe,
Me kliče, me miče,
Me vabi srce.«
Vilhar.
Lep dan je bil, solnce je vroče pripekalo, ko sem se napotil iz Sromelj skoz Piseče In Bizele na Sveto goro, tudi po Kranjskem znano božjo pot. Imel bi bil bližej, ako bi bil šel čez »gore«, toda meni ni bilo za čas, saj veste, da popotujem le zato, da vidim neznane kraje in ljudi. Vas Pišece, v katerej je fara z dvema duhovnikoma, dobro uro je odstranjena od Sromelj, in je precej velika ter ima dvoje šolskih moči. Farovš stoji prav tik cerkve tako, da bi na prvi pogled človek mislil, da je samostan, cerkev pa je prostorna in precej lepa, tudi šolsko poslopje je prostorno, kolikor se more od zunaj soditi. Hiše so lepše, nego v bornih Sromljah, pa tudi postavljene skupaj; ako se kraj ne more prav lep imenovati, pa je romantičen in na potnika naredi dober vtisk. Tukaj se nisem dolgo mudil, pogledal sem še grajščino barona Mošcona, potem pa sem krenol proti Bizelom. Da sem »natoroznanec«, preiskoval bi bil zanimivosti iz starodavnih časov, ker pa sem le navaden človek, ni me moglo kaj zanimivati in želel sem le videti Bizele, zaradi dobrega vina daleč sloveče. Bizele stoje na hrvaškej meji, cerkev stoji na gričku, okolo pa griči s trsjem nasajeni. Cesta proti sv. Petru drži, je nekoliko odstranjena od cerkve. Lega je prav prijetna, hiše pa niso tako skupaj, kakor v Pišecah.
Tukaj imajo svoje vinograde tudi tujci iz Ljubljane, Brežic in od drugod; kakor sem čul iz zanesljivih ust, tukaj ni lastnikom več pomagati, trtna uš jim uničuje vinograde. Komisija, ki preiskava vinograde, izrekla se je, da se ne da več pomagati, ker je uže vse prepozno, in da hoče predložiti, naj se vinogradi prepuste svojej osodi.
In kakor na Sromljah, tako so se tudi tukaj kmetje ustavljali komisiji pri preiskavanju vinogradov, bilo je njih uže večje število skupaj, kakor na Sromljah, in prišli so tudi Hrvatje, ker imajo tudi oni tukaj svoje vinograde; pravili so mi, da so hoteli izgnati komisijo iz vinogradov. Zbralo se je okolo 400 ljudi, imeli so orožje, vile, kose itd., a hvala Bogu, do večje nesreče ni prišlo, komisija pa tudi več ne preiskuje, ker bi bilo brezvspešno.
Gospa, lehko si mislite, kolika škoda! Lehko pa si tudi mislite, kako je bilo tužno moje srce, gledati vso to nesrečo, vse to gorje, katerega kmetje ne slutijo in vendar je neizogibljivo; zadene jih huda nesreča, veliko uboštvo, in vendar se ne da odvrnoti.
Moje sočutje do Bizelskih prebivalcev si mislite lehko; toraj tudi umejete, da sem si želel miru in samotnega kraja, kder bi se mi vtolažilo srce.
Obrnol sem se toraj proti sv. Gori, šel sem zamišljen skoz gozd, premišljeval sem druzih pa tudi svoje gorje, napolnila me je zopet ona melanholija, katero ste uže Vi tolikrat opazili na meni. Nič se mi ni ljubilo! Moje oko je bilo slepo, moje uho gluho za vse, kar se je okolo mene godilo. Ko pa tako zamišljen dalje korakam, spotaknem se ob korenino, katera je držala čez pot, in po neprijetnem padcu, gospa, sem se popolnoma zdramil.
Pot je bila še precej lepa, in vreme stanovitno, nikakoršna sapica ni pihljala. Solnce pa se je bližalo zatopu. Gosta drevesa so delala dolgo senco, in le nekateri kraji so bili razsvitljeni od solnčnih žarkov; — ptičjega petja se ni čul več veseli glas. In kakor v gozdu, tako tiho je bilo tudi v mojem srcu, tema okrog in okrog — In vendar ne, če tudi je bil gozd teman in gost, vendar so prodirali solnčni žarki mej gostimi vejami, in radovedno gledali na zemljo, z mahom obrastlo; tako pa je tudi v mojem srcu, tudi v moje srce so prodirali žarki upanja na boljšo prihodnjest.
Solnce se je uže skrilo za goro, bolj in bolj je temnelo. Božja roka pa je jela prižigati svitle zvezdice na nebu, bleda luna se je prikazala na vshodu ter zrla v me. Tudi meni se je milo storilo pri srcu, nehote sem želel biti pri Vas, gospa, mej Vašo ljubo družino, in mej mojimi znanci. Nehote sem vzdahnol s pesnikom, in kakor on sem tudi jaz njej klical:
»Lepo rasvetljavaš, o luna mila.
Na zemlji slovenskej zeleno polje;
Preplavaš dobrave, preplavaš gorice,
Veš kje deklice moje bije srce;
Vidiš kod Štajarca ladja nosi,
Vidiš kje Slovenije srebro sveti;
Vidiš pa tudi, kje pivka Nanosu
In Sava deroča Triglavu bobni.
Pozdravi ti toraj, o lunica mila
Deklico mojo — in znance vse.»
Da, da, gospa, vse naj bi lunica mila srčno pozdravila; — toda luna je tiha in mila.
Mej tem pa je jel večerni veter pihljati, in po drevju so peresa jela mej saboj šepetati o marsičem, gotovo tudi — o ljubezni. — Jaz pa sem dalje korakal po samotnem kraju, krog mene je spalo vse mirno v Morfejevem naročju. Bleda luna me je spremljala dalje; in v njenem svitu je bila narava lepša in milejša, jaz pa sem vskliknol očaran: Da res si lepa; slovenska štajarska zelena!?
Tako sem počasi, uže pozno v noč, dospel na sv. Goro. Druzih hiš ni, razen cerkvenikove, ki je ob enem tudi krčmar. Pri njem sem dobil prenočišče, in sem utrujen k malu zaspal. Danes v jutro pa sem šel še višje na strmi hrib, na katerem stoji ponosna cerkev Matere božje, znana romarska cerkev. Cerkev je prav velika, ima mnogo altarjev, in je prav prestorna, po vsem prav lepa, na novo prebarvana in zelo okusno, okolo cerkve pa so še tri ali celo štiri manjše kapelice. S hriba, posebno pa iz zvonika se vidi daleč okrog. Spodaj je mnogo lesenih «barak», v katerih točijo vino ob shodih daljni krčmarji.
Tukaj je vse tiho in mirno, da, gospa, tukaj človek lehko sanja o prihodnjosti, pa tudi se lehko zgubi v uže davno minole čase. Tudi jaz premišljujem o minolih časih. Dimni oblački iz pipe se mi dozdevajo pravi simbol mojega živenja, in moje sreče. Vidite, gospa, če opazujete kakšnega kadilca, opazite, kako je dim velik, kako se mnogovrstno vije ter razširja. Taka je bila tudi moja sreča, velika, da prav velika v mojej mladosti. Človek je srečen, gospa, le toliko časa, dokler ne pozna hudobije sveta. Mali otročji jok sicer mora biti, kakor mora tudi dež rositi zemljo, da nam rodi sad; po dežju pa je zrak toliko čisteji in zdraveji in tudi solnce lepše sveti. Tako se tudi otroku z solzami izčisti prahu, ker se ga je morebiti mej odraslimi navzel, to pa ne kali sreče otroku, ako ni preveč; ako pa je preveč, škoduje, kakor tudi preobilni dež zemlji škoduje.
Meni pa jok ni škodoval, ker preobilnega jokanja me je dobra mamica varovala, srečen sem bil v njenem naročju in v bližji drazega mi očeta.
Pa kakor dim, ki se v zraku vedno manjša in se popolnoma razgubi in zgine, tako tudi človek, kolikor se višje spenja, toliko manj mu sreče ostaje, ter je poseben ljubljenec osode, ako je popolnoma ne izgubi.
Gotovo vas, gospa, denes z svojim listom dolgočasim. Žal mi je, toda oprostite, jaz ne morem drugače. — Tukaj je tako samotno in zato Vam ne morem druzegu pisati, razen svojih misli. V sebi pa čutim potrebo, da jih komu razodenem, in jaz nemam boljega prijatelja od Vas gospa, in vem, da imate potrpenje z menoj, kakor z bolnim otrokom. In kakor veste, gospa, jaz sem bolan in jako bolan, ali najdem zdravje za bolno srce, tega ne vem. Kolikokrat ste me vprašali: Kaj Vam je, da ste tako otožni? A jaz nisem imel poguma, Vam vzroka povedati, bal sem se, da ne bi se mi smijali. Molčal sem toraj in trpel, danes pa ne morem več, ker po svetu ne najdem nič, da bi me zvedrilo, povsod čujem o nesrečah itd., kakšna vesela novost mi še ni prišla na ušesa, in vendar sem za to prijel za popotno palico, da bi se razvedril, in tako Vaš svet sprejel, ki ste rekli: »Vi, dragi prijatelj, imate preveč časa, premalo skrbi, od samega zdravja zbolite, idite malo po svetu, in videli boste, da so drugi ljudje vse bolj nesrečni, nego Vi, ne vem, zakaj bi morali biti tako otožni? Idite toraj, razvedriti se, meni pa prav pridno pišite popotna pisma, vse vaše dogodke in tudi misli.«
Videte, kako dobro sem si zapomnil Vaše besede. Toraj tudi misli naj Vam pišem? da tudi misli Vam bom pisal, ter Vam povem, kako sem nesrečen. Vi sicer pravite, da sem srečen; ali je pa to sreča, ko sem zgubil še mlad roditelje, potem pa moral zapustiti domači kraj, ter iti mej neznane ljudi? Da, gospa, še zelo neizkušen sem moral spoznati svet in ločiti dobro od hudega. Skusiti pa sem tudi moral, da ni vse dobro na svetu, videti sem moral, da se pravičnim dela krivica in narobe, čast se dela tudi nevrednim, in ljudje se spoštujejo le po denarju in premoženju. To spoznanje me je vžalilo, iskal sem sreče pa je nisem našel, dokler nisem nečega dne zagledal deklice, katere pogled me je očaral. Od tistega časa sem bil ves drugačneje, srce mi je jelo drugače biti, vse drugače sem čutil, in mislil, svet se mi je zdel zopet lep, in ljudje vsi dobri in pošteni. Jaz pa sem živel za ideal, katerega sem le enkrat videl, in s prvim pogledom tudi ljubiti jel. Iskal sem njo po sprehodih, iskal po veselicah, iskal po samoti, in povsod, tako dolgo, da sem jo našel. — O, gospa, potem so bili svečni dnevi, kder sem mogel bližal sem se jej posrečilo se mi je priti v hišo njenega očeta; on me je sicer prijazno sprejel, a ne dolgo trpel, slutiti je jel najno ljubezen. — To se ve da jaz še brez »kruha« mu nisem mogel biti po volji za ženina njegovej hčerki Angeli; še manj pa sem se upal, o tem kaj omeniti, toda ljubila sva se in jaz sem upal s strahom v svojo srečo, in smem reči Preširnom sedaj:
»Sem dolgo upal in se bal,
Slovo sem upu, strahu dal;
Srce je prazno, srečno ni,
Nazaj si up in strah želi.«
Toda, ako sva oba tudi skrbno prikrivala ljubezen, »stari oče hudi mož« je vendar uganil, kaj da se v najinih srcih godi, ter ni hotel čakati, da bi jaz dobil svoj »kruh«, ker pri najboljšej plači bi se mu ne zdel pripraven in vreden zet. On je bil aristokrat, jaz pa priprost jurist, pred svoje ime nisem mogel nobenega »pl.« postaviti.
To je bilo, gospa, dovolj, da nisem mogel nobene nade gojiti, ako tudi Angela ni nobenega vzroka v tem videla, a oče baron bi raji dal svojo glavo, nego dovolil, da bi se moja rudeča kri zmešala s plavo njegovo.
Vsega tega z Angeliko nisva motrila, ampak ljubila sva se in v veselih srečnih sanjah živela. V baronovo hišo nisem smel več, a ljubezen je iznajdljiva, videla sva se vse eno vsak dan tukaj ali tam.
Je-li baron vse to vedel ali slutil?
Necega dne sem pričakoval Angelike zabadava, tako tudi drugi in tretji dan, Angelike ni bilo več. Sedaj, gospa, nisem se mogel več vzdržati, edina misel, če je morebiti Angela bolna, bila mi je strašna, skrb za njo ni mi dala ni miru, ni pokoja; idem toraj do »hotela«, v katerem je bival baron z svojo hčerko ter vprašam vratarja, ali je morebiti gospica Angela bolna?
»Ali ne veste, da je gospod baron z gospico in vsemi svojimi odšel?« vpraša me vratar radovedno. Jaz nisem na njegovo prašanje odgovoril, ampak hlastno vprašal, če mu je znano, kam je odšel z Angeliko?
»Gospod baron ni nobenemu povedal kam.«
»In kedaj so odšli?« vprašam zopet.
»Pred tremi ali šterimi dnevi«, odgovori mi vratar, prišla je neka stara čmerna gospa, baron se je sam peljal na kolodvor ponjo, ko pride, jako se gospica prestraši, gospa pa se ni ganola več od nje strani, dokler niso vsi odšli.« Jaz sem bil uničen, letal sem po mestu sem ter tja brez vspeha popraševal, moja ljuba je bila zame zgubljena, zastonj sem jo iskal do danes še je nisem našel.
K malu potem sem bil imenovan za pristava pri okrajnej sodniji v N. daleč od mesta. To imenovanje bi me bilo v drugačnih razmerah gotovo razveselilo, a tisti čas mi je bilo neljubo, ker menil sem, da se mora Angelika povrnoti nazaj, in da njo, brez katere mi ni mogoče živeti, moram zopet dobiti. Jedva pa sem bil dobra dva meseca pristav v N., uže sem bil zopet prestavljen v Vaše mesto, draga gospa. Vse se je čudilo mojemu naglemu napredku, jaz pa menim, da je imel stari baron roko vmes, on je pospešil, kar sem jaz komaj v letih upal, toda ne iz dobrohotnosti do mene, ampak kakor slutim, da bi Angeliki zmedel vsak sled za menoj. Da, gospa, jaz vem, da je Angelika, edina moja sreča na svetu, za me izgubljena in tako zdihujem k Vam v daljavo, da:
»Srce mi vtrujeno miruje,
Ne vabi ga živenja hrup;
Po sreči mi ne zdihuje —
Neznan ni strah, neznan je up.«
Vi pa, draga prijateljica, imate moje srce odkrito, sedaj veste, kakšno je moje notranje stanje, ali boste še trdili, da sem srečen? — Ne, tega ne morete reči, ker veste, da nisem in prave sreče ni za mene več. Sedaj, ko sem pismo na Vas, gospa, končal, napotim se dalje in ko najdem kraj, da si mi bo toliko dopadal, da bom mogel v njem prebiti vsaj nekoliko dni, prosil Vas bom, da mi boste blagovolili pisati, ker od Vas nekoliko vrstic uže teško pričakujem.
Vam udani
Živko.
»Kedor je truden,
Naj gre spat,
Jaz pa bom budila,
Ljubega bom čakala,
Pri oknu bom sedela«.
Krapina na Hrvaškem 7. avgusta.
Čudite se, kaj ne, da sem iz Štajerske zašel uže na Hrvaško! Ne bojte se, nisem prišel iskat zdravja svojim udom, ker so hvala Bogu zdravi. Gredoč z sv. Gore sem videl ter srečaval ljudi peš in na vozeh, ki so hiteli dalje, in na moje prašanje »kam?« odgovarjali so mi prijazno: V Krapino v toplice. Spomnil sem se takoj, da je te daleč znane hrvaške toplice v prejšnjih letih rad obiskoval baron Geba, in da si gotovo tudi letos krepča in mehča otrpnele ude, ako še živi, v Krapinskih toplicah in morebiti je pri njem, kakor vsako leto, hčerka Angelika, moja ljuba izgubljena Angelika.
Da, gospa, znano Vam je, da se topljenec poprime vsake bilke, katera plava na površju vode, da bi si otel živenje; tako sem se tudi jaz poprijel s pravo obupno hlastnostjo misli, da morebiti tukaj najdem njo, po katerej hrepeni moja duša, bolj nego hrepeni jelen po hladnej vodici. Tako sem toraj tukaj, in Vam pišem, od koder, gospa, niste pričakovali od mene lista.
Dospel sem toraj sem v nadi, da najdem morebiti Angeliko, najel sem si sobo, katera ima razgled na prvo stran kopelnega vhoda, da mi je mogoče opazovati vse goste, kateri hodijo notri in ven. Naj prvo sem se okrepčal z jedjo in kupico dobrega vina, potem pa sem legel, da bi se odpočil od daljnega pota, kateri sem prehodil, kakor stoji v programu mojega potovanja: popotuj peš.
Lehko si toraj mislite, da sem bil jako truden, in da sem tudi k malu sladko zaspal. Ko se prebudim, bilo je uže pozno popoldan, solnce je uže zahajalo za goro, prijetni hladni zrak pa je jel objemati zemljo ter vabil prijazno krapinske goste na sprehod pod milo nebo v hladnem večeru. Tudi jaz bi rad zapustil sobo, ter hitel na čisti večerni zrak, toda bil sem vtrujen in noge so me bolele od daljne hoje, sklenol sem toraj, da ostanem v sobi, ter Vam pišem, predraga prijateljica, vse, kar sem videl in opazoval od sv. Gore do sem.
Zrak v sobi pa je bil jako soparen, odprem toraj okno, da bi mi nasproti pihljala čista sapica in mi hladila vroče čelo, pri tem delu pa se sklonem čez okno ozrem se na sprehajalce, kateri so se pod mojim oknom počasi sprehajali in zapazil sem, gospa, mej drugimi mojega znanca barona Gebo. — Mislite si, gospa, kako sem bil radostno iznenaden, čeprav sem za to sem prišel, da ga najdem in z njim Angeliko. Toda Angelike ni bilo ž njim oni večer, in uže sem jel misliti, da sem se morebiti zmotil. Toda ne, osorni mož mi je bil preveč v spominu, da bi ga izmej tisoč ljudi ne spoznal. Spoznal sem ga, saj se je le malo spremenil, le zdelo se mi je, da mu je obraz še mrzleji, še bolj trd, brada in lasje, uže prej sivi, bili so sedaj popolnoma beli.
Sprehajal se pa vendar ni sam, če tudi Angelike ni bilo pri njem; spremljal ga je mož srednjih let, suhega obraza, temnih brk, navadnih, skoraj mrtvih oči; zdel se mi je človek nepriljuden, polno strasti, in videla se mu je na prvi pogled ista malomarnost, katera je lastna onim, za katere nema svet nič več novega, nič zanimivega; z eno besedo: grof Caprini je človek, ki ni mrzel, ne gorak, ampak ga vsak rad vrže iz ust, po evangeljskih besedah.
Tak se mi je zdel barona Geba ta spremljevalec na prvi pogled, in tudi do sedaj še nisem spremenil svojega mnenja o njem.
Da nisem bil oni večer, ko sem prvič videl po dolgih letih zopet Gebo in njegovega spremljevalca, zmožen Vam pisati, gospa, temu se gotovo ne čudite; tudi danes Vam ne morem druzega pisati, nego to, kar mi napolnjuje dušo in srce; da bi Vam kraje opisoval, in njih prebivalce, prosim Vas, gospa, tega nikar ne zahtevajte, ker mi ni mogoče; ves moj svet, o katerem se sučejo moje misli, ves ta svet je in ostane Angelika, za vse drugo ni prostora ni v glavi, ni v srcu.
O vem, gospa, da se togotite, ker sem Vam vendar sveto zagotovil, da Vam vse natanko popišem, vse kraje, katere prehodim, vse ljudi, katere bom videl, pa moj Bog, kakor rad bi Vam ustregel, ne morem, ker vse mi je izginolo iz, glave, ne vem več, kakšni so kraji, jedva to še vem, da ima tukajšnji kmet košuljo čez bele hlače, in da so dekleta jako mična, in imajo sploh črne oči, lepe dolge lase, in vendar še nisem nobene lepše videl, nego je Angelika. — Vsaj meni se tako zdi, da nema nobena lepšega, ne milejšega pogleda od nje, da, Angelika, ona ima edina pogled, kateri mi prodira v dno duše, kateri mi pretresa vse živce, in me navdaje z rajskim veseljem, pa tudi z nepopisljivo žalostjo — da je zame izgubljena — na večno. —
Angelikine oči pa so tudi mile, lepo modre, kakor da bi zrle v me dve nježni spominčici, kateri se ne morete zbrisati iz spomina; in ako so katerikrat v koga tako ljubo in milo gledale, kakor v me, preverjen sem, da jih mora zmirom videti pred soboj, kakor jih vidim jaz, in mora nehote biti slep in gluh za vse drugo, kar vidi in kar se godi okolo njega.
Se-li torej še čudite, gospa, da sam pozabil na vse drugo? Vam ne morem o krajih druzega pisati, nego:
»In kamor so oko ozre,
Povsod se mi nov svet odpre;
Tudi tukaj solnce gre okrog.
Dolino vidim, hrib in log » itd.
Ali pa je pri nas, v lepej Kranjskej, solnce svitlejše? naše zvezde milejše? ali je naš hrib in log zelenejši, nego tukaj? ne vem, jaz nemam za drugo ni misli, ni pogleda, nego za Angeliko. Pa kaj Vam vse to pišem? saj ne poznate bitja, za katero se jaz tako navdušujem, in ne čudim se Vam, da se smehljate, ko čitate moj list; pa ne bojte se, Vaš smehljaj me nikakor ne žali, jaz se ne jezim, le smijajte se, umeti me tako ne morete, še manj pa z menoj čutiti; čutiti bi le mogli z menoj, ako bi bili kedaj v živenju tako ljubili, kakor ljubim jaz; tega pa niste, ali pa ste brez boja dosegli, kar ste želeli, in Vam se ni bilo treba odrekati ljubečemu bitju, torej ne morete umeti, kaj je brez upa ljubezen.
Ako bi nje ne bil zopet videl po dolgih letih, ko se mi je uže skoraj zacelila rana, le zvedel bi bil, da je omožena, pozabil bi njo morebiti bil, in bi bil živel zopet mej drugimi ljudmi, sedaj pa, ko sem videl, da sicer omožena, in vendar nesrečna, da ako tudi druzemu žena, vendar ni pozabila mene, ter mi v srcu vedno zvesta ostala; duha ne more nobena sila razdvojiti tako neusmiljeno, kakor je razdvojila najini bitji. Neusmiljena osoda je mej nama naredila globoko brezdno, katerega ne moreva prekoračiti, da bi drug druzega ne potegnola se soboj v brezdno sramote. — Tako morava živeti, videti se vsak dan, biti preverjena o gorečej ljubezni, in vendar brez upa v prihodnjost!
O, jaz dobro vem, kaj mi odgovorite. Vi porečete: »Beži, vrni se urno zopet mej svoje prijatelje in znance!«
Toda jaz ne morem, priklenen sem tu na močno verigo; ker moja najboljša prijateljica, najboljša znanka je Angelika, ona pa je srečna, da sem jaz tukaj; in jaz? da, jaz sem srečen, presrečen, in vendar, kaj mi je ta sreča brez upa? Ako bi bila Angelika umrla, molil bi na njenem grobu — in bil bi zadovoljin, ako bi tudi mene zagrnola bela smrt z mrtvaškim prtom. Ako bi se bila omožila iz ljubezni do svojega soproga, in bila srečna na njegovej strani, jaz bi jej ne zavidal sreče, sicer bi bil ožaljen, a vendar miren, v zavesti, da je ona srečna in zadovoljna.
Kaj pa sedaj, ali naj se jezim ali žalujem? ali naj od veselja vriskam, da me še vedno tako ljubi, kakor me je nekdaj ljubila? Ali naj točim solze, da je zame izgubljena, da je žena možu, katerega ne ljubi in ga ne more ljubiti, in da tudi on nje ne ljubi, ker je človek preveč samoljubne narave, da bi mogel na svetu še kaj druzega ljubiti, razen sebe? Srečen in nesrečen sem ob enem, vem, da je vsa ljubezen brez vspeha, Angelika me sedaj vstrajno ne more več osrečiti, vem: kolikor dalje ostanem tukaj, toliko nesreč niši in uničen se moram povrnoti nazaj, in vendar ne morem drugače, kakor biti tukaj, uživati srečo njene navzočnosti saj toliko časa, kolikor mogoče. Jaz sem preslab, pa tudi nečem se odtegnoti sladkej in srečnej sedajnosti, katera me je s čarobno močjo objela, ter me ne pušča do nobenih misli, do nobenega spoznanja. Jaz živim kakor v sanjah, oh, da bi le dolgo trajale! Po določbi barona bodo še ves mesec avgust tukaj, in tudi september, ako bode lep, potem pa se tudi jaz povrnem nazaj, za ta čas pa imam i tako odpust.
Konečno pa naj Vam še, draga prijateljica, popišem, kako sem se sešel z Angeliko; vem, da Vas to zanimiva, ker ženska ste dovolj, da ste tudi radovedni.
Drugi dan dopoludne, ko sem dospel v Krapino, brez vspeha sem prehodil sprehajališča in drevorede, popoludan proti večeru pa sem stopil na vrt restavracije »Fischer«, sedem k mizi, katera je bila prazna, ne daleč od mene so sedeli trije gospodje, in nekoliko gospej, mej katerimi sem spoznal barona Geba, in njegovega spremljalca od včeraj, mej gospemi pa nisem spoznal takoj Angelike, ker je bila od mene obrnena, a slutil sem vendar njeno navzočnost, bil sem tako zmeden, da je moral točaj trikrat prašati, kaj zahtevam; na tretje prašanje točaja, kateri je svoje prašanje ponovil zelo glasno, meneč, da ne čujem dobro, obrnola se je tudi Angelika proti meni, na katerega je zbudil pozornost točaj z svojim glasnim prašanjem. Angelika me takoj spozna, nasmehne se mi ljubo in milo in tudi jaz sem nehote vstal, odkril se, ter stopil bliže.
»Ah oče, vidiš naš stari znanec iz N. gospod Igel.«
Stari baron vstane, seže mi prijazno v roko in mrmlja: »Veseli me, upam, gospod pristav, da vam bo po volji naše društvo, kakor staremu znancu,« pristavi, zdelo se mi je, da je zadnje besede govoril porogljivo.
»Srčno mi bo po volji«, pristavim jaz. Angelika pa se zopet obrne k meni in predstavi neizrečeno bolestno, soproga:
»Grof Caprini, moj soprog«. Caprini vstane in mi poda roko:
»Gotovo znanec iz prejšnjih let moje soproge?«
Angelika odgovori brzo mesto mene: »Da, moj znanec, iz prejšnih let.«
Tako sem se seznanil z ljudmi, katerih družbe sem željno iskal, in vendar sem čutil one strašne občutke, katere je čutil Lucifer, ko je bil pahnen iz nebes v večno brezno obupa in pogube.
Od tistega dne sem zvest spremljevalec grofa Caprinija, njegove soproge in starega barona. Z Angeliko sem govoril sam le enkrat, in pripovedovala mi je z solzami v očeh, kako jo je oče primoral se omožiti z Caprinijem zaradi grofovskega imena in bogastva, pripovedovala mi je dalje, kako se je branila, konečno pa se vendar morala udati osodi, ker ni imela nobenega upanja, da bi moglo priti drugače, ker o meni ni vedela ničesa, listi so vsi, katere mi je pisala, prišli nazaj z opazko »nepoznat«; v dvomu, da jo ljubim, in da sem njej zvest v ljubezni, in v silnem pritisku očeta se je udala, toda sreče za sebe ni v zakonu pričakovala ter je tudi ni našla, edino veselje, ki ga ima, to je dvoje ljubeznjivih otrok, katere jej je Bog v edino tolažbo na svetu poklonil. Ko mi je vse to pripovedovala, milo, z nepopisljivo žalostjo, nisem se mogel dalje na njo jeziti, imel sem sočutje do nje, in nisem dvomil več nad resnico njene pripovesti, vedel sem, da govori resnico, vedel, da ni srečna, in tudi biti ne more poleg tacega moža, kakor je Caprini; da me boste tudi Vi lažje umeli, naj Vam povem le eno, česar sem bil priča sam, da si boste mogli misliti značaj njenega soproga.
Nekaj dni pozneje, ko sem bil Capriniju predstavljen, sedela sva pri mizi pod košatim kostanjem, baron Geba je bil v kopelji, Angelika pa se je sprehajala z svojo triletno hčerko.
Kmet pride s košarico, v katerej sta bila še dva grozda, prvo, ki je bilo prineseno na prodaj, ter ga ponudi grofu, on seže hlastno po njem, ter plača kmetu kar je zahteval za grozda, ter použiva hlastno, da še ni ponudil soprogi ali detetu, ki je vendar tako želno gledalo v nov sad.
In ko se dete ni moglo več zdržati, ter se strgalo mamici iz roke in se mu boječe približalo in prosilo:
»Ata, ljubi ata, daj mi pokusit samo eno jagodo grozda, lepo prosim ata!«
Zadere se grof surovo: »Strani, to je zame« in porine dete od sebe; jaz sem z silo vzdrževal nevoljo nad to surovostjo; Angelika pa obstoji, rudečica oblije nje bledi obraz, hotela mu je nekaj reči, a premagala se, prijela jokajoče dete za ročico, ter ga poljubila.
»Ne jokaj se, Bogomilica, idemo kupit druzega grozdja, saj ga imajo še dosti.«
»O se ve da, zadnje grozdje sem kupil jaz in pojedel, za vas ga danes ni več, ha, ha, ha!« smeje se nagajivo. Angelika ni odgovorila, a zapazil sem, da so jej igrale solze v očeh.
Taki prizori pa, gospa, niso bili nenavadni, vidim take in enake prizore skoraj vsak dan. Caprini pa trdi, da ljubi prav nežno svoje otroke in soprogo, a zapazil nisem druzega na njem, nego surovost in nagajivost, videl pa še nisem, da bi bil še katerikrat s kakšno rečjo razveselil otroka, za to on nema srci in je samopašnik skozi in skozi, da je on in njegov trebuh zadovoljen, to je glavna stvar, za druge se on ne peča, za sebe razmetava denar s polnimi rokami, a ubožcu ne bi dal koščeka kruha, in da bi mu pred nogami za gladom umiral. Da bi mogla Angelika biti na njegovej strani srečna, to je nemogoče, ona ima preblagočutno srce, in sovraži vsako samoljublje in trdosrčnost, Caprini pa je največji egoist, in Angelika dobro ve, da je ni vzel za soprogo iz ljubezni do nje, ampak iz ljubezni do samega sebe. To se ve, dokler mu ni podala v zakon roke, bil je proti njej drugačen, bil je ljubeznjiv, skazoval jej vso udanost in ljubezen, katero skazuje človek stvari, katero želi in hoče posesti, ko pa je njo dobil, bila je pa tudi vsa ljubezen do Angelike pri kraju, ker ž njo je ljubil le sam sebe, in v njej je videl najlepši kras svojega salona, in ta kras je hotel imeti.
Caprini pa je tudi jako ponosen na svojo soprogo, ker njegovi prijatelji so jo občudovali in jo še občudujejo, in to njegovej samoljubnosti jako laska in ga veseli, da ga tako zvani »svet« zavida zaradi lepe soproge, za to je zadovoljin in ponosen na njo, a ljubi je ne, ker ni zmožen nič druzega ljubiti razen sam sebe.
Ako bi ga bila tudi katerikrat Angelika ljubila, morala bi se nje ljubezen ohladiti, ko je spoznala njegov samoljubni značaj, tako pa, ker ga ni nikdar ljubila, sedaj ga celo spoštovati ne more; in tako tudi sreče ne čuti, in svoje gorje in nesrečo prikriva pod krinko hladnega vedenja do vsacega, s komer občuje; v družbi, pravijo, da je sicer ljubeznjiva, toda visoka in ponosna gospa, ki vestno pazi na meje dostojnosti.
Le proti meni je enako ljubeznjiva, kakor nekdaj, le jaz ne čutim v njenej bližini nobene mrzlote, ampak pri njej se mi ogreva srce od žarkov vročega solnca njene ljubezni. Da, gospa, jaz jo vidim, kakoršna je v resnici: nežna, ljubeznjiva in ljubeča stvar.
Ne čudite se toraj, da ostanem tukaj dokler bo ona tukaj; pišite mi k malu, kar naravnost sem, sicer vem, kaj mi boste pisali, toda pustite me v sladkih sanjah, če tudi nisem popolnoma srečen, vendar rečem:
»Blagor, blagor srečna leta,
Srečna leta mladih dni!
Ko se sreča v venec spleta
Ko ljubezen njo rodi!«
Sedaj pa zdravstvujte, blaga gospa, ter pišite k malu Svojemu prijatelju,
ki se vam klanja
Živko.
Čestita gospa!
Krapina 24. avgusta 1883.
Vaše pismo, katero ste mi pisali uže pred desetimi dnevi, leži še odprto na mizi, drugo pa je uže vse popravljeno v kovčegu za odhod.
Toda ne prikimavajte zadovoljno z glavico, jaz ne morem Vašega ukaza tako brzo spolniti, ker sem nezmožen se zopet zamisliti v zaprašene spise in paragrafe, za to sem še prerazburjen, moram se najprej pomiriti, za to pa potrebujem časa. Zato sem prosil za pol leta še odpusta, kateri sem zaradi bolehnosti tudi dobil, tako toraj idem v Gradec obiskat sorodnike, kateri so me uže davnaj vabili naj jih obiščem in ostanem nekoliko času pri njih. Tudi pri baronu Gebi so odpravljeni za odhod; strah pred rabuko, ki je tukaj nastala zaradi madjarskih grbov, spravila je starega barona na noge, ter ne želi ničesa bolj goreče, nego naglega odhoda od tukaj, on se boji za svojo staro kožo, posebno sedaj, ko se je v njegovem starem srcu unela ljubezen do neke bogate vdove, ki ima sicer denar, vendar »imena« ne, baron pa ima »ime« in denarja ne toliko, zato pa je baron sklenol njej dati ime, ona pa njemu bogastvo. Caprini se smeje in pravi, da baron dobro »spekulira«, a Angelika pa dobro ve, da s tem kupom ona zgubi očeta, ker najprej je njo prodal, in sedaj daruje še enkrat njo in svoje ime, in vse zaradi denarja.
Ko sem bil danes dopolupne pri Capriniju, bila je sama, pripovedovala mi je z solznimi očmi, da nje oče se ne da pregovoriti.
»Da, moj ljubi Živko, zaradi njega mi poka srce pod težo obupa in oče še ni zadovoljen, on se hoče strgati iz roke neodvisnosti, ko zame nobene druge sreče ni, razen zavesti, da sem za njega žrtovala srečo, da sem jaz postala nesrečna, le da oče živi v obilnosti. Da ničesa ne pogreša, in on ni zadovoljen, ampak hoče biti sam svojega premoženja gospodar, ki se mu ponuja, in raji je čestilakomnej ženski pokoren sluga, nego da bi tolažil svojo nesrečno hčer.«
»To ne bi bila nikakoršna nesreča, ako bi se bilo zgodilo pred leti, ljuba moja Angelika«, upal sem se jaz odgovoriti.
»Da, Živko, pred leti bi bilo za me to največja sreča, a sedaj je –sramota«.
Nato nisem mogel ničesa odgovoriti, a spoznal sem, da Angeliki ni druzega ostalo, na kar je ponosna, nego njeno aristokratično ime; pred leti bi bila z veseljem vrgla to ime od sebe in sprejela mojega in bila bi srečna, da presrečna, ker jaz bi jo na rokah nosil in spolnil jej vsako najmanjšo željo, katero bi njej bral iz očesa: svet pa jo imenuje srečno, ako jej tudi od žalosti krvavi srce. To pa Angelika najbolj čuti, a čutim tudi jaz z njo, toda tolaživa se ne, ker za naju ni nobene tolažbe, nobenega upa, in vendar se ljubiva skrivno in tiho in tako goreče, da nama je mogoče saj za nekoliko časa pozabiti sedajnost in — prihodnjost.
Da, prihodnost! Kaj nama prinese prihodnost? Da, gospa. Vi ste uže meni povedali kaj, Vi ste mi rekli vse, kar se zgodi, in morebiti imate prav, in Vam ne ugovarjam ničesa. Ako je bilo Vaše pismo tudi jako občutljivo, pa Vi ste uže vedeli, zakaj ste mi tako pisali, jaz sem Vas razumel, da mi želite le dobro, in vem da tako, kakor Vi, govorila bi ljubeča me mamica, ako bi njo ne pokrivala uže davnaj hladna gomila.
Toda kakor Vam ne morem želje spolniti, tako ne bi mogel celo materinih ukazov spolniti, ker jaz sem v resnici postal pravi suženj ljubezni, jaz nemam nobene proste volje več, jaz moram iti, kamor ona ide in ako bi ona šla konec sveta, jaz bi šel za njo, za en sam pogled iz njenih milih oči.
Da, gospa, tudi ona gre v Gradec, ker blizo Gradca ima grof Caprini svoje posestvo, mogoče, da bom tam Angeliko redkeje videl, mogoče, da tam pri sorodnikih, ki so mi ljubi in dobri, pridem sam k sebi, upajva, toda zagotoviti ne morem ničesa, ker mi ni mogoče, se odtrgati od ljubega bitja, katero ljubim bolj, nego vara sebe, kateremu sem jaz edina tolažba in podpora stiskanemu srcu. Vi sicer pravite, da sem njej le sedaj igrača, da se v dolgočasnih toplicah krajša z menoj čas. Toda jaz tega ne morem verjeti, ker tudi tukaj njej ne manjka častilcev, in jo predobro poznam, da bi jo mogel drugače soditi, nego je v resnici. Vi, gospa, ne poznate Angelike, zato jo imenujete koketno, pa ko bi jo poznali, rekli bi, da je trpeči angelj v podobi grofinje Caprini; o njenej osobi se popolnoma motite, ako so tudi vsi drugi Vaši nazori resnični, in imate prav, ko me imenujete sanjača, in imate prav, ko pravite, da je nespametna moja fantastična ljubezen, ki mi druzega prinesti ne more, nego kesanje, ki me ne more osrečiti, ampak me stori nesposobnega za moj poklic, in mi ugonobi prihodnost; toda če je to tudi resnično, naj bom nesrečen, le da morem biti v njenej bližnji, da morem dihati oni zrak, kateri diha ona.
Ako bi imel vse zaklade sveta, dal bi jih za en sam smehljaj Angelikin, dal bi vse, vse, kar sem in imam, za en sam njen poljub, toda ona je nedotakljiva, ljubiti jo smem, kakor se ljubi nadzemeljsko nitje, in tudi v tej ljubezni sem srečen, in prosim Vas, prijateljica moja, ne motite me v tej sreči, ker komu je znano, koliko časa bo še trajala?
Pa Vi še niste s tem zadovoljni, pravite mi dalje, da moje občevanje z Angeliko zbudi sum Capriniju in nastane razprtje mej grofom in Angeliko in morebiti še celo uničim zakonsko srečo.
Da, prijateljica moja, sreče uničiti ni mogoče, ker je ni v zakonu, Caprini pa tudi ni človek, da bi bil ljubosumen, to bi mu bilo neprilično, ker on ljubi mir, in v nježnih rečeh ni prav natančen, nasprotno pa ga neizrečeno veseli, ako se vse uklanja lepoti njegove žene, in midva sva si postala najboljša prijatelja, ter me je uže večkrat povabil, naj ga na njegovem posestvu prav tako pogosto obiščem, kakor tukaj.
Caprini je neizrečeno vesel, da konečno pride iz dolzega časa zopet mej zabave in ljudi.
»Ne rečem,« rekel je uže večkrat smeje, »kopelje so mi ugodne, toda le take, v katerih človek išče zabav, ne pa zdravja; v takih pa, kakor so Krapinske toplice, ker kamor se človek ozre, ali na desno, ali na levo, vidi le same čmerne obraze, in malo mladih žensk, pa bi poginol od dolzega časa, a prišel sem soprogi na ljubo, da se dolgočasim, toda hvala Bogu, mesec dni prej odidem, nego sem mislil; sicer pa sem letos prvič, in upam, tudi zadnjič tukaj; baron tako ne bo potreboval več varstva našega in tudi denarja ne, ako se res oženi.«
»Danes pa, ko sem tudi jaz dobil od višjega mesta dovoljenje odpusta, hitel sem v stanovanje starega barona, v upanju, da to veselo poročilo naznanim Angeliki, pride mi pa naproti Caprini, kateremu se ve da, sem tudi takoj povedal.
»Tako, tako, dobro, mladi prijatelji« »Gradec boste še le v mojej navzočnosti do dobrega spoznali, tam sem jaz doma, in na svojem mestu, tam si človek lahko krajša čas. Zvečer sedim pri zelenej mizi, ali pa sem v družbi z svojo soprogo, ki je tako od čestilcev obdana, da vse druge zatemne pred njo, kakor zvezde pred solncem, jaz pa sem vesel in ponosen in v družbi edino zadovoljin z njo, doma je tako hladna in dolgočasna, a v družbi ponosna in ljubeznjiva, tako da drugim od zavida zastaja sapa, toda le grof Caprini mora imeti tako ženo, ki jo je pa tudi tako rekoč z denarjem kupil od očeta, drug tega ni mogel storiti.
Tako in enako je še dolgo govoril, konečno pa me povabil, naj skupaj popotujemo v Gradec, kar sem jaz se ve, da, z veseljem dovolil.
Jutri torej odpotujemo, od tam bom Vam redno dopisaval, ako se kaj zgodi, da bi Vas moglo zanimati. Kako stojiva z Angeliko, to Vam je znano, kako bo v Gradcu, ko pride mej znance in druge ljudi, to Vam sporočim, do tistega časa pa zdravstvujte!
Vaš udani
Živko
Gradec 5. septembra 1883.
Draga mi prijateljica!
Ko brez miru okrog divjam,
Prijatlji prašajo me kam?
Prašajte raji val morja,
Prašajte raj oblak neba.
Preširen.
S Preširnom, imam tudi jaz odgovor na te besede, da:
»Oblak ne ve, in val ne kam
Kam nese me obup, ne znam.«
Tako je, prijateljica moja, bežal bi sam pred saboj, na konec sveta, ako bi mogel in vendar sem tukaj, tam, kder je ona.
Tukaj leta kakor metulj, ki leta od cvetice do cvetice, tako tudi ona od veselice do veselice, in jaz — za njo!
Ako je kde na svetu kraj, v katerem je mogoče človeku sam sebe pozabiti, tedaj je menda tukaj v Gradcu. Gradec res ni mesto največje, vendar veliko dovolj za razne veselice in zabave, kajti v tem mestu je dovolj nadepolnih dijakov, učencev višjih šol, v tim mestu je dovolj deklet, ki rade nastavljajo »mreže« ter so premožne in bogate, pa tudi ubožne. Gradec pa je tudi mesto »penzijonistov«, kateri tukaj v miru prebivajo leto za letom in použivajo svojo majhno in veliko, zasluženo in nezasluženo pokojnino. Gradec pa je tudi mesto, v katerem je v obilnem številu zastopana aristokracija in tako imenovani »nobel« svet. Pa tudi je zastopano uboštvo, katero se trudi za svoj pičli vsakdanji kruh.
Ni čudo toraj, da tukaj vse mrgoli, kakor mravlje, in pleše vse, kakor komarji in mušice v lepem solnčnem dnevu, da si zaslužijo, ali svojo vsakdanjo borno hrano, ali pa, da se zabavljajo, kolikor mogoče izvrstno.
Kako se ubogo ljudstvo trudi, da preživi sebe in svoje, tega mi ni mogoče na tanko opazovati, ker mi ni mogoče občevati z njim, pa tudi ne volja, kajti zašel sem v kroge, v katerih gospe in gospodičine skrbe edino za svoje toalete, in za zabave, celo dobrodelni nameni jim morajo služiti za kratek čas. Veselice, predstave, igre, bali in druge razne veselice se napravljajo ubogim v podporo, celo imenitne gospe se trudijo z delom svojih nežnih ročic, da podajajo svoja ročna dela, in skupljeni znesek darujejo ubožnim blagajnicam. To se ve, da njih prvi namen je, da imajo vedno kakšno krasno delo v roki, a ne preudarijo, da s tem trudopolna dela ubogih delalk, ki si z delom svojih rok služijo svoj borni kruhek, celo pomanjšujejo, kajti elegantnim gospem ki v ekvipaži za njimi sedi postrežni služabnik, dobičkaželni trgovec ne plačuje visokih cen in ko dobi krasnega izdelka dovolj, tudi ubogej delalki ne plačuje bolje. To se ve, da so taka dela bogatim gospem za kratek čas, a ne premislijo, da so ubogim britka potreba. Visoke gospe menijo kaj velicega žrtovati za uboge, ako plačilo »svojega truda« darujejo ubogim, a ne vedo, da v resnici ubogim, kateri se sramujejo prositi miloščine in podpore, več škodujejo, nego koristijo.
Draga gospa, ako sem v svojej nežnočutnosti prav sodil, bodete vi najbolje vedeli, ker o tacih rečeh ste Vi bistroumnejši nego jaz, vendar sem mimogrede opazko pristavil, ker veste, da ne morem kar tako svojega jurističnega poklica zatajiti.
Tudi Angelika je pri dobrodelnih družbah in napravah povsod, kder more kij dobrega ubogemu ljudstvu storiti, to se ve, da ona ne reže kruha ubogim, in ne deli z lastnimi rokami juhe ubogim otrokom; v teh rečeh je ona neskušena, ampak ona je povsod, kder je mogoče kaj storiti z denarjem, ona je pri veselicah, pri predstavah in igrah, ona je povsod, kder se je mogoče veseliti, ker ona se hoče veseliti.
Prav ste imeli, kakor imate zmerom, ko ste rekli, naj počakam, da zapusti Krapinske dolgočasne toplice in se povrne zopet mej svet in družbo. Res tukaj se je spremenila, tukaj išče edino le zabave, tukaj hoče biti občudovana. Da i to je, občuduje jo vse in vendar je, kakor da bi bila brez srca, nje bledi obraz se mi zdi še bledeji, in kadar jo vidim, v kasno razsvitljenem salonu, obdano od mnogovrstnih čestilcev, zdi se mi, kakor da bi videl živo podobo Meduze iz kamena izsekano. Ko pa se jej približam jaz, ne mislite gospa, da je gola domišljija, ne res je, zažari se nje oko, in za hip se oživi vsa in lehka rudečica oblije za trenotek nje bledi obraz.
Ko smo skupaj sem dospeli in sem zapazil nje očividno spremembo, zdelo se mi je, kakor da bi stopil v začarani svet. Zdela se mi je, kakor vila, v jasnej tihej spomladanskej noči, ter sem se bal, če jo nagovorim, da mi izgine izpred očesa, ščasom pa sem se tudi te spremembe navadil, ker kadar sva bila sama, bila je zopet ona ljuba nedolžna in nežna Angelika, katero sem videl, ko sem jo ljubiti pričel, in katero ljubim še danes tako goreče, kakor nekdaj, in katero bom ljubil, dokler mi bo bilo srce. Razumeti pa je nisem mogel, dokler mi ni sama rekla, da išče mej ljudmi le pozabljivosti zgubljene sreče. Ni še dolgo, gospa, kar sva sedela sama na vrtu njenega posestva, grofa ni bilo doma, zabavljal se je z lovom, stari baron pa nema za svojo hčer več časa, on je vedno pri svojej nevesti, ker bo uže mislim v enem tednu poroka. Tiho, brez vsega zunajnega hrupa stopi baron kakor gospodar v hišo svoje uže tudi ne več mlade a bogate neveste, Bog mu daj srečo! Sedela sva toraj sama. Angelika je položila svojo roko v mojo, katero sem spoštljivo pritisnol na ustnice.
»koliko časa ostaneš še tukaj?« praša me naglo. Jaz jo začudeno pogledam.
»Ali bi rada, da odidem?«
»Ah, ne misli tega, Živko! — Rada bi vedela, koliko časa bom saj še nekoliko srečna«, bojim se ločitve, bojim se sama sebe.«
»Bojiš se sama sebe? Ali nisi srečna, nisi vesela v toliko družbah in veselicah občudovana in ljubljena od vseh?«
»Srečna? Ah Živko, kako si moraš misliti, da sem srečna? Da, se ve da, ti pričakuješ, da bi vsemu svetu tožila, kako nesrečna, kako neizrečeno nesrečna sem jaz, soproga Caprinija! Ne, Živko, za to sem preponosna. Dosti je, da veš ti, in jaz, — in ako me sedaj ne umeješ, umel me bodeš morebiti k malu, ker jaz ne morem dalje nositi teže obupa in zatajevanja. Potem me bodeš se ve da bolje umel, za zdaj pa se moram zatajevati; svet, da, tako imenovani svet ne sme nikdar vedeti, da v mojem srcu tli ogenj, ki mi razjeda srce in dušo; da, tega ne sme vedeti nikdo, ne moj soprog, ne moj oče, nikdo na svetu, bolje je, da menijo, da imam ledeno srce, in mislijo, da sem srečna, in naj me zavidajo.
Le tebi hočem biti to, kar sem, edino ti veš, kaj se godi v mojem srcu, ti veš minolost, ti veš kakšna sem nekdaj bila, vedi tudi kakšna sem sedaj, kakšna sem v resnici. Da, jaz sem nenasitljiva zabav in veselic, moje največje veselje je koketerija, in vendar sem nekdaj take vrste žensk zaničevala in jih obžalovala,« nadaljnje Angelika tužno. Živko! jaz sem preponosna, da bi mogla prebiti, da bi me kakšna stvar na svetu obžalovala razen tebe. Kar jaz trpim, trpim v srcu, molče in skrivno, pred svetom pa sem vesela, da pa morem biti, potrebujem hrupa, da se omamim. Tako nobeden ne ve, kaj se godi tukaj notri, nobeden ne sluti, kako to grize in peče. Mej svetom veljam, kakor ljubeznjiva, vesela duhovita, —sama pred saboj pa sem največja nespametnica!
Ali se pa morem ljudem pokazati v pravej obliki? Ne, Živko, ako pokažem svoj pravi obraz, ako strgam krinko raz sebe, ljudje me bodo milovali, toda milovali smeje, kazali za menoj s prstom, na skrivnem pa me zasramovali. Vsega tega pa ne prebije moj ponos, za to nobenega premisleka, tako naj ide naprej v zatajevanju, in gorje v srcu, a veselje na obrazu, dokler ne poči srce, dokler ne omagam pod težo britkosti.« Ko je Angelika tako govorila počasi in tiho, brala se je njej na obrazu nepopisljiva žalost in britkost, njene krasna oči pa so zrle v solzah udano v me. Jaz se nisem mogel zdržati, nehote sem jo pritisnol na svoje prsi, na katerih je Angelika izjokala svoje gorje.
Ko je nježno glavico vzdignola, začelo je uže solnce zahajati za goro, zadnji žarki so še naju obsevali, milo in ljubo, kakor da bi čutili z nama tugo, žalost in obupno britkost.
»Sedaj je pa čas Živko, da ideva v salon,« reče Angelika. »tukaj naju grof ne sme videti, zdi se uže njemu pa tudi drugim čudno, kako da te jaz, ki nisi aristokrat, odlikujem mej drugimi.«
»Ali sumi?«
»To prav ne, a ne odgovarjam mu rada, še manj pa se opravičujem. Zdi se mi, ljubi, da bo k malu čas, da se bova ločila.«
»Angelika!« vskliknem jaz obupno.
■ Da, kar se mora zgoditi, to se zgodi, vendar upam, ne še tako k malu, na svetu pa tako ni dolge ločitve, in potem je združenje — večno.« reče Angelika, smehljaje se ter mi poda roko. Jaz sem jo razumel, poslovil sem se.
Od tistega časa nisem videl še same, a v družni jo vidim večkrat, ker za njo hodim povsod, kodar koli je in kamor ide jaz sem njena senca.
Ona pa je vedno in povsod enako ljubeznjiva, vselej mi poda prijazno roko, in njeno oko mi pove, kar me neizrečeno osrečuje, vidim, da me ljubi, vendar pa se moram odrekati vsemu, kar mi je ljubo, in drago na svetu.
Tak človek sem toraj jaz, ki brez miru živim, ne nahajam miru po dnevu, ako je ne vidim, divjam okolo brez miru in pokoja, kakor duša, ki išče trupla, kadar jo najdem, zopet me peče in muči zavist in misel, da je zame zgubljena, in zgubljena sama nesrečna, zaklela človeku, kateri je ni vreden, kateri je ni osrečil, in jaz sem brez moči, da bi jo mogel oteti.
Kdo se more toraj čuditi, da mi prijatelji pravijo, da sem jako upaden, svetavajo mi, naj se obrnem do zdravnika, toda za mojo bolezen ni zdravila, ni zdravnika, da bi mi ozdravil bolno srce, da ljubezen, nesrečna ljubezen, ta skrivna moč pije mi moč in kri iz trupla, kakor v pripovedkah pije volkodlak kri, dokler mu je ne izpije.
Vem, blaga prijateljica, da ste vznemirjeni, toda pomirite se, ko pridem k Vam, obrne se na bolje, za zdaj pi še ne morem povedati, kako in kedaj, kakor mi nakloni osoda, saj veste, da osodi človek ne more uteči. Sicer pa tudi ni nič, kar bi se moglo imenovati telesna bolezen, jaz potrebujem le miru in pokoja. Več noči je minolo, da nisem zatisnol trudnega očesa, a sedaj že upam, da zaspim in da se mi jutri povrnejo zopet moči. Spavajte tudi Vi sladko, Vam želi lehko in mirno noč, Vaš prijatelj
Živko
Gradec, 20. sept.
»O pridi, hram te tihi vabi,
Prijazno lučica brli;
Kar se zgodilo je, pozabi,
Saj mirno boš čez malo dni«
Boris Miran.
Da, mirno bodeš v malo dneh, ti ubogjo moje srce! Tako pravijo zdravniki, in jaz sam želim, da bi se mi nemirno srce umirilo. Za to ni zame, da k malu umrem, žalostna novost, ampak veselo pričakujem bele smrti, in zdihujem k njej vsak trenotek:
»Pridi, pridi, bela smrt,
Ogrni me v mrtvaški prt
Saj na svetu sreče
Zame ni več cvetoče.«
Ne obžalujte me toraj, predraga prijateljica, to je edini dobri čin, ki mi ga stori osoda. Kaj pa tudi hočem sam na svetu? tatu bodem združen z njo na večno, saj je sama rekla, da tam ne bo ločitve.
Tukaj je bila osoda nama nemila, hotela ni, da bi se ljubila in vendar sva se. Ako bi se tudi ne smela, tam v večnosti pa se duši zopet najdete in teško pričakujem, da pride rešilni smrtni angel, ki me popelje iz ječe v veselo prostost.
Od sveta sem se poslovil, tukaj nemam nič pričakovati in nič več upati; moj up, moja sreča je onkraj groba. Za menoj se ne bodo dediči prepirali, in vendar nobenemu ni vinarja dolžan ne ostanem. Tako upam, da bodem imel mir, in da me po smrti nobeden ne bo preklinjal.
Le od Vas se imam še posloviti, od Vas, edina moja prijateljica, ki ostane še tukaj. Umirajoč se Vam zahvaljujem za Vaše odkritosrčno prijateljstvo. Umirajoč Vam podajem zadnji spomin od mene in od moje Angelike, katera me gori nad zvezdami pričakuje; Vi edina veste skrivnost najine ljubezni, zato Vam podajem v spomin mojo in njeno podobo. Ohranite, blaga gospa, naju v dobrem spominu in veselite se najine sreče, katere nobeden več ne more kaliti.
Kakšen bode moj konec, veste, da se ne ločim nerad in tudi ne teško, ampak lehko, tudi zdravniki pravijo, da bo moja zadnja ura brez boja, in da v miru zaspim.
Vedite, da tudi Angelikina smrt ni bila teška, v cvetju je živela, ako tudi z smrtjo v srcu, a tega ni slutil nobeden; obžalujejo jo vsi, kakor splošno ljubo stvar, milujejo jo, da je v veselem mladem živenji stopila tako naglo v večnost. Toda jaz bolje vem, da je umrla rada, skoraj prostovoljno, ker živenje je bilo njej le teža, iz katere ječe je duša vstala ter se spela nad zvezdni svet, srce pa je našlo mir.
Tam, da tam ni se jej potreba več zatajevati, vrgla je od sebe krinko živenja. Hotela je biti prosta, srečna, da v resnici srečna in vesela. Zato ne žalujem za njo in sem bil vesel, ko sem zvedel, da nje ni več na zemlji, saj sem takoj vedel, da za njo tudi jaz k malu pojdem in da ni ločenje več daleč, in vedela je tudi ona.
Bilo je 10. septembra, ko stari baron Geba stopi pred altar, da prične novo živenje na strani svoje druge soproge. No sedaj ga več ne tarejo skrbi, kedo in kako bo plačeval njegove menjice, ako je to tudi zmeraj storil grof Caprini, vendar zavest, da je odvisen, bila mu je morilna, sedaj je sam svoj gospod, in ta zavest ga je premladila, zaradi njega je Angelika lehko umrla, pa zaradi otrok? da, to je bila edino teška ločitev, toda hčerka je jako slaba stvarica, kateri zdravniki ne prorokujejo dolzega živenja, pravijo celo, da tudi Angeliki niso prikrivali, da njenej hčerki k malu ugasne luč živenja, prehladila se je bila ubožica in potem jela naglo veneti; deček pa je čvrst, za tega ni potreba skrbeti, uže njegov stan mu odločuje dobro vzgojo in primerno premoženje njegovemu imenu, pri vzgoji dečkov ima mati tako manj upliva in ko odrase, uže sam po sebi je mladenič bolj samostojen nego so dekleta.
Tako sem Vam uže vse popisal, kar bi Vas utegnolo zanimati, le še o smrti Angelike Vam nisem še na tanko sporočil. Tudi to Vam moram, ker vem, da ste radovedni, kako je prišlo, da se je tako naglo utrnola zvezda na zabavnem obnebju. Moči čutim še toliko in ko sem Vam v svojih listih popisoval ves tek moje ljubezni, moram tudi končati, da veste vse, kar zadeva mene in Angeliko. Zdravniki mi sicer priporočajo mir in mi prepovedujejo pisanje, pa kaj meni mar njih mnenje? zdrav ne bom več in ne želim biti, zato storim raji prijateljsko dolžnost in Vam razodenem vse skrivnosti mojega srca in moje ljubezni.
Odpočil sem se nekoliko, naj toraj pričnem. Kde sem nehal? Da, uže vem.
Bilo je toraj 10. septembra, ko pelje baron Geba svojo nevesto pred altar, poroka se je vršila tiho, bil je priča neki sorodnik in jaz, kakor hišni prijatelj. Angelika je bila nenavadno vesela, govorila mnogo in ljubeznjivo z očetom in mačeho, tudi z menoj je govorila prav veselo, le nekaj nemirnega sem opazil na njej, da je bila jako nemirna, sedaj je govorila z enim, sedaj z drugim, veselo z vsemi, kateri so bili povabljeni, da se vesele z baronovo obiteljo, in bilo jih je vendar mnogo se nabralo, posebno pa prijateljskih družin. Vsi gosti so se čudili posebnemu veselju Angelike in vendar so vsi našli nekaj tujega na njej. Celo glas je bil odurnejši, če tudi se je prizadevala biti posebno ljubeznjiva. Pripisovali smo vsi to spremembo razburjenosti zaradi očeta, kajti vedeli smo dobro vsi, da ona ne more lehko prenašati, da je druga tuja žena, brez imena, zasedla mesto njene blage matere in vendar čemu to veselje? Oni večer so toraj tudi drugi spoznali, da je v njenem srcu drugače, nego se vidi od zunaj.
Pri odhodu mi poda roko in reče glasno: »Ali Vam je znano, gospod Igelj, da 12. t. m. napravi aristokracija veselico v spomin bitve in zmage pred Dunajem?«
»Da, nekaj sem čul, gospa grofica.«
»Pridete tudi Vi?«
»Nisem aristokrat, milostljiva gospa.«
»Nič ne dene, Vi ste naš prijatelj, jaz prevzamem odgovornost.«
»Veseli me, toraj na svidanje!« in zgine zopet mej gosti, in jaz idem proti domu, sam in zamišljen.
Prišel je septembra dan, zvečer me obišče grof Caprini, da idem z njim na veselico. Angelika je bila uže tam, kamor jo je spremil soprog, potem pa se vrnol po mene. Angelika je bila krasna, da krasnejše žene še nisem videl, bila je oblečena v belkasto modrej svili, v laseh je bila pripeta kamelja, pravi simbol njenega živenja, vsaj tako so šepetali mej saboj kavalirji.
»Da, kakor je kamelija lepa brez duha, tako je tudi grofica Caprini lepa, a brez srca«, reče eden, drugi pa pristavi:
»Da, lepa je res, a tudi duhovita, le žal, da nema srca, ampak je samo mrzla lepota«.
»In vendar nas ogreva vse, ne da bi se sama unela.«
Tako in enako so govorili gospodje mej saboj, dokler ni godba k plesu zaigrala. In Angelika se je sukala mej veselimi in smejočimi gosti, kakor pero, komaj dotikaje se tlaka, glavico je imela upogneno nazaj, v lepo dišečih laseh pa belo kamelijo, »lepo a brez duha«, tako tudi Angelika lepa, mlada, a brez sreče.
Ko godba k drugemu plesu zopet zaigra, približala se je meni, zdrčala sva po salonu, zdelo se mi je, da se ne dotikava tlaka, ampak da naju nosi vihar, njo sem pritiskal na svoje prsi bolj in bolj, in tako bi plesala na večno, ako bi godba ne bila nehala igrati. Angeliko sem peljal na sedež mej tem pa se približa točaj s plošico polno kupic mrzle limonade in ledu, Angelika vzame tiho pa brzo naj prvo led, potem pa kupico mrzle limonade, katero spije v hipu, da jaz nisem mogel braniti.
»Pusti«, reče mi tiho, »saj mi ne bo škodovalo, ako pa mi, toliko bolje; breme je preveliko, ne morem ga dalje nositi.«
»Angelika, kaj počenjaš? kaj govoriš?«
»Vse prav, ločiti se morava, pa ne za dolgo, tudi ti prideš k malu za mano,« reče tužno in nasloni se z svo svojo lehko težo na mojo roko, začelo jo je zebsti, mrzla pijača na razbeljena pljuča ni ostala brez nastopkov. Angelika se zgrudi nezavestna na tla.
Vso noč sem stal pod oknom njene sobe. Zdravnik je bil vso noč pri njej, proti jutru se prikaže na pragu, in z ozbiljno skrbnim obrazom govori z grofom, ko se ta poslovi, stopim jaz k njemu:
»Alije bolezen nevarna, gospod doktor, ali se obrne na bolje?« prašam naravnost.
»Bolezen k malu mine«, odgovori mi zdravnik, kratko pa ozbiljno.
Nekak nepopisljivi strah me obide, slutil sem, kaj je hotel reči.
»Govorite, gospod doktor, razumljivejše prosim in rotim vas, sicer se Vam tudi jaz pred noge zgrudim.«
»Gospod doktor Igelj,« reče zdravnik mehko, ter me tožno pogleda, »kar sem Vam rekel, rekel sem tudi grofu, a Vi hočete vedeti več, tedaj vedite, da se bolezen k malu z smrtjo konča. Grofica je bila zmiraj slaba, danes pa je plesala mnogo in preveč, potem pa pe vroča pila ledeno limonado. Kri je zavrela, v njej je počila žila, zanjo ni več pomoči, jutri jej bo uže bolje.«
Kakor je zdravnik rekel, tako se je zgodilo; drugi dan so žalostno zapeli zvonovi po vseh zvonikih; v velikem salonu pa je ležala grofica Caprini na mrtvaškem odru, polno cvetic, je obdajalo mrtvo truplo, pri nogah pa je ležal venec belih kamelij, kateri sem jaz tja položil, in nad glavo venec mirt kakor za ženitovanski venec.
Ljudje pa so hiteli v salon, da zadnjikrat vidijo grofico Caprini, katera je v cvetju mladosti ležala na odru, a ne bledolična, kakor je bila v živenju, ampak nježna rudečica je oblivala njeni obraz, ostala je taka ves čas.
Mnogo ljudi višjega in nižjega stanu jo je spremilo k pogrebu, mrtvaški sprevod je bil krasen, jokalo je vse, tudi Caprini je jokal glasno; le jaz nisem potočil solze, ker sem čutil, da tudi jaz k malu zanjo pojdem.
Kaj hočem Vam še dalje pisati? kamor se obrnete v Gradcu, povsod Vam pripovedujejo o umrlej Angeliki, eni pravijo, da je bila to lepa in vesela smrt, kakor metulja ko umre sredi cvetja, drugi pa pravijo, da je strašno umreti sredi luči v najlepšej mladosti. Zopet drugi pa pripovedujejo, da grof Caprini nosi možko toliko zgubo za njega, in da se najbrže poišče k malu druge žene.
Jaz pa po pogrebu Angelike nisem več zapustil sobe, moči so me popolnoma zapustile; za mojo bolezen zdravniki nemanjo imena, a jaz jo poznam, imenuje se: »počeno srce«.
Sprejmite moje srčne, iskrene pozdrave, ko ta list doboste, morebiti mene ne bo več, kajti mraz me sprehaja, roka se mi trese, v srcu pa čutim uže smrt – – –
Blagorodna gospa Rozamunda Sokolova
Gradec29. septembra 1883.
Na pisalniku mojega nepozabljivega pa nesrečnega prijatelja, dr. Živko Iglja našli smo prazen zavitek, napisan z Vašim naslovom, pri pismu samem pa smo našli prijatelja gospoda Iglja mrtvega, srčna kaplja mu je končala mlado živenje. Pismo, katerega še ni z svojim podpisom končal in pri pisanju umrl, in pa prazni zavitek svedoči, da je pismo namenjeno Vam. Menim, da pride v prave roke, ako ga pošljem Vam in da spolnim voljo pokojnega, ki Vas je večkrat v živenju imenoval. Poročam Vam, da smo ga dostojno pokopali, prav blizo groba grofice Caprini. kakor je želel sam, in si v ta namen kupil grob v živenju še sam. Tako tudi trupli ljubečih počivati skupaj, in kakor sta se našla tukaj, upajmo, da ste se tudi duši našli v raju. Prilagam Vam namenjeni podobi gospoda Iglja in grofice Caprini po želji mojega prijatelja in se Vam priporočam udani
Franc Nekar, profesor.