Popotne črtice (Tóre Poldetov)
| Popotne črtice. Tóre Poldetov |
| |||||||||||||
Potovanje je radostno, pa tudi podučljivo, ako človek opazuje in primerja in se ne vozi iz kraja v kraj kakor polna bisaga. Mene je pot peljala čez Kras, katerega potujoči Nemci popisujejo, kakor bi bil ta del Primorske zemlje avstrijska Sahara, a varajo se, kajti med skalovjem in nagimi hribi nahajamo prekrasne lege, kder rastejo vsi južni pridelki, kder je lepa košata senca in kder prebiva bistroumno ljudstvo, polno rodoljubja in jako delalno.
Res je, da vse te dobre pridelke — kedo ne misli pri tej priliki na izvrstni teran, ki je, če ne najboljše, gotovo pa najzdravejše vino v lepej našej Avstriji — mora kraški kmet z velikim trudom, rekel bi, od narave priboriti si, a zato pa je ta božja kapljica tudi 3krat dražja od Vipavca, Dolenjca, Hrvata in le škoda, da je Kraševci premalo pridelujejo; — a na drugo stran ima ta marljivost, to teško delo tudi svojo dobro, kajti Kraševci gotovo ne bi bili tako duhoviti, iznašjivi, s kratka, tako prebrisane glave, ako bi lažje živeli, kajti narava je one, katerim je v materiji premalo podelila, navadno s tem odškodovalo, da jim je dala boljše duševne moči. — Jaz menim, da pamet, logično mišljenje in iznašljivost nijso občno prirojene lastnosti, ampak čestokrat produkt okolnostij, in kar je še gotovše, — velike vaje.
Kedor mora trdo ledino orati, ta je primoran več misliti, kako v takej zemlji kaj pridela, nego pa oni, kateremu nij treba, nego zemljo malo pobrskati, pa mu vse v obilnosti raste. Zadrega je začetek človeškega razmišljevanja in tisti človek, ki nij bil nikoli v zadregah, navadno ne more biti dober mislec in praktičen človek. Zato pa nahajamo v mestih mnogo mladine bogatih roditeljev, ki ne zna misliti, še manj pa delati, dobro pa zna zapravljati po pregovoru, katerega imajo Pivčani »šparovec ciralca najde«. — Naši meščanji, posebno oni, ki so iz nič prišli na veliko, premalo se brigajo za svoje otroke, tudi nemajo pravega pojma o odgoji, uče jih k večemu napuha in gizdalinska, a v drugem se zanašajo na učitelja, ki pa ne more čud delati tam, kder nij domače podloge.
Marsikateri oče bi svoje sinove bolj osrečil, ako bi prav malo ali nič denarja, pa več dobrih izgledov zapustil. Zato pa nahajamo v velikih mestih, da rodbine hitro rastejo in hitro padajo in ta razmera bode vedno bolj rastla, kolikor bolj se bode širila v mestih nemoralnost. Da pa to mestno društvo popolnoma ne propade, zato skrbé trpini na deželi, kateri vedno pošiljajo mnogo svojih v mesta, da si kruh služé in iz teh naravnih in pridnejših ljudi nastaje zopet dober kvas, bodisi gledé množitve ljudstva, bodisi gledé boljšega, zdravejšega potomstva in množenja materijalnih močij. Za Trst so tak kvas naši vrli Kraševci v prvej vrsti, za njimi pa tudi Kranjci, posebno Notranjci in naj rečejo tržaški Irredentarji, kar hočejo, sreča Trsta je, da dohaja tija ta dobri nepokvarjeni kvas in prav ta kvas je mnogo pomagal, da se je Trst tako močno povzdignol. Res je sicer, da se je ta slovenski kvas večidel tukaj preustrojil (po domače: presortal). V Trstu nahajaš starega Kraševca, ki ti odgovori: »Noi šemo taljani«, zopet starega Čufarja, ki pravi: Mi že venudo de Cragno, ma go dimenticà el ščavo e i mii floi i že tutti Taljani« in starega Vipavca, ki se grozi: »Coša ščiavo! con ščiavo non se mangia, noi gavemo dovešto imparar taljan, tudesco per far bessi e bessi že nasion«. Tako jih slišiš govoriti, te staro kopitneže, slovenski kvas poprejšnjih časov. A v novejšem času dohaja vendar nekoliko boljšega kvasa z Slovenskega v Trst: mnogo jih je uže zdaj tukaj, ki v družbi, v botegi in doma govoré pošteno slovenski in tudi zato skrbé, da se njihovi mladiči ne poitaljanijo. To pa je še le začetek te nove dobe in ker bodo gotovo Slovenci vedno v večem številu v Trst zahajali in ker bode tudi Kraški teran gotovo prav zdatno upljival: prav zaradi tega imajo Irredentarji prav, če so Slovencev tako boje, da postanejo nervozni, ako le kako slovensko zastavo, kaj pa še predstavo in v gledišču! vidijo. Da, novi zarod ne bode več pital svojih sé »ščiavi«, prepriča se, da se v Trstu lehko denar služi tudi s poštenim slovenskim srcem, da nij treba pačiti sebe in svojih zarad lastne koristi — in — in utegnejo priti še časi, ko ne bodo več bežali mestni očetje pred slovensko besedo »Tukaj«.
Narodna zavest je probujena in nikoli več ne zaspi pri tako čilem narodu, kakor je naš, ne bode se Slovenec več vtapljal v italijanskem morju, on bode v kratkem terjal, da se mu vrne, kar so mu tujci vzeli po krivici, on ne bode več kvasa dajal drugim, ampak iz svojega kvasa bode tirjal domači kruh in ne da, da bode tukaj gospodaril Italijan; ti bregovi so naši, to jadransko morje je in mora biti Slovansko, ker si ne moremo misliti Slovanstva brez tega morja. Naj pa zdaj naš namestnik še tako praktično misli, večnih postav ne prekucne. Prav zato pa: nobene zveze z Italijani, dokler nijso v svojih mejah! — Take misli so mi rogovilile, ko sem opaževal slovanske sive skale Nanosa in Krasa. A te misli so uže spodrivale druge. Mislil sem si: kako srečen bi bil pač ta Kras, da je le nekoliko pogozden. Res se vidi, da je tu in tam vlada nekoliko storila; a vse to je ubogo malo v dobi 20 let in če se bo to tako nadaljavalo, bode Kras še po 500 letih kazal prav taka siva rebra, kakor jih kaže denes. Zakaj pogozdovanje Krasa ne ide od rok, to je uzrok, ker je ves načrt, začetek in zvišetek čisto nepraktičen. Tako saj misliva jaz in moj dolgonogi kraški adjutant iz srečnih časov Sočine dobe, ko smo v Sežani prvaka tožili pred ljudsko sodnijo, katera je iz rekla ostro sodbo. Pa pustimo to: stari Sočani so bili ostri, kakor Puritani; a tistikrat so imeli mej seboj slovenskega O’ Conela, ki je kakor pravi ljudski tribun z nenavadno gorečnostjo potezal se za ljudske pravice. In kako so ga radi poslušali naši vrli Kraševci in kako so ga tudi dobro umeli! Neka otožnost so me lasti, če mislim na tiste lepe, skoro bi rekel poetične čase. O kako je vendar postalo prozaično poem, bodi si na Goriškem, bodisi v Trstu in okolici!
Vsi smo postali modrejši in trezniši, tako vsaj pravimo; če je pa to tudi resnica, to je drugo prašanje. — Tisti čisti zubelj — ali še gori? Rogovileži so utihnoli; tega so veselé nekateri naši oportunci, ker menijo, da bodo lažje nastopali in kolovodili po svoje. Jaz pa bi želel, da bi zopet nastopili mlajši rogovileži, kajti ti so v narodnem živenji silno potrebni, oni čistijo narodni zrak in širijo entuzijazem, brez katerega se ne širijo tako lehko ideje. Kje so Minki, kje je komuna, ki je dobivala pisma od glasovitega Marksa, da treba kaznovati izdajalce, kje so Zachäus, Šalobarda, Tropinar, Židek, kje je stara garda Tržaška in Hajdrihov kvartet in Dr. Čudež e tutti quanti? — Nekateri so uže v krtovi deželi, drugi počivajo na svojih lavorikah, nekateri politizirajo na visoko, zopet drugi se masté; o da bi zopet od mrtvih ostal skoraj pozabljeni »očka«, kako bi mahal po teh raznih njegovih učencih!
Notranji klic mi pa vendar pravi, da prečrno gledam. Zopet nastanó Minki in drugi cigu-digu-migu-rovarji in stari se bodo mešali z mladimi, potem pa: joj! narodnim lenuhom, potepuhom, kruhoborcem veternjakom in vsem takim naroddevetabriganjakom. Za božjo voljo: kam sem zašel! O pogojzdovanji Krasa sem hotel nekaj povedati; pa ta salamenski adjutant iz vojnih časov me je zmotil!
No, prav on je enkrat to le nasvetoval zarad pogozdovanja Krasa: Rekel je: Kaj te vojake zastonj pasejo po vojašnicah; na Kras naj pošljejo enkrat manovrirat par brigad in naj dadó nalogo, da mora vsak vojak par sto drevesc vsaditi; nekoliko let tako, pa boste videli, kako hitro bode zelen zdaj sivi Kras. — A njegov oče, stari župan, zavrnol ga je rekoč: Kaj pa oni tički, ki studirajo visoke šole tam v Gradišči in v Kopru; sem na Kras naj bi poslali vse skup in tukaj naj bi se ubijali se skalovjem, naj bi pogojzdovali, kamenje ruvali; ti ljudje imajo zadosti časa in bolje bi bilo, da bi Kras pogojzdovali, nego pa poštenim in ubogim rokodelcem konkurenco delali. — Slišalo se je tisti večer pri izvrstnem teranu še mnogo drugih nasvetov, bolj ali manj pametnih in celó komičnih. — A jaz sem bil druzega menjenja. Rekel sem in trdim še, da bi bilo najboljše, ako bi se puščalo pogozdovanje občinam samim: najpred naj se razdelé goličave in pašniki, kolikor jih srenje na rabijo za pašo i. t. d., potem naj vlada razpiše darila in obilna darila, katera naj bi vlada vsako leto delila onim, ki so vzorno pogozdovali; razen tega naj bi se dala postava, da so vse take pogozdene goličave vsaj 50 let proste vsacega davka.
Prepričan sem, da se ljudstvo potem samo poprime in pridno poprime pogozdovanja; skušnja pa nas uči, da nobena vladna naprava ne velja dosti, ako se je ljudstvo samo ne poprime in zatorej mora vsaka pametna vlada podpirati in spodbujati le delalnost ljudstva in polagoma odstranjevati birokratizem, kajti pri zelenej mizi ne da se pogozdovati.
Mej tem premišljevanjem sem dospel, da sam nisem vedel kedaj, v Sežano, kraško kapitalo. Slovesnega sprejema nij bilo; a ker sem prijatelj županu, podžupanu, doktorju in družim honoracijam sežanskim, moram reči, da sem bil bolje sprejet, nego bi bil sam Depretis; »No, Irredentar, si pa vendar enkrat prišel?«, tako in enako so me nagovarjali in kmalo sem se nahajal v lepem društvu pri najboljšem teranu, kateri čaka pivcev ob zidu v županovej kleti. To vam je kapljica, pri kateri se je dalo kaj dobro politizirati! Menili smo se in nasvete stavili, kako bi se mogla spojiti »Edinost« in »Soča« v en sam list; a kakor se je kesneje pokazalo — za norca smo imeli drug druzega, kajti Slovenec je rojen diplomat in se zna dobro sukati po pregovoru Talleyrand-a: Bog je dal človeku govor, da z njim zakriva svoje misli. — Sklepi so bili prav navdušeni in napivali smo si: Cahej Tropinarju — Tropinar Caheju — županu, dr. Čudežu i. t. d. Naš župan je bil prav židane volje, pa je tudi mož, poln zdrave pameti in ne vžene ga vsaka muha. Pa saj je sin vojvode Brkinskega, kateri je znan zaradi svoje bistroumnosti in — kar potovalcem še več velja — izredno gostoljuben. Pod novim županom je Sežana vrlo napredovala; popravili in zdaljšali so cerkev, napravili ljudski vrt, ki je sicer majhen (en miniature), a kljubu temu prijazen; zidalo se jo mnogo prav lepih hiš, povsod vlada čistota, s kratka: Sežana, ta kraška metropola, dela na potovalca najlepši vtisek, podobna je majhnemu mestecu, in kedor si še ogleda prekrasni vrt gosp. Scaramange »Villa Mirassassi«, potem vrt g. Polaja, ostane v resnici očaran, kajti ni mogoče domišljati si take krasote sredi Krasa in potovalec se ne bode kesal, ako si ogleda oba ta vrta. Ker uže govorim o Polajovem vrtu, naj omenim, da je bil rajnki lastnik lepega posestva v Sežani rojen Sežanec torej pravi Kraševec, pa jako znameniti človek. Imel je nekoliko časa pošto v Sežani, a uže v svojej mladosti si je izvolil burno živenje, popustil je domačo hišo in šel na Hrvatsko, kder si je bavil z raznimi špekulacijami, po več letih se je zopet vrnol. — Leta 1854 se je začela zidati železnica od Ljubljane do Trsta; naš Polaj nij imel sicer dosti denarja takrat, pa toliko več duha in korajže; mož je toliko časa vrtal in gledal, da je prevzel zidanja največega dela one železnice (on je na pr. zidal vse velikanske prodore mej Divačo in Sv. Petrom) in se je v nekoliko letih pomilijonaril; cenili so ga nad 2 milijona. — Mož pa je kljubu temu ostal dober Kraševec, pomagal je rad domači občini, kateri je bil večletni župan, skrbel je za zboljšanje kmetijstva i. t. d. Cesar sam ga je odlikoval z Franc-Jožefovim redom. Škoda, da se je spustil v vrtinec novih spekulacij in da je prišel v roke židom Dunajskim in Tržaškim, kateri so ga varali na vse strani. Prevzel je rudnik in tovarne v Köflachu, dve tovarni v Beču, nek veči rudnik v Dalmaciji, s kratka: nakopal si je bil na glavo preveč reči, katerih nij mogel nadzirati; poleg tega je bil tudi predober človek, ki je vsakemu zaupal in to ga je spremilo dotle, da je uzel seboj v mrzli grob prepričanje, da na tem svetu je vendar išče — prevara moža, ki je pred svojo smrtjo zgubil skoro vse svoje veliko premoženje, kar je vsak obžaloval, kedor je poznal blazega moža. Njega posebno Sežancl, nikoli ne pozabijo, ker je on bil prvi, kateri je ta prijazni trg začel lepšati in skrbeti za njega povzdigo. Drugo jutro uže prav rano dam slovó Krasu in se peljem z navadno kraško koreto proti Pivki. Akopram je bilo v avgustu, vendar je kraška burja, posebno čez »Gaberk«, (kder stanuje baba, ki ima burjo vedno zavezano v žaklju in jo odveže, kadar se ji zdi) tako močno brila, da sem prišel ves zmrzel v Senožeče, rojstni svoj kraj. Morete si misliti, kaki čuti se polaste človeka, ko po mnogih letih zopet enkrat vidi tiste kraje, kder je kot majhen fantiček užival neskrbno živenje in se veselil tega, kar narava v ozbilju podeluje stanovnikom na deželi. Senožeče so zadosti prijazen trg in tam tudi prebiva rodoljubno ljudstvo. Nemškutarjev je bilo tam za časa, ko je še Mulaj bil tam c. k. predstojnik, še precej; a polagoma so zginoli v teku časa, ali pa so se spokorili in menim, da denes niti gospod Korl menda več tako ne nemškutarijo, kakor so poprej, ko so imeli še dosti zaslombe. V Senožečah je posebno zanimiv ondotni grad kneza Porcije, ki lepo nadkraljuje senožeški trg, in v katerem se še denes vidi dvorana, v kateri je prenočeval Karol V, ko je potoval v Španijo, in katera je bila zidana nalašč v ta namen. V tem gradu je tudi prebival naš ljudski pesnik Miroslav Vilhar in »Mila lunica«, in mnogo drugih pesnij se je v prvo pelo v Senožečah. Spominjam se tudi jaz, da sem mnogokrat prepeval te prvence Vilharjevo muze. Senožeče so bile nekoliko časa jako imenitne, kajti tam je prebival nekoliko časa tudi naš prvi jezikoslovec, gosp. Levstik in tam se je tudi rodila ideja, izdavati v Ljubljani Časnik »Naprej«, ki je bil najbrže najboljši politični časnik, kolikor smo jih še dozdaj imeli Slovenci. Kar se mene tiče, moram pripoznavati, da sem preživel v teh neznatnih Senožečah najlepše čase svojega živenja, in da mi je občevanje z Vilharjem in Levstikom vdihnolo prvo iskrico rodoljubja v moje tistikrat še jako mlado in rahlo srce. — Da pa se je narodno živenje na Notranjskem tako zgodaj začelo širiti, in da se je tako dobro vtrdilo, komu se imamo zahvaliti, ako ne rajnkemu Miroslavu, katerega domače pesmice prepeva še zdaj in bode vedno prepevalo na Notranjskem vse: staro in mlado.
Spominjam so še prav dobro, kako se je takozvana inteligencija Miroslavu posmehavala, češ da je fantast, utopist i. t. d. in ko sem ga jaz enkrat zagovarjal, odgovoril mi je nek moj sorodnik, rodom Italijan: »No Bilkar ga bo slovenski kralj, ti pa ga boš njegov adjutant, potem bo še le dobro na Kranjskem! Tudi dobro vem, da so ga nazivali njegovi sorodniki večkrat večnega studenta; a vse to nij plašilo našega Miroslava, on jo vedno neustrašljivo delal za krasno idejo, kajti bil je idealist in se je za realnost le malo brigal; kakor se ne briga senožeški večni »kandidat« za vse lekcije, katere je uže dobil. Pri tej priliki moram reči, da so moji ožji sorojaki še premalo hvaležni rajnkemu Miroslavu; a Notranjec in sploh kranjski Slovenec nij tako ognjevit, nego so ognjeviti Primorci, katere bi skoro nazival slovenske Francoze. Vendar pa se Kranjci bolj trdno držé svojega prepričanja in ne popuščajo tako hitro, česar so enkrat lotijo; tudi so Kranjci, posebno pa Notranjci zelo gorki in najhuje rogovilijo, ako vidijo, da jo upor velik in nasprotnik ljut.
To opazujemo vzlasti na Primorskem, kder lahoni z vso silo delajo propagando za Irredento. In kedo ne vé, da so tukaj, bodisi v Trstu, bodisi v Gorici, kranjski naseljenci najhujši rogovileži: rajnki dr. Lavrič, blazega spomina, bil je Kranjec, učenjaški goriški shod je bil sestavljen skoro iz samih Kranjcev, mej njimi so bili nekateri Šenožeci; in učeni gospod goriški dopisnik Novic imenovali so enkrat celó goriško čitalnico, polu v šali, polu v resnici, »Kranjsko čitalnico«, ker je bil odbor te čitalnice sestavljen iz samih kranjskih rogoviležev[1]). Tudi v Trstu je bila stara garda pod vodstvom poštenega Matije, bil je Hajdrihov kvartet, bila so uredništva raznih tukaj osnovanih listov sestavljena iz zgoli kranjskih elementov. Pa naš Nestor Vesel in naš Francè — tudi ta dva sta Kranjca. Nij se torej čuditi, ako Lahoni te grde Kranjce tako grdó gledajo in čestokrat pišejo: »Sono gli elementi che scalano dal Cragno, da Adelsberg, Prestranek e Lubiana, che disturbano la nostra quiete«. A ti elementi rastó vedno in imajo tukaj naravno svojo nalogo, tu sem na Primorsko drží prva cesta iz Kranjskega, in kakor sem uže rekel, tega kvasa je tukaj potreba in ga bode vedno bolj, naj pa se jezé Lahoni ali celó oskorsrčni domačini[2]) in naj se repenčijo še tako. Da zopet pridem na Senožeče, naj še povem, da je tam velika mehanična pivovarna, ki jo dajala pod rajnkim Dejakom, kateri jo je sezidal, Senožečem mnogo zaslužka in da so bili v dobi od 1848 do 1858 zlati časi v teh krajih, o katerih hočem tudi nekoliko povedati.
Ko je po teh krajih še držala glavna cesta z Dunaja v Trst in ko je Trst bil v svojem največem cvetju, služili so stanovniki vasij in trgov ob cesti mnogo denarja; nekateri so obogatéli in ti kraji so se vidno lepšali; vendar pa nij bilo to prava sreča za one ljudi; s prometom in živahnostjo se je širila tudi razbrdanost in kmetija, najsolidnejši vir blagostanja, je propadala; ljudje so bili navajeni samo lehkega živenja, gostilna je bila njih dom, kvartna igra njih kratkočasje. A nastopila jo strašna kriza; prižvižgal jo »lukamatija« v Trst in proč je bilo s »furarijo«; ljudje, ki so poprej lehkomišljeno zapravljali, streznoli so se in poprijeli resneje kmetijstva; toda skoro prekesno je bilo i u bode treba še 50 let dobrega dela, da se zopet vrne blagostanje v one notranjske kraje, kder je poprej bila preobilnost, a zdaj tam tare ljudstvo največa revščina in boben poje dan na dan. Najboljše stare domače hiše so propale v Senožečah, v Razdrtem in drugod in zdaj domačina skoro srce bolí, ako se zopet vrne v te nekdaj tako srečne vasi in trge. — (D. p.)
Na Notranjskem so bile nekdaj nekatere tako mogočne hiše, da so se lehko merile z boljšimi tržaškimi hišami, mej temi posebno rodbina D..., ki je imela nekdaj več grajščin in pošt, ki pa denes tudi nij več to, kar je bila, akopram še premožna, ker mladi so manj pridni, nego so bili stari, kakor se to čestokrat godi, ako roditelji pripuščajo odgojo otrok drugim, sami pa se svojimi otroci prav nič, ali pa prav strogo občujejo. Stara sistema strogosti se je nadživela: spoznalo so je, da otrokom morajo biti roditelji pravi prijatelji, katerim otroci zaupajo vsako skrivnost, in več velja taka dobrohotna odgoja, ki mora posebno vpljivati na srce in na razvitje moči mišljenja, nego vsa šolska omika, brez katere sicer tudi nij mogoče uspešno napredovati, toda srce blažiti, na mišljenje vpljivati, to morejo le pametni roditelji. Iz Senožeč sem šel peš čez staro cesto v Razdrto, kder sem se prav dobro okrepčal na pošti pri gostoljubnem g. D... enem iz mej potomcev imenovane močne družine. Razdrto, to je uže od nekdaj pravo narodno gnjezdo; razdrški znameniti fantje so bili prvi, ki so imeli svoj dober pevski zbor in so hodili k narodnim slavnostim v Ljubljano in druge kraje sè svojo zastavo, kakor izgled vsem drugim kranjskim fantom. Župan tem izglednim fantom, ki se zovejo tudi ponosno »Podnanosce«, je hrabri g. Hinko Kavčič, ki se odlikujejo na Notranjskem gledé rodoljubja in delalnosti na narodnem polju. Razdrto, jako snažna in prijetna vas, ki je bila nekdaj jako bogata, ker njej je prebivalo najmanj 10 družin, ki so imele premoženja po 40,000 do 200,000 gld. in več, ima prijetno lego v znožju sivega Nanosa, ki je eden najlepših hribov, kar sem jih videl; ta »Monte naso« kaže svoj nos Irredentarjem in jim pravi: »Ne bodem nosil nikoli vaše trikolore«. Od Razdrtega do Postojne pa se razprostira prijazna dolina; to dolino gradé zadnje veje julijskih Alp in prav te reklamujejo Italijani za meje svojega kraljestva. Ta prijetna, zelena dolina je polna prebivalstva in mnoge vasice jo kaj lepo kinčajo. Angleži, ki poznajo romantiko, to dolino zarad mnogih sprememb dokaj hvalijo in ti so gotovo kompetentni. Iz Razdrtega sem se peljal po tej krasni dolini v Postojno, glavni kraj Notranjskega, in tudi prvo gnjezdo Nemškutarjev, katero nekoliko popisati ne bode odveč.
Mej Postojno in Razdrtim nekoliko v strani je Orehek se starim gradom, lastnina g. D... tudi potomca uže omenjene rodbine. Ta grad je zanimiv zarad lepe lege; v njem so nekedaj v poletnem času prebivali Baroni Rossetti, — tukaj v Trstu nekdaj jako imenitna rodbina. Akopram je lastnik tega grada dober narodnjak, vendar je v njem še tu in tam kak spomin na nemškutarijo, kajti ženski spol boljših kranjskih hiš še denes meni, da nobel je »deutsch«. Na Kranjskem nij sploh (govorim še vedno o boljših hišah) še prodrl naš jezik tako, da bi se dosledno rabil pri vsaki priliki, tako n. pr. poznam jaz v Ljubljani in drugod mnogo hčer popolnoma narodnih hiš, ki pa le »za parado« govoré slovenski; mej seboj pa kaj rade občujejo in celó dopisujejo si le — v »Regimentssprache«. Temu je dosti kriva takozvana ženska viša odgoja v raznih zavodih, v katerih jo slovenščina še vedno peti kolo. — To je pač žalostna prikazen; a čisto naravna, če pomislimo, kako je vlada dozdaj na Kranjskem ravnala; a lepi spol je skoro prvi faktor narodnega života, po njem je mogoče dospeti do najlepših ciljev v politiki in na narodnem polju; ako pa ta faktor ne sodeluje, potem gre reč jako mršavo. Ako preiskujemo obisti in drob zgodovini, prepričamo se, da skoro pri vseh narodih so ženske imele velikansk vpljiv na važne dogodbe in da čestokrat je bila ženska malenkost uzrok velikih dejanj. Na Italijanskem, Francoskem, Poljskem i. t. d. so ženske spodbujalo mladeniče, da so šli v ogenj za domovino; na kolenih pred lepo gospodičino klečečemu Italijanu ali Poljaku je ona odgovorila: »Kaj delaš tu! tija hodi, primi za meč, kajti domovina je v nevarnosti in ko se vrneš, hočem biti tvoja!«
Tak odgovor je mladino bolj navdušil, nego najlepši govor generala ali pa ljudskega tribuna. Ker sem pri popisovanji Notranjiskega, naj povem, kaj se je enkrat zgodilo v Razdrtem: Fantje so v vasi streljali z možnarji na dan obnašanja; a žandarji, ki dostikrat netaktno postopajo, zabranili so jim to z vso osornostjo in 2 fanta uklenoli ter peljali v zapor, fantje in možje so v začetku vse to gledali mirno; toda ženske so v sveti jezi (razžaljen je bil njihov verski čut) začele puntati se in kaj se zgodi: ženske se polaste zvonika, začnó zvoniti »larmo«, može pa zbadljivo nagovarjajo, da so šeme, ničvredni, malodušni, škoda da hlače nosijo i. t. d.
S takim govorom so možke tako razkačile, da so se postavili v punt in da so morali štirje žandarji vkljub puškam in bajonetom oprostiti oba jetnika ter na skrivnem pobežati; a na begu so jih ljudje preganjali še polu ure daleč in žandarji so se več časa tresli, ko so se bližali Razdrta. Da je bila skoro eno leto vsa vas v preiskavi, to je razumljivo; a cele vasi nijso mogli zapreti, ampak nekateri fantje (domači kanonirji) morali so grehe oprati. To je zopet izgled, kaj vse premorejo ženske, ako so navdušene za kako stvar; ta ženska rabuka nam kaže, kak element so ženske pri vstajah in enakih zgodovinskih preobratih. Kedo pa ne ve, kaj so ženske na dvorih? Komu nij poznana imenitna Pompadour, Maintenon, Cattarina Medici i. t. d. in kedó se ne čudi zopet heroizmu Device Orleanske, Charlotte Corday i. t. d.! Jaz ostanem torej pri tem, da je treba v prvi vrsti pridobiti za kako idejo krasni spol; kadar se je oklene ženstvo, takrat je reč tudi uže dobljena. A k temu nam morejo pomagati v prvi vrsti dobre narodne šole, dobre knjige, kakoršnih imajo na raspolaganje Italijanke, naše slovenske pa še ne, kljubu »Matici« in drugim zavodom. Krasni spol je tudi zato velevažen faktor, ker on cepi dečkom prve ideje in od teh je čestokrat odvisno vse kesneje mišljenje državljano, kajti niti razbojnik ne pozabi naukov svoje matere.
Dakle Slovenci, ženski spol moramo popolnoma pridobiti, moramo ga učiti in blažiti — potem pojde gotovo! Čudno, kam me jo zapeljal Orehek! ta stara vas, ki se imenuje tako po mnogih orehih, ki so se nekdaj nahajali tam, pa zdaj so zginoli in jih je tam manj, nego v kateri drugi vasi. Vendar pa kaže kraj sam, da tam so uže od nekdaj sadili južno sadje (katerega se na Pivki sicer ne nahaja) kajti na posestvu g. D....a sem našel več košatih pitanih kostanjev, ki imajo uže nad 200 let. Orehek je bil nekdaj trdnjava, v kateri je bil ograjen grad, cerkev pa nekatere hiše; sedanji stolp cerkve kaže po svoji obliki, da je bil stolp trdnjavin, a ne cerkven. V gozdu za Orehkom so našli pred časom neko grobljo, katera je bila vsa polna človeških škeletov, na voze so kmetje izkopali teh škeletov in jih prodali za »spodium«. Pri vsem tem je še denes polno kosti v tej veliki groblji in vse kaže, da je moral ondaj biti kak kostnjak, kamor so mrtvece po kaki bitvi metali, a iz katerih časov, ali rimskih, ali iz časov, ko so Japodi tam prebivali, to še nij dokazano, ker drugih znamenj: posode, lišpa, orožja se v obližju dozdaj še nij našlo. Dobro bi bilo, da bi so primorski starinoslovec, g. Dr. Bizzaro v Gorici, kedaj potrudil tija, ker on bo gotovo nepristransko sklepal, mej tem ko utegne kranjski arheolog, glasoviti Korel, tam zasledovati Cimbre in Teutone in utegne celó trditi, da je Tevtoburgski gozd sezal do Orehka. Najbolj zanimiv in najlepši kraj v tem desnem kotu Pivke pa je gotovo Prestranek, kdor se nahaja podružnica dvorne kobilarije v Lipici, a to moram reči, da Lipica se ne more meriti s Prestrankom gledé lege, obširnosti in romantike. Kder je zdaj ured kobilarne, bil je nekdaj samostan Cistercijenzerjev, ki so prvi one kraje kultivirali. Nahaja se tam več velikih hlevov, ki so tako čisti in elegantni, da se celo lepše kmetske hiše ne morejo meriti z njimi; navadno je v teh hlevih do 400 krasnih žrebet. K Prestranku spadajo tudi manjše podružnice Škulje in Bitinje. Ako se bližaš dvornemu posestvu v Prestranku, misliš, da se sprehajaš po najlepšem angleškem parku; narava in umetnost tekmujeti pred tvojim zadovoljno zročim očesom; za ozalšanje Prestranka se je začelo še le pred 10—15 leti skrbeti in reči moram, da se je dosti storilo, a kaj bi se ne, saj dvor ima dovolj denarja in dobro jo tudi, da denar trosi mej uboge prebivalce, kajti za vse bližnje kraje je ta Prestranek prav dar božji, če pomislimo, da Pivčan pridela le dosti sena, a vsega drugega živeža jedva za čez zimo, da ga tarejo hudi, previsoki davki. (Pivčan je dozdaj več plačeval od svojih pustih njiv in travnikov, nego Furlan za najlepša, rodovitna tla). Prestranek je pa tudi zato imeniten, ker blizo Prestranka v Kočah bil je rojen ranjki Kalister, prvi slovenski trgovec in ker »Cittadino« in »L’Indipendente« imata uže staro navado, da pošiljata njima nadležne kranjske in še celó primorske Slovence tija (vadano commandare a Prestranek«); to pa menda bolj zato, ker blizo Prestranka sta rojena slovenska dva milijonarja, ki pa imata v Trstu vendar več pravic nego deset urednikov »Cittadino« ali »L’Indipendente« in ko bi hotela ona dva lista poslati vse tržaške milijonarje na Grško, v Hercegovino, na Koroško i. t. d., kaj bi bilo potem s Trstom? Gotov sem, da bi se potem niti Irredenta ne pulila več za mesto, v katerem bi začela rasti trava, kajti Trst brez denarja, je riba brez vode in skoro noben milijonar nij bil rojen v Trstu, ampak večinoma so bili rojeni na Slovenskem, Grškem, na Koroškem i. t. d. Iz tega torej vidimo, da so organi naših Lahonov in njih uredniki (skoro sami slovanski renegati) v vednem protislovju z istinitim položjem Trsta.
Iz Prestranka v Postojno se je prav »lušno« voziti; Matenjavas, Rakitnik, skoz te vasici drží cesta, skoro bi rekel memo samih malih vrtov, ki so nasajeni z raznim sadjem, posebno pa so češplje skoro glavno sadje Pivke. Postojna stoji v središču Notranjskega na mali višini pod starodavnim »Sovičem«, na katerem jo stari podrti grad, kder so gospodarili mogočni baroni in grofi čez Pivko in še dalje. Kraj slovi zarad svoje svetovno imenitne jame ali vilenice, katera je pravi čudež narave. Tega velikanskega labirinta popisovati nij skoro treba, ker sleheren Slovenec ga uže pozna. Trg sam, ki je podoben mestecu, deli se v takozvani »stari Majlond«, ki so rasprostira na hribu »Sovič« in v pravi novejši trg, ki stoji ob glavni cesti. Postonjska jama je zdaj temelj blagostana postonjskih »purgarjev«; pa tudi prijazna lega v krajnem voglu uže omenjene romantične planjave in dober zrak vabita mnogo gospode iz bližnjega Trsta v poletnem času, in ta gospoda pušča prav dosti novcev, tako da smemo reči, da tujec živi Postojno. Tudi veliki vojaški manevri, ki so uže nekaj let sem vsako jesen po omenjeni dolini, tudi ti manevri so prava sreča za Postojno in okolico. Po velikanskem ognju leta 1870 se je trg popolnoma spremenil in dobil še prijazniše lice, kajti zginole so mnoge pred ognjem sè slamo krite hiše. Postojna ima nekaj nad 1800 prebivalcev. Omenjeni viri dohodkov pa so napravili iz postonjskih »purgarjev« prave »kosmopolite«; zatorej nahajaš v Postojni samo nemške in še celó italijanske napise na stacunah i. t. d., a slovenskega gotovo ne, in v jami me je bóla francoščina, italijanščina, nemščina, zraven katerih tujih jezikov pa nij bilo prostora za domačo slovenščino, akopram zahaja v jamo največ Slovencev, Hrvatov in drugih Slovanov. Ko je nek moj prijatelj pred par leti to videl, začel je javno upíti pred mnogimi postonjskimi purgarji: Znamenje je to, ne »kosmopolitizma«, ampak zagrizlosti in neuljudnosti, in Postojnci, ako uže hočete biti uljudni proti tujcem (recimo, da je v Postojni kaka cimberska kolonija) vendar bi morali ozir jemati na ogromno večino obiskovalcev in napise napravljati: po kineško, spanjolsko, nemško, francosko, angleško, pa vsaj na zadnjem mestu tudi napis po slovensko za »contribuens plebs rustica«. Vsled te in še mnogih drugih silnih pritožeb smo videli lansko leto v groti uže tudi slovenske napise. Torej kričati vendar velja in kričačev — tudi potrebujemo!
Postojnci so torej naravno na zaslužek jako pogoltni, to je vse prav in lepo; a zaslužek ne bi bil nič manjši, ako bi se kazali to, kar so, namreč poštene, dobre Slovence; tako pa so postali, žalibože, orodje gospodstva želnim Nemškutarjem in kedor prej plača, ta prej melje; intriga in še kaj druzega se šopiri v prijazni Postojni. S tem pa še nij rečeno, da v Postojni nij rodoljubnih ljudij: komu nijso znane Lavrenčičeva, Ditrihova, Kotarjeva, Doksatova in še nekatere druge hiše, v katerih veje prav domači duh, in kateri narodnjak se ne spominja blagodušnega narodnjaka rajnkega župana Lavrenčiča? On je postojnsko županstvo vodil mnogo let v pravem narodnem duhu in je povsod Postojno dostojno zastopal. Pred leti, ko nijso še nemškutarji zasejali svoje lulike v Postojno, imeli so sami narodnjaki, v prvi vrsti pa rajnki Lavrenčič vpljiv na ljudstvo; a v novejšem času velja pri takozvanih »purgarjih« samo denar. Premožni ljudje držé, ako so narodni, roke križem, ako so pa nemškutarji, pa tako plešejo, kakor žvižga na Notranjsko privandrani nemškutarski »Deus ex machina«, katerega postojnski narodnjaki menda zarad posebne govorniške zmožnosti zovejo tudi »Cicerona«. Ta in še nekateri drugi so najbrže uzrok, da je prav ta trg, ki je bil nekdaj uzorno naroden, zdaj tako narodno spriden, kajti oni »Ciceron« je imel za seboj ves aparat nemškutarskega terorizma, katerega je posebno čutil nek čisto nedolžni učitelj, katerega osoda ima na vesti omenjeni Ciceron, pa njegovi vohuni. A tudi tem ljudem je odklenkalo po zadnjih državnozborskih volitvah, Postojna postane zopet popolnoma narodna, ker večina mladine je popolnoma narodna ter se ne meni za oportunske nauke nemškutarskega »Cicerona«; prihodnjost pa je le v mladini, na njej svet stoji, tedaj tudi Postojna.
V Postojni se nahaja tudi nek »Grand Hótel d’Adelsberg«, kateri je namenjen kot penzijonat dobrega zraka in lepe narave iskajočim tujcem. Lastniki tega hótela so večinoma tržaški Švicarji; poslopje, ki je stalo 120,000 gold. je v resnici velikansko in krasi Postojno. Dvomimo, ako se veliki troški za vzdržatev hótela in obresti kapitala izplačujejo; a to je gotovo, da bode hótel sčasoma jako aktiven, ako bode Trst napredoval; ako pa tega ne bode, kar Bog varuj, potem ima tudi to započetje slabo prihodnjost. To društvo uživa v Postojni posebne predpravice, a tudi to bi moralo iti do take meje, da ne škoduje preveč interesom občinarjev, a kaj, ko je župan sam, ki je, kakor pravijo, zaslužil pri zidanju hotela dosti novcev, jako unet za ono gospodo in pred njo rad klečeplazi. No, in ti gospodje zopet trobijo v rog nemškutarjev pri volitvah in drugih prilikah, vsled česar so pri narodu postali nepopularni. Njihova drznost je šla tako daleč, da so zahtevali, naj jim vlada in občina dasti jamo v najem za letnih gl. 1000, a ta namera je izpodletela, vsled česar so ti gospodje postojnskega glavarja v »Wiener-Allgemeino Zeitung« napadli, da kot predsednik odbora za oskrbovanje nij na pravem mestu in da dela veliko slovansko politiko, od kar je nastopilo ministerstvo Taaffejevo. Gospod glavar resnično nij neprijatelj Slovencem, bil je celó nekedaj močno navdušen za slovansko idejo; toda o taki propagandi so vendar le nemškutarji sanjali, ker pri njih je vsak človek, ki nij hud slavofag, agitator panslavistov, sumničenje, opravljanje — to je stara njih taktika. Postojnski »Ciceron«, katerega je lehko spoznati po zaspanem obrazu, sicer tih človek, a vendar tihotapno rije in snuje razne potrebne in nepotrebne reči le sebi v slavo in korist, mej tem pa odlični narodnjaki polje puščajo temu manj zmožnemu nemškutarju, in prav malo skrbé za narodno čast. Sicer moram reči, da nemškutarija v Postojni pojema; pravih zagrizlih nemškutarjev je tam komaj toliko kolikor prstov na eni roki, in njih vodja prav kmalo ostane brez armade; a slabi jeziki zarad tega vendar ne vtihnó in še dolgo bodo govorili, da kedor ne spoštuje 9.te božje zapovedi, nij vreden, da bi zastopal bogaboječi naš narod. Postojna ima sploh prav lepo prihodnjost, a ta prihodnjost je dosti odvisna od prihodnjosti Trsta; Tržačani, še celo »Irredentovci«, pa imajo še vedno rajši Slovence, nego pa Nemškutarje; uzrokov je še drugih prav dosti, ki vsi glasno kriče: Postojna mora bili narodna!
Iz Postojne drží vozna glavna cesta v Planino, v ta nekedaj jako bogati, a zdaj zelo zapuščeni kraj, poleg Planine je velikansk grad »Haasberg«, nekdaj grofov Coroninijev goriških, zdaj pa knezov Windischgrätz. Zadnja rodbina je tri največe notranjske grajščine kupila od Coroninijev za niti polu milijona gold., tako sicer, da nij plačala vsakega debla niti po 1 krajcarju, torej pri tem kupu milijone pridobila, kajti Predjama, Logatec in Planina, te tri grajščine dajó zdaj vsako leto lesa v vrednosti do polu milijona gld. in ondotno prebivalstvo se peča skoro izključljivo z lesotržjem. O naših lesotržcih mi je tudi nekoliko izpregovoriti. Ti ljudje barantajo s Trstom; a v pestéh so nekaterih posrednikov (šenšalov) prav zadnje vrste; tudi nekateri tuji lesni trgovci v Trstu (ta kupčija je bila pred leti izključljivo v rokeh domačih kranjskih firm, zadnji čas so se pa Grki in židje močno poprijeli lesne trgovine, ter izpodjedajo domače ljudi, ker imajo zunanje zveze, mej tem ko se naši trgovci preveč drže doma in ne skrbe za dobre zveze) so ljudje debele kože in kosmate vesti in tako se godi, da trgovci z Notranjskega ne morejo uspešno trgovati, da so čestokrat osleparjeni; razen tega pa je Trst spridel uže marsikaterega poprej dobrega gospodarja, kajti omenjeni mešetarji umejo te ljudi prav dobro napeljevati k igri, na pijačo in druge mehkužnosti in kadar človek začne prepogosto zahajati v Trst, je to uže znamnje, da mu dopada tržaški zrak in da ga ne briga le kupčija, temuč tudi kaj druzega. Jaz ne govorim v obče; to so le izjeme, a žalostne izjeme, in Trst je uže marsikatero dobro hišo spravil na boben. Mnogo pridnih Slovencev je pa s to kupčijo tudi obogatélo; a takih vidiš malo pri igri v nevarnih krajih. — Tudi kar se tiče lesne kupčije, velja izrek: svoji k svojim! in moje menjenje je, da bi bila prekoristna združenja mnogih malih trgovcev, ki bi imeli v Trstu svoje zaloge — po napredku in omiki mora priti tudi do tega.
Ker sem uže v Planini, ne morem si kaj, da ne bi omenil dogodbe, ki se je godila tam pred blizu 50 ali 60 leti in katero mi je zapisal nek g. P., zdaj v Trstu. — Oče tega gospoda je baje bil v Planini, ko se je godila ta stvar, katero omenjeni gospod popisuje blizu tako-le:
»Marsikrat uže sem slišal imenovati sedanje čase, čase sleparstva in zvijač, ko da bi se bile v prejšnjih časih godile le poštene reči, da nij bilo temu tako, to dokazuje ta le resnična dogodba:
Bilo je še v tistih časih, ko se je razlegal še voznikov bič in postilijonski rog po glavni cesti iz Trsta na Dunaj. — Nekega večera prve dni novembra pripelje nek postilijon iz Postojne prazen nazaj vračajoč se neko priletno ženico v Planino, v staro, obnošeno črno krilo oblečeno, po njenem izreku nuno, katera je pravila, da se vrača iz Rima, kder je molila na grobu sv. Petra in poljubila pantofelj sv. očetu. — Delala se j e močno bolno in je prosila postilijona, naj jo pelje v najboljšo gostilno.
K njeni sreči nij bila gostilna »k črnemu orlu«, kakor uavadno, napolnjena z Angleži, katere je gostilničar zarad njihove potrošljivosti imel najrajše; k ljubu temu pa se je gostilničar začetkom branil sprejeti to čudno nuno pod svojo streho, temnelo je njegovo lice in komu nij znano, da so bili kranjski gostilničarji prav na kratko navezani, gotovo bi jej bil ena vrata dalje pokazal, ako bi ga ne bila ona z gladko govorico (govorila je nemško, poljsko in nekoliko francoski) in eneržijo tako presunila, da se je kar omehčal in jej na vse zadnje odkazal nalboljšo sobo ter jej dajal upanje, da bode strežena z vso pazljivostjo. Potovalka po par dnéh razodene, da se ji bliža smrt, zato bi pa rada, da le mogoče odložila svetovno breme, katero jo močno teži. — Po dogovoru z gostilničarjem, pošlje zadnji po duhovnika; a ne, kakor je ona trdila, zarad tega, da se spravi z Bogom, ker ona kot nuna je z Bogom vedno spravljena, — a najbolj zarad tega, da bi njeni veliki 2 grajščini u Belgiji, vredni blizu 600,000 gld. pred smrtjo po lastni volji vrednim ljudem zapustila, ker rodnih dedičev nema. — Gostilničar in vsa njegova družina so bili po taki govorici elektrizirani, in akoprem gostilničar svoji družini naloži strogo molčanje, ker si je želel, da velika dedščina po večini ostane njemu, pri vsem tem ženski jeziki nijso mogli molčati in le prehitro so se odvezali ter poplavili vso Planino in celo drugo bližnje kraje. — Nuna je počivala odsihmal na pernati postelji in vse, kar j e le bolj moglo, streglo je bolnici; vse kar je bilo dobrega in dragega, nosili so ji v sobo.
Pride gospod župnik, katerega nuna sprejme jako spoštljivo in udano; po kratkem pogovoru, pa mu razodene, da hoče narediti z njegovo pomočjo oporoko, v kateri namen naj bi ji naznanil najvrednejše osobe v vasi, da jim kaj zapusti. — Župnik jo previdi pred vsem sè sv. Sakramenti in po tem začne razgovor o testamentu. — Da se dela testament bogate nune, ta vest se hitro razširi in vse, kar je le moglo, privrè v gostilno k »črnemu orlu«. Testament se je delal pri zaprtih durih, v sobi je bilo, razen župnika, še 5 prič najodličnejših Planincev, mej njimi poštmojster, župan, podžupan i. t. d. A v kuhinji nastala je mej tem časom skoro rabuka; slišali so se glasovi: »Zakaj bi le tem vse zapustila«, »to je sleparija« i. t. d. Trije tudi odlični planinski gospodje, ki nijso mogli v sobo, zlezli so celo v veliko lončeno peč, kakoršne se nahajajo na deželi, da se v njih kruh peče. —
Ko so ti trije slišali, da je nuna pred vsem izrekla 50,000 gld. za cerkev, nastane v peči velik nemir in tudi v sobi — splošna opozicija; oni v peči so začeli z nožmi vrtati v špranjah peči, dokler so si napravili luknjice, skoz katere so lehko videli v sobo; ti so začeli zdaj iz peči protestovati, češ, da cerkev je uže tako bogata in da če uže nij drngače, naj cerkev dobi 20,000, g. fajmošter pa gld. 30,000. Morate si misliti, da se je nuna in vsi oni, ki so bili v sobi, prestrašili, ko so slišali ta protest iz peči; s konca so mislili, da je to glas vpijočega v puščavi, a po glasu so priče v sobi vendar spoznale svojo »kumparete« in sorodnike. P o kratkem razgovoru onih v poči z onimi v sobi obvelja predlog, da cerkev dobi le 20,000 gld., g. fajmošter 30,000 gld.
Zdaj pridejo na vrsto drug za drugim omenjeni svedoki oporoke: gostilničarju zapusti nuna 70,000 gld. in ostalim štirim vsakemu po 50,000 gld.; izven peči pa se začuje zdaj godrnjanje in milo stokanje, posebno pa se je odlikoval g. Jakop Skočir sè svojim močnim basom: »Jaz sem ubog, na nič prišli špediter in mlinar, pa trpim zdaj skoro lakoto«, sopet drugi kriči v sobo: »Za Božjo voljo »sveta žena« usmilite se bolj potrebnih, saj oni notri pri Vas so sami bogatini in vse dni život redé in pasejo.« — Kar naglo zajoče skoz luknjo vratne ključavnice tudi g. Tomašič in se oglasi: »Milostljiva, o meni Vam nočejo moji lažnjivi prijatelji nič povedati, da sem vse svoje izdal za odgojo svojih 5 še nedoraslih otrok, katere moram še vedno rediti.«
Mej tem ko ti kriče tako v sobo, nastane v kuhinji skoraj tepež: »Zakaj pa jaz nič? — oni pojedeži notri hočejo vse sami imeti«, — »jaz čem tudi v sobo«, — taki in enaki glasovi so so slišali mej občnim suvanjem. — Nuna, ki sliši vse to, skoro se prestraši; oni notri pri njej jo tolažijo in miré, h koncu se nuna odreže rekoč, da hoče po mogočosti vsem pomagati in odloči še 100,000 gld. i po razumnu z gosp. župnikom in drugimi 5 svedoki, da jih oni gospodje razdele po vrednosti mej najpotrebnejše vaščane. Ko to zvedo oni v peči in pred vrati, vtolazé se polagoma; a misliti se lehko more, kako so zdaj ti ljudje mej seboj delili onih 100,000 gld. a popisati se ne da ona nevoščljivost, ono opočitovanje, ona srd vaščanov mej seboj. Planina j e bila one dní vsa v prepiru in v pričakovanju tega, kar prida in uboga nuna je bila v obležnem stanu; vse je čakalo, kedaj umrè. Do tepežev in tožarenja bi bilo gotovo prišlo, ako bi se bil ta testament tudi bistveno izpolnil. Nuna, bržkone kaj tacega sluteča in videča, da pride celó v nevarnost, naveličana brezštevilnih obiskovanj, vednega jokanja in jadikovanja, misli si: »zdaj pa je uže zadnji čas, da pete odnesem in kaj se zgodi.« Potem ko je bila nad 14 dni uživala največje gostoljubje, pobere se neko noč pri luninem svitu skrivaj skoz okno se svojo torbico in zapusti »per pedes apostolorum« razdraženo Planino, ne zapustivši za seboj najmanjšega sledú — Morete si misliti, dragi čitatelji, kake dolge obraze so delali drugi dan Planinci od gostilničarja g. P., poštmojstra g. V. do Skočirja in drugih ubogih in še kesneje nij manjkalo očitanja zarad te oporoke. Da so se pa sosednji Postojnčani, Logačani in drugi iz Planine zarad te dogodbe še dolgo norca delali, to je naravno.«
Tako popisuje omenjeni g. P. To resnično dogodbo je tudi rajnki Miroslav Vilhar, rojen Planinec, popisal v svoji baladi »Nuni«, ki se začenja: »Tra-ra, tra-ra — v Planino pridrdrá« i. t. d. Naj pa meni Planinci ne jemljo v zlo, ako sem pogrel uže staro a zanimivo dogodbo, ker tega nijsem storil iz slabega namena.
- ↑ Kakor se sliši, je letos v Goriški čitalnici zopet tako. (Pis.)
- ↑ Čudna prikazen na narodnem polju — to domačinstvo!
Kakor v Gorici gosp. dopisnik »Novic«;
prav tako tudi nek tukajšnji dopisnik. Naroda povdarja
domačinstvo in maha v svoji slepoti po zunanjih
tukaj delajočih elementih, češ, da kričači zvonec nosijo
in da bi morali sami domačini delati. A gosp.
dopisnik, učena buča, dokazal je s tem, da ja, akopram
več drži na studije, nego na bistri um, katerega
malo kaže, žrtva nizkega intriganta in torej jako
omejen. Prvaštvo, ki je sorodno domačinstvu, ima
tudi v Ljubljani svojo zalego, a tam je uže močno
pojenjalo in se k malu zgubi popolnoma, kolikor bolj
politično zrela postane naša inteligencija, ki tu in
tam še laborira v predsodkih ter meni, da nijso vsi
poklicani; a poklicani smejo sedeti lepo doma in
da se bo reč vršila v njihovo slavo brez vsakega delovanja,
s kratka, da jim bodo letele v goltanec pečene
ptice. O gospoda, farizejstvo še nij omika in prava
srčna omika se ne dobiva na klopeh v Gradcu, ne na
Dunaji, ampak kje drugod jo nahajamo. (Vidi polemiko
v »Edinosti« zoper barona Šveglja).
(Uredn.)