Popotnici srečata volka

Deklica Delfina in lisica Zvitorepka Kristina Brenkova

Spisano:	Mateja Fortuna, Teja Ovčar
Izdano:	(COBISS)7429377
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Popotnici srečata volka

Šli sta po Petkovi cesti in lisica je pripovedovala Delfini:

• Zima je pletla mraz kot le kaj. Tako mrzle ne pom­nim ne prej ne pozneje. Ribnik pod rodnim gozdom je pokril debel led. Gozdar pa je v led izsekal luknjo, da je njegova žena lahko zajemala čisto jezersko vodo.

Ko sva z volkom pobratimom prišla na večer iz gozda, Je že spet godrnjal in rentačil, kako strašno je lačen. Kot da bi bila jaz sredi trde zime pečenke in vsega dobrega sita.

Iz torbe je lisica razmišljeno vzela dva kosa pečenke In prigriznili sta jo k belemu mehkemu kruhu.

• Ob jezeru sva obstala, je nadaljevala lisica. Volk gleda, gleda vedrce, ki ga je gozdarka pustila ob luknji v ledu in me trapasto sprašuje, počemu služi takole vedrce. Nisem vedela, če zares ne ve ali se le spreneveda.
• S tole pripravo se love ribe, sem mu pojasnila potr­pežljivo.
• Kako?
• Kako? Tako, da ti jo, pobratime, privežem na rep, ti pa rep potopiš v jezero prav tukajle, kjer je izsekana luknja v led.

Privezala sem mu vedrico na rep in volk je pričel loviti ribe. Lovil je in lovil celo noč.

• Pa je katero ujel? Saj mu vendar ni rep primrznil? se je zbala zaskrbljena Delfina, ki ni mogla prenesti misli, da bi se komu kaj hudega zgodilo.
• Kot vidiš, se je rešil, je odvrnila lisica in malomarno zasukala glavo proti jezeru.

Po zamrznjeni gladini je počasi prihajal volk. Bil je že star in utrujen.

Delfina mu je ponudila zadnji košček pečenke in kos kruha. Hvaležno je požvečil, nato pa vprašal:

• Kam pa kam, prijateljici?
• Eh, kamor bodo prinesle noge, se je namrgodena obregnila lisica.
• Me ne boš vprašala, kam grem jaz? je rekel nato starčevsko pohlevno.

- Saj vem, kam greš, je tiho odvrnila lisica. Potem so počasi romali navkreber v hrib proti leseni

koči. Tam je živel godec, ki je znal gosti na eno samo struno.

Stari, belolasi godec jih je prijazno sprejel. Ker mu je bilo samemu dolgčas, se jih je zares nadvse razveselil in jim skuhal imeniten golaž in polento. Kuhal je polento v kotličku nad ognjem in Delfina se ni mogla nagledati zlati-kasto sajastega kotliča. Lisici se pa še sanjalo ni, da je golaž skuhal iz konzerve, tako okusen je bil. Jedli so s pisano poslikanih krožnikov, dokler se niso dosita najedli. Po večerji pa jim je godec godel na gosli. Čeprav so imele eno samo struno, je znal gosti vesele in žalostne viže. Včasih je zagodel tako, da so peli zraven stare, otožno lepe pesmi. Potem so vsi štirje zaspali.

Vsem lahko noč!

Delfini se je sanjalo, da z ribami hrani belega delfina. A zjutraj je pozabila vprašati lisico, kaj naj to pomeni. Res pa je, da v sanjski knjigi ničesar ne piše o delfinih. Škoda.

Zjutraj, ko sta se lisica in Delfina odpravljali na pot, je stari volk še trdno spal.

• No, mu bom že jaz sporočil vajine pozdrave, je rekel godec. Kar mirno pozajtrkujta in potem na pot.

Zajtrkovali so vroče kozje mleko in pogreto polento, ki je ostala od sinoči. Danes je bila polenta še boljša in mleko slajše.

Šli sta po hribu nizdol in lisica je rekla:

• Sanjalo se mi je, da so se utrinjale zvezde. Nepri­čakovano bom doživela nekaj zelo lepega. Ampak šele v nedeljo.