Popotnik široke in ozke poti

Popotnik shiroke in voske poti; ali Popisovanje, kako se zhlovek spazhi, v' grehih shivi, kako se poboljsha, in Bogu slushi Franc Veriti

Postaviti je treba še preostala poglavja teksta.

Izdano:	Ljubljana: Eger, 1828
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Predgovor

Namen tih bukvic je popisovati, kako človek v zadrege zleze, kako se iz njih spravi, in potlej bogaboječe živi. Pisal sim ko bi grešne slabosti in keršanske čednosti govorile, de bo branje perljudniši in de se bo moč resnice bolj v živo čutila. Široka pot ni druziga, ko po, svojim hudim poželenji živeti. Mesto Golufije pomeni kraljestvo hudičovo, v kterim so hudobni. Voska pot ni druziga, ko življenje po zapovedih. Mesto Resnice pomeni kraljestvo Jezusovo, pod kteriga ljubeznivo oblastjo so radi vsi dobri. Beri te bukvice, in jemlji nauke, ko bi bil popotnik Feliks. Varuj se široke poti, in hodi po voski, de prideš v nebeško kraljestvo.

Feliks gre od doma na široko pot

Jest Feliks od katolških starišov rojen, in v sveti veri zrejen, sim velikokrat slišal, in bral, de je pot v nebesa vozka in ojstra, de pot v pogublenje široka in gladka. To je resnično, ker Jezus večna modrost in resnica tako govori. Kadar sim bil odrasel, me je moje hudo poželjenje vabilo živeti, kakor slabi natori dopade, in kakor ljudje sploh žive. Slabo življenje druzih je meni pohujšanje bilo, in v meni oslabelo moč in čistost Jezusovih naukov. Ker sim se iz notranje slabosti rad pohujšal. Sim vidil bogaboječe, pa mi ni bilo mar po njih živeti; sim vidil slabe, in z njimi sim si prederznost dajal. Veselo in kratkočasno živeti mi je dopadlo, in sim djal: Sej ni greh dobre volje biti, de le ne grešim. To je res, pa tudi hudo me ni peklo ali tešalo, ker sim razodetih resnic premalo premišljeval, sim keršanske pravičnosti premalo spoznal, Jezusa sim po imenu poznal, nisim premislil konca pravičnih in hudobnih, in kako velik razločik bo po smerti med dobrimi, in hudimi. Torej sim bil omamljen in razdeljeniga serca, sim visel med Bogam in svetam, Boga sim se nekaj bal, pa sim se ga bal premalo, in tudi ta majhen strah je bil iz ljubezni do sebe: sramoval sim se hudoben biti pred svetam, pa nisim skerbel pred Bogam pravično živeti.

Zdaj to vem, spoznam, in obžalujem, pa takrat nisim vedel, ker nisim hotel vediti. Moje poprejšne slabo živlenje se mi ni slabo zdelo, ker sim ga sodil po živlenji slabih in greših ljudi, ne pa po živlenji učenika Jezusa, in njegovih svetnikov. Bogu sim prazno češenje dajal, ker ga nisim ljubil: nisim njemu, ampak sebi in svetu živel. Hudo poželjenje je moj um otamnelo, in mojo vest spačilo, menil sim, de je nedolžno, kar sim ljubil neumno; pokoj sim vžival, pa to je bilo smertno spanje. Hodil sim že po široki poti, po poti pogublenja, pa nisim vedil, de po nji hodim. Moja nevarnost je bila silno velika, pa slepa vest ni vedila, in mi je komaj kaj veliciga merzlo očitala. Kadar sim svete bukve bral, ali božjo besedo poslušal, ali od smerti kakiga znanca slišal, me je poskerbelo, in v meni želje obudovalo drugači živeti, in Bogu služiti; pa hitro sim pozabil, ali svojo vest potolažil, rekoč: Ne morem živeti kakor duhovni učé – sim mlad – Bog je usmiljen – veliko druzih tako živi – se bom potlej poboljšal. Moji zmoti so slabi tovarši pomagali, me slabo učili, prederznost dajali, in me zapeljevali. Vedil sim scer, de ti niso varni, ampak golufni učeniki, in jim nisim popolnoma verjel, vender nekaj sim; po njih govorjenji je bila hudoba greha mojim očem manj ostudna ko prej, moja duša je slabela pa sam nisim vedil koljko. Oh! saj bi bil razodete resnice skerbno premišljeval, in iz serca Boga prosil mi obilno gnado dati; pa večnih resnic nisim premišljeval, ker so mi prebodeče bile, in slepota mi je branila spoznati, koljko sim bil gnade s. Duha potreben.

Ker sim bil razdeljen med Bogam in svetam, sim večkrat premišljeval, kako bi zamogel na svetu, in v večnosti srečen biti: to sim premišljeval po svojim zaderžanim umu, in po svoji skriti ljubezni do greha. Ravno v tih mislih en dan sim bil, in pred svojo hišo sede skerbno premišljeval, kar memo gre, in me ogovori neznana ženska, perletna je bila, bistrih oči, in urnih nog, rekoč: Feliks! kaj ti je? zakaj si v mislih, in žalosten? Nisim se malo čudil, de me neznana ženska po imenu kliče, in na mojim obrazu moje misli vidi. Odkrito ji povem, kar me je tešalo, in potlej sim jo vprašal: Kako ti moje ime poznaš? kako ti je ime? od kod si? Ona mi je odgovorila: Meni je Radovednost ime: povsod sim doma, zato te poznam. Sreča moja, ji pravim, de si ti k meni prišla, zakaj ti boš meni dober svet dala; ti si veliko obhodila, dosti več, in mi boš lahko pomagala. Ljuba moja, povej mi, kaj se ti zdi, kako bom živel, de bi tukaj, in v večnosti srečen bil? Ona mi je odgovorila: Res, veliko svetá sim obhodila, stara sim, ker sim perva hči vsih matere Eve, in dosti vem, vender ti svetujem skušati svojo srečo po svetu, de sam vidiš, slišiš, zveš, in se zmodriš, skušnja bo tvoj nar bolji učenik. Tvoja je prava, sim ji veselo odgovoril; če ti greš z menoj, pojdem; tvoje ime mi zlo dopade, v vsim si prebrisana, poznaš ljudi, veš pota, in s tvojo pomočjo bom dobro, in slabo zvedil, kar nar bolj želim, in potlej si bom zvolil, kar mi bo bolji. Radovednost mi prijazno pravi: Če ti je moja družba všeč pojdem rada s teboj, in dobriga serca ti bom pomagala, ti bom zmiraj zvesta, in te nikdar ne bom zapustila; tukaj imaš mojo desnico v znamnje moje resnične obljube; le pojdi, in boš vesel. Jest sim ji odgovoril: Tvoje družbe sim vesel, in v tvojo zvestobo se zanesem, in pojva sreče iskat.

Berž odrineva, in se po poti pogovarjeva. V majhnim času sim veliko od nje zvedil, in moje neumno serce je bilo grozno veselo. Kadar je moja radovednost nekoljko nasitena bila, sim ji rekel: Prosim te ne pozabi, kar sim prej rekel, de želim srečen biti; ves svet ti je znan, torej mi resnično in odkrito povej, kam pojdem sreče iskat, in jo najdit? Radovednost meni: Te so tudi moje želje, in to je moja skerb, le hodi z menoj, zanašaj se v mojo zvestobo, in boš srečen. Greva po lepi dolini, in nečutno prideva na kratkočasen gričik, iz ktiriga se je zlo daleč vidilo. Na njem malo postojim, in gledam okoli po deželi, sim vidil dva mesta: eno na levi v ravnoti silno veliko, drugo na desni majhino na visoki gori; v pervo je veliko ljudi šlo, jezdarilo, in se vozilo po lepi in široki poti; v drugo je malo ljudi šlo po stermi, in vozki poti. Radovednost mi reče: Pojdiva tje na uno široko pot, po ktiri veliko ljudi hodi: ondi more dobro, in kratkočasno biti; tudi bova dosti novic zvedila. Meni ni bilo mar zvediti, kteri, in kam po široki, ali vozki poti hodijo, pa iz natorne slabosti sim Radovednosti odgovoril: Rad grem na uno široko pot, zakaj tamkaj more dobro biti. Greva tje čes lepo dolino , in kmalo prideva na široko pot. Veliko ljudi je bilo, pot je bila široka, in gladka, in moje serce je bilo polno veliciga veselja.

Feliks hodi po široki poti, in pride pred mesto Golufije

Kadar sva na široko pot prišla, in nekaj časa po nji hodila, me je začela vest opominjati, de morebiti to ni prava pot srečniga konca. Sim vpraševal ljudi, kam gredo, in zakaj? Vsi so mi serčno odgovarjali: Gremo v veliko mesto usmiljeniga in mogočniga kralja, kjer bomo vse dni svojiga živlenja veselo, in srečno živeli. To govorjenje je potlačilo mojo skerbno vest, in mi je dopadlo. Radovednosti ni bila moja skerb všeč, me je perganjala hitro hoditi, in sva šla v veliki družbi. Pot je bila prostorna, gladka, in navdol, lahko sim hodil, vender na nji je bilo dosti nadležnosti. Desilih pot prostorna, še premalo je bila zavolj veliko ljudi, živine, in vozov: na nji je bilo dosti tatov, golufov, pijancov, opravljivcov, klasačov, togotnih, preklinjavdov, in druzih hudobnih. Nektiri med njimi so bili pravični in bogaboječi viditi, pa potlej sim njih grešno hinavšino spoznal. Ni bilo človeka, ktirimu bi zaupati mogel, ali ga za moder svet prašal, ali se v njegovo pravičnost zanesel. Po noči je bilo nevarno hoditi, ker tolovajov je dosti bilo, in zmiraj je bilo slišati od kake nesreče. Kadar sim bil permoran v kaki ošterii prenočiti, nisim mogel v miru počivati: vso noč so pijanci razsajali, vpili, se prepirali; drugi slabi ljudje so vso noč kvartali, in preklinjevali; ponočni vlačugarji so noreli, plesali, in nepokojni bili. Velika nadloga je bila: zunaj pod milim nebam nisim mogel biti, tudi je bilo nevarno zavolj hudobnih ljudi, iz usmiljenja me nobeden ni hotel pod streho vzeti, na ošterii sim bil slabo postrežen, drago je bilo vse, in miru ni bilo. Res, velika nadloga je bila.

Kar sim bidil in slišal mi ni dopadlo; vest mi je rekla: Ti ljudje niso dobri, in ne morejo dobriga konca imeti, ker nič božjiga strahu ni v njih; kristjani so, pa po zapovedih ne žive, in so vsi drugačni, kakor je Jezus Kristus učil, in so svetniki živeli. Tako sim mislil, in djal, pa kmalo mi je drugo na misel prišlo, in sam per sebi sim mislil: Tolikaj ljudi se ne more zapeljati, zakaj med njimi ni malo prebrisanih, in učenih, vsi ti žele srečni biti, in sreče išejo; morebiti je to prava pot. V velikim vojskovanji je moje serce bilo, nisim vedil kaj storiti, bi šel z njimi, ali bi se nazaj vernil; pa viditi tolikaj ljudi veselih, in neskerbnih sim svojo vest tolažil in šel, ker me je bilo sram se od njih ločiti.

Radovednost je včasi per meni bila, in mi serčnost dajala: včasi je pred menoj šla, vse natanko ogledovala, in poslušala, in potlej mi pravila kaj se godi. Vse njene novice so bile slabe, in sim zvedil kako ljudje gerdo in nesramno žive. Te novice sim včasi rad poslušal, včasi so se mi pregerde zdele, vender so mi nečutno spridile serce, in sim rekel: nar slabeji človek vender nisim, uni so slabiši od mene. Ščasama sim se shuma, krivice, opravljanja, pohujšanja, vsiga gerdiga in hudiga pervadil; pa vender ne toljko, de bi bilo moje serce popolnoma mirno bilo, ali de bi mi vest nič ne bila očitala. Večkrat sim slišal glas svoje vesti: Če boš s slabimi po široki poti hodil, boš z njimi nesrečen. To me je skerbelo in peklo, vender zgled druzih mi je prederznost dajal, skoraj vlekel, in sim šel.

Desiravno se mi je veliko mesto, ktiro sim ne daleč od svojiga doma iz majhniga grička vidil, daleč zdelo, sim vender silno hitro do njega prišel. Čudil sim se, de sim tako naglo hodil, in sim Radovednost poprašal: Je to mesto, od ktiriga so prej ljudje pravili, kjer usmiljeni, in mogočni kralj gospoduje? Je to mesto miru in sreče? Ravno to je, mi je odgovorila, in bodi vesel. Pred velikim mestam malo postojim, in pomislim kaj storiti, de bi v zadergo ne prišel, ker mi je vest zmiraj očitala, in nesrečo napovedala. Se na levo obrnem, in vidim deklico vso nedolžno in prijazno. Radovednosti rečem jo poprašati, če je mesto, ki pred nami leži, v ktiro toljkaj ljudi gre, res mesto sreče in miru? Radovednost skoči do nje, in jo popraša, pa ona je blizo mene stopila, in mi rekla: Blagor tebi, če v to mesto greš! v njem mogočni kralj gospoduje, ktiri ima veliko podložnikov po vsim svetu vsih stanov, starost, in jezikov; on jih mehko gospoduje, in le skerbi jih srečne storiti. Če želiš v mesto, ti nobeniga zaderžka ne bo, vsi smejo v njega: de mi raji verjameš, ti povem, jest sim mestniga vratarja hči, jest pojdem s teboj v mesto, dobro ti hočem, kaj se boš bal?

Tim prijaznim in svetnim besedam sim verjel, vender me je nekoljko poskerbelo, pa sam nisim vedil zakaj, ali od kod. Rečem Radovednosti: Pojdi v mesto, vse ogledaj, in oprašaj, kako de je, in pridi mi nazaj povedati, kakšno de je. Dokler je Radovednost šla, in v mestu se pomudila, mi je deklica veliko dobriga in veseliga od njega pravila. Mi je tudi pokazala napis mestnih vrat: Čast – Veselje – Mir. Premišljujem te obetne besede, in pravim: Vender ne morejo tako očitno lagati? to more biti čista resnica. Lih takrat pride Radovednost iz mesta, ga grozno hvali in povišuje. Od toljko obetov zmoten, sklenem v mesto iti.

Feliks gre v mesto Golufije; v njem dosti hudiga najde

Kadar je moje serce popolnoma zapeljano bilo, sim hitel k vratarju, in ga vprašal: Smem v mesto? On mi je prijazno odgovoril: Nobenimu ne branim v mesto sreče in miru, le iz mesta z vso močjo branim, kakor mi je moj kralj zapovedal. Te sladke besede so bile meni všeč, serce mi je od veselja poskakovalo, vratarju sim se lepo zahvalil in sim hitel v mestu. Deklica mi pravi: Si vidil, koljko so moj oče dobri? Je, je, sim odgovoril, on me pusti v mesto sreče in miru, ker je dober, in mi iz mesta brani, ker je dober. Komaj sim bil v mesto pogledal, je nekdo nad menoj zavpil: Plačaj, če hočeš v mesto iti. Meni se je to čudno zdelo, in nisim vedil, kaj mu odgovoriti. Lih takrat je truma pijancov v mesto perdivjala, so se s tistim možam prepirali, ga otepli, in šli: jest tudi nisim nič plačal. Sim šel v mesto, in se čudil nad njegovo lepoto, bogastvam, in velikostjo. Sedmire silno prestorne vrata ima mesto, neizrečeno veliko ljudi je bilo v njem. Eni so v židanih oblačilih prevzetno jezdarili; drugi so se s štirimi naglo vozili; eni drugači svoje bogastvo skazovali, pa tudi ni bilo malo revežev med njimi. Vse ulice mesta, desilih dolge in široke, so bile polne ljudi: povsod so piskali, peli, ukali, in skakali.

Radovednost je vse mesto naglo obhodila, zakaj ona je urma ko misel, in prišla nazaj mi praviti veliko neznaniga in hudiga; nad nekatirimi rečmi sim se smejal, in jih rad poslušal; nad nekterimi sim bil žalosten, ker je bilo pregerdo, vender sim poslušal, in molčal. Deklica vratarjova hči je bila znana in perljudna vsimu mestu, za to pa sim jo tudi v časti imel, rad poslušal in ubogal.

Dolgo časa sim po mestu hodil, se nagledoval, veliko opraševal, in odgovarjal: od preobilniga govorjenja sim bil žejin, in sim Radovednost poprašal: Je tukaj kaka ošterija? Ona mi odgovori: Prašaš za to? Vse mesto je ošterjov polno: veliko ljudi je tukaj, tudi dosti pijancov, vender je le preveč ošterjov. Zakaj to? sim vprašal. Zato, mi pravi, ker žele brez vsiga truda, in terplenja dobro jesti, in piti. So bogati? vprašam. Nekteri so bogati, pa tih je malo: večidel opeša, in nimajo na zadnje za dobičik, ko strop s kredo opisan, kako ubito posodo, hude terjavce, in slabe plačevavce. So pa pravični? sim dalje vprašal. Ne prašaj za pravico, kjer lakomnost gospoduje. Eni imajo pičle mere, ali med vino devajo vodo, ali merhovino kuhajo, jo prodajajo, ali si drugači pomagajo, če morejo. Tukaj je preveliko ljudi, ni moč nad vsimi čuti, in vse poravnati. Lih kar sim bila šla v eno ošterijo, kaj noviga zvediti, sim tri potepuhe vidila skozi skrivne vrata oštirju ukradeno žito pernesti: on ga je rad vzel, ga pod ceno plačal, in jim rekel: Še ga pernesite. Ti so potlej per njem ves denar zapili, in pijani domu šli. Oh! sim Radovednosti rekel, če je v tim mestu taka, kaj bo?

Ne rad, vender od žeje permoran sim v ošterijo šel, pa v nji nisim nič dobriga slišal, in dosti hudiga vidil. V skrivne kamre je nesramožljiva dekla nosila jedi, in vino nektirim spačenim moškim in ženskem: v ošterii je bilo veliko pijancov, ktiri so na kredo pili, kar so upali v prihodno leto perdelati: eni zakožniki, ki so bogatina hvalili in poviševali, de bi se per njem napili; eni postopači so nadražili pijaniga moža ženo pretepati, če bo jezikala, kadar bo domu prišel; drugi so zoper oblastnike govorili, tudi svojiga bližniga gerdo opravljali. To mi ni nič dopadlo; malo sim posedel, in žalosten šel. Kadar sim bil iz te hudobne hiše šel, in zopet po mestu hodil, sim prišel na široke ulice imenovane Lenoba. Ne morem povedati, koliko ljudi je ondi bilo, in vsi brez vsiga opravka. Vsi mestni postopači, vsi malopridni služabniki, veliko nesramožljivih ženskih, in drugi nevredni ljudje so ondi stali, ali sedeli, igrali, prazne novice pravili, glasno se smejali, bližniga opravljali, in legali: govorili so dosti, dobriga pa nič. Lih, kadar sim njih nepridno živlenje premišljeval, so eni zavpili: Velik gospod se v mesto pelja! Vsi so hiteli vidit prihod imenitniga gospoda, ker leni so vselej radovedni, in jim ni druziga mar ko kako novico zvediti. Radovednost mi je pravila, de ti postopači ves dan tako zapravljajo. Sim jo vprašal: Kako pa živé? Slabo in napačno, mi je odgovorila, vender so raji v lenobi. Potlej perstavi: Prej sim vidila pravičniga moža v mesto priti Delo imenovaniga, ta je na tergu brez dela stoječim denar ponujal, ako bi delat šli: oni niso hotli, so ga zaničevali in kleli. Takrat sim djal: Ti morejo v revšini, in v vsih hudobijah živeti, ker pošteno terpljenje sovražijo.

Potlej sim šel po vozkih ulicah, in slišal skoraj povsod velik šum, in vpitje. Kaj je to? sim Radovednost vprašal. Ona mi je odgovorila: Tukaj se zbirajo bolj pošteni postopači vsiga mesta, moški in ženske, visoko govoré od nemogočih reči, pravijo kar nikolj ni bilo, in ne bo, igrajo, in eni so v tim do petelinoviga petja. Djal sim: Blagor tim, ki imajo toljko zlata in denarja!

Ravno ondi sim prostorno hišo vidil, nad ktire vratmi je bilo zapisano z velikimi čerkami: Hiša veselja. Vsi trije smo šli notri, in se vsedli, pili in židane volje bili. Silno dosti ljudi je igralo, vse mize so bile polne kvart, dnarja, in sosebniga vina. Lih blizo mene so eni kvartali; vidil sim, kako so eden druziga golufali: eni so bili veseli, drugi žalostni, strašno preklinjali kvarte, persegali, in obljubovali ne več igrati. Lih sim mislil vstati in iti, kar so se začeli prepirati, eden druziga kleti in pretepati: vsa hiša je bila po koncu, so pobijali kozarce, in prekucovali mize: sim zbežal, in komaj zdravo glavo odnesel. Potlej sim djal: Pač, to je hiša veselja! Radovednost mi je pravila: Nektiri iz njih vse svoje premoženje znesejo v to hišo, potlej revno živé, žena in otroci so doma in lačni, in na pol nagi. ‒ To je hiša nadloge, sim rekel, ne pa veselja.

Kadar sim bil iz vozkih ulic prišel, sim nasproti vidil hišo, in na nji zapisano Svetost. To me je veselilo, in sim rekel: Hvala bodi Bogu, ktiri ima tudi tukaj svoje služabnike! Med slabimi sveto živeti, to je sosebna dobrota. Radovednost sim v tisto hišo poslal viditi, kako v svetosti živé, in kaj dobriga delajo. Kmalo je prišla nazaj, in mi pravila: Nič dobriga ni: Skozi špranjo sim v veliko kamro gledal, in per mizi v obilnosti jedi, vina in govorjenja, sim vidil Hinavšino v družbi Napuha, Opravljanja, in Nečistosti sedeti. Glejte! sim djal, če je v tim mesto svetost taka, že nič dobriga ni v njem.

Dalej grem, in srečam več mladih ženskih tako častito oblečene, de bi se jim bil skoraj iz naglosti odkril. Radovednost, ktiri so dobro znane bile se mi je pomuzala, in rekla: To so dékle, kar ne sebi imajo, je vse njih premoženje; ob pervi nadlogi, ne bodo imele kaj v usta nesti, v starosti bodo stradale po pasje. To je tudi velika ničemurnost, sim rekel. ‒ Potlej sim memo hiše šel, kjer so možnarji glasno peli. Radovednost vprašam: Kaj to pomeni? Tukaj so zdravniki vsiga mesta, mi je odgovorila. Veliko služabnikov je notri, ker je veliko bolnikov. Ne more drugači biti, ker je žertje, pijančevanje, nečistost, in razujadnje ko kužna bolezen. Res je o, sim djal, in kdor po zapovedih živi, ima zdravo dušo v zdravnim telesu.

Hodil sim še po mestu, jah druziga viditi, kar vzdignem oči, vidim veliko hišo, in na nji zapisano: Bolnišnica. Na to sim rekel: Desiravno so v golufnim mestu prebivavci hudobni, vender imajo skerb za bolnike; usmiljenje je lepa reč. Grem bolnike obiskovat, in vidit kako so postreženi. Mladenča prav lepo rejeniga z obvezano glavo sim vidil, in ga prašal, kaj ti je? pa mi ni hotel povedati. Strežeta poprašam: Kaj je timu lepimu fantu? On mi je odgovoril: Uni večer je bil nekam šel, in ponoči vlačugarji so ga otepli. Zraven sim siviga moža ležati vidil, in sim hlapca vprašal: Kaj pa je timu? On mi je tiho odgovoril: Ta je imel veliko službo, pa v igrah, v požrešnosti, v nečistosti je živel, in zdaj v potrebi nima, kar je brez potrebe zapravljal; prijatli so ga zapustili, in tukaj je slabo postrežen. Sim tudi vidil mlado ženko ležati, in memo gredočiga služabnika sim poprašal: Kaj ji je? On mi je rekel: Nesreča jo je zadela, ktire je dolgo iskala: zdaj tukaj čaka rešenja. Nečistost jo starim prijatlam perporočuje, in ti ji radi pomagajo iz upanja stanovitne prihodne prijaznosti. Nisim hotel več zvediti, in sem šel.

Desilih sim slab bil, vender sim še imel nekaj razločka dobriga in hudiga, in sim spoznal, de v mesto ni nič po volji božji. Žalostno sim po mestnih ulicah hodil, nepokoja, in hudiga se prenaveličal, in premišljeval, kaj bo z mojo edino dušo. Radovednost mi je serčnost dajala, in mi dosti novic pravila, pa je nisim mogel več poslušati, ker je moje serce žalostno bilo, in vest mi je neprenehama očitala: Zakaj si v to mesto prišel. Desilih me je vest bodeče pekla, sim vender upal v Boga in rekel: On mi posvetne dobrote ogrenuje, me na pot pokore napravljati: pečenje vesti je glas razžaljeniga in usmiljeniga Boga. Radovednost in Deklica ste perstopile k meni, ste me troštale z vsimi prijaznimi besedami, pa jih nisem hotel poslušati, ker notranja žalost je bila močneji od unanje zapeljivosti.

Poklic uči, in reši Feliksa iz mesta

Poln veliciga pečenja sim v en kot mesta šel, zakaj nepokoja in hudobije ljudstva sim se bil pernaveličal; sim se vse bol, in žalosten premišljeval svojo radovoljno nesrečo. Takrat je k meni neznan mladenč perstopil, in me prijazno vprašal: Se ti je kaka nesreča pergodila, ko tukaj sam žalosten sediš? Če ti morem pomagati, ti bom iz serca rad, le govori. Jest ga pogledam, se mi zlo prijazen in moder zdi, in mu rečem: Ljubi moj! jest sim od daljniga kraja v to hudobno mesto prišel; sreče sim iskal, in nesrečo našel, ker nisim prave sreče iskal: mar bi bil doma Bogu služil: zdaj ne vem, če mi je še pomagati. Uni mi reče: Le odkrito povej, kaj te teži, more biti te bom iz nadlog rešil: le govori, in povej, kaj ti je per sercu; dva več vesta ko en sam.

Ker me je neznani mladenč prijazno napeljeval, in sim mu na obrazu dobro dušo vidil, sim mu rekel: Vsedi se zraven mene, in ti bom vse povedal. Pravil sim mu, kako sim na široko pot prišel, potlej v mesto; tudi kakšni ljudje so v mestu, de ne morem per njih biti, in de malo upam iz mesta, ker vratarji branijo. Neznani mladenč mi je odgovoril: Ako iz mesta Golufije želiš, upaj v Boga, serčen bodi, in te bom rešil. Kadar sim zaslišal mesto Golufije imenovati, sim se prestrašil, in ga zaprašal: je to mesto Golufije, mesto golufne sreče, in slepiga miru, od ktiriga sim že prej velikokrat slišal? To je, pravi on, to mesto so vrata peklenske, pa le upaj v usmiljeniga Boga, bodi serčne volje, in boš nesreči odšel.

Takrat sim iz serca zdihnil, in rekel: O Bog! vse dni svojiga živlenja ti bom hvaležen, in pokoren, ako mi milostlivo pomagaš. Neznaniga dobriga mladenča sim vprašal: Kako ti je ime? On mi pravi: Poklic mi je ime. De me poznaš, ti povem, de sim zvest služabni. s. Bogaslužnosti, ktira v mestu Resnice prebiva. Kaj pa tukaj delaš, sim mu djal, če si svet služabnik tiste svete gospe? Ona me je poslala, mi pravi, v to hudobno mesto grešnikov iskat k pokori, in k službi kralja Resnice: veliko krat sim na široki poti, veliko krat tukaj; tudi po hišah od hudiča zapeljanih išem, in na vozko pot napravljam; tiho, in brez hrupa jih prijazno učim, in vse zveličati želim. Če ti nisi Bogu nehvaležen, če nisi svoji duši neusmiljen, boš mene poslušal, in ubogal. Premisli dobro, kaj bo po smerti. Kaj zdaj imajo od vsih posvetnih dobrot, in grešniga veselja ti, ktiri so malo časa po svoji volji živeli, in so potlej verženi v pekel? Zdaj bi se radi spokorili, pa jim ni dano, in bodo brez vsiga prida vekomaj terpeli. Bolj je pričevanje dobre vesti, in notranjo veselje gnade s. Duha od vsih strupenih sladnost hudobniga sveta. Hudič nima, in ne more sreče dati. Kaj bo on dobriga svojim služabnikam dal, ker sam nič dobriga nima? Vsigamogočni Bog ima vse, in če boš njemu služil, ti bo večno srečo dal. Premisli, de greh tudi tukaj človeka nesrečniga dela, ker mu nepokoj, revšino in druge nadloge nakopava. Sej sam vidiš, kaj in koljko slepi grešniki za večno pogubljenje terpé. Pravični so tudi na svetu srečni, ker imajo veselje s. Duha, pokojno in poterpežljivo živé, potlej v nebeško kraljestvo pridejo.

Oh! sim mu djal, sam Bog te je do mene poslal: vse bom storil, kar mi boš zapovedal: le eno me skerbi, kako iz tega hudobniga mesta iti. Poklic mi je odgovoril: Ne skerbi za to, Bogu je vse mogoče: imam per sebi ključ skrivnih vrat, in lahko pojdeš iz mesta. Jest sim mu rekel: Imam nekaj blaga na ošterii: tudi dve moje tovaršice ste nekam šle; morem svoje blago vzeti, ker ga je škoda pustiti; tudi morem dveh tovaršic počakati, ali poiskati, potlej pojdeva. Poklicu niso bile moje besede všeč, je bil žalosten, in mi je serčno rekel: Kaj se s tim motiš? tvoje blago, in tvoje tovaršice so tvoje skerbi nevredne: naj vse gre, de le svojo edino dušo ohraniš. Lot je tudi nerad iz grešne Sodome šel, pa potlej je bil vesel, de je živlenje odnesel: Ako bi bil v Sodomi ostal, bi bil z drugimi zgorel. Če greš po mestu, boš morebiti v kako hudo perložnost naletel, boš zapeljan, in tukaj ostal. Zdaj, berš, urno ugobaj; brez vsiga odloga in zgovora stori, kar ti Bog po meni reče. Če si božjimu glasu zdaj nepokoren, mende ne boš od Boga nikolj več poklican. Veliko grešnikov je brez vsiga upanja v peklu, ker so iz prederzniga upanja odlašali spreobernjenje. Čas božje milosti je, kadar Bog hoče, ne kadar ti hočeš: če čas božje milosti zaničuješ, morbit ne boš nikolj božje milosti deležen.

Te resnične besede so moje serce ogrele, sim zavpil, rekoč: Pojdem s teboj! naj gre vse, de le dušo zveličam: kaj mi bo ves svet pomagal, če dušo pogubim? S. Poklic me je za roko prijel, in sim z njim šel: z zlatim ključam je skrivno duri odperl, in sva šla iz hudobniga mesta. Grozno sim bil tiga vesel, sim hodil ko bi moje noge perote imele, ves lohak, in srečen sim bil. Kadar že deleč od mesta Golufije na samoto prideva, sva se usedla, in sim ga vprašal: Še enkrat mi povej: Je res to mesto iz ktiriga sva šla, mesto Golufije? Res, mi je odgovoril, jest sim od Boga poslan, ne lažem; v njem zapeljani ljudje malo časa po svoji volji živé, potlej v pekel gredo. Dalje sim mu rekel: To mesto je silno veliko; koljko vrat ima? Kako se imenujejo? To veliko mesto, mi je odgovoril, ima sedem vrat, in se imenujejo: Napuh ‒ Lakomnost ‒ Nečistost ‒ Nevošlivost ‒ Žertje ‒ Jeza ‒ Lenoba. Te vrata so grozno prostorne, in nastavljenje na vse kraje sveta. Kako pa je ime kralju mesta Golufije? sim ga vprašal. Lih tako ga bogaboječi sploh imenujejo, mi je odgovoril, Kralj Golufije; pa njegovo pravo ime je Hudič. On se od hudiga Hudič imenuje, ker je v hudim uterjen, in od hudiga ne bo nikdar odstopil. Slepim grešnikam je njegovo pravo ime neznano, oni mu pravijo: Kralj sreče, miru in veselja, pa kmalo bodo zvedili, komu služijo. On ima po vsim svetu dosti odbranih sužnikov, in vse ljudi pod svojo neusmiljeno oblast zapeljivo kliče; dosti jih najde, ker ga slaba natora posluša, pa potlej jim bode gorje vekomaj. Tvoj nauk, o s. Poklic! sim mu rekel, je resničen, pa zakaj ta neusmiljeni kralj skerbno iše podložnih, potlej morejo plačevati, kadar v njegovo mesto pridejo? tiga ne umem. Vsi morejo plačati, mi je odgovoril, ali precej, ali potlej: dajejo denar, ali blago, ali dobro ime, ali zdravje, ali dušo. Noben ne pride v mesto brez škode; če pa notri ostane in umerje, da kralju mesta; to je, hudiču svojo dušo v davek. Tudi ti si mu davek plačal, desiravno nisi bil dolgo v mesto. Tvoja duša se je hudiga navzela, si mehko živel, čas zapravil, in bi bil, ko uni, razujdan postal, ako bi te ne bil iz mesta spravil. Hvali Boga, ktiri te je iz nezasluženiga usmiljenja rešil.

Zmiraj ga bom hvalil, sim odgovoril, pa še eno želim od tebe zvediti: Poznaš Radovednost in Deklico, ktire ste me v to mesto vodile? Poznam, in spoznam jih, mi je odgovoril, pa te ste zveste služabnice hudičove, in jim veliko zapeljujete. Tojlko ti povem, de se jih veš skerbno varovati, in jih nikolj več ne poslušaš, pa od njih ti bo že Angel povedal, tudi te bo peljal na sveto goro, in te zmiraj spremljal.

Angel uči Feliksa

Kadar mi je s. Poklic rekel: Angel ti bo že povedal, te peljal na sveto goro, in te zmiraj spremljal, sim ga naglo zaprašal: Kje je? On mi je odgovoril: Kmalo ga boš našel, njemu te bom zročil, in potlej pojdem nazaj v mesto, še drugih slepih grešnikov iskat. Greva naprej, in ugledam mladenča polniga nebeške lepote, in zaprašam Poklica: je uni Angel božji? Je, mi je odgovoril: bližej greva, me je njemu zročil, in zginil: sam nisim vedil kadaj, nič več ga nisim vidil.

Vse upanje sim v njega imel, in kadar sim pred Angelam sam ostal, sim se iz veliciga spoštovanja tresel, in govoriti nisim mogel, ker nisim vedil, koljko mi bo on dober. Angel me je uprašal, in tudi ob enim posvaril: O Feliks! zakaj si hotel v mesto Golufije pod oblast neusmiljeniga kralja hudiča? Jest sim njemu ponižno, pa tudi nekoljko zvijačno odgovoril: Neumno sim storil, spoznam, vender sim tudi usmiljenja vreden; de je to resnično, poslušaj: Iz dobriga serca sim sreče iskal ‒ prebrisana Radovednost me je vodila ‒ po poti sim ljudi opraševal, in vsi so mi srečo obetali ‒ blizo mesta sim nedolžno deklico uprašal, in ta mi je terdila, kar so vsi drugi govorili. Vem, nesreča me je zadela, vender nekoljko sim izgovorjen.

Angel mi je odgovoril, me svaril in učil tako: Tvojo serce, o Feliks! ni pravično, in za to ni nedolžno. Ti si se motil, si hodil po široki poti, in prišel v mesto Golufije, ker nisi bil dobre vesti. Ti nisi bil rešenja vreden, pa Bog te je po svetim Poklicu iz sosebnika usmiljenja rešil: te milosti nisi bil vreden, in le njegovo milost hvali. Od hudiga poželenja zapeljan, si rad verjel, de je božja volja, kar ti je dopadlo; ker je tvoji slepoti bilo všeč na široko pot iti, si lažnivo menil, de je tudi Bogu. Preden si od doma šel, nisi Boga iz serca prosil njegovo voljo spoznati, in si slepo poslušal svojo hudo na slabo nagnjenjo voljo. Zanaprej varniši bodi, prehitro svojim mislam ne verjami, goreče in stanovitno Boga prosi njegovo voljo spoznati, in po nji živeti. Če tiga ne sturiš, ti ne more dobro biti, in boš nesrečen vekomaj. Tako se Adamovi otroci golufajo, in spoznajo le kadar si več pomagati ne morejo.

Kadar si na široko pot prišel, in po nji hodil, bi bil lahko spoznal, de po nji ne moreš v nebeško kraljestvo priti. Po široki poti hoditi si le slabe vidil, njih nesramno, krivično in razujzdano zaderžanje ti je od njih grešne slepote pričevalo; vest te je opominjevala in svarila; to je bil božji glas, in božje svarjenje v tebi, vender si le šel; kako si nedolžen? ti si v katolški cerkvi dosti naukov slišal, pa nikolj tacih, de se z razujzdanim življenjem pride v nebeško kraljestvo. Nikolj nisi slišal, de bi svetniki, božji prijatli, bili tako živeli, kakor si vidil une živeti.

Praviš: sim ljudi opraševal, in vsi so mi srečo obetali. Lahko je to, pa si opraševal, in poslušal norce, slepe in razujzdane; kako si hotel po tacih resnice zvediti? Oni so ti odgovarjali po svojim hudobnim sercu, in po svoji slepi vesti. Če si jim ravno verjel, nimaš zgovora, ker je neumno se na svèt tacih zanašati. Norce si prašal za svèt, si prosil slepe ti prave pot kazati, za to si bil nespameten. Veliko manj si zgovorjen, ker te je zmiraj skerbelo, in vest ti je zmiraj očitala: tedaj te je le tvoje hudo poželjenje po široki poti gnalo. Bi bil bogaboječe modre za svèt prašal, pa na široki poti jih ni bilo; ti le po vozki poti hodijo. Radovoljno si med norce šel, radovoljno jih poslušal, in z njimi hodil: tedaj je tudi tvoja zmota radovoljna, in brez vsiga zgovora.

Praviš: Prebrisana Radovednost me je vodila, pa nisi pomislil, če je dobra ali slaba. Radovednost je dvojna, ena je Radovednost dobriga, sestra bogaboječe Svetoželje, ktirih mati je Gnada: druga je Radovednost hudiga, sestra gerde pošasti Poželjenja, ktirih oče je Hudič. Radovednost dobriga je per zvestih služabnikih božjih: oni so vsiga dobriga željni, za to skerbé čedalje več in več božjo voljo spoznati in delati. Radovednost slabiga je per hudobnih, ktiri skerbé zvediti, kako svojimu grešnimu poželjenu streči. Radovednost slabiga je silno nevarna, in zvijačna: tudi dobre včasi zapeljuje, kakor je v začetku perve stariše zapeljala, in spačila. Radovednost, ktira je tebe vodila, je bila slaba, in de jo spoznaš, premisli svojo neumno skerb, ktiro si že doma imel kako tukaj po svoji volji živeti, in po smerti srečen biti, kar je bilo, in bo nemogoče. Tvoja spridena volja je za slabo Radovednostjo hitela, in bi bil vekomaj nesrečen, ako bi te sosebno božja milost, ne bila po svetim Poklicu rešila.

Deklica, ktira se ti je vsa nedolžna zdela, ktira ti je v zmoto pomagala, in te v mesto nagovarjala, se imenuje, in je Svojoljubezen. Ni čake od te zapeljivši in škodljivši, ker je skrita, strupena, in neumiljena. Ona ti je govorila le kar si rad poslušal, nikolj se ni tvojim grešnim željam stavila, te je zapeljala, ker si bil zmote vreden. Ona ti je pravila: Sim mestniga vratarja hči; resnico je govorila, ker ona je neumsiljena hči hudobnega vratarja mesta Golufije. To ti je pravila, pa tvoj zaderžan um ni spoznal nje skrite hudobije. Njena hudobna hinavšina ti je skrita bila, vender bi bil lohka spoznal, saj, kadar si jo vidil po mestu vsim hudobnim se pelizovati. Svojoljubezen je malik spačeniga sveta: sprideni ljudje vse mislijo, govoré in delajo, kar Svojoljubezni dopade, za Boga pa, in njegove zapovdi ne marajo. Ti si bil od nje zapeljan, ker tvoje serce ni bilo pravično. Le verjami: Kdor zmote iše, jo najde, in ta jo najde, ktiri je je vreden.

Feliks svojo zmoto žalostno spozna; z Angelam hiti na goro, in sprosi Svetoželjo

Zdaj mi resnico govori, o Feliks! mi Angel pravi, kaj se ti zdí? Mu odgovorim: O sveti Angel! Bogu bodi hvala, pa tudi tebi, ki me v njegovim imenu lepo učiš, in usmiljeno svariš. Zdaj vidim, in žalostno spoznam, kako me je zvijačno poželenje zapeljalo, in kako so neskerbni Adamovi otroci od njega zapeljani. O, jest nesrečni človek! sim iskal sreče, in sim našel nesrečo, ker sim bil nesreče vreden, kakor si govoril. Res! slepi človek méni svojo dušo ljubiti, in jo sovraži. Gorjé človeku, ktiriga hudo poželenje vodi! gorjé človeku, ktiri se gnadi božji voditi ne da!

Angel božji, poslušaj: Pred Bogam in pred teboj svojo hudobijo spoznam; gréva me moja radovoljna slepota; posihmal bom varniši živel, le z božjim svetam hočem vse delati, de zapeljan ne bom, in po poti pravice stanovitno hoditi. To je scer moja volja, pa v njo se ne smem zanašati, ker skušnja me ponižnosti uči, in moja velika slabost najde povsod dosti nevarnih nastav. Torej Boga ponižno prosim me nikdar zapustiti, tudi tebe prosim me spremljati po poti zveličanja, in me učiti vse delati Bogu v čast, in v svoje zveličanje.

Angel mi je prijazno odgovoril: Tvoje misli in besede so Bogu in meni všeč, če bodo tvoje dela take, in stanoviten ostaneš, boš srečen. Zdaj v znamnje svoje resnične volje, in praviga spreobernenja, daj slovo nevarni Radovednosti, in perliznjeni Svojoljubezni: te dve hudobne tovaršice so Bogu sovražne, in tebi škodljive. Ni ti mogoče z Bogam, in z njima prijatel biti, njima ne moreš pokoren biti, in svojo dušo zveličati. Namesti tih prosi Boga ti dobrotljivo dati sveto tovarišico vsiga dobriga uneto, ktira se imenuje Svetoželja, od ktire sim ti že pravil: pa prej serčno daj slovó Radovednosti in Svojoljubezni. Obernil sim se nazaj, se oziral, pa jim nisim vidil: ménim tej so se s. Poklica in božjiga Angela zbale in zbežale. Pravično je, de sta se zbale; zakaj angel tme nima tovaršije z Angelam luči, in pravičnost nima edinstva z nepravičnostjo.

Potlej sim Angela vprašal: Kje bom našel bogaboječo tovaršico Svetoželjo, ktira bi z menoj stanovitno hodila božje volje, in večne sreče iskat? Angel mi je odgovoril: Blizo tiga nesramniga mesta, ali na široki poti, po ktiri si prej hodil, je ni; moreva iti na sveto goro, kjer je pravično mesto Resnice: lih pred mestam jo boš našel. Zdaj vzami v pomoč vero in upanje, zakaj brez vere in upanja bi ne poti opešal in odstopil. Pot na goro je vozka in ojstra, pa kliči v Boga ti pomagati, in s pomočjo njegove gnade boš dosegel, kar želiš; namreč boš šel v mesto Resnice, kjer nobene zmote ni, kjer čista ljubezen sladko gospoduje. V veri in v upanji bodi stanoviten, goreče prosi, in boš tudi ljubezen dosegel.

Vprašam: Kje je mesto Resnice? Angel mi odgovori: Sim ti že pravil, de mesto Resnice je na visoki gori daleč od mesta Golufije: ne more drugači biti, resnica in golufija, luč in tama, pravičnost in nepravičnost ne morejo vkupaj biti. Mesto Resnice je lih tisto, od ktiriga je Kristus pravil: Silni ga zgrabijo. To mesto je ko močna terdnjava na gori verh gora, ktiriga morejo vojšaki z močno silo premagati. Ti si ga že vidil ne daleč od svojiga doma, kadari si iz majniga grička deželo ogledoval. Takrat ti ni bilo mar po njem prašati, zdaj pa moreš terpeti, in si perzadevati gori priti. Pot do njega je ojstra, sterma in vozka, pa ne naveličaj se terplenja, ker brez terplenja ne moreš veselja zaslužiti: nemogoče je z veseljam veselja zaslužiti. Na ojstri poti bodi stanoviten, bodi serčen, in ne odstopi; če odstopiš, boš morebiti zapušen in vekomaj nesrečen. V začetku ti bo britko na goro hoditi, pa čedalje lažeji ti bo. Premisli, koljko si terpel na široki poti, in v mestu Golufije. Takrat si za svoje pogubljenje terpel; terpi tudi rad za svoje zveličanje: če me ubogaš, boš vesel vekomaj. O sveti Angel! sim mu djal, kam pojdem, ki poti ne vem, tukaj nimam dobriga svetovavca, in brez njega bo vsaka moja stopinja nevarna: morebiti bom zopet v kako hudo nastavo naletel, in po skrivnih potih na široko pot, ali v mesto Golufijo prišel. Ponižno te prosim, pojdi pred menoj, jest za teboj, in te ne bom nikdar zapustil. Angel mi je tako odgovoril: Bog mi je zapovedal tebe varovati pred zmoto in pogubljenjam; iz ljubezni do njega, in do tvoje duše sim te uslišal, in ti bom zvest. Kadar je to izgovoril, je hitel od golufniga mesta čez dolino, in sva prišla na vozko pot, ktira na sveto goro pelje.

Meni slabimu in razvajenimu mehkimu človeku je skoraj nemogoče bilo po tisti poti hoditi. Angel me je zmiraj perganjal, in mi serčnost dajal, vender sim veliko terpel, in komaj obstal. Pot je bila vozka, ob nji pa so bili strašni brezni in globočine: zmiraj mi je serce tolklo in mi djalo: Kaj bo, če padeš? Če sim se kamnja varoval, me je ternje opraskalo; če sim se hotel obojiga varovati, sim se bal v brezen pasti: povsod je bilo dosti terplenja in nevarnosti. Angela sim vprašal: kako se ta neznana in težka pot imenuje? Pokora se imenuje, mi je odgovoril, za to ne more mehkimu človeku prijetna biti, vender je veliko bolji od večniga pogubljenja, ktiriga si vreden; tukaj boš malo časa terpel, v peklu bi vekomaj. Vera in upanje naj ti pomagata in te podpirata, de v terplenji ostaneš stanoviten. Od široke poti, in od golufniga mesta so po ti vozki poti na goro Resnice vsi spreobernjeni grešniki hodili; hodi tudi ti, in se Bogu zahvali, ktiri te s kratkim terplenjam od večniga reši. Tudi velika pokora je dar božji. Pogubljene duše bi se zdaj rade spokorile, pa njim ni te milosti dane; ti, kakor sim že rekel, terpi in Boga zahvali.

Jest sim scer za Angelam hodil, pa težko, in skoraj nerad. Moja duša je bila prepričana, de terplenje je meni potrebno; pa moje slabo telo je zmiraj godernjalo. Lih za to sim Angela poprašal: Ni druge lepiši poti na goro v sveto mesto Resnice? Je, mi odgovori, še ena, in se imenuje Nedolžnost; ta je lepši, pa tebi ni dopušeno po nji hoditi, ker si nekaj časa po široki poti hodil, in v golufnim mestu bil. Bog ti zapove po ojstri poti hoditi, ker si vreden in potreben, le preterpi, in bodi stanoviten. Kar je Angel govoril, je bila čista resnica, vender komaj sim se nevarne skušnjave ubranil, ktira me je zlo nadležovala le nazaj iti na široko pot.

Res, velika nadloga je bila. Sim bil truden, lačen in žejin, pa nobene ošterije ni bilo; vse me je bolelo, vender malo počitka je bilo. Ljudje na ojstri poti so zmer bili usmiljeni, pa mi niso mogli po svojim dobrim sercu pomagati. Oh, sim v sercu mislil, na široki poti in v golufnim mestu je vsiga preveč, tukaj vsiga premalo: pokorjenje mi je potrebno, vem, pa ga je čez glavo preveč. Tako sim po svoji slabosti mislil. Lih takrat je memo dober človek šel, sim ga tiho poprašal, de bi Angel ne slišal: Zakaj ob ti ojstri poti, kjer ljudje veliko terpé, in pomoči potrebujejo, ni nobene ošterije? On mi je tudi tiho odgovoril: Prijatel! ošterji so ob široki poti, in v mestu Golufije, kjer je veliko ljudi; tukaj je malo dobička, ker je popotnikov malo, in vsi v pokorjenji živé. Modrimu možu nisim vedil kaj odgovoriti.

Res, malo ljudi je po ojstri poti šlo: ti so bili prepadeni od terplenja, od postov, od solza, vender so bili poterpežljivi. Malo in tiho so govorili; namesti kaj nepotrebniga govoriti, so molili ali premišljevali. Ni bilo iz njih ust praznih novic, ali opravljanja, ali druziga hudiga govorjenja: če so govorili, so od Boga, od Jezusa, od Marije, od svetih Marternikov, in od druzih svetnikov. To mi je dopadlo, in serčnost dajalo vse nadloge voljno preterpeti. Tudi sim djal; Bog njim pomaga, bo tudi meni; oni veliko terpé zavolj Boga, bom tudi jest; oni so stanovitni, hočem tudi jest biti. Te moje misli so bile dobre, pa kmalo me je nepoterpežljivost zopet skušala: komaj sim jo premagoval. Angel, ktiri je pred menoj hodil, je žensko ob poti pod suhim drevesam sedeti našel. On se je pred njo ustavil, jest pa bližaj stopil poslušati, kar ji bo rekel. Angel jo je ogovoril, rekoč: Zakaj si žalostna, tukaj sediš, in na goro ne hitiš? Ona mu je rekla: Že dolgo hodim, ne morem več, sim oslabela, in mislim iti na uno pot nazaj. Angel ves prijazen ji pravi: Duša božja! nikar ne stori, kar si v sercu sklenila. Premisli, vse tvoje dozdajno terpljenje bi bilo zaverženo, in tvoja edina neumerjoča duđa bi bila v nevarnosti večniga pogubljenja. Glej nad seboj lepe nebesa, v ktire pojdeš, če boš v dobrim stanovitna: premisli strašni pekel, v ktiriga boš obsojena, če od dobriga odstopiš: glej ljubezniviga in nedolžniga Jezusa, ktiri s težkim križam obložen pred teboj hodi: le bodi serčna, zdajno terplenje bo minilo, plačilo bo vekomaj ostalo. Ženska je berž vstala, in hitela na goro.

Lepih in ognjenih naukov božjiga Angela sim bil tudi jest zlo potreben; po njih je moje serce veliko moč občutilo, in sim lažej hodil, terpel sim bol poterpežljivo. Angela sim prosil mi povedati, kako je tisti ženski ime. Nestanovitnost, mi je odgovoril. Oh! Koljko je škodljiva. Bolj bi človeku bilo dobriga ne poznati, ko po njega spoznanji odstopiti. Nestanovitnost znižuje gnado Jezusovo in nebesa: ona pokonča vse dobre dela, in odpre strašni peklenski brezen: ona je huda nehvaležnost, in nevarna pregreha: gorje človeku, ktiri se od nje zmotiti da; mor biti, ne pride več na pot pokore in zveličanja.

Veliko več mi je Angel od grešne nestanovitnosti govoril, de bi se je skerbno varoval. Lih je govoriti nehal, kar verh svete gore prideva, in mesto Resnice ugledam. Lepa ravnota je bila na gori, in na desni pred mestam majhno cerkev, imenovana Svetiga Duha. V njo molit, mi je Angel ukazal, rekoč: Ondi iz serca Boga prosi ti usmiljeno dati tovaršico Svetoželjo, od ktire sim ti pravil, goreče prosi jo zadobiti, ker nje si, in boš zmiraj zlo potreben; brez nje ne moreš v sveto mesto, ne smeš pred kralja Resnice; tudi njegovi služabniki te ne bodo poslušali, če ona pred teboj ne pojde, brez nje bi bilo vse tvoje dozdajno terplenje zastonj, in vsi lepi nauki bi bili zaverženi. To ti rečem, de nje vrednost spoznaš, in iz serca Boga prosiš jo zadobiti: jest bom tvoji pomočnik per Bogu, de jo lažej sprosiš.

Kadar si na široko pot šel, po nji hodil, in v hudobnim mestu bil, si imel hudobno voljo, vender te Bog iz sosebniga usmiljenja ni zapustil, in lih za to te je vest zmiraj pekla. Kadar si začel svojo grešno zmoto žalostno spoznati, s. Poklica, in mene poslušati, je tvoja volja, čedalje bolji postajala, ker te je pomoč gnade podpirala, vender tvoja volja je še slaba. Sam sebi si priča, in več čudno vojskovanje svojiga serca na vozki poti te svete gore. Ti si želel za menoj iti, pa si se bal terplenja, si hotel in nisi hotel; si želel stanoviten biti, pa hitro si se pozabil, in nad svojim terplenjam godernjal. To ti povem, de spoznaš, koljko si Svetoželje potreben; to je, srečne in stanovitne volje po poti pravice hoditi. Ti si še slab, in svoje slabosti ne boš hitro odpravil: če boš Bogu zvest, boš čedalje več gnade prejemal. Pa kadaj boš popolnama po volji božji! Pojdi v cerkev s. Duha, in prosi goreče ti Svetoželjo dati.

Grem v cerkev molit, kakor mi je Angel zapovedal; on za menoj. Cerkev je bila temna, in zlo perložna v nji premišljevati in moliti. Pred veliki altar sim šel in pokleknil: na njem je bila podoba ljubezniviga pastirja Jezusa z najdeno ovco na ramah; okolj njega so bile podobe svetnikov, ktiri vsi so v ljubezni Jezusovi goreli; nad Jezusam je namalan bil prihod s. Duha v podobi ognja v učence Jezusove. Iz vere in upanja v ljubezniviga Jezusa sim ga goreče prosil mi dati gnado s. Duha in Svetoželjo. Tako sim prosil: O jezus, ljubeznivi gospod, usmiljeni oče, dober pastir, začetik in konc mojiga zveličanja, pred seboj imaš nevredniga hlapca, hudobniga grešnika, in slepiga človeka, ktiri te premalo pozna, malo ljubi, in ti leno služi; vender ne zaverži me, ampak daj mi goreče želje, vneto dušo, in ravno serce, de z dobro in močno voljo dopolnujem tvojo sveto voljo. Daj mi tovaršico Svetoželjo, ktira me bo učila po tvojim dopadejnji moliti, in tebi služiti. Kadar sim bil odmolil, sim se obernil, in vidil zraven Angela lepo Svetoželjo: vsa rudeča je bila od čeznatorne nebeške gorečnosti; le v nebo je gledala: nje sramožljivo oblačilo je bilo ognju enako, in solnčni žarki so bilo okolj nje. Zunaj cerkve mi Angel reče: O Feliks! glej sveto tovaršico, ktiro ti je Bog dal: varuj se jo žaliti ali zapustiti, pa rad poslušaj njene svete nauke, in bodi nji zmiraj pokoren. Brez Svetoželje nikolj ni bilo, in nikolj ne bo nič dobriga: z nje pomočjo boš prosil, in dosegel kar prosiš. De jo spoštuješ, ne pozabi, kar sim, ne daleč od golufniga mesta, rekel, de njena duhovna mati je Gnada, obe pa ste od Narvišiga po Jezusu Kristusu.

Feliks s svete gore vidi mesto Golufije; potlej gre v mesto Resnice

Kadar sim bil per nebeški Svetoželji, je vse po meni gorelo, čudno moč in čeznatorno veselje sim v sercu čutil, vesel sim bil vsiga poprejšniga terplenja, in zlo žalosten svojih poprejših zmot. Boga sim na ves glas hvalil, ktiriga usmiljenje je neskončno, ktiri me je iz nezaslužene ljubezni do moje grešne duše iz smertne nevarnosti rešil, in na pot zveličanja perpeljal. Tudi sim se Angelu lepo zahvalil, ktiri mi je iz ljubeznive pokoršine do Boga, in iz čiste ljubezni do mene na sveto goro stanovitno pomagal. Svetoželji sim se ponižno perporočil, ji zvestobo obljubil, in jo prosil, me nikdar zapustiti. Oba sta mi prijazno rekla: O Feliks! Bog je začetik in konc vsiga dobriga: brez njegove milosti bi ti bila milost vsih stvari brez prida; njemu se zahvali, njega hvali, in povišuj; njemu bodi vse dni svojiga življenja hvaležen; sosebno pa njega hvali s pokorno dušo. Njega spoznati je prava modrost, njemu služiti je edina sreča; bodi stanoviten v njegovi službi, potlej ga boš v nebesih vekomaj hvalil. Glej, in premisli, še nisi v sveto mesto Resnice šel, še nekoljko poprejšne slabosti je v tebi, še premalo spoznanja, in ljubezni imaš, vender serce ti od sladkiga veselja poskakuje. To je pričevanje, de je božja služba tvoje edino resnično veselje na svetu, in prava pot v večno srečo; druziga resničniga veselja ni, in ne more biti. Skusil si slabe, zdaj dobro, ne odstopi od dobriga, in blagor ti bo.

Tiho sim poslušal, in potlej se obema zahvalil, ki sta me lepo učila. Iz tiste visoke gore sim po deželi okolj gledal, in tudi mesto Golufije ugledal. Groza me je obšla zavolj njega hudobije, in svoje poprejšne nevarnosti; Boga sim hvalil, ki me je dobrotljivo rešil po svojim služabniku Poklicu. Dokler sim bil na široki poti, in v mestu, nisim vedil, ali vidil njegove neizrečene širokosti; le iz svete gore sim prav vidil kako deleč seže. Mesto Golufije je bilo silno deleč od svete gore, na ktiri sim bil, vender sim vidil vse, kar se v njem godi. To se mi je čudno zdelo, in sim Angelu rekel: Od kod je to, de dans tako čisto vidim, in vse razločim kar se v mestu Golufije godi, desilih je silno deleč? Iz široke poti, in iz hudobniga mesta nisim te svete gore vidil, zdaj pa vse vidim, tudi ljudi široke poti, in grešniga mesta: od kod je to?

Angel mi je odgovoril: Ti bom povedal, od kod je to. Tukaj na sveti gori, blizo mesta, imaš čiste oči, in deleč vidiš, ker so tukaj čisti vetrovi, ktiri se imenujejo Razsvetljenje, Spoznanje, Premagovanje: ti so od zgoraj in dajo zdrave oči, ktire vsako reč, kakor je, deleč vidijo. Doli v golufnim mestu, in na široki poti, so mehki, in mokri vetrovi, ktiri se imenujej, Poželjenje mesa, Poželjenje blaga, Zapušenje bočje: ti so očem grozno škodljivi. Za to popotniki široke poti, in prebivavci golufniga mesta malo vidijo; eni so popolnoma slepi, drugi nekoljko vidijo, pa malo. Mi vidimo vse, kar se ondi godí, uni pa ne vidijo, ne nas, ne svetiga mesta, in tudi ne visoke gore. Čudno je to, vender resnično.

Ljubi Angel! tiga ne umem. Vidil sim veliko ljudí po široki poti, in po golufnim mestu hoditi, pa ni bilo slepih, od ktirih zdaj praviš. Ako bi res bilo, kar govoriš, bi ne mogli hoditi, in kar se njim zdi opravljati. Angel meni: Jest govorim od dušne slepote, ti pa le od telesne. Na duši so slepi, ali omamljeni; zato ne vidijo svoje smertne nevarnosti. O sveti Angel! že majhno poterpi mojo nevrednost. Niso nevedni ti, ktiri hodijo po široki poti, in so v golufnim mestu; oni so še preveč prebrisani, vedo eden drugiga golufati, in bližnimu take prekanjene zaderge nastavljajo, de nikdar ni mogočne jih zapopasti. Vse to verjamem, mi je Angel odgovoril, vender so vsi, malo ali veliko zaderžanih oči. Oni vidijo, kar telesu pomaga, vedo kar jim škoduje, so prebrisani v svojih opravkih, pa ne spoznajo, in nočejo spoznati, ali delati, kar Bogu dopade, in dušo zveliča. Tvoje govorjenje je resnično, sim Angelu odgovoril, in jest sim bil lih tak; pa usmiljenimu Bogu bodi vedna hvala, ktiri me je iz dežele smertne sence v mesto svetlobe prenesil: tudi prosim Boga unim slepim razsvetljenje dati. Še dosti druziga sim želel od Angela zvediti, pa Svetoželja me je nadležno perganjala v mesto Resnice. Sim šel in ogledoval mestno obzidje; neprijetno, pa silno terdno, in visoko je bilo; sam per sebi sim mislil: Leni vojšaki ga ne omorejo. Sim pred mestne vrata šel, te so bile terdne in vozke, vratarica pa bistra in neperljudna. Vse to me je strašilo in skerbelo, in sim Angelu rekel: Če mi ne pomagaš, kako bom v mesto šel? Čez visoko obzidje ne morem, vratarične ojstrosti se bojim; bom mogel nazaj iti. Ne prestraši se, mi je ljubeznivo odgovoril, mestniga visociga obzidja, ali vratarične osjtrosti, lahko pojdeš v mesto, ker te Svetoželja spremlje. Vratarica se imenuje Skušnja, za to je viditi ojstra, in je, pa ne vsim, temuč le lenim. Ona slehernimu človeku ne verjame, ne mara za lepe besede, ali obilne obete, pa za dobro željno serce, in pravične dela. Ona je Skušnja in hinavcov v mesto nespusti; pa rada puša vse, ktiri kralja Resnice iz dobriga serca išejo. Če Svetoželja za te vratarico prosi, boš uslišan.

Kadar sim to zaslišal, sim bil neizrečeno vesel: sim s Svetoželjo k vratarici šel, pa le Svetoželja je z njo govorila in pričevala, de jest iz nobene hinavšine ne želim v mesto, ampak le kralja Resnice spoznati, moliti in mu služiti. Vratarica, kadar je Svetoželjo ugledala, in njeno prošnjo zaslišala, je prijazno odgovorila: Mojimu usmiljenimu kralju, in meni je zlo všeč, če ljudje s Svetoželjo pridejo: pojdi le, in bodi srečen. To me je prepričalo, de je vratarica Skušnja le hudobnim, hinavcam, in lenim ojstra, ne pa dobrim. Takrat sim, ko bi bile moje noge perute imele, hitel v mesto Resnice, in moje serce je od veselja poskakovalo. Kadar sim na svetu, nisim taciga veselja občutil: res, sim neizrečeno lahkoto čutil, skorej nisim vedil, če po zemlji hodim, nebeška sladnost me je navdala in napolnila. Na ves glas sim Boga hvalil, in rekel: Hvala bodi tebi, o Gospod nebes in zemlje, ktiri si me iz zmote rešil, in me v to sveto mesto perpeljal. Blagor moji duši, ki je tebi pokorna bila! Srečno terplenje, ktiro mi je to veliko srečo zaslužilo! Zdaj sim neizrečeno vesel, ker sim pod oblast kralja Resnice prišel, pa veliko manj bom, kadar bom iz popolnoma ljubezni njemu služil, in vse dobrote njegove milosti vžival.

V svetim mestu Resnice ni bilo malo ljudi, moških, ženskih, mladih, starih, učenih, neučenih, vsih stanov, narodov, in jezikov. Vsi so bili prijazni, mirni, usmiljeni in sramožljivi; ni bilo znamnja med njimi kake nezdrave ljubezni, ali nevošljivosti, ali jeze; od njih ni bilo slišati nobene hude, ali bodeče, ali gerde besede; govorili so od svetih, ali poštenih reči. Vsi so bili veseli, pa sveto veseli, ker so bili polni notranjiga veselja svetiga Duha. Kadar so me ti sveti ljudje ugledali, so Boga hvalili, in me prijazno sprejeli, ako lih sim jim bil neznan: vsi so mi bili dobri, ko bi vsi moji bratje in sestre bili. Takrat sim spoznal, kako velik razločik je med prebivavci mesta Golufije, in mesta Resnice: v unim je le gerdo poželjenje gospodovalo, v tim pa le sveta ljubezen kraljevala. Boga sim hvalil, de sim v njih sveto družbo prišel, in sim si perzadeval po njih živeti.

Feliks obiše s. Samoto

Veliko veselje mi je bilo per tih svetih ljudeh biti, vender sim še bolj želel pred kralja Resnice iti, ga poznati, in moliti. Svetoželjo sim vprašal: Smem pred kralja? Ona mi je odgovorila: Kralj je neizrečeno usmiljen, in ti ne bo odrekel. Angel se je oglasil, in rekel: Kralj Resnice je res usmiljen, pa prej še obilniši posvečuj: dobro premisli, če je tvoja duša ravna in čista; če ne, resnica ti bo malo pomagala. Ti svetujem prej dve sveti gospe njegove prijatelci obiskati, jih poslušati, in bogati; le potlej pojdeš pred kralja. Sveti Angel, mu rečem: Kako se te dve sveti gospe imenujete, in kje ste? Angel mi pravi: Te dve gospe se imenujete Samota in Čistomisel: tukaj blizo ste pod oblastjo kraljovo. Ktiro morem prej obiskati? sim prašal. Angel mi je rekel: Narprej moreš s. Samoto obiskati.

Takrat vsi trije gremo iz kraljoviga dvoriša, potlej skozi gosto drevje do mestniga obzidja: ondi je bila hišica majhna in samotna; nobeniga človeka ni bilo, vse je bilo tiho. Svetoželja je poterkala, pa ni bilo odgovora. Blizo perstopim pod okno, in slišim mili glas, ko glas umirajočega: O Bog! o Jezus! kaj bo z mojo edino dušo? upam v tvojo neskončno milost, pa se bojim zavolj svoje velike nevrednosti. O lepe nebesa! o strašni pekel! ‒ Več takiga sim slišal. Svetoželja je dalje terkala: vratar se je oglasil, rekoč: Kdo je? Svetoželja mu je odgovorila: Tukaj je popotnik Feliks, ktiriga je Angel v to sveto mesto perpeljal, in želi s s. Samoto govoriti. Vratar je Svetoželjo po glasu poznal, in berž odperl. Sim ga vprašal: Smem k sveti Samoti? On mi je odgovoril: Tukaj malo počakaj, zdaj ima sosebno opravilo. Vratar je bil v širokim plajšu zavit, ves v mislih, ali dremoten se mi je zdel: je bil malo besedi, pa modrih, in vsiga spoštovanja vreden. Ob tistim času sim skerbno ogledoval vratarjov hram, in vidil podobe svetih pušavinkov v branji, v premišljevanji, in molitvi. Tudi njegove bukve sim ogledoval: te so bile od božjiga spoznanja, od ljubezni, živlenja, in terplenja Jezusofiga; od ničemurnosti sveta; od večnosti.

Vratar je zopet šel s. Samoto poprašat, če smem do nje? Ona mi je po njem odgovorila: Če zavolj zveličanja svoje duše do mene želiš, ti je dopušeno; če imaš pa kaj nepotrebniga govoriti, te ne bom poslušala. Svetoželja je namesti mene odgovorila, de le zavoljo zveličanja svoje duše želim z njo govoriti. Na to resnično pričevanje sim bil notri spušen. ‒ Jest sim prej menil, de je s. Samota obiskovanja druzih željna si serce polajšati s kakim veselim pogovoram, pa ni res, in potlej sim spoznal, kako rada je od vsiga nepotrebniga odločena.

S. Samota je bila takrat v molitvi, vender iz ljubezni do moje duše je to sveto delo odložila. Pervo njeno vprašanje je to bilo: Kaj od mene želiš? Sim ji odgovoril: Želim od tebe zvediti, kakšin de morem biti, in kaj storiti de vreden postanem pred kralja Resnice iti, in mu služiti. Ona mi je odgovorila: Kar želiš od mene zvediti, preširoko sega, in tudi moj majhen um preseže; le malo ti bom povedala, drugo boš od modrejših zvedil; kar boš pa od mene in od druzih dobriga, in svetiga zvedil, zvesto dopolnjuj: ne hodi enak lažnjivo bogaboječim dušam, ktire so viditi sosebnih naukov lačne, in svojiga živlenja nikolj ne poboljšajo.

I. Napervo ti svetujem, kar sim si sama zvolila: Loči se od vsiga nepotrebniga, od nepokojniga šuma sveta, od lenih in ničemurnih ljudi: premaguj radovednost praznih novic, in vse kar tvoje serce moti in zapeljuje. Če mene ne poslušaš, boš zmoteno, in merzlo dušo najdel, boš sebe pozabil, in slabo živel.

II. Koljkor je moč pomanjšuj posvetne skerbi. Bodi scer priden in poterpežljiv v poštenih opravkih svojiga stanu; zakaj ni bogaboječnosti brez zvestiga spolnovanja svojih dolžnost: pa ne bodi presilniga, ali nepokojniga serca; to bi te odvračevalo od potrebne službe božje, in od sosebniga opravila svojiga zveličanja. Ne vtikuj se v vse reči, ne obkladaj serca z nepotrebnimi skerbmi, scer si zmoto, merzloto, jezo, prepir, in dosti hudiga nakopavaš, in boš slab služabnik božji.

III. Če to delaš, boš imel perpravno dušo premišljevati, moliti, in Bogu služiti. Premišluj razodete resnice: premišljevanje naj bo vsakdanji kruh tvoje duše; le tako boš iz serca molil, in boš uslišan: boš hudobijo greha spoznal, in se ga varoval; moško se boš vojskoval zoper skušnjave, in oné te ne bodo premogle.

IV. Nikolj se ne utrudi dobro delati; nikolj ne misli: zadosti bogaboječe živim. Tudi v obilnosti dobrih del, bodi ponižen, nikolj se z njimi ne hvali, bodi zmiraj lačen dobrih del, zmiraj si perzadevaj se čedalje bolj posvečevati: v tim bodi stanoviten, in ti bo dobro. ‒ Zdaj pojdi v miru.

Sveti Samoti sim se ponižno perklonil, se lepo zahvalil za prejete nauke, in rekel: Z božjo pomočjo bom po njih živel. Komaj sim iz njene hiše šel, je vratar za menoj zaklenil. Preden sim od ondod šel, sim hotel kraj ogledovati, ker mi je zlo dopadel. Vse tiho, in samotno je bilo; lepe zelene drevesa, perljudne senca, in vse je vabilo Boga v samoti hvaliti. Sem in tje hodijoč, sim vidil kako podobo svetih pušavnikov, kakor s Janeza kerstnika, s. Antona, s. Pavla in druzih. Desilih so bile to mertve podobe, so me vender učile, in opominjale moliti, premišljevati, se pokoriti, in Boga hvaliti. Ako bi mi bilo dopušeno, bi bil v tisti lepi samoti obstal. Grozno mi je dopadla, ptice so lepo pele, bistre vodice so tekle, vse je bilo prijetno, drugi paradiš je ondi bil. Pa Angel me je klical in potlej rekel: Pojdi, in ne spozabi se, de moreš še s. Čistomisel obiskati, in potlej pred kralja iti, ako boš vreden znajden.

Komaj me je Angel odtergal. Gremo: Svetoželja je pred nama šla, jest pa sim zraven Angela hodil, ker sim želel dosti zvediti od njega. Ponižno sim ga prosil: Ljubi Angel povej mi: Zakaj je bil vratar v širokim plajšu zavit? Komaj sim mu oči vidil, ves dremoten je bil, ali v mislih: ne vem prav, če je moški ali ženska. Angel mi je tako odgovoril: Vratar s. Samote se Premišljevanje imenuje: on je zmiraj v mislih, za to je viditi dremoten, desilih ni; on je v širokim plajšu zavit, in komaj vidi kam gre, ker se boji zmoten, ali razmišljen biti. Sveti vratar Premišljevanje veliko pomaga s. Samoti, de ona v tihoti z Bogam združena, lohka, in veselo živi: kako bi mogla od vsih odložena prestati brez Premišljenvanja? Pa tudi ona je njemu potrebna. Samota mu daja čas in mogočnost svete rečí premišljevati: eden druzimu sta potrebna. Angelu sim odgovoril: Tvoj nauk mi zlo dopade; vender se mi čudno zdi, de je Premišljevanje vratar s. Samote; kako more premišljevati, pa tudi odpirati, in zapirati? Angel me je učil: Ne čudi se nad tim; Premišljevanje je z Bogam zmiraj združenu, in brez zmote svojo službo opravlja. Tudi drugi bogaboječi so taki, z rokami delajo, serce pa v Boga imajo. Nikar pa ne misli, de ima vratar Premišljevanje dosti dela zavolj svoje službe. Prebivavci tiga svetiga mesta so že naučeni, in mu niso nadležni; prebivavci uniga mesta ga zaničujejo, le, če se kdo spreoberne, ga obiše, pa tih je silno malo.

Angel božji, še dvoje želim zvediti: Kako s. Samota more od vsih ljudi odložena veselo živeti? Tudi, od kod ima ona to visoko učenost? Angel mi je tako odgovoril: S. Samota, ako lih od druzih odložena, je zmiraj vesela, ker je Bog nje veselje. Ona premišluje ljubezniviga Boga, usmiljeniga Odrešenika, nebeško kraljestvo, in zmiraj hrepeni po pevednih dobrotah: vest ji pričuje, de bo preseljena v večne dobrote, in lih za to živi veselo. Kdor je v svet zaljubljen, ni nikolj mirniga serca, ker svét, morju enak, ni nikolj stanoviten. Kdor svét ljubi, hrepeni po njegovih dobrotah, le svetá veselja iše, pa ga ne najde; za to je zmiraj nepokojin in žalosten. Kdor se samote pervadi, najde Boga in njegov mir. Tak je, ko človek, ktiri ob razdraženim morju na terdni skali brez vsiga strahu sedí, ker serditi valovi do njega ne morejo. Zdaj ti bom drugo vprašanje odgovoril. S. Samota, ktiro si obiskal, je zlo učena, ker od nepokojniga svetá odločena, ljubi in premišljuje Boga. Ona za drugo ne skerbí, ko Boga čedalje spoznati, in sebe čedalje bolj po svetiti. Ker ona ne želi druziga, vedno prosi za obilniši gnado, in je uslišana, ker iz željne duše prosi. Kdor med šumečo množico rad živi, ima lohko zmoteno dušo. Kdor je v praznih pogovorih, v igrah, v norostih, je neperpravljen s. Duha poslušati, tudi ga iz serca ne prosi, ker nima duha molitve, in ne ve koliko je gnade božje potreben. Ni malo modrijanov, kitirm je skoraj ves svét znan, veliko vedo, kar je od sveta; pa ne, kar k zveličanju potrebujejo. ‒ Če ne moreš od druzih odločen živeti, saj se s sercam od sveta loči, odpravi vse nepotrebne skerbi, bodi rad doma, in kolikor je mogoče s. Samoto posnemaj.

O sveti Angel! sim mu rekel, te zahvalim, ki me lepo učiš. Zdaj želim do s. Čistomisli, ktiro morem obiskati, in de tudi od nje odpravlen, grem pred kralja Resnice, Angel mi je rekel: Prav govoriš; Svetoželja je že šla tvoj prihod ji napovedat.

Feliks obiše s. Čistomisel

Grem v družbi Angela za Svetoželjo s. Čistomisel obiskat. Svetoželja je bila šla prosit me v hišo spustiti, pa mi je naproti pertekla, in lih per vratih vstavila, rekoč: S. Čistomisel ima zdaj sosebno opravilo, in je rekla, tukaj počakati. Angel mi pravi: Ta sveta gospa je v svojih opravkih zlo skerbna, in lih za to počasna. Ona vsaki misli, ali besedi ne verjame; vsako mislico, ali besedo, ali delo skerbi ravnati po čisti volji božji: za to je počasna. Ona tudi sebi prenaglo ne verjame: za to ima per sebi modre svetovavce, moške in ženske: nar imenitniši so ti, Strah božji, Molitev, Ponižnost, in druge.

Ljubi Feliks! ti svetujem ob tim času dobro premisliti, če je tvoje serce ravno pred Bogam, in kako moreš s. Čistomisli pravično odgovarjati: ne zanašaj se v svojo pravičnost, zakaj ona je silno razsvetljena. Jest sim scer Angela molče poslušal, in iz spoštovanja mu nisim odgovorjal, vender sim ménil: Tiga nauka nisim potreben; upam de je moja volja dobra, in misel ravna le Boga iskati. Prej sim bil omamljen, dokler sim po široki poti hodil, in v golufnim mestu bil, zdaj pa ne: s. Poklicu sim bil pokoren, Radovednosti in Svojoljubezni sim dal slovó, po voski poti sim bil stanoviten, zdaj po čisti resnici mislim in živim; zakaj se bom spraševal? Tako sim iz slabosti, ali bolj reči, iz skrivniga napuha mislil, pa kmalo sim spoznal, de je neumno in nevarno se v svojo pravičnost zanašati. Res ni človeka popolnoma čistiga pred Bogam: tudi pravičen je božjiga usmiljenja potreben, ker tudi v njem Bog dosti slabiga najde.

Dolgo sim per vratih čakal: Svetoželja je ko na žerjavci stala, zmiraj je hila v skerbi. Kadar je zaslišala de s. Čistomisel po meni praša, mi je hitela povedati, de smem pred njo. Pred s. Čistomisel grem, se ji ponižno perklonim, in jo počastim. Ona mi je prijazno ogovorila, in vprašala: Iz kakšniga naména pred mogočniga kralja Resnice želiš? Sim ji odgovoril: Samo njega spoznati, moliti, in mu služiti. Zakaj, me dalje vpraša, ga želiš spoznati, moliti, in mu služiti? Odgovorim: Večno plačilo zadobiti. Tedaj, pravi, ga išeš zavolj sebe, zavolj svojiga dobička, ne zavolj njegove časti, in iz čiste ljubezni do njega: ako bi povračila ne upal, bi mu ne hotel služiti. Tim besedam nisim vedil kaj odgovoriti, pa Svetoželja, od Angela naučena, mi je na uho tiho pravila, kako ji odgovoriti: Sim djal: Večno plačilo želim za to, de bi Boga hvalil, in od njega, ktiriga ljubim, nikdar odločen ne bil. S. Čistomisel je dobro vedila od kod je moj odgovor, se mi je pomuzala, in rekla: O človeški otroci! Kdaj boste popolnoma po volji božji? Vem, perpušeno je Bogu služiti zavolj večniga plačila, pa popolniši bi bilo mu iz čiste ljubezni služiti.

Zopet me je vprašala: Koljko si žalosten svoje poprejšne zmote? Zlo sim žalosten, sim odgovoril. Zakaj si žalosten? Ker je bilo to, sim rekel, Bogu zoperno. Kakšno je tvoje serce, kadar ti kdo krivico stori, in z njo tudi Boga razžali? Sim odgovoril: Žalujem, ker je Bog razžaljen. Zakaj očitno delaš, kar ti Bog zapove očitno delati? Za to, sim rekel, de je on moljen. Nikolj svoje hvale ne išeš? Nikolj, sim odgovoril. S. Čistomisel je ravno v me gledala, in mi rekla: Feliks! Feliks! boš kmalo vidil in spoznal, če si resnico govoril. Dober služabnik božji bi bil, ako bi živel, kakor si govoril, pa se bojim, de so tvoje dobre dela s slabimi nam sbane. Ti scer si se Svojoljubezni preden si na to goro šel, odpovedal, vender menim, je še nekaj njeniga skritiga strupa v tvojim sercu. Če si tiga ne bojiš, in se v svojo pravičnost zanašaš, se ne spoznaš, ker te napuh gospoduje. To se je meni čudno in neverjetno zdelo, ker sim menil iz ravniga serca Boga iskat.

S. Čistomisel mi je rekla: Ti premalo spoznaš svojiga skrivniga serca: te bom prepričala, le pojdi z menoj. Ves sim se tresel pred to razsvetljeno gospo, vender ni bilo drugači, sim mogel za njo iti v zgorni hram, in sim ostermel. Njega stene so bile iz čiste glažovne, strop lih tako, kakor pod jasnim nebam sim bil, solnce je bilo silno svetlo, take svetlobe, in taciga čistiga dneva nikolj nisim vidil. Vse kosti so v meni trepetale, serce se mi je hotlo od veliciga straha razpočiti, vse je po meni šumelo; komaj sim po koncu stal. Angel in Svetoželja sta bila per meni, in mi serčnost dajala, pa malo mi je pomagala, ker sim se zlo bal; in nisim vedil kakšna bo z menoj.

S. Čistomisel me je postavila pred podobo večne resnice in modrosti Jezusa; iz njegovih oči so šli žarki svetlejši od solnčnih; ti so mi skozi serce sijali, in so očitno kazali, kakšno de je. O strah! je ona zavpila, komaj tretji dél tvojiga serca je čist po volji božji, drugo je tamno, gerdo, in polno slabost. Svetoželja se je čudila, in se zavolj mene sramovala: Angelu je to bilo všeč, ne de sim slab bil, ampak de sim bil ponižan zavolj svoje poprejšne neumne hvale: upal sim v svojo pravičnost; takrat sim od sramote le v tla gledal.

Nobeniga izgovora ni bilo; menil sim že, de pred vsigavednim in pravičnim sodnikam stojim. Ves osramočen, ponižan, prepričan, in prestrašen sim svoj grešni napuh spoznal, in ga milo obžaloval. Pred podobo usmiljeniga Jezusa sim pokleknil, ponižno in goreče ga prosil me očistiti: dolgo sim molil, petire rane Jezusove kuševal, in obljubil ponižniši biti, in ne več v svojo pravičnost upati. S. Čistomisel mi je rekla: Zdaj vidiš svoje velike slabosti, zdaj spoznaš svoje skrito hudobijo; ne obupaj za to, pa tudi nikdar več v sebe ne upaj, upaj v neskončno milosti božjo, vedno prosi za gnado, in si skerbno perzadevaj v dobrim rasti. Potlej perstavi: Ti bi bil nevreden pred kralja Resnice iti, ker pa si s Svetoželjo prišel, in ona za te prosi, ti je dopušeno. Od veliciga strahu, in sramožljivosti nisim vedil, kaj s. Čistomisli odgovoriti; tudi sim pozabil od nje slovo vzeti, in se ji zahvaliti. Svetoželja je to namesti meni opravila, in potlej za menoj šla.

Kadar sim bil iz te svete hiše šel, sim Angela vprašal: Zakaj me je s. Čistomisel tako natanko spraševala, in viditi hotla moje serce? Angel mi je odgovoril: Njena velika skeb naj ti bo nauk, in v zveličanje. Ako bi bil brez lastniga spoznanja pred kralja Resnice šel, bi bilo to brez vsiga prida. Kdor v svojo pravičnost upa, meni de nič ne potrebuje, ni ponižen, in se ne poboljša. Kar je čisto solne slepim, to je čista resnica prevzetnim dušam. Napuh oslepi človeka, in on iz te slepote vse nauke zametuje, ker sebe kriviga ne spozna, ali svoje slabosti izgovarja. Jezus večna resnica je skerbno učil, pa njegovi sveti nauki so bili zveličanski le ponižanim, prevzetnim pa so bili zaničljivi, in nepridni. Zdaj si vidil svoje velike slabosti, si spoznal de vse tvoje dela niso bile iz čistiga naména Bogu dopasti; torej se ponižaj.

Tudi te opomnim varovati se nastave, v ktiro lahko pridejo malo ponižne duše. Ti si bil zaderžanih oči, dokler si po široki poti hodil, in v golufnim mestu bil: potlej si svojo zmoto žalostno spoznal, in si menil, de je tvoj serce popolnoma čisto, pa s. Čistomisel te je prepričala in ponižala: zdaj bolj od prej spoznaš, pa še le premalo, in si večniga spoznanja potreben. Toraj, dokler boš na sveti si perzadevaj čedalje bolj in bolj sebe spoznovati, vender misli, de se nikolj popolnoma ne spoznaš: to popolnoma spoznanje bo le pred vsigavednim sodnikam Jezusam. Kdor je premalo ponižen, tiga ne ve; zato pride v zadergo hudičevo, in v nevednosti ostane. Ti bodi čedalje ponižniši, in tako se perpravljaj pred kralja Resnice iti, njega poslušati in vbogati.

Kadar sim to govorjenje zaslišal, sim se Angelu zahvalil, ki me je učil, ker sim spoznal potrebo lastniga spoznanja, in vedniga očiševanja. Res, brez tiga ni nič dobriga: človek je svojim očem moder, vender neumen; ima ušesa, in ne sliši prav; ima oči, pa ne vidi; ima um, pa je zaderžan. Lih za to je vse narobe na svetu; grešniki sovražijo svarjenje, slepi zaničujejo nauke, lakomniki ne poznajo pravice, eden druzimu očitajo grehe, v ktirih so sami zapopadeni. To premišlijoč, sim se zjokal, oči v nebo vzdignil, in djal: O Gospod! kdo je čist pred teboj? menil sim iz čiste ljubezni do tebe, sebe iskati, pa ni bilo res. Očišuj me čedalje bolj in bolj, in očisti me, de zaveržen ne bom. ‒ Kadar sim odmolil, gremo vsi trije pred hišo kralja Resnice.

Feliks gre pred kralja Resnice

S. Čistomisel me je toliko ponižala, in prestrašila, in toliko sim bil svoje velike nevrednosti prepričan, de bi ne bil nikoli šel pred kralja Resnice, ako bi me Svetoželja in tudi Angel ne bila permorala. Tudi sta mi rekla: Lih za to, ker svojo veliko nevrednost ponižno spoznaš, bolj upno pojdi pred usmiljeniga kralja; zakaj le ponižnost človeka perpravlja resnico poslušati, resnici se vdati, in vse po volji božji delati: le ponižnost uči človeka iz serca prositi, in vse potrebne gnade sprositi. Spoznana, in obžalovana nevrednost je kralju všeč, in ti bo milostljivo perzanesel.

Te besede so mi serčnost dale, šel sim z njima v kraljevo hišo, pa ves sim se tresel: vsa hiša je bila polna svetih služabnikov; pa vender nobeden mi ni pred kralja branil, ker sim imel perpušenje od s. Samote in od s. Čistomisli. Ne morem povedati kaj sim v kraljovi hiši vidil; vse je bilo lepo, čudno, neizrečeno. Kadar sim bil v zgorni hram prišel, kjer kralj svojo čast razodeva, in nauke večniga zveličanja daja, sim ostermel: prečudno svetlobo sim nad njim, in okolj njega vidil, ko bi bilo nebo odperto, in božja čast razodeta: moje oči so oslabele, moje serce je trepetalo, in moja duša se je ponižala. Patriarhi, preroki, papeži, škofje, cesarji, kralji, in mogočni svetá so pred njim bili odkriti, ponižni, in so skerbno poslušali njegove besede, besede večne modrosti, resnice, in zveličanja.

Svetoželja je po imenitnim služabniku kralja Resnice ponižno prosila me pred se spustiti, kar je tudi dosegla. On me je ljubeznivo sprejel. Preden sim pred njegovi častiti sedež prešel, sim se mu trikrat ponižno preklonil, pa moja duša je bila ponižniši od mojiga telesa. Njegove usmiljene očí, so me prijazno gledale, njegova dobrota mi je upanje dajala, vender sim se zlo bal, ker sim svojo nevrednost vedil. Ne morem njegove lepote zadosti dopovedati; če sim ga skerbniši ogledoval, in premišljeval, častitiši, lepši, in ljubezniviši se mi je zdel. Moje besede do slabeji od mojih misel, pa tudi moje misli so nižeji od njegove prečudne časti. Vse je bilo na njem viditi, svetost, modrost, pravica, milost, in vse, kar dobro dušo prevzame, kar jo s spoštovanjem in ljubeznijo napolnuje.

Nikdar se ga nisim mogel nagledati: moja duša desilih nasitena, ga je bila že lačna; že sim menil v nebesih biti, in božjo čast vživati. Še nekaj morem povedati ud njegove neizrečene lepote, in časti. Njegov obraz se je svetil ko solnce, pa še svetleji od solnca je bil, kadar je v svoji nar veči svetlobi: njegove oči bistre in mile, so bile ko zgodnja danica: njegovo oblačilo je bilo prežlahtno, krona njegove glave iz predraziga neznaniga blaga: kraljeva palica polna žlahtnih kamenov, vse je bilo prečudno, in nezapopadljivo; čast vsih kraljov svetá je memo njegove časti temna senca: lih za to so bili ponižni, in odkriti pred njim.

Še nekaj moram povedati od njegoviga čudniga sedeža. Sedež, na ktirim je oblastno sedel, je bil visok, in iz čistiga zlata, dragi žlahtni kameni so bili v njem, in ti so grozno svetili, in tudi tamno noč razsvetle: vse drugo je oznanovalo njegovo nezapopadljivo modrost, čast in oblast. Pod njegovim prečudnim sedežam je bil svet, in na njem so bili zapisani štirje deli svet´, Europa, Azija, Afrika, Amerika. Podoba svetá je bila s temi besedami preprežena, Resnica ‒ Laž ‒ Pravica ‒ Golufija. Vse to je bilo mojimu slabimu umu skrivno: čudno se mi je zdelo, tiho sim premišljeval, pa razumeti nisim mogel. Sim bil ravno tak, ko otrok na samoti rojen, in v kraljevo hišo prenešen.

K Svetoželji sim se obernil, in ji tiho djal: Njegova čast mene nevredniga človeka ponižuje, pa njegova dobrota me srečniga dela: moja duša ga neizrečeno spoštuje, pa tudi po njem silno hrepeni, in želi kako besedo iz njegovih ust slišati. Kaj ti praviš, smem z njim govoriti? Svetoželja mi je tiho odgovorila: On je neizrečeno usmiljen, rad te bo poslušal, in učil. Takrat sim bližej stopil, in mu ponižno rekel: O mogočni kralj! jest nisim vreden s teboj govoriti; nar pravičniše ljudje te spoštujejo; in pred teboj se ponižujejo, veliko bolj jest nevredni človek: prosim te vender mi dobrotljivo povedati, kako svojo dušo zveličati? On mi je odgovoril: Živi po vsih zapovedih in po naukih katoliške cerkve iz ljubezni do Boga. K temu je troje potrebno, čist nauk, gnada božja, dobra vest. Nauki Jezusovi te uče, gnada te razsvetli, in ti pomaga, in tako imaš pravično vest vse delati po volji božji. ‒ Kaj mi pomaga v ljubezni božji rasti? To ti pomaga, mi je rekel, sebe in vse vidne stvari sveto zaničevati. Lahko boš sebe, in vidne stvari sveto zaničeval, če premišluješ námen svojiga vstvarjenja, svetost, milost, pravico, vsigavednost božjo, in zmiraj po nebeških dobrotah hrepeniš. ‒ Potrebno je to, sim mu djal, pa sim slab, mlačen, in nestanoviten. On reče meni: Ravno za to premišljuj, moli, bodi ponižen, in v milost božjo upaj. ‒ Svet je poln zaderg, in nastav, sim mu dalje govoril, dosti skušnjav je nevidnih, jest pa slab in neveden: Kako bom Bogu stanovitno služil? On mi je odgovoril tako: V strahu in v upanji bodi vse dni svojiga življenja, neprenehama delaj dobro, in upaj v Boga. Tako so vsi svetniki živeli in žive. Če se premalo bojiš, premišluj smert, sodbo, in večno pogubljenje; tudi svoje velike slabosti, in grehe: če se preveč bojiš, premišluj milost božjo, ljubezen in rane Jezusove. Nikolj se toliko ne boj, de bi obupal; nikolj toliko ne upaj, de bi bil brez strahu. Strah božji naj te povsod spremlja, zmiraj imaj pred očmi vsigamogočniga Boga, in križaniga Odrešenika; živi vsaki dan, ko bi vsaki dan umreti mogel, bodi zmiraj perpravljen pred sodbo božjo iti, de, če bo lih smert nagla, bo srečna, in boš usmiljeno sodbo od Jezusa zaslišal.

Ti nauki večne modrosti, in resnice so bili moji duši v veliko pomoč, v sercu sim sosebno moč, in veselje začutil: veliko več bi bil z modrim, in usmiljenim kraljam govoril, pa iz spoštovanja do njega nisim. On je moje misli vidil, za to mi je djal: Pojdi, in obiskaj moje bogaboječe služabnike, de se modrosti, in božje službe naučiš; kar te bodo oni z zgledam, in z besedo učili, te jest učim; kar ti bodo zapovedali, ti jest zapovedujem; kar ti bodo prepovedovali, ti jest prepovedujem: po njih zgledih, in naukih skerbno živi vse dni svojiga živlenja, in boš zveličan. Pojdi v miru: vedna skerb naj ti bo Bogu s čistim sercam služiti, in iz goreče ljubezni do njega bližnimu v nebesa pomagati. S ponižno dušo, in ponižnim telesam sim mogočniga kralja počastil: tudi sim slovo vzél od njegovih bogaboječih služabnikov, in šel.

Kadar sim bil iz kraljeve hiše šel, sim Angelu djal: Nikolj nisim take časti vidil; čast vsih kraljov, in cesarjov je memo njegove ko blato, Salomon, ménim, ni bil njemu enak v časti in modrosti: hiša kralja Resnice je njegove visokosti vredna, ona je podoba nebeškiga kraljestva, kakor je on podoba nebeškiga kralja. Učenci na gori so bili neizrečeno veseli, kadar so Jezusovo čast vidili; jest tudi sim nezapopadljivo vesel, ker sim vidil čast kralja Resnice: tiga ne bom nikdar pozabil. Angel mi je odgovoril: Vesel sim tvojiga veselja, pa pomisli, če je to kar si zdaj vidil, lepo, koliko pa lepši je v nebesih? Tam gori boš nasiten z božjo častjo, in boš v neizmerjenih, pa čeznatornih veseljih vekomoj, če tukaj stanovitno služiš Bogu. Jezus je svojim učencam nekaj svoje časti razodel jih serčne storiti, vse terpeti za njegovo ime iz upanja prihodniga plačila; tudi ti bodi serčen v terplenji, in Bogu zvest, de v njegovo čast, in veselje prideš. Terplenje zdajniga živlenja je nič memo nebeške časti, ktiro je Bog tim obljubil, in jo bo dal, ktiri njemu iz ljubezni zvesto služijo. Imaj zmiraj svoje misli v nebesih, in boš na zemlji sveto živel, in nobena skušnjava te ne bo omogla.

Ljubi Angel, te zahvalim za te svete nauke, in te ponižno prosim mi povedati: Zakaj kralj Resnice sedi nad svetam: in zakaj so na njem sem in tje te besede zapisane: Resnica ‒ Laž ‒ Pravica ‒ Golufija? Angel mi je odgovoril: Kralj Resnice nad svetam sedi, ker je on gospodar vsiga, in vse je njemu podverženo: če se lih svét premenjuje, in obračuje, ne more kralja nemirniga, ali premenljiviga storiti. ‒ Besede na širjavi sveta sem in tje zapisane, in skoraj preprežene, pomenijo, de po vsim svetu je dobro s slabim, in slabo z dobrim namešano; vender dobro in slabo, pravični in nepravični so pod njim, in po njegovo oblastjo: vsaki bo prejel po svojih dobrih, ali hudih delih. Tudi sovražniki resnice, in svetosti bodo po Resnici sojeni in obsojeni: bogaboječi pa, ki se pohujšati ne dado, bodo po Resnici večno plačilo prejeli. To te uči v sveti veri, in v vsim dobrim stanoviten biti, ker dobri in hudi bodo prevično sojeni, in njih plačilo, dobro ali hudo bo vekomaj ostalo. Angel mi je potlej rekel: Še dosti moreš obhoditi, in veliko bogaboječih služabnikov tiga mogočniga kralja obiskati, kakor si iz njegovih ust slišal; tedaj hiti z nama. Svetoželja se je oglasila, rekoč: Meni se dobro zdi narprej Strah božji obiskati, ker je on začetik vsiga dobriga. Angel, in tudi jest sva bila vesela besedi Svetoželje, in smo šli.

Feliks obiše Strah božji

Svetoželja me je za roko prijela, rekoč: Hiti z menoj Strah božji obiskat, zakaj on ti bo dosti potrebnih naukov dal. Angel me je tudi zlo perganjal. Jest sim jima odgovoril: Rad grem do njega, ker on je začetik vsiga dobriga.

Iz kraljeviga dvoriša gremo v bližni vert, v ktirim nič lepiga ni bilo; vse je bilo snedeno, goló, nerodovitno: tudi drevesa so bile suhe. Vertnar je pod suhim drevesam v nar huji vročini žalosten sedel, njegove oči so bile ognju enake, lasje mu po koncu stali od veliciga strahu; njegovi obraz je bil moker od solza, in prepaden od velike žalosti; le zdihoval je, rekoč: Moji veliki grehi me bodo na vekomaj pogubili, ni več upanja, ni več milosti, ni več odpušanja za-me; vekomaj bom pogubljen: veliko taciga je govoril. Ta človek se mi je grozno smilil, in iz serca sim se nad njim zjokal. Angela sim vprašal: Je to Strah božji, od ktiriga si pravil? Angel mi je odgovoril: Ti malo veš; to ni Strah božji, in tudi strahu božjiga praviga nima: to je Obupanje, in gorje njemu, če ga iz serca ne prežene. Silno težko se tak človek poboljša, ker njegovo serce je od hudiča zmoteno. On v božjo milost ne upa, in neumno méni, de mu ni več usmiljenja, kako se bo spokoril? Kadarkolj ga dobra misel, ali učenik perganja se poboljšati, in dobro delati, on té svete nauke odganja, rekoč: Zakaj bom molil, se postil, se premagoval, ker mi nič ne pomaga: Ti se takih škodljivih misel skerbno varuj, boj se Boga, pa nikolj ne obupaj. Obupane je pogubilo Kajna, Judeža, in veliko druzih.

Kadar sim besede Angela zaslišal, sim Boga prosil zmotenimu vertnarju upanje dati, in me škodliviga obupanja varovati. Potlei smo šli v drug vert, ktiri je bil lepši od perviga, vender neperljuden. Zéli, rože, in drevesa so bile od hude vročine oparjene: vertnar je bil ves v mislih, in v žalosti; gledal je v tla, in tako govoril: Grozno se vsigamogočniga Boga bojim; v njegovi oblasti je moja duša, telo, in vse: gorjé meni, če se ne poboljšam; vekomaj bom v peklu gorel, če se ne spokorim: de v pekel ne pridem, hočem svoje grehe opustiti, in se spokoriti. Njegovih besedi sim bil vesel, in sim Angelu rekel: Kaj ne, to je Strahbožji? Angel mi je odgovoril: Tvoja duša je še premalo razsvetljena: ta človek se scer Boga boji, vender nima še praviga strahu božjiga, od ktiriga sim ti prej pravil. On se Boga boji, ne obupa ko uni vertnar, pa se ga ne boji iz ljubezni: on veruje, upa tudi, pa ne ljubi. Si slišal njegove besede; se hoče poboljšati, in se spokoriti, pa iz ljubezni do sebe, ne iz ljubezni do Boga: on sovraži greh, ne za to, ker je z njim Boga razžalil, pa le za to, ker mu je greh škodljiv, in ker mu je pogubljenje zaslužil. Njegovi strah je od gnade obujen, je dober in pomagljiv, pa ga brez ljubezni ne opraviči. Njegovi strah se Sužni strah imenuje, ktiriga so tudi terdovratni Judje imeli. Ta strah ga napeljuje v pravo spreobernjene, tudi premaguje hude dela, ga perganja se pokoriti, pa serca popolnoma ne spreoberne. Ako bi se pekla ne bal; ako bi mu greh škodljiv ne bil, bi rad v svojih grehih živel. On ne sovraži svojih grehov iz ljubezni do pravičnosti, ampak iz zgolj strahu, in jih opustiti hoče. ‒ Angela sim lepo zahvalil za ta potrebni nauk, in sim Boga prosil žalostnimu vertnarju tudi ljubezen dati.

Gremo tudi iz tega verta, in pridemo v treciga silno lepiga in veseliga. Čiste vodice so po njem in okolj njega tekle, rožice so bile v nar veči lepoti, in so zlo prijetno dišale, drevesa so bile lepo zelene in polne žlahtniga sadja, prico so veselo pele, in vse je bilo prijetno. Sem in tje po lepim vertu v hladni senci so bili bogaboječi ljudje obojiga spola v molitvi, in v hvali božji. Eniga iz njih je Svetoželja poprašala: Prosim te, mi povedati; Kje je Strahbožji? On je pokazal vrata, rekoč: Ondi notri ga boš našla, od koder smo tudi mi prišli. Svetoželja je duri odperla, Angel, in jest sva za njo šla, in pridemo v majhno pa lepo cerkev. Nikolj take nisim vidil: altar je bil iz beliga kamna; na desni strani altarja je bila Vera, na levi Upanje, na sredi, pa višej, Ljubezen: zlo lepe podobe so bile. Verh altarja sta bila meč, in kraljeva palica: meč je bil ognjen in strašan; kraljeva palica je bila iz čistiga zlata, in polna oči. Okoli altarja so bili tamni in rudeči oblaki, strašno je gromelo in treskalo; vsa cerkev se je tresla od strašniga gromenja, in hudiga treskanja: strele so na vse strani svetá šle: iz altarju so šli prijetni žarki po cerkvi.

Vse to se mi je prečudno zdelo, in nisim vedil, kaj pomeni. Kadar sim bil svoje prestrašeno serce nekoliko potolažil, sim bolj na tanko altar ogledal. Podoba Vere je le v nebo gledala, Upanje je serčno, pa tudi prijetno po ljudeh gledalo, prijazna Ljubezen je vso nebeško lepoto imela. Verh tih je bilo z ognjenimi čerkami zapisano: Iz vere se Gospoda bojite; iz upanja mu goreče služite: to je Strah božji.

V ti prečudni cerkvi je bilo nekaj bogaboječih služabnikov nebeškiga kralja, ktiriga so z obrazam na tleh ponižno molili, pred njegovim veličastvam trepetali, pa tudi ga veselo hvalili. V družbi tih svetih služabnikov božjih sim klečé molil, in Boga prosil, mi svoj strah dobrotljivo dati, brez ktiriga nič dobriga ni. Kadar sim bil odmolil, in že hotel iz cerkve iti, so uni ostali, in Bogu v čast veselo peli. Njih pesem je bila iz sto enajstiga Davidoviga psalma, ktiri se tako perčne: Blagor človeku, ktiri se Gospoda boji, in v njegovih zapovedih vso voljo ima. Ne morem vsake besede te svete pesmi vediti, pa vem, in nikdar ne bom pozabil, de njih lepo petje je bilo ko nebeško petje: še zdaj mi po ušesih sladko šumi. Njih lepiga zaderžanja ne morem zadosti hvaliti, moški in ženske so bili angelam podobni: jest sim bil pred njimi, in s sercam njih petje spremljal, pa me ni nobeden vidil, ker so bili v Boga zamaknjeni: serce je od veselja na kviško sililo, v meni se je tajalo zavolj velike sladnosti, pa tudi ob enim je iz veliciga spoštovanja trepetalo: sladke, čudne, nezapopadljive viharije sim čudil: meni se je terdno zdelo že v nebesih biti, in res nisim mogel razločiti, če sim bil na zemlji, ali prenesen v nebesa. Takrat sim nekaj nebeškiga veselja okusil, in nekaj zapopadka imel od tiga, kar je Bog perhranil tim, ktiri se njega iz ljubezni bojé.

Dolgo in rad sim scer bil v veseli družbi tih svetih služabnikov božjih, vender sim želel iz cerkve in Angela poprašati, kaj vse pomeni, kar sim vidil. Komaj sim bil iz cekrve sim ga ponižno prosil, mi razlagati prečudne reči, ktire sim vidil. Svetoželja ga je tudi prosila me učiti. Angel mi je ljubeznivo odgovoril: Ne potrebujem toliko prošnja; rad ti bom razlagal, kar si v cerkvi vidil, de sveti Strah božji v tebi prebiva, zakaj on je nar potrebniši: on je začetik vsiga dobriga, je nar viši dar Narvišiga, in blagor človeku, ktirimu je dan. ‒ Poslušaj. Altar pomeni očitno božjo službo, ktiro vsaki človek more Bogu skazovati. Strahu božjiga ni v človeku, ktiri noče Boga očitno moliti, ali unajno božjo službo zaničuje, ali se per nji noče bogaboječe zaderžati. Brez unanje božje službe bi vera opešala, in vsa bogaboječnost zginila, pa ta očitna božja služba more biti iz čiste duše; lih to pomeni Altar iz beliga kamna. Unanja in notranja božja služba, ali češenje more biti združeno, in se more iz-hajati iz prave Vere, iz terdniga Upanja, in iz goreče Ljubezni: za to je troje na Altarju. Če očitna božja služba ni taka, ni resnična, je hinavska: mara Bog za hinavsko službo hudobnih. Kajn je Bogu daroval, pa ker je bil hudobnika serca, Bog ni imel dopadajenja do njegovih darov. Si vidil bogaboječe v cerkvi? oni so Boga z vneto dušo, in prijetnim glasam klečé molili, in ti delaj tako.

Vera, ktira je bila na desni Altarja, je le v nebo gledala, ker je iz neba na zemljo prišla. Ona v nebo gleda, ker vse uči le v Boga stvarnika, in gospoda vsiga verovati: v nebo gleda ljudi učiti posvetno zaničevati, nebeškiga kraljestva iskati, ker so le za nebesa vstvarjeni: v nebo gleda, ker ona sama je od Boga, ne pa kar si ljudje neumno zmišlujejo; gorje človeku, ktiri spridi razodeto vero. Upanje prijazno in serčno po ljudeh gleda, jih uči veselo serčno Bogu služiti. Brez resnične božje službe ni praviga upanja, in brez upanja ni prave božje službe. Kdor ne upa, ne veruje, in ne ljubi; kdor terdovratno slabo živi, ne bo dosegel, kar upa. Pravo upanje podpera, in povišuje človekovo serce, daja veselje do dobriga, perganja moliti, in svesto služiti Bogu.

Ljubezen je med Vero in Upanjam, pa višej od njih, ker je nar lepši, in imenitniši čednost, in se iz-haja in Vere in Upanja. Brez Ljubezni je Vera prazna, in Upanje prederzno: brez nje ne pomaga ne usmilenje, ne post, ne molitev, ne kri za vero prelita. Ljubezen ima neizrečeno lepoto, Bogu je nar prijetniši, in bo vekomaj v nebeškim kraljestvu. Ljubezen je nar lepši, ker ona zapopade vero, upanje, pokoršino, vse čednosti, vse zapovedi, vse dolžnosti, ktiri jo ima.

Vera, Upanje, Ljubezen, to troje si na Altarju vidil: to more združeno biti, in eno brez druzih ne zveliča, kakor je bilo zgoraj rečeno. Kdor se iz Vere Boga boji, mu iz Upanja služi, in iz Ljubezni vse zapovedi spolnuje, ta ima pravi Strah božji, in bo zveličan.

Ognjeni Meč, ktiriga si verh Altarja vidil, pomeni božjo pravico, iz ktire neodpušeni grehi ne morejo brez štrafinge ostati. Zlata kraljeva Palica pomeni oblast, ktiri se vsaki more podrveči. Kraljeva Palica je polna oči, in te pomenijo, de Bog vidi vse, dobre in hude ogleduje: božjim očem, ali božji vsigavednosti ni nič skritiga, ali perkritiga, ali neznaniga; tudi sleherna miselca, ali drugo je Bogu goló, in odkrito. Kdor se njegovi pravični, in vsigamogočni oblasti ne podverže, bo od ognjeniga meča končan.

Strašno gromenje, ktiro si slišal, pomeni božje žuganje nad grešniki, de bi se spokorili, in z resnično pokoro božji jezi odšli. Strele, ktire iz Altarja na vse kraje sveta gredo, pomenijo božje šibe, ktire si grešniki nakopavajo, in té so bolezni, vojska, kuga, lakota, zapušenje božje, nagla smert, pobuljenje. Žarki iz Altarja svetli in prijazni, pomenijo razsvetljenje božje, ktiriga so njegovi služabniki polni.

To je, o Feliks! mi je Angel rekel, kratko razlaganje skrivnih rečí, ktire si v cerkvi vidil. Ti Boga moli, in mu služi po zgledu pravičnih, in le tako boš zveličan. Zmiraj živi po besedah na čudnim Altarju z obnjenimi čerkami zapisane: Iz Vere bojite se Gospoda; iz Upanja mu goreče služite: to je Strah božji. Terdno veruj, serčno upaj, in goreče Bogu služi, tako se ga prav bojiš, in boš v nebesa šel, kjer le čista ljubezen gospoduje.

Angel me je še dalje učil, rekoč: Strah božji ti je v vsim potreben: če ga imaš, Boga ponižno moliš, za njegovo čast skerbiš, bližnimu grešiti z vso močjo braniš, so po božji volji tvoje misli, besede, in dela, si v dobrim in hudim, per dobrih in slabih, v skušnjavah, v pohujšanji in preganjanji stanoviten; tudi svoje živlenje raji daš, ko Boga razžaliti. Če nimaš božjiga strahu, ne moreš pravičen biti; sveti nauki, dobri zgledi, strah pred ljudmi, in vse drugo ti bo premalo, če se Boga ne bojiš. Kdor bo tvoje serce obvaroval, in na samim ti ubranil grešiti, če se Boga ne bojiš? Dosti hudiga lahko delaš, de ljudje ne vedo, pa če se Boga bojiš, boš njegovo pričnost spoštoval, in spoštoval, in bodo, ne le tvoje očitne dela, ampak tudi skrite, in misli tvojiga serca po volji božji.

Feliks obiše s. Bogaslužnost

V cerkvi Strahu božjiga je bilo moje serce čudno premenjeno, in poboljšano: prej sim imel nad dobrim dopadajenje, potlej poln gorkejših želja: meni se je zdelo, tudi nemogoče reči lohka delati, in lih za to sim rad šel s. Bogaslužnost obiskat, in se od nje naučiti vse delati Bogu v čast.

Pred njeno veliko hišo smo prišli, pa duri so zaperte bile: to me ni malo skerbelo. Sim Angela vprašal: Zakaj ima Bogaslužnost, ki je vsim ljudem nar potrebniši, duri zaklenjene? Še v golufnim mestu mi je s. Poklic rekel, de on je svet služabnik te s. gospe, de je od nje poslan grešnikov iskat k pokori. Če s. Bogaslužnost služabnikov iše, zakaj jim do sebe brani? Angel mi je odgovoril, in me učil tako: Gospa Bogaslužnost ima zmiraj duri zaklenjene, in nobenimu jih ne odpre, če Svetoželja ne poterka, ker hoče le radovoljne služabnike; za permorane, ali hinavske ona ne mara. Tudi veliki grešniki, če je iz željnim sercam išejo, so od nje prijazno sprejeti: če je pa hinavsko išejo, niso uslišani. Vrata te svete hiše se imenujejo Vera, veža pa Spoštovanje: brez verniga spoštovanja je nemogoče pred s. Bogaslužnost iti. Kdor ima verno spoštovanje, pošlje Svetoželjo poterkat, in lohko pride v njeno hišo, kjer so naučeni Bogu služiti. Ona ima svetiga služabnika Poklica, od ktiriga si prej govoril: ta hodi po vsim svetu nji služabnikov iskat z obljubo večniga plačila. On jih lepo nagovarja, kakor je tudi tebe učil iz široke poti, ali iz golufniga mesta na to sveto goro iti: če so s. Poklicu pokorni, in Svetoželja pred njimi gre, so lubeznivo sprejeti, in v hiši s. Bogaslužnosti neizrečene dušne dobrote vživajo.

Svetoželja je terdo poterkala, vratarica je berž odperla, in nas prijazno sprejela. Vratarica je bila zlo mlada deklič; nje lasje so bili ko zlato, nje oči ko dve svetli zvezdi, obličje rudeči rožici enako, sramožljivo oblačilo iz škarlata. Jest sim se nad njo zlo čudil, in jo z vsim spoštovanjam ogledoval. Lih takrat je spreobernjen grešnik od s. Poklica spremljan od daleč prišel: Svetoželja je vratarico prosila ga pred s. Bogaslužnost spustiti, in je bila uslišana. Vratarica ge je bila vesela, in ga pred svojo gospo spremila.

Mene je zlo gnalo zvediti, kdo bi vratarica bila; zo to sim Angelu rekel: Prosim te mi povedati, kako je ti vratarici ime, in kakšna de je? Angel mi je odgovoril: Ona se imenuje Gorečnost: ona je duhovna sestra Svetoželje: obe ste sosebne božje prijatelce, in obedve zlo vnete za vse dobro. Vender, sim mu djal, meni se čudno zdi, de s. Bogaslužnost to mlado vratarico ima. Ona ni mlada, mi je Angel odgovoril, ampak stareji od vsih živih ljudi: ona je bila na svetu že ob času pravičnih, prerokov in apostelnov. Ona je viditi mlada, ker se nikolj ne postara, nikolj ne peša, ker nje moč je od Narvišiga, nje duša je ljubezen, nje jed je čast božja, in zveličanje bližniga. Že nje lepo ime Gorečnost kaže, kaj de je, in kakšino službo opravlja: ona vsa gori od nebeškiga ognja; lih za to so nje lasje, oči, obličje, oblačilo obnju enaki.

S. Gorečnost je majnina, de je perpravniši, in urniši tudi v majhnih rečeh. Ona skerbi tudi majhne slabosti poboljšati, in tudi v mahnih dolžnostih perporočuje zvestobo; kar per ljudeh slabiga vidi, naj bo malo ali veliko, želi vse po volji božji poravnati. Ta sveta vratarica je majhna, pa silno močna, in serčna. Če ona serce gospoduje, ima nepremagano moč; se ne boji ne mogočnih, ne smerti, ne druziga: če je lih sovražena ali perganjana, ne peša, in ne odstopi od dobriga, ker nje moč je iz nebes. Prosi Boga te z njenim duham napolniti.

Kadar je Angel to izgovoril, sim ga mislil zahvaliti za prejete nauke, pa lih je sveta vratarica Gorečnost nazaj prišla. Angel ji je rekel: Ljuba Gorečnost! ti si timu človeka rada odperla, ker je tvoja sestra Svetoželja poterkala, vender ti morem od njega kaj povedati. Njemu je ime Feliks, nekaj časa je po široki poti hodil, in v golufnim mestu bil: sveti Poklic in tvoj služabnih ga je iz mesta rešil, meni ga zročil, de je z menoj na to sveto goro, in v to mesto Resnice šel. Z dopušenjam s. Samote in s. Čistosti je šel pred kralja; potlej je Strah božji obiskal, in poln dobrih želja je sem prišel se od Bogaslužnosti naučit, kako živeti, in svojo dušo zveličati. Sveta Gorečnost je govorjenje Angela skerbno poslušala; potlej je zavpila: Večna hvala bodi tebi, o Gospod! usmiljenimu očetu, ki si iz zgoli milosti služabnikov išeš. Meni pa je rekla: O Feliks! neprenehama hvali usmiljeniga Boga za vse njegove dobrote, in mu vselej zvesto služi.

Svetoželja je gorečnost prosila me brez odloga pred Bogoslužnost peljati. Gorečnost ji je odgovorila: Iz serca rada, za to sim nje služabnica, vender prej moram zvediti, kaj mu je per sercu. K meni se je obernila, in rekla: O Feliks! mi terdno obljubiš, de boš karkolj boš pred s. Bogaslužnostjo poprave in poboljšanja potrebniga spoznal, hitro in serčno poboljšal? Sim ji odgovoril: To iz serca obljubim, vender po modrosti, in po moči. Kadar je s. Gorečnost zaslišala Modrost imenovati, je vsa žalostna postala in zavpila: O Feliks! glej, de se ne golufaš, kakor se je njih veliko golufalo. Ja, veliko jih je bilo, ktiri so bili za čast božjo in svoje zveličanje viditi skerbni, pa vse po meseni modrosti delajo, in nič dobriga ni. Za tiga voljo mi odkrito in resnično povej, ktiro modrost boš poslušal? Sveto Modrost bom poslušal, in po nje dobrim svètu delal, sim odgovoril.

To je prav, mi s. Gorečnost: dalje govori, pa varuj se zaderge. Ne le ti, tudi veliko druzih tako govori, vender le golufno modrost poslušajo, ker nih preboječa in posvétna je duša, ni za dobru vneta. Modrost mesena ima sveto podobo, pa jih veliko zapeljuje nevidno in prekanjeno. Te morem učiti, in ti poslušaj de nevarni zadergi odideš. Ena Modrost je sveta, prijatelca kralja Resnice, in za vse dobro in zlo vneta, ta prebiva v tim svetim mestu, in je visoko učena, ljubezniva, serčna, hitra, počasna, pa vse dela po volji božji. Druga modrost pa prebiva v golufnim mestu: ta je hinavska, lakomna, lažnjiva, zvijačna, maloserčna, prederzna, neperložna, in vse ravna po svoji hudobni volji. Pervo le dobri otroci božji poslušajo: drugo le posvétni. To ti povem, de svoje duše ne zapelješ.

Jest sim odgovoril: O ljuba Gorečnost! ti obljubim vpričo Angela in Svetoželje mesene, ali posvetne modrosti nikdar poslušati, le svete bom iskal. To me zlo veseli, mi je ona odgovorila, vender te zopet prosim me ne s posvetno modrostjo svoje duše zapeljati. Posvetni modri so zvijačni, in vse stvari po svojim slabim zapopadku imenujejo. Po njih jeziku je predernost, serčnost; lakomnost, previdnost; zapravljivost, dobrodelnost; mirnost, boječnost; brumnost, hinavšina. Oni dobro hudo, in hudo dobro imenujejo, in nimajo stanovitnosti, ker ne išejo božje časti, ampak svojiga dobička, ali hvale. Ti se te spačene modrosti skerbno varuj, scer nikolj ne boš dober služabnik božji. Sim ji zopet obljubil le sveto Modrost poslušati. Če je taka, mi Gorečnost pravi, le pojdi z menoj: me pred vrata s. Bogaslužnosti pelje, duri serčno odpre, in ji reče: Popotnik Feliks spremljan od Angela, od Svetoželje, in od mene, je iz dobriga serca prišel se božje službe naučit.

S. Bogaslužnost, tudi vsi njeni svetovavci, in služabniki so me bili zlo veseli, ker so me vidili s sveto družbo priti. Kadar sim pred s. Bogaslužnost prišel, sim nad njeno veliko častjo ostermel; desiravno pa polna časti, je bila perljudna in ljubezniva. Nje glava je bila s tančico pokrita, vender nje nebeška lepota je bila zdravim očem odkrita: nje sedež je bil iz slonove kosti na terdno skalo postavljen, ki ga vetrovi, ali dereče vode ne morejo premakniti: tamni, in svetli oblaki so bili okoli nje: z desnico je deržala podobo križaniga Jezusa, in z levico je v nebo kazala: pred njo je bilo več odpertih bukev, in nad njo je bila podoba goloba: veliko častitih mož je bilo okolj nje: po zidovih so bile namalane vojske, in veliko sovražnikov premaganih in zvezanih. Vse to sim ogledoval in premišljeval, pa nisim mogel razumeti.

S. Bogaslužnosti sim se nizko perklonil, in jo ponižno prosil me pravo božjo službo učiti: Gorečnost, in nje bogaboječa sestra Svetoželja ste tudi za-me prosile. Ona mi je ljubzenivo djala: O Feliks! ti boš resnično srečen, kakor tvoje ime pomeni, ako pravo božjo službo spoznaš, če boš zraven tiga potrebniga spoznanja z vso dušo Bogu služil. Tvoji sveti tovarši mi pričujejo od tvoje dobre volje, in te bom rada učila, ker si prej Strah božji obiskal. Poslušaj.

I. Zmiraj skerbi nar svetejšiga Boga čedalje bolj in bolj spoznati, in mu skerbniši služiti. Bog je nar sveteji, nar boljši, nar pravičniši, pa hudobni ga zaničujejo, ker ga zadosti ne spoznajo: dobri ga hvalijo, ker ga spoznajo. To spoznanje je od zgoraj, je sosebni dar, je od gnade s. Duha: to spoznanje je začetik vsiga dobriga. Tedaj, vedno Boga prosi, ga čedalje bolj spoznati; zakaj to je nar potrebniši.

II. Tudi zlo skerbi čedalje bolj spoznati ljubezniviga Jezusa, de boš z ljubeznijo do njega napolnjen. Kakšniga serca bi ti bil ako bi hvaležno ne ljubil ljubezniviga Odrešenika? Glej ga na špotljivim križu viseti iz ljubezni do tebe! Premišljuj njegove neizrečene bolečine in grenko smert, de ga iz vse duše ljubiš, in de njegova ljubezen do tebe je njega umorila: ti moraš iz ljubezni do njega svetu odmreti, de le njemu živiš.

III. Vedno prosi po Jezusu Kristusu obilniši gnado prejemati. Gnada, ktiro ti nebeški Oče po svojim Sinu Jezusu v s. Duhu daje, ima neizrečeno svetlobo in moč: z njo vse zamoreš. S svetlobo gnade božje sebe čedalje bolj spoznavaj; z njo sladnostjo zaničuj vse grešne sladnosti; z njo močjo vse zapeljive skušnjave premaguj.

IV. Vedno se vojskuj zoper hudo poželjenje in s pomočjo gnade ga serčno premagaj: če ga lih serčno premaguješ, ne bodi brez strahu, in ne upaj v svojo moč, de se te napuh, nevarniši od vsih skušnjav, ne poloti, in te ne pogubi. Malo veš od keršanske pravičnosti, če meniš bogaboječ biti, če le telesne skušnjave premaguješ. Ni le telo, tudi duša je spačena, in nevarniši spačena od telesa, ker njene slabosti so nevidene. Dušne slabosti, napuh, hinavšina, nevošljivost, lenoba, in druge, so silno nevarne, ker so skrite. Te se zlo perzadevaj spoznati, in premagovati, de dušo in telo pod pokoršino vsih zapoved deneš.

V. Vse delaj iz ljubezni do Boga. Ljubezen vse posvečuje, pokrije velike število grehov, in dobre dela povišuje. Ni nič nevredniga, kar je iz ljubezni storjeniga; brez ljubezni pa so tudi sosebne dela nevredne ali grešne. Če iz ljubezni do Boga ne delaš, od koga boš prejel plačilo? Bog ne bo plačavic za dela, ktire niso iz ljubezni do njega storjene. Premisli dobro svoje serce, de se ne golufaš, in vedno prosi Boga ti obilno ljubezen dati, v ktiri so vse zapovdi zapopadene: ljubezen je nar viši dar Narvišiga.

VI. Bodi vsejel lačen in žejin dobriga: nikolj ne reci, meni je zadosti. Če meniš zadosti pravično živeti, nisi pravičen, ampak prevzeten. Svetniki, dokler so na svetu bili, so v obilnosti dobrih del trepetali, in čedalje sekrbniši služili Bogu, de bi zaverženi ne bili: zakaj boš ti mislil, zadosti pravično živim? Če v dobrih delih si obilniši, kakor ti je zapovedano, obilniši plačilo boš prejel; če pa premalo dobriga delaš, kako boš po smerti popravil?

VII. Bodi božji volji v vsim pokoren. Zunaj greha ni nič hudiga, in nič škodljiviga: le greh sovraži, in se ga varuj; vse drugo preterpi poterpežljivo. Bolezen, uboštvo, preganjanje, in vse drugo hudo, ni hudo, temuč dobro, če si poterpežljiv. Če si poterpežljiviši, lažej živiš, in obilniši plačilo zaslužiš: če ne preterpiš, vender terpiš, obilniši terpiš, hujših nadlog si zaslužiš in dobriga plačila ti ne bo.

VIII. Če boš vse delal, kar ti Jezus po svojih namestnikih zapoveduje, in se varoval, kar ti prepoveduje, ne zanašaj se v svojo pravičnost; upaj v božjo milost, in bodi zmiraj ponižen. Vrednost gnade božje, in nebeškiga kraljestva prežene vse tvoje zasluženje: tvoje zasluženje je iz gnade, ktiro ti Bog iz nezaslužene milosti daje. Ne pozabi nikdar besedi s. Avguština: Bog iz milosti, in pravice plačuje dobre dela; kadar jih polača, plača svoje darí. ‒ Od potrebne ponižnosti bi ti več pravila, pa ménim, jo boš obiskal, in od nje svete nauke prejel. Tih naukov ne pozabi, živi po njih, pojdi v miru, in Bog naj bo s teboj.

Jest sim se s. Bogaslužnosti lepo zahvalil, ktira me je učila: tudi sim obljubil vse dni svojiga življenja po njenih svetih naukih živeti; potlej sim šel iz nje svete hiše. Zunaj je Svetoželja prosila Angela mi razlagati, kar si m v hiši s. Bogaslužnosti čudniga vidil. Jest sim se bil namenil lih to prositi, pa neperčakljiva Svetoželja me je prehitela, in tiga sim bil vesel. Angelu je to bilo všeč, in je prijazno odgovoril: Pojdimo v uni samotni vert, de Feliks nezmoten posluša. Gremo tje, in Angelu rečem: Svetloba božja je v tebi, in me ljubiš, toraj mi razlagaj kar sim v hiši s. Bogaslužnosti čudniga in skrivniga vidil: silno rada te bo moja duša poslušala. Angel mi je tako govoril.

Si vidil glavo s. Bogaslužnosti s tančico pokrito, vender nje lepo obličje je bilo tebi odkrito; to je, skozi tančico si ga vidil, ker si čistih oči. Lepota s. Bogaslužnosti je enim skrita, drugim perkrita, ali odkrita po hudobii, ali dobroti njih serca. Resnično je to, hudobni ne vedo, koliko je prijetno in sladko Bogu služiti: oni so v greh zaljubljeni, za to so omamljeni in slepi, in božjo službo zaničujejo. Le dobri nje lepoto vidijo, nje vrednost spoznajo, se v Gospodu veselé, in njemu veselo služijo. Ti, o Feliks! nisi še popolnoma po vsi volji božji, pa želiš biti, lih za to ti je s. Bogaslužnost dopadla: ako bi ti bil popolniši, bi bil nje nebeško lepoto odkrito vidi.

Sedež s. Bogaslužnosti je na terdno skalo postavljen, in to nje terdnost, ali stanovitnost pomeni. Nar močneji sovražniki je ne morejo premakniti: naj bo sovražnikov prave vere, ali božje službe veliko; naj bo pohujšanja dosti, naj se z zvijačo, ali s silo čez njo vzdigujejo, nič ne opravijo, ker Bog je njeni pomočnik; on bo zmiraj imel na zemlji pravovernike, in zveste služabnike.

Tamni in svetli oblaki okoli s. Bogaslužnosti pomenijo skrivnosti razodetih resnic. Nektire resnice so svetle, in se lohka razumejo; nektire so silno visoke, in ves človekovi um presežejo. Vera ali božja služba ima veliko svetlobe, in veliko tame, de ponižne prepričajo, in prevzetne oslepé. Kakšine bi bile razodete resnice, in skrivnosti, ako bi človekoviga uma ne persegle? Kaj, Bog večna modrost, več ne ve kakor njegove stvari? Človek sebe ne more prav spoznati, ne ve prav razlagati, kaj je zerno pesika ali kapelca vode; velike skrivnosti najde v natori, v rečeh ktire ima zmiraj pred očmi, in hoče nebeške skrivnosti dognati? Gorjé človeku, ktiri Bogu in njegovimu razodevanju svoje duše ne podverže!

S. Bogaslužnost ima v desnici podobo križaniga Jezusa, ker on je pravo božjo službo učil, in s svojo smertjo nam gnado zaslužil Bogu dopadljivo služiti. Prava božja služba je v veri, v upanju, v ljubezni zapopadena: ona je v sercu, in se more s ponižnim češenjem, in s popolnoma pokoršino razodevati. Podoba križaniga Jezusa v desni roki s. Bogaslužnosti tudi pomeni, de pravi božji služabniki si perzadevajo sebi odmreti, in terpečimu Jezusu podobni postati. Kdor v veselji živi, ne more Jezusu dopasti. Kadar bo on prišel sodit dobre in slabe, bo s svetim križam prišel; bo osramotil, on obsodil vse sovražnike svetiga križa; to je, vse slaboverne, in vse maloverne kristjane.

S. Bogaslužnost ima pred seboj več odpertih bukev. Te bukve so s. pismo stare in nove zaveze, v ktirih je razodeta volja božja zapisana. Te bukve so pred njo odperte v nauk, de nobeden ne more Bogu služiti po svoji volji, ampak le po njegovi, in de pravi božji služabniki zmiraj imajo pred očmi razodeto besedo, jo premišljujejo, in po nji živé.

Goloba podobo si nad s. Bogaslužnostjo vidil, ktira pomeni s. Duha. To uči, de prava božja služba, ktira je le v katolški cerkvi, ni od ljudi zmišljena, temuč od Boga razodeta. Kdor se da od svojih napačnih misel, ali od slepih modrijanov zapeljati; kdor odvzame ali perdene razodeti resnici, ne more Bogu dopasti. Učenci so prejeli s. Duha, in so resnico učili; ta je zdaj v katolški cekrvi, in kdor se ji ne podverže, ali jo popači, bo zaveržen.

Okoli s. Bogaslužnosti si vidil častitljive može, in ti so očaki katolške cerkve, ktiri od nezapisane besede božje, in od misel katolške cekrve v razlaganji zapisane besede božji pričujejo. Ti so razsvetljeni in modri svetovavci s. Bogaslužnosti. Kdor iz hudiga serca, iz samopašne volje bere bukve spridenih modrijanov, ali bolj reči, sovražnikov svete cerkve, ali posluša hudobne učenike, ne more Bogu služiti.

Po zidovih prebivališa s. Bogaslužnosti si vidil hude boje in vojske, in te pomenijo dolgo vojskovanje vere, in brumnosti zoper hude sovražnike. Neverniki so hotli, in so si zlo perzadevali svo božjo službo na zemlji pokončati; krivoverci so jo hotli zvijačno spačiti; zmiraj je bilo dosti sovražnikov prave božje službe: pa je niso premogli; ne le je niso premogli, pa premagani so bili, in bodo.

Kadar je Angel govoriti nehal, sim zavpil: O sveti Angel božji! Kaj ti bom za toliko svetih naukov povernil? On meni: Druziga nočem, ko to, de Boga hvališ, in njemu služiš: Kar si od mene dobriga prejel, ni moje, ampak božje; le Boga hvali. Potlej sim ga za svèt poprašal, rekoč: Preden sim pred s. Bogaslužnost šel, mi je njena sveta služabnica Gorečnost per vratih veliko dobriga pravila od s. Modrosti, in zlo me nagovarjala se mesene modrosti varovati; ako bi mogoče bilo, silno želim s. Modrost obiskati, ker vem, de ona mi bo zlo pomagala, in me napeljevala na vse dobro; je mordé v tim mestu? Angel mi je odgovoril: Meniš li, da v mestu kralja Resnice ni s. Modrosti! sej ti je Gorečnost rekla, de je ona v tim mestu; si že pozabil? Res, sim bil pozabil, mu odgovorim, prosim te me do nje peljati. Svetoželja se je oglasila: Jest pojdem naprej; le urno, o Feliks! za menoj.

Feliks obiše s. Modrost

Gremo pred hišo s. Modrosti, pa duri so bile zaperte. Angelu sim rekel: Nad tim se čudim, in res je čudno, de so vse te imenitne gospe v svoji hiši zaklenjene. Angel mi je ob enim odgovoril, me učil in svaril, rekoč: Se čudim, de se ti nad tim čudiš. Vsi bogaboječi služabniki tiga svetiga mesta so radi doma zaklenjeni, ker imajo sosebne opravke; zlasti pa s. Modrost. Ona ima dosti skerbi, dolgo moli, in premišljuje; k temu pa je časa, in pokoja treba. Ona noče tih pred se, tudi ne v svojo hišo spustiti, ktirih opravek je od nepotrebnih novic govoriti, ali igrati, ali ljudi opravljati: ti so nadležni metulji, in nepokojni postopači, s. Modrosti sovražni. Ljubi Angel, sim mu odgovoril, te prosim moji nevednosti spregledati, in ti obljubim ne več pozabiti, de žlobudrasti postopači so s. Modrosti sovražni. Tako je, perstavi Angel, ti le skerbé dragi čas zapravljati, vse zvedo kar se godi, od ljudi dosti govoré, sebe pa pozabijo, in so sami sebi neznani; kako per tih zamore modrost biti? Imajo modrost, pa tisto, ktira v golufnim mestu prebiva.

Zakaj se s. Modrost, sim djal, tih boji? Sej jih ni v tim, so le v unim mestu. Res, de tukaj so skerbni, in bogaboječi, mi je odgovoril, vender zamore kdo s hinavšino preoblečen priti, ali tudi dober od dobriga odstopiti, in jo nadleževati. Naj bo, kakor hoče, s. Modrost je varna, in druziga ne posluša ko to, kar človeka posvečuje, ali boljša.

Svetoželji je bilo najino govorjenje predolgo, se ji je mudilo, je pred duri skočila, in naglo pozvonila. Vratarica se je berž oglasila, in vprašala: Kdo je? Koliko, in kaj hočete? Angel ji je kratko vse povedal. Takrat je odperla, nas veselo sprejela, in zopet zaklenila. Prijazno nam je rekla: Tukaj malo počakajte, grem poprašat, če vam s. Modrost dopusti pred se. Grem, in pridem berž.

Kadar je bila vratarica odšla, sim Angelu rekel: To se mi zdi prebrisana vratarica. Je, je, pravi Angel. Kako ji je ime? sim ga vprašal. Učenost ji je ime, mi je odgovoril. Ona nima le tiga imena, je tudi resnično učena; ve, kar je Bog zapovedal, ali cerkev, ali deželska oblast. O ljubi Angel! perzanesi moji nadležnosti; Modrost in Učenost ali ni eno? O Feliks! mi je odgovoril, kako si neveden! Učenost je lahko tudi v spačenim in hudobnim človeku; ni malo učenih norcov, ktiri veliko vedo, druge učé, pa svoje premoženje slabo gospodarijo, in ne znajo svoje duše zveličati. Učenost brez strahu božjiga je norost in nespamet; pravo Modrost le bogaboječi imajo. Ta vratarica je učena, in bogaboječa; za to je v hiši s. Modrosti.

Še eno mi povej, te prosim: Zakaj ima s. Modrost to učeno vratarico? Sej bi lohka to službo kaka druga priprosta opravljala. Angel mi je odgovoril: S. Modrost je prebrisanih služabnikov potrebna, de oní vse delajo po njeni volji. Tudi vratarice Učenosti je potrebna, de ve vsakimu, učenimu, ali neučenimu modro odgovarjati. Ona ni le vratarica, ampak tudi svetovavka njena. S. Modrost jo poprašuje, in posluša, de ve po volji božji vso razsoditi. Kadar je Učenost per s. Modrosti, je nje oče Branje per vratih; vse trije so eniga serca, in eden drugimu pomagajo. — Še več bi bil Angel govoril, in jest poslušal, pa vratarica Učenost je pertekla, in odgovor pernesla: Le pojdite pred s. Modrost.

V družbi Angela in Svetoželje sim pred s. Modrost šel, pred njo se globoko ponižal, tudi nje sveto drušino pozdravil. S. Modrost je na visokim zlatim sedežu sedela, nad njo je solnce sijalo, svetila se je vsa, in ta prečudna svetloba mi je branila vso njeno lepoto viditi. Nje svetla glava je bila polna oči, ktirih ene so v nebo gledale, druge semtertje. Na nje desnici je bila gospa, ktire oči so zavezane bile, in v desni roki je imela ojster meč. Na levi s. Modrosti je bila druga gospa zlo milih, in perljudnih oči; še na njenim obrazu se je dobro serce vidilo. Nižeji sta bila dva druga: eden je bil moški, majhne postave, ves v mislih, pa tako modriga obraza, de sim sam per sebi djal: To je sin s. Modrosti. Timu nasproti je bila perletna, pa močna ženska s težko butaro obložena, vender čudno poterpežljiva. Vse to je bilo moji nevednosti skrivno, in nezapopadljivo, pa sim mislil: Mi bo že dobrotljivi Angel potlej razlagal.

Svetoželja je za menoj stala, in me skrivaj pobezala s. Modrost prositi me dobrotljivo učiti. Tiga sim bil tudi jest želen; toraj sim tako govoril: o sveta Modrost! Jest nevredni človek želim zveličanske nauke od tebe prejeti, kako po volji božji živeti. Veliko naukov sim scer od s. Bogaslužnosti slišal, pa še in še jih želim. S. Modrost mi je dobrotljivo odgovorila: Če si svetih naukov lačen, me veseli, in te bom rada učila. Poslušaj.

I. Vsa modrost je od usmiljeniga Boga, in blagor človeku, ktiriga on z njo napolni. Kdor jo zadobi, zna Bogu služiti, je sebi dober, in bližnimu pravičen; kdor ima modrost, vse rečí prav dela, je od Narvišiga ljubljen, je na poti življenja, in bo vokomaj srečen, če ostane stanoviten. Zmiraj hrepeni po modrosti, vedno prosi jo zadobiti, jo ohraniti, in živeti po nji.

II. Pravo modrost je Boga, in sebe spoznati. Če veš, kaj si Bogu dolžan, kaj sebi, kaj bližnimu, in to delaš, si moder. To ni lahko, ker zapopade vse zapovedi, vse dolžnosti, vse okoljšine, ker silno široko sega. Toraj popolnoma spoznanje, ali modrost ni na svetu, pa si zlo perzadevaj čedalje več in več modrosti dobiti.

III. Sebe popolnoma podverži Bogu, in cerkev steber resnice ponižno poslušaj. Tudi modre, pa bogaboječe; modre rad poslušaj. Če meniš, de nisi pokoršine, ali dobriga potreben, nisi moder, ampak prevzeten norec. Kdor le sebi verjame, ali le té posluđa, ktiri po njegovi volji perliznjeno govoré, iše zaderg, ne modrosti.

IV. Vedno premišljuj zapovedi, premisli okoljšine, imaj pred očmí pravično sodbo božjo, in živi sveto, in boš moder. Sveta modrost je hudobnim, in spridenim človekam neznana, in v njih slabo dušo ne gre. Kdor hudobijo ljubi, zaničuje svete nauke, svet modrih, se resnici terdovratno ustavlja, noče svojih padcov spoznati, tudi ne svojih zmot popraviti, in nepoboljšan ostane. Bogaboječe in ponižno živi, in boš s sveto modrostjo napolnjen. Sam si prepričan, de priprosti kmet ima pravičniši vest od razujzdaniga modrijana.

V. Previsocih nepotrebnih rečí nikolj ne iši. To neumno potrebo preiskavanje je iz napuha; bo tvojo dušo zmotilo, in odvernilo od keršanskih dožnost. Le kar si vediti dolžan, je veliko, zakaj boš nepotrebniga iskal? Tvoj um je majhen, tvoje življenje kratko, in tvoja duša neumerjoča: torej odpravi nepotrebne skerbí, in skerbi bogaboječe živeti, de srečno živiš vekomaj. Skerbno se uči dolžnosti keršanstva, in svojiga pošteniga stanu, po njih živi, in ti bo zadosti.

VI. Kar popraviti ne moreš, voljno preterpi, vender zmiraj želi poravnati, kar ni po volji božji. Preterpi sebe, svojiga bližniga, nadloge, bolezni, sitnosti, in vse. Modrimu človeku je vse dobro, in vse obrača v prid. Greha je žalosten, dobrih del je vesel, v sreči je pokojno živel.

VII. Ne poganjaj se svojoglavno zoper govoriti za reči, če so tudi brez božjiga razžaljenja. Le verjami, de to je iz grešniga napuha, in uržah škodljiviga nepokoja. Tudi oblastniki morejo veliko spregledati, veliko več ti bodi krotke volje. Tvoja volja ne more vstaviti vetrov, ali toče, ali vojske; ne more odgnati uboštva, bolezni, ali druge nadloge; ne more spreoberniti ljudí, ali kaj drugiga poravnati; kaj se boš vpiral za rečí, ktire niso v tvoji moči, v tvoji oblasti, preterpi, in to je modrost. Če pa to, kar tebe žali, in popraviti želiš, tudi Boga žali, in bližniga pohujša; skerbi z vso močjo modro poravnati zavolj Boga; če pa ne moreš, sovraži greh, in preterpi ljudí.

VIII. V dobrim bodi stanoviten: to je modrost. Pa je tudi modrost svoje misli in svoje dela, zlasti svoje zmote popraviti. Bodi stanoviten, pa ne terdovraten: v zapovedih bodi nepremaknjen, drugači delaj po navadi modrih, po okolšinah, in šegah svoje dežele. Vsaki stan ima svoje dolžnosti, vsaka dežela svoje navade, vsaki čas svojo perložnost: modrost naj te učí kako živeti, de ne boš čuden, ali nadležen brez potrebe in prida; vender pa zavolj neumnih navad svetá nikdar od zapoved božjih ne odstopi.

IX. Ne govori od tiga, kar ne razumeš; ne govori prenaglo; prederzno ne obsodi bližniga, zlasti pa oblastnikov; ne razodeni skrivne reči brez potrebe; tudi ne razodeni svojiga serca vsakimu človeku; ne odgovori vsaki besedi, in vsiga ne povej brez potrebe; bodi učasi mutec, slep, gluh, desiravno vidiš in slišiš, in lohko govoriš; ne prepiraj se s togotnim, jeze ne ubogaj, in premaguj lenobo; nosi Boga v sercu, in njega časti per vsim iši. — Veliko ob kratkih ti je rečeno, pa brez modrosti boš vse neperložno delal: prosi za njo, de jo zadobiš, jo ohraniš, in po nji delaš.

O Feliks! Veliko potrebnih naukov bi še bilo, pa Boga ljubi, in njegove zapovedi premišljuj, in boš moder: ljubezen do Boga, skerb za njegovo čast, brumno življenje, pravična vest, to je modrost. Boga hvali za prejete nauke, in ga goreče prosi ti pomagati po njih živeti.

S. Modrost sim ponižno poslušal, se nad njeno zastopnostjo zavzel, se pred njo globoko ponižal, in šel. Zunaj hiše me je Svetoželja prijazno prosila, ne pozabiti naukov s. Modrosti, in pozabiti naukov s. Modrosti, in po njih delati; Angel mi je lih to perporočal. Obema sim Angela prosil mi povedati: Zakaj je nad s. Modrostjo solnce sijalo, in kaj to pomeni. Angel mi je tako odgovoril: Solnce, ktiro je nad s. Modrostjo sijalo, pomeni božje rezsvetljenje, brez ktiriga ni prave modrosti. Eni so modri v natornih rečeh, drugi vedo svoje déla v prid obračati, drugi so drugači razumni: vsaki dar je scer od Boga, pa sveta Modrost je dar čez vse darove, ker ta vódi človeka po pravi poti v nebeško kraljestvo.

Zakaj pa je nje glava polna očí, tih ene v nebo gledajo, druge semtertje. Angel meni: Glava s. Modrosti je polna očí, in té čuječnost, in vednost pomenijo. Ene tih v nebo gledajo, ker ona le božje volje išče, de bi v vsim Bogu dopadla; druge semtertje gledajo, ker ona želí vse viditi, in vediti, pretečeno, zdajno, in prihodno; ona premišljuje ljudi, stanove, moč, slabost, okoljšine, in vse, de modro dela kar Bogu dopade, in je ljudem v prid. Kdor ne premisli vsiga, velikokrat govori, ali dela napačno, neperložno, prenaglo, prepozno, prehitro, in iz tiga se več hudiga, ko dobriga iz haja.

Kaj pa je tista gospa, ktira ima zavezane oči, in v desnici ojster meč? Tista, pravi Angel, je s. Pravica. Ona je imenitna služabnica s. Modrosti. Kakšna bi bila Modrost brez pravice? Bi ne bila modrost, ampak neumnost, nevednost, naglost, krivica. S. Pravica ima zavezane oči, vender natanko vidi. Zavezane oči pomenijo, de ona v potrebi ne perzanese, ne kralju, ne mogočnimu, ne revežu, ne nobenimu. Za to derži ojster meč, s ktirim pravične brani, in hudobne strašuje. Nikar pa ne méni, de bi Pravica neusmiljena bila; pomisli njeno ime, in boš prepričan; ni neusmiljena, ampak pravična, in za to se imenuje Pravica, ker je pravična.

Kdo je pa gospa na levi s. Modrosti, ktira je vsa usmiljena viditi? Angel mi je odgovoril: Nje mila podoba ti kaže, de je Milost. Njeno lepo ime ti je že znano, pa morebiti nimaš od nje praviga zapopadka. Ona ni milostljiva, de bi dobrim in hudim, spreobernjenim, in terdovratnim grešnikam enaka bila; ona ni milostljiva, de bi perliznjena, ali premehka bila, ali ne svarila, ali v grešne slabosti druzih dovolila; to ni milost, ampak mehkota, laž, hinavšina, hudobija. S. Milost je od grešnikov velikokrat zaničevana, in razžaljena, vender jih ona ne sovraži, jih poterpi, jih čaka, in jih ljubeznivo opominja se spokoriti, de bi zaverženi ne bili.

Od svete Modrosti, s. Pravice in s. Milosti moreš po zdravi veri misliti, ne pa ko neumneži, ktiri vse na čez sodijo, ko de bi ne bili nikdar nobenih naukov slišali. Oné so med seboj združene, so eniga duha, eniga serca; ne pa ena zoper drugo. S. Modrost z mečam s. Pravice ozdravlja, ali morí ljudi, pa nje namén je velikokrat skrit. Ona včasi udari dobre božje služabnike, de so s poterpežljivostjo v nadlogah pravičniši, in obilniši plačilo zaslužijo; to je viditi strašniga, pa je milost. Včasi udari grešnika s slepoto, in lažnjivim miram; oni menijo milost prejeti, in so svojiga smertniga spanja veseli; pa to je njih nar huj strašniga, ker je zastava večniga pogubljenja. Včasi se s. Modrost s. Milosti posluži, in zavolj nje nekaj časa hudobnim pregleduje, de njih grehi božji modrosti služijo, ali prečudne božje sodbe speljujejo; potlej, če se ne poboljšajo, jih konča z mečam s. Pravice. Vidiš, o Feliks! kako čudne, skrivne, neizvedljive, in strašne so misli s. Modrosti, s. Pravice in s. Milosti! Moli skrivnosti božje, ne misli, in ne govori po svoji nevednosti, in zmiraj živi v zveličanskim strahu.

Dobrotljivi Angel! te zahvalim za vse te lepe nauke, ktiri me učé v vedni ponižnosti Bogu služiti. Tudi te prosim mi povedati ime tistiga, ktiri je s. Modrosti podoben, in kakšno službo opravlja. Tistimu modrimu možu je ime Kako. On je s. Modrosti v rodu, je silno moder, je nje skrivni svetovavic, in razumen spolnovavic njenih čudnih sklepov. Njemu je ime Kako, kakor sim rekel, in beseda kako, kako, kako je vedno na njegovem jeziku. Ne čudi se nad tim, temuč raji poslušaj kar ti bom povedal, de spoznaš, koliko si ti, in koliko so vsi tiga modriga svetovavca potrebni, Kaj ti visoke misli pomagajo, če ne veš kako jih speljati? Ni jih malo, de z mislijo, in z besedo hočejo vse poravnati, na njih sklepi so prazne sanje, ker ne vedo kako jih speljati. kaj pomagajo prebrisani sklepi, če se ne ve kako brez hrupa, brez pohujšanja po njih delati? Kaj ti gorečnost pomaga, če ne veš kako po vsih okolišinah modro delati? Za čast božjo skerbeti, bližnimu braniti grešiti, škodo, krivico, pohujšanje odvračati, in hude reči porovnati, je vsih pravičnih ljudi skerb, pa malo je modrih, de bi vedili kako, desiravno so tiga nar bolj potrebni. Nektiri iz nagle gorečnosti brez vsiga premislika sklepajo, in delajo, kar več jese, pohujšanja, in grehov napravlja, ker modriga svetovavca Kako nočejo poslušati. Ti ga nigdar ne popzabi, zmiraj ga pomni, brez njegoviga sveta nič ne stori, in boš s. Modrosti dopadel. O sveti Angel! sim mu odgovoril, pred Bogam, in pred teboj ponižno spoznam svojo slabost, svetimu Kako sim se skoraj smejal, zdaj pa njegovo veliko modrost spoznam; zanaprej bom v svojih mislih varniši, in bom tiga modriga svetovavca prosil mi pomagati.

Ljubi Angel! ne naveličaj se moje nadležnosti, in prosim mi povedati od une perletne gospe s težko butaro obložene; kdo je, in kakšno službo opravlja v hiši s. Modrosti? Tista, mi je Angel djal, je s. Poterpežljivost. Ona zmiraj nosi težko butaro, ker je na svetu veliko grehov, pohujšanja, in druziga hudiga, vender to nadležno težo zmiraj poterpežljivo nosi; ona je v hiši s. Modrosti zlo potrebna. Desilih je s. Modrost od Boga razsvetljena, in desilih ji prebrisani svetovavic Kako veliko pomaga, so vender včasi nektiri opravki, in reči tako čudno spletene, in preprežene, de jim ni pomagati: takrat s. Poterpežljivost perstopi, in te sitnosti na svojih poterpežljivih ramah voljno nosi do časa sotrebne božje pomoči, in milostljivega božjiga obiskanja. Od te svete Poterpežljivosti moreš pravi zapopadik imeti, de je krivo ne sodiš, in svoje merzlote, ali lenobe z njo ne izgovarjaš. Ona ni poterpežljiva, de bi razžaljenje božje nje ne peklo, in de bi ne bila žalostna vsiga, kar Boga zaničuje, ali bližniga pohujša; ona ne more biti neobčutna, ali neskerbna, ker je sveta; temuč poterpí do boljšiga časa, ker ve, de tudi vsigamogočni Bog poterpi. Ako ravno s. Poterpežljivost voljo nosi težko breme tolikaj slabost, grehov, pohujšanja, in krivic Adamovih otrok, se vender s sveto Modrostjo vedno posvetuje, in nje modriga svetovavca Kako skerbno oprašuje vse po volji božji hitro poravnati: če pa že ni perložniga časa, če ni mogoče, poterpi, in voljno nosi svoje težko breme. O Feliks! uči se od nje sveto voljo poterpežljivost imeti: iz ljubezni do njega in do bližniga grehe skerbno odvračuj; če pa nič ne moreš opraviti, bodi žalosten, in poterpi, ker tudi Bog tebe.

Še več bi ti govoril od te svete gospe Poterpežljivosti, pa kmalo podeš drugo popolniši poterpežljivost obiskat: ondi boš obilniši nauke prejel. Ali ni ta, sim Angela vprašal, popolnoma Poterpežlivost? Ne, mi je odgovoril, je druga bolj od te; le pojdi z menoj.

Feliks obiše s. Poterpežljivost

Svetoželja je zlo vesela bila vsiga dobriga, kar sim vidil, in slišal, vender še ni bila nasičena; me je za roko prijela, rekoč: Le hiti za menoj v hišo s. Poterpežljivosti, od ktire ti je Angel pravil. Sim berž šel, in nekaj časa hodil po neperljudni, in ojstri poti: skoraj sim se bil utrudil, kar sim ugledal hišo s. Poterpežljivosti. Ta je bila s ternjevim plotam ograjena; med ternjevim plotam in hišo so lepe ročice rasle, kar se mi je čudno zdelo.

Preden sim v hišo s. Poterpežljivosti šel, sim prosil Angela mi povedati: Zakaj je pot do nje neperljudna, in ojstra? Tudi: Zakaj je s ternjevim bodečim plotam ograjena; zakaj med bodečim plitam in hišo lepe rožice rasejo? Dobrotljivi Angel mi je tako odgovoril: Pot do hiše s. Poterpežljivosti je neperljudna in ojstra, de se terplenja pervaiš, in potlej lažej spolnuješ bodeče nauke, ktire boš od nje slišal. Nagle nadloge so silno težke človeku, ktiri je v dobrotah navajen; če se pa terplenja pervadi, so nadloge lažeji. Ternjevi plot, s ktirim je hiša s. Poterpežljivosti ograjena, pomeni zdanje nadloge, brez ktirih ni poterpežljivosti. Nadloge so človeku bodeče ternje, zlasti pa premehkim dušam; pa nadloge voljno preterpeti je prava poterpežljivost. Bog ti zapove poterpežljivost v nadlogah, ne v dobrotah; če vse gre po tvoji volji, kako boš nepoterpežljiv? Pa v nadlogah, v preganjanji, v zapušenji voljno poterpeti, to je prava poterpežljivost od Boga zapovedana. Med ternjevim bodečim plotam, in hišo s. Poterpežljivosti lepe rožice rasejo, v nauk, de ti poterpežljivost za volji Boga napolnuje dušo z veseljam, ker ti je večno plačilo obljubljeno, in ti bo dano, če voljno poterpiš. Svetoželja me je nadležno perganjala v hišo s. Poterpežljivosti iti. Kadar sim pred velike vrata prišel, sim vprašal gospo, ktira je ondi stala, če pred s. Poterpežljivost smem? Ona mi je odgovorila: Nad tvojim vprašanjam se čudim; s. Poterpežljivost vse ljudi pred se kliče, de se od nje naučé vse nadloge preterpeti, kako jim bom branila pred njo iti? Potlej je v me ravno pogledala, in mi rekla: Le hiti, le hiti pred s. Poterpežljivost, de se od nje naučiš v terplenji srečen biti, in od dobriga zavolj preganjanja nikdar odstopiti; le pomisli, de terplenje zdajniga časa je kratko, plačilo pa večno. To govorjenje mi je dopadlo, in sim Angela tiho poprašal, kdo bi ta sveta gospa bila? Angel mi je tudi tiho odgovoril: To je s. Serčnost. Ona vsim perporoča le voljno terpeti, in vse preterpeti, ker ve de je to zapoved božja, in de brez poterpežljivosti ni pokoršine, ni pokore, ni dobriga zasluženja.

Za Svetoželjo sim v vežo hiše s. Poterpežljivosti šel, in iz veže prišel v lepo cerkev, kjer je več bogaboječih molilo. Eni iz njih so bili bolehni, drugi od hudobnih preganjani, drugi so drugačne nadloge imeli; vender so dobrovoljni bili, in Boga hvalili. Cerkev je bila majhna, vender zadosti prostorna, ker malo ljudi v njo hodi pravo poterpežljivost od Boga prosit. V ti majhni cerkvi je bil le en altar, in ta iz černiga kamna; v sredi altarja je bila podoba živiga Jezusa na križu perbitiga; pod križam je bila Marija njegova mati, tudi s. Janez, in ene Jezusovih prijatlic; velika razujzdana množica judov je pred križam stala; okoli po zidovih so bile podobe svetih marternikov v smertnih bolečinah; vsi so v križaniga Jezusa ravno gledali, in po njegovim zgledu poterpežljivi bili. V to cerkev se ni nič svetilo skozi okna, ker solnce je bilo tamnó, kakor ob času Jezusove smerti, pa notri je neizrečeno veliko sveč gorelo, in sim vsako reč natanko razložil. Sveta groza je moje serca prevzela, in žalosten sim premišljeval neizrečene Jezusove bolečine.

Dolgo sim molil, po molitvi sim vzdignil oči v ljubezniviga terpečiga Jezusa, in ga vsiga ogledoval; toliko se mi je smilil, de se je serce v meni od notranje britkosti tajalo. Sim premišljeval njegovo sveto glavo z bodečim ternjam razbodeno: njegove svete roke in noge z debelimi žeblji k terdnimu lesu neusmiljeno perbite; njegove široke in globoke rane vsiga života; zlasti njegovo levo stran z ojstro sulico do serca odperto: sim vidil njegovo sveto krí po telesu, in po križu teči: to sim ogledoval, in premišljeval; mile solze so se mi uderle.

Vidne bolečine terpečiga Jezusa so moje serce z nezapopadljivo žalostjo napolnile, pa še bolj žalosten sim bil, kadar sim s pomočjo žive vere premišljeval njegovo neizrečeno ljubezen, iz ktire je zavolj nahvalježnih grešnikov toljkaj terpel: od velike serčne žalosti sim skoraj na kup lezel, in sim mu djal: O Jezus! o ljubeznivi Jezus! kako terdo posteljo so moji grehi tebi napravili! vse, kar ti terpiš je delo mojih rok. Bodeči žeblji skozi roke in noge deržé težo tvojiga umirajočiga telesa; svoje svete glave z bodečim ternjam ranjene ne moreš v zdanji uri kam nasloniti; vsi udje tvojiga svetiga telesa so razstepeni, in boleči; tvoje očí gledajo pred križam tvojo prežalostno mater Marijo, druge prijatle; pa tudi neusmiljene sovražnike. Prijatli, in sovražniki tvoje ljubeznivo serce z veliko žalostjo napolnjujejo; slišiš v svojih smertnih britkostih strašno preklinjevanje svojih hudih sovražnikov, vender prosiš: Oče! odpusti jim; oni ne vedo, kaj delajo. Ti bi se bil lahko iz terplenja rešil, pa iz ljubezni do vsiga človeštva nisi hotel; bi bil lohka vse svoje neusmiljene sovražnike pogubil, vredni bi bili, vender za nje prosiš, in jih izgovarjaš. O Jezus! nezapopadljive so tvoje bolečine in smertne britkosti, pa še viši tvoja poterpežljivost in ljubezen.

Kadar sim bil ljubezniviga terpečiga Jezusa vsiga premislil, in obžaloval, sim svoje oči v prežalostno divico in mater Marijo obernil. Ona je pred kervavim križam svojiga preljubiga Sina serčno stala; včasi je v njega, včasi v nebo svoje žalostne oči vzdigovala, včasi v tla gledala, in to žalostno skrivnost premišljevala. Desilih je ljubezniva mati Marija smertne britkosti terpela, je bila vender vsa pokorna in poterpežljiva volji nebeškiga Očeta se je popolnoma podvergla. Zdihnil sim: O prečista divica, in prežalostna mati Marija! ni bilo, in ne bo tako žalostne duše, kakor je tvoja, zlasti zdaj pod križam tvojiga umirajočiga Sina, vender si vsa poterpežljiva in pokorna: tudi meni sprosi veliko poterpežljivost, de po zgledu tvojiga poterpežljiviga Jezusa, in po tvojim v tvoji družbi vse težave, krivice, in drugo hudo voljno preterpim.

Sim tudi ogledoval, in premišljeval podobe svetih marternikov, ktiri so po zgledu Jezusa in Marije zavolj pravice preganjanje voljno terpeli. Sim vidil s. Štefana perviga marternika pod strašno kamnjeno točo z očmi v nebo veselo umreti: sim vidil svete apostelne tepsti, kamnjati, križati, z mečam, in drugači moriti, in poterpežljivo umreti; sim vidil nektere svete Jezusove služabnike za noge viseti, druge na žerjavci peči, druge žive prežagati, ali drugači neusmiljeno moriti. Vsi so v križaniga Jezusa ravno gledali, veselo terpeli in umerli. Oh! sim djal, kaj in koliko vi terpite iz ljubezni do Jezusa! Strašne, in dolge so vaše bolečine, pa vaša serčna poterpežljivost vse premaguje. Prosite ljubezniviga Jezusa mi dati stanovitno poterpežljivost, s ktiro bi nebeško kraljestvo zaslužil.

Nikdar nisim bil gledanja in solza nasiten, in sim djal: O kako majhno je moje terplenje memo terplenja Jezusa, njegove matere Marije, in njegovih svetnikov! Zdaj spoznam svojo grešno nepoterpežljivost, in jo obžalujem: posihmal bom srečen v križih, v preganjanji, v smertnih britkostih, de pridem v nebeško kraljestvo. O Jezus! dobrotljivo mi daj stanovitno serčno poterpežljivost, de bom tvojiga terplenja, tvoje smerti, in tvojiga kraljestva deležen. Ti si hotel, desilih narsveteji, za-me neizrečeno terpeti, tudi jest nevedni grešnik hočem iz ljubezni do tebe vse nadloge voljno terpeti.

Kadar sim bil odmolil, in se s križam zaznamjal, sim iz cerkve šel, pa ves drugačen od prej. Pred vrati je že stala s. Serčnost, in zlo skerbno učila prežalostniga človeka, ktirimu je bilo ime Terpin, kakor mi je Angel potlej pravil. Tako mu je govorila: Ti praviš, veliko terpim, me ljudjé sovražijo, preganjajo, in dosti taciga praviš; pa premisli, koliko, in za ktire je Jezus radovoljno terpel. On je bil, in bo nar sveteji Gospod, pa je bil po rokah grešnikov za grešnike umorjen; hudim sovražnikam je iz serca odpustil; za-nje prosil, in jih izgovarjal; ti pa si grešnik večniga pogubljenja vreden, in se braniš terpetí? Če tudi tim, ktiri te sovražijo, in preganjajo nisi nič hudiga storil, si pa Boga velikokrat razžalil. Hudobni so šiba v božji roki, pa oni bodo pravično povračilo za svojo hudobijo prejeli. Če Boga, in bližniga ljubiš, jim boš rad odpustil, za nje molil, in jim dobro delal, de tudi ti usmiljenje zadobiš.

Če so tvoji sovražniki hudobniši, so večiga usmiljenja potrebni; še več; oni so molitve, in obžalovanja potrebni, ne pa jeze, kletve, in hudiga vošenja. Tudi premisli, de z maševanjem sebi in njim škoduješ; oni bodo hudobniši, te bodo huji nadleževali; boš več terpel, in dobriga zasluženja ti ne bo. V druzih nadlogah boš tudi lažeji živel, če jih voljno preterpiš; poterpežljivost te Bogu prijetniga, in v sercu mirniga dela. Če Jezusa Kristusa križaniga vedno imaš pred očmi, ktiriga bolečine si zdaj premišljeval, boš lahko poterpežljiv. Njegove bolečine, ljubezen, poterpežljivost, usmiljenje premišluj; boš vse krivice in težave voljno preterpel, in blagor ti bo.

Terpin ves premenjen in prepričan, je sveti Serčnosti odgovoril: Rad sim poslušal tvoje nauke; sim jih bil potreben, za nje ti sim, in bom zlo hvaležen, vsiga drugačniga se čutim, in serčno voljo imam vse nadloge, in krivice iz ljubezni do Jezusa voljno preterpeti, de bom njegoviga terplenja, in kraljestva deležen.

Tudi jest, pravi Feliks! sim bil naukov svete Serčnosti potreben, sim jih rad poslušal, in jih v svoje serce vtisnil, Prej scer sim bil pred križanim Jezusam ves omečen, vender svetih naukov ni nikoli preveč. Potlej sim Angelu rekel: Ti, in Svetoželja sta mi vkazala v cerkev s. Poterpežljivosti, pa je nisim vidil; je morebiti Serčnost, ktira je Terpina lepo učila, s. Poterpežljivost? Angel mi je nekoliko ojstro odgovoril, rekoč: O Feliks! si vender zmiraj majhniga uma. Sej si v cerkvi vidil podobo živiga Jezusa na križu perbitiga, in smertne britkosti ljubeznivo terpečiga, on je Poterpežljivost. Jezus, iz ljubezni do vsiga človeštva križan, je učenik in zgled popolnoma poterpežljivosti, kakoršne ni bilo, in je ne bo. Bogaboječa Serčnost, ktira je Terpina lepo učila sovražnikom odpušati, in vse nadloge voljno preterpeti, je le njegova sveta služabnica: ona le uči po zgledu križaniga Jezusa vse krivice in nadloge voljno terpeti. Ljubi Angel sim mu rekel, zaslužim ojstro svarjenje, pa proterpi mene nevédniga človeka. Ti obljubim nikdar pozabiti, in vselej pomniti, koliko in zakaj je ljubeznivi Jezus terpel in umerl: vse dni svojiga življenja se bom po njegovim zgledu ravnal. — Zdaj te prosim mi povedati, kam naj se obernem? Svetoželja se je berž oglasila, rekoč: Meni se dobro in potrebno zdi s. Pokoro obiskati. Angel pravi: O Feliks! Svetoželja le po božje misli, le pojdi za njo.

Feliks obiše s. Pokoro

Svetoželja je pred menoj hitela, me perčakovala, in vodila po neznani poti do hiše s. Pokore. Pot je res bila neznana, ojstra, in mojimu slabimu telesu neperljudna; vender, ker sim bil že prej na visoko goro šel, in se terplenja nekoliko pervadil, sim rad hodil za Svetoželjo. Po poti gredoč sim pred in za seboj gledal, pa zlo zlo malo popotnikov je bilo. Nad tem sim se čudil, in Angela uprašal: Zakaj tako malo ljudi hodi s. Pokoro obiskat? Tukaj jih manj vidim, ko na poti svete gore; kako je to? Angel meni: S. Pokora je mehkim dušam preojstra, in je ne ljubijo, ker ne vedo, kako velik dar božji je ona! Nektiri so bili že na goro prišli, in nekoliko bogaboječe živeli, pa so odstopili, in v golufno mesto nazaj šli. Eni so jo že obiskali, in nekaj časa živeli po njenih naukih, pa so svojo slabo natoro, in hudiča poslušali, so pešali, opešali, in od dobriga odstopili; morebiti je nikoli več ne bodo našli, in pojdejo v večno pokorjenje, ker niso hotli malo časa v pokori živeti, Hvali Boga, ktiri ti pomaga; vedno ga prosi za stanovitnost, in z njegovo pomočjo si perzadevaj stanoviten ostati. Nikoli ne pozabi besedí, ktire sim govoril ženki Nestanovitnosti, ktira je pod suhim drevesam ob poti na goro sedela, in se že na široko pot verniti hotla.

O božji Angel! ti me zmiraj lepo učiš; vender pa mi še to povej: Zakaj me nisi prej opomnil s. Pokore obiskati? Tvoje misli, mi je odgovoril, so še zaderžane, in poti pravičnosti malo veš. Ti si bil pred preslab, in bi ne bil mogel nositi ojstrih navkov s. Pokore. Ti si ji že služiti začel, kadar si od golufniga mesta na to sveto goro šel, pa ti je potrebno bilo bogaboječe služabnike kralja Resnice obiskati, ktire si obiskal, de si se od njih naukov in zgledov perpravljen, sveti Pokori resnično podvergel. Kdor hoče popolnomast prenaglo zadobiti, in se prehitro spreobernjeniga šteti, se zapeljuje, ali od dobriga odstopi, in škoda njegove duše je huji od perve. Hudičovih nastav je silno dosti; ti bodi poniženi n pokoren, de jim odideš, Boljši bi bilo ne dobriga spoznati, ko po spoznanji od dobriga nehvaležno odstopiti.

Angel je ravno govoriti nehal, in sim hišo s. Pokore ugledal. Nič lepiga ni bilo okoli nje, tudi hiša je bila slaba, neperljudna, in žalostna; vender sim bil vesel, ker sim mislil: Pokora ne more telesnim očem dopasti: Kaj za to? de se le duša ozdravi in zveliča. Desilih je moja duša zlo hrepenela pred s. Pokoro iti, sim se vender njeniga vratarja prestrašil. Svetoželja mi je scer rekla: Ne boj se ga; vender sim se ga zlo bal, ker je bil bistrih oči, in neprijazniga obraza. Angela sim poprašal: Kako je timu vratarju ime? On mi je odgovoril: Sovraštvo. Oh! sim djal, kako je mogoče, da je ta hudobnik vratar s. Pokore? Zakaj ga kralj Resnice v svojim kraljestvu terpi? Ti si zmiraj prenagel, mi je Angel odgovoril, in vse reči na debelo gledaš; poboljšaj se. Ta vratar ni hudobnik, ampak svet mož: on je Sovraštvo, pa sovraži le kaj Bog sovraži. On ne sovraži ljudi, ampak le greh, in kar v greh napeljuje; le to sovraži, in pokončati želi. Kakor sebe, tako si druge želi po volji božji imeti, de milost zadobé. S. Pokora, desilih gospa in gospodinja te hiše, bi ne mogla obstati in živeti brez njegove pomoči. On je, tako rekoč, duh s. Pokore, brez njega bi ne bilo žalosti, ne serčne volje, ne pokorjenja, in nič dobriga.

De svetiga vratarja Sovraštvo bolj spoznaš, vedi, de on smertno sovraži Svojoljubezen veliko sovražnico božjo, in vsiga dobriga. Sej poznaš Svojoljubezen, ktira te je perliznjeno, in prekanjeno v mesto Golufije napravila; kakor je tebe, tako druge zvijačno zapeljuje. Ta dva se zmiraj sovražita, in se ne bota nikdar sporijaznila, ker sta od natore sovražna. Svojoljubezen zapeljuje božje otroke, jih nagovarja le svojim počutkam streči, in po poželenji živeti: Sovraštvo pa uči se pokoriti, hude želje premagovati, grehe obžalovati, ne več Boga razžaliti, in v vednim pokorjenji živeti. Kako bota prijatla? O sveti Angel, sim zavpil, ponižno te prosim, nikdar me ne zapusti, ker brez tvojih naukov in pomoči bi v nevarne zmote zabredel, morebiti bi ponevedama prišel v mesto Golufije, in bi svojo dušo pogubil. Svetoželja me scer zmiral v dobro nagovarja, pa malo še poznam pot pravice, in lohka bi si zvolil hudo pod podobo dobriga.

Svetoželja je pred vratarja, Sovraštvo neprestrašeno stopila, in ga prosila me pred s. Pokoro spustiti. On ji je prijazno odgovoril: Naj le gre pred njo, in naj jo posluša. Oh, hvala bodi usmiljenimu Bogu, de še kdo nje iše! to me zlo veseli. ‒ Jest sim ga v obraz pogledal, in sim vidil, de od notranjiga veliciga veselja milo joka, in sim djal: Glejte, kako usmiljen je ta bister mož! Grem v dvoriše s. Pokore; na sredi dvoriša je bil velik križ, in na njem podoba Jezusova. Pred križam nekaj časa molim, in Jezusa ponižno prosim za duha pokore. Vstanem, in gledam okoli sebe človeka viditi, in ga po s. Pokori poprašati: neka ponižna služabnica je memo šla, in sim jo ogovoril, rekoč: Kje je s. Pokora? Ona mi je odgovorila: S. Pokora bo zdaj zdaj svoje služabnike in služabnice prišla učit, koker ji je vsaki dan navadno; toraj ne moreš zdaj z njo govoriti: počakaj, ali drugi dan pridi. Jo še uprašam: Kje bo s. Pokora učila? Tukaj, mi pravi, na tim dvorišu per podobi križaniga Jezusa. Kadar je služabnica odšla, mi je Svetoželja rekla: Ljubi moj! tukaj počakajmo; bolji perložnosti ne more biti poslužati, kar potrebuješ: Če boš potlej hotel z njo govoriti, te bo rada poslušala in učila. Angel mi je tudi rekel: Le tukaj počakaj. Sim obema odgovoril: Iz serca rad.

Malo postojim, in želje obudujem s. Pokoro poslušati, kar ura bije, čuvaj pozvoni, in s. Pokora v černim oblačilu pred vsimi gre; moški in ženske za njo, pa posebej, vsi ponižno oblečeni, in z očmi v tla; vsi so se pred s. Križam vstavili, in kleče molili. S. Pokora je pred križam pokleknila in molila; potlej je zapela pesem od s. Duha in drugo od terplenja Jezusoviga. Vsi so peli in jokali; njih milo petje, resnične solze, in ponižno zaderžanje me je z žalostjo, in gorečnostjo napolnilo.

S. Pokora je potlej vstala, in pred križanim Jezusa svoje ljube otroke tako učila.

Moji preljubi, in preserčni otroci! hvalite, in zahvalite Boga, ktiri vas je zavolj zasluženja Jezusove smerti in široke poti večniga pogubljenja ljubeznivo perpeljal na to sveto goro, v to sveto mesto kralja Resnice. Hvalite njegovo neskončno milost, te velike dobrote nikoli ne pozabite, in njemu v dar se radovoljno dajte. Naj bo vaše spreobernjenje resnično, vaše poboljšanje popolnoma, vaša žalost velika, vaša stanovitnost nepremaknjena, in vaše pokorjenje po hudobii grehov. Če to delate, Angeli se bodo veselili, Bog bo nad vami veliko dopadajenje imel, in vekomaj bote srečni. Ne bojte se pokore, temuč želite jo, ker prava pokora je sosebni dar božji, je zdravilo vaših duš, je rešenje od hudičove služnosti, in ključ nebeškiga kraljestva.

De svoje grehe, in njih hudobijo čedalje bolj spoznate, jih sovražite, obžalujete, in opustite, prosite iz serca za gnado s. Duha, premišljevajte neizrečeno svetost božjo, ljubezen in bolečine Jezusove, smert, sodbo, večnost, in karkoli vaše srce omečí. Svoje grehe spoznati, je potrebno, pa težko: težko je spoznati hudobijo grehov, zlasti tistih, do ktirih ste prej močneji dopadajenje imeli. Vediti, ali spoznati svoje grehe, ni eno; tudi terdovratni grešniki nekoliko svojih grehov vedo, pa le spokorni grešniki s pomočjo gnade s. Duha spoznajo hudobijo, in težo svojih grehov; kdor iz serca sovraži, in opusti grehe, ta jih spozna. Skerbite čedalje več gnade od usmiljeniga Boga dobivati, ker ona sama razsvetli slepoto vašiga serca, in le z nje pomočjo zamorete zravnati vse zvijače svojih grešnih misel. Le unajno svojih grehov vediti, je malo, skerbite njih notrajno hudobo spoznati, in svoje serce očistiti, de boste čisti, ne le svojim očem, ampak tudi božjim.

Zlo skerbno premišljevajte, kaj vam je v greh perložnost dalo, de se tiga zlo varujete; tudi dobro premislite, kaj hudiga je iz vaših grehov prišlo, de popravite. Brez praviga spoznanja, ni dobriga poboljšanja; kako se bote poboljšali, če ne veste kaj poboljšati? Ne morete vediti kaj poboljšati, če se ne spoznate. Brez praviga spoznanja, ni resnične grevinge; kaj ko zamorete sovražiti in obžalovati hudobijo svojih grehov, če vam je njih hudobija skrita? Brez praviga spoznanja, se ne morete pred Jezusovim namestnikam prav spovedati; bote zvijačno in nepopolnoma pred njim govorili, in bote zoper svojo dušo legali, de samí ne bote vedili. Brez žalostniga spoznanja, ostanete nevedni, merzli, nepoboljšani, hinavci, krivični, in pogubljenja vredni.

Vedno in goreče prosite za gnado s. Duha, de od nje razsvetljeni, svoje grehe spoznate; in od nje omečeni, jih sovražite, in opustite. Brez spoznanja ostudne hudobe greha, ga ne morete po volji božji sovražiti in opustiti, kakor je bilo rečeno. Bodite polni silne notranje bolečine, ker z grehi ste nar svetejšiga Boga razžalili, in zaničevali. Strah večniga pogubljenja je scer dober, pa sam ne opraviči; ljubezen, in pa ljubezen do ljubezniviga Boga spreobrne serce, da pravo žalost, in zadobi odpuščanje grehov. Le ljubezen do Boga prežene ljubezen do greha, le ljubezen da vredni sad pokore, in zveliča. Usmiljeni Jezus je iz ljubezni do vsih svojo presveto kri prelil; to nej vas od velike hudobe greha prepriča, in naj vas sladko permora svoje grehe milo obžalovati. Pečenje zavol grehov naj bo zmiraj v vaših sercih, to vam bo dalo veliko upanje, in nebeško kraljestvo. Nar viši veselje zgrevane duše je milo žalovati.

Iz praviga spoznanja svojih grehov se iz-haja velika žalost, in resnično poboljšanje. Če hudobo greha prav spoznate, ste permorani ga sovražiti; če ga iz spoznanja njegove ostudnosti resnično sovražite, imate tudi močno voljo ga opustiti. Vidite, koliko je potrebno za gnado praviga spoznanja Boga prositi? Kar vam je pomagalo svoje grehe spoznati, sovražiti, in opustiti, delajte v prihodno, de ostanete stanovitni, in nikoli ne opešate, da večno plačilo prejmete.

Ljubi moji! vkoreninjeni bodite v ljubezni do ljubezniviga Boga, in bote ko skala v sredi serditih valov, stanovitni: naj vas hudič, svét, meso, ali kar si bodi skuša; naj se vsa peklenska moč, ali vsa zapeljivost svetá zoper vas vzdiguje, ne bote premagani, Le bodite terdni v veri, v upanji, v ljubezni, v ponižnosti, v vojskovanji, in Bog vas ne bo nikdar zapustil. V skušnjavah imajte pred svojimi vernimi očmi svetost, pravico in milost božjo: tudi ljubezen, in kervave rane križaniga Jezusa, in neskončno večnost; upajte v božjo pomoč, pa ponižni ostanite, in vam bo vekomaj dobro. Če bote z živo vero in gorečo ljubeznijo do Boga zapeljive skušnjave premagovali, vam bo ta vaša zvestoba obilniši gnado sprosila, in bote, ne le lohka, ampak tudi veselo služili Bogu. Če to delate, vam bo pot v nebesa gladka, desilih v začetku ojstra. Blagor vam, ako ste božjim naukam pokorni, ker bote v nebesih večno plačilo svoje kratke pokore vživali.

S. Pokora je še to perstavila: Jutri vam bom govorila, in spričevala, koliko Bog sovraži greh, de bote v današnih naukih bolj uterjeni. Prejete potrebne nauke skerbno in vedno premišljevajte, in goreče prosite za gnado jih spolnjevati. Kaj se vam zdi, je vaša resnična volja sveto delati, kar sim vam pravila? Vsi so pokleknili, v Jezusa zdihovali, in ponižno, pa serčno odgovorili: Z gnado božjo upamo, in stanovitno obljubimo. Nekaj časa so kleče molili, prosili za moč jih spolnovati, in nazaj šli vsak v svoje mesto.

Nauki s. Pokore so bili moji duši všeč, ker sim vedil, de s. Duh iz nje govori, in de sim jih potreben. Desilih sim bil nasiten, vender sim želel z njo govoriti, in sim v nje prebivališe za njo šel. Svetoželja jo je prosila me poslušati, in učiti, pa ona ji je odgovorila: Zdaj imam dosti sosebnih opravkov; naj ohrani in dela, kar je zdaj poslušal, in ob drugi perlažnosti bo usližan. Nadležna Svetoželja jo je prosila, saj mi perpustiti njene imenitniši služabnike obiskati. Ona je odgovorila; To mu je dopušeno.

V družbi Angela, in Svetoželje sim hodil po hiši s. Pokore; vse je bilo tiho in mirno: vsak je poterpežljivo delal, ali bral, ali premišljeval, ali molil; vsi so bili žalostni, pa tudi veseli, kar se je meni zlo čudno zdelo. Po hiši okolj hodé, sim kuharja per ognji vidil, in ga poprašal: Kaj dobriga bo dansi ti dobri družini? On me je bistro pogledal, in mi ojstro odgovoril: V hiši s. Pokore se ne spodobi tiga govoriti; vender ti povem: Dansi bo za kosilo malo sočivja, malo kruha, in vode. Zdravim bo kaj boljšiga, bolnim pa slabo in majhno. Kadar sim to zaslišal, sim se začudil, pa nisim se prederznil odgovoriti, in sim šel.

Potlej sim Angela uprašal, kdo je neprijazni kuhar s. Pokore? On mi je odgovoril: Post, Ne čudi se, de je Post kuhar s. Pokore, ker v požrešnosti ni huda pokore. Ta sveti kuhar malo dobriga telesu voši, de bi duši pokorno bilo. To je prav, sim djal, pa saj gospodinji s. Pokori kaj boljiga daje? Ne, mi je odgovoril, ampak slabeji, de se drugi od nje naučé v pokorjenji živeti. Nihčer ne more pokorjenja s pridam oznanovati, če sam v pokorjenji ne živí; za to je s. Janez, oznanovavic pokore, v pokori, desilih nedolžen, živel.

Zakaj, sim Angela uprašal, je kuhar Post rekel: Zdravim bo kaj boljiga, pa bolnim slabo, in malo. To govorjenje je narobe, ga ne umem, Angel me je učil, rekoč: Zdravi so ti, ktiri so prej nedolžno živeli, in tudi zdaj imajo zdravo dušo v pokornim telesu, in so se le iz ponižnosti sveti Pokori podvergli. Tim kaj boljiga daje, vender ne oblino, ker je obilnost škodljiva. Bolni so ti, ktiri so smertno grešili, in so tudi nadleževani od skušnjav; tim daje malo in slabo, de se zavolj poprejšnih grehov pokoré in so pred prihodnimi obvarovani. Tudi med timi je razločik po štivilu, in velikosti grehov; zdajnih skušnjav in telesne moči. Če se pa nektiri iz nepremerjene ojstrosti hočejo čez svojo moč postiti, jim brani, in jih uči svoje telo pokoriti modro, ne pa neusmiljeno. Če je nekteri iz njih od telesne bolezni oslabil, ima vso ljubeznivo strežbo, dušno, in telesno.

Tvoji nauki, sim Angelu odgovoril, me uče kako živeti, in tudi mi pričujejo, de Post, kuhar s. Pokore je preprisan človek. Ne le prebrisan, ampak tudi moder je, mi je Angel djal. Pravično je to, de kdor je zavolj svojiga telesa grešil, svoje telo pokori. Post je svet, in dopadljiv služabnik s. Pokore: ona ga ljubi, ker ji pomaga vse podložne pod potrebno pokoršino deržati.

Sim Angela vprašal: Ima s. Pokora še kakiga druziga modriga pomagavca? Jih več ima, mi je odgovoril: med timi je človek eden, ktirimu je Pokorjenje ime. Kako je to, sim Angelu rekel, ni Pokora, Post, Pokorjenje eno? To troje ni eno, mi je odgovoril. S. Pokora scer ima skerb za vse, pa ona nar bolj skerbi sleherniga človeka slabosti spoznati, in ozdraviti, kakor ti zadosti pričujejo njeni sveti nauki, ktire si poslušal. Ona ukazuje svojimu služabniku Postu telo pokoriti, po sleherniga človeka zasluženji in moči. Sam Post vsiga ne opravi; za to ima v svoji službi tudi Pokorjenje: ta skerbi dušo in telo ozdraviti. Služabnik Pokorjenje je imenitniši od služabnika Posta. Post le po čerki dela, kar s. Pokora zapoveduje: Pokorjenje dela po njenim duhu. Nektiri so služabniku Postu pokorni, pa s. Pokorjenju se neradi podveržejo; za to je njih post malo vreden, ker v druzih rečeh svoje volje ne premagujejo. Nektiri se ne morejo zlo postiti zavolj slabosti svojiga telesa, pa se skerbe sveto pokoriti s premagovanjam nepotrebniga in škodljiviga; ti so bolj od unih sveti Pokori ušeč, desilih se ne morejo postiti.

O sveti Angel! sim zavpil, tvoji nauki so meni zlo prijetni, in želim s. Pokorjenje obiskati. Svetoželja je hitela po vsi hiši ga iskati, ga je našla nektere novince učiti, ko jih je učil, in kako v hiši s. Pokore živeti. Ponižno ga je prosila tudi mene učiti, in je bila uslišana. S. Pokorjenje je to sveto delo odložil, mene poklical, in vprašal: Kaj dobriga od mene želiš? Sim mu odgovoril: Želim od tebe zvediti, kako služabnike svete Pokore pokoriš! On meni: Zakaj to zvediti želiš? Če si tiga željen iz prazne radovednosti, mar kaj druziga boljiga delam. Svetoželja mu je odgovorila: On je tvojih naukov željen, de bi po njih živel, in sveti Pokori služil. Kadar je s. Pokorjenje te besede zasližal, me je prijazno pogledal, in mi rekel: Ker zavolj zveličanja svoje duše naukov želiš, te bom ob kratkim učil.

Jest sim služabnik s. Pokore, in po oblasti od nje meni dani, zapovedujem se vsiga varovati, kar v greh napeljuje: skerbim vsaciga pokoriti tako, de svoji grešni ljubezni nasproti dela, in jo premaguje. V premagovanji svoje hude volje je vsa pokora, in vsa svetost zapopadena. Kar telo pokori, more biti modro, kakor je s. Pokora po meni služabniku Postu zapovedala, po moči telesa, in po velikosti grehov; kar dušo pokori, more biti ojstro, de se njene slabosti ozdravijo; v tim na pregledam nobenimu. Človeka prevzetniga obsodim se poniževati; če je bil lakomnik; more po premoženji ubogim deliti; kdor je bil prederznih oči, je nekaj časa v tamno ječo obsojen: radovedniga nepotrebnih, ali slabih reči obsodim v samoto; leniga obkladam z vednim delam; delati scer morejo vsi, ker s. Pokora silno sovraži lenobo, pa leni so težejiga terplenja vredni; nečistniki, in pijanci se morejo obilniši postiti, in tudi drugači pokoriti svoje telo; mlačni morejo premišljevati, kar jih unema: tako te, drugači druge pokorim, kakor jih previdim potrebne.

Jest sim se zavzel nad veliko modrostjo s. Pokorjenja, in sim spoznal, de je velik služabnik s. Pokore, ker vse po volji božji dela. Tudi sim mislil, kakor on po volji božji grešnike pokori, tako morem jest sebe, de milost zadobim. Potlej sim ga vprašal: Prosim mi povedati, kdo ima skerb za očitno in notrajno božjo službo? S. Pokora, mi je odgovoril, skerbi za vse to. Ona ima v ti hiši duhovne, ktiri po božjim duhu njenim služabnikam v vsih dušnih potrebah strežejo. Ona tudi ima sosebno prijatlico sveto Molitev, ktira tukaj blizo stanuje, in nas vsaki dan večkrat obiše. Lahko veš, de v hiši s. Pokore ne moremo brez božje službe, brez molitve, brez premišljevanja obstati; vsi bi opešali, in na široko pot nazaj šli. S. Molitev je sosebna božja, in naša prijatelca; ona nam gnado sprosi, ktira je življenje našiga duhovniga življenja: ona je moč duše, in brez nje nar močneji človek opeša. O sveto Pokorjenje! sim mu rekel, ti si zvest služabnik božji, in s. Pokore; blagor tim, ktiri te poslušajo, in so ti pokorni! Kar ti učiš, in zapoveduješ, je zlo potrebno, ni druge poti, zlasti grešnikam, v nebesa. Te lepo zahvalim za vse svete nauke, vedno bom prosil Boga mi pomagati, in bom zmiraj skerbel bolj po njih živeti.

Nikolj bi se ne bil prenaveličal ga poslušati; komaj sim se od njega odtergal, vender sim mogel, ker se mu je mudilo novince učiti. Kadar sim bil šel iz hiše s. Pokore, mi je na misel prišlo, in sim Angele vprašal, rekoč: Prosim te mi povedati, kako v hiši s. Pokore zamorejo vsehmalo žalostni, in veseli biti? To je lohka, mi je odgovoril. Tiga vsak ne ve, in ne verjame, pa ve in skusi le ta, ktirimu je od Boga dano. Posvetni sprideni otroci menijo v smertnih težavah biti, ako v pokori žive, ker so od greha zapeljivosti omamljeni, pa resnični služabniki s. Pokore so polni sladkiga vesela, ako lih so v solzah. Ti imajo v sercu sladko pečenje zavolj grehov, s ktirimi so Boga razžalili; spomin grehov jih peče, solze jih hlade. Če obilniši jokajo, veči upanje imajo usmiljeniga odpušanja. Resnično spreobernjeni grešniki so zlo žalostni; ta žalost jim odpušanje grehov obeta: če bolj žalujejo, bolj upajo, če bolj upajo, bolj žalujejo, ker so razžalili Boga, ktiri je voljan jim odpustiti, ako se spokore. Mile solzé so jim slajši od vsiga občutniga telesniga veselja, ker terdno upajo s čeznatorno žalostjo milost zadobiti, kakor je ljubeznivi Jezus govoril: Blagor žalostnim, oni bodo obveseljeni.

Angela sim lepo zahvalil za te svete nauke, ktirih ne bom nikdar pozabil. Potlej ga je Svetoželja vprašala: Kam zdaj pojdemo? Angel je odgovoril: Tukaj blizo je prebivališe s. Molitve; ta velika božja prijatlica bo Feliksa obilno učila; tje pojdimo. Jest sim obema odgovoril: Moja duša je vsiga dobriga lačna; le hitimo v hišo s. Molitve. Vsi bogaboječi jo ljubijo, tudi jest jo morem dobro spoznati.

Feliks obiše s. Molitev

Vsi trije smo šli iz dvoriša s. Pokore skozi skrivne vrata v lep samoten vert; ta je bil poln lepih košatih dreves, pod ktirimi je bila hladna in perljudna senca; med timi je bila samotna hiša s. Molitve. Nje hiša je bila med drevjam skoraj skrita, vse je bilo tiho, le ptice so lepo pele: ondi je zlo perložno bilo v tihoti Boga moliti, ali premišljevati. Vert s. Molitve je bil zlo podoben unimu s. Samote, per ktiri sim v začetku bil, kadar sim iz golufniga mesta na goro prišel. Angel mi je rekel: Prav veš, ta vert je unimu podoben, pa tudi s. Molitev je s. Samoti podobna, in ste veliki prijatelici. Te dve bočaboječi duši ste enake natore in serca, obedve ste radi v samoti, in velikokrat se pogovarjate. Ni mogoče drugači: kdor samoto ljubi, lahko moli; kdor samote ne ljubi, ne more prav moliti, ker je njegova duša polna zmot: kdor rad moli, je tudi rad odločen od nepotrebniga šuma sveta, in v tihoti Bogu služi. Ne pozabi nikoli, de s. Molitev in s. Samota ste perserčni perjatelci.

Gremo pred hišo s. Molitve, pa duri so bile terdno zaklenjene. Nepokojna Svetoželja je berž pozvonila, pa nobeniga odgovora ni bilo. Dolgo čakamo pred vratmi, pa ni bilo živiga človeka čutiti. Svetoželja je zopet pozvonila, pa zastonj, ni bilo glasu. Zlo žalosten sim bil, in že mislil se vrniti, a Angel mi je le branil, rekoč: Počakaj, vem s. Molitev je doma, pa se z Bogam pogovarja in zato ne sliši. Vratarica je tudi per nji v božji hvali, in ji za drugo ni mar. Svetoželja je skakala okoli hiše in gledala koga viditi; ker nobeniga ni bilo, je v tretje terdo pozvonila. Vratarica v Boga zamaknjena je komaj zaslišala, tiho odperla, in tiho poprašala: KAJ HOČETE? Jest sim ji glasno odgovoril; ker sim menil, de je gluha: Želim s tvojo gospo s. Molitevjo govoriti: Ona me je berž posvarila; Zakaj glasno govoriš? Zakaj si moji gospe nadležen? Sej nisim gluha. Prej te nisim slišala, ker sim s Bogam opraviti imela, zdaj pa le tiho odgovori. Moja gospa Molitev je doma, grem jo poprašat, če ji je perložno s teboj govoriti, in berž pridem nazaj ti povedati. Mene je bilo sram, ki sim bil zavolj majhniga pogreška od vratarice ojstro svarjen, in sam pri sebi sim djal: Prazna glava naj ne gre v to hišo; tukaj so natanko prefinjeni ljudje: Če je vratarica taka, kakšna bo pa njena gospa. Sim Angela vprašal: Kako je ti vratarici ime? On mi je odgovoril: Molčečnost. Ona s'cer govori, pa iz potrebe; to pa malo in tiho. Ne le ona, tudi vsa družina s. Molitve je taka S. gospa Molitev tih noče pod svojo oblastjo, ktiri preglasno govore, ali od vsiga nepremišljeno žlobudrajo, ali se neumno smejajo, ali vpijejo ko pijani norci: kako per takih moliti? Tukaj v ti sveti hiši je ves drug duh, kakor si že nad to sveto vratarico vidil. Če je vratarica tako skerbna, koliko je pa njena gospa s. Molitev, ali s. Molitve oče Premišljevanje?

Vratarica Molčečnost je prišla povedat: Počakajte; kadar bo moja gospa svojo službo z Bogom opravila, vas bo predse poklicala. Ona bo še dolgo molila: v timčasu vam je dopuščeno to hišo ogledovati, pa tiho hodite, tiho govorite, in nobeniga ne motite. Sim bogal, kakor mi je ukazala, sim po hiši tiho in boječe, hodil: ondi sim več ljudi vidil, pa vsi so bili tihi, ali premišljevali, ali molili. Vse kote tiste svete hiše sim preiskal, vse bogaboječe hlapce s. Molitve sim vidil, pa nobeden me ni vidil, in se ni ozerl, ker vsak je bil v Boga zamaknjen. Vratarica mi je tiho prišla na uho povedat: S. Molitev je lih zdaj po tebi prašala. Kadar sim to zaslišal, sim z vsim spoštovanjam v nje prebivališe šel: sim skrivaj okoli sebe gledal, pa nisim drusiga vidil, ko podobo križaniga Jezusa, podobe puščavnikov v molitvi, in nekatere bukve. Ona me je prijazno ogovorila: Kaj želiš od mene? Sim ji tiho odgovoril; Sim lačen svetih naukov, kako bi Boga dopadlivo molil, in sebi potrebne gnade sprosil. Ona mi je odgovorila: Če si svetih naukov želen, se prav moliti učiti, me veseli, in te bom rada učila. I. Ti si se že otrok molitve katoliške cerkve naučil, pa morebiti nisi vedil, ali ne veš, kaj je prav moliti. Če besede izrekuješ, pa ne več kaj govoriš; če si prostovoljno zmoten; če ljubezen do greha tvoje serce gospoduje, ali te kaka druga zmota od Boga odverne, kako zamoreš prav moliti? Če Boga iščeš, prav moliš; če njega ne iščeš, je tvoje molitev prazna. Jezik s'cer govori svete besede, pa le duša moli; če tvoja duša ne ve, kaj jezik govori, če so tvoje misli drugačne ko tvoje besede, če iz serca ne želiš, kar z besedo prosiš, je tvoja molitev prazna, in tiga imena nevredna.

II. Molitev je potrebna, pa dobra, ne slaba molite je potrebna. Če nočeš moliti, ali ne moliti, kakar ti Bog zapove, ne moreš zveličan biti. Ti si božja stvar, moli tedaj, in povišuj svojiga usmiljeniga Stvarnika. Ti si po božji podobi vstvarjen, pa spriden od greha, in vsiga dobriga potreben; prosi, in moli za gnado, in si perzadevaj s svetim življenjam svojimu Stvarniku podoben postati. Ti si božje pomoči potreben, pa tudi tvoji bratje in sestre so potrebni; moli zase, in za druge. Bog ti zapove zase in za druge moliti, pa slaba molitev ne pomaga, ne tebi ne drugim.

III. Molitev je močna, ako je prav opravljena. Dobra molitev oblake predre, do Narvišiga gre, in nazaj pride polna nebeških darov. Ona je zlo močna; tudi Vsigamogočnimu prijetno silo dela, ker jo je on zapovedal, in iz usmiljenja obljubil jo usliševati: pa ne pozabi, de le dobra molitev ima veliko moč. IV. De Boga dopadljivo moliš, perpravljaj se k molitvi. Z molitvijo stopiš pred vsigamogočniga Boga, ti pa si revna in grešna stvar, ne prederzni se nepremišljeno, ali neperpravljeno ga moliti. Ne bodi enak človeku, ktiri s slabo molitvijo Boga skuša, in zaničuje. Pogostim premišljuj večne resnice, in svoje potrebe, de se serce vnema: pred molitvevjo obudi živo vero božje pričnosti; ponižuj se pred Bogam: le tako moli upno, in boš dosegel, kar prosiš.

V. Pred molitevjo odpravi vse zmote, vse nepotrebne skerbi; tudi potrebne, ktire se z molitevjo ne zglihajo. Kako boš prav molil, če ti svet, njegove skerbi, ali ničemurnosti v sercu šume? Če me ne ubogaš, ne boš vedil, kaj moliš, ali ne boš iz serca želel zadobiti, kar prosiš, in ne boš uslišan. VI. Morebiti porečeš: Sim žalosten vsih zmot, ktirej mi med molitevjo napadajo. Naj bo res, kakor praviš, vender, morde si jih sam kriv. Kako? Ker je tvoja duša neperpravljena, in mlačna. Lahko si zmoten, in razmišlem v svojih molitvah, če si pravičnosti premalo lačen, če premalo spoznaš potrebo gnade božje, če preveč skerbiš za posvetno, premalo za svoje zveličanje.

VII. Če hočeš Boga dopadlivo moliti, bodi ponižen. Veš, de prevzetni berač, ali revni bahač je vsim ostuden; ostudniši bi ti Bogu bil, ako bi se pred njim ne poniževal, ali ponižno ne molil. Glej, in premisli Jezusa na vertu Getsemani v molitvi vsiga ponižnega pred svojim nebeškim Očetam! Uči se od njega ponižno moliti, in boš vselej ponižno molil, ako Jezusa v ponižnosti posnemaš: lahko boš zmiraj ponižen, če svoje grehe, svoje slabosti, svojo nepremoslušnost spoznaš. Le vnanja ponižnost ni zadosti, hinavci tako delajo: bodi resnično ponižen, in le tako bo tvoja molitev ponižna. Moli z glasam ponižnega serca; le ponižno serce Bog uslišuje. Prosi Boga, ko človek v globočino pahnjen, ktiri je pomoči potreben; ve, de je pomoči potreben, ker si sam pomagati ne zamore. Ti si poln slabosti, skušnjav in grehov; tvoja duša je v veliki nevarnosti; že nad peklam visiš, in boš v njega padel, ako te Bog ne reši: kako ne boš ponižno molil?

VIII. Upno moli. Če bolj všivo svoje velike slabosti zaslutiš, bolj upno moli, ker ponižno spoznanje svoje nevrednosti, in terdno upanje v božjo milost, te perganja moliti, in tvoja molitev bo uslišana. Če nisi berž uslišan, ne odstopi od molitve, stanovitno prosi, in stanovitna molitev po Jezusovim duhu opravljena ti bo obilno pomoč sprosila. Resnična in stanovitna molitev po božji volji opravljena, ne bo od Boga zaničevana, ker se izhaja iz žive vere, in iz resničnih želja do pravičnosti.

IX. Ti si nevreden uslišan biti: torej prosi po Jezusu Kristusu; daruj nebeškimu Očetu Jezusovo terpljenje, in zasluženje: Če ponižno in upno prosiš v imenu, in po volji Jezusa Kristusa, boš uslišan, ker nebeški Oče ima nad njim veliko dopadenje. Po Jezusu Kristusu moliš, če njegovi duh v tebi prebiva; če želiš zadobiti, kar mu dopade, ali odpraviti, kar ga žali. Ni zadosti le njega imenovati v svojih molitvah, ali jih skleniti v njegovmu s. Imenu, ampak moreš misliti, želeti, in prositi po njegovi sveti volji, in le tako boš slušan.

X. Sosebno ti perporočim večne resnice skerbno premišljevati, tudi svoje dolžnosti, slabosti, skušnjave, in nevarnosti. To premišljevanje bo tvojo dušo s straha napolnovalo, ker boš svojo veliko nevarnost izpoznal, goreče prosil, in boš uslišan. Le verjami, de ne boš prav molil, ako ne premišluješ. Brez premišljevanja ostane tvoja duša mlačna, neskerbna, lena, omamljena, in ne bo prav molila. Ker je to zlo potrebno, ti zapovem mojiga duhovniga očeta Premišljevanje obiskati, ktiri je mene in vse božje služabnike moliti učil. –Zdaj pojdi v miru, in Boga zahvali za nauke, ktire si slišal. Sim berž pokleknil, Boga zahvalil za vse prejete nauke: tudi s. Molitvi sim se zahvalil, nji se perporočil, in šel. Svetoželja, ktira je smiraj per meni bila, in od s. Molitve slišala mi zapovedati Premišljevanje obiskati, mi je rekla: Le pojdimo do njega. Gremo, pa ne moremo njegoviga hrama najditi. Svetoželja, pd Angela poslana, je šla vratarico Molčečnost prositi ga pokazati. Vratarica je berž prišla; smo šli za njo po tamnih ovinkih, in komaj ga našli. Desilih smo ga našli, nismo mogli z njim govoriti, ker je bil ves v Boga zamaknjen. Angel je rekel: Le pustimo tiga svetiga moža v miru vživati svojiga ljubezniviga Boga. O feliks! Glej ga, kako sveto premišljuje; uči se od njega, in ti ravno tako delaj. Zlo žalosten sim bil, de nisim mogel s svetim Premišljevanjem govoriti, pa Angel mi je rekel: Ne pozabi naukov s. Molitve, in ti bo zadosti. Kar s. Premišljevanje zve, razodeva svoji duhovni hčeri sveti Molitvi, in ji nič ne perkriva; torej ne pozabi njenih svetih navkov. To mi je Angel govoril, vender sim žalosten bil. Kadar sim iz svoje hiše na vert prehitel, sim Angelu djal: Vidil sim s. Molitev v zelenim in černim oblačilu, kaj neki to pomeni? Angel me je učil, rekoč: Zeleno oblačilo s. Molitve pomeni upanje, ker ona vselej moli iz upanja v Boga; černo oblačilo pomeni smert, ker je v svetu odmerla; res je svetu odmerla; le želi razvezana biti, in Boga zadobiti. Tudi ti moreš upno moliti, in vidnim rečem odmreti, le tako boš Boga s svojo molitvijo iskal. Še eno, lubi Angel! Te prosim mi povedati: Kako je s. Premišljevanje oče s. Molitve? S. Premišljevanje je duhovni oče s. Molitve, kakor ti bom sedaj povedal. On premišljuje božjo svetost, modrost, pravico, milost; tudi ljubezen in terpljenje Jezusovo, svoje dolžnosti, slabosti, skušnjave, nevarnosti, sodbo božjo in večnost; v tim premišljevanji se njegovi duh vnema, ktiri spočne in rodi gorečo molitev. Skerbno ohrani ta nauk, ktiriga si prej od s. Molitve slišal, in ga nikli ne pozabi. Če premišljuješ, si s svetim straham napolnjen, te zlo skerbi, in goreče prosiš potrebne gnade od Boga dobiti; če ne premišljuješ, za svoje zveličanje ne skrbiš, ostaneš merzliga serca, ne moliš, ali prav ne moliš; torej svetiga Premišljevanja nikoli ne pozabi.

Ljubi Angel! Se bojim tebi nadležen biti, pa mi je nekaj na misel prišlo, in te lepo prosim, povej mi: Premišljevanja duhovni oče s. Molitve, ktiriga smo zdaj vidli, je morebiti brat uniga, ali lih tisti, ktiriga smo našli v hiši s. Samote? Imena sta enaka, kako je to? Angel mi je tako odgovoril: Nista dva, ampak le eden. S. Premišljevanje je včasi v hiši s. Molitve, včasi v hiši s. Samote, ker ga obedve ljubite, ste ga potrebne, in mu pokorne. On ne more per obeh obneme biti, ima pa namesti sebe svojo mlajši hčer Ustno molitev! Ta bere, ali moli z jezikam, pa tudi se od unih uči od sveta odločena biti, prav moliti, sveto živeti, in Boga dopasti. Svetoželja mi je rekla: Sim slišala, de tukaj blizo je sveta divica, velika božja prijatlica; če je Angelu všeč, pojdimo do nje. Angelu je bilo všeč, ker divice in angeli so perserčni prijatli; vsi trije smo šli tje.

Feliks obiše s. Čistost

Angel mi je gredoč rekel, de se čista divica, od ktire je Svetoželja veliko dobriga zvedila, s Čistost imenuje; tudi, de je resnično, kar od nje dobriga govore. Te besede so užgale moje serce, sim silno želel jo viditi, poznati, in svete nauke iz nje ust slišati. Angel, in Svetoželja sta pred menoj hodila, in pot kazala. Angel mi je rekel: Rad te peljem do svoje ljube prijatlice in tovarišice. S. Čistost, desilih še na svetu, In s slabim mesam obdana, je angelam podobna, in je velika prijatlica nebeškiga kralja. Jest te peljam do nje, slaba človekova natora bi te ne mogla, spriden človek je ne pozna, ne ve poti do nje, nje vrednost zaničuje; to spoznanje je iz nebes. Spačena natora meni, de razujzdano poželenje je sosebni dar, pa razodeta beseda božja drugači uči.

Veliko več mi je Angel govoril, in jest sim ga rad poslušal; potlej mi je pokaza goro, in rekel: Na tisti gori je hiša s. Čistosti, tvoje noge se bodo utrudile, pa le stanoviten bodi, s stanovitno voljo se vse premaga. Za Angelam sim rad hodil, Svetoželja mi je pomagala, vender sim veliko terpel. Gora je bila visoka, pot skoraj zarašena in neznana, polna kamnja in ternja. O sveta Čistost« sim zdihoval, in djal, zakaj na ti neznani gori daleč od ljudi prebivaš? Zakaj pot do tebe ni gladka in ravna? Desilih rad, vender težko sim hodil. Kadar sim pa bil komaj prišel na goro, je moje serce od veselja poskakovalo; sim menil v paradižu pervih starišov biti, ker vse je bilo prijetno; perljudno in veselo. Verh gore je bila zelena dolina, lepe drevesa so cvetele, beli limarji so rasli, in mnoge belo cvetje. Hladni veter je pihal, ptice so lepo pele. Ves sim bil razveseljen, sim Boga hvalil, ktiri mi je stanovitnost dal; za svet mi ni bilo več mar, tudi moje telo je skoraj duh postalo, serce je hotlo v nebesa zleteti.

Desiravno od tiga neizrečeniga notranjiga veselja nisim več trudnosti čutil, sim vender Angela prosil: Pusti me tukaj pod tim košatim drevesam nekaj časa sedeti, in te nebeške dobrote vživati, in med tim mi povej: Zakaj je pot do te svete divice ojstra, zarašena in sterma; tukaj pa silno lepo, in veselo? Svetoželja je per meni stala, in Angela prosila me učiti. Angel mi je tako odgovoril: De s. Čistost na ti gori proč od ljudi prebiva, pomeni de čistost se nar ložeji ohrani v samoti, kjer je manj zmot, zaderg in pohujšanja. Tudi s'cer v družbi, med svetam in pohujšanjem se zamore čistost ohraniti, pa težeji. Pot do s. Čistosti je ojstra, zaračena, in sterma, ker čistost je slabi natori težka, in malo ljudi jo najde. Kdo jo ljubi, ali je iše? S. Čistost je od hudobnih zaničevana, in malo razsvetljenih je iše, za to je pot zarašena in neznana. Tukaj je silno lepo, in to pomeni de so bogaboječe duše na visoki gori s. Čistosti neizrečeno vesele, ker so blizo Boga.

Blagor človeku v s. Čistost zaljubljenimu! On svoje misli lahko do Boga povzdiguje; on prečistiga Boga s čisto dušo dopadljivo moli; on je nas angelovtovar'š v božji hvali; on upa in bo dosegel večno plačilo, ktiro je Bog čistim dušam obljubil. Kdor pa nesramno živi, meni, de po rožicah hodi, in pride med ternje vsiha hudiga. Nečistnik je gerd božjim očem in svojim, za to skriva svoje ostudnosti, de razodete niso. Nečistost ga Bogu svražniga dela, veliko nadlog mu nakopava, in preklet spomin za seboj puša. Nečistnik gerdo ljubi svoje telo, in zavolj svojiga slabiga telesa, dušo in telo pogubi.

Čisto živeti je scer v začetku težko, kakor trudnim nogam na stermo goro iti, pa če se človek premaguje, čedalje lažej živi, potlej lohka, in veselo, in od čistiga veselja njegovo serce poskakuje. O Feliks! Moje besede skerbno ohrani, in po mojih naukih živi.

Angeli sim to obljubil, vstal, in šel; majhno sim hodil, in ugledal hišo s. Čistosti. Okoli in okoli je bila odzidana; in nisim mogel do nje. Svetoželja je hitela vrata najditi, jih je našla, pa terdno zaklenjene, in vratarico per njih. Sim Angela vprašal: Kako je vratarici ime, de vem po imenu jo ogovoriti, in jo lažeji sprositi mi odpreti? Angel mi je odgovoril: Vratarici je ime Sramožljivost; ta sosebna prijatlica svoje čiste gospe. Pred vratarico grem, jo ponižno po imenu pozdravim, in ji rečem: Ljuba Sramožljivost odpri mi, de pred tvojo gospo grem se naučiti, kako čisto živeti, in prečistimu Bogu dopasti. Ona me ni hotla v obraz pogledati, le v tla je gledala, in odgovorila: Pojdi nazaj od koder si prišel, ni varno vsakimu človeku verjeti; ti ne bom odperla. Veliko sim ji pravil od svojiga spreobernjenja, in de nič slabiga ne mislim, pa ona mojih obilnih besedi nevoljna, jih ni hotla poslušati, in je le eno odgovarjala: Pojdi nazaj, pojdi nazaj. Kadar sim vidil, de per nji nič ne opravim, sim Svetoželjo poklical, in jo prosil mi pomagati. Svetoželja ji je pričevala od mojiga svetiga namena, in de s svetam božjiga Angela pred. S. Čistost želim. Vratarica je Svetoželjo po glasu poznala; v njo svoje oči povzdignila, se veselila nje prihoda, in ji rekla; Ljuba moja prijatlica, si uslišana, in berž bom odperla, ker vem, de ti nikoli ne hodiš s slabimi.

Kadar sim dosegel, kar sim želel, je moje serce od veselja poskakovalo, pa moje veselje se je hitro v žalost prevernilo, ker sim druge zaklenjene vrata vidil, in serdito vratarico per njih. Kaj bo zdaj? Sim žalosten rekel, moje veselje je hitro minilo, O božji Angel! Eno smo sprosili, te ne bomo molgi. Kako je ti vratarici ime, ktira le z ojstrimi očmi človeka prestraši? Ti vratarici, mi je Angel odgovoril, je ime Grobost. Ta je serčneji od une, in čez božjo voljo se nikdar ne da, ne sprositi, ne premagati, raji umerje; jest jo bom prosil, in sprosil; brez moje pomoči bi bilo vse tvoje perzdevanje zastonj. Angel je pred vratarico Grobost šel, in ji rekel: Vem, ti si sveta služabnica svoje svete gospe, pa ne boj se, in odpri popotnimu Feliksu, kar zavolj svoje duše v to sveto hiši želi. Jest sim njegov Angel varh, Svetoželja je per njem, in tudi kralj Resnice mu je zapovedal tvojo gospo s. Čistost obiskati. Vratarica Grobost, kadar je te besede slišala, in Angela poznala, je odgovorila: Jest ti vse verjamem, in bom odperla, ker svojimu kralju se staviti ne smem, vender bom nerada odperla. Božji Angel, ti povem, de le spoštovanje do kralja, in do tebe me sprosi; Svetoželje ne bi poslušala, in nar sveteji ljudje bi me ne napravili odpreti; raj bi si pustila živlenje vzeti. Jest sim menil, de bo berž odperla, pa duri so bile od znotraj zaklenjene; je pozvonila, na to je prišla tovarišica s. Čistost, in od znotraj vprašala: Kdo je? Vratarica Grobost ji je odgovorila: Božjapričnost, ne boj se; odpri, in pelji te popotnike pred našo gospo; pa hitro jih nazaj pripelji. Le takrat se nam je odperlo.

Tovarišica Božjapričnost nas je spremila do s. Čistosti, ktira se je našiga prihoda prestrašila, in nas nobeniga ni pogledala. Ona je bila v belim oblečena, in nje sramožljivo oblačilo je neizrečeno prijetno dišalo. Nje obraza nisim viditi mogel, ker je bila od mene obernjena proti lepi podobi prečiste divice Marije. Nje sveta tovarišica Božjapričnost se nam je nasproti usedla, in čula nad mojim zaderžanjem, de bi ne bilo ne besedice, ne pogleda zoper sveto voljo božjo.

Svetoželja je s. Čistost ponižno prosila me učiti, kako prečistimu Bogu s čistim življenjem dopasi, pa je ni mogla sprositi; ponižno prošnjo je večkrat nedolžno ponavljala, pa ni bila vslišana. Angelu sim se perporočil, mi to dobroto sprositi, pa on ni hotel za me govoriti. Kadar je s. Čistost tolikaj nadležnosti vidila, je svoje usta odperla, in rekla: Me ne boste sprosili; Marija divica se je Angela Gabrijela prestrašila, in z njim malo govorila; jest morem varniši biti od nje, ker sim slaba. Svetoželja jo je nadleževala, pa ni bila uslišana. Sveta Čistost je svoji tovarišici Božjapričnosti ukazala: Te nadležne spremi iz hiše, in terdno zakleni za njimi: tudi s. Serčnosti reci jih skozi une vrata spremiti, in jih zakleniti. Kakor je s. Čistost napovedala, je storjeno bilo z mojo veliko žalostjo in špotam, zakaj vedil sim, de le zavolj mene je s. Čistost serdita bila.

Svetoželja je bila grozno žalostna, jest tudi; sim menil dosti svetih naukov slišati od božje prijatlice s. Čistosti, namesti tih sim bil osramoten. Zavolj mene sta bila tudi moja sveta tovarša zaničevana; spremljeni smo bili od Božjepričnosti in Grobosti, ko bi bili tatje in razbojniki. Moje serce se je hotlo v meni od velike žalosti razpočiti, sim se zunaj usedel na eno skalo, in na ves glas jokal. Tudi sim djal: Jest nevredni grešnik sim tiga špota vreden, pa Svetoželja je vsa nedolžna, Angel še bolj, vender sta bila zavolj mene zaničevana. Angel je k meni perstopil, in mi tako govoril: O feliks! Zakaj si tolikaj žalosten? S. Čistost ni zaničevala, ne mene, ne Svetoželje, tudi tebe ne, tode ona ponižna divica je silno varna in tudi sence kake nevarnosti se boji. Si vidil pred njo sramožljivo podobob prečiste divice Marije, po nji se ona ravna, de prečistimu Bogu dopade. Lih to, kar žali tvoje serce, ti je v nauk, in ti kaže kako varno živeti.

Te besede Angela so nekaj potolažile mojo žalostno dušo, in sim ga vprašal: Zakaj ni bila Svetoželja uslišana? On mi je odgovoril: S. Čistost, kakor sim rekel, je zlo varna, tudi sence kake nevarnosti se boji. Svetoželja ji je všeč, vender podobi dobriga berž ne verjame, ker ni malo hinavcov, ktiri scer sveto govore, v sercu pa drugači mislijo. Tudi ni bilo malo dobrih duš, ktire so z duham začele, z mesam pa sklenile in se pogubile. Čistost ni nikoli preveč obvarvana: če ravno telo ostane čisto, zamore duša ranjena biti, in to je velika nesreča, ker duša spačena je Bogu ostudna, in napravlja v velike očitne grehe.

Ljubi Angel, to je res, vendar zakaj nisi hotel s. Čistost prositi mene učiti: Sej si vidil za mojo dobrožaljno dušo. On mi je dogovoril: Če sim tudi vedil tvojo dobroželjno dušo, vender nisim hotel za te prositi, ker te je stanovitna sramožljivost s. Čistosti obilniši učila, ko vsi nauki. Ona bi ne bila zamogla ti potrebne varnosti tolikaj z besedo perporočiti, kakor ti jo je z dobrim zgledam. Le živi po nji, in ta nauk je zapopadik vsih naukov.

Zakaj pa, mi povej, je Sramožljivost vratarica s. Čistosti? Ta sveta vratarica je s. Čistosti zlo potrebna, mi je odgovoril; brez sramožljivosti ni Bogu dopadljive čistosti. Si vidil sveto vratarico Sramožljivost, pa ona te ni pogledala, in tudi ne želela pogledati. Kaj pomagajo le sramožljive oči; če misli niso? Človek, ktirimu le natorna sramožljivost ubrani gledati, govoriti, ali delati zoper zapovedi, ni zadosti pravičen, in ne bo dolgo brez očitnih grehov; če strah boji ubrani, to je pravičnost. Ljubi in imaj sveto sramožljivost iz ljubezni do Boga, in do svoje duše. Kdor ima prederzne, ali razujzdane oči, želi viditi, ali prostovoljno gleda, kar se ne spodobi; ali želi od drugih viden biti, in ni čist per Bogu. Oko je polno presijaniga strupa, skušnjave ratrosi, in skušnjave pobera; vsa bogaboječnost, ali razujzdanje duše je v očeh. Kdor je v resnici sramožljiv, je v vsim; se ne smeja slabimu gvorjenju, tudi ne govori kar zamore nevarno biti; ni vesel svoje lepe podobe; se oblači sramožljivo; se ljudi druciga spola ogibaj; slabim svojiga spola, veliko manj druciga spola se nikolj rad ne perdruži: grozno natanko ve, kako je per slehernimu človeku, ali perložnosti se zaderžati. Ti posnemaj to sveto vratarico Sramožljivost, ne le po unanjim, ampak tudi v sercu, in bodi sramožljiv v svojih mislih, de ne misliš, ne premišljuješ, nočeš zvediti, ali viditi, kar ti Bog prepove. Nikolj ne pozabi, in zmiraj pomni, de Sramožljivost je vratarica s. Čistosti.

Če vratarica Sramožljivost, sim Angelu djal, sveti Čistosti tilokaj pomaga, zakaj ima drugo, Grobost? On me je učil, rekoč: Sim že pravil, de čistost ni nikolj preveč obvarovana, ker ima veliko sovražnikov. Sramožljivost je s. Čistosti zlo potrebna, vender ina ima še drugo, Grobost, od ktire ti morem nekaj povedati. Ti vratarici sploh ljudje pravijo Grobost, pa nje pravo ime je Serčnost, in nje sveta gospa jo le tako kliče, kakor si ti sam od nje slišal. Zakaj pa, sim vprašal, so ji pervo, in pravo ime prevergli? Kdo si je to zmislil? Hudobni so si to zmislili, mi je Angel odgovoril, in ti bom povedal zakaj. Hudobni od gerdiga poželjenja obsedeni, niso nikolj dognani, nedolžne skušajo, in jih zapeljati žele. Če se jim slabe duše udajo, so njih prijatlice, in visoko hvaljene; če so pa Bogu svete, so od razujzdanih zaničevane, in jim vse spoštljive imena dajejo Lih taka je bila s. Serčnosti. Ker je bila serčna in stanovitne v zapovedi, in je bila perpravljena raji umreti, ko grešiti, so razujzdani iz jeze ji rekli Grobost; tudi drugači so jo zaničevali, pa ona nič ne mara za vse to. Sramožljivost in serčnost ste eniga duha: Kadar razujzdani skušajo s. Čistost, ji Sramožljivost pomaga jih odpraviti; če sama ne more, pokliče Serčnost ali Grobost na pomoč, ktira se serčno vojskuje, in ubrani svojo gospo s. Čistost. Ona ne posluša obetov, ne mara za njih očiščenje, se njih jeze ne boji, in vse premaga. Tudi ti, o Feliks delaj tako, de svojo dušo ubraniš pred hudobnimi; bodi sramožljiv in serčen.

O dobrotlivi Angel, ki me lepo učiš, želim še to od tebe zvediti, kakšno služno opravlja Božjapričnost? Ta tovarišica s. Čistosti se mi nepotrebna zdi, ker dve vratarici Sramožljivost in Serčnost, ali Grobost za čast svoje gospe obilno skerbite. Angel mi je tako odgovoril: Večkrat si že slišal, de s. Čistost ima dosti sovražnikov; eni tih so vidni, drugi nevidni; pred vsimi ona želi obvarovana biti. Pred silo unanjih sovražnikov jo obvarujete dve sveti služabnici Sramožljivost in Serčnost ali Grobost: pred zalazovanjem notranjih ali nevidnih sovražnikov jo obvaruje Božjapričnost, ktira je nikdar ne zapusti. De moje govorjenje prav umeš, poslušaj kar ti bom zdaj pravil.

S. Čistost je zlo ponižna, in svojo slabost ponižno spozna; ona ve, de prevzetna divica je nič, ali malo vredna; to ponižno spoznanje svoje slabosti je začetik zdraviga strahu, in vsiga dobriga; in za to ima neodločeno tovarišico Božjapričnost, ktira jo zmiraj opominja Boga nikdar pozabiti. S. Čistost jo rada posluša, in nad svojim sercam čuje, de ga tudi kaka huda mislica ne ognusi; tudi skerbi, de si ne da nobene perložnosti v greh: slabosti pa, ktire jo napadajo, serčno premaguje, ker Boga ima zmiraj pred seboj. Božjapričnost se nikoli ne loči od s. Čistosti, ali dela, ali moli, ali govori, ali posluša, ali se napravlja leč, ali leži, ali vstaja, ali drugo dela, je zmiraj pre nji, in to je njena velika sreča. S. Čistost se iz božjiga strahu sebe in drugih boji. Za to smo bili, sam si pravil, do nje in od nje spremljani ko tatje, in razbojniki. Ona ni tebe slabo sodila, pa tebe in sebe se je bala iz božjiga strahu.

O Feliks! Blagor tebi, če te nauke prav umeš, in po njih živiš. Bodi varen, bodi sramožljiv, serčen, na Boga nikoli ne pozabi, boj se sebe in drugih, ino boš čisto živel, in prečistimu Bogu dopadel. Angelu sim odgovoril: Z božjo pomočjo bom delal, kakor me učiš. Potjel sim mu djal: Veliko dobriga sim slišal od tebe, in od drucih: svetih služabnikov nebeškiga kralja; vender ne vem, če še kaj potrebujem, in te ponižno prosim mi povedati. Svetoželja je Angela prehitela, rekoč: Sim slišala praviti, de tukaj blizo je s. Ponižnost velika božja prijatlica, tudi perserčna prijatlica vsih dobrih duš; če hočeš, jo obišimo. Angel je rekel: Svetoželja prav govori, potrebno ti je, o Feliks! S. Ponižnost obiskati. Ponižnost si scer našel per vsih bogaboječih tiga svetiga mesta, ker brez nje ni nič dobriga, vender bolji je jo samo viditi, in jo poslušati. Jest sim obema odogovoril: Le hitimo do nje, iz serca želim jo spoznati, in bogati, ker vem, de Boga le ponižne ljubi.

Feliks obiše s. Ponižnost

Blizo hiše s. Čistosti je bila majhna in nizka hišica s. Ponižnosti. Čistost in Ponižnost, mi je Angel rekel, ste sosebne božje prijatlice, pa tudi med seboj se percej ljubite, za to niste ena od druge deleč, de se lažeji obiskovate. Na ti gori je še ena sosebna božja služabnica, namreč s. Pokoršina, duhovna hči s. Ponižnosti; pa s. Pokoršino bomo potlej obiskali. Prej se moreš od s. Ponižnosti učiti, in le potlej boš rad poslušal njeno sveto hčer Pokoršino.

To je Angel gredoč govoril, in me peljal pred majhno in nizko hišico s. Ponižnosti. Svetoželja je poterkala; vratarica je odperla, in vprašala: Koga išete per ti revni hiši? Angel ji je odgovoril: Popotnik Feliks naš tovarš želi s sveto Ponižnostjo govoriti, in se od nje kaj dobriga naučiti. Vratarica se je tih besedi prestrašila, in zavpila: Nikar tako ne govori. Kaj se bo dobriga Feliks tukaj naučil, ker smo vsi slabi? Svetoželja je vratarici odgovorila: Ne verjamem, de bi v hiši s. Ponižnosti slabi bili: vsaj ona je sveta. Vratarica je dogovorila: Rada verjamem, in vem, de naša gospa Ponižnost je bogaboječa, vender ona pravi, de je od vsih nar slabeji. Angel je vratarici rekel: Kralj Resnice vaš gospod je našimu tovarišu Feliksu zapovedal jo obiskati; tedaj pojdi ji povedat, ga pred se vzeti.

Vratarica je komaj Angelu verjela, ker ga ni poznala, vender je šla. Kadar je bila odšla, sim Angela poprašal: Zakaj vratarica zaničuje svod rušino svoje gospe s. Ponižnosti? in zakaj brani do nje? Angel mi je tako odgovoril: Vratarici je ime slabost: to nizko ime si je sama zvolila s perpušenjam s. Ponižnosti. Ona ni slaba, ampak sveta; vender meni de je slaba, kakor se je od svoje ponižne gospe naučila. Ona nobeniga, ampak le sebe zaničuje; če je ona od svojih soslužabnic ponižno govorila, je le za to, de bi ne bila kake hvale deležna. Kar je ona govorila, ni iz hinavšine, ampak iz resničniga serca, ker je iz ponižnosti tiga prepričana.

Vratarica Slabost je prišla nazaj povedat, de Ponižnost nas ne more uslišati. Jest sim bil tiga odgovora zlo žalosten, pa Angel, prej s podobo človeka perkrit, je vratarici nekaj časti svoje angelske natore razodel, in ji rekel: Nazaj pojdi, in svoji gospe povej, de more Feliksa pred se spustiti. Vratarica od nebeške svetlobe božjiga Angela prestrašena, je skoraj omedlela; pa Angel ji je rekel: Ne boj se, pojdi, in berž pridi nazaj. Storila je tako, in odgovor pernesla: Ponižnost je v vaše želje dovolila. Takrat je bilo moje serce obveseljeno. Angel in Svetoželja sta pred menoj v hišo šla, jest pa za njima težko, ker so bile vrata zlo nizke. –– Sim se perpognil, vender sim komaj v hišo mogel. Nič lepiga ni bilo v tisti revni hiši; vse je bilo slabo in beraško. S. Ponižnost je v svoji majhni kamri nizko sedela, pa je berž vstala, kadar je nas vidila priti. Angelu se je globoko perklonila, Svetoželjo, in mene prijazno pozdravila, potlej je žalostno rekla: Zakaj k meni pridete modrosti iskat? Kako bom jest druge učila, ki sim naukov drugih potrebna? S timi in drugimi besedami se je poniževala, in se prejete časti resnično sramovala, kakor je njenje rudeče obličje pričevalo. Tiga ni govorila iz hinavščine, ampak iz sramožlive resnice; zakaj hinavšine ni v hiši svete Ponižnosti; hinavšina je nar huji napuh, in v ponižni duši je ni.

Komaj sim v nje nizki hram mogel iti; Odkrit in majhne postave, sim z glavo do stropa dosegel. Sam per sebi sim mislil: Res, de previsoki ljudje ne morejo biti per s. Ponižnosti. Velikani bi mogli klečati tukaj. Angel in Svetoželja sta s. Ponižnost prosila me učiti, ker je to volja božja. Ona se je nesrečno branila, zdihovala, in jokala. Angel ji je vnovič zapovedal me učiti, Svetoželja, in jest sva jo lepo prosila, in vsi trije smo jo komaj napravili.

S. Ponižnost mi je tako govorila! Ljubi moj Feliks! Britko in težavno mi je te učiti, ker malo vem, in mlačno živim: permorana te bom učila, kakor sim od cerkvenih učbenikov naučena, pa nikar ne misli, de jest živim po svetih naukih, ktire boš od mene slišala. Poslušaj.

I. Če hočeš po božji volji ponižen biti, se skerbno varuj gerdiga napuha. To vsak ve, pa kdo se spozna? Napuh je presijan, in neviden strup, ktiriga je prevzetni duh v serce pervih starišov slil: to žalostno in škodljivo erbščino imamo vsi. Težko ga poznati, ker napuh je pijanost duha; če te napuh huji gospoduje, težeji ga poznaš, ker te lažnjivo prepriča, de si kaj. Napuhnjenc je enak pijanimu beraču; za mizo per vinu moško sedi, in razsaja. Je reven in vsiga potreben, pa svoje revšine ne spozna, in svojih cunj ne vidi, ker je njegov um od močniga pitja zmešan. Ta revež more beračiti, de le živi, pa prejete dari je slabo obernil; se je upijanil s tim, kar od dobrotnikov sprosi, in se s tim povišuje, kar bi ga ponižati moglo. Prevzetni človek je ravno tak: on nič svojiga nima; usmiljeni Bog mu je dal, kar ima, on pa se hvali, baha, in se povišuje z božjimi darmi. Velika pijanost duha, in hudobna nehvaležnost je to.

II. Bog sovraži, in štrasuje napuhnjene; on ljubi ponižne, in jim pomaga. Vsigamogočni, in usmiljeni Bog je začetnik, in delivic vsiga dobriga; on ve našo nepremožnost, čerti in ponižuje nehvaležne, ktiri svoje hvale išejo. Bog je veliko Angelov v pekel vergel, ker so do sebe dopadenje imeli; on je perve stariše, kralja Nebuhodnosarja, Antioha, Herodeža, in dosti drugih strašno ponižal, ker njega niso hotli hvaliti. Bog se za svojo čast goreče vname, in v svojim serdu prevzetnike pohodi. On ponižne, in le ponižne ljubi in jih povišuje, ker za njegovo čast skerbe, in svojo zaničujejo. Premisli: –– Napuh je lepe Angele v gerde hodiče premenil, kako bo prevzetni človek Bogu dopadel?

III. Ne hvali se, in ne povišuj se z nobeno rečjo, temveč le hvali Boga usmljeniga delivca dobriga. Kaj imaš, veš, zamoreš, ali delaš, de bi ne bil od Boga prejel? Duša, telo, zdravje, moč, premoženje; gnada, in vse je le od njega. Če pa si od njega vse prejel, zakaj mu dolžno hvalo odjemlješ? Le Boga hvali, zahvali, in povišuj, sebe nikoli. Če si več od drugih prejel, ojstreji odgovor, in sodba te čaka, ker si hišnik, ne gospodar božjih darov. Slabosti in grehi so tvoje žalostno premoženje; če kaj dobriga imaš, ali delaš, ni tvoje, ni iz tvoje moči, temveč iz gnade, ktire nisi vreden. Če dobro delaš, in se s tim hvališ, ti bodo tvoje dela iz grešniga napuha opravljenej, ali od njega spridene, v obsojenje.

IV. Ne povikšuj sebe, in nobeniga ne zaničuj. Ti ne veš, če si ljubezni, ali serda vreden; ne veš, če boš zveličan, ali pogubljen; ravno tako ne moreš od drucih vediti. Ti ne boš, ne sebe, ne drucih sodil, ampak Bog, ktiri bo slehernimu pravično povernil. Nektiri so dobro začeli, potlej grešili, in v svojih grehih umerli; nektiri so bili veliki grešniki, pa so se spreobernili, in se zveličali. Savel, velik sovražnik božje cerkve, je nezasluženo milost prejel; Judež je od Jezusa odstopil, in se pogubil. Veliko tacih zgledov je zapisanih v svetim pismu, de si zmiraj ponižen, in nobeniga ne zaničuješ. Farizej se je v svojo pravičnost zanašal, in colnarja zaničeval, pa farizej je bil grešnik, in je s svojo ponižnostjo sprosil milost. To naj te prepriča od škodljivosti grešniga napuha, in od potrebe zapovedane ponižnosti.

V. Bodi resnično ponižen. Ponižnost je v sercu ne na oblačilih, ali v govorjenji. Ponižni so le ti, ktire Duh Božji resnično poniža. Uboštvo, bolezen, sila, in drugo hudo le potlači človeka, pa le gnada S. Duha ga resnično ponižnega dela. Varuj se hinavske ponižnosti, ktira je nar hujši napuh. Ne ponižaj se, de bi bil od ljudi povišan, ampak bodi resnično ponižen, de boš od Boga povišan. Če si ponižen, dokler nisi svarjen, ali zaničevan, je premalo; če zavolj svarjenja, ali zaničevanja svoj prevzetni strup razlivaš, nisi ponižen, ker prava ponižnost ostane stanovitna. To ti rečem, de se skerbno premisliš, pravično sodiš, in se ne zapeljaš.

VI. Brez ponižnosti ne moreš Bogu dopasti, ker brez ponižnosti ni prave božje službe. Le ponižnost te prepriča tvojiga dušniga uboštva, in te perganja iz serca moliti, in sebi potrebne gnade sprositi. Veš, de molitev prevzetniga je Bogu ostudna, le molitev ponižniga mu je dopadljiva. Kako boš v cerkvi ponižno molil, če se pred njim ne ponižuješ? Le ponižnost te uči pravo pokorščino, in brez ponižnosti ni Bogu dopadljive pokoršine. Le ponižnosti ti daja poterpežljivost v nadlogah, usmiljenje z bližnjim, strah pred nevarno perložnostjo, krotkost v zaničevaji, spozanje grehov, perpravno voljo tudi bodeče nauke poslušati, modrost v govorjenji, varnost v vsim, Bodi tedaj ponižen, de Bogu dopadeš.

VII. Ponižen si, če si zlo perzadevaš čedalje ponižniši biti, ker se zmiraj bojiš premalo ponižnosti imeti. Nisi ponižen, če se pravičniga šteješ, ampak če se zaničuješ, in sebe nevredniga imaš. Če si ponižniši, bolj spoznaš svojo veliko spačenost in nevarnost; to te čedalje bolj ponižuje, de v božjim strahu živiš. Le verjami, de se nikdar popolnoma ne spoznaš; za to čedalje bolj skerbi sebe spoznati, pravičniši, in ponižniši živeti.

VIII. De boš ponižen, premišljuj svetost, in modrost božjo, ponižniga Jezusa, ponižno divico Marijo, in ponižne sužabnike božje; premišljuj svojo spačenost, slabost, nevarnost, skušanjave, grehe, in nevednost; tudi smert, sodbo božjo, večnost, in karkoli te ponižuje. Bodi zmiraj majhen v svojih očeh, vedno živi v božjim strahu, in tako boš od Jezusa povikšan. O Feliks! Boga iz serca prosi ti pomagati po vsih tih naukih živeti: ti nauki niso moji, ampak božji; Boga hvali za nje, ker on je začetnik vsiga dobriga. Zdaj pojdi v miru.

Jest sim silno rad te svete neuke poslušal in potlej sim odgovoril: O s. Ponižnost! Nikdar jih ne bom pozabil. Ona me je ojstra pogledala, in ojstro okregala, rekoč: Zakaj mi praviš s. Ponižnost? Zakaj me žališ? Zakaj mi rečeš, kar nisim? Če mi terdno ne obljubiš, ne več tako govoriti, nikdar več pred moje obličje ne pridi. Sebe ne smeš povikševati, pa tudi ne drugih neumno hvaliti. Resnična hvala je nevarna, pa lažniva je grešna. To ojstro svarjenje me je s sramoto napolnilo, nisim mogel njeniga razserjeniga obličja prestati, ves sim bil osramoten, in prestrašen. De bi jo potolažil, sim ji ponižno rekel: Moje besede so bile iz priprostiga, ne pa iz hudiga serca; nisim iz nobene hinavšine govoril, ampak kakor sim od drugih slišal. Ona se ni dala od mojih besedi utolažiti, in mi je ojstro rekla: Če me drugi lažnjivo povikšujejo, mi je njih neumna hvala zoperna, kakor tvoja; tiga nečem slišati, in tiga nikoli ne govori. Nisim vedil ji odgovoriti, ves osramoten sim spred nje šel.

Kadar sim zunaj bil, sim Angelu rekel: Ni ta, ki sim jo obiskal, s. Ponižnost, sim djal, zakaj je bila neizrečeno huda, in me je ostro svarila, ker sim ji rekel, kar je? Angel me je učil, rekoč: Vsi ponižni ljudje so taki, lastne hvale ne morejo terpeti, tudi resnično hvalo sovražijo. Ktiri so ponižne duše, ne delajo ko hinavci, ktiri se ponižujejo, de bi bili ponižnim peršeti; kdor je resnično ponižen, tudi resnično sovraži vso hvalo, ker je svoje nevrednosti prepričan. Kdor meni, de je ponižen, ni ponižen. Napuhnjeni ne vidi svojih grehov, ponižni ne vidi svojih dobrih del. Napuhnjeni, če tudi nektere svoje unanje grehe vidi, jih pomanjšuje, ali izgovarja; ponižni, če vidi svoje dobre dela, se z njimi ne hvali, le Boga hvali, in meni de veliko manj dobriga dela, kakor je njegova dolžnost. Hvala ali zaničevanje razodeva serce. Ako bi bil ti s. Ponižnost, kar scer ni perpušeno, zaničeval, bi te ne bila svarila; ker pa si jo hvalil, je bila silno razžaljena. Pred drugimi jo vselej imenuj s. Ponižnost, pa nji nikar tako ne pravi, de njene duše ne žališ.

Tvoji nauki, ljubi Angel, mi pričujejo od sosebne bogaboječnosti s. Ponižnosti, mi pomagajo sebe spoznati, in ponižno živeti: pa zakaj, poprašam, se je ona branila me učiti, ki je od Boga tako razsvetljena? Ravno za to, pravi Angel, se je zlo branila tebe učiti, ker je ponižna. Napuhnjeni niso perpravljeni naukov drucih ljudi poslušati, ker menijo, de nič ne potrebujejo; oni hočejo več vediti od vsih, in menijo vediti tudi kar ne vedo; druge hočejo učiti, in svoje hvale per tim išejo; če tudi prav uče, jim ni mar tako živeti. Napuhnjeni se iz lastniga dopadenja v vse reči vtikujejo; ponižni se tudi v potrebnih opravkih boje od napuha skušani biti.

Od kod pa ima s. Ponižnost toliko lepih naukov? Angel meni: od Boga, ktiri ponižnim gnado daje, in svoje skrivnosti razodeva. Ponižni spoznajo svojo slabost, za to radi molijo, in Bog njih prošnje uslišuje, kakor je sam obljubil; jim daje modrost svetih, in vse, kar potrebujejo k zveličanju. Nektiri bogaboječi kristjani so brez vse posvetne učenosti, vender božje reči zlo razumejo, in od njih vedo prečudno lepo govoriti. Nasproti so drugi, posvetni modrijani visoko učeni in prebrisani, pa v pobožnosti so silno nevedni. Bodi ponižen, in boš moder. Resnično je to, sim mu odgovoril, in po tvojih naukih bom skerbel bogaboječe živeti, de modrost v meni prebiva. Sveti Angel božji! Še to mi povej: pred hišo s. Poterpežljivosti, od ktire sva se zdaj menila, si mi rekel, de ima blizo sebe sveto duhovno hčer Pokoršino; kje je? Angel mi je odgovoril: S. Pokoršina je tukaj blizo v majhni hiši, in hitro pridemo do nje.

Svetoželja je pred Angela stopila in mu rekla: Prosim se Feliksu povedati, kako je s. Pokoršina hči s. Ponižnosti? Angel mi je tako govril: S. Pokoršina je duhovna, pa resnična hči ponižnosti, ker brez ponižnosti ni pokoršine. S. Ponižnost premišljuje popolnoma oblast vsigamogočniga Boga, spozna dolžnost njemu se podvreči, se mu resnično podvrže, in tako je s. Pokoršina rojena. Prave pokoršine ni brez prave ponižnosti; kdor ni ponižen, ni pokoren; kdor je pokoren, je ponižen. Če se pokoršina ne iz-haja iz ponižnosti, ni nič vredna, ali je slaba: je iz strahu, ali iz lakomnosti, ali iz hinavščine, al od drugod. S. Pokoršina resnična hči s. Ponižnosti je polna vsih dobrih lastnosti svoje bogaboječe ponižne matere, je ponižna, revna, hitra, poterpežljiva; ona želi, in dela, karkoli ji je zapovedaniga, če le zamore, in če je po volji božji. Če ne zamore, saj želi; če ni po volji božji, je le zvesta Bogu, če pa ji je mogoče in perpušeno, se popolnoma podverže, in stori brez vsiga godernjanja. Angelu sim odgovoril: O kako ljuba, nedolžna, in pridna je s. Pokoršina! Le pelji me do nje, de se naučim v ponižni pokoršini živeti. On mi pravi: To je tudi moja misel, ker ponižno pokoršino spoznati je velika modrost, in to delati je sosebna svetost. Le pojdi za menoj; ona je tukaj blizo, de se s svojo sveto materjo lohka pogostim pogovarja.

Feliks obiše s. Pokoršino

Zraven hišice s. Ponižnosti je bilo majhno prebivališe njene duhovne hčere s. Pokoršine. Kjerkoli sim prej bil, sim vrata najdel zaperte, tudi vratarja, ali vratarico per njih; per nekterih sim mogle zlo prositi mi odpreti, tukaj pa ne. Hiša s. Pokoršine je zmiraj, in vsim odperta, mi je Angel rekel; ona nima, ne vratarja, ne vratarice. Nad tim sim se čudil, pa me je učil, rekoč: S. Pokoršina vedno želi, in je zmirej perpravljena vsim ljudem po volji božji streči, za to ima po dnevi in po noči hišne vrata odperte, de potrebni ljudje brez vsiga zaderža do nje gredo, ali služabniki njenih oblastnikov brez pomude do nje morejo. Ona nima nobene služabnice, ker je raji v pokoršini vsih, kakor enimu samimu človeku zapovedovati. Vse sama opravlja, pa poterpežljivo, kakor jo je njena sveta mati Ponižnost učila.

Angel sim poprašal: Zakaj ima zmiraj odperte vrata tukaj na samoti? Se ne boji slabih? Angel mi je odgovoril: Pod oblastjo kralja Resnice se ni hudobnih bati; ako bi tudi hudobni v nje hišo prišli, in ji zapovedali, kar Bog prepove, bi jih ne poslušala. Ona je vsa ponižna in pokorna, pa le božjo voljo delati, zoper njo nikoli; ona je ponižne, pa ne mehke duše. Ako bi ji pa hudobni zapovedali storiti, kar sme bi bila tudi njim pokorna zavolj Boga.

Govorjenje Angela mi je dopadlo, in sim zlo želel jo poznati. S. Pokoršina nas je že deleč ugledala, nam naproti pertekla, in ponižno rekla: Dobri ljudje, kaj od mene želite? Zamorem v kaki dobri reči vam postreči? O, sim djal, očitno se vidi, de je s. Pokoršina res ponižna hči ponižne matere! Svetoželja ji je tako govorila: Naš tovarš Feliks, ktiri je nekaj časa po svoji volji v nepokoršini živel, želi s teboj govoriti se popolnoma pokoršine naučiti. S. Pokoršina me je vprašala: Je resnično, kar tvoja tovarišica govori? Resnično, sim ji odgovoril. Če želiš, mi ona pravi, po božji volji živeti, in se svoji volji resnično odpoveš, me veseli, in te bom rada učila.

Nar prej mi odkrito in resnično obljubi svoji volji se odpovedati; to je nar potrebniši, pa nar težeji; Vsim rečem se človek ložeji odpove, ko lastni volji, če pa tiga ne stori, per njem ni prave pokoršine. Nobena stvar ni huji od lastne volje, ni gada bolj zvitiga in škodlivišiga od nje. Sim ji obljubil. Tvoja obljuba mi dopade, je rekla, in je potrebna, pa prehitro ne verjami sebi, in vedno čuj nad svojim sercam, ker človek od greha spačen se zapeljuje; nevideno in nečutno se zapeljuje, tudi, kadar meni iz dobriga serca božje volje iskati. S. Pokoršina me je potlej vprašala: Si bil per moji dobri materi? Ravno zdaj, sim odgovoril. Si pa pepravljen vse delati, kar te je z zgledam in z besedo učila? Iz serca želim, sim djal. Če si njeniga ponižniga duha poln, boš moje besede rad poslušal, po njih sveto živel, in blagor ti bo. Obljubiš za terdno svoji slabi volji se odpovedati, in sveto voljo božjo vselej delati? Bom, sim ji terdo odgovoril. Ta moja beeda: Bom, je tako strašno s. Pokoršino razkačila, de od svete jeze ni mogla berž govoriti; bistro in serdito je v me gledala, in jest neumnež nisim vedil, kaj ji je, ali v čim sim jo razžalil, potlej sim zvedil.

Dolgo me je serdito gledala, potlej mi ojstro rekla: O lažnik, in prevzetnik! Rekel si, de si bil per moji dobri in ponižni materi, pa ni res; de si se zlagal, še tvoje govorjenje obilno spričuje. Ponižno sim ji odgovoril: Ne lažem, resnično sim bil per s. Ponižnosti, naj moja bogaboječa tovarša pričujeta. Angel in Svetoželja sta s. Pokoršini rekla: Res, vsi trije smo bili per tvoji dobri materi s. Ponižnosti. Če si bil, mi je s. Pokoršina rekla, pa njenih svetih naukov nisi poslušal, ali si jih pozabil. Menim, sim ji krotko odgovoril, de še jih pomnim. Če je to res, mi ona pravi, zakaj si prederzno odgovoril? Svoji slabi volji se bom odpovedal, in božjo voljo vselej spolnoval, pa pomoči gnade s. Duha zlo nisi imenoval. Ne veš, de brez gnade božje ni prave pokoršine! Ti si se le z besedo svoji volji odpovedal, in obljubil po božji delati: tedaj upaš v svojo moč, nisi ponižen, tudi ne veš, kaj je kerščanska ponižnost.

Njeno ognjeno svarjenje je moje serce oplašilo, vender sim ponižno odgovoril, de že od mladosti naučen verujem, de brez pomoči gnade s. Duha nič ne morem Bogu dopadljiviga storiti. Zdaj po veri govoriš, pravi, pa če to veruješ, zakaj se spozabiš? O Feliks! Bodi poln resnične ponižnosti, brez nje ni pravičnosti. Moja ljuba prijatlica Čistosmisel te ni našla vsiga po volji božji; potlej si se nekaj poboljšal, pa je še nekaj tamniga in zvijačniga v tebi. Nikdar ne pozabi, zmiraj pomni, in terdno verovaj, de gnada božja, le gnada božja, in nič druciga te ne more ozdraviti; brez nje ni prave, ni serčne, ni stanovitne pokoršine, in ni zveličanja.

To modro govorjenje s. Pokoršine me je z veliko žalostjo napolnilo, in sim tiho djal: Glejte, kako božji služabniki, in služabnice natanko mislijo, govore in delajo! Dolgo sim že na vozki poti, Svetoželja pred menoj hodi, Angel me uči, veliko dobriga sim vidil in slišal, vender še premalo vem, in se malo spoznam. Kakšin bi bil, ako bi še na široki poti, ali v mestu Golufije per razujzdjanih bil? Ta žalostna misel me je grozno ponižala, svojo strašno nevednost in nevrednost sim spoznal, in jo milo obžaloval; mile solze so se mi uderle. S. Pokoršina, kadar me je resnično žalostniga vidila, je bila potolažena, in mi je prijazno rekla: Žalostno spoznanje svoje nevrednosti je začetik Bogu dopadljive pokoršine, ker to spoznanje človeka napravi iz serca moliti, po gnadi s. Duha zdihovati, in v ponižnosti živeti; toraj te bom učila, in ti skerbno poslušaj.

I. Če hočeš Bogu pokoren biti, in svojo dušo zveličati, odpovej se svoji hudobni volji, kakor sim ti v začetku rekla. Ne maj serca razdeljeniga med Bogam in svetam. Svet, meso, hudič niso tvoji gospodje, ampak tvoji sovražniki; le Bog je tvoj stvarnik in gospod; njemu se popolnoma udaj, njegovi oblasti bodi vselej pokoren, in boš srečen vekomaj. Če po svoji volji delaš, se božji volji ustavljaš, in boš nesrečen vekomaj. Karkoli se ti pergodi, preterpi, ako ni Bog razžaljen; če je on pa razžaljen, bodi žalosten; si perzadevaj grehe odvračati iz ljubezni do Boga. Per vsim le božje volje išči, svoje nikoli; tako boš pravične vesti, ponižne in pokorne duše. Svoje volje zoper božjo iskati jer nar hujši napuh; svoji volji se odpovedati, in po božji delati, je vsa svetost. De boš tiga prepričan, poslušaj:

II. Nemogoče ti je Bogu služiti, ako po svoji volji živiš. Kakšna bi bila tvoja božja služba, ako bi brez pokorščine živel? Bog hoče vso tvojo dušo, in ti popolnoma pokorščino zapove; te pravične zapovedi ne moreš spolnovati, če po svoji volji živiš. Tvoja hudobna volja, če je Bogu popolnoma ne podveržeš, bo dosti izgovorov našla zoper zapovedi, jih boš slabo razlagal, in sebe zapeljeval. Če te ponižnost Bogu ne podverže, boš tudi razodete resnice po svojimu napuhu, ali poželjenji razlagal, boš zašel, in ne boš v sveti veri stanoviten.

III. Če svoje hude volje ne ukrotiš, kako boš oblastnikam pokoren, ktirim te je Bog podvergel? Duhovni, in deželni oblastniki so božji namestniki, in naši dobrotniki, ktiri čujejo za našo častno in večno srečo. Njim ne moreš zavolj vesti pokoren biti, kakor ti Bog zapove, ako se svoji volji ne odpoveš. Nepokoršina, razpertno govorjenje, in dosti druciga hudiga se iz nepokorne volje iz-haja.

IV. Tudi med ljudmi ne moreš pravično in pokojno živeti, če svoje volje ne premaguješ. Zmiraj boš imel dosti nepokoja, prepira, in jeze, če nisi ponižne in pokorne volje: boš neusmiljen gospodar, neukreten hlapec, nepokoren otrok, slab sosed, in nič prida človeka. Iz te hude terme boš legal, lažnjivo pričeval, se toževal, in hude reči počenjal, de premagaš, in tvoja volja obvelja. Če si terdovratne volje, boš svet modrih zaničeval, resnici se perderzno ustavljal, boš le svoj napuh poslušal, ne boš hotel svojih zmot ne spoznati, ne poraviti. To, in dosti druciga hudiga se iz-haja iz lastne hudobne volje. Toraj ti svetujem, in zapovem svojo voljo Bogu podvreči; tvoja naj bo z njegovo združena, in le tako boš pokoren. Še več bi bila s. Pokoršina govorila, pa je Slabost, vratarica s. Ponižnosti pertekla, in ji rekla: Tvoja dobra mati, in moja bogaboječa gospa, želi s teboj govoriti. S. Pokoršina ji je odgovorila: Berž pridem. Nam pa je djala: Zdaj nimam perložniga časa z vami govoriti; pojdite srečni. Hitela je k svoji ljubi materi. Zlo žalosten sim bil neprevideniga odhoda s. Pokoršine, in sim Angelu rekel: Škoda de me ni še nekaj časa učila; mar bi bila še majhno per nas, in bi bila le potlej k svoji materi šla. Angel mi je odgovoril: Nauki s. Pokoršine so ti res bili potrebni, pa tudi nje zgled ti je ptoreben. One te je z besedo in z zgledam slušati učila: ti je pokoršino zapovedala, in s tvojo hitro pokoršino te pokorno učila. Ta njena hitra pokoršina je za-te narlepši nauk, ti ravno tako delaj. Ona ni storila po navadi napuhnjenih, ktiri oblastno zapovedujejo, in za pokoršino ne vedo.

To mi dopade, sim Angelu rekel, vender meni se čudno zdi, de me je s. Pokoršina duhovna hči s. Ponižnosti, zavolj majhne besede neizrečeno ojstro svarila, in oblastno zapovedovala. Angel meni: O Felikst! Povej mi, zakaj te je svarila, in ti zapovedovala? Premisli sam, in lohko veš, de le tvoje misli poravnati in tvojo dušo poboljšati. Ona te ni svarila, ali ti zapovedovala iz ljubezni do sebe, ampak iz ljubezni do Boga, in do tvoje duše; oblastno uči, ker je za čast božjo vneta. Ti ravno tako delaj: bodi Bogu in oblastnikam pokoren, ker ona; pa tudi svojim podložnim zapoveduj pokoršino, ker ta jim je potrebna; pokoršino zapoveduj, ne zavolj svoje, ampak zavolj božje časti. Vsi tvoji, in s. Pokoršine nauki, sim Angelu rekel, so po volji božji; pa še nekaj zvediti želim: Kaj meniš, je s. Pokoršina svojiga nizkiga stanu zadovoljna? Angel mi je odgovoril: Če tiga ne veš, malo veš, in si že pozabil, de je ona dobra hči ponižne matere. Kdor rad posluša nauke s. Ponižnosti, je v pokoršini zadovoljen in vesel, ker ve, de bo v pokoršino lažeji zveličan. Napuhnjeni oblastno gospodujejo, in neradi bogajo; ponižni neradi in pravično gospodujejo, in veseli bogajo. Ponižnost uči, de v pokoršini je varnii živeti, ko v oblasti; zavolj tiga so vsi ponižni svojiga niskiga stanu zadovoljni. Ponižni so raji v pokoršini, ker imajo v niskimu stanu manj dolžnosti, manj skerbi, in zmot. Zdaj, o Feliks! Lahko veš, de je s. Pokoršina, dobra hči s. Ponižnosti, svojiga niskiga stanu zadovoljna.

Za vse svete nauke sim se Angelu lepo zahvalil, in potlej mu rekel: Počakajmo s. Pokoršino; morebiti bo kmalu prišla. Angel mi pravi: S. Pokoršina ne bo berž prišla; ona je vsak dan več ur per svoji sveti materi, ker brez njenih naukov ne more svoje službe sveto opravljati: si že slišal, de brez ponižnosti ni pokoršine. To je prav, sim mu odgovoril, prej nisim vedil, zdaj pa vem, de ponižnost in pokoršina ste neodločene. S. Pokoršina me je ojstro svarila, in oblastno učila, vender še premalo, ker prave pokoršine ni nikoli preveč.

Feliks se posvetuje z Angelam, in Svetoželjo: gre sam v hišo s. Pokore na vselej

Svetoželja mi je svetovala Angela poprašati: Je še kaj dobriga v mestu Resnice viditi potrebniga? Angel mi je odogovoril: Vse si vidil ali slišal, kar potrebuješ k zveličanju; le ostani stanoviten, in boš zveličan. Bil si per s. Samoti; od nje si bil naučen od vsiga nepotrebniga, in škodljivega odločen živeti: S. Čisotmisel te je učila skerbno sebe premisliti, svoje serce očiščevati in očistiti, de bi Boga iz zgoli ljubezni do njega služil. Per Božjimstrahu so spoznal, kako Boga se bati iz ljubezni. S. Bogaslužnost ti je dopovedala, kako vsigamogočnimu Bogu služiti. S. Modrost ti je potrebne nauke dala. Od s. Poterpežljivosti si bil naučen vse težave v duhu pokore voljno preterpeti. S. Pokora te je učila, v čim je pravo spreobrnjenje, in kako pravičnost zadobiti. S. Molitev te je skerbno učila Boga dopadljivo moliti, in si potrebne gnade sprositi. Si vidil veliko varnost, sramožljivost in serčnost s. Čistosti. S. Ponižnost, in njena duhovna hči s. Pokoršina ste te ravno kar skerbno učile s ponižno pokoršino Bogu dopasti. Vse potebne neuke si že prejel, po tih sveto živi, in ti bo zadosti.

O sveti Angel božji, perzanesi mi; ti si rekel, vse potrebne nauke si prejel; pa s. Ljubezni nisim še obiskal, vender sim vselej slišal, de je ona nar potrebniši, kraljica vseh čednost, duša vsih dobrih del, začetik in konec vsiga dobriga. Angelu so bile moje besede všeč, in mi je prijazno odgovoril: O Feliks! Tvoja misle je od Svetoželje, za to dobra; vender pa smo Ljubezen že obiskali. Kadaj? Sim ga vprašal. Smo jo že, je terdil. Pa ne, sim mu iz naglosti odgovoril, nismo je obiskali ne. Angel ni bil moje nadležnosti nevoljen, temuč me je tako učil: Ljubezen smo obiskali, ker je per vsih svetih podložnih kralja Resnice. Ona je gnala s. Samoto v pušavo razodete resnice, in sebe premišljevati; je Čistomisel učila po božji svetosti pravično misliti, in delati; je bila per kralji Resnice, ker brez ljubezni ni resnice; Strahbožji je iz ljubezni, kakor si že slišal; ona je duhovno življenje s. Bogaslužnosti;Poterpežljivost pride iz zgoli ljubezni do Boga, in do bližniga; ljubezen je v hiši s. Pokore, ker brez ljubezni ni pokore, ni odpušanja; ona perganja s. Molitev s solzami prositi obilniši gnade čedalje prejemati; uči s. Čistost zavolj Boga svoje slabosti premagovati; s. Ponižnost le od nje živi, in s. Pokoršina le zavolj nje vse pravične zapovedi dopolnjuje. –– Ljubezen je duhovno življenje vsih bogaboječih, in duša vsih dobrih del, pa skrita ostane; dela ljubezni vidiš, nje pa ne; Bog jo daje, jo vidi, in plačuje. Ona ima vse podobe, je zmiraj ena, pa zmiraj drugačna, je stanovitna pa se vedno premenjuje, ali se razodeva pod drugačno podobo: je prijazna in bistra, je krotka in svareča, je pravična in usmiljena, je velika in majhna, je molčeča in zgovorna, je ponižna in oblastna: ljubezen vse to dela, pa je ne vidiš. –– Prosim te pa ne se zapeljati. Napuh, hinavšina, lakomnost, lastna ljubezen, ravno to dela, kar čista ljubezen, desiarno ne iz čiste ljubezni; spačena lastna ljubezen je tudi včasi smiljena, poterpežljiva, ponižna, dobrodelna, pa le na videz dela. Namen dobrih del pričuje od kod je, če iz svete ali spačene ljubezni. Namen svete ljubezni je le božja čast in zveličanje bližniga; namen spačene ljubezni je le lastno dopadenje, ali dobičik. Ta dvojni namen razloži dobre in slabe dela, zveliča ali pogubi, pa to je pred svetam sploh skrito, in le Bogu odkrito. To permora v ponižnosti živeti, nikoli se v svojo pravičnost zanašati, vedno prositi za svetlobo, zmiraj očiščevati svoje serce. Prosim te ne pozabiti tih naukov.

Tvoji nauki, sim Angelu odgovoril, so sveti, čisti, potrebni in meni prijetni. Zdaj tebe in Svetoželjo ponižno prosim mi povedati, kaj mi je storiti; pojdem domu, ali tukaj ostanem? Kaj bo moji duši bolji, želim zvediti in storiti. Svetoželja mi je odgovorila: Ljubi moj Feliks! Le tukaj ostani; vem, tudi per hudobnih ti je mogoče pravično živeti, pa težeji. To je moja misel, vender, kar bo Angel rekel, more obveljati. Angel je besede Svetoželje potrdil, in jest sim obema rekel: Iz serca vama bom pokoren, pa zvediti želim, per kom naj tukaj ostanem? Angel mi je odogovoril: Feliks, sam veš kako slabo si na široki poti, in na golufnim mestu živel: toraj moreš v hiši s. Pokore vse dni svojiga življenja biti. Tvoji svet je dober, sim Angelu rekel, pa ne vem, če bom mogel vse delati, kar mi bo zapovedovala: Želim in se bojim, terpljenja sim vreden in potreben, vender ….! Kaj hočeš reči? Mi je Angel nekoljko ojstro odgovoril. Če si terpljenja vreden in potreben, zakaj si pomišljuješ? Hočeš brez terpljenja se spokoriti, in v nebesa itit? Pomisli, kaj in koliko si terpel na poti pogubljenja. Si že pozabil, koliko nepokoja in nadležnosti si prestati mogel, in zraven dosti bolečiga pečenja svoje vesti? Terpel si dosti za večno pogubljenje, se pa terpeti bojiš za nebeško kraljestvo? –– Tebi ne bo preveč, ali predolgo, če v pokori do smerti živiš, ker tvoje življenje je kratko, terpljenje majhno, plačilo pa veliko in večno. Jest sim z očmi v tla svareče besede božjiga Angela poslušal, in polej mu serčno odgovoril: Svoje slabosti sim žalosten, in se hočem Bogu v dar dati vse dni svojiga življenja; samo prosim, spremita me do s. Pokore. Gremo tje, pa jest sim hitel, in skoraj Svetoželjo prehitel. Sim ugledal vratarja Sovraštvo, pa se ga nisim nič bal, ker mi je njegovo dobro serce že znano bilo. Kadar sim pred njega prišel, me je berž poznal, in prijazno poprašal, kaj hočem? Svetoželja mu je namesti mene odgovorila: Ta moj tovarš Feliks želi v ti hiši do smerti biti. Vratar me je ljubeznivo pogledal, in mi rekel: S. Pokora bo tvojiga prihoda vesela, le serčno in stanovitno jo bogaj. Sim se mu perporočil, in šel v dvoriše s. Pokore. Angel me je za roko prijel, vstavil in učil, rekoč: Kadar boš pred s. Pokoro prišel, poklekni, in jo kleče prosi te med svoje vzeti. Angelu sim pohlevno odgovoril: Ponižujem se rad, in bom storil, kar si mi zapovedal, vender tvoje zapovedi ne umem. Vratar mi je rekel: S. Pokora bo tvojiga prihoda vesela: zakaj jo morem prositi me med svoje vzeti? Angel me je učil, rekoč: Božja milost je neizrečeno velika, vender grešnikov dolžnost je se poniževati. O de bi ti vedil, kako velik dar je pokora! Smertni greh zaničuje Boga, tapta Jezusovo sveto kri, dušo ognusi, zapre nebesa, odpre pekel; resnična pokora vse to popravi, za to je sosebni dar usmiljeniga Boga. Hudodelnik v smert obsojen bi svojiga sodnika, kleče rad prosil mu odpustiti, in bi za veliko sreče štel s poniževanjem, z žalostjo, in z majhnim terpljenjam smerti oditi. Če le pomisliš, kaj je telesna smert memo večniga pogubljenja, se boš rad ponižal, in prosil v stanovitni pokori živeti. Angelu sim odgovoril: Te zahvalim z podučenje; še prej sim bil perpravljen se poniževati, zdaj pa tudi vem, zakaj se morem, in bom rad storil, kar si mi zapovedal.

Angel mi je rekel: Prav si odgovoril, pa le skerbi stanoviten ostati. Zdaj sam pojdi do s. Pokore, se ponižaj pred njo in bogaj, pa mene in Svetoželje ne boš več vidil; povsod bova scer per tebi, pa nevidna. Boga ljubi, njega se boj, njemu služi, stanoviten bodi v njegovi službi; per sodbi bom tvoj tožnik, ako me ne poslušaš: le živi sveto, de v moji družbi Boga hvališ vekomaj. Besede Angela so moje serce presunile in me prestrašile, solze so se mi uderle, in kadar sim si solzne oči brisal, sta Angel in Svetoželja zginila, sam sim ostal v dvoriši s. Pokore. Ves čas svojiga življenja nisim enake žalosti občutil; potlej sim mislil, in djal: To je skušnja moje stanovitnosti; tudi učenci so bili Jezusoviga odhoda žalostni, pa jim je bilo dobro, tudi meni bo tako: naj se zgodi božja volja. Kadar mi je vidna pomoč Angela in Svetoželje zginila, sim bil ponižniši, sim svojo žalost bolj čustil, in le v Boga svoje upanje stavil. Sim šel pred s. Pokoro, pred njo pokleknil, in jo ponižno prosil: Zavolj božje milosti, in Jezusovih ran te prosim me vzeti med svoje otroke; tukaj želim biti vse dni svojiga življenja. S. Pokora mi je prijazno rekla: O Feliks! Tvoja dobra folja je Bogu všeč, pa le obljubiti je premalo, moraš tudi po volji božji v pokori živeti. Boš pokoren Bogu, meni, s. Pokorjenju in s. Postu? Ti si že bil v ti hiši, in nekoliko veš kako živimo, tudi veš, de si pokore potreben, toraj mi odkrito povej, kaj misliš? Drusiga ne mislim in ne želim, sim ji odgovoril, ko v pokori biti do smerti. S. Pokora je zahvalila Boga, moje ime, perimik, deželo, starost in dan mojiga prihoda zapisala, potelj mi je ukazala vstati, in mi je serčnost dala. Je berž po svoji služabnici poklicala s. Pokorjenje, in njenu me v oblast dala. Vsi previvavci hiše s. Pokore so bili mojiga prihoda veseli, so Boga hvalili, in so me prosili v dobrim sklepu stanoviten ostati.

V pričo Boga, Marije, vsih svetnikov, in vsih ljudi svojo veliko slabost spoznam: prve dni svojiga stanovanja v hiši s. Pokore je bilo moji slabi natori neperljudno: zgodaj vstajati, dolgo premišljevati in moliti, delati, se postiti, in drugo ni bilo mojimu telesu všeč, pa božja gnada mi je pomagala, hitro sim se pervadil, potlej lahko in veselo živel. Čudno premenjenje je bilo v meni: prej sim po svojih hudih željah v grehih živel, vender nisim bil vesel, ker me je vest pekla; potlej sim v solzah veselo živel; moji grehi so bili zmiraj pred mojimi očmi, sim jih malo obžaloval, pa če sim jih bolj obžaloval, veseliši sim živel, ker sim v božjo milost, in v zasluženje Jezusovo terdeji upal. Velikokrat sim mislil, in djal: O hvala bodi usmiljenimu Bogu, ktiri me je po svoji veliki milosti od pogublena rešel, kamor sim hitel s svojim slabim življenjam! O zapeljivi svet, o zmoteni Adamovi otroci! Vi se na pameti mešate, ker veliko terpite za iti med hudiče, v večno pogubljenje. Mar bi Bogu sveto služili, ktiri tukaj plačuje dobre dela s čeznatornim veseljam s. Duha, po smerti pa jim sebe vživati daje na vekomaj.

O zapeljane duše! Permislite, in slepo ne hitite v večno pogubljenje. Bolji je mir vesti od veliciga bogastva; bolji in slajši so solze od vsiga strupeniga veselja sveta. Vernite se iz vsiga serca k usmiljenimu Bogu; zakaj plačilo greha je večna smert, plačilo prave pokore je večno življenje. V pokori, v solzah, v božji službi hočem stanovitno živeti, de Jezusa pravičniga sodnika prijazniga najdem. Vedno ga bom prosil tudi mojim zapeljanim bratam in sestram gnado dati prave pokore, de jest in oni pridemo v sveto družbo Marije, Angelov, Apostelnov, Merternikov in drucih Svetnikov usmiljeniga Boga ljubit in hvalit vekomaj. Amen.