Popotnik (Fran Studenko)
| Popotnik Fran Studenko |
| |||||||||||
Popotnik je prišel do vrha gore in se ustavil. Ozrl se je nazaj po dolini, ki mu je ležala pod nogami. Solnce jo je obsevalo s svojimi poslednjimi žarki, da so se svetili pozlačeni križi vrhu cerkva, a niže doli po travnikih in logih in nad hišami je ležalo nekaj, kakor polumrak. V tem polumraku so se svetile edino še bele ceste, domovina popotnikov, in bile so videti kakor srebrna verižica na temnem telovniku.
Popotnika je spehala strma pot v goro in na čelu so mu visele potne kaplje. Sedel je na bližnji kamen ter uprl pogled po dolini. Dolga pot je ležala pred njim. Ko jo je nastopil, je solnce komaj pogledalo izza gora, a sedaj se že poslavlja. Prišla sta oba do svojega cilja. In kadar človek doseže kar je želel, se rad ozre nazaj na pota svojega trudi, premeri jih še enkrat z očmi svojega spomina in takrat vidi vse bolj jasno. Tudi popotnik se je zamislil nazaj. Jutranja megla je še pokrivala na gosto dolino, ko se je vsedel na kamenje ob cesti, da pooužije skromno jed, ki mu je ostala vsled varčevanja od večerje. Prišel je po cesti kmet s težkimi, okovanimi čevlji in debelo srebrno verižico ter se tudi vsedel na kamenje poleg njega.
»Kam je namenjen vaš korak?« vpraša popotnik.
»V mesto po opravkih. Vest mi ni dala miru. Moram iti. Sosed mi je rekel, da sva si jaz in osel čisto podobna – po trmi in po razumu. Tega ne morem pretrpeti. Naj razsodi pravica. Ker me je on tožil zaradi mejnika, mu moram vrniti. Takrat je dobil on, ker ni sodila pravica, a sedaj moram jaz.«
Popotnik je molčal in šel dalje. Samo enkrat se je ozrl nazaj in videl kmeta, ki je privzdigoval pete kot bi mu kuril vrag pod njimi. Po hoji se pozna duševno stanje človekovo. Ob cesti je stal skromen spomenik. Star je bil in težko so se že čitale na njem besede, ki so povedale, da je ubil tukaj brat svojega rodnega brata. Zamislil se je popotnik in čudno se mu je zazdelo, da je malo naprej zopet lepo znamenje s podobo Križanega. O, gotovo se je brat-ubijalec spokoril in v zadoščenje za svoj greh naredil to znamenje kot pričo svojega obžalovanja ... Ali bogve, če bi danes ne ubil še drugega brata, ako bi ga imel. Spokoril bi se še enkrat in morda bi bil še čistejši kot pred grehom ...
Dvignila se je težka megla v višavo in pred popotnikom se je zasmejala bela gostilna. Solnce je bilo že visoko, noge so pešale in udje so zahrepeneli po počitku in okrepčilu. Stopil je v pivsko sobo. Kmet z razmršeno brado je sedel pri mizi in podpiral glavo z rokama. Gostilničarka, rejena ženska, je sedela pri njem in šivala. Molčala sta, kajti kmet je dremal, da si ravno je imel še polno kupico pred seboj. Morala je biti že dostikrat polna pred njim.
»Kam ste namenjeni?« vpraša gostilničarka popotnika.
»Po svetu!«
»Daleč?«
»Daleč,« odgovori popotnik.
In pravila na je gostilničarka o kmetu, ki je dremal pri sosednji mizi. Prodal in zapil je že polovico svojega velikega premoženja. Kmalu bo šlo vse na boben. Plačuje drugim, da ga hvalijo in častijo, doma pa strada žena s sedmerimi otročiči. Ravnokar je prodal vola, a v zadnji noči ga je s tovariši že polovico pustil v gostilni.
Tako je govorila gostilničarka in pristavila, da se še njej zdi hudo, ko vidi, kako ljudje po nepotrebnem zapravljajo svojo srečo. A popotnik je videl v dno njene duše, kjer se je smehljala kača škodoželjnosti: Kajti kmetova nesreča veča njeno blagostanje in naj jezik govori, kar hoče, prikriti vendar ne more zadovoljnosti nad pogubo bližnjega ...
Popotnik je hitro plačal svoj zapitek in hitel dalje. Solnce je žgalo in pot je bila prašna, da se je dvignilo, kakor oblak nad cesto, kadar je prišel voznik mimo. Težko je čakal večernega hladu.
Njegova pot je krenila navzgor. Drevje je stalo na gosto ob cesti in mu dajalo blagodejno senco. Solnce se je vedno bolj nagibalo na večerno stran in popotnik je že z očmi poiskal selo, kjer se odpočije od dnevnega truda. Pot pa je šla vedno bolj navzgor.
Tedaj je došel slabotno žensko. Težko je hodila, kajti nosila je še eno bitje pod srcem. Bila je videti trudna in plašno se je ozrla na popotnika.
»Kam gre vaša pot, neznani tujec??« vpraša boječe.
»Daleč še, daleč,« odgovori ta.
»Prosim vas, bodite tako dobri in hodite nekaj časa z menoj. Bojim se, da bi se na poti ne zgrudila od slabosti. Zdi se mi, kot bi bil to moj zadnji dan. Daleč imam še do doma, hiš ni blizu naokoli, a meni se zdi, da ne naredim niti sto korakov več.«
Popotniku se je smilila in šel je vštric nje molče.
Ko prideta do prve hiše, sede žena na obcestni kamen in reče: »Do tu in ne več dalje. Ali ste tako usmiljeni, da greste v to hišo prosit konja in voz. Peš ne pridem več. Dopolnjene so ure in končane moči.«
Iz hiše se je čula glasna molitev. Ko vstopi popotnik utihnejo. Razodel je gospodarju ves položaj in ga prosil, da bi uslišal prošnjo onemogle žene.
»Ne morem! Konj je truden,« reče gospodar trdo.
»A vendar, saj menda ni več dalje kot dve uri in plača kolikor računate,« prosi popotnik.
»Jaz nisem kupil konja, da bi vozil druge iz blata in pri tem sam škodo tepel. Kar pojdite, ne dam nič!« Glas je bil surov in trd, kakor so surovi ljudje, kadar je treba pomagati bližnjemu ...
Popotnik je zaloputnil vrata in odšel. Žena ni ničesar rekla. Molče je vstala in šla dalje. K sreči ju doide voznik, ki se je prazen vračal prati domu. Z ženo sta se poznala in ta jo je vzel na svoj voz. Popotnik je voščil srečno pot in težak kamen se mu je odvalil od srca.
Ker se je solnce bližalo goram in so pešale udom moči, je mislil popotnik na prenočišče. Dogodki prošloga dne pa so ga navdali s strahom. Morda ga prvi gospodar, pri katerem prosi postelje, nažene s psom ... In morda se v popotniku vsled tega nehote vzbudi slepa strast, da izvrši nepremišljeno dejanje, ki mu lahka pokoplje srečo vesti ...
Ozrl se je naokoli. Prijazen hribček se je dvigal na njegovi desni. Tja gori mu je splaval pogled in opazil je na vrhu gosto grmovje in veliko visečo skalo. Kakor nalašč zanj. Tam ne bo izkušnjave in razočaranja, ampak mir in tihota in zvezde mu bodo sijale v obraz.
In napotil se je v strmi breg ... Prišedši na vrh do svojega cilja in opazujoč umiranje solnčnih žarkov nad dolgo in široko dolino so splavali še enkrat mimo njegove duše spomini prebitega dne. Potem pa je zamahnil z roko in si postlal z listjem pod skalo.
In ko je legel, je obrnil svoj obraz v skalo, kajti za njegovim hrbtom nad dolino se je vila strupena megla, neprijetna in mrzla kakor čreda ljudi, brez srca in brez duš ...