Popotovanje Miška Zmetenka in Lenarta Berigeljca

Popotovanje Miška Zmetenka in Lenarta Berigeljca Janko Barle

Izdano:	Slovenec 23/191–192, 195–204, 206–207, 209–210, 212 1895
Viri:	dLib 22. 8., 23. 8., 27. 8., 28. 8., 29. 8., 30. 8., 31. 8., 2. 9., 3. 9., 4. 9., 5. 9., 6. 9., 9. 9., 12. 9., 13. 9., 16. 9., 17. 9., 18. 9.
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Danes ni bilo, včeraj tudi ne, — pač je že nekaj let od tistega časa. Ponosna dolenjska prestolnica dvigala se je že ravno tako na bregovih počasne Krke, kakor se dviguje danes, vender železnica ni še žvižgala v njenem obližji, dasi je že ondaj nepremično stala dolga vrsta hišic gori na bregu, katerim so rekali: železnica. Novo Mesto, oj ljubeznjivo mestece, koliko ugodnih spominov se obudi v duši vsakega onega, kateri je tamkaj kedaj trgal hlače na šolskih klopeh! V duhu gledam one častitljive meščane, prijazne hišice, katere so se vsele tje ob temno zeleni Krki, spominjam se naših iger in zabav tam na loki pri vojašnici, gori pri Božjem grobu, spominjam se vožnje po Krki in lepih izletov v okolico, s kakovo se more ponašati le malokatero mesto. In oni počrneli gradovi, kateri so se porazvrstili po vseh bližnjih hribih in gričih, gledali so nekako resnobno na prijazno mestece, kot da premišljujejo o svoji nekdanji slavi in cvetu. Oj, davno je že minula njih bolja doba, ne pa tako Novemu Mestu, kateremu se, kakor se nam zdi, odpira bolja bodočnost. Naj bi le bilo tako!

Lepšega življenja si pač ne moreš misliti, kot je bilo dijaško življenje v Novem Mestu. Oni, kateri so jedenkrat prestopili v višjo gimnazijo, hej, to so bili gospodje, takovih malo, katerim smo se mi nižji spoštljivo odkrivali in jih skoraj malo nevošljivo gledali v njihovi slavi. Nu, pa tudi nam ni ničesar manjkalo, zabave in iger je bilo dovelj, tako da se je prav rado pozabilo na knjigo, posebno pa pri onih, katerim so rojile v glavi hudomušne mušice, kar se je zgodilo tudi pri onih dveh junakih, o katerih mislim ravno pripovedovati. Spoštovani Miško Zmetenko bil je novomeške krvi, drugače po svojem dostojanstvu slušatelj drugega gimnazijskega razreda. Posebno bister, so rekali, da ni bil, pač ga je pa narava obdarila s precejšno postavo, tako, da bi ga precej v drugem razredu zapisali mej vojake. Tak pa ni bil njegov prijatelj — mali, živi in nagajivi Lenart Barigeljc. Sicer se ni mogel potožiti, da bi imel slamo v glavi, ali ker njegovih starišev ni bilo v mestu — prišel je z dežele, — da bi ga včasih malo obrzdali, veselila ga je bolj igra in pa postopanje, kot pa knjiga. Res jo je pritolkel do tretjega gimnazijskega razreda, ali nič prav resno ni mislil na učenje. Majhen, kakor je bil, našel je v tretjem razredu kakovih osem častitljivih velikanov, kateri so na obče zahtevanje ponavljali tretjo šolo, in on je bil ves srečen, če se je smel pridružiti njim, kateri se z vsakim sošolcem še prijazno razgovarjati niso hoteli. V njihovi veseli družbi bilo mu je prav povšeči in marsikaterega popoldneva, ko so bili drugi sošolci v šoli, popihal jo je s katerim od njih v bližnje hladovite gojzdiče, kjer se je našlo mnogo zabave in bilo vsekakor bolj prijetno, kot pa v zaduhli in soparni šolski sobi. Drugih zabav, kot kopanja v šmihelskem potoku, vožnje po Krki niti treba ni omenjati. Ni čuda, da se je v takem veselju našemu Lenartu prav hitro približal konec šolskega leta.

Kaj bo pa zdaj? – –

I kaj bode! Nič dobrega. Ko bi se naš prijatelj mej letom večkrat povprašal, kaj neki bode, če dobi spričevalo, v katerem bodejo mrgolele kljuke, izvestno bi se mu malo bolje omilila knjiga, in trudil bi se, da vsaj nekakov prvi red prinese domov; ali kdo bi mej letom na to mislil?

Bilo je vročega poletnega popoludne, zadnje dni pred koncem šolskega leta. Naš spoštovani Lenert Barigeljc, kateri ni mej letom nikdar ljubil samote, korakal je povešene glave gori mimo častitljive kapiteljske cerkve, mislil je in mislil, vender se ni mogel ničesar pravega domisliti. Pogledal je iz one čarobne visočine na ono lepo okolico, katera je svetlela v solnčnem sijaju, in misli so mu odhitele tja čez gore v domačo vasico na rodni dom. Kako se je veselil druga leta onega trenotka, kadar mu je bilo odhiteti tja čez gore, kjer so ga veselo pričakovali stariši, ljubeči bratje in sestrice, dobri gospod župnik in drugi znanci, vender letos mu je misel na ta trenutek grenka in žalostna. Kolikokrat so prihajala od doma pisma, proseča in preteča, naj se malo bolje uči, naj ne stori sramote s svojim slabim spričevalom, vender on je bil tedaj gluh za svarilne besede očetove in za ljubeče prošnje materine. Prekasno je vse!

„0j mati, mati, preč je, preč

Zgubljeno je zgubljeno

To leto se ne vrne več“

šepetal je in jo zavil tja mimo starinskih zidov kapiteljskega vrta na takozvane „šance“. Kolikokrat se je ondukaj lovil in igral, vender zdaj je korakal mirno in žalostno, še celo pogled na loko, kjer je z drugovi tolikokrat bil žogo, ni mu mogel razvedriti otožnega srca. Legel je tja v travo, podprl si brado s komolci in tako zrl v božji zrak.

„Poglej ga no, modrijana, ti pa gotovo premišljuješ, kje bi se napravil most za dolenjsko železnico“ —, oglasi se nekdo, smejoč se za njim.

„Tega pač ne, pač pa mislim, kje bi bil najkrajši pot doli na loko, da te doli zakadim, ti jezik strupeni ti“ — odgovori Lenart, ko zagleda že gori omenjenega Miška Zmetenka.

„Morda bi se vender malo preje premislil, ti uboga stvarca“ — zasmeje se Miško in ponosno zravna svojo junaško postavo. Gleda ga nekoliko časa poredno, potem se pa še on k njemu vleže. Stvar je bila skoraj poravnana, posebno ko začneta govoriti o koncu šolskega leta, katero je obema delalo precejšne preglavice.

„Nič dobrega ne bode!“ — pravi Miško. — „Sicer sem doma vedno obetal, da bode prvi red, vender kakor vidim, je vse po vodi splavalo. Moj oče je resnoben mož.“

„Moj tudi.“

„Lahko bi se mi kaj primerilo, ko prinesem sad svojega jednoletnega delovanja domov.“

„Meni tudi.“

„Ne vem, kaj da storim.“

„Jaz tudi ne.“

Modrovala sta naša junaka precej časa in gledala doli v zelenkasto Krko, katera se je leno vijugala tja doli proti vzhodu. Solnčece potapljalo se je za gore, a našima prijateljema so ž njim zahajale zadnje nade. Hudomušni Lenart Barigeljc žvižga ono prelepo narodno pesem:

„Oj sijaj, sijaj solnčece, Oj solnce rumeno!“

Vendar solnčece še zadnjikrat pozlati starodavne „šance“, kot da mu hoče odgovoriti:

„Kako bom s'jalo solnce, K' sem silno žalostno“,

in skrije se za gore.

„Jo že imam,“ oglasi se čez nekoliko časa Lenart; „veš kaj, Miško, kaj, ko bi midva malo pogledala po svetu in šla tja, kjer solnce „gori gre“, morda se do tedaj domači viharji, kateri nas čakajo, nekoliko poležejo. Kaj misliš?“

„To res ne bilo napačno. Pa pojdiva.“

„Dobro, če je tebi povšeči, meni je tudi, doma naju tako in tako nič veselega ne čaka. Poskusiva, kako je po svetu, kdo ve, kje najdeva srečo. Svet je velik, ali ne?“

Obema pade velik kamen od srca. Porazgovorita se še marsikaj o potovanju, katero sta sklenila nastopiti na dan konca šolskega leta, a ko mesec pomoli svoje okroglo lice izza kapiteljskega vrta, korakata bolj veselo vsak na svoje stanovanje. Nobeden ni o njiju naklepu nič vedel, le nagajivi mesec muzal se je norčavo gori na temnomodrem nebu, kakor da je znal, da ju ne gleda onega večera zadnjikrat, nego da bode imel večkrat srečo, biti njiju spremljevalec in priča na njiju potovanju. Bodi staremu svatu to veselje!

II.

V domači vaški šoli bila nam je nekako najmilejša pesenca, ona stara:

„A, a, a Šola se konča.“

Da ste nas le videli, s kakovim veseljem smo popevali to pesenco. Prva kitica se je še nekako popevala z naravnim glasom, v tretji in četrti se je že kričalo, a ko smo prišli do pete, katera glasi:

„U, u, u

Zdaj le brž domu.

Šest tednov bomo rajali,

Brez vse skrbi pohajali.

U, u, u

Zdaj le brž domu“

tedaj je prikipelo veselje do vrhunca. Oči so se iskrile, lica so žarela, usta so bila odprta, kar se je najbolj dalo, mirno sedeti ni bilo več možno – to ni bilo več petje, to je bil vrišč bojnih trum po dobljeni zmagi. V gimnaziji ni več takovih pesenc, ali konec šolskega leta vendar mogočno deluje na mlada dijaška srca. Jeden se veseli sadu svojega truda, drugi godrnja na krivičnost učiteljev, tretji se v srcu veseli, ker je dobil več, kot se je nadejal, le oni, kateri so najzadnji, ostanejo mirni in poparjeni. Na krivico se ne morejo tožiti, ker so dobili to, kar so zaslužili, a srce polni jim žalost za zgubljenim letom, če količkaj čutijo, ker:

„Ura zamujena Ne vrne se nobena.“

To sta čutila tudi naša znanca: spoštovani slušatelj drugega gimnazijskega razreda Miško Zmetenko in prevredni obiskovalec tretjega razreda Lenart Barigeljc. Prvi je dobil štiri kvake — toraj pošteni tretji red, a drugi imel je tri. Bila sta seveda preveč značajna, da bi opustila ono, kar sta sklenila o svojem potovanju (seveda strah pred očetovo palico je njiju značaj še bolj utrdil) in tako jima ni kazalo drugega, kakor potovati. Določenega načrta za potovanje nista imela, ker sta se ravnala po načelu : svet je širok in povsod zanimiv.

Neka druga stvar krčila je nekoliko njiju pogum. Žepa obeh sta bila prazna, preprazna. Kaj sem rekel, prazna, ni res; Miško je premogel pravi pravcati četvrtak ali patakon, a Lenart je gospodaril s celim grošem t. j. 5 novč. a. v. To res ni mnogo, ali dober slučaj ju je nekoliko obogatil. Lenartova gospodinja — ljubeznjiva teta mlademu gospodičiču, kateri se je v Ljubljani za gospoda učil in preje obiskoval novomeško gimnazijo, izročila je Lenartu dvajset novčičev, da kupi jedno gimnazijsko izvestje, katero bode ona poslala svojemu sorodniku. Te dve dvojači pa nista šli za izvestje, nego sta ostali za ta čas v Lenartovem žepu. Čemu mu izvestje, ker ga ni smel domov prinesti, ker bi ga dobra ženica precej poprašala, kako je zlezel v šoli. Pridržal si je toraj dvajset novčičev in sklenil, da jih pri priliki pošteno vrne, kar je tudi storil. Imetje naših dveh popotnikov se je toraj precej povečalo, kakor se vidi iz sledečega kazala:

Imetje Miška Zmetenka … 4 novč.

Imetje Lenarta Barigeljca … 5

Svotica za naročeno, ali ne

kupljeno izvestje … 20

Vse skupaj … 29 novč.

Beri: devetindvajset novčičev a. v.

Mnogo res ni bilo, vendar nekaj pa le. In bolje nekaj, kakor pa nič, če tudi nekateri ljudje pojo:

„Men' vse jedno je, Če 'mam d'narcev al' pa ne.“

Nu, pa saj sta imela naša popotnika še drugih dragocenostij, a to sta bili dve luli ali fajfici, brez katerih seveda nista mogla biti kot „vzorna“ dijaka. V boljih časih pušil se je iz lulic duhan, s katerim so ju preskrbljevali novomeški vojaki, a t sili porabilo se je tudi razno listje. Posebne prtljage razun onega, kar sta imela na sebi, seveda nista imela, kdo bi kaj seboj vlačil na tako daljno pot, saj ju je še ono spričevalce v žepu tako težilo. Tako preskrbljena odpotila sta se naša znanca po svetu.

Potrpežljivi čitatelj naj ne pričakuje od mene kakovega zemljepisnega opisa tega potovanja. Ni bil namreč namen naših popotnikov, da se učita zemljepisja, tega sta se naučila zadosti mej letom v šoli, a tudi jaz, kateri opisujem po njiju pripovedovanju najbolj znamenite dogodke njiju potovanja, ne morem tega izvršiti, ker nisem bil njiju sopotnik. Vender to, kar sta mi pripovedovala, hočem precej točno pripovedovati.

III.

Slovo bilo je kratko. Sošolci so se veselega sred poslavljali, da odhite vsak na svoj dom, a naša popotnika, katera domov nista smela, obrnila sta jo po prašni cesti tja čez novomeški most proti znamenitemu novomeškemu predmestju: Žabji Vasi. Res se je jima srce nekoliko krčilo, ko so se zgubljevale zadnje novomeške hišice, ali kaj sta hotela? Nazaj ne smem, naprej ne vem, sta dejala, vendar pogled v daljavo ju je ohrabril, vrezala sta si pri Cikavi vsak jedno leskovko — zvesto sopotnico na potovanju in veselega srca korakala proti Št. Jernejski dolini. Prijazno se je cesta vila med gozdiči, na desno širili so se senčni Gorjanci a doli ob njihovem vznožju porazvrstili so se prijazni gradiči. Oj leto, leto, če si tudi vroče, kako si lepo v svoji bujni rasti, a posebno v taki lepi dolini, kakor je ona, katera se začenja tam okoli Št. Jerneja. Ni čuda, da je pesniku pri tem pogledu vskipelo pesniško srce; zapel je pesen dolgo, celi hvalospev, katere seveda ne bodem v celoti objavil, pač pa le nekoliko vrstic, da tako vsaj nekoliko otmem pozabljivosti neznano pesem, neznanega, vendar navdušenega pesnika. Poslušajte le začetek, koliko pesniškega vzleta:

„Ljuba fara šentjernejska

In ta ravnina dolenjska,

Oj ti prelepo polje

In tud' te vinske gore.“

Sicer je to še le začetek, vendar že precej določno nariše celo okolico — nje lepota odseva v vsaki besedi, kaj bi bilo čudno, če je potem pesnik vzdihnil:

„Daleč take ni ravnine

In tako fruhtne doline,

To Ljubljanci povedo,

Ki po vince dol' gredo.“

Toraj ne samo domači, nego tudi tujci hvalijo ta „precartan kraj“, kakor se imenuje ta dolina v jedni sledečih kitic. Vendar ne mislite, da privlači ljudi samo lepota kraja, tukaj se dobijo tudi druge dobrote v obilni meri, kakor pesnik poje:

„Ljudje tukaj dobro živijo,

Purmane, gosi redijo,

Kjer je kakšen trahtament —

Vaga trebuh čez en cent.“

Žali Bog, da naša prijatelja nista potovala tod takrat, ko bi bil kakav „trahtament“, pa sta se morala tako zadovoljiti z na pol zrelimi hruškami in jabolki. Ni namreč kazalo, da bi se tako kmalo poseglo že v društveno blagajno. Vroče je res bilo, a prahu tudi dosti, vendar k sreči dokaj senčnih dreves, kjer sta se v senci večkrat odpočila. Pri takem poči vanju se je jedenkrat skoraj nesreča pripetila. Miško hotel je namreč počitek vživati v polni meri, pa je zato izvlekel iz žepa duhan in si počel tlačiti lulico. Nevem, ali iz nerodnosti ali pa po nesreči, potisnil je cevko nekoliko preveč v lulico, katera se je pri tem razbila in Miška precej hudo v roko vrezala. Kaj je hotel, zavezal si je roko in oplakoval dragoceno, potrto lulico. Od sedaj pušila sta po redu oba iz jedne pipe in tako še bolj utvrdila medsebojno prijateljstvo.

V prijaznem Št. Jerneju nista nikogar „pohodila“ ker je že davno poldne odzvonilo, a popoldne nista hotela v posete. Sicer ne bi bilo napačno, ko bi pohodila katero od prikupljivih gostilen, vendar ni kazalo, če se spomnimo onega, kar smo že gori povedali o njiju imetku. Seveda brez vsakega spomina pa tudi nista mogla dalje, zato sta si kupila pri Tavčarju za 3 novčiče zavitek duhana, kateri jima je že precej pošel, in odrinila veselo dalje.

Vozovi so ju večkrat srečevali in dohajali na cesti ravni, kot da jo je z ravnalom načrtal. Vsak voz je vzdignil oblak prahu, ali tudi sladko nado v mladih srcih, da se bode na vozu morda vendar dobil še kakav prostorček za trudna popotnika. Vendar sta se dolgo ogledovala naša znanca zaman, dokler ni tam že blizo Kostanjevice zaropotal za njima voziček, na katerem se je vozil s svojo materjo njiju prijatelj in Miškov sošolec Peterček Barič. Srečna mati, vesela svojega sina, kateri je dobro dovršil, ni mogla, da ne bi poklicala na voz Peterčkovih prijateljev, kar sta ta dva storila z vso prijaznostjo. Peterček se je sicer malo začudil njiju zgodnjemu potovanju, vendar je skoraj zasledil, v katerem grmu čepi zajec, seveda, da ni svoji materi ničesar o tem povedal. Kostanjevica bila jim je skoraj za hrbtom, ravno tako tudi Sv. Križ, a naša popotnika sta se rada sprijaznila s Petrovim povabilom, da ga spremita prav na njegov dom, kateri je bil že bolj tam na vznožju Gorjancev. Precej velik mlin naslonil se je na bregu malega gorskega potočka v senci košatih dreves, a ob potoku povešale so belkaste vrbe svoje dolge vejice. To je bila Petrova domačija.

Solnce je že poljubljevalo vrhove gora, a v onem gorskem zakotju na vznožju ponosnih Gorjancev je bilo tako, tako prijetno. Mlin je jednolično ropotal, potoček je šumel in se lesketal v zadnjih solčnih žarkih, a mnogoštevilna perutnina, posebno pa zgovorne race in blebetave gosi, kakor da so se hotele še do sita nablebetati, predno se odpravijo k sladkemu počitku. A, kar je naša popotnika najbolj ganilo, bil je ljubeznjiv, vesel sprejem njiju prijatelja, kateri se je čez dolgo časa zopet vrnil v domači mlin. Vsakdo mu je veselo stisnil roko, vsakdo imel je zanj prijazno besedo, bilo ga je vse veselo, ker je dobro dovršil šolsko leto. Lenart Barigeljc se je živo spomnil takih sprejemov pretekla leta, ko se je tudi on veselo vračal na svoj dom. Tudi njega so onega dne tako pričakovali, tudi njega so se onega dne njegovi stariši, bratci in sestrice nadejali in pogledovali, od katere strani bode jo primahal domov, vendar pričakovali so ga zaman. On se potika pri tujih ljudeh, — domov ne sme! Oj ti nesrečna lehkomišljenost!

Seveda, da je bilo domačemu sinu in njegovim gostom marsikaj pripravljeno. Onega dne snažili so baš potok in nalovili mnogo gorskih ribic. Kako so pač dobro dišale spečene na masti! Kar pohrustale so se, posebno sta jim pa naša popotnika naredila vso čast. Ni čudno, saj že od jutra ni bilo nič toplega v želodcu!

Pripovedovanja bilo je dovelj, dasi so bila nekatera vprašanja našima junakoma zelo neprijetna, ker so ju spomnila domačih. Utrujena sta tudi že bila, za to sta prav veselo sprejela povabilo prijatelja, da gredo k počitku. Na svežem, dišečem senu, to se je spalo, da nikoli tega! Prav nerada sta se drugega jutra vzdignila, da se odpotita na dalnjo pot. Ali moralo je tudi to biti.

„Ali res ne mislita domov?“ — popraša ju gostoljubni prijatelj, ko ju nekoliko spremlja.

„Ne kaže! Morda si v svetu dobiva kakovo službico, ali kaj drugega, in potem bodeva domov pisala, da nama oproste. Potem bode vse pozabljeno.“

„Čudna sta. Ali mislita, da povsodi že na vaju čakajo. Najbolje bode, da se obrneta domov.“

„Ali sramota, sramota, kako se moreva doma pokazati? In kaj bodejo roditelji rekli?“

„Odpuste vama.“

„Ne moreva, ne. Hvala ti lepa bratec, blagor tebi. Spomni se kaj naju.“

„Z Bogom, srečno hodita. Bog bodi z vama!“

Segli so si prijatelji v roke in odhajali, oni na svoj dom, a naša znanca dalje čez holmce, da prideta h Krki zopet na glavno cesto. Sijalo jutro je mlado in vdihnilo je njima zopet nekoliko poguma v otožna srca. Pri Cerkljah prebrodita Krko in obžalujeta, da ni še ondi mosta, ker jima je ta prevoz izvlekel vsakemu po dva kebra že iz tako prazne mošnje.

Po ravni krški dolini se je ugodno potovalo. Lenart Barigeljc kot zgodovinar — v tretji šoli se že zgodovina uči — prenesel se je v duhu v one davne čase, ko so se ondot sprehajali v svojem slavnem mestu Novidunumu stari Rimljani. Blagroval je one čase, saj ondaj učeča se mladina še izvestno ni dobivala spričeval, katera bi ji zaprla vrata v očetovsko hišo, kot njima dvema. Mislil je pa tudi, kje bi našel lonec starih, zlatih rimskih novcev, da ž njimi osreči sebe in svoje domače, ker jih s svojim spričevalom ni mogel. To je bila pač prazna domišljija, ker se je skoraj oglasil lačni želodec, kateri je našima junakoma narekoval, da si kupita v Krškem za nekoliko novčičev kruha.

Krško je sicer jako prijetno mestece, vendar naša popotnika sta si ga skoraj ogledala. O Valvazorju, slavnem našem zgodovinarju, sta ondaj še malo znala, da bi si ogledala njegovo hišo, a druge znamenitosti pregledala sta na gredoč. Tako sta tam jedenkrat popoludne našla na Savskem mostu, kjer se je ondaj tudi še za pešce mostnina plačala in gledala doli v deročo Savo, katero sta videla oba prvič.

„Kam pa zdaj, ali doli na Hrvaško spremljevaje Savo na njenem teku, ali pa gori po Štajerskem?“ povprašata jeden druzega.

Lenart Barigeljc je bil preje namenjen doli na Hrvaško in potem doli v Bosno, in sicer k trapistom v Banjaluko, ker je nekaj čul, da ondi sprejemajo mlade ljudi v samostan. Ali na meji lepe kranjske dežele — bodi omenjeno, da je imel zelo čuteče srce za svojo domovino — tožilo se mu je, zapustiti ta lepi košček sveta za zmiraj. Če se je tudi preje junačil, tu na Savskem mostu, ko je zadnjikrat uprl svoj pogled proti domačim krajem, kolikor ga niso ovirale gore, zaplakalo mu je srce, a tudi oko mu je rosilo. Rodni dom, domača dežela, ali poznate milejših in lepših besed od teh?

„Veš kaj, v Gorico pojdiva,“ oglasi se bolj trdo Miško Zmetenko. „Ondukajšnji nadškof sprejema dečke v svoje malo semenišče. Naju gotovo tudi sprejme in potem bodejo doma tudi zadovoljni.“

Lenartu obudile so te besede sicer malo upanja, ker se je zopet spomnil svojega spričevala, vendar človek, kadar se utaplja, prijemlje se slamke, tako se je tudi on zadovoljil s tem nasvetom.

„Pa bodi!“ odvrne. „Z nama se bode nadškof menda slabo pomagal. Vendar poskusiva.“

Dolgo sta stala naša znanca še na Savskem mostu in gledala na Kranjsko stran. Bilo jima je nekako tesno pri srcu, sama nista vedela zakaj. Saj vendar nista bila na koncu sveta, če sta gledala kranjske gore, a na drugi strani prostirala se je sorodna bratska štajerska zemlja in vendar bilo jima je hudo. Nista še preje poznala teh občutkov, prvikrat v svojem življenju čutila sta, kako je človeku, ko se proslavlja od rodne zemlje!

IV.

Pot po Savski dolini, posebno še od Krškega do Zidanega Mosta je dokaj zanimiva. Sava napravila si je v teku stoletij sicer ozko, ali veličanstveno cesto med onimi vrhovi, kateri se vzdigujejo ob obeh straneh njenih bregov. Štajerska stran je bolj prijazna, Kranjska je bolj gojzdnata. Bele cerkvice povsod v obližju, kakor doli v dolini, tako tudi gori na hribih, vrsto se s prijaznimi gradišči, kateri se bele izmed košatega drevja.

— „Ali ga vidiš?“ — vsklikne bolj potihoma Miško svojemu prijatelju, ko korakata ob železniškem nasipu tam pri Vidmu.

— „Koga?“

— „Mladega vrabiča. Le tiho, ta je moj“ — pravi Miško in vrže svoj klobuk, da vlovi ubogo revše, katero je skakljalo tam po kamenju. Vendar ni šlo tako lahko, kakor si je Miško mislil. Vrabče, če tudi še majhno, ljubilo je že svojo svobodo in odprhnilo dalje. Miško pa zopet s klobukom za njim. Precej časa traja ta manever, klobuk je bil ves prašan, ali vstrajnost Miškova je vendar le zmagala in bil je naposled srečen gospodar mladega vrabca, kateremu je neusmiljeno zavil vrat.

— „Tega si kasneje spečeva. Kdo mu je pa rekel hoditi po svetu, ko ne zna še letati?“ — in ga spravi v svoj precej globoki žep.

V Rajhenburgu pozdravi ju starodavni grad očetov trapistov, kateri se je mogočno postavil prav gori nad cesto, kot skrben čuvar. Sicer sta mlada popotnika čula o dobrem siru, katerega delajo očetje trapisti, vendar sedaj nista mnogo mislila o njem, ker sta imela pečenko v žepu. Dolina se je tja proti Blanci precej razširila in tam ob Savi, kjer so ju vabile v svojo senco zelenkaste vrbe in pepelkaste trepetljike in topole, hotela sta si malo odpočiti. Lenart hotel je nekoliko zadremati, a Miško, katerega je vrabec v žepu že zelo težil, hotel je pripraviti pečenko. Sel je k Savi, oskubil vrabca, otrebil in opral, potem pa napravil mali raženj, zakuril ogenj in prirejal slastno jed.

— „Nu, kaj je z vrabcem, si ga že gotovo pojedel“ — popraša Lenart, ko se je čez precej časa zbudil.

— „Naj ga pes odnese, škoda je bilo klobuka. Kdo bi mislil, da se bode tako osmodil. Ves črn je bil, dasi sem jako pazil. Kdo bi ga jedel — zagnal sem ga proč“.

— „Ha, ha, ha!“ — smeje se Lenart. — „Vidim, da nisi za kuharja. Zakaj si ga pa dejal gori nad ogenj, da se osmodi. Lepo se strani bi ga nataknil, pa lepo počasi obračal, da bi se mogla mast doli cediti, in jaz kriv, če ne bi bil rumen kot turšičin žganec“.

— „Pojdi, pojdi šleva, zakaj ga nisi ti vzel v svoje roke?“

— „Moral sem ti privoščiti, saj je bil tvoj“ — smeje se zopet Lenart. Malo je manjkalo, da se nista še skregala, preje nego sta se odpotila proti Sevnici, kamor sta prispela, ko je stalo solnce še dobro visoko.

V Sevnici je imel Lenart teto, seveda, da je ni obiskal. Ne bi mu morda škodilo, ker bi se tamkaj dobil marsikater masten zalogajček, a tudi bi ga teta gotovo napodila, da opusti potovanje in se vrne domov, spričevalo ga je zadrževalo, da je ni obiskal. Tavala sta popotnika po lepem Štajerskem trgu, kateri se je tako prijazno namestil pod ponosnim gradom, kateri je razširil svoje bele, prostrane zidove, kot čuvaj nad trgom. Ponosen grad brez vsake šale, le škoda, da je hotel njega vlastnik in njegovi somišljeniki preleviti poštene slovenske Sevničane v trde Nemce. Pa se ne bode dalo, Sevnica naj ostane, kakor tudi ime pokazuje, narodni slovenski Tržič.

Okolica Sevnice je prijazna, kakor sta se osvedočila naša popotnika. Le po solnčnem zahodu, ko se sence goste, je človeku nekako čudno tam na Savskem bregu. Sava mogočno šumi, vrhovi gojzdnatih kranjskih hribov, kateri se vzdigujejo na njenem drugem bregu, se vedno bolj črne, jata vran se glasi tam nad gojzdom s svojimi hripavimi glasovi, ponosni grad se v domišliji človeški vedno bolj širi, srce nekako čudno utriplje, tako da je človeku skoraj težko samemu biti. Nu, naša prijatelja tega nista toliko čutila, ker so jima druge skrbi težile mlada srca. Spomnila sta se, kako sta sinoči dobro večerjala pri prijatelju Petru, a tudi ugodno ležišče bilo je ondukaj na svežem senu. Danes ni bilo niti večerje, niti postelje. Drugega ni bilo, kot prenočiti pod milim nebom. Dokler je bilo še kaj ljudi, sedela sta na klopi v malem drevoredu v sredi Sev-niškega trga, kakor da Bog ve kako uživata lepoto poletnega večera. Kasneje vležeta se v drevoredu v travo, ali če je tudi:

„Nocoj res ena fletna noč,

Ker meseci sije celo noč,

Ker mesec sije celo noč“ —

zaspanec le ne pride, če so bili tudi utrujeni udje. Nekaj je bila temu kriva rosna trava, nekaj ojstri, hladni zrak, kateri v Savski dolini posebno brije in tenke hlačice, nekaj pa tudi starodavni nočni čuvaj, ki ju je vsaki čas motil, ponavljaje v vzvišenem glasu, kateri je človeku kar črez ušesa rezal:

„Meine Herren und Darnen,

Lasst euch sagen,

Der Hammer hat i. t. d.“

Bilo, kakor mu drago, v drevoredu se ni moglo ostati, trebalo je poiskati drugega prenočišča. Po kratkem posvetovanju spomnita se prijatelja vabljivega kozolca, kateri je stal tam na samem blizo šole slavnega nemškega „Schulvereina“, kakor sta opazila še po dnevu, ko sta pregledovala okolico. Tamkaj bilo bi že ugodnejše, ali kdo bi ga zdaj ponoči našel. Vendar trebalo ga je poiskati. Hencajte, to je bilo neugodnosti, dokler sta prišla naša popotnika v kasni nočni uri do svojega novega prenočišča. Najpopreje sta imela srečo srečati dva orožnika z nabasanimi pihalniki, katera sta se vračevala s svojega nočnega sprehoda. Tu se je bilo jima moško držati, da sta ju stroga moža pustila v miru in ju nista poprašala od kod in kam. čez nekaj časa evo zopet krdela veselih fantov, kateri so bili precej široke volje, pa bi lahko kateri od njih poprašal: „Ali zabavljaš?“ Vendar tudi teh nočnih sprehodnikov sta se srečno izognila in se že precej približala svojemu cilju. Ali kozolec bil je vsredi polja, rasla je tudi turšica in krompir, v katerem je bil posajen grah kolenec. Ker se je že mesec skril, bilo je precej nerodno stopati po polju. Zdaj se je prelomila krhka turšica, zdaj kol, okolo katerega se je grah ovijal, Miško se je celo jedenkrat izpodtaknil in poljubil, kakor je bil dolg in širok, štajersko mater zemljo.

Ropota bilo je dosti, prava sreča, da so bile hiše bolj na samem, ker bi se drugače lahko pripetilo, da bi spravili naša popotnika pod ključ, misleč, da sta poljska tatova. Ura v vaškem zvoniku bila je res že trudne, pozne ure, ko sta naposled srečno prispela pod kozolec, kjer se je za silo našel kupček sena, rahla in prijetna postelj za trudna popotnika. Kmalo sta gledala oba pod kožo.

Kaj, ker so poletne noči tako kratke. Kmalu je rudela mlada zarija izza hribov in zaželela našima popotnikoma: veselo dobro jutro. O lepem vspehu šole nemškega šulverajna se naša popotnika nista hotela osvedočiti, ker jima je bilo šole že odveč, drugih posebnih zanimivostij v Sevnici tudi nista več imela, zato sta jo popihala dalje proti Zidanemu Mostu. Lačna želodca vzbujala sta malo zanimanja za lepo naravo, zato jima je bilo potovanje precej dolgočasno. Hitro mine poezija, če se v želodcu megle vlečejo in če je v žepu suša. Kakove na pol zrele slive in drugo sadje bilo je jedina hrana. Za pijačo je narava v onih krajih bolj poskrbela, ker na mnogih krajih v oni okolici curlja bister studenec ob cesti. Nekolikokrati oprala sta si celo svoje grešno, prašno in potno telo v topli Savi. Pozdravila sta starodavno Loko, kakor po svoji legi tako mikavne kranjske Rateče in v njih ozadju ponosni visoki Kum, dokler nista prišla vsa trudna in lačna v znameniti Zidani Most. To veliko železniško stajališče obudilo je v njima precej zanimanja, ker jima je bila železnica do sedaj samo po besedi in podobi znana. Zato sta tudi tako skrbno štela vozove pri vsakem vlaku, katerega sta srečavala gori od Krškega. Vender tudi proza pokazala se je tukaj v svoji goli, resnični obleki in naša junaka kupila sta si za zadnje tri novčiče, katere sta premogla — kruha. Bes je dobro teknil, žal, da ga je le bilo mnogo, mnogo — premalo. Zdaj sta bila brez vsega, kot ptica v zraku in cvetka na polju.

Kaj bo pa zdaj? – – –

V.

Naša popotnika držala sta se na svojem potu največ železne ceste. Večkrat morala sta poslušati opomin prijaznih železniških čuvajev, da je za pešce druga pot, kot pa ona, po kateri vozi železnica. Dolina Savska postajala je vedno bolj ozka, samotna in pa pusta, česar ne očutijo toliko oni, kateri se vozijo na hitri železnici, pač sta pa čutila utrujena in lačna naša popotnika. Hitela tudi nista, tako, da ju je zatekel še preje, nego sta prišla do Litije, večer. Ker sta se še vroče spominjala britkosti prejšnje noči, nista hotela več v naravi prenočiti, ker Be je tudi vreme nekoliko spremenilo in počel tihi dežek napajati žejno zemljo. Dežnika seveda nista premogla, zato sta bila vsa srečna, ko sta dobila v neki hišici gori na železnici dovoljenje, da smeta ondukaj ostati čez noč. Bili so res ljubeznjivi ljudje v oni hišici in dobra gospodinja, katera je postavila še tja pred nju polno latvico kislega mleka in precejšen kos črnega kruha. Spoštovani Miško Zmetenko se je kar vrgel na latvico, Lenart se je pa nekoliko obotavljal.

„Le daj, le daj, tako je, da bi ga angeljci jeli, če bi zobke imeli“ — dejal je Miško Lenartu.

„Nisem ga še nikdar jedel v svojem življenju,“ — odgovori mu oni žalostno in obžaluje, da pred njim ne stoji skleda krompirja v monduricah (v oblicah) ali pa kislega zelja.

„Ti pa res ne veš, kaj je dobro. Kar z žlico vanj, dokler ga je kaj“ — reče Miško in tudi Lenart se več dolgo ne obotavlja, ker vidi, da bode skleda prazna, če hitro ne začne. Nu, in ne upre se mu mleko. Spozna, da kislo mleko včasih ni slaba jed. Ko iz latevice zašije globok prepad in ko so bile zadnje drobtinice kruha po mizi skrbno pobrane, bila sta oba popotnika tako zadovoljna, da bi najraje dobri hišni materi poljubila žuljave roke, ko bi ne vedela, da bi se ona te gosposke navade branila in se ji čudila. Tako sta pa rekla najraje: „Stokrat Bog plačaj“ in pa „dobro počivajte“ vsem hišnim prebivalcem in šla prenočit na odmenjeno mesto gori nad hlev. Zarila sta se v sveže seno in po tako gosposki in zdravi večerji sladko zaspala.

Dobri Bog je vender še nekoliko ljubil naša mlada postopača. Ko se je namreč po noči nekoliko izlilo, nastopilo je zopet lepo, solnčnato jutro in naša junaka mogla sta brez dežnikov dalje. Dobra hišna mati, kateri sta se toplo zahvalila, dala jima je za odhodnico še toplega mleka in tako provzročila, da sta se one gostoljubne hišice še večkrat v življenju spominjala. Bolelo ju je le, da sta povsem pozabila ime oni samoti, kjer je stala hišica. Slovensko gostoljubje, kako si pač lepa navada, naj bi nikdar ne zginila izmej slovenskega naroda!

V rudokope, kateri se nahajajo tam pri Zagorju in v oni okolici, seveda nista šla Miško in Lenart. Saj je bilo vender tako lepo gori na zemlji. Po drevesih lesketale so še nekatere kaplje včerajšnjega dežja, lesketajoč se v solnčnih žarkih kot svitli biseri. Sava šumela je po kamenju, kot da se ji Bog ve kako mudi. V gojzdu, kateri je obrasel vrhove holmcev, izmenjavale so se smreke z drugim drevjem, katerih temno zelenilo je tekmovalo s srebrnasto belino krhkih vrb, rastočih po savski obali. A v sredi še prijazne hišice, kot da jih je kedo zasejal po tem božjem svetu, tu jedna, ondi druga, kakor se je kateri poljubilo; z vrtovi, kateri so jih okroževali, oživljale so celo naravo. Nu, da bode slika popolnejša, pomislite si še belo cesto, katera se vije sem pa tam, a na nji naša zanimiva mlada popotnika, katera jo režeta „brez cvenka, brez žvenka“ v široki svet.

Ure naša junaka seveda nista imela. Če bi sodili po onem pregovoru, da je takrat poludne, kedar v želodcu kruli, to bi ona imela skoraj neprenehoma poldne, ker je na pol zrelo sadje, katero jima je skrivaj dajala dobrotljiva mati narava, slabo potolažilo nju lačna želodca. Vender ura ni njima še tolike preglavice delala, kot pa to, koliko je od jednega kraja do drugega. Povpraševala sta seveda one, katere sta srečevala o tem, vender dobila sta često najbolj različne odgovore. Prvi je zatrjeval, da je do tega ali onega kraja še štiri ure, a ko sta hodila dobro uro in povprašala drugega, rekel je njima, da je ravno do ondot še pet ur, če bodeta dobro raztegnila svoje korake, a tretji dejal je, da prideta tje prav lahko v treh urah. O tem je sodba res prav različna, tako, da popotnik, kateri peš koraka, večkrat res ne ve, pri čem da je, dokler naposled ne zagleda zaželjenega kraja.

Naša slovenska Litija je popotnika zelo zanimala, vendar, da se pravo izrazim, ne toliko Litija, kot pa Miškov sorodnik, kateri je ondukaj že mnogo dolgih let vstvarjal čevlje in škornjice, nabijal podplate in krpal luknje in razpoke, katere so napravili zvedljivi prsti. Mož, Bog mu daj vse dobro, če še živi, a če je že umrl, pa nebeško veselje, bil je namreč čevljar. Naša popotnika hotela sta ga vsekakor obiskati in se saj nekoliko okoristiti z njegovim poznanstvom. Sicer je res reven stan, čevljarski stan, kot poje neka kajkavska pesenca, katera se glasi:

„Sedim, sedim celi dan

Kot v gajbi¹ star puran,

Šivam sim, šivam tam

Črni sam, da me sram,

Jadan² ti je stanak tvoj

Dragi šoštar Matic moj.“

Vendar je znano, da so čevljarji vedno radi veseli in zadovoljni. Često se glasi iz njih sobice ne samo nabijanje s kladivcem, nego tudi vesela pesem. In prav je tako, dobra volja je pol življenja!

Naša popotnika prispela sta v Litijo nekako takrat, ko bi imelo biti poldne, ne samo v njiju želodcih, nego tudi drugod po božjem svetu. Litija ni tako velika, da ne bi po marljivem poizvedovanju kmalo našla hišice Miškovega sorodnika. Prijazna hišica, dasi majhena. Nad vrati ploča z napisom in z velikim čevljem, spredaj majhen vrtec, okna skoraj zaraščena z rožmarinom in roženkravtom, temi priljubljenimi slovenskimi cvetlicami z groznim nemškim imenom. V veži nekoliko otrok, pri ognjišču mati čevljarka v najboljem poslu, prva sobica nekoliko večja z pogrnjeno mizo, na steni kletka z liščekom, v kotu pa čevljarska mizica, a poleg nje spoštovani čevljarski mojster z očali na nosu. Vtis pri pogledu vsega tega, posebno pa pogrnjene mize, bil je mogočen pri naših popotnikih.

₁ kletki ₂ reven

„Bog daj dober dan“ — začne Miško s krepkim glasom. — „Ali se me še kaj spominjate?“

Mojster se obrne k popotnikoma in ju pogleda iznad naočnikov. Gleda ju nekoliko časa, potem pa zmaja z glavo, rekoč: — „Naka, pa prav nič vaju ne poznam?“

„Nu, iz Novega Mesta? — Jaz sem vaš sorodnik Miško Zmetenko, tale pa je moj prijatelj Lenart Barigeljc.“

„Glej ga nu, ti si to. Hm, pa te je tudi kaj videti, smolena dreta. Puška ti ne manjka. Kam pa, kam?“

„Po svetu nekoliko, po svetu.“

„Pa daleč?“

„Daleč tja v Gorico!“

„Smolena dreta, to je pa daleč. Ti bodeš že še tja prišel, ali to le revše, saj je že sedaj vse onemoglo“ — reče mojster Kopitar in pogleda usmiljeno našega Barigeljca.

„I saj ne bi hodila“ — menca Miško — „vendar opravila imava tamkaj. K nadškofu greva.“

„Da te šembraj, k nadškofu?“

„Da prav k nadškofu. Naši stariši imajo mnogo otrok, pa bodeva prosila nadškofa, da naju sprejme v svoje Alojzijevišče. Tam bodeva povsem preskrbljena, pa duhovnika postaneva.“

„Ta je pa lepa, smolena dreta! To mi je povšeči, da starišem veselje delata, saj bo z drugimi dovelj skrbi.“

„Kajpada“ — reče Miško in bil skoraj sam v sebi osvedočen, da dela svojim starišem veselje. V tem se je tudi že ostala družinica zbrala v sobi, a hišna mati postavila je z veliko slovesnostjo na mizo dve veliki skledi, iz jedne dišal je ričet, v drugi se je pa kadilo kislo zelje. Našima popotnikoma zdelo se je, da nista še v svojem življenji vohala tako ugodnih dišav. Posebno prikupljiv je bil pa ričet, iz katerega so tako zadovoljno gledali koščeki svinine in slanine kot dragocen spomin na onega prešička, kateremu so čevljarjevi pretekle zime porinili nož v vrat. Seveda drugo ni kazalo, kakor da se ostane tamkaj na obedu, kakor se je glasilo povabilo poštenega mojstra, kateri se je opravičeval, čaš gospodičiča bodeta oprostila, da se ni moglo kaj drugega pripraviti, ker sta prekasno prišla. Nu, odlikovana sta pa vendar le bila, ker sta imela vsaki svoj krožnik, kakor tudi gospod mojster, a tudi je priromala na mizo polliterna steklenica vinske kapljice. Preslabo je moje pero, da opiše dober tek, veselje in srčno in želodčevo zadovoljstvo pri naših dveh popotnikih. To se sploh ne more opisati. Le slika, katero bi vjel fotograf v jednem hipu, tolmačila bi nam to saj nekoliko, seveda, da ne bi bil na sliki zadnji niti okrogljasti obrazek hišne matere, katera je plavala v veselju, pripisovaje velik tek obeh gospodičičev svoji kuhinjski modrosti in izurjenosti. Ni čudno, saj se je zadnjikrat kaj toplega jelo na domu prijatelja Petra Bariča.

Razgovor tekel je prav ugodno, posebno je pa marsikatero pristno zasolil gospod mojster.

„Stalo vaju pa tudi bode nekaj, stalo, to vajino dalno potovanje. Pasja dreta, v Gorico iti, to ni šala. Sta si gotovo dobro napolnila svoje mošnjičke?“

„Nu, tako nekaj se je že nabralo, nočem reči“ — odgovori Miško. — „Nego še sedaj sva imela malo nepriliko, tako, da bodeva morala iz Ljubljane pisati roditeljem po denar. Imela sva skupno blagajnico, a nosil sem jo jaz kot večji. Vendar nesreča nikoli ne spi. Tam gori od Zidanega Mosta vlegla sva se pod drevo ob cesti, da se nekoliko odpočijeva. Trudna kakor sva bila, zaspala sva hitro, a ko sva se zopet prebudila, odšla sva naglo dalje. Premislite kako sva se prestrašila, ko sva hotela četrt ure kasneje kupiti v neki gostilni za groš kruha, — mošnjice z denarjem ni bilo nikjer. Moral sem jo tam pod drevesom potegniti skupaj z rutico iz žepa, pa je tam ostala. Hitiva nazaj, vendar zastonj. Mošnjice ni bilo nikjer, moral jo je že pobrati kakav nepridiprav, kateri je ondod mimo šel in bil bolje sreče od naju. Lovi ga, če ga moreš.“

Gospod mojster se je debelo čudil, in svetoval popotnikoma, da bodeta v prihodnje bolj previdna pri denarju, Lenart se je pa tudi čudil, pa le zgovornemu Miškovem jeziku in le obžaloval, da ni v gimnaziji predmeta, kateri bi se zval: laganje, ker v tistem imel bi Miško izvestno najbolji red. Nekoliko je pa le koristila ta kosmata laž; ko sta se potnika postavljala od pregostoljubne čevljarjeve hiše, stisnil je mojster svojemu sorodniku v roke štirideset krajcarjev in s tem se že pride do Ljubljane. Saj sta imela več, kot pa, ko sta šla na pot, in tako sta se sedaj, okrepljena na telesu in na žepu veselo odpotila dalje proti Ljubljani.

Ker je bilo telo v redu, zanimala sta se sedaj bolj za pojedinosti, katere sta na potu srečevala. Svet se je bolj širil, a Sava, katera je imela več prostora, napravila si je tukaj tudi bolj široko strugo in ob bregovih naložila mnogo najrazličnejšega peska, katerega je prinesla Rog ve od kod. Na pol pokriti železniški most čez Savo in pa predor vzbudila sta v popotnikih mnogo zanimanja. Bila sta tako široke volje, da sta začela celo žvižgati in peti, a v gostilnici, katera je stala ob cesti in tako prijazno vabila vsakega trudnega popotnika v svoje naročje, privoščila sta si celo merico vina, katero prežene vse skrbi in razveseljuje srce človeško. Pač reč:

„Prežlahtna je roža,

Prežlahtno drevo,

Ki nam je rodilo

To vince sladko.“

In to je trta „najbolj žlahtna roža“ vsem ljudem, posebno pa veselemu Dolenjcu.

Korakala sta naša popotnika precej hitro dalje po cesti, vendar se nista upala priti onega popoldne v belo Ljubljano. Solnčni žarki so že ugasovali, ljudje vračevali so se že s polja domov, pastirska pesem tam s travnika se je vedno bolj gubila, od planin vel je hladovit veterc, a do Ljubljane bilo bi še dobre tri ure, ali pa še več, kakor so se glasili odgovori onih, katere sta popotnika popraševala. Na noč priti v našo prestolnico, katere še nista poznala, ni kazalo, zato sta hotela še na deželi prenočiti. Korakala sta še dalje in se, ko se je že začelo mračiti, poslovila od matere Save, katera je bila toliko časa njiju zvesta spremljevalka in pozdravila tam pri Zalogu njeno hčerko zelenkasto Ljubljanico. Ko sta poslala svoje pozdrave tja v daljavo, kjer so se lesketale mnogoštevilne luči, tja kjer:

„Stara tam stoji Ljubljana, Vse dežele kini in kras“

ogledala sta za prenočiščem. Mogočna kmetiška hiša stala je ob cesti, tam sta potrkala in poprosila debeljušasto gospodinjo, da smeta v skednju prenočiti. Vendar ni šlo tako lahko, kot sta si ona mislila. Okroglo ženišče zavrnilo ju je osorno, da sploh nobenega ne sprejema, ker se klati po cesti različna sodrga, in kaj ono ve, kdo sta ona dva. Vendar naša popotnika, katera sta si pridobila na potu tudi že nekoliko skušnje, se nista dala tako lahko odpraviti. Dejala sta, da sta popotna dijaka in se sklicevala na njeno blago srce, da ona vendar ne bode pustila prenočiti dijakov pod milim nebom. Vendar ona je zahtevala popotna spričevala, popotnika, ker drugega nista imela, dala sta ji shraniti svoji šolski spričevali. Tako je nekako šlo, dasi je dobra žena še dolgo godrnjala, za kar sta se pa malo brigala popotnika, nego sta se odpravila v skedenj, kjer sta na senu hitro pozabila vse popotne skrbi in neprilike. Kdo bi tudi mislil vedno le na to?

Zjutraj se naša znanca nista dolgo valjala na mehkem senu, nego sta se hitro vredila, zahtevala svoji lepi spričevali nazaj in jo mahnila proti beli Ljubljani. Cesta bila je prav živahna, ker ju je dohajalo vedno mnogo vozov, kateri so ju malo razveseljevali. Da bi se na katerega prisedla, ni kazalo, pač sta goltala debeli prah, kateri se je vzdigoval za vsakim vozom in silil v njiju tešča želodca. Bližje glavnemu mestu pridružile so se jima še mlekarice s svojimi vozički, katerih roma vsakega jutra od vseh strani toliko proti Ljubljani, da bi lahko mislil, da naši pošteni Ljubljančanje od samega mleka žive. Ropota, kriča in drdranja dovolj.

Ljubljanski grad, kateri je v sredi mesta razprostrl svoje mogočne line in zidove in pozdravljal naša popotnika, videl se je vedno bližje. Hiše postajale so vedno gostejše in bolj mestne in da sta bila naša popotnika sama, bi izvestno zapela tisto:

„Stoji, stoji Ljubljanca, Ljubljanca dolga vas –“

ker sta bila vesela, da sta po tolikih popotnih težavah in bridkostih naposled zagledala prestolnico kranjske dežele, največje mesto, katero sta do sedaj videla v svojem življenju. Oko imelo je dosti paše, novosti in zanimivosti srečevale so jih pri vsakem koraku. Koliko lepih, visokih hiš, koliko prodajalnic, pri katerih bi samo stal in gledal — gledal, koliko raznovrstnega, gosposkega in kmetiškega sveta, koliko vojakov v raznobojni obleki in drugih zanimivosti sto in sto, katerih do sedaj še nista videla.

V onem prvem veselju in naudušenosti mislila sta si, da bi hotela vedno ondukaj ostati. Vendar trebalo je misliti tudi na vsakdanje potrebe, ker z onimi nekaterimi novčiči, kateri so preostali še od dobrote litijskega čevljarja, se v Ljubljani ni moglo živeti.

Po potu napravila sta si že marsikatere načrte. Miško je imel namreč v Ljubljani nekakovo precej imovito kumo, to je trebalo poiskati in se je držati. Toda popreje hotela sta si ogledati še nekoliko mesto. Hodila sta sem ter tje po mestu, pregledala cerkve, sprehajališča in druge večje zanimivosti. Mišku ni bilo nikdar dosti, ves dan bi hitel po ulicah, tako da je bilo bolj praktičnemu Lenartu naposled vendar že dosti tega dirjanja.

„Tukaj se vsediva, mene že komaj noge nosijo,“ reče tam v Zvezdi in sede na prvo klop, katera je bila prazna.

„Kaj boš ti lenoba grda, kar zmeraj bi sedel. Jaz grem pa raje po mestu, da še kaj vidim,“ odgovori mu Miško.

„Pa pojdi, ker si tak!“

„Ne bodi no siten, z menoj pojdi!“

„Ne grem.“

„Pa ostani. Vendar počakaj me tu, da se ne zgrešiva, za jedno uro pridem nazaj.“

„Le pojdi zijala prodajat, le!“

Miško res gre, da zadovolji svoji zvedavosti, Lenart se pa mogočno razprostre na klopi in uživa vse slasti senčnega drevoreda. Ko pa tako sam ondukaj sedi, odhite mu misli nehote na rodni dom in prične razmišljevati, kako je njegovim domačim, ker o njem ni toliko časa niti duha, niti sluha. Vidi v duhu zamišljen obraz očetov, solzne oči matere in sester, in ve, da povsod skrbno poprašujejo po njem, saj so ga vendar vsi tako ljubili. In njega še ne bode domov! – – Sam je sredi tujega sveta, potika se okolu kot deseti brat, brez hrane in strehe. Domov naj bi šel in dejal: „Oče, odpustite, grešil sem!“ in gotovo bi bilo vse pozabljeno. Oj ti nesrečna mladeniška lahkomišljenost!

Ko tako razmišlja svoj položaj, potrka mu precej gosposko oblečen človek na rame in vpraša:

„Fant, ali znaš pisati?“

„Kaj ne bi znal, zakaj sem se pa učil?“

„Dobro, morda bi hotel meni napisati pismo?“ popraša ga oni.

„Zakaj ne, utegnem pač.“

„Nu, pa pojdi z menoj.“

In šla sta. Gredoč sta se marsikaj razgovarjala, vendar čim dalje sta šla, bolj tih postajal je Lenart. Kesal se je zelo, ker se je dal tako namazati. Vedel je namreč dobro, da so po večjih mestih skrivni policaji in kdo ve, če ni ta gospod, kateri poleg njega koraka, tudi jeden izmed njih. Izvestno so ga njegovi stariši naznanili in poslali njegovo pisanje, zdaj ga pa iščejo, da spoznajo njegovo pisavo. Koliko sramote, ker se bode moral v društvu stražnika vrniti zopet na svoj dom. Ali ne bi raje sam del? Pač srečen Miško, kateri je šel mesto gledat. Pogledaval je Lenart sumljivo svojega spremljevalca in sklenil, da se nikakor ne uda in da bode kolikor mogoče spremenil svojo pisavo. Šla sta naravnost skozi mestni trg, kjer stoji starodavna mestna hiša. Zdaj pa kar notri, mislil si je Lenart, vendar gospod ni šel, nego ga je vodil nekam v sosedstvo. Korakala sta gori po temnih stopnicah v prvo nadstropje, — nič, v drugem in tretjem tudi nič, dokler nista prišla gori pod streho, kjer je bila mala sobica, vendar temna in neprijazna, da nikoli tega. Tamkaj velel mu je gospod, da se usede, odprl zabojček, prinesel papirja in pero, vzel gori na puli črnilo in začel na dolgo in na široko pripovedovati Lenartu, kaj naj piše. Našemu Lenartu se je precej odvalil velik kamen od srca, ker je v svoji zviti butici precej izprevidel, da mož dobro misli, le pisati ne zna. V kratkem je posnel vsebino pisma, katero je imel napisati. Čuden slučaj! Pismo je bilo kot da bi bilo pisano Lenartu samemu. Gospod bil je namreč s Spodnjega Štajerskega, kregal je svojega stričnika, kateri je obiskoval šole v Mariboru, ker je letos slabo dovršil. Svaril ga je po očetovsko, naj vendar začne jedenkrat resnejše misliti, naj se spomni svojih starišev, kateri se zaradi njega toliko mučijo, naj pomisli, kaj bode postal, če se bode vedno tako bal knjige. Zdaj ga zadnjikrat opominja, zdaj mu zadnjikrat oprošča, če se ne popravi, naj ne trka več pri njem za podporo, on ga popolnoma pozabi. Lahko si mislite, kako natančno je izvrševal Lenart svoje pisarsko opravilo, in ker je gospod, kakor je pri prostih ljudeh navadno, imel še vedno kaj povedati, zavlekla se je stvar precej dolgo, vendar ko je bilo pismo dovršeno in prebrano, pohvalil je gospod mladega pisarja, stisnil mu v roko svitlo desetico in se mu priporočil še za drugikrat.

Lenart sam ni vedel, kako je prišel doli po stopnicah, ne toliko zato, ker je bila v žepu desetica, nego, ker se je stvar, katere se je poprej e v svoji slabi vesti toliko bal, tako srečno dovršila. Odhitel je, kar je mogel v „Zvezdo“, ker je že davno minila ura, odkar se je poslovil od Miška, vendar ko je prišel v „Zvezdo“, ni bilo Miška nikjer. Kaj pa zdaj? Samemu dalje potovati, ne kaže, izročil se je zato slučaju, da se zopet snide z Miškom in ga počel marljivo iskati po široki Ljubljani kot zgubljen dragocen biser. Vendar vse zaman, Miško kakor da bi se pogreznil v zemljo.

V ti zmešnjavi pozabil bi bil Lenart skoraj na jed, da ga ni na to opomnila desetica, katera je nemirno skakala v njegovem žepu. Umislil si je zato za nekoliko novčičev tam ob Ljubljanici za stolno cerkvijo ogromen štrukelj, katerega je povžil z neizmerno slastjo in srčnim veseljem, češ, saj sem si ga kupil za svoj denar. In to ni kar si bodi.

Jedna ura odhitela je za drugo, vendar Miška nikjer. Dasi nista bila najbolja prijatelja in je na potu marsikaterikrat prišlo do krega in prepira, vendar je bilo Lenartu hudo, ko je sam taval po Ljubljani. Bilo je tam proti večeru in Lenart zgubil je že vsako nado, da Miška še kje dobi, in gledal vrsto pogrebcev, katera se je pomikala tja proti sv. Krištofu. Tu je med množtvom zagledal tudi Miška, v družbi s prijazno ženo — bila je njegova kuma. Snidenje bilo je jako prisrčno. Ko ni našel Miško Lenarta na klopi, mislil je, da se jezi morda nanj, iskal ga je nekoliko v obližju, a ko ga ni nikjer bilo, sprijateljil se je z osodo in se odpotil iskat svojo kumo, katero je kmalo tudi našel. Dobra ženica sprejela ga je kot svojega sina, postregla mu hitro, kolikor je najbolje mogla, in sedaj šla sta na sprehod, kjer sta se sešla z Lenartom.

„Nu, mož beseda, ti si me pa počakal na klopi, zahvaljujem te lepo,“ — dejal je Miško.

Vendar Lenart razložil je na kratko cel dogodek in britkosti so bile hitro pozabljene, posebno ko je kuma povabila naša mlada gospodičiča na kozarček vina v bližnjo gostilno. Nazaj grede bila sta naša popotnika tako zadovoljna, da sta rekla, da ni nikjer tako lepo kot v beli Ljubljani.

Zdaj se je začela kakovih pet, šest dni zlata doba za naša popotnika. Jesti je bilo dovelj, piti tudi in mehka postelja, vse pri gostoljubni kumi. Nezgoda z ukradenim mošnjičkom prišla je zopet na vrsto, seveda ni bilo treba domov pisati po denar, ker ju je teta z denarjem obilno preskrbela. Naša prijatelja sta bila čisto spremenjena. Prašna obleka se je nekoliko počedila, perilo je bilo oprano, leskovki sta se zamenili z okovanima palicama. Lulica, o kateri nisem že dolgo ničesar pripovedoval, stopila je tudi v mir, a nadomestil jo je turški duhan, iz katerega sta si zvila smodčice in puhala po ulicah, da je bilo veselje. Udomačila sta se že povsem v Ljubljani. Le Lenart je imel mnogo opravila z Miškom, kateri je postajal še vedno pred vsako prodajalnico in pasel svoje oči na ondi izloženih predmetih. Govoril mu je, da jih tako najložje spoznajo oni resnobni možje s sabljicami in polumesecem pod vratom, da sta tujca in jima pridejo na sled. Res so ju oni večkrat prav pozorno opazovali in le Lenartovo gosposko vedenje je pomoglo, da ju niso poprašali za junaško zdravje. Ne bi bilo dobro, imeti kaj z njimi opraviti, ker oni ne poznajo šale.

Ljubljane mi ni treba opisovati, ker je znana dovelj, le toliko rečem, da sta naša popotnika pregledala v njej zadnji kotiček. Naposled je bilo treba misliti že na odhod, seveda ne proti domu, kakor je mislila kuma, kateri sta rekla, da sta jo prišla samo obiskat, nego proti Gorici, da bodeta verna svojemu načrtu. Slovo je bilo ganljivo, tako da je kapnil Mišku v žep nov novcati petak. To je bilo veselje, toliko denarja nista še imela naša popotnika v svojem življenju. Zahvalivši najlepše predobro ženico, odpotila sta se na kolodvor, kjer sta si kupila karte do Postojne. Z velikim veseljem čakala sta, da je naposled zazvižgal vlak, kateri ju je — bilo je že pozno na večer — odvlekel proti zanimivi notranjski strani. Srečen pot!

Ejej, koliko veselje, ko se človek prvikrat vozi po železnici. Kako sta blagrovala naša popotnika one srečnike, kateri so se vozili po železnici od Krškega do Ljubljane, koder sta hodila. In sedaj sta bila sama tako srečna! Gledala sta kar neprenehoma skozi okno v temno noč. Železniški stroj sipal je zareče iskre, kolesa so ropotala, kraji, oblečeni v tajinstveni polumrak, so se hitro spreminjevali, le mesečev krajec gori na nebu pomikal se je počasi in pozdravljal svoja znanca, s katerima se je že večkrat sešel na njiju potovanju. Naša popotnika bila sta tako zaljubljena v to vožnjo, da jima niso presedale saje, katere je veter donašal v oči, in da je Lenartu skoraj klobuk odfrčal v božji svet, ko je enako naslonjen na oknu malo zadremal, da ga ni oprezni Miško še za časa pristregel, je naposled nadležni zaspanec zazibal vse sopotnike v sladko spanje in ko je vseobče smrčanje tekmovalo z ropotanjem železniških koles, nista se niti naša popotnika mogla več vzdrževati in zadremala sta tudi ona dva. Nagajivi zaspanec vsiljeval jima je vsekakoršne sanje o sijajni bodočnosti in o nadškofijskem malem semenišču v Gorici, dokler ju ni prebudila v Postojni zlata zarija. Sicer se ne bi jezila, če bi se peljala prav do Trsta ali celo do Gorice z vlakom, ali karti sta veleli, da morata izstopiti, in izstopila sta.

Kolika sprememba, ko sta korakala doli v prijazno Postojno. Tam na izhodu rudela je zarija kot navadno, vendar okolica bila je vsa spremenjena. Po polju kakor da so se pasle brezštevilne ovčice, ali ko sta bolje pogledala, bil je kamen — goli kamen. Tam proti zahodu čepel je stari Nanos s svojimi goličavami, a doli v dolini razprostrla se je daleč in široko znana Postojna. Zadrževala se nista ondukaj in vse bolj površno pogledala. Res ne bi škodil požirek žganja, da priveže zaspano dušo, ali hitela sta naprej, da si je v žepu žvenketalo še nekoliko srebrnih in bakrenih kebrov. Postojinska jama bila je tudi zaprta, a tudi je nista toliko želela videti, ker sta si hotela ta izlet prihraniti za drugikrat. Ni toraj čudno, da sta jo mahnila kar dalje proti Razdrtemu.

V topli vodi Pivki oprala sta si svoja sajasta in zaspana obraza. Kraj ju je precej zanimal, ker sta prvikrat videla goli, pa vendar tako zanimivi Kras se svojim kamenjem, svojimi kotlinicami in se svojimi hišicami, katere so bile posejane tam med onim kamenjem. Soparno jutro spremenilo se je hitro še v bolj soparen dan, pot je lil curkoma po obrazu, sence malo ali pa nobene, voda slaba, zato sta s tem večjim veseljem pozdravila tržič Senožeče se starodavnimi grajskimi razvalinami, kjer sta se namestila v prijazni gostilnici. Senožeško pivo dišalo jima je izborno. Zdelo se jima je, kot da vlivata smetano v svoja suha, prašna usta. Ondi v gostilnici našla sta si tudi sopotnika do Trsta — konjskega mešetarja. Bil je to možiček pri petdesetih letih, majhen čokljast, z malimi črnimi očesi in s prirezanimi brkami, katere so mu štrlele kot krtačica tja v božji svet, pod precej korenjaškim, rudečkastim nosom. Beseda da besedo, a pri hladnem pivu bilo je skoraj staro poznanstvo, tako, da ni bilo treba niti vprašanja, če skupaj potujejo proti Trstu ali ne. Možiček je bil zelo zgovoren, a kakor je bilo videti tudi zelo izveden, a takovo poznanstvo sta si naša popotnika sama želela. Odpotili so se vsi trije v največji vročini po prašni, razbeljeni cesti dalje proti Trstu.

Da je bil mož res izveden, pokazalo se je kmalo. Za vsako gostilno je vedel in kakovo vino se v njej toči. A ker v tistih časih požrešna trtna uš ni še pustošila naših vinogradov, tedaj je pač naravno, da se je povsod točila dobra kapljica. Nič, kjer se dobra kapljica toči, ali bi pač pošten človek mogel iti mimo, da se ne bi ondukaj oglasil? Kratko malo, stvar je taka, da so se naši trije popotniki ustavili skoraj v vsaki gostilni in da jim je ognjeviti Istrijanec precej zlezel v žile pa tudi v glavo. Kaj hočete?

To je veselo življenje po onih vaseh, posebno ko se jedenkrat prestopi kranjska meja, katero označuje velik kamen z napisom. Ker je bilo vina že odveč, trebalo se je v Sežani zopet s pivom ohladiti, kakor je svetoval prijatelj mešetar. In res ni to škodilo.

Dasi je pot precej jednolična, vendar je bilo potovanje precej zanimivo, posebno ker je znal konjski mešetar marsikaj pripovedovati o Trstu in o njegovih lepotah. Tako ni čudno, da so priromali naši popotniki po tolikih prestankih tam jedenkrat popoludne na Občino, katera se je postavila kot stražar gori nad mogočnim Trstom. Kdo bi opisal oni razgled, kateri se tamkaj odpira popotniku, posebno ko prvikrat ondukaj potuje. Doli v jarku in na obronkih hriba razprostrl se je Trst s svojimi cerkvami, palačami in vrtovi, pod njim širi se velika luka z brezštevilnimi ladijami in barčicami, a dalje, dalje, kakor oko sega, morje se svojimi časi v vsem svojem veličanstvu — morje adrijansko. Naša mlada znanca nista bila pesnika, da bi z Jenkom vskliknila:

„Buči morje adrijansko

Nekdaj bilo si slovansko,

Ko ob tebi hrastov brod

Vozil je slovanski rod“

vender pri tem pogledu morala sta ostrmeti, morala sta se čuditi oni veličastni naravi, katera se je pred njima razprostirala. Na prvi pogled morja skoraj opazila nista, zdelo se jima je, da se pred njima razprostira velikansko zelenkasto polje, a oni beli valčki, katere je vzdigoval veter, zdeli so se jima kot ono kamenje, katero sta videla na Krasu. Ali ko sta bolje pogledala, čudila sta se lepoti morja in priznala sta, da je ono vse nič, kar sta kedaj o njem slišala in brala. Morje je treba videti, treba biti pri njem, ondaj človek še le ve, kaj je morje!

Skoraj nerada ločila sta se od onega kraja in se napotila doli v Trst s sopotnikom mešetarjem. Prva pot jima je zopet k morju, ker se je njuni sopotnik hotel v morju kopati. Šli so torej vsi trije v kopališče, kjer je bilo vse polno raznovrstnega sveta, največ priprostega. Mešetar in Miško sta se hitro slekla, pa hajdi v morje, Lenart, kateri pa ni umel plavati, ostal je na bregu in čuval obleko onih dveh.

Miško se je hvalil, da mu je kopelj izvrstno prijala. Lenart se je sam kesal, da ni šel tudi on poskusit. Ko je bilo kopanje gotovo, odpotili so se zopet vsi trije v mesto, da nekaj večerjajo, ker se je počasi začelo mračiti. Solnce so namreč prekrili temni oblaki, pihal je močan veter in vzdigoval na morju vedno večje valove, a na cesti toliko prahu, da naši prijatelji skoraj ničesar videli niso. Kam bi šli večerjat, če ne v ljudsko kuhinjo, o kateri je mešetar že toliko potoma pripovedoval in tudi Miško je vedel o njenih dobrodah že nekaj povedati. Saj tudi ni bilo ondukaj slabo. Za štirinajst novčičev dobila sta vsaki tako posodico kave, da bi se skoraj lehko v nji utopil, a k temu še vsaki štruco kruha, kot malo dete. Vsakemu bilo je pa še dovoljeno poslužiti se z vodo in jesihom in si tako ugasiti silno žejo. To je naša popotnika res zelo veselilo, žali Bog, da sta tu spoznala žalostno resnico, da jima po plačani večerji od celega njiju imetka preostajata le dva novčiča. Ta je bila pa grenka! Res sta se kesala, da sta se oglasila od Postojine proti Trstu skoraj v vsaki gostilni, ali to kesanje prišlo je preveč prepozno. Obrni žep sem ali pa tam, nič več se ni našlo, kot dva novčiča. Borme, to je res premala svotica za tako mesto, kakor je Trst, a noč je nastopila, a ona sta brez prenočišča. Kje da prenočita? – – –

Mešetarju svojega siromaštva nista mogla več zakrivati. Dejala sta, da jima je pošel denar in da hočeta domov brzojaviti za novce. Mešetar pokazal se je kot pravi prijatelj in rekel, da jima on poišče prenočišče, če bode možno. Odpotili so se torej vsi trije po Trstu in potrkali na prostorije, kjer je mešetar navadno prenočeval. Pa vse zastonj, vsaki je dejal, da bi ju prenočil, ko bi imela vsaki pet novčičev, a ker jih ni bilo, ni se dalo. Lenartu je bilo naposled dosti tega prosjačenja, dregnil je Miška in poslovila sta se od zgovornega mešetarja, češ, bode jima že gostoljubna mati narava ali pa slučaj preskrbel kakovo prenočišče. Mesto Trst, kakor da je po noči oživelo. V luki lesketale so brezštevilne, raznobojne luči, svetilnik sipal je svojo čarobno svetlobo daleč na okolo, a po ulicah sprehajale so se tolpe delavcev in delavk, bilo je tudi druge sodrge. Vesele, največ italijanske pesmi oglasile so se na obrežju, le našima popotnikoma ni bilo do petja. Tavala sta po mestu sem ter tje in iskala kakovega mirnega kotička, kjer bi mogla prenočiti. Vender tega nista našla. Odpotila sta se zato bolj v zunanje mesto, da se Um pod kakovim zidom, ali pa streho malo odpočijeta. Vender v noči se ni dalo ničesar najti, le muhasti mesec smejal se je gori na nebu prav debelo nepriliki naših popotnikov. Nazadnje, ko je bilo šale že odveč, zavila sta jo v nekakovo dvorišče in tamkaj jima je bila sreča še precej ugodna. Ob zidu prislonjene so bile truge, v katerih se pesek vosi in pod jedno od onih trug sta se zavlekla, da ondukaj prenočita, saj sta bila osvedočena, da ju ondi ne bode nobeden vznemirjeval. Borna postelja, pač vredna naših popotnikov!

Noč ob morju bila je precej topla, da si je po noči nekoliko rosilo in dežek pomešan z drobnim peskom, kapljal je skozi luknjice na počitka željna popotniki, vender bilo je tudi to bolje, kot pa nič.

Človek pač marsikaj poskusi na tem božjem svetu!

Leto je bilo in ni čuda, da je bil skoraj dan. Trebalo je vstati, da ju nikdo ne zateče v mirnem prenočišču. Lenart skobaca prvi izpod truge in se pošteno pretegne.

„Zlezi že vender jedenkrat izpod te mišolovke!“ — zakliče Mišku, kateri se je še valjal na precej nenavadnem ležiču.

„Ne bodi siten! Ali ga ne vidiš?“ — pravi oni.

„Kakovega šmenta bom videl?“

„Le poglej ga, kako naju gleda!“

„Kdo božji?“

„Tamle je“ — reče Miško in pokaže z roko proti hlevu, kjer stoji nekakov sluga.

„Naj vzame bes tebe in njega. Ven pojdi, zdaj naju je že tako in tako videl.“

Naposled se Miško vender privleče iz svoje majhne, malo nenavadne sobe. Malo težko je šlo res. Toda težko je bilo priti z onega dvorišča, ker so bila lesena vrata pošteno zaklenjena. Skakala sta naša popotnika kot dve kozi po zidovji, dokler nista naposled srečno prišla na cesto, na svobodo. Odahnila sta si, ker bi naposled še res lehko imela opraviti z onim človekom, kateri bi ju mogel obdolžiti, da sta kakova prekanjena tatova.

Trst se je prostiral pred njima v jutranji obleki. Mornarji so čistili svoje ladije, kmetiški svet prihajal je v mesto, prodajalnice so se odpirale, postajalo je vedno glasneje in bolj živo. Luka ju je zanimala prav posebno. Koliko raznovrstnih ladij z vseh strani sveta, od največjih parobrodov do najmanjih barčic, koliko mešanega sveta vseh narodov in govoric, koliko raznobojnih bander in zastavic, katere so vihrale na onih ladijah. Ribarji v svojih malih ladijah so izlagali na suho razne morske ribice, a sem ter tja rezala je mirno morsko površino mala hitra barčica, prav kot poje naša mila narodna pesem:

„Barčica po morju plava,

Drevesca se jej vklanjajo,

Oj, le naprej, le naprej,

Dokler je še vetra kej.“

Prav čudno res, da se nista naša popotnika oglasila na kakovi ladiji za mornarja, tako jima je ugajalo morje.

Naša junaka sta obiskala nekoliko cerkev, ker je bila ravno nedelja. Obiskala sta tudi razkolniško cerkev ob kanalu, kjer so njene dragocenosti, katere jima je razkazoval sivolas cerkovnik z belo brado, obudile mnogo zanimanja. Za zajutrek sta porabila še preostala dva novčiča, za katera sta kupila kruha. Bil je res bel in rahel, ali bilo ga je bore malo, preveč premalo za naša lačna popotnika.

V Trstu ni kazalo zadrževati se, namen naših popotnikov velel jima je hitro proti Gorici. Poslovila sta se zato prav na hitro od Trsta in se napotila po cesti, katera vodi gori nad Miramarom na Goriško. Cesta se je nad Barkovljami in Nabrežino dolgo časa vila ob morju, kar je veselilo naša znanca, ker sta se vsaj morja nagledala do sita. Vasice bile so vse v praznični nedeljski opravi. Tu pa tam vila so se bandera raz hiše, čulo se je petje in godba, a na cesti igrali so brdki Primorci svoje raznovrstne igre. Sadje je bilo v teh krajih že veliko bolj zrelo, kar sta z veseljem opazila naša popotnika in mu dala vso čast, če je kje bolj na strani raslo.

Vroče je pa bilo, vroče! Hencajte, ko se razgreje oni kamen, to nekaj izda. Lenart je na dolgem potu že povsem onemogel. Noge so se mu silno šibile, a čevlji bili so mu tesni, da jih je moral gori nekoliko prerezati. Napravili so se mu žulji, a včasih je bilo tako težko, da je noga kar krvavela. V dolino ni kar več iti mogel. A če se mora človek še z gladom in pa prazno mošnjo boriti, kdo se ne bi naveličal potovanja? Sklenila sta prijatelja, da se vrneta domov, naj že opravita v Gorici tako ali tako.

Popoludne sešla sta se popotnika s tremi Vipavkami, katere so se vračale s Trsta. V društvu se je saj nekoliko ložje popotovalo. Vipavke so obžalovale, da se niso ž njima upoznale že v Trstu, ker bi jima ona gotovo pomagala od ondot odnesti nekatere stvari, da ne bi bilo treba pri mitnici ničesar plačati, češ, takova gospodiča ne bi nikdo povprašal, kaj nosita. Pač siromašna gospodičiča!

Ko so se že precej primaknili vipavski dolini, počivali so popotniki na nekem hribcu. Dobre sopotnice so odkrile svoje košarice in izvlekle pol hleba turšičnega kruha, pa ga ponudile našima znancema. Miško, kateri ga je dobil prvi v roke, počel ga je kar tlačiti v svoj ogromen žep in težko mu je mogel Lenart dopovedati, da so dale kruh samo pokusiti. Dišal je izvrstno in oni kruh je zahvaliti, da se je prišlo nekoliko ložje doli v prijazno Vipavsko vasico, katera se je razprostirala v dolinici, od koder so bile znanke naših popotnikov. Do Gorice potovati ni kazalo, zato se je z veseljem vsprejelo povabilo, da se ondi prenoči. Vipavci sedeli so po drveh, katera so bila naložena pred hišo in se, kakor povsod ob nedeljah po vaseh, modro razgovarjali. Popotnika sta morala marsikaj pripovedovati, ko se je zvedelo, da sta s Kranjskega. Se bolj so ju pa počeli ceniti, ko sta povedala, da gresta k goriškemu nadškofu.

„Ma, tam bo padlo. Milostljivi je dober gospod, posebno pa ljubi Kranjce. Trideset goldinarjev vama ne manjka!“ — so dejali.

V tem je bila pripravljena tudi večerja, na masti pečena prekajena slanina, katera se je prav dobro prilegala mastni špehovki, še bolj pa sladki Vipavec, kateri je žalil dobro večerjo. Dobri ljudje so pač ti Vipavci, malo ima, a veliko da, a kar je najbolje, nosi v prsih iskreno, veselo srce brez zavisti in zlobe. A ko sta se naša popotnika vlegla na dišeče seno, na katerem so bile pogrnjene snežnobele rjuhe, bile so kmalu pozabljene vse popotne težave.

VI.

Napočilo je lepo, solnčno jutro. Popotnika sta se težko poslovila od gostoljubne hišice in jo mahnila zopet dalje proti Gorici, katera je bila oddaljena le še kaki dve uri. Sreča je bila njima kaj prijazna, ker ju je mlinarski dečko, zgovoren Vipavec, kateri je peljal poln voz brašna v mesto, povabil, da k njemu prisedeta. Dobiček bil je dvojen. Prvo ni bilo treba peš krevsati po prašni cesti, a drugo, pokazoval njima je prijatelj voznik vse znamenitejše kraje v lepi vipavski dolini. Zato je čas prav hitro potekel in preje, kakor so mislili vsi trije, začela so se krasna letovišča s cvetočimi vrtovi, katerih je toliko v prijazni goriški okolici. Res je lepo videti one gosposke hišice v bujnem drevju. Tu je majhen gozdiček temnozelenih cipres, ondi široko-listnate plantane, tam se zopet košati vedno zelena lavorika, vejaste smokve in več drugih južnih zelišč-Saj je pa tudi v Gorici skoraj vedna pomlad, katera privabi mnogo tujcev od vseh stranij sveta.

V predmestju zahvalila sta naša popotnika dobrega voznika, kateri se jima je tako priljubil, da bi mu dala lep dar, ko bi ga imela. Po nasvetu Lenartovem podarila sta mu svojo lulico, katera jima že davno ni več služila, da mu tako vsaj nekoliko pokažeta svojo hvaležnost. Tako je imel naš Vipavec najedenkrat dve pipici, svojo, dokaj lično v zobeh, in pa ono naših popotnikov, katero je skrbno spravil v svoj žep.

Starodavno goriško mesto bilo je precej živahno, a sivi grad v njega sredi zrl je s svojimi obkopi in stolpi resnobno nanj. Na strani vabila je popotnike k sebi prijazna Kostanjevica, katera se je tako milo namestila na hribcu v senci košatih dreves. A tam v daljavi molele so svoje gole vrhove proti nebu visoke gore, kot mogočna straža proti severu.

Najpopreje sta si ogledala popotnika mesto in njegove znamenitosti. Pač prijazno mesto, le večna škoda, da je toliko potujčeno, dasi je v sredi slovenske zemlje. Vendar s samim opazovanjem se nista mogla samo baviti popotnika, trebalo je tudi misliti, kaj bode s hrano, ker je bil že od Trsta vedno prazen žep, a znanca nobenega. Oni beli frančiškanski samostan gori na Kostanjevici zdel se jima je rešilna zvezda in res sta se obrnila na eno visočino. Na potu tjakaj sešla sta se z nekim dijakom, kateri je tudi v samostanu dobival hrano, a prostodušni Miško odkril mu je hitro celo stanje, dasi se je zaradi tega bolj ponosni Lenart zelo nanj jezil. Nekaj dobrega je pa vendar bilo na stvari, ker ga je dijaček zapeljal naravnost k samostanskemu kuharju.

„Od kod pa sta?“ popraša ju on.

„S Kranjskega, tam od Novega Mesta.“

„Jaz sem tudi Kranjec, nit, veseli me, da vaju vidim. Le tjakaj v ono sobico pojdita!“

Čudno pač, kako se veseli človek v tuji deželi, dasi je tudi ona slovenska, človeka, kateri je iz njegovega domačega kraja. Zdi se mu, da sta si dobra prijatelja, zdi se mu, kakor da bi se poznala že davno, davno. Ta občutek čutila sta tudi naša popotnika, dasi ju je mučil glad, in ta občutek obudi se pri taki priliki menda vsakemu.

„Okrepita se nekoliko, vem, da sta lačna. Kaj ne bi popoten človek, vem jaz, vem, kaj je to,“ reče kuhar, ko zopet v sobo stopi in postavi pred vsakega ogromen krožnik ričeta in pa kos belega kruha. O jej, in tudi ta ričet, kot oni v Litiji, kako je teknil našima znancema. Brat kuhar je pa, kolikor je utegnil, prisedel k njima, da se malo po-razgovori, kako je kaj na Kranjskem ; a ko sta bila krožnika prazna, vzame ju in napolni vnovič. Popotnika se nista najmanje na to jezila in vestno povžila ta božji dar.

„To-le bode pa za pot,“ reče dobri kuhar, ko sta se ona začela poslavljati, in stisne vsakemu v žep kakovih pet, šest debelih hrušek maslenk.

„Pozdravita prisrčno vse Kranjce.“

Nu sedaj, ko je bil potolažen želodec, moglo je oko še mirnejše uživati prekrasen razgled, kateri se odpira človeku tam gori na Kostanjevici. Malo-ne celo Goriško imaš pred seboj kot na ogromnem zemljevidu. Oko ti je svobodno in hiti tja v ravno Furlanijo in Benečijo, čudi se cvetoči Vipavski dolini, le proti severni strani zapirajo mu pogled kameniti gorski velikani. Človek bi tu gori pozabil vse skrbi in gledal oni krasni božji svet, kateri se pred njim razprostira.

„A k nadškofu, ali ne pojdeva?“ — popraša Lenart.

»Seveda, da greva, zakaj sva pa prišla v Gorico.“

„Nu, ta naju bode vesel! Pa poldne je ravnokar odzvonilo, popoldne pa gotovo ne sprejema.“

»Na popotne ljudi se toliko ne gleda. Porečeva, da sva ravnokar prišla.“

„Bodi ti! Vendar tisto ne bi škodilo, če bi se malo očistila. Poglej nu, kaka sva. Kot da bi pala ciganu iz torbe. Doli k Soči pojdiva, da se umijeva.“

In šla sta. Res bi trebalo poštenega čiščenja. Srajci bili sta malo bolj čisti, kakor pa je bila ona prijatelja mešetarja. Obleka je bila tudi v lepem neredu. Vse se res ni dalo urediti, nekaj pa pač, zato sta jo hitro ubrala doli proti Soči.

„Via del ponte Isonzo“, tako nekako se je bralo na tablicah, katere so bile pribite na hiše, tam sta jo tudi obrnila, dokler nista prišla na Sočin most in prvikrat zagledala to hčerko planin; katera si je v skalovju izdolbla globoko strugo. Čudne boje je ta voda, tako nekako mlečno zelena. Vendar doli k nji ni bilo lahko priti baš zaradi visokih bregov. Kjer bi se sicer dalo, tamkaj ni bilo samotno, a samote sta potrebovala naša popotnika. Po dolgem iskanju najdeta ob Soči pripravno mesto. Najpreje se sama pošteno umijeta, potem pa še srajce, kolikor se je dalo brez mila. Vendar bil je križ, ker je trebalo čakati, da sta se srajci posušili. Hlače in drugo obleko uredila je nekoliko vrbova šibica, katera je izgnala silen prah, kateri se je ondukaj nakopičil, in tako lehko rečemo, da sta se sicer z velikim trudom vendar vsaj nekoliko očedila. Poslovivši se od Soče, odpotita se tedaj v popolni paradi k nadškofu.

Zvoniti bilo je treba. Odprl je mlad, brdek gospodek z malimi sajastimi brčicami pod nosom, v črni obleki, prav tak, kot da bi ga bil iz škatljice vzel. Naša popotnika stojita v vsem svojem siromaštvu pred njim.

„Nu, kaj pa je“, popraša gospodek.

„Visoko blagorodni gospod“, začne Miško in zleze kar nekako v dve gubi, „dijaka sva s Kranjskega, a prišla sva, da bi naju njegova milost vsprejela v tukajšnje deško semenišče.“

„Nu, bodemo videli. Kje pa sta spričevali? Brez tega ne moremo ničesar.“

„Tukaj-le! Vendar oprostite, vaše blagorodje, da nista takovi, kakor bi morali biti. Kriva je temu seveda največ bolezen. Mene je tresla malo ne celo leto mrzlica, a prijatelj, vidite sami, kako je slaboten. Tukaj, kjer je bolji red in hrana, bode seveda vse drugače.“

„Hm, hm, to je pa res nerodno!“ — smeje se gospodek in se čudi lepima spričevaloma. — „Miško Zmetenko, drugošolec — tretji red, to ste vi, za drugo šolo ste pa res korenjaški; Lenart Barigeljc tretješolec — drugi red, to je pa ta-le mali. Dobro, odnesem spričevali gori, pa že tako vem, da se bode jezila njegova milost. Počakajta tu doli.“

Gospodek odide gori po stopnicah, prijatelja pa sedeta na klop. Miško dregne Lenarta, češ, dobro sem govoril. In res je bil Miško za tako ve prilike kot navlašč. Jecljal je sicer malo, vendar ko je nekoliko govoril, bilo je, kot da si vodi odprl zatvornico.

Gospodka dolgo ni bilo nazaj. Prijatelja sta si to ugodno razlagala, češ, nadškof se posvetujejo, če bi naj ju sprejeli ali ne. Nazadnje se je pa vendar pri-smejal gospodek doli po stopnicah.

„Saj sem dejal, da bode tako. Kako se vendar drzneta priti s takima spričevaloma pred njegovo milost, katera se je prav jezila na vaju. Evo, tu imata!“ pristavi in jima vrne spričevali, ob jednem pa da vsakemu trideset novčičev. Še jeden globok poklon in naša popotnika sta bila na cesti.

Šembraj, torej po to sta šla ona v Gorico? Po živem Miškovem pripovedovanju je bilo vsaj nekoliko upanja, da bodeta sprejeta. Nil, pa naj bi tudi ne bila sprejeta, upala sta vendar, da bode kaj bolj na debelo padlo. Tako pa: trideset in trideset je šestdeset in s temi novci naj prideta dva iz Gorice domov na Dolenjsko. A, zaslužila sta tako!

Trebalo se je sprijateljiti z usodo, saj ne bi ničesar pomagalo, žalostiti se in tožiti. Popotnika kupita si precej za deset novčičev kruha, kateri je kmalu pod streho. Ker drugih posebnih opravil v Gorici nimata več, a se še živo spominjata tržaškega prenočišča, ne mudita se dalje v sicer tako prijetni Gorici, nego jo junaško mahneta proti kranjski strani. Ne bodem hvalil in opisoval lepote krajev, po katerih sta popotnika zdaj ubrala svojo pot; rečem le, da sta šla po vipavski dolini, o kateri poje pesnik: „Vipavska dolina, lepota sveta.“ Bila sta že dobro daleč od Gorice ter prosita v priprosti hišici za prenočišče. Sprejeta sta, kakor je na Vipavskem sploh navada, prisrčno, pogoščena sta z rumeno polento, a gori na senu najdeta mehko postelj.

VII.

Cesta se precej vleče po lepi vipavski dolini čez Šenpas do Ajdovščine, kjer mali potočič deli Goriško od Kranjskega. Seveda oni nadškofijski novčiči ju zelo tišča in kupita si na več mestih vina in kruha, da imata več „korajže“.

In res jima je bilo že nekako preveč potovanja, pa tudi sta se že naveličala jeden drugega, tako, da sta se sprla, in potem je šel nekoliko časa vsaki svojim potom, dokler ju ni zopet združila vzajemna potreba. Pri Šturijah na Kranjski meji kreneta čez Col in Podkraj proti Hrušici. K sebi ju vzame prijazen voznik, in tako se pripeljeta skozi one samotne gozdnate kraje skoraj do Logatca, kjer prenočita. Prihodnjega jutra popihata jo na vse zgodaj do Vrhnike, a tamkaj ju vzame na voz prijazen mož prav do Ljubljane. Sama nista verjela, da bodeta tako lehko in ugodno prišla iz Gorice do slavne kranjske prestolnice.

Seveda, tako ni bilo v Ljubljani kakor pred nekoliko dnevi. Dobra kuma niti sanjala ni, da sta njena gosta zopet v Ljubljani, ker sta ji zadnjikrat rekla, da gresta naravnost domov. Pač sta obiskala nekakovega drugega Miškovega znanca, ali tam ni bilo tako, kot pri kumi. Zato se pa tudi precej drugega jutra poslovita od Ljubljane in jo mahneta proti domu. Zdaj je pač ugodno potovati iz Ljubljane v Novo Mesto, ko te železnica pripelja v nekaterih urah doli. Ali takrat ni bilo tako. To sta čutila tudi naša popotnika, dasi sta prvikrat ondukaj hodila. Cesta se je vila res prav po polževo gori proti starodavni Višnji Gori, a tudi naprej ni bilo bolje. Zato ni čudno, da je bilo solnce že zdavnej za goro, ko stopata doli proti Trebnjemu.

„Poglej no, poglej, Miško, kako se vender danes mesec hitro pomiče po nebeškem oboku!“ — pripomni Lenart.

„Kdo, mesec? Mesec stoji, a naša zemlja se giblje.“

„Tisto je seveda res, da se naša zemlja giblje, vender mesec giblje se tudi.“

„Nikdar!“

„Pa vender. Le pomisli Miško …“

„Lej ga no bedaka, zdaj hoče učiti on mene.“

„Saj te tudi lehko, ker tega ne veš.“

„Zakaj?“

„Zato!“

„Zakaj zato?“

„Zato, ker imaš ti v zemljepisju drugi red, jaz ga pa nikdar nisem imel, niti ga ne bom!“

Lenart še dobro tega ne izgovori, ko Miškova roka pade na njegov mršav obraz.

„To imaš za tvoje znanje. Zdaj se bode tale zgaga iz mene norčevala. Palico sem!“ — zakriči Miško ves v ognju.

„Na jo, pa si stepi ž njo svoje prašne možgane!“ — vsklikne Lenart in vrže palico, katero mu je kupil Miško v Ljubljani.

„Ali še nimaš dovelj?“ — sika Miško, in Bog ve, kako bi se stvar dovršila, da niso po cesti prihajali ljudje, katerih sta se popotnika vender nekoliko sramovala. Miško pobere Lenartovo palico in jo stisne pod pazduho. Tako ima Miško dve palici, Lenart pa nobene. Kdor bi popotnika videl lehko bi se jima smejal, kakor se je širokolični mesec, kateri je napravil gori na nebu silno široka usta, češ, to sem pa vender „kampeli“, ker se za mene tam doli kregata celo najslabejša dijaka. In prav tako je bilo!

V Lenartu je vse kuhalo, take sramote ni doživel na celem potu. Skočil bi kot ris na onega nesrečnega mračnjaka, s katerim je toliko časa delil vse popotne težave, vender mu ni kazalo, Miško je bil vsaj trikrat močnejši. Hoče ga zapustiti in oditi svojim potem, vender si misli, Novo Mesto je še predaleč. Utegnil bi mi še kaj koristiti, zato molči, in si misli: „Bodi ti, pride že prilika, da ti tudi jaz zasolim!“ — Vidite, s kakovimi znanstvenimi vprašanji sta se bavila na popotovanju naša popotnika.

V Trebnjem nista hotela prenočiti, pač pa malo naprej proti Novemu Mestu v mali vasici. Spala sta izvrstno. Prepir o mesecu je bil skoraj pozabljen, popotnika razgovarjala sta se povsem prijateljski, dasi je prihodnjega jutra, ko sta korakala proti Novemu Mestu, nosil Miško še vedno dve palici. Lenart si misli: moja ura ni še prišla. Pozdravita belo cerkvico sv. Ane, obiščeta Mirno Peč in precej zložno korakata proti dolenjski prestolnici, tako, da sta že okrog devete ure zjutraj v „kačji ridi“. Jutro je tako lepo, a solnčice tako čarobno razsvetljuje one kraje, kot da hoče reči: povsod je lepo, vender doma je najlepše. A iz onih tamnih gabrovih logov, kateri se prostirajo ob obeh straneh ceste, širi se ugoden hlad in človeka nehote vabi, da si ondukaj malo oddahne.

„Veš kaj, Miško, doma naju tako in tako nič veselega ne čaka, kaj bi tako hitela? Odpočijva se malo tu v tem gozdiču, saj je tukaj tako prijetno.“

„Hm, le, saj moram že tako misliti, kako naj pridem domov.“

Zavijeta malo v stran in ležeta na mehko mahovino v senco grčastih gabrov. Dasi je že predpoludnem, vender misli Lenart, da bi se ondukaj ugodno spalo, in poravna se pod gabrom, kakor je bil dolg in širok. Miško je storil jednako.

„Miško, ali že spiš?“

„Ne še, vender zaspanec že prihaja.“

„Meni tudi.“

Zopet mir.

„Miško, ali že spiš?“

„Miruj no že jedenkrat!“ — deje poluglasno Miško že pol v spanju, a čez nekoliko časa čvrsto smrči, kot da renči medved v grmovju. Zdaj je Lenartu srce na mestu. Čaka še nekoliko časa, da Miško prav trdno zaspi, potem pa počasi vstane in tiho izmakne Mišku obe palici. Nato izvleče izpod Miška robec ter ga obesi gori na gaber kot zastavo, iz Miškove palice pa napravi dve in ju zopet lepo poleg njega položi, a svojo vzame seboj in jo popiha hitro dalje. Tako se poslovita popotnika jeden od drugega.

Lehko si mislimo, kako je bilo Mišku, ko se prebudi in vidi, kar mu je Lenart napravil za slovo. Na solnčni prah bi zmlel tega navihanca, kateri ga je na celem potovanju vodil za nos, ko bi ga imel pri sebi. Tako mu pa ni kazalo druzega, kot odpotiti se počasi domov, kamor prispe v jedni uri. — Doma je res nekoliko grmelo, posebne nevihte pa ni bilo, tako, da je skoraj obžaloval, ker se je bil odpotil po svetu. Njegovi stariši so na koncu šolskega leta res nekoliko po njem povpraševali, ali ko ga od nikod ni bilo, mislili so si, ne bode se zgubil, nepridiprav, a škodi mu ne, če se po svetu nauči malo pameti. Ni bilo pa tako z Lenartom, kakor so Mišku pripovedovali njegovi domači. Ko Lenarta od nikoder ni bilo, bili so stariši v velikih skrbeh. Brzojavili so na vse strani, in znani raški lovec Jurij Švedriček je moral gori v Novo Mesto, a od ondot doli na Kostanjevico, Krško prav do Sevnice, kjer je stanovala Lenartova teta. Povsod skrbno poizveduje, vender vse zastonj. O Lenartu ni bilo niti duha, niti sluha, tako, da so njegovi mislili, da ga res več ne bode domov.

Ko je bil Lenart pustil Miška pod gabrom, ni šel naravnost skozi Novo Mesto, ker bi ga utegnil kakov znanec zgrabiti, in potem potuj v društvu stražnika na svoj dom. Toliko pameten je že bil Lenart, da si ne napravi te sramote. Zavije jo doli „pod gavge“, kjer je sedaj speljana lepa cesta na novi kolodvor in pazljivo koraka ob Krki do mosta, kjer hitro smukne v Kandijo in od ondot po dobro znanih krajih čez Šmihel proti Pogancu, kjer si z grajskimi jabolki pripravi slabo kosilo. Pogreša sicer svojega popotnega tovariša, ko koraka sam samcat gori pod razvalinami slavnega Mehovega na Gorjance, od koder je tako krasen razgled na Novo Mesto in na njegovo prezanimivo okolico, okrašeno s prijaznimi vasicami in mogočnimi starodavnimi gradovi. A malo dalje, ko se začne cesta mej bukovimi gozdi spuščati zopet nizdolu, odpre se zopet nov svet: zanimiva Bela krajina s svojimi vinogradi in hramovi, obrobljena od hrvaških goril, srebrnaste Kolpe in kočevskih hribov. Lep košček zemlje, posebno pa za onega, kateri je ondukaj preživel največ svojega življenja; kot je ravno naš popotnik, spoštovani Lenart Barigeljc! —

Težka je bila ta pot proti domu. Drugi se žalosti, ko se od doma poslavljajo, Lenart se pa žalosti, ko prihaja domov. Starišem je napravil dvojno sramoto, zato jo je pa tudi tako žalostno mahal doli na Lužo in potem dalje čez vasi hrvaških 2um-berčanov. Nebo se je pričelo vedno bolj oblačiti, doli od samotnih Žumberških hribov valili so se temni oblaki in čula se glasna grmljavina, a tudi prve debele kaplje počele so že padati, preje nego je Lenart stopil vedrit v neko žumberško hišo ob cesti. Zbralo se je ondi še več ljudi, ker jih je nevihta pregnala s polja in pripovedovanja je bilo dovelj. Ko so ljudje čuli, da je Lenart dijak, razveselili so se zelo in precej je imel naš popotnik obilo dela. Od tamkaj bilo je namreč v tistem času mnogo ljudij gori na Bavarskem in Nemškem, kateri so hodili s košem od vasi do vasi in trgovali z raznimi drobnarijami, saj Amerika tedaj še ni bila tako znana, kakor je danes. Zato so bili ljudje, pri katerih je Lenart vedril, prav veseli, da so našli človeka, kateri jim bode pisal na Nemško. In tako je Lenart zopet opravljal onega popoludne službo pisarja, kakor malo preje v Ljubljani, samo da je bila ta še bolj imenitna, ker je pisal nemška pisma. Imel je do večera kaj pisati, ker so tudi sosedje prinesli pisma pisat. Lenart se drži moško, kakor da je učenjak, a ko je pisanja pri kraju, sede prav veselo k mizi, kjer se je že kadila tečna večerja, krompir v oblicah in kislo zelje. Ker je zunaj še vedno dežilo, moral je ondukaj tudi čez noč ostati in prespal je gori na senu.

Drugega jutra se je zopet zvedrilo, le goste megle plavale so v dolini, kjer je bila Lenartova vasica. Poslovi se pri dobrih Žumberčanih in se odpoti počasi prav klaverno proti domu.

Lenart premišljuje, kako bi bilo najbolje priti domov. Domisli si tako. Gori nad njegovo domačo hišo vzdiguje se precej velik gozdnat hribec, kateri začenja z vrtom, potem raste grmovje, a nazadnje je gozd. Tamkaj mej ono grmovje nameni se Lenart, češ, od tamkaj bode vse dobro videl, kaj in kako doma, a če bode ugodna prilika, privabil bode gori katero od sester in potem bode že ložje, da se le z resnobnim očetom najpreje ne snide. Kakor je odločil, tako je tudi storil. Doli na glavni cesti snide se s svojim dobrim znancem Kolaričevim Matičkom, kateri pelje svoji suhorebrnati kljuseti h kovaču, da ju podkuje.

„Nu, Lenart, kaj greš?“

„Grem, grem!“

„Saj so že veliko povpraševali po tebi in mislili, da te več ne bode. Le hitro pojdi domov, to te bodejo veseli.“

„Bodemo videli!“

„Kje si pa bil tako dolgo?“

„Po svetu.“

„Pa daleč?“

„Daleč. Povsod. V Trstu, Gorici in Bog vedi še kje.“

„To bodeš znal povedati!“

„Saj tudi bodem.“

„Torej z Bogom, moram hiteti.“

„Z Bogom!“

Matiček odide h kovaču, Lenart pa odhiti gori po gojzdu v ono grmovje, nad domačo hišo. Kako mu je bilo pri srcu, ko zagleda čez toliko časa zopet mesto, kjer živi toliko njemu milih in dragih. Vidi vse prav dobro in čuje pogovore svojih domačih. Najmlajši bratje in sestrice igrajo se pred hišo, očetov resnoben glas se čuje iz sobe, a mati, njegova draga mati, pokaže se jedenkrat na pragu, ali bleda je in suha. Zakričal bi najraje: „Evo me, vašega potepenskega Lenarta, tukaj sem!“ — vendar sramuje se in prečepi tam za grmom nekoliko ur.

Poldne je že odzvonilo, domači šli so k obedu, Lenart čuje glasno molitev pred obedom, a on je lačen in reven. Po obedu pa na cesti Kolaričev Matiček vodi konja na vodo. Prišedši do Lenartove hiše, ustavi se in ogovori Lenartovo najstarejšo sestro:

„Nu, toraj Lenart se je vendar jedenkrat vrnil domov!“

„Kdo, za božjo voljo?“ — vsklikne sestra Lenartova.

„Vaš Lenart! Videl sem ga zjutraj na cesti, ko sem šel s konji h kovaču.“

„In domov ga še ni bilo. Morda je zopet kam dalje popihal. Mama, mama!“

In nastane krik, vpitje in letanje sem ter tje.

— „Hitro ga pojdimo iskat, morda ga še kje dobimo.“

Lenart gori v grmovju to vse dobro vidi in sliši ter hitro smukne v gozd, da pride zopet na cesto, kamor ga je šla iskat najstarejša sestra. Čuje že njene korake in hoče ravno stopiti na cesto, kar zakriči nekdo izza grma:

„Stoj, potepenec potepeni! Zdaj pa več ne uideš!“ — in koščena roka spoštovanega vaškega lovca Jurija Svedrička, kateri je Lenarta iskal okoli p: svetu, zgrabi Lenarta za vrat in ga krepko strese:

„Stopaj!“ — reče jezno in mu pokaže pot proti domu. Mej tem prihiti tudi sestrica in plakajoč pozdravi zgubljenega bratca.

Odpotijo se v vas. Ljudje stojč pri oknih in na vratih, da vidijo slavnega popotnika Lenarta Barigeljca. Mej tem mu pridejo že ostali njegovi domači nasproti: mati, bratje in sestre. Bil je cel sprevod. Naprej kot skesan grešnik koraka Lenart Barigeljc, za njim ponosno s puško in resnobnim obrazom kot kakov orožnik lovec Jurij Švedriček, a ta njim mati v solzah in ostali domači. V domači veži stoji oče molče. Lenart ga pozdravi, oni mu pa reče:

„Poglej se v zrcalo!“

In res bi imel Lenart v zrcalu kaj videti. Bil je mršav, zagorel in zamazan, obleka ponošena, a čevlji raztrgani. Kaj pa je tega treba bilo?

Hujšega ni nič prišlo. Domači so bili veseli, da se je povrnil oni, kateri je bil izgubljen. Prvo vprašanje dobre matere je bilo:

„Lenart, ali si kaj lačen?“ — a ko oni to potrdi, zakurijo na ognjišču in skuhajo poln lonec prežgane juhe, katero Lenart se slastjo povžije. Le kasneje mu manji bratec, če se je kaj jezil na Lenarta, to očita, rekoč: — „Ali si rad jedel prežgano juho, a?“ — in tako opomni Lenarta na njegovo potovanje. Precej časa je trebalo, dokler se Lenart malo očisti.

Lenartovo potovanje se je počasi pozabilo, ako pride zopet jesen in začetek šolskega leta, gre še jedenkrat v tretji razred in ga tudi srečno dovrši, kakor tudi ostale in danes je svoj gospod. Njegov tovariš spoštovani Miško Zmetenko je pa obesil šolo na klin in se lotil druge službe. Odslužil je že davno cesarja, dobil nekakovo službico in danes ima tudi on svoj kruhek. Sicer sta ona mnogo pretrpela na svojem potovanju, pa se ga vendar rada spominjata kot dogodek na mlada, veternasta leta, katera so obema minila prenaglo. Kaj hočemo:

„Mladost — norost.“ – – –