Popotovanje skozi podzemeljske jame in votlíne v Planini in na Krasu

Popotovanje skozi podzemeljske jame in votlíne v Planini in na Krasu
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 8, št. 34 (21.8.1850), 36 (4.9.1850)
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


De Kras zlo na votlim stojí, je že davnej znano; de pa te podzemeljske jame in votlíne, zdej manjši zdej veči, med seboj v zavezi stojé, ni prazna misel le nekterih domišljevavcov, ampak tacih mož, ki so v natoroznanstvu znajdeni in so že poskuševali, nektere teh podsemeljskih jam preiskovati. Rajnki g. Lindner, g, Jakob Svetina v Terstu, gosp. Anton Urbas, kaplan v Sostru, g. Jožef Obreza i. t. d. so možje, ki so tù in tam podzemeljske jame Krasa preiskovali in nam mnogo važniga v tem naznanje dali, posebno naš mnogospoštovani natoroslovec g. Urbas.

Pred 2 letama je začel g. Dr. Voigt, takrat profesor anatomíje v Ljubljani, te podzemeljske čuda premišljevati, in je bil na misel prišel: ali bi se ne dala železnica iz Ljubljane v Terst in Reko pod zemljo skozi te votljíne peljati, če bi se pot po podzemeljskih vodotokih poiskala, in – čeravno z velikimi stroški – za železno cesto pripravna naredila. Ljubljanica, Unc in Pivka so gotovo le ena in ravno tista reka, ki se pa dvakrat pod zemljo skrije, in enkrat pod imenam Pivke, drugikrat pod imenam Unca, in tretjič pod imenam Ljubljanice na dan pride. Gotovo sta tudi Cerkniško jezero in Ljubljansko močirje s temi podzemeljskimi vodami v kakošni dotiki, ki zaslužijo natanjko preiskovane biti. De Reka blizo memo Tersta pod zemljo teče, je dokazal rajnki Lindner, ki je v létu 1840 Trebiško jamo najdel in v nji Reko. Take jame se pa najdejo tudi poleg Opčine, Proseka, Gabrovice in sv. Križa.

Gosp. Dr. Voigt je dal létas na Dunaji bukvice1 na svitlo, v kterih svetje, kako naj bi se železnica napravila, ktera bi Terst v Reko naravnost med seboj, obé ti železnici pa z Ljubljansko zedinila.

Ljudje so se temu nasvetu posmehovali, in se čudili, de more pametnimu človeku kaj taciga v glavo šiniti! Zares se tudi nam ta misel nekoliko prenapeta zdi – tode brez dobrih nasledkov od več druzih strani grotovo ne bo, kakor bomo kmalo dokazali.

Gosp. Dr. Vojgt priporočuje v imenovanih bukvicah, naj bi se podzemeljske jame na Krasu natanjko preiskale, de se zvé, kako so vstvarjene, kam peljejo, kakó in ktere podzemeljske vode po njih tekó i. t. d. Če ravno se železnica po njih ne bo peljati môgla, zna to preiskovanje vunder za marsikaj druziga dobro biti, posebno de se zvé podzemeljski tôk Ljubljanice in Reke. Iz tega znanja zna priti 1) de se bo zvedilo, kakó bi se Cerkniško in Ljubljansko močirje na suho djalo in veliko zemlje kmetijstvu pridobilo, ker je verjetno, de tudi Cerkniško močirje in jezero je s temi podzemeljskimi vodami v zvezi; 2) če se Reka spod zemlje vùn speljá in v Terst napotí, se bo Teržaško mesto s pitno vodo previdilo; 3) povodnji v Reški dolíni poleg št. Kocjana se bojo ubranile, ki pri hudim deževju tako nakipé, de iz reke 30 čevljev globoko jezero postane, in 4) bi se znali vodni mlini napraviti, kteri bi s pomočjo borje iz navertanih podzemeljskih jam vodo na dan spravljali, in takó Kras, kteri tolikšno pomanjkanje vode terpí, z vodo za pijačo in kmetijstvo previdevali.

Pred vsim pa je potreba natanjčniga preiskovanja podzemeljskih jam, ki jih je voda v več tavžent létih izvotlíla in v kterih še nikdar noben človek ni bil.

Kar je gosp. Dr. Voigt želel, se je zdaj zgodilo.

Iz Dunaja je prišel slavni naravoslovec gosp. Dr. Adolf Schmidl, te podzemeljske čuda preiskat in je 10. dan pret. mesca v Planini svoje imenitno delo pričel. Ces. kralj. deržavna družba za zemeljno preiskovanje ga podpíra v tem važnim naménu, posebno pa vodja je naprave žl. gosp. Haidinger. Po ti pripomoči je gosp. Dr. Schmidl dobil iz Idrije 2 rudokopa in pa ravno tako zvedeniga kakor serčniga rudarja g. Rudolfa. Gosp. Obreza mu je pridružil še eniga mlinskiga hlapca, Jurja Jovkota, praviga korenjaka, kteriga g. Dr. zavolj njegove serčnosti dosti prehvaliti ne more. Šli so še nekteri drugi iz Planine ž njim v jamo – pa kmalo so se jim začele hlače tresti, ter so se vernili.

Previden s pomočniki, z baklami in tako imenovanim bengališkim ognjem, s čolničem, plavico, z lestvicami, vervmi, in mnogim drugim orodjem preiskuje slavni Dr. Schmidl že podzemeljske votlíne, in je, kakor je Ljubljanskimu in Dunajskimu časniku 26. dan p. m. oznanil, že 2400 sežnjev (klafter) delječ prišel.

Silno težavno je scer to popotovanje, pri kterim se zdaj po vodi in jezerih vozijo, zdej čez pečíne plezajo – pa, kakor g. dohtar pravi, so neizrečeno veličanske. „Krajnska dežela – pravi on – je zares dežela zemeljskih čud.“ „Kdo ve v Evropi – pravi dohtar dalje – za podzemeljsko jamo (Grotte), ktera je 2000 sežnjev dolga, nikjer nižji kakor 10, včasih pa še višji od 40 sežnjev? Danes smo se peljali 1000 sežnjev po vodi, ktera je bila povsod nar manj 10, sèm ter tjè pa tudi 50 sežnjev široka. Težko de bi se še kje drugod tako čudo našlo! Kje bomo vun prišli, ne vém, morebiti pri Magdalenini jami, morebiti pri Postojnski. ln kakšne lepote kamnín se tu pod zemljo vidijo. Kako šumí in bobní včasih voda, ki z visociga slopa pada! Pero ni v stanu, vsiga tega popisati!“

Radovedni smo na daljno popotovanje in popís vsiga. – Naš gosp. Ferd. Šmidt, iskreni naravoslovec, ga je spremil 800 sežnjev delječ v novo znajdeno jamo, ki jo je g. dohtar Haidingerju na čast Haidingerjevo jamo kerstil. Tudi g. kaplan Urbas in g. bibliotekar Kastelic sta se podala k Šmideljnu v Planino v podzemeljsko jamo, precej delječ.

Izid tega preiskovanja bomo častitim bravcam že naznanili. Gosp. dohtar pravi, de je mogoče, stezo skozi in skozi po jami napraviti, po kteri bi zamogli popotniki ob času hude borje iz Planine do Postojne iti, če se bo namreč skazalo, de ste ti jami med seboj zedinjene. Zrak v jami je posebno dober in čist.


1) Vorschlag zu einer Eisenbahn, welche Triest und Fiume direct unter einander und beide wieder mit Laibach auf dem möglich kurzen Wege verbinden. Von Br. Christ. Aug. Voigt, Professor der Anatomie. Wien 1850.