Poprava nekterih misel in besedi

Poprava nekterih misel in besedi
Peter Hitzinger
Objavljeno pod začetnicama P. H.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 24 (14.6.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Po kmetih je, kakor ste že večkrat v Novícah brali, sedanje dni veliko govorjenja, ki clo nič resnice v sebi nima, ‒ sej v mestih tudi ni drugači, če ne huji. Le za nektero se hoče pisatelj tega nekaj zmeniti.

Pravijo: Papež rimski so v Ameriko zbežali. De se to ni zgodilo, se iz vsih Novíc lahko prepriča vsak. Dalje govoré: Papež so si ženo vzeli, in so tudi vsi duhovšini rimske ali latinske cerkve se ženiti dovolili. Tudi temu ni res, in ne more res biti. Apostelj sv. Peter je kdaj Gospodu rékel: Gospod! mi smo vse zapustili: ženo, otroke, hiše i. t. d; gotovo njegov nastopnik Piji IX. drugači storiti ne bo iskal. V izhodnji cerkvi ali med starovérci, se je sicer nižjim duhovnim od kdaj dopustilo, žené iméti, pa si jih morajo pred poročiti, predin so posvečeni, potem ne smejo nobene več iskati; škofi pa tudi tamkej ne smejo imeti žen; in oženjeni duhovni imajo po postavah zastran božje službe nektere zaderžke, ki neoženjenih ne zadevajo. ‒ In kje bodo duhovni današnji dan še zene in otroke redili, kér jim nekteri še to hočejo vzeti, kar za se potrebujejo ? Sej bi še Papežu kmalo deželsko oblast odrekli.

Tudi je misel in glas, de vsih sedanjih prekucíj zlasti na Laškim je začetnik in podpihovavec Papež Piji IX. Za to stran se je sam izgovoril v zbôru kardinalov 29. maliga travna tega léta. Tamkej on vpričo vsih pové, in da tudi nepokojnimu ljudstvu oznaniti: „De, kar je počél v svojih deželah, je storil potem, kar se je že popred v poboljšik ljudstva tirjalo. Prekucíje ljudstev na Laškim in zunej Laškiga niso od njega izšle. Avstrijani naj ne bodo njemu sovražni, če ni mogel nekterih uderžati, ki so zmed njegovih podložnih se v zgodbe severniga Laškiga méšali; vojakov svojih ni on iz druziga namena na mejo poslal, kakor de bi bili papeževe dežele varovali. Kér so nekteri hotli, de bi tudi k vojski zoper našiga Cesarja pristopil, on očitno spozna, de mu je vojska splòh gnjusôba, kér mora kakor naslednik sv. Petra vse narode in ljudstva z enako ljubeznijo obseči. Tudi se ne more uderžati, de z nevoljo zoper tiste se izgovorí, ki po pismih in novicah oznanujejo vesoljno Laško svobodno deržavo, ktere prednik bi Papež bil.“ ‒ Iz teh besedí se vidi, de ni bil nikdar namen Papeža Pija IX. take nepokoje, kakoršni so zdaj, napraviti, in de njegovi vojšaki so zoper njegovo voljo čez mejo planili.

Tudi so povédali, de so Papež molitve za našiga Cesarja po Laškim za velki teden prepovedali. Če se je to zgodilo, je le pràv razločiti. V mašnih bukvah so velki velki petik in veliko saboto prošnje za cesarja, to je pa za rimskiga cesarja, kakor pristavik kaže, de naj se Bog ozrè na rimsko cesarstvo. Rimski cesar se je imenoval nemški kralj skoz tavžent lét, kér je bil od Papeža izvoljeni varh rimske cerkve. Kar je pa rajnki Cesar Franc I. se rimski in némski kroni odpovedal leta 1806, ni rimskiga cesarja več, tedej se tudi ne more moliti za rimskiga cesarja, ne v Rimu ne drugej. Pa naš Cesar se imenujejo zdaj avstrijanski Cesar; zatorej smo pa pri nas molili za prekeršanskiga Cesarja Ferdinanda, in de se Bog ozrè na Avstrijansko cesarstvo.

P. H.