Poroka na kmetih
| Poroka na kmetih Marija Erjavec |
| |||||||||||
V malem trgu na Notranjskem živel je pred 40 leti bogat in še bolj bahast kmet. Matevž Pegan se je imenoval. Imel je več sinov; pravili so mi, da so bili najlepši in najkrepkejši dečaki cele vasi. Svojega prvorojenca Franca je Matevž odkupil od vojaštva. Žene so imele kaj govoriti. No, kdo pa more tako šteti denar, kakor ga je štel Matevž Peganov. Kar položil je moško na mizo štirinajst stotakov, misleč si: to smo mi, kaj tacega ne more vsak. Pravili so mi celo, da je imel stari Pegan pod hišnimi gredami toliko denara, da je kar z rokami grabil po njem. Zato je pa bila vsa vas njegova, ko je korakal po njej posebno v nedeljo, ko je šel k deseti maši. Morali bi videti Matevža, kako je hodil kakor plemenitaš, pa s polnimi žepi v jerhastih hlačah in žametovi jopici. Telovnik bil je pa bel, z raznimi cvetlicami udelan; dičili so ga najdebelejši srebrnosvitli gumbi, kar po dva in dva skupaj. Klobuk širokih krajev, zavratna rutica svilna, rudeča; ne smem pozabiti visokih čevljev, ki so se svetili nič manje ko oni gospoda župnika.
Po maši nastavljal se je Matevž navadno na mostu med njegovimi sosedi in prevzetno oziral se, od kje pridejo njegovi lepo vzrasteni junaki. Tako je zval svoje sinove. – No, Matevž, dober dan, danes pa daš za bokal rumenega, nagovori ga prišedši sosed Nace. »Kaj za en bokal? Tudi za deset, če hočeš, Nace«, odgovori Matevž in udari po žepu, da v njem močno zažvenketa. In šla sta prijatelja proti krčmi, tako rečeni Mizerjevi. – Prepričana sem, da tisti čas kmet ni še vedel, kaj pomeni mizerija. Moja ljuba mati so mi večkrat pravili, da je stal stari bokal vina 5 krajcarjev in tudi druge stvari, da so imele nizke cene. A krčmar je pa vedel, kaj pomeni ta beseda. »Meni«, zadrl se je, »pravijo pri Mizerji, bogatemu posestniku, trgovcu, mesarju!« in Bog si ga vedi, koliko je še druzega naštel. »No, no, oče Miha, nikar se ne. Jezite«, reče Matevž, »saj vemo, da ste mož na svojih tleh; prinesite nama bokal rumenega«. Ko pa sta naša znanca natočila kozarce in pila božjo kapljico na zdravje, poklicala sta tudi očeta Miho, rekoč: »pite Miha, Bog vas živi!« Mihi pa ni nič prav prijetno donel ta klic; saj njemu, tako premožnemu in še nekako učenemu možu, ki je v Ljubljani študiral, bi ti surovi kmetje lahko rekli: »gospod Miha«. Nekako suhoparno pravi: »Bog Vas živi, sosedje!« in urno odide v drugo, bolj gosposko napravljeno sobo.
V to sobo zahajali so grajščinski škrici in ti so očeta Miho nekako bolj spoštovali. Kako ne bi ga? Saj je imel potrpljenje; ako niso plačali konec meseca, počakal je gospod Miha tudi do konec leta. – »Dober dan«, se nekdo oglasi na hišnem pragu. »O, gospod doktor, kje ste bili danes tako dolgo?« odzdravi Miha. »Vedi ga vrag, kod sem vse prehodil«, odgovori mu doktor Šklenfa. Tako so imenovali vaščani tega gospoda, posebno v čislu so ga imeli kmetje, ker je nekoliko nemško brbral. Gospod doktor tje, gospod doktor sem, šlo je v eno mero, tako da včasi ni ubogi Šklenfa vedel, kam bi prej tekel; posebno poleti je Šklenfa trpel, ker je bil kakor sod kratek pa na debelo otesan in rudečeličen kakor rak. – »No, doktor, danes si pa imel dober dan; saj vse teče od Tebe od velicega znoja«, nagovori ga kakor rakla dolg in tenek kolega, sodnijski pristav dr. Krulec. »Zlodej vzemi Vas in ta jezik: ali mati se ne dobi noben Slovenec, da bi v svojem jeziku kmetu vabila pisal?« Tako se je jezil doktor Šklenfa v svojo škodo, kajti prelaganj nemških uradnih vabil kmetom na slovenski jezik bil je najizdatnejši vir njegovih dohodkov, če tudi je moral radi tega tekati od hiše do hiše, da si je kaj prislužil. Tako sta besedovala ta dva škrica v krčmi pri gospodu Mihi. Skoro sem pozabila na prijatelja Matevža in Naca. No pa, saj se jima je dobro godilo; precej poličev sta že spravila po grlu; prav dobre volje sta jela biti. – »Veš kaj, Nace«, izpregovori Matevž, »moj Janez bi bil prav pripraven za tvojo Nežo«. »A kdo ne ve tega, Matevž? Tvoj Janez je fant, ki lahko potrka na vsake duri. Jaz bi pa dal moji Neži precej par tisočakov ali pa bi Vaš Janez k nam prišel, saj jaz sem že star, in dal bi mu svoje gospodarstvo«, odreže se Nace. »Saj tako nisem mislil, Nace«; pravi Matevž, »Ti ne prodajaš svoje Neže, jaz pa ne Janeza. Kar zadeva denar in gospodarstvo, že naredimo, da bode prav.« Tako sta ukrenila, ustaneta od mize, pozdravita očeta Miho in gresta proti domu.
Tisti dan pri kosilu pa pravi Pegan Janezu: »Veš, sin, dobro bi bilo, da bi se ti oženil, in jaz vem za hišo, kjer bi bilo prav dobro za te. Ti ne veš, Janez, kako prijetno je človeku, ko ima miren kot, kjer je sam in svoj gospod. Stari dobri Nac bi ti dal svojo Nežo in celo gospodarstvo«. »Oče, Neže pa za ves svet nečem,« odgovori sin, »že to čudno ime! Še poklicati bi je ne mogel ljubeznivo«. »No, kaj ne bi ji lahko rekel Nežica, Nežka?« zavrne Matevž. »Ne, oče; čujte, koliko lepše doni: Mici, Micika, celo Maričika.« »Pojdi, pojdi; tako rečejo gosposki ljudje, mi smo kmetje, pri nas mora biti Neža, Mica, Katra in tako dalje.« »Jaz pa imam vender rad Maričko Braduljevo,« dé Janez. »Kaj pa meniš, da začneš s Maričko? Mari misliš, da vama bodo pečena piščeta v grla letela?« zadere se Matevž jezno na sina. »Tega ne mislim, oče,« odvrne Janez, »nekaj mi Vi daste, nekaj pa pošteno zaslužim in nekaj ima tudi Micika po svoji materi«. »To, kar ima Micika, še za eno južino ni,« zaropota oče. Janez umolkne, dobro vedoč, da z očetom, naglim in svojeglavim Notranjcem, ni se šaliti. Rečeno storjeno, je bila pri Matevži navada.
Mesec pozneje imela se je praznovati Janezova in Nežina poroka, tako sta sklenila Matevž in Nac, ne vprašaje niti enega niti dragega, ali jima je prav. To so vam bile priprave; kolikor je bilo v daljni in bližnji rodbini deklet, vse se je likalo, pralo in si je nove obleke delalo, da je bilo kaj. Ko si prišel v kočo k tako rečeni likarici ali peglarici, videl si celo vrsto razpoloženih belih peč, eno krasnejšo od druge. Okrog in okrog so jih dičile krasne čipke, vse na male gubice polikane. Ko so dekleta svoje glave s temi pečami pokrile, bile so ti same lepe podobice v krasnih okvirjih. Zato pa je stara Metika za eno tako pečo, ko jo je lepo oprala in še lepše polikala, dobila srebrn goldinar. – Sedaj pa poglejmo v kuhinjo; tu se dan na dan tolče, meša, riba, mesi, da okolo bivajoči sosedje imajo kaj poslušati. Napraviti se mora veliko, kolikor namreč svati porabijo, in še ostati mora, da ponese vsak svat malo kolača domov, da tudi doma ostali okusijo ženitnino. Stari Matevž je ukazal tele zaklati, katero naj bi bilo samo za tisti dan; vina so pa cel sod pripeljali, saj je bilo po ceni. »Zaliti si bomo morali dobro grla«, misli si oče Janezov, »saj živimo samo enkrat.« Svoji ženi Poloni je pa ukazal, da ne bi pozabila fancelne ocvreti. To mora biti na Kranjskem na vsaki ženitini in pustni torek. Tako se je približal dan poroke, da skoro niso vedeli kedaj. Janez se pa še zmenil ni za to, kakor bi bile vse te priprave Bog si ga vedi za koga. Tudi Neža si je večkrat brisala svoje velike solzne oči. Mati je pa pomagala solziti se. »Kaj hočeš, Nežika? Očeta moraš ubogati, da ti Bog da dobro na zemlji«, jo je tolažila, pa brez uspeha.
Napočilo je jutro poroke. Vsi domači in povabljenci so bili zbrani. Tudi vaški godec Jernač Kovačev bil je praznično opravljen. Samo Janeza ni bilo nikjer; čakajo, iščejo, kličejo, nič; Janezova poročna obleka je tam, kjer so jo pred osmimi dnevi shranili. Za Janezom ni bilo ni sledu ni tiru, kakor bi ga bil vihar odnesel. Mislimo si jezo in sramoto obeh očetov; na stroške misliti pa ni bilo še časa. Stari Matevž je gori in doli po veži korakal, vse hudiče iz pekla je v svoji jezi klical, klobuk je ob tla metal in prav grdo pljuval; nihče ne bi poznal onega prevzetnega Matevža, ki smo ga videli korakati v nedeljo k deseti maši. Mati je pa obupno roke vila in Boga prosila na tihem, da ne bi se kaj zlega zgodilo Janezu.
Stari pastir Lovre Matičkov je pa dobro vedel, kje tiči Janez, namreč v hlevu je bil pod košom in Lovre mu je dan na dan donašal latvico kislega mleka in kos črnega kruha, dokler ni Janez premislil, kaj mu je storiti. Necega večera sliši trkati na okno Micika Braduljeva; nekdo si je pristavil lestvico in je klical zalo Miciko. »Za božjo voljo, kaj Ti si, Janez?« oglasi se Micika, »kje si vender bil? Uboga Tvoja mati obupa«. »Ne skrbi ljubica moja, za mater,« odgovori Janez, »mati se že potolaži. Prišel sem jemat slovo; vstani, pridi k oknu«. In res, Micika urno priskoči k oknu. »Jaz grem k vojakom,« dé Janez, »prej ko grem, prej pridem in potem bom samo Tvoj.« Micika si briše lepe oči. »Ne jokaj, ljubica; čez osem kratkih let, če bova še živa, se spet snideva.«
In tako je bilo; Janez je bil dolgo let pri vojakih. Leta 18 . . . bil je hud boj; tam se je junaško bojeval za dom in cesarja Janez Peganov. Zgubil je desno roko; junaški mladenič jo pobere in vzklikne: »Glej jo, Frane Jožef; ne pustim je na bojišči;« in odnesli so njega in roko v bolnišnico, kjer je ostal, dokler ni ozdravel. Domov prišedšega Janeza čakala je zvesta Micika in ljubila ga je še bolj ko prej, ko je imel obe roki. Cesar mu je dal za zgubljeno roko 3 krajcarje na dan. Stari Matevževi in Nacovi so pa bili vedno prijatelji; čas je ozdravil rane. Še celo smilil se jim je Janez brez desne roke.