Poroka na straži
| Poroka na straži. Humoreska iz vojaškega življenja. Anonimno |
| |||||||||||||
Regiment je prebival potoma že šest
tednov v neki župniji in se je pri vaščanih
popolnoma udomačil. Vojaki so se bratili
s tanti, dražili dekleta, devali otrokom
svoje velike kape na glave, očetom pomagali
včasi pri delu in se materam prikupovali,
kakor so najbolje znali. Z eno besedo,
vojaki so živeli v vasi kakor doma in kakor
bi nikoli več ne imeli odriniti naprej.
Nekega dne pa se je navsezgodaj, ob drugi uri zjutraj, oglasil glas trobente, vojaki so planili pokonci, se zbrali v po polni opravi pred cerkvijo in odkorakali prav tako nenadoma in brez slovesa, kakor so nenadoma in brez pozdrava pred šestimi tedni prikorakali.
Ob treh zjutraj ni bilo v vasi nobenega vojaka več. Pač! Zunaj vasi na polju je ostala samotna straža, kajti Janeza Korenine, ki je hodil s puško na rami gorindol ter stražil sam Bog ve kaj, se ni pri odhodu bataljona nihče spomnil.
Janezu ni bilo od začetka kar nič dolgčas. Ogledoval je zvezde in si mislil: »Migljajte, kolikor hočete, tako lepe vendarle niste kakor Maričkine oči, ki spi sedaj v mlinu za potokom!« Proti peti uri zjutraj je pa rekel: »No, zdaj bo že kmalu tri!« Toda nikogar ni bilo od nikoder, da bi ga zamenjal na straži. Škrjančki so začeli žvrgoleti, petelini prepevati svojo jutranjo pesem, zadnje zvezde, ki so se še mislile prikazati ta dan na nebu, so vzšle, naredil se je dan, na polju se je začelo delo, toda infanterist Janez Korenina je še vedno stražil na svojem mestu.
Slednjič pride kmet, ki je bil namenjen na svoje polje, mimo in mu pove, da je cel bataljon odšel že ob treh zjutraj iz vasi in da ni nikjer nobenega vojaka več.
Janez se je začudil in je odšel brez povelja v vas. Vi pač mislite, da jo je potem udri čez drn in strn za regimentom. Janez Korenina je mislil popolnoma drugače.
»Če oni mene ne potrebujejo, jih potrebujem jaz še veliko manj!« si je rekel.
»Če pridem kar nepoklican pred stotnika, me še da zapreti, kakor je siten!« si je tudi dejal.
In slednjič je še uganil: » Mlinar tam spodaj ima prijazno hčer in hči ima prijazen pogled — kar tukaj bom ostal!«
Postavil je puško v kot, slekel modro suknjo in se udinjal v vasi za hlapca; če ga je kdo kaj vprašal, je odgovoril, da se mu je regiment izmuznil. Janez je bil priden, postaven je bil tudi in delo mu je šlo urno in dobro izpod rok. Bil je sicer reven, pa tem pravičneje bi bilo, če bi dobil mlinarjevo Maričko, kajti mlinar je imel od sile denarja, drobnega in debelega. In tako se je zgodilo, da se je Janez oženil.
Mladi par je živel v sreči in miru in si počasi gradil svoje gnezdeče. Toda ko se je nekega dne mladi gospodar vrnil s polja, mu reče žena vsa preplašena:
»Janez, nikar se ne ustraši, nekdo je bil tukaj!«
»Kdo neki?«
»Poročnik od tvojega regimenta; kmalu bo ves regiment tukaj!«
Oče je tarnal, žena je tarnala in z objokanimi očmi pogledovala svojega dojenčka. Kajti nikjer niso ljudje varni pred zlobnimi izdajalci.
Janez pa je stvar premislil in rekel:
»Le name se zanesi, jaz že poznam polkovnika!«
Potem je zopet oblekel modro suknjico, ki jo je za večen spomin hotel shraniti, in je očetu razložil, kaj namerja storiti. Nato je zadel puško na rame ter odkorakal na svoje mesto na straži. Ko je pa regiment prišel v vas, je stari mlinar stopil pred polkovnika in mu je potožil:
»Usmilite se vendar, gospod general, ubogega moža, ki stoji že leto in dan na straži ob robu gozda in se ne upa ganiti! Saj po vojaških postavah ni ukazano, da bi vojak moral poginiti na straži od lakote in hudega vremena!«
Polkovnik je pogledal stotnika, stotnik podčastnika, podčastnik četovodjo — in pol kompanije, sami dobri, stari znanci pogrešanega Janeza, je steklo na polje pogledat vrlega tovariša, ki je junaško ostal na svojem mestu celo leto.
»Saj mora biti suh kot trlica in naguban kot pečeno jabolko!« so ga pomilovali vojaki potoma. Toda Janez ni bil ne suh, ne naguban in je mogel zapeti svoj vojaški suknjič le z dvema gumboma: s prvim pod vratom in zadnjim pod trebuhom.
Medtem je pristopil k Janezu desetnik, isti desetnik, ki ga je pred enim letom pripeljal na stražo, in je ukazal:
»Puško na rame! Stopaj!«
Tako je bil Janez straže rešen. Nato je moral k polkovniku, njegova lepa, mlada žena ga je spremila z otročičem v naročju, in tam sta vse povedala, kako in kaj. Polkovnik pa, ki je bil dober človek, mu je stisnil petačo v roko in mu pomogel, da mu ni bilo treba nikoli več oblačiti modre suknje in nikoli več hoditi na stražo.