Portreti gospodov kaplanov
| Portreti gospodov kaplanov anonimno |
| |||||||||||||
Naravnost iz semenišča je prišel v faro. Čist kakor bel golob, skromen, blag in krotek kakor ovca in človek bi rekel skoro tudi tako majhne pameti …
Ni imel niti očeta, niti matere in vzgojila ga je stara teta, najgorečnejsa od vseh tercijalk nekega malega mesta na Štajarskem. In ko je prišel njegov čas, so ga vzeli v Alojzijevišče. Sveti, vlažni zidovi tega slavnega instituta so ga ohranili vsega hudega in oteli so ga posvetnega Pohujšanja. Ni dobil, hvala Bogu, vladarju nebes in zemlje, jetike v šesti šoli, redek slučaj med pobožnimi Gorenjci in očividen dokaz , da ga je odbrala roka Gospodova za velika in sveta dela v bodočnosti njegovi. Ni dobil jetike, ni moral zapustiti plesnivih zidov in se iti zdravit med prosti pregrešni svet, ki jih je že toliko od te poklicane čete pobožnega zavoda pozdravil ali tudi pogubil Telo se je ohranilo, nova, sveža kri je napolnila žile, duša pa je umrla v grehih sveta in dozorela za večno pogubljenje. To se je dogodilo mnogim, on pa je bil obvarovan nesreče, obvarovan požrešnega brezna. Veliko jih je poklicanih, malo izvoljenih. Ali on je bil izmed izvoljenih, ki se sprehajajo v dolgih črnih haljah in vijoličastih kapucah v dolgi čredi po drevoredih nove slovenske Emone. In z maturo je prestopil prag sivega ljubljanskega semenišča, kar je vsekakor boljše, kakor brez nje. Z maturo, čeprav je bil eden tistih, katere blagruje sveto pismo: Blagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo. Bil je eden onih čudovitih ljudi, ki preidejo celo gimnazijo in bi lahko šli skozi prosvetni ogenj vseh štirih fakultet visoke šole brez škode za prirojeno svojo omejenost, brez škode, da bi posijal svetel žarek razsodnosti v skromno pamet njihovo. Niso od tega sveta, zato odskoči sebe od učenost od njihovih duš, kakor bob, če ga vržeš ob trdo, kamnit o steno. To je luč, ki gori pod mernikom po možnosti in ni jih namenil Gospod za babata in mehka kanoniška mesta.
Ko je prišel gospod kaplan na prvo svoje mesto, vedelo je že drugi dan vsako babša za pobožnost in za ponižno svetost dušnega poganjiča. Ali, in ko je v nedeljo pri deseti maši prvikrat zajecljal raz lepo, dihnil umirajoče svoje stavke čez množic, poklekal in klanjal se pri Gospodovemu imenu globoko kakor še noben kaplan pred njim, je vedela vsa fara, da ima pred seboj svetniškega kandidata, ki ga bodo za par sto let vsaj za blaženega spoznali. Zamaknil se je sredi govora, pobožno mu je pojemal glas in le še goreče šepetanje je pričalo, da še ni umrl v neizmerni pobožnosti svoji. In pobožnost je prišla z njim v faro. Vse mlade punce, ki so ravno opravile nedeljsko šolo, so začutile gorečo vero v svojih srcih. Prej so se rade smejale in mislile na neumnosti, zdaj pa je vedno stal izraz resnobe na otroških njihovih obrazih. In žulje so dobile na kolenih od preiskrene molitve.
Kakor senca je hodil gospod kaplan okrog in njegovo govorjenje je bilo samo še rahlo šepetanje. Nikdar se ni dvignilo njegovo oko do ženskega obraza, z nobenim človekom ni govoril o posvetnih stvareh. Če ga je srečal kmet in dejal: »Lepo vreme imamo«, odgovoril mu je kaplan: »Zahvalimo se Gospodu za njegovo milost« in pokrižal se je trikrat vdano in ponižno. In če je rekel cerkovnik: »Dež gre, vse bo pognilo na polju«, je vzdihnil gospod kaplan: »Molimo, molimo!« In pal je v zakristiji na kolena in molil krvavi del rožnega venca, da bi se usmilil Bog pregrešnih ljudi, ki imajo preveč dežja. Cerkovnik je moral moliti z njim in kmalu je le popolnoma molče opravljal svoj posel in ni tožil čez vreme, niti ga ne hvalil ... Gospod kaplan je imel pridigo o sveti čistosti. Sramežljivo je zardelo njegovo lice, ko je izgovoril besedo »nečistost« in ni več povzdignil oči. In govoril je tako lepo in pretresljivo, da so se vse ženske jokale; device od blaženosti in svetega navdušenja, omožene žene pa od sramote in žalosti nad seboj in nad svojimi nečistimi telesi. Mlada dekleta so bila navdahnena posebne milosti božje, v svetih pogovorih so krepila lepe čednosti nežnih svojih src.
Ena od njih je rekla z jokom svojim tovar'šicam: Prijateljice, molite same. Nesrečna sem, potrebna tolažbe, ki nam jo pridobi vdana in goreča molitev. Pomislite, moja mati, ki niso več mladi, bodo imeli zopet nekaj majhnega. Saj očetu ne zamerim toliko, ali njim zamerim. Ni jih sram, ko je še mene sram! Niti v obraz jim ne morem več pogledati. In oni še molijo in hodijo v cerkev, kakor bi se ne bilo nič zgodilo! Kaj so rekli gospod kaplan v nedeljo? Vsak je spočet v grehu, nečist se rodi na svet. Saj nisem neumna, saj vem, kaj je to. Oh, jaz bi jokala do smrti, mati pa nič ne mislijo in so veseli ves dan. Začela bom devet dnevnico na čast Sv. Alojziju.