Portugalka
| ← O ljubezni, knjigi prirode in krvavih tragedijah | Portugalka Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
O urah in kulturnem boju → |
| |||||||||||||||
Ne vem, ali je bil dan resnično tako pust in pust za vse ali se je pust le zdel in zdel le gospodu inšpektorju Radoslavu Pipcu. Skratka, gospod inšpektor je bil jako nezadovoljen s položajem in jo je koj po nevšečni večerji pobral z doma.
Niti klobuk mu ta dan ni bil po volji. Dal si ga je na glavo, pa mu je padel kanalja preko ušes. Zamižal je od nevolje, stisnil zobe in zamrmral: »Prekleti Trubar!« Najraje bi bil klobuk počil ob tla, pa si je vendar premislil in ga obdržal v roki.
Stopil je iz hiše in so mu noge krenile na vajeno desno plat.
Ni mu bilo prav tako. Kam na desno, čemu? — Ozmerjal je noge: »Osel, bik, krava, tele!« in so morale v zoprno nasprotno stran. Morale so okoli pet zoprnih vogalov — tjakaj v odurno Piškurjevo ulico.
»Neumnost!« je mrmral gospod inšpektor. »Zakaj Piškurjeva ulica, čemu? Ali tistim glistam na čast, ki se ribe love nanje? Ali pa je Piškur kak nov pesnik — kdo ve, kod so ga izteknili! — Fej te bodi!«
Namrdnil se je in pljunil, kajti so se mu grenke sline zbirale v ustih.
Ozri se je po Piškurjevi ulici — ondule so se v pritličju svetila velika razsvetljena okna — tukajle bo »Pri belem volu«.
Nezaupljivo je vstopil, čemerno sedel za prvo prazno mizo. Nak, lokal mu ni všeč! »Previsok je in preširok, samo okna so ga in vrata, brr! In kljuke tudi ni pri rokah, da bi se človek obesil. Škoda je Trubarja!« Položil je klobuk poleg sebe na stol, glasno je vzdihnil.
Ustavila se je natakarica: »Želite, prosim?« Bila je rdečih lic, visoko nafrfranih las in malo navzkriž so ji uhajale oči.
»Vrag te!« si je mislil gospod inšpektor. — »V novine ste dali inserat, da imate fino portugalko. Prinesite je četrt za pokušnjo — pa eno presto!«
»Četrt fine portugalke in presto — takoj!« je s pojočim glasom ponovila natakarica in se zasukala.
Že je bila s pijačo nazaj in jo je postavila pred gosta. »Preste žalibog ni — domači kruh, če želite?«
Gospod inšpektor je bil globoko užaljen. Nemo je odkimal, da ne. Izgubil je slednjo vero v to gostilno. Kakšno bo šele tole, kar prodajajo za portugalko!
Natočil si je čašo: barva je pretemna, duh presladak! Pokusil je. Bridko se je nasmehnil: kajpak — dalmatinski petijot je, pa ne portugalka.
Od sebe je porinil čašo in stresel glavo. Oči je obrnil v strop, da si ondu poišče tolažbe. — Vdal se je v usodo. Vnovič je zmajal glavo in z obupno odločnostjo izpil čašo — nak, portugalka ni ta reč, greje pa le! Boljša bo ko nič! Oj nesrečni ti Trubar!
Vstopil je nov gost, debel človek s palico. Spotaknil se je na stopnici ob vhodu in se dva koraka zaletel. Pa se je koj ujel. Obrnil se je, stopnici zažugal s palico, potem se ozrl okoli in se zadovoljno zagrohotal: »Hoho, še pokusil ga nisem, pa me že zanaša!«
Hrupno se je odkašljal in kar po domače prisedel k mizi gospoda inšpektorja. »Brez zamere!« — že je ujel natakarico za krilo: »Slišite, gospodična Mici ali kakor vam je zvečer ime — ali je res, kar lažete po listih, da imate imenitno portugalko? — Boga se boj, punca, če ni res! Pol litrčka ga prinesi! Hi, kobilica, bistahor!« Ošvrknil jo je s palico po krilu.
Gospodu inšpektorju je šlo po izmučenih možganih, ali pozna možakarja ali ne? Debeli ta obraz je nemara že videl, tudi tega grohota, se mu zdi, da ne sliši prvič. Seveda, v majhnem mestu je malokdo, da ga ne bi vsakdo poznal. — Natočil si je in izpil. »Kakšen je?« ga vpraša debeluhar. »Portugalka ni,« je dostojanstveno odgovoril gospod inšpektor. »Po mojem skromnem preudarku je tole zraslo v Dalmaciji in nima v sebi dosti več od portugalke kakor golo ime. — Toda za silo se pije.«
»Hoho,« se je dobrodušno zasmejal debeli sosed, »za silo nekateri še vodo pijó!«
Tedaj se je natakarica vrnila z naročenim pol litrom, pa ji je še gospod inšpektor ukazal »četrt onega dalmatinca, ki mu pravite portugalka, in košček sira z domačim kruhom«. Nezadovoljnost mu je nekoliko ponehala.
Debeli gospod se je lotil pokušnje in jo je vršil jako temeljito, strokovnjaško in hkrati hrupno. Duhal je pijačo iz kozarca in z dlani, žvečil jo po vseh ustih, požrl dva požirka in potem izjavil: »Gospodine, uganili ste, portugalka to ni. Ta črnina se je rodila v Banatu. Pri nas pa je bila krščena, hvala Bogu, in so ji botri dali lepo ime portugalka! — Kosti pa vendarle nima!« In je v potrdilo temu zvrnil čašo vase in jo zopet natočil.
Gospodu inšpektorju se debeli dedec ni videl napačen in nevreden zaupanja. »Pristna portugalka,« je dejal, »se ne dobi zlahka. Toliko je sploh nikoli ne obrodi, kolikor je potem prodajo. Po mojem skromnem preudarku samo v ‚Trubarjevi kleti’ točijo pristno — tam je kapljica!« Ginjen je zamižal.
»Ho, v Trubarjevi kleti!« je potrdil debeli gospod in se popraskal za ušesom.
»Sinoči sem bil tam,« je pripovedoval gospod inšpektor — oni banaški dalmatinec, imenovan portugalka, mu je bil odvezal jezik — »fino! — Menda sem šele ob dveh prišel domov. Ali je bilo tri. Ali štiri. Nič ne vem.«
»Oha!« se je čudil debeli gospod. Ta reč ga je silno zanimala.
Gospod inšpektor je s prsti zabobnal po mizi; z roko si je šel preko obraza in poznalo se mu je, da ima še nekaj, kar bi mu rado šlo z jezika, toda se je pomišljal. Slednjič ga je vendarle premagalo.
»Saj bi bil nocoj spet pri Trubarju — pa so bili sinoči neki neljubi dogodki — skratka, ne zdi se mi varno ... « Tajinstveno se je namuznil.
Debelemu gospodu je živo zanimanje gledalo iz oči in ust. »Kaj, hudimana, ali vas je kdo? Kako in zakaj?«
»Mene? — Nak! — Ampak jaz sem njega.«
Gospod inšpektor je sramežljivo gledal predse v mizo, zadovoljno se je muzal in se hkrati opravičeval:
»Drugače nisem tak — portugalka me je ujela! — Nekaterim gre v glavo, meni pa je šla v pesti. Nič ne vem. Toliko se spominjam, da sem ga pod mizo podrl in po njem mlatil. Ne vem pa ne, kdo je bil in zakaj sem ga. Preklicana portugalka! — Saj ubil ga nemara nisem, drugače bi bilo že v novinah. — Ne kaže pa ne več tjakaj. Morebiti me dedec čaka z gorjačo in barabami. — Bučo mora imeti kakor čeber, če je klobuk njegov, ki sem ga domov prinesel namesto svojega.«
Tako je pripovedoval gospod inšpektor, in ko je končal, je dvignil svoj pogled v soseda, da vidi, kako mu je pripovedovanje uspelo pri hvaležnem poslušalcu.
Videl pa je čudo.
Debeli gospod je stal oprt ob svojo palico, rdeč je bil kakor volivni lepak in lovil je sapo: »Vi, gospodine, vi da ste tisti? O primoj ... ! Tole buško poglejte tukaj na glavi, tolikšna je kakor pomaranča!«
Gospod inšpektor je šinil kvišku in se je prepadeno postavil za stol. — Ne, taka smola! Semkaj, v izgubljeno to ulico, v pozabljeni ta brlog se je nocoj umaknil, milijon je drugih gostiln — pa je moral priti debeli dedec z gorjačo baš semkaj, baš nocoj in baš k tej mizi, in je moral dedcu z gorjačo še sam, prav sam in brez potrebe — osel, bik, krava, tele! — iznesti pod nos, kako ga je bunkal. Tak škandal! — Ozrl se je po izhodu, da se reši, še po klobuku je hitro segel in se pokril, pa mu je klobuk nemarni padel preko oči in ušes — najrajši bi se razjokal.
Debeluha onkraj mize pa je tisti hip zgrabil smeh, da je moral kar sesti. »Hohohoho, premalo vas je, gospodine za moj pokrov, 64 imam, najbolj široko numaro v Ljubljani. Pod vaš klobuk pa še svoje buške ne spravim, sem ga rajši pustil kar doma. Hoho, ti salamenski Trubar ti!«
Obrisal si je oči in usta. »Gospodine, prosim vas, kar sedite in to mi povejte, ali ste kakšen policaj ali takšne sorte uradna oseba. Veste, enkrat se mi je zgodilo in sem bil malo nasut, recimo: ne malo, ampak, kakor se reče, po tarifi. Ne vem, kako je to — kadar sem pijan, kar mi na misel pride, pa rečem. Pa sem rekel tudi policaju, kaj vem kaj, pa sem bil najprej tepen po ustih, potem pa še obsojen po paragrafih — me je stalo sto dinarčkov! — Nemara mi je tudi sinoči zanašalo jezik pa se je mogoče zaletel v vašo častito osebo. Bunke sem dobil in hvaležno potrjujem prejem. S sodnijo pa ne bi rad imel opravka. — Veste, zato sem se nocoj potuhnil semkaj. Toda prst božji je hotel, gospodine, in se je zgodilo, da se srečava baš tukajle. Verjemite mi, gospodine, nobene včerajšnje besede se ne spominjam po polnoči in tudi ne vaše častite osebe. Le buško, to imam in tistile klobuk je tudi moj. Pa brez zamere!«
Odkašljal se je, iztočil, kar je bilo še v steklenici in izpil.
Gospod inšpektor je zopet našel svoje dostojanstvo. »Izvolite svoj klobuk!« je dejal. »Neljubo nesporazumljenje ... «
»Kako pa! Gospodine moj, šale je treba razumeti — kar se v šali dobi, se v šali vtakne. Ne pa kar na sodnijo, kjer ne razumejo šale! Pametni ste, gospodine — prav veseli me, da sem spoznal finega gospoda! — Vaš klobuček vam jutri pošljem, če mi daste svoj cenjeni naslov. — Ali hočeva še pol litrčka vkupe?«
»Raje ne. Tegale imam dovolj. — Kaj pa ... «
»Bravo, gospodine, bravo! Saj mislite tjakaj, v Trubarjevo klet.«
In sta res šla na edino pristno portugalko v Ljubljani.
(Jutro, 6. novembra 1927)