Triglav: Razlika med redakcijama

== Proslov. ==

 

Ki rodu rane celi, nove seka,

 

Triglav! I tebi čas zadaje rane;

 

Triglav! pa ti ne strašiš se viharja,

Ponosen vihre kažeš nam spomine:

»Poglej, zastonj obrne vihar udarja!«

Znanec, da zime spone so zdrobljene.

A tu v dolini Bistrico pozdravlja

Trobentic zlatih roj pozdrav ji trobi,

In črni kos, sedeč na jelšnem brstu,

Saj nova ni ji pesem o ljubezni.

Odpel je kos in z brsta je odletel,

Belilo platno v snegovih solzicah.

Obraz rdečice zarja je oblila,

Na lahko ustni sta zatrepetali,

Zazibal glas se je po bistrih valčkih,

Po njih zaplaval na bregove nizke,

In se radovalo

Poletnega dne

 

Tam bodo družice

Mi gorske cvetice

 

In drobna senica,

Ko v koči bom spala,

Bo čeda zvončkala,

 

A zvezdice mile

Ki pela jih je pri vretenu urnem

Z družicami na preji v zimski noči.

Ob boke si je vprla pridne roke,

Veselo zrla je na mlado hčerko,

Mladilo se ji je priletno lice.

Ko sama še je prepevala tako,

S kolovratom hodila je na prejo.

A hčerki mora biti tajnost skrita,

Da lastna mati je ponosna nanjo.

In važno, kakor znajo gospodinje,

Perico ogovarja: »Vedno poješ!

Zaprla je besedo s petjem vred,

Srce nedolžno hčerki je pretresla.

Napolnjen sklednik je s posodo čisto,

In žličnik javorovih žlic je bogat.

Da čaj zavreš, če kdo se prehladi.

Boganico sem tudi pridejala,

Boganico zažgi ob hudi uri,

Oblake dim prežene točonosne;

Pokadi z oljko se, če od urokov

Boli te glava in slabost obhaja.

Zvečer molitve nikdar ne pozabi!

Na glas uberi vselej rožni venec,

Se vzdignimo

In letimo

Cin, cin, bom,

Z Bogom dom!

Do jeseni,

Kdo se meni

Cin, cin, bom,

Z Bogom dom!

Ko na planine ženejo pastirji,

In ko na jesen z gor se vrača čreda.

Najbolj pa Mavra, ki že sedmo leto

Zvončasto slavo vživa ponosita.

Ves hlev umel je Mavre glas in zvonec.

 

Pozna se mu, da mnogo je prestal.

Obraz ni lep; razbrazdan je in rjav.

Na novo s sekanci so nakovane.

 

Naravnost k Mavri nese težki zvonec.

Potem raztveze ponosito Mavro.

Za njo po vrsti je raztvezel vse:

Nazadnje drobnico meketajočo.

Pred vrati je pa stala gospodinja,

In blagoslova je prosila zanjo.

Ko zadnji kozek je čez prag pridrobil,

Pristavila kosilo za družino,

Nato se je zamislila globoko

Kipeči lonec jo šele je vzdramil

In sodbo to-le takrat je izrekla:

Ki curek tvoj je celo zimo stražil.

Vode se penijo po ozki strugi,

Kar v zimi mrtvi v snu so zakasnile.

Pršeč razgrinja se meglica mokra,

In v loku drznem čez visoko steno

Da slapa grom skala zidavo stresa,

In votlo se razlega v sive gore.

Tako navada stara je planink.

 

Ki seva jasno kot na drevju biser,

Ki mavrice sedmeri žar odseva.

Vendar—srce nemirno ji utriplje.

 

Spomini so preteklih dnij veselih,

Ki na planini jih je doživela:

Drvarjev mladih krepko prepevanje

In Mihe — starega pastirja — bajke.

Predrznih lovcev zmagoslavna uka,

Sokolji glas in divje koze pisk,

Ob desni in ob levi zid se dviga,

Ki niso ga zidale smrtne roke.

Ki drug nad drugim rastejo navpik.

Neštetih vekov dolgo vrsto že

Ledeni sever reže z ostro ramo,

Ki piha Vratom čez podboje sloke.

Da leno plazijo se mu krog glave,

Nad Vrati in nad Cmirom pa kraljuje

Po svetu daleč gleda z glavo trojno;

In v mraku dolgo se poslavlja ž njim.

Sneženo polje krije mu oprsje,

Mecesnovi in borovi krepelji,

Okleščeni na pol, na pol kosmati,

Podprti z drogi, zvezani z ročmi,

Za plotom raste šavlje in koprive,

In divja meta sope omamljivo.

Smereki dve in starodavna bukev

Smereki sta za streho drobnici,

Na starodavni bukvi pa sloni

To je planinski vrtec brdke Mine.

V gredico seje zelišča koristna,

Saj cvetke so ponos dekličev pravih!

Za kočo tnalica je in sekira,

Leži krog nje iverov gosti roj.

Pastirja Mihe pridna roka cepi

 

Na spodnji strani lesa je v ograji;

Po njej prihaja cesto brdka Mina,

Ko hodi v Bistrico zajemat vode,

Kjer trgala je sočna zelišča,

Po stezi tej prihajajo drvarji

Pogosto k Mini vasovat zvečer.

Matijče je hvaležen za postrežbo

In v znak hvaležnosti prinaša Mini

Planik sneženih, zagorelih murk.

Pogosto tudi mesto divje koze

Ki v skritih špiljah v črni prsti rase.

Natrga take trave za teletke,

Da bolj postreže ljubemu dekletu.

Umolknili sekire so udarci,

Ki v rebri so vihteli jih drvarji,

Po solncu so poznali, da je poldne,

Krepit so šli se s kruhom in slanino,

Na prod postavilo dekle je vedro.

Kot srna lahkonogo v gorskem bregu

Izbirčna trga z ostrimi zobmi

Vršičke mlade in najlepše liste,

Da bele žene dajejo mu cvetje.

A brez namena kita ni pletena —

Ki bolj cvete kot sleč na mladih grmih.

 

In klic razleže se po tajnem miru.

»Matijče«, deklici je reklo v srcu.

Se bolj je v rdeče lice zacvetela.

 

Se drugič nekdo je zaklical krepko.

Na produ, kjer je vedrce pustila,

V predpasnik beli skrije cvetno kito,

Smehljaje steče po strmini k vodi,

Kot listu list ste materi podobni.««

 

In vsakemu odpremo gostoljubno.

Če pa poslali so vas moja mati,

Potem vam prav posebno bodem stregla,

Ker želja matere mi je ukaz.

Povedem vas s seboj v leseno kočo,

Stopim vam sladko mleko s smetano.

Zastajale ob tem noge so ptujcu.

Strmeč se čudi brdkemu dekletu,

Če morda vilo zre pogorsko, ali

Hudobni Čatež moti ga zvijačno.

 

Iz koče stopi zdaj planinka mlada,

Trinožnik in posodo nese v roki.

Najprvo gre do ponosite Mavre,

Pogladi ji prijazno močni vrat,

Tako po vrsti obiskuje Mina

Vse krave, vse junice in teletke.

Nazadnje še neslanim kožicam,

Ki slednje vedno pridejo pred kočo,

Tako ji mine vsak večer v planini.

 

Le sneg triglavski se žari od solnca.

Spreminja se na rdeče —, prebledeva,

Kraljica se pripelje po nebesih;

Za njo neb roj prisveti zlatih hčerk,

Smehljaje zroč v planinski tihi dol.

Le-tu narava vsa že sniva sanje,

Živina vsa leži in prežvekuje,

Da z zvonci zvončki se vrsteč bingljajo,

Od tam ni čuti več sekire ostre,

In brinovka se s kosom ne oglaša.

Le temni glas uhate uharice,

Odpirat Mina večkrat hodi vrata,

In gledat skoznje na planine mračne,

In prošnja v nežnem srcu se poraja:

Dal Bog, da srečno vrneta se z gor

Sprelepi Otmar in Matijče lovec.

Pogledat grede tudi stari Miha,

Takoj vesel se vrne v kočo borno,

Besede zbrani družbi pravi take:

Pa glas pomenja, da ne hodi prazen:

Jerebov davi je obljubil mi,

 

Takoj je Miha vzel poveznjen lonec,

Saj vsakemu prijatelj bil je lovec,

In mnogim že privoščil je pečenke,

In tudi ptujec bil je všeč gozdarjem,

Ker večkrat hvalil jim ga je Matijče,

Ni Mihov lonec Še vskipel pri ognju,

Ko čvrsto se oglasijo koraki.

Stopnice vegaste zapokajo,

Ker dva junaka so nosile hkrati.

Zapah je odmaknila hitro Mina,

In Otmar je pozdravljal deklico,

Možem na to večer je dober voščil,

In »Bog daj! Bog daj!« je donelo v koči.

Kako podsul je plaz očeta v gorah,

Kako ga mati siva je prosila,

Da njega tudi ne podsuje plaz.

In isti Bog me čuva kot drvarja.

Ko bol je mater spravila k očetu.

Zapustil sem bohinjske krasne dole

S Triglava lahko gledam mrzli grob,

Ki zgodaj mi pokopal je očeta,

Katerega je z bele roke snel.

V obročku se žarel je rudeč rubin,

Podal je šopek deklici preprosti,

Ki v nedrije vtaknila je cvetlice,

 

Končal povest ganljivo je Matijče,

In jednoglasno vsi hvalili Miho,

Da dobro kuha Rupnikov pastir,

Le Otmar ni pritaknil se večerje,

In ni se vrnil, ko je po večerji

Ubrala mlada Mina rožni venec

Planinski vasovalci so odšli,

Da leže vsak na trdo gorsko postelj,

In dovški lovec tudi je obesil

Čez ramo puško risano in torbo.

Kdor vedno hodi rajši se hladit,

Kot v koči z nami molil bi molitev,

Zato odpri oči in dobro glej,

Komu in s čim se Otmar prilizuje!

Zato pa tebi bodi skrb možaku.

Ki mnogo ve in se le redko zmoti!«

 

Na zemljo legla je meglica hladna,

Ki pasla se je ob potoku bistrem.

Delila cvetju novo je življenje.

Kot slana, ki popari s strupom cvetje,

Najlepši cvet je hipno zastrupila.

Zato s planine ni priukal lovec.

</poem>

Po kom je koprnela mlada duša? — —

V srca neskončne globočine zreti

Človeku pa srce je večna tajnost.

Srce devetkrat z nova se zaklene,

Da zdi srca neskončna se globina,

Ko stopal je Matijče drugikrat,

Prišedši z lova, v Rupnikovo kočo!

A ni trepet, ki ga veselje vzbuja,

Srce le v strahu nam tako utripa.

Matijče ni opazil nje zadrege,

Ker hotel je ovreči Mihov govor

Vse bilo je, kar trdi Miha.

Prisedel je na mahovo polico,

Da dovški lovec Čutil je ostrino,

Ki bila je v besedi taki skrita.

Ni zbežal, ko je Mino zrl Matijče,

Govoril ji prijazno — stari znanec.

Še bolj se v strahu je topila duša.

Nastal je molk — med znanci redek gost.

Da duška ni za to v izrazu mrtvem,

Kar biva skrito v srca zlatem hramu.

Ko te skrivnosti sami nista znali.

 

Napaja cvetje z biserno vodico,

Če potok pa razdraži huda ura,

Tedaj ni mar mu zaroda cvetlic:

In cvet za cvetom val požira besen,

V puščavo izpreminja cvetni log.

V puščavo preobrazi srčno gredo.

 

Žareči ptujčevih očij so bliski.

 

 

»»Saj nisem nikdar te vabila v kočo,

Nikoli nisem rekla ti: prijatelj!

Ničesar torej ne dolgujem tebi —

 

»Prehitro, Mina, govoriš, in kri

Ni sodba prava, ki srce jo sodi,

Kipeče, kakor gorski hudournik!«

»»Kaj nisem govorila ti resnice?««

 

Nikoli nisem mislil te žaliti

In žalil tudi te ne bom v prihodnje.

 

In dvignil se je, kot se dvigne sokol,

Ni zdrsnila ni enkrat lovcu noga,

Na palico se ni oprl nikoli,

Ozrl se ni nazaj v dolino lepo,

Dokler ni stal zasopel vrhu gore.

Pogled strmel mu je v dolino ozko,

Po kteri Bistrica Šumi vesela;

Ki zgodaj mu je ranila srce.

Preprosta srca so ljubila lovca —

A danes? Glej, srce najljubše lovcu,

Ki bridek mu spomin je osladilo,

A ni prosila Rupnikova Mina,

Da točo bi odvrnil Bog in strelo,

Za onega, ki v gorah je brez strehe,

Matijče v gorah je in lepi Otmar.

Srce nesrečno v dvomu je medlelo,

Oblake je prekrižal prvi blisk.

Po lahko piš zavel je v mirno listje.

Pogum upade srčnemu plezalcu,

Ki vriskal je poprej na strmem robu,

Da tiho skrije se v otlino skalno.

Neskončen si, o Bog, in človek — nič.

 

Oko ne dvigne k nebu se nikoli,

Da zrlo bi ognjenih bliskov švig.

Dereze mu hrstijo v gorskem produ,

In iskre palica v kremenu krese.

Po stezi varni noga mu ne stopa.

Polica ozka, koder divji kozel

Okretno vodi ob prepadu čedo,

Da v srcu vihra besnejše razsaja,

Kot strela in vihar v triglavskih gorah.

Narava isti boj bojuje zunaj

Kot znotraj v prsih lovčevih divja. — —

 

Na vrh Triglava sta dospeli vihri:

Ki prožna jih tetiva meče v boj,

Kot kače zvijajo se po oblakih,

Kot curek ognja treskajo na zemljo

In s te nazaj v nebo udarjajo.

Hitreje, kakor bi z očmi utrinjal.

Udarec z bliskom hkrati poči silen,

Prevotlil trdni je obok nebeški,

Ledeno zrnje vsiplje se na zemljo

 

Podrl ga puh je strele, ki je blizu

Smehljaje se priplula je kraljica,

Zemljanov staro potrdila pravo:

Dobičku tretji smeje se veselo.

 

Meglice osamljene, ki pod nebom —

Razpihal je ledeni jutrov dih,

Ki vel je po škrbinah gorskih vrhov

Zato verjeti moral je spominu,

Ki slikal mu je vsako stvar na drobno:

Ker ni se ognil trmast besni vihri.

Pa ni ubil ga Bog z ognjeno strelo,

 

Požirek brinjevca in grižljaj kruha,

Oprt na palico premišljal je,

Kam krenil bi, katero pot ubral?

Naprej, na levo in na desno prosta

Ponuja pot se lovcu brez domovja.

 

Zato naprej je šel Matijče lovec

Da ni izpodletelo mu na ledu,

In ni potočil se po strmem hrbtu

Kjer brdka Mina v tihi koči biva.

Ker živ ni smel pred nje obličje več,

Poslušal lovec je bobnenje vode

In skoro je naročal mrzlim valom,

Dekletu, ki jih bo zajelo v vedro.

Pa hitro se skesal je dovški lovec,

Še dalje po grebenu se je plazil,

Prejahal je kameni most, ki veže

S Triglava Malega izboklini hrbtom.

Povspel se je še nekaterekrati,

Tako iz rožnih rok jutranje zarje

Priplavalo je solnce — zlato dete.

V dolinah ležal je še tihi mrak.

Meglice so visele nad vasmi

Domovje ropnih ptic in divjih kozlov.

V Bohinju pa megleno jezero

In vendar ni Matijče zrl drugam

Kot tje, kjer mati zlata spi v gomili.

Kako se čudil je naravi krasni,

Ko vrh Triglava je ponosno stal!

Ki trdovratno legla je nad Bohinj.

 

Da sin nesrečni zrl ne bo gomile,

Kjer v prsti matere srce počiva.

Perot mu črta v zraku širne kroge,

V ovinkih spušča se na golo zemljo.

Napne mu petelina mirni prst,

Kopito k licu varno si nasloni,

Razleže jeka se po goličavah. — —

Perot omahne obstreljeni ptici,

V višavi sinji se poprej je dvigal,

Perot predrzna je vesljala v zraku,

Vprašaje, kdo mi more škodovati?

In zdaj? Zadelo ga je drobno zrno —

Matijče, sam si obstreljena ptica!

Iz lepih sanj pozvan si spet na zemljo,

Ki solzna bila je in bo dolina.

Globoko v misli take zatopljen

Matijče bliža se globeli ozki.

Pri snegu se ustavi dovški lovec,

S sokoljimi očmi pregleda plaz.

Jermene pri derezah si pritrdi,

Da varna bo stopinja v trdem snegu,

Kjer drzno glavo si zdrobiš ob skalah.

Zato Matijče, vešč nevarnih potov,

Razprhne veter naj ti perje bujno,

Kosti obeli naj ti dež in sneg.

Da vedno nosil bom je za spomin,

Kedaj sem zadnjič sprožil petelina.«

Premišljeno pregleda zmrzli plaz,

Da našel bi najbližjo pot iz njega.

»Moj Bog! Človeško truplo!« vzklikne lovec.

Ker so dereze ostre jo orale.

Matijče šine bliskoma po ledu,

Se mar mu ni, da se življenja tvega.

Brez konca »Otmar! Otmar!« so vršale,

Kot bi novico grozno v svet trosile,

Da mrtev je prelepi ptujec — Otmar.

 

Matijče dolgo je sedel na snegu,

Brezčuten — kakor led pod njim in skala.

A v prsih bil je grozoviti boj.

Ljubezen in sovraštvo sta se bila, — —

Kostij pa razmetala po tokavah,

Da bi nemirne čakale vstajenja,

 

Matijče vstal je. Dolgo ni premišljal.

In v grob ledeni skril je mrtvo truplo.

Potem je zlomil dolgo palico,

Na križ je zvezal konca in zasadil

Rešenja znamenje na hladni grob.

O polnoči so drugo jutro šli

Iskat pastirji zagrebeno truplo,

Matijče ni šel k žalnemu pogrebu,

Izginil je, nihče ni vedel kam.

== XII. Pogrebci. ==

 

Počasi s strme gore

Ob prvem svitu zore!

 

Zastonj gojiš veselje!

Zastonj so tvoje želje!

 

Ker noč si prebedela,

Vso noč bridko trpela.

 

Se vrne kdaj,

Po kterem koprnelo

Premenil se bo up

Ti v grenki strup!

 

Prišli možje so k Rupnikovi koči,

Na tla so položili težko breme,

Iz koče Miha jih je šel pozdravit

In voščit dobro jutro zgodnjim gostom.

»»Bremena težka, da nas Bog obvaruj!««

»Prijatelji, skrivnostno govorite.«

»Kako? Nesrečo ste prinesli k nam?

Nesrečo nosite zavito v rjuhi?«

In glas zagnal je tak, da jok ni bil,

Ne smeh •—- le žalosti izraz nezmeren.

Pogled potrdi njeno grozno slutnjo —

Pred njo mrtev je ležal lepi Otmar.

— — — — — — — — — —

 

Vse tiho pri mrtvaškem je sprevodu:

Ni križa, da bi nesli ga pred truplom,

Ni luči, da svetila bi mu h grobu,

Nikdo ne joka solze po mrliču.

Le ptičje grlo poje smrtno pesem,

Le Bistrica solzice hladne joka —

* *

 

Molčeča stala je pri ognju Mina.

Bolest, ki v srcu mladem jo je pekla,

»Kesanje — oh, zakaj prepozno prideš

Zakaj, zakaj sem s srcem se igrala,

Matijče, vrni se, odpusti revi:

Igrača bila je, in ne resnica.

</poem>

 

 

<poem>Megla hladilna plula je ob Savi,

Kot bi zares posekla smrt ljudi,

Tak mir je vladal po dolini celi.

Otožno v jedno mer bobneč čez jez,

Kot časov reka v večnost bi hitela.

Kako srce je dvema krvavelo.

In rana ta ni prej se zacelila,

 

* * *

Izkopat jamo zadnjemu mrliču,

Dobil na revnem grobu je dvocevko.

Nobeden znal povedati lastnika,

Le nema noč povedati bi znala,

Ter puško za sekiro je zamenil.

Odslej sekira bila je družica

Dokler iz nje možje prinesli niso

</poem>

 

Selila se počasi je v deželo. —

 

Belila so se zjutraj v novem snegu,

In mrzel veter piskal je po drevju,

Pa letos!? — Miha je globoko sklonjen,

In težka, težka je njegova hoja.

In v mislih teh si stari Miha pravi:

»Ovenčan vračam zopet se s planine;

Ker tožne s saboj nosim si spomine.

Ko cede pol v planini bi zeleni

In boljšega ne bo dobila Mina,

Naj v svetu celem ga iskati skuša!

Ki zastrupiti hotel je srce,

Srce, ki sveta zlobe ni poznalo,