Cesarici mirú: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
EmaRepnik (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= Cesarici mirú | avtor= Franjo Neubauer | opombe= Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1917, št. 35 (3. maja) | obdelano=2 | ...
(ni razlike)

Redakcija: 15:51, 16. julij 2013

Cesarici mirú
Franjo Neubauer
Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1917, št. 35 (3. maja)
Spisano: Postavila Ema Repnik
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


'
^dzvonil je zvonček na tratah, v gozdeh,
odklenkala radost je v naših stolpeh,
ostali smo sami,
le žalost je z nami
po naših gorah in doleh.
In vendar : pomlad še prihaja,
cvete in prepeva in raja.
In Ti, ki Ti krona na glavi blesti,
prišla si v te dneve boli in krvi
vsa lepa, vsa blaga, vsa mila.
Na dvore sijajne, v cesarski si grad
kot vigred prelestna stopila,
in kakor bršljan se, ki vedno je mlad,
cesarskega druga ovila. — — —
Ah, še poškropljene so cvetke livad,
še skale so gole rdeče,
in ptičke po hostah pred gromom granat
odletajo plašne, boječe.
Še daleč je naša pomlad!
Oj bodi nam Ti
znanilka pokojnejših, srečnejših dni! —
Že v hostnem zatišju, med mladimi hrasti,
med bukovjem mladim začela je rasti
cvetica, ki maju radost je in kras.
In kmalu zavabil bo k Šmarnicam glas
zvonov, ki so v stolpu ostali.
V kapelici, kakor nevestica zali,
blestel se bo Deve nebeške oltar,
zasvetil po cerkvici svečic bo žar,
a v nas zaplanitijo molitve,
proseče miru in rešitve.
Takrat tudi zate zaprosi naš rod,
da kmalu miru praznovala bi god I
Saj duh ga v daljavi že vidi,
srce pa mu kliče: »Ah, pridi
ti dan, od miljonov trpečih željen,
kot solnce ves topel, kot vigred zelen,
cvetoč kakor vrti, pojoč kakor gaji,
kjer gnezdeča zarodu ptički pleto.
Ah, pridi! — Še enkrat živimo naj v maji,
še enkrat naj pesmi veselo pojo!
Še enkrat naj žena veselo zaplače,
junaškemu možu v naročje hiteč,
še enkrat k očetu naj dete priskače,
ponese naj šmarnic mu šopek dehteč!
Še enkrat naj fantič prijezdi po cesti,
zavriska naj cvetni, ljubeči nevesti,
še enkrat naj starček bo vnuka vesel,
edinec poljubi naj mamici roko,
ki dvigala jo je k nebesom visoko,
odkar ga ji svet je zaslepljeni vzel!«
Takrat boš miru cesarica,
vladarju miru boš družica!
Sirotam neštetim boš mati takrat,
ubožec, trpin Ti bo ljubljeni brat!
Kot solnce boš s trona višave svetila,
in lila tolažbo in solze sušila!