Soror Pia: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 175:
Jaz pa sem jokala ž njo.
==IV.==
Dva meseca pozneje. Sedaj pa že dolgo nisem pisala v svoj dnevnik. Denes je zadnji dan mojega samostanskega življenja, zatorej hočem zapisati, kar sem doživela od tedaj, da se bom tega spominjala še v poznejših letih.
Nekega dne sem dobila pismo s tistimi suhimi, kvišku postavljenimi črkami, kakor jih piše moj varuh Andrej Sodar. To pismo bolj kratko biti ni moglo:
»Draga Jelica! Ti veš, da nisem nikdar mnogo govoril. Denes te vprašam, če bi ne hotela postati — moja žena ter zapustiti samostana. Sicer pa ostajem, ako bi ne hotela, brez srda in jeze tvoj varuh: Andrej Sodar.«
Jaz pa sem se nad tem pismom od samega veselja zjokala, ker že od nekdaj sem ljubila — tega dolgočasnega človeka, ljubila že tedaj, ko me je s kislim obrazom opominjal, naj skrbno gospodarim ter ne zapravljam težko pridobljenega denarja. In sedaj me je hotel vzeti v zakon!
Hitela sem z listom k Pii. Letá pa, videč radost mojo, je dejala iz srca: »Bodi srečna, prav zelo srečna!«
A jaz sem v svoji sreči pozabila vso tujo nesrečo, pozabila tudi njeno nesrečo! Uboga, uboga Pia!
Med tednom potem pa je prišel Andrej, ker sem mu na pisanje odgovorila, naj pride sam po odgovor moj. Poklical me je k sebi v hotel. In še sedaj ga vidim, kako mu je stal pot po čelu, ko sem stopila pred njega. Kako neokretno in nerodno je zvijal život ter obračal boječe svoje poglede proti stropu! A jaz sem ga objela okrog vratu ter mu povedala, da ga tudi ljubim. Šele tedaj se je oživel ta nerodnež ter mi povedal nekaj priljudnih in času primernih besed. Potem pa sva se dogovorila ter odločila dan mojega izstopa iz samostana.
In denes v nedeljo je ta dan! Sedaj ko to pišem je popoldne in zjutraj sem se že poslovila pri prečastiti gospé materi.
Bilo je po maši, ko sva s Pio stopili v »malo sobo«. Takoj za mano pa sta prišli stara kontesa Antonija in še bolj stara baronica Viktorina. In mati prečastita se je oradostila tega obiska (kateri pa se je skoraj vsako nedeljo in vsak praznik vršil) ter ji posadila na mehak sedež. Mater Kordula in mater Stanislava pa sta bili poklicani, da bi delali kratek čas aristokratinjama ter klepetali ž njima.
Kontesa Antonija in baronica Viktorina pa sta sedeli na svojih sedežih kakor mumiji, ukradeni iz egiptovskih grobov. Na obrazih se jima je bralo, da sta že mnogo darovali temu svetemu samostanu in da zavoljo tega hočeta biti češčeni.
Jaz in Pia pa sva stali pri oknu ter zrli na daljne snežnike. Onidve pa sta se delali, kakor da bi naju v sobi ne bilo ter sta le francosko govorili. Soror Pia pa dobro vé, da ji ti aristokratinji nista prijateljici, in daje to zakrivila morda — mater Kordula.
Končno pa je naju milostiva kontesa vendar le opazila ter s tankim svojim glasom ogovorila: »Ah, da ist ja Soror Pia! Und wer ist das Kind, ehrwürdige Mutter?«
In mater prečastita je imenovala moje ime. A jaz sem na njen migljaj prihitela ter poljubila starki velo roko, kar se mi je čutilo, kakor da bi bila poljubila zmočeno velo listje.
Kontesa pa se je zopet obrnila proti Pii.
»Soror Pia,« je dejala sladko kakor med, »ali ni bilo Vaše ime v življenju, menim med svetom, Ana K.?«
In tu je imenovala Piino rodbinsko ime. Soror Pia pa je s strahom obrnila obrazek svoj proti stari veši, kateri so se male oči iz nagubanega obraza blesketale kakor iskrice. Sirota je pač dobro vedela, da sedaj od te strani ničesar dobrega slišala ne bode.
»Da, kontesa!« zdihne.
»Zanimalo Vas bode morda, ako Vam povem, da se je stotnik Ivan M. povrnil iz Amerike ter zopet v domačo vojsko vstopil. Prenašati je moral dolgo jetništvo. Čujem pa praviti, da je nekdaj z bratom Vašim in z rodbino Vašo kot prijatelj občeval?«
»Da, kontesa!«
Ali starka je vse to dobro vedela že poprej in iz same hudobije je mučila sedaj ubogo Pio. Tako staro ženšče je hudobno, zavoljo same starosti hudobno.
»Ali pa že veste, soror Pia, da se je gospod stotnik zaročil s hčerjo najbogatejšega tukajšnjega trgovca?«
Soror Pia ni mogla ničesar odgovoriti.
Tedaj pa se je oglasila tudi baronica in vzkliknila: »In kako lep človek je ta stotnik!«
»Ali vendar se je po bogastvu obrnil! Taki so ti ljudje vsi!« je pristavila kontesa Antonija zaničljivo.
S tem pa je bil pogovor končan. Stari gospe sta vzdignili stare svoje kosti ter odšli. Mati prečastita, mater Kordula in mater Stanislava pa so ji spremile.
Jaz in soror Pia pa sva še ostali.
Pia je bila pristopila k oknu ter je tiščala razbeljeno svoje lice k steklu. Pristopila sem k nji in videla, kako so ji silile debele solze iz oči na vroče to lice.
Potem pa me je objela, mi poljubila čelo in dejala žalostno: »Oj, kako sem srečna, — da bodem umrla!«
To pa so bile zadnje besede, katere je govorila z mano. Da bode umrla, prav kmalu umrla, to je skoraj gotovo. Od istega dne, ko se je bil povrnil Ivan, je vedno bolehala.
<center>***</center>
Gospa, toliko iz dnevnika! Po naključju pa sem tudi sam zapleten v resnično to pripovest. Pred kratkim časom sem bil v mestu, katerega ime naj ostane nepovedano. Po vseh cerkvah je zvonilo in povedalo se mi je, da je v samostanu umrla — nuna.
Stopil sem v samostansko cerkev. Takoj pri vratih, za železno mrežo, je bila izpostavljena mrtva nuna. Okrog glave so ji bili dejali venec iz belih rož. A obraz njen je bil prečudno mil, in sreče svit ga je obdajal.
Cerkovnika sem vprašal, kdo je bila. Imenoval mi je tudi njeno rodbinsko ime. Takoj pa sem se spomnil besed iz dnevnika: Oj, kako sem srečna, da bodem umrla!
V istini — bila je soror Ana Pia!
| |||