Janez Solnce: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 255:
Tako se je končal preponosni dvoboj tistega dne.
==IV.==
Po boju v jezdarnici se je zadeva Janeza Solnca prikazala v boljši luči. Če je zjutraj svojo ženico spremljal v cerkev, so obstajali meščanje, si pravili na uho njegovo ime ter občudovali viteza, ki se je tako po robu postavil ošabnemu plemenitaštvu.
Plemiči so se še vedno ostro ozirali za njim, ali ne več tako srpo kakor poprej. Radi so priznali, da je mlada ženica v resnici prekrasna in da se ni čuditi, če je premotila srce zaljubljenemu vitezu. Na drugo stran pa so tudi pripoznavali, da se je Janez Solnce, na boj pozvan, hrabro vedel. Končno pa je vsakdo privoščil tudi Juriju Ljudevitu, ki je bil silovito ošaben ter nadležen meščanstvu in plemenitaštvu.
Juri Ljudevit je obtičal za nekaj časa med zidovjem knežjega dvorca, in deželnih stanov preučeni medicus je zahajal k njemu. Ovijal mu je neizmerno platna okrog roke ter mu mazilil in mazaril rano, da je bilo res čuda, če se je končno vendarle ozdravila. Bolnik ni skoro nič govoril ter je voljno prenašal vse, kar mu je nalagal zdravnik. Gledal je temno ter bil vedno globoko zamišljen. Premišljeval je, in strast po maščevanju je divjala po njem.
Napočil je dan, ko je hotel deželni odbor zborovati v deželni hiši ter se posvetovati o Janeza Solnca zadevi. Vedelo se je, da bodo deželni očetje tudi besedico izpregovorili o boju v jezdarnici. Pravilo se je, da je deželni glavar še vedno silno razlučen in da bode ostro kazen zahteval za nepokorne plemiče.
Tisti dan je Juri Ljudevit prvič zapustil svojo sobo ter se proti deveti uri odpravil k deželni hiši.
Turjaški trg, ali kakor se je tedaj zval, Novi trg, je imel tiste dni malone isto podobo, kakor danes, ko na njem gospodujejo zadnji ostanki nekdaj ošabnega nemškokranjskega plemstva.
Tudi deželna hiša se od tedaj ni mnogo izpremenila, samo da je sprednji, proti trgu obrnjeni del nekaj višji. Nad glavnim vhodom je takrat čepel mali balkonček, o katerem sedaj tudi ni sledu.
Dospevši do veže je opazil Juri Ljudevit, da so se tlačili po njej mladi plemiči. Pred vsem je opazil Juri Ljudevit svoje znance iz jezdarnice in še mnogo drugih, ki so ga pri njegovem vstopu pozdravljali z glasnimi klici. Ali takoj so zopet utihnili. Bili so potrti in šepetaje so ugibali, kaka bo kazen, ki jo jim hoče določiti slavni odbor.
Juri Ljudevit je obrnil ostre poglede po veži in potem po dvorišču, kakor bi iskal koga s svojimi pogledi.
Na dvorišču je ugledal silno revno oblečeno osebo, ki se je ponižno tiščala v kot pri steni. K tej osebi je počasi pristopil Juri Ljudevit, se obrnil po tovariših ter šepetaje vprašal: »Ali že dolgo čakaš, Vid?«
Oseba pri zidu se je ponižno poklonila ter odgovorila še ponižneje: »Nikakor ne, Vaša milost!«
»Jaz potrebujem zanesljivega človeka, Vid!«
»Lehko se dobi zanesljiv človek, Vaša milost!«
»Prav zanesljivega potrebujem! Rad bi govoril s teboj, Vid! Ali tu ni mesto. Vsak gleda po meni. Kje bi se dobil tak človek?«
»Če kje, Vaša milost, tako gotovo v Plavčevi gostilni. Tam gotovo!«
»Dobro! Danes zvečer bodem tam. Pričakuj me!«
»Vaša milost, gotovo bodem tam!«
»Čakaj, nekaj ti dam, ker si prišel na moje naročilo tu sem. Ali ti je kdo kaj hotel?«
»Prav zadovoljen sem, Vaša milost! Ničesar se mi ni zgodilo. Ko sem vstopil v vežo, me je sunil visokorojeni gospod Panicol z nogo v trebuh, in milostivi gospod Hohenwart mi je izruval šop las z glave! Ali drugega se mi ni zgodilo, ker so to prav dobri gospodje! Bog nam jih ohrani!«
»Tu imaš; sedaj hodi!«
Ponudil mu je denar. Oni je hlastno pograbil po njem. Potem pa je v zasvalkani svoji obleki — pri tem se je revče komaj sopsti upalo — in pokrivalo — nekakov baret — ponižno v rokah držeč, odkorakal po veži.
»Kaj si govoril s tem človekom?« je vprašal nekdo radovedno.
»E, beraštvo!« je odgovoril Juri Ljudevit lahno. »Dijak je in tu je hotel napadati danes velike gospode, da bi mu kaj dali. Dal sem mu nekaj, da sem ga odpravil!«
»Teh dijaških beračev je sedaj že res toliko kakor listja po drevesih,« je odgovoril prvi. »Ne vem, da mestno starejšinstvo ne odpravi teh nadležnikov!«
V tistem trenutku je privreščala težka karosa ter ropotaje in ječaje obstala pred vežo deželne hiše. Priskočili so deželni sluge, ali priskočili so tudi plemiči ter so njihovi milosti, vladiki pédenskemu, izstopivšemu z voza, z veliko gorečnostjo poljubljali roko.
Janez Vaccanus je bil tedaj že v sivi starosti in z veliko težavo je zlezel z mehkega sedeža v vozu. Stopivši v vežo, je dobrotljivo pogledal po mladi tolpi ter izpregovoril počasi: »Koliko je vas tu, otročiči moji!« Premišljal je nekaj ter si popravljal zlato verigo, ki mu je hotela na levi strani zlezti čez ramo. Potem je dostavil: »Otročiči moji, ali zahajate kaj v cerkev, ali poslušate besedo božjo, otročiči moji?«
»Vaša vladiška milost,« je odgovoril Juri Ljudevit v imenu vseh, »naše veselje sta cerkev in božja služba!«
| |||