Janez Solnce: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 587:
Skoro potem je vstopil v sobo Juri Ljudevit. Zavit je bil v dolg, črn plašč, s katerim si je nekoliko zakrival obraz. Ker si je bil potisnil široki klobuk globoko na oči, se mu ni bilo bati, da bi ga spoznala družba. Tudi je bila soba že prenapolnjena z dimom; in ker so bili dijaki že precej pijani, tako da so s svojim krikom in hrupom zbujali občno pozornost, se ni nihče ozrl po novem prišlecu.
Letá je obstal pri vratih ter premeril izpod klobuka z ostrim pogledom pivsko družbo. Dijaštvo mu ni bilo posebno po godu; zagodrnjal je nekaj pri sebi o pijanih otrocih, ki naj bi rajši spali, nego razsajali po gostilnah! Poluglasno je izpregovoril: »Ti hudiči, saj spoznali me menda ne bodo. Lehko mi zmedo vse, če me zavohajo!«
Se tesneje si je obvil s plaščem obraz ter končno sedel h Kljukčevi mizi. Ta ga je že dolgo časa opazoval s hudobnim svojim pogledom in se je jezil, da ga ne ogovori, ker je vendar prišel k njemu. V resnici je Juri Ljudevit tiho sedel pri mizi; ni vedel, koga naj bi ogovoril. Iskal je z očmi dijaka Vida, in ko ga je izteknil v pijanem kolegiju, se ga je polastila misel, da je fante v svoji pijanosti morda na vse pozabil. Siknila mu je kletvica izmed zob. Tedaj se mu je ujel pogled s svetlim pogledom svojega soseda.
»Hejla!« je izpregovoril Kljukec in po suhem obrazu se mu jei zpustil satirski smehljaj, »hejla! Kaj tako skrivaš svoj obraz? No, pa ga le skrivaj, saj te dobro poznam. Ko sem bil zadnjič na Hrvaškem, sem poznal človeka s tvojim obrazom in — lonce je vezal!«
Juri Ljudevit se je preplašil. Pomeknil se je po klopi bliže ter odgovoril tiho: »Nikar ne kriči, sicer ti porinem bodalce v trebuh —.«
»Oj, Vi ste, gospod! Sedaj, ko ste bliže prisedli, sem Vas šele spoznal, dasi mi je pravil Vid, da pridete. Ne zamerite, ne zamerite, res sem mislil, da ste loncevez! Ta prokleti dim! In besedice niste izpregovorili!«
Kljukec se je delal ponižnega, a Juri Ljudevitu se je vendar dozdevalo, da se šali ž njim!
»Molči sedaj in odgovarjaj na to, kar te bom vprašal!«
»Vse, kakor želite! Ta preklicani loncevez, da me je tako premotil!«
Juri Ljudevit je stisnil obrvi, kar je pričalo, da mu pričenja kipeti ošabno srce.
»Menim, da se šališ z menoj!«
»Bog varuj! Ne zamerite mi, milosti vi gospod! Ne zamerite gorjanskemu kmetu, ki sploh ne ve, kako se mu je vesti z gospodo!«
»Dobro! Vid mi je pravil, da boš tu nocoj!«
»In tu sem, kakor vidite!«
»Ali imaš zmožnost jezik tiščati za zobmi, kadar ti je prepovedano govoriti?«
Kljukec ni takoj odgovoril.
»Tu sem, kakor vidite, in obilo sem že pil in precej je že dolga pri Plavčku! Ha, kaj pa o tem!«
Mož je očividno poizkušal zadevo spraviti na denarno polje.
»Tu imaš in plačaj!«
Juri Ljudevit je stisnil nekaj zlatov pohlepnemu rokovnjaču v pest.
»Vprašali ste me,« je odgovoril Kljukec sladko ter z veliko zadovoljnostjo spravil, kar se mu je bilo potisnilo v pest, »vprašali ste me, visoki gospod, če molčim, kadar mi je molčati!«
»Stvar, radi katere sem prišel, je taka, da se bode moralo o njej molčati!«
»Nič ne dé, nič ne dé! Če je treba, molčim kakor svetnik v cerkvi. Sevé —!«
»No, kaj?«
»Sevé, je nadaljeval Kljukec z zvitim pogledom, »sevé, da se mi morajo usta malo — zapečatiti. In če je ta pečat zlat, toliko ljubši mi je. Hi, hi!«
Juri Ljudevit je zopet posegel v žep in iznova je sosedu stisnil nekaj zlatov v lačno pest.
»Ha! Vi umejete ta posel! Vi ste učen pečatov in zanesete se lehko, da bom molčal kakor kamen sredi gore.«
»Tu jih preveč posluša. Morda greva na ulice. Tudi vroče je tu notri,« dostavi Juri Ljudevit.
»Prav! A še nekaj je! Meni ste dali, kar mi gre — za prvo potrebo. Hvala Vam, visoki gospod! A tu je še moj Videk. Priden fantiček je in očetje jezuitje tam čez ga imajo prav radi. Danes sem plačal sveto mašo očetu rektorju in roko sem mu poljubil in povprašal sem, kako je kaj z moje sestre sinom. Prav močno ga je pohvalil oče rektor. In sedaj mislim, da mi za tisto mašo povrnete in da mi za dečka tudi kaj daste! Molil bo za Vas!«
Iznova je posegel Juri Ljudevit v žep, in zopet je potisnil hlastnemu sosedu nekaj zlatov v prazno perišče.
»Bog Vam bo plačal in fantek bo molil za Vas! Hej, Plavček, prikrevljaj sem! Povej, koliko je dolga, gospod ti hoče plačati! Saj veš, koliko sem izpil in zaužil.«
Debelo je pogledal Juri Ljudevit, ali končno je poplačal tudi — račun. Potem pa se je urno dvignil izza mize ter treščil z glavo ob količek, ki je nad njim gledal iz stene. Obešali so nanj mehove, ali v steno so ga bili po stari navadi zabili tako nizko, da so morali gostje z glavo butati vanj, ko so vstajali izza mize. Zaječal je Juri Ljudevit ter v bolečini spustil plašč, ki mu je zakrival lice. Tudi mu je bil odpadel klobuk, tako da se je za trenutek pokazal ostro črtani krasni obraz mladega plemiča.
Takoj so ga opazili dijaki.
»Ecce, Georgius Ludovicus!« je zakričal pegasti Augustulus.
Juri Ljudevit se je podvizal, da je kar najhitreje izginil iz sobe. Z njim je izginil tudi Kljukec. Ko sta prišla na tlak pred hišo, sta se odplazila kakor črna senca v noč, da ju hipoma nikjer ni bilo videti več.
V pivnici pa so dijaki kakor besni poskakali izza mize. Gospod Quintus, ki je bil med tem že davno vteknil beneški zlat v najskrivnejši žep svoje obleke, si je opasal meč ter svoje tovariše navduševal za pretep.
»Take lepe prilike še ni bilo, confratres! Prav v past se nam je ujel. Po njem torej! Zadnjič so nas tepli plemiči, in morali smo bežati in pretočili smo marsikatero kapljo krvi! Juri Ljudevit naj plača za vse! Po njem torej!«
Kakor burja so se drvili iz sobe. V veži jih je ustavil Janez Plavec.
»Kaj je to, confratres! Kam hočete zdaj, oho, prijatelji! Malo postojte!«
»Ali ne vidiš, da smo pri delu. Stopi v stran, mi Plaute!« je kričal Quintus.
»Oho, prijatelji! Te latinščine ne umejem! Kje je beneški cekin? Ko ste se najeli, napili in nakričali, pa bi jo radi okrog ogla popihali kakor sapa, ki je nihče ne vidi! Confratres, kje je cekin?«
Dvignil je roko, da bi gospoda Quinta pograbil za vrat. Ali leta je gostivničarju, ki je bil tedaj že pijan, spretno izpodnesel nogo, da se je izvrnil po trdih tleh. Smejaje so se izmuznili dijaki mimo ter v črno noč — za Jurijem Ljudevitom, da bi ga pretepli po tedanji dijaški navadi.
Togotno se je vzdigaval Janez Plavec.
»Ušli so in plačali niso! Pojeli so klobase iz peči in rumeno pečena piščeta! Moj Bog, in plačali niso! Da bi jih...!«
Vzdignil se je ter planil iz veže. Tedaj se je priplazil nekdo ob zidu ter hotel stopiti v vežo. Pograbil ga je Plavec za vrat ter ga pričel daviti.
»Vsaj tebe imam! Drugi so izginili, ali tebe tiščim v pesteh!« je tulil srdito, meneč, da je izteknil dijaka.
»He! Kaj hočeš, ali nisi plačan ? He! Plavček!«
Gostilničar je spoznal, da ima dolgega Kljukca v rokah; s kletvico je odletel od njega ter požrl bridkost tistega večera v razljučeno svojo dušo. Kljukec pa je lehkodušno zopet vstopil v pivnico ter hripavo kričal po pijači.
==VI.==
| |||