Janez Solnce: Razlika med redakcijama

dodanih 5.189 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
 
»Glej ga! A ne veš, da dohaja general Herbart s Turjaka. Dejal sem si, morda prinese kaj pisma zate, ki si vendar turškega sultana brat! In mati Štempiharica so mi dali očetov plašč, in primahal sem jo dol, da izvem, kaj je kaj doma v bogati Turčiji, in če tam kaj po­vprašujejo po meni?«
 
»Veš, da!« se je režal Janez Plavec, »veš da! Ravno zdaj mi je pravil Volk Engelbreht, ki se je v zlati svoji verigi podil tod mimo, da ima brat Herbart polno torbo pisem zate in več košev samih starih beneških cekinov. Če mi ne veruješ, počakaj, pa boš videl!«
 
Glasan smeh se je oglašal po bregu, kar je našega gostilničarja še bolj ojačilo.
 
»Turški sultan ti še nekaj pošilja, kar te bode gotovo še bolj veselilo! General Herbart ti vlači poln koš — starikastih devic. Turški sultan mu je dejal: Naveličal sem se priletnega tega blaga! Moj ljubi grof s Turjaka, naloži ga, popelji ga in zvrni ga sredi Kranjskega polja, da ga pobere moj predragi brat, ki je šepav na levi nogi ter je pri materi Štempiharici kašo in žgance! Vidiš, taka je; če ne veruješ, počakaj, pa boš videl!«
 
»He Plavec! He Plavček!« mu je odgovoril ročno oni s ceste, »danes ti pa teče jezik! Prav videti je, da nimaš starikaste svoje žene s seboj, tiste, ki te pretepa v tihi noči in te strahuje! Pa reci, če ni res?«
 
»Ni res, ne!«
 
In Janezu Plavcu se je tresel glas, prav kakor bi se kesal, da se je izpuščal v razgovor z onim na cesti.
 
»In praviš, da si z Volkom Engelbrehtom govoril! Kdo ti naj to veruje? Ti si tako ošaben, da gospoda glavarja na cesti niti ne pogledaš. He, a se še spominjaš, da si včeraj trdil v svoji pijanosti, da je Volk Engelbreht največji bedak in da oni visoki naši deželni stanovi, ki so za nas pravi dar božji, niso toliko vredni, da bi jih natlačil v top na gradu ter jih sprožil na vse strani proti nebu ? He, Plavček, ali nisi tega govoril?!«
 
Janez Plavec je obledel kakor sveča; v vidnem strahu je zajecljal: »Molči, kljuka lažnjiva, in pusti pri miru pametne ljudi, ki ti ničesar nočejo!«
 
»He, Plavec,« je kričal oni zmagonosno, »povej mi, koliko velja pri tebi beneški cekin in kaj se vse zanj dobi pri tebi?«
 
»Prokleti Kljukec!« je godrnjal Plavec ter z veliko ročnostjo tlačil malo pipo. »Povsod je tega hudiča preveč!«
 
Bil je kruljavi radovednež res naš znanec Kljukec. V tistem času je bil pa imenitni pote­puh pričel rokovnjaško svojo obrtnost, s katero si je pozneje pridobil žalostno slavo in ž njo precejšen prostor v pravljicah slovenskega na­šega naroda.
 
Ko je bil ukrotil jezičnega Plavca, se je gugal dalje po cesti ter neprestano opazoval z zvitim očesom gledavce nad njo. Dospevši do Solnca in mlade njegove soproge, jo je krenil s ceste ter sedel v zeleno travo.
 
»Tu se bo dalo gledati po volji božji!« je dejal zadovoljno.
»Nikar mi ne zamerite, gospod!« s temi besedami se je obrnil k vitezu, ki je nekako strmeč opazoval svojega soseda. »Prišel sem iz dalje in sedaj me noge bole kakor konja, kije Hrvatu nosil tovor čez Gorjance! Moral sem na zeleno travo, da se malo odpočijem, ker človek ni iz železa. Gotovo ni iz železa, oj preljubi moj Jezus!«
 
»Od kod pa si?« je vprašal Janez Solnce. »Ne verujem, da bi poznali kraj, če Vam ga prav imenujem. Iz Davč sem, daleč tam zadaj za loško graščino, kjer ni druzega kot gozd in skala! Gozd in skala, oj ti preljuba moja devica Marija!«
 
»To je pobožen mož,« je izpregovorila Ana Rozina k svojemu soprogu. »Morda nama ga Bog pošilja, da mu izkaževa kako dobroto, sebi v zasluženje! Vprašajte ga, kaj hoče v Ljubljani!«
 
»Kaj hočeš v mestu?« vpraša Solnce, po­koren želji svoje ženice.
 
»Vidite, preljubi moj gospod, to je pa takole!« Kljukec je nabral svoj obraz v vdane in pobožne gube ter zasukal lisjaško svoje oko proti nebu, prav kakor kak pobožni menih, ki noč in dan premoli ter pretepa svoje telo. »Lansko jesen so pri nas v naših gozdovih lesnike in drobnice prav močno obrodile. In polhov je bilo kakor kobilic po vaših zelenih poljih okrog Ljubljane. Da nam ta živad ni požrla vsega, smo morali lesnike in drobnice še prej otresti, nego je sad dozorel!«
 
»Moj Bog, ali tisto jeste potem?« je vpra­šala Ana Rozina sočutno. Pobožni tujec je bil v hipu očaral njeno srce in to toliko bolj, ker se mu je časih izpod plašča prikazoval debel rožni venec, ki je jasno pričal o veliki goreč­nosti svojega lastnika.
 
»Seveda jemo lesnike in drobnice, samo če jih le imamo in če nam jih polhi poprej ne snedo! Tako je, preljuba moja gospa!« je od­govoril Kljukec licemerski.
 
»Kako je bilo lansko leto?«
 
»Lansko leto so bile drobnice, kakor sem že dejal, zelo polne in veje so se lomile. A tudi polhov je bilo kot čebel na satju! Morali smo zgodaj tresti, sicer so nam vse pojeli in pobrali. Zlezel sem na drobnico, ki raste ravno nad Tomaževčevim breznom, ki je tako globoko, da bi se skril najvišji zvonik v njem. Že sem pričel obirati veje, kar se je zalomilo pod menoj, da sem se s hruščem zavrtil z drevesa v prepad. Že sem mislil, da mi je preljubi naš Gospod poslal zadnjo, prebridko uro, in že sem mislil, da se bom sedaj pa sedaj razbil po pečevju! V duhu sem zdihnil: Oj presveta Marija dobrega sveta, če mi pomagaš, bom romal k tebi k očetom jezuitom v Ljubljano, kjer imaš ti dobrodejno svojo kapelico. In vidite, Mati dobrega sveta me je slišala in mi je pritekla na pomoč.
4.933

urejanj