Redakcija: 20:58, 30. julij 2013 uredi Mija Bon (pogovor \| prispevki) 4.933 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 21:11, 30. julij 2013 uredi razveljavi Mija Bon (pogovor \| prispevki) 4.933 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 1.175: »Gospodine, ali me ne poznate? Mene, romarčka z Davč, ki je priromal k cerkvi svetega Jakopa v belo mesto ljubljansko! Kaj me res ne poznate, gospodine?« »Ti si hudoba!« je zaječal Janez Solnce. Kakor strela je planil proti onemu ter ga pograbil z železno pestjo za tilnik. »Dokler samo grabite, svobodno Vam, pravi Hrvat! Da le v nožnicah pustite tisto šibko železo, pa je vse prav, vse pošteno!* je odgovoril Kljukec hladnokrvno. Do sedaj je tičal v gubah, da je bil videti grbast. Pri teh besedah pa je iztegnil dolgo svoje telo ter se brez vse težave otresel napadovavca. »Sicer pa, če hočete še kdaj videti svojo ženko, naj Vam je ljubo moje življenje, kakor Vam je drago Vaše življenje! Ali ne govorim resnice, Videk? Ti govori!« »To je tvoj stric, Vid?« se je začudil vitez. »Da, moj stric je to, gospod Solnce! In pravi, da ve, kje je gospa Ana Rozina,« je odgovoril Vid klavrno. »Kaj ne bom vedel,« je krokal Kljukec, »če sem jo sam zanesel v Turjaški grad! Najbolje bo, če se o stvari složno, prijateljsko in mirno razgovorimo. To je moje mnenje! Če pa hočete, da najpoprej železo zapoje, mi je tudi prav, gospodine!« Zavihtil je svoj nož ter sekal ž njim po zraku. »Odloži nož,« je dejal vitez, s silo ukrotivši svojo strast, »in povej mi vse, kar veš o gospe Ani Rozini!« »Saj sem vedel,« se je oni smejal, »da se izpametujete. Nož bom položil tu sem k sebi, da mi je pri rokah, ker se moram odkritosrčno izpovedati, da vam gosposkim ljudem čisto nič ne upam. Če ubijete Vi takega možaka, kakor je Kljukec z Gorenjskega, kaj se Vam zgodi? Nič! Če bi pa jaz Vas dregnil za nohet, se pravi takoj: hajd, pojdi na kolo, pojdi na vešala! To ni nikaka pravica, ljubi moj! Zatorej si hočem sam braniti svoje življenje, ki mi je ravno tako drago, kakor ekselenciji Volku Engelbrehtu njegovo!« »Ničesar ti ne bom storil!« ga je potolažil Solnce. »Previdnost je božja mast!« je odgovoril Kljukec ter je položil nož tik sebe na klop, da mu je bil vsak hip pri roki. »Zdaj Vam bom pa povedal, kako je bilo. Najel me je gospod Juri, tisti turjaški fantiček, in plačal mi je dvajset rumenih cekinov, da sem Vam vzel gospo Ano Rozino. Nerad sem to storil, gospodine, dragi gospodine, a človek mora živeti. Poglejte, kar pridelamo, to nam vzame graščina; gospod na gradu se debeli kakor polh jeseni, a mi stradamo, da bi žrli zeleno travo — če bi tudi graščinska ne bila!« »Povej, povej, kako je bilo! Kam si mi vlekel ženo?« »Le počasi! Naglost ni pridna, je dejal polž, ko je desetikrat poizkušal plot prelesti, in je zopet ž njega pal. Vidite, plačal mi je trideset rumenih cekinov!« »Poprej si dejal dvajset!« »Trideset jih je bilo, tako mi moje neumrjoče duše; trideset jih je bilo!« »Naj jih je torej trideset!« se je zajezil vitez. »Sedaj pa govori o gospe Ani Rozini!« »Živeti moram, gospodine, živeti! In ker ne morem živeti o resju po pašnikih, živim o kupčiji. Danes zjutraj sem prišel v mesto in sem krenil na obisk h gospodu Juriju. Ravno je bil iz postelje zlezel in kislo me je pogledal, ko sem stopil predenj. Ženska je lepa, sem mu dejal, in preceno sem Vam jo spravil v roke. Za trideset cekinov Vam zvlečem na Turjak umazano pastirico, pa ne gospe, ki je bela kakor ravnokar namolzeno mleko. Tako sem mu govoril, in dostavil sem mu: dajte mi še deset cekinov, gospod Juri! Ženska jih je vredna! No, pa sem slabo opravil! Kakor sršen je bil pri meni in kot strela mi je tičala njegova roka v laseh. Vrag je močnejši, nego sem menil. Kar koj mi je izruval velik šop las z moje uboge glave; potem pa je moje telo postavil pred vrata, kjer me je v delo vzela tolpa graščinskih hlapcev, ki ni prej odnehala od mene, da sem izvlekel tega svetlega svetnika,« tu je Kljukec pokazal na svoj nož, »in sem ž njim malo pogladil enega ali drugega!« »Čemu mi vse to pripoveduješ?« je zakričal Solnce. »Počakajte! Vse je v zvezi z Vašo gospo. Potem, ko sem namreč odganjal grajske hlapce, sem stopal po stopnicah navzdol. Bil sem tepen, in denarja tudi nisem bil dobil! Poštena je ta, sem si mislil. Tedaj pa ste se Vi pridrevili po stopnicah navzgor; prav kakor hudournik ste se podili mimo in mene, ki sem se ponižno k steni pritiskal, niste niti opazili. Dobro! sem si mislil. Gospod Juri mi neče šteti deset cekinov, dasi sem mu toliko prijetnega storil. Tu pa je gospod Janez Solnce, ki ti da dvajset, kaj dvajset, trideset zlatov, če mu zopet izpelješ mlado gospo s turjaškega ozidja! Kaj je, ali sem prav in pošteno mislil, če sem tako mislil, gospod Solnce? Ali mi jih odštejete, te cekine, hej?« «Dam ti jih, samo da mi pomagaš!« je odgovoril vitez hitro. »Hi, hi, to je poštena govorica! To bi ga peklo Jurčka s Turjaka, ko bi jo čul pošteno to govorico! A ta Jurče me je danes metal po stopnicah; zategadelj sem postal previden kakor lisjak! Ne bom zahteval, da mi plačate vseh trideset koj v trenutku. Vendar pa tudi nečem, da bi me kdaj po stopnicah metali, gospod Solnce! A ni ta pametna? Narediva tako le! Ko bo pri očetih jezuitih zapel večerni zvon, Vas bom čakal v zelenih grmih tam zadaj za Golovcem. Ondi imam nekaj prijateljev svojih in dobil se bo konjiček tudi za Vas, gospod Janez! Prinesite s seboj petnajst rumenih benečanov, v svojih skrinjah jih imate dokaj in plesnivih! In teh petnajst benečanov mi odštejete očitno in brez sleparstva, kakor je med poštenjaki navada. Potem pa hajd konjičem na hrbet in kakor sapa proti Turjaku! A je pametno tako?« »To veš, da hoče danes ponoči tudi Juri Ljudevit na Turjak?« »Ravno prav nam doide! Vroč bo lonec, ki se zanj kuha!« »Recimo, da ga ulovimo tega bastarda!« »Prav lehko se zgodi!« »In če se zgodi in če bom jaz tebi in tvojim prijateljem rekel: Vrzite mu vrvico okrog vratu in obesite ga na vejo nad potjo, ali se bode to tudi zgodilo?« »Brez skrbi bodite, gospodine! Tudi to ljubav Vam storimo! Samo...« »No kaj?« »Samo da potem velja {{razprto\|štirideset}} benečanov! Zaradi vrvice, ki je izrabljena potem, hi, hi!« »Dobro! Dobiš jih, kakor gotovo želim deležen postati večnega zveličanja!« »Tako je torej vse lepo prav! Pod Golovcem se vidimo. Potlej pa hajd na Turjak!« »Na Turjak!« je vzkliknil vitez ponosno. »Na Turjak!« je viknil tudi dijak Vid. »In sveta Marija, naša ljuba gospa, naj dá, da se izteče vse dobro!« Obrnil se je proti kraju, kjer se je kazal Šmarne gore belokipeči holm. »Sveta Marija s Šmarne gore, ti nam pomagaj!«

Janez Solnce: Razlika med redakcijama