Janez Solnce: Razlika med redakcijama

dodanih 11.692 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
»Prosim za najvišje varstvo, Vaše Veličan­stvo! Mogočnega nasprotnika si bom nakopal, če povem resnico, in svoje življenje si stavljam v nevarnost!«
»Govorite, knez, in imejte zavest, da ste pod mojim varstvom, ki sem tudi v tej deželi za Bogom najprvi! Kdo se je predrznil izvršiti dejanje, ki niti v Turkih ni zelo v navadi? Tako mi svete Trojice, — ostro sodbo hočem imeti! Sedaj govorite! Kdo je zločinec?«
 
»{{razprto|Juri Ljudevit}}, in kolikor sem poizvedel, je sin našega Janeza Vajkarda!«
 
Knez Lobkovic je govoril te besede počasi in mirno. Napravile so primeren vtisk. Dvorniki si niso upali niti sopsti, prav kakor bi čutili, da je to usodepoln trenutek zgodovinskega po­mena. Sam Lobkovic je bil prebledel, in utripalo mu je srcé, ker je dobro vedel, da je sedaj smrtonosno zamahnil proti svojemu najljutejšemu nasprotniku. In Janez Vajkard? Tičal je v svojem sedlu ter bil prava podoba onemoglosti. Udarec je prišel tako nepričakovano, da je bil spretni diplomat v tem slučaju popolnoma brez orožja.
 
»Sin Janeza Vajkarda!« je zaječal Leopoldus, ki sam ni pričakoval, da se bode stvar tako zasukala. »Moj Bog, Janez Vajkard vendar nima sina, kolikor je meni znano!«
 
»Oprostite mi, Veličanstvo, da sem se pre­malo jasno izrazil. Juri Ljudevit je nezakonski sin našega Janeza Vajkarda!«
 
Tedaj pa se je zbudila pobožna narava vladarju, ki je bil izmed najzvestejših božjih slu­žabnikov, kar jih je imelo habsburško pokolenje.
»Vi imate nezakonskega sina, Janez Vaj­kard?« je vprašal srdito. Leopold je imel še celo za Habsburžana silno debele spodnje ust­nice, katere so se mu tedaj v jezi čudno zavlekle, tako da je postal ves obraz nekako grozen in strašan.
 
»Vi imate nezakonskega sina?« je ponavljal, in glas mu je zastajal v grlu. V tistem trenutku pa se je izkazal Volk Engelbreht večjega di­plomata od svojega brata!
 
Da, za tisti trenutek je rešila hladnokrvnost deželnega glavarja prvega ministra ter slavo turjaške hiše. Volk Engelbreht je takoj opazil, da je odpadlo mogočnemu bratu krmilo iz rok, in opazil je tudi, kako visoka igra se igra. Ni ga zapustila duševna bistrost kakor ubogega Janeza Vajkarda, ki je s potnim obrazom tičal na konju, da se je bilo bati, da hoče sedaj in sedaj omedleti. Naš glavar je torej skesanega lica zdrknil s sedla ter ležal v prahu na kolenih še prej, nego se je visoka družba zavedla, kaj hoče. Dvignil je roke proti cesarju ter prosil ponižno: »Veličanstvo, vsa krivda preži nad mano, ki sem najnevrednejši Vaših služabnikov! Na me naj se izlije pravična jeza Vašega Veli­čanstva!«
 
»Kako naj umejem Vaše besede, glavar?« je vprašal cesar ostro. »Morda imate tudi kaj nezakonskega v Vaši hiši, kakor naš Janez Vajkard? Ha?«
»Janez Vajkard je nedolžen! In če molči, mi je to dokaz o tisti neizkončni ljubezni, ki jo goji za mé, slabega mu brata! Če bom na smrtnem ležišču vse pozabil, te ljubezni, Janez Vajkard, ti ne bodem pozabil!«
 
Govoril je patetično in tako prepričevalno, da je Leopoldus pričel postajati nekoliko mehkejši.
 
»Govorite torej jasno!« ga je pozval temno. »Saj vidite, kako mučni so nam in našemu spremstvu ti prizori! Čemu klečite v prahu ter govorite o svoji krivdi?«
 
»Edini grešnik sem jaz, Veličanstvo, in Janez Vajkard je nedolžen, bolj nego prvi sneg v pozni jeseni!«
 
»Kako to?«
 
»Juri Ljudevit je — moj sin!«
 
»Vaš sin? Vaš nezakonski sin?«
 
»Moj nezakonski sin, Veličanstvo! Ali šiba je v rokah Boga, s katero me biča na stare dni! Biča do kosti!«
 
Nekaj časa je molčal cesar ter dvigal svoje poglede proti gradu, ki se je ponosno belil raz zeleni holm.
 
»Slavnega pokolenja ste, Volk Engelbreht, ali da smo to prej vedeli, nikdar niste postali tajni nam svetnik! Govorite in povejte nam vse!«
 
»Moje življenje je v Vaših rokah, Veličanstvo! Samo enkrat me je zapeljal peklenski duh, da sem zašel s pravega pota! Ali ta greh, Veli­čanstvo, me preganja sedaj dan za dnevom in najhuje pri tem je, da mi je narava do tega otroka vlila v srcé čudno, prečudno ljubezen. Pred vsem svetom prikrivam svojo sramoto, ali njen sad mi korenini globoko v srcu. Senca tega greha se vlači za menoj, kakor senca mojega telesa. Zaradi tega greha me tepe nadloga in me tepe Bog, me bodeta tepla — do trenutka, ko se sklene zelena ruša nad menoj!«
 
Volk Engelbreht je govoril te besede s tako izvrstno premišljenim naglaševanjem, da se niti za trenutek ni čutilo, da mož taji svoje prave občutke ali da jih samo hlini. Vse se je čulo naravno, iz srca skesanemu grešniku kipeče! Vtisk na poslušavce je bil tak, kakor ga je gospod deželni glavar pričakoval. Omeh­čalo se je srce še celo cesarju, kije dejal manj osorno: »Vstanite, gospod glavar!«
 
Volk Engelbreht je nato vstal ter dostavil: »Do vrha bi prikipela moja nesreča, če bi se Vašega Veličanstva pravična jeza izlila nad ne­dolžnega! Kolikokrat mi je očital Janez Vajkard pregrešno ljubezen in kako gorko me je opo­minjal, naj se izpokorim! Poslušal ga nisem, Veličanstvo, in zategadelj me gleda današnji dan ponižanega, in kakor Job sem na gnojišču, dočim se je še včeraj moje ime kopalo v neizkončni slavi in Vašega Veličanstva milosti. Prav, ko sem se hotel dvigniti do najvišjega vrhunca te slave, me je udaril Bog ter mi odprl staro rano na pregrešni moji duši. Oj, da sem bil tebi pokoren, Janez Vajkard, nikdar bi ne bil tako zelo ponižan!«
 
Tudi Janez Vajkard je bil medtem zlezel s konja. Duševna zavest se mu je zopet povrnila in s diplomatsko hladnokrvnostjo je pričel ne­varno stališče preudarjati. Priskočil je svojemu bratu na pomoč ter se mu v tistem trenutku oklenil okrog vrata, tako da sta kazala brata podobo iskrene in najvdanejše ljubezni, ko sta se objemala sredi družbe. Prav kakor bi bila pri goreči tej ljubezni pozabila na ves svet, in še celo na visokega gospoda, sta ostala nekaj trenutkov v gorkem objemu. Ko pa je končno Janez Vajkard dvignil glavo s prsi bratovih, je bil že toliko diplomat, da so mu v očeh igrale svetle solze.
 
»In Vi, Janez Vajkard, ste vedeli za vse to?« je vprašal cesar skoro ginjen.
 
»Da, Vaše Veličanstvo! In jemalo mi je spanje v marsikateri noči!«
 
»In molčali bi bili, da se je nevihta raz­burila nad Vami in ne nad Vašim bratom?«
 
»Molčal, in če bi se mi bilo življenje v nevarnost stavilo!«
 
Dolgo časa je opazoval vladar obraz svo­jemu prvemu ministru. Ali ta obraz se je videl sedaj, kakor da je od kamenja izsekan in niti črtica se ni genila na njem, ko je bliskal Leopoldov pogled po njem. Janez Vajkard je čutil sedaj zopet trdo in varno zemljo pod sabo; stal je tedaj zopet trdno.
 
»Da,« je ponavljal navdušeno, »molčal bi bil — do smrti. Mi Turjačanje smo že taki, da eden drugega ne zapuščamo!«
 
»Velika je Vaša ljubezen, zategadelj naj Vam bode tudi mnogo odpuščenega! Sedaj pa poglejmo na Turjak, ondi hočemo dalje soditi!«
 
Govoreč je pognal cesar konja. Bil je potolažen. Olehčalo se je srce Janezu Vajkardu in občutke je imel, kakor da je ravnokar pre­stal veliko nevarnost. Knez Lobkovic se mu je pridružil. Strupeno sta se merila nekaj časa. Potem pa je siknil knez: »Častitam, gospod vojvoda!«
 
»Na čem?« se je zasrdil Janez Vajkard.
 
»Na Vašem bratu, ki se Vam je o pravem času porodil!«
 
Vsa družba je odjahala nato proti tur­jaškemu gradu.
 
Tako je izpodletel Večeslavu Lobkovicu prvi naskok, s katerim je hotel v prah podreti svo­jega najsilnejšega nasprotnika. Mati božja mu za sedaj še ni pomagala, in ostala mu je tolažba, da mu ne bode treba zidati kapelice njej v čast. Tolažil pa se je tudi s prihodnostjo ter sklenil, vse svoje moči darovati samo namenu, izpodnesti Janeza Vajkarda v cesarjevi milosti. Vedel je, da današnji prigodki ne bodo ostali brez vplivov v rahli in pobožni duši vladarjevi. Breg se je s tem dnevom pričel meliniti, in gotovo je, da bode Janez Vajkard nekega dne zdrknil v pre­pad! Kot krt je hotel knez Lobkovic riti pod zemljo ter prvemu ministru izpodriniti tla, ki so se mu denes zamajale prvič pod nogami. — Kar je knez Lobkovic upal tisti dan, vse se je izpolnilo, če tudi leta pozneje!
 
<center> *** </center>
 
Ravno takrat je bil zbral Kljukec svoje to­variše okrog sebe. Sedel je na smrekovem štoru in štel denar, pri čemer so se mu dolgi koščeni prsti čudno zvijali. Vsakemu je nekaj odštel, a vsakemu se je dozdevalo, da je dobil premalo. Največ je obtičalo gospodarju v žepu. A nihče si ni upal godrnjati, ker so se bali svojega su­hega gospoda. Tudi je temu iz zapasa gledal dolg nož in vsi so se še predobro spominjali, kako je bil s tem nožem okljuvan črni Tinač, ko se je nekdaj Kljukcu postavil po robu. Mol­čali so torej vsi ter pokorno spravili tisto malo borov, ki so za nje odpadli od zapovednikove mize.
 
»Tako!« je izpregovoril Kljukec. »Dobro letino smo imeli, Bogu bodi zahvala za njo in Materi božji na Šmarni gori! Sveta Mamika božja na Šmarni gori, v zlat plašč si zavita in že dolgo me je bodel v oči, da bi ti ga vzel, ker vendar ne čutiš ne mraza, ne vročine! Jaz sem pa revček, poleti mi je vroče in pozimi me zebe. Plašček sem ti hotel vzeti, a sedaj, ko si mi tako znatno pomagala; sedaj, ko si mi tega pemskega kneza dala v pest, da so cekini kar deževali od njega, sem se zagovoril, da ti pustim še tisti plašček — za eno leto! Potem ti ga pa vzamem, in to tako gotovo, kakor je Bog v nebesih! To je, če me do tja ne ujamejo in mi ne napravijo ostre sodbe, da mi odsekajo dolge roke, ali mi požgó z žarečim železjem ude, ali me obesijo na hrastovo vejo, ali me pa še celó nategnejo na železno kolo, da bodo zapokale kosti po meni, da bo joj in groza! Zategadelj se je pa treba varovati in kakor lisjak ob pravem trenutku odnesti telo in kožo. Ali ste vse pripravili!«
 
»Vse!« je odgovoril Tinač čemerno. »Pa tu smo se še komaj najedli! In malo pospali bi radi, ko smo se vendar vso noč trudili za tebe in napolnjeno tvojo mošnjo!«
 
»Hudiča,« se je zajezil Kljukec, »ali češ zaspati ter spati toliko časa, da se prebudiš sodnji dan popoldne, da boš Boga gledal, ko bo ravno z aposteljni vstajal ter se napravljal na veliko sodbo? Tam gori v gradu je sedaj gospoda in med seboj se kolje. Vrana ne izkljuje vrani očesa! Nekaj časa ne bodo klali, potem pa se bodo zopet objemali in po­vpraševali: kje pa je Kljukec, da ga obesimo na kakovo vejo tik pota, ker je vse to za­krivil?«
 
»Taka je! Da sem jaz tak tepec, kakor si ti, ljubi moj Tinač, bi obtičal tu v grmu, dokler ne pridejo dobri gospodje s težkimi verigami in me ne odtirajo na ljubljanski grad, kamor tako še kdaj prideva, jaz kakor ti!«
 
Smejal se je ter dostavil: »Hajd na noge! V treh četah jo odrinemo čez gore. Tinač, ti greš s svojo čedo na Mengeš; ondi ima Tonhovec tolsto tele in hlev se slabo za­pira. Kar pri jaslih ga zakolji, in če se prebudi hlapec, mu porini tudi nož med rebra! Ti jednooki, pojdi s svojimi na Šmartin pred Kranjem ! Ondi imajo gospod fajmošter de­belo vrečo srebrnih tolarjev in vsak večer jih pokladajo pod zglavje svoje postelje, da spe na njih kakor koklja na jajcih! Glej, da izviješ to posvetno blago pobožnemu možu, da mu odslej ne bo več delalo preglavice v spanju. Če se vrneš s praznimi rokami, ti izbijem še drugo oko in te vržem v Savo, pod Podveškim vrbovjem, da te požro sulci in lipani! Sam pa krenem na Zatičino, kjer je drugi dan semenj in kjer me gospod opat pri­čakujejo h kosilu. Sedaj pa le na noge, zve­rine! V sredo pred Vsemi svetniki bom pri Savi, kjer je v Podveškem robu tista jama. Da boste vsi tam, in tudi ve, babnice! Če ne — bodete hudiča gledali!«
 
»Solnčev konj je tukaj,« je vprašal Tinač ponižno, »ali ga smem za se obdržati?«
}}
4.933

urejanj