Redakcija: 10:30, 1. avgust 2013 uredi Mija Bon (pogovor \| prispevki) 4.933 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 10:51, 1. avgust 2013 uredi razveljavi Mija Bon (pogovor \| prispevki) 4.933 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 2.259: »Solnčev konj je tukaj,« je vprašal Tinač ponižno, »ali ga smem za se obdržati?« »Kaj, za sé obdržati! Ti dlaka nepoštena, konja obdržim jaz, da ga dam — gospodu nazaj! To je, če se še srečava! Odrinite!« ▼ V hipu so pospravili posodo ter obložili svojo tovorno živino. Potem pa so se razpršili na vse štiri vetrove lazili po logih in skritih stezah ter iztezali dolge roke po tujem imetju, dokler jih končno ni zasačila pravica ter jih obesila ali pa s kolesom pokončala. Denes so bili tukaj, jutri zopet tam! Bali se niso ne Boga, ni vraga; bali so se samo enega, svojega koščenega gospodarja Kljukca, ki jih je z ostrim dolgim nožem obdržal v strogi pokorščini. Po odhodu drhali je obtičal pošteni Kljukec še nekaj časa na svojem štoru ter se tolkel z roko po trebuhu: »Ha, ha! To so teleta, to so teleta! Hi! hi!« Potem pa je tudi leta izginil v goščo in popolni mir je legel na zapuščeno krajino! — ==XIII.== Ko so se bili Juri Ljudevit in tovariši uverili, da brezuspešno iščejo viteza Solnca, so planili v svojem srdu po nesrečnem in pijanem Tomažu Ručigaju. Izvlekli so ga izpod mize ter ga vlekli na široki hodnik. Polivali so ga ondi z vodo in ga tepli s palicami, da se je nesrečnemu kapitanu takoj povrnila zavest. Ali v hipu mu je zopet prešla, ko so mu udarci kakor toča suli na staro telo! Pustili so ga potem na hodniku z bulami in rogovi pokritega. Sami pa so s silo razbili vrata v dvorano, kjer so po stenah viseli temni obrazi ostrih gospodov s Turjaka ter se je samo tuintam kakor svetla zvezda med meglami prikazoval rožnati obrazek gospé s Turjaka, ki je nekdaj ob strani v železje zavitega moža pretrpela in prezdihovala dolgočasno življenje. Ti pa so se malo menili za turjaško preteklost, sedli so okrog dolge hrastove mize in prinesti si dali pijače, dasi so bili že pri dohodu pošteno pijani. Marjanica, grajska kuharica, je morala zopet zakuriti ter k ognju pristavljati široke lonce. »Kdo bi bil mislil,« je izpregovoril dolgi junak Simonovič, »da je tu pri vas tako prijetno! Leži jih nekaj Kranjcev v Karlovcu, a povem vam, da so to puste stvarice, in če ti tako revče izpije vina za orehovo lupino, ti telebne pod mizo, kakor bi se bilo najhujšega strupa nasrkalo. Sramota za deželo, da ima take sinove! Vidva pa sta mi vrla vinska pobratima, in pravično vama govorim, da me bode srce bolelo, ko bom zapuščal belo Ljubljano ; a bolelo samo radi vaju! Vse drugo naj vrag vzame! Vse drugo ni vredno, da bi se porinilo turškemu konju pod kopito! A vaju naj krščanski Bog živi!« Pili so sebi v čast. »Nikdar vama ne bodem pozabil,« je pričel Juri Ljudevit nato, »da sta mi današnji težavni dan posvetila vrla svoja meča, draga prijatelja! Da bode nekaj vročega praskanja, sem vedel, ker dobro poznam tega hudiča, viteza Solnca. Verujta mi, da bi nam bil dal opraviti, da ga nismo pri pijanem Ručigaju zajeli kot polha v duplu in da mu nismo s strelom razbili rame. Morda sedaj ravno umira kje za zelenim grmom, in jaz mu ničesar drugega ne želim, nego da bi prav težko umiral in umrl.« »Isto mu želim tudi jaz,« je kričal Aricaga, »ker mu še nisem oprostil besed, s katerimi me je obsuval tisti dan, ko je tebi odsekal palec.« »Tedaj sem mu pravil,« je govoril Juri Ljudevit veselo, »da mu bode še žal tistega dne. Denes mu je žal! V pozabljenem logu umira pozabljen, meni pa se prikazuje obljubljena dežela in sad bom trgal z drevesa, ki si ga je bil Janez Solnce zasadil sam sebi! In to je nekaj prijetnega, prijatelja!« »Kaj namerjaš sedaj?« je vprašal Aricaga, in napele so se mu črte po obrazu. Juri Ljudevit je premeril s pogledom širno dvorano in podobe zamrlih Turjačanov po zakajenih stenah. Potem je odgovoril: »V Žužemperk jo odpeljem in upam ob zeleni Krki nekaj lepih dni preživeti ž njo! Vse se je izpolnilo, kakor sem sanjal, in do dna hočem izpiti kupo sreče, ki jo je dobrotljivi Bog postavil denes pred me na mizo!« »Ali si jo videl denes?« je vprašal Aricaga radovedno. »Ne še! Ondi za podobo koprni kakor golobica v golobnjaku! In povem vama, da mi srce nekaj upada, če se spominjam trenutka, ko bom stopil pred njo!« »Kaj se boš bal ženske!« je kričal junak Simonovič. »Ko sem s svojim praporom ležal še v Bihačgradu, se mi je povedalo, da ima paša v Mostaru ženo, lepšo od lune sredi jasne pomladanske noči. Tedaj je po meni vse gorelo in kri je tekla po mojih žilah razgreta kot topljeno železo. In kar je bilo najbolje, tedaj še nisem bil oženjen in ne vkovan v jarem, ki tlači junaka, če se je vdal mehkemu zakonu. Z dobrimi tovariši odrinem proti Mostaru. Ondi podkupim starega skopljenca, drugim pa posabljam glave! In hajd smo v haremu, da sami nismo vedeli, kdaj smo vanj prišli. Oj prijatelja, to so bili krasni dnevi! Zorna Zulejka je slonela na divanu in je bila tako zaspana, da niti glavice ni dvignila po meni, vstopivšem junaku. ,Si li ti Mustafa', je zdihnila, ,kako da prihajaš tako pozno?' Ali tedaj sem že ležal pred njo na kolenih ter ji govoril, da sem slišal v Bihačgradu o njeni krasoti praviti. Kaj je storila? Malo je jeknila, hitro pa je dostavila: Gijaver si, a sivih las nimaš, kakor jih ima moj Mustafa, ki je ljubljenec prerokov. Potem pa je šla brez ugovora z menoj, in Mustafa paša si je ruval las za lasom iz sive svoje brade in preroka je preklinjal. Jaz pa sem preživel z Zulejko krasne, srečne dneve in denes vam pravim : vidite take so ženske, take so vse ženske! Kaj se češ bati Juri Ljudevit! Prvi hip bode malo jeknila, a potem bode šla s teboj, če boš hotel,do konca sveta!« »Simonovič,« se je vmešal Aricaga srdito, »a če lažeš, stori to tako, da ne opazi vsak otrok, da debelo lažeš! Tudi ni lepo, da svojima pobratima tako težke laži na hrbet pribijaš! Vrag te vzemi! Znaš li, kaj je to, ti prokleti bahač ti? Ne misli, da Aricaga ni nič sveta videl in da je tisti Karlovec, kjer žrete noč in dan koruzo in suhe češplje, kaj posebnega in imenitnega! Zatorej govori nama resnico, če nočeš, da ti z ostrimi meči ne pogladiva lažnivega jezika. Čuješ te moške besede? He?!« »Aricaga, pijan si!« je odgovoril oni hladnokrvno. »Na svoje besede in njihovo resnico prisegam, če bi to zahtevali boljši junaki od tebe, ki si junak v besedah, v dejanjih pa novorojeno dete! Sicer je pa tu moj meč in s svojo ostrino mi je porok za vsako besedo!« To rekši pograbi po krivem svojem meču, ki je tičal pri steni v kotu ter ga trešči pred se na mizo, da je vse zažvenketalo. »Tako govoriš ti meni,« je tulil polkovnik, »ter mi groziš s krivo tisto šivanko? Kaj takega si jaz dvakrat povedati ne dam in s svojo krvjo mi boš plačal, ker si oglodal mojo čast! Se denes boš gledal hudiča, in to tako gotovo, kakor gotovo si razžalil mene, polkovnika Aricaga!« »Na besedo tega polkovnika jaz ničesar ne dam,« se je oglasil Simonovič. »Ničesar?« »Ništa, kakor pravi Hrvat.« »Tako mi vseh nebeških vragov, za te besede ti vzamem umazano življenje!« Tudi Aricaga je posegel po težkem meču, ali tedaj se je vmešal Juri Ljudevit v ta prepir, govoreč: »Kaj mi pomaga, če se vidva prepirata in med sabo rujeta? Moja kri ostane hladna pri tem, in niti ne razburila bi se, če bi Simonovič tebi Aricagu presekal čelo, da bi se takoj usuli možgani na mizo. Mirujta torej! Ti si pil čez mero, Aricaga, in ne tuli ves čas in spravi svoj meč, ki si ga denes samo moji stvari posvetil! In ti Simonovič, imej potrpljenje s pobratimom, ki bode obžaloval svoje besede, ko se bode pijanost iž njega izkadila! Odložita meče v stran in pijmo vino v miru, ker smo vender vrli pobratimi!« Nerada in godrnjaje sta odložila sablje v kot in gledala sta se temno, kakor psa na verigi, ki si kažeta zobe, renčeč in togoteč se. »Prepirata se lehko pozneje,« je govoril Juri Ljudevit. Vsaj bodeta imela časa dovolj. Ali denes se spomnimo na kaj takega, kar bi nam vsem kri ogrelo brez prepira in hujskanja! Povem vama namreč, da se me je sedaj v zadnjem trenutku polastila čudna tesnoba, prav kakor bi se tresel pred trenutkom, ko bom s strastno roko posegel po zlatem klasu, ki je dozorel na polju viteza Janeza Solnca. Izpil sem že obilo vina, a rečem vama, da se mi kri kot mrzel led vlači po žilah in da mi je časih pri srcu, kot bi tičal v hladnem grobu in bi se pod težko prstjo ne mogel niti geniti. Zatorej potrebujem nekaj, kar bi mi kri razpraskalo in srce upijanilo, da se ne trese v trenutku, ko stopim pred rožnato Ano Rozino, ki naj mi jo Bog blagoslovi! Vprašam tedaj, vesta li kaj takega, kar bi srcu in bojazljivi duši do moči pripomoglo? Govori, Simonovič, he!« »Jaz bi že nekaj vedel,« je odgovoril dolgi Hrvat, »a če povem, bo odprl škrbasti Aricaga usta ter mi očital, da lažem. To pa je bridka beseda, ljubi moj Juri Ljudevit, in da se mi je kaj takega očitalo ob zeleni Kolpi, govorim ti resnico, da bi se očitavec ne veselil dolgo časa več slabega svojega življenja! Ali tu sem tvoj gost in tvoje vino pijem, zatorej molčiva jaz in bridko moje orožje!« »Izlij ga kupo, dragi Simonovič, in povej nam, kar veš! Aricaga pa moraš poznati: veliko laja, a rep tudi rad stisne med noge, kadar se mu vidi koristno bežati! Ha! ha!« »Tebi na ljubo bom govoril, dragi moj Juri Ljudevit, ker ti si mi vrl pobratim!« »In ti meni, ljubi Simonovič!« »Jaz vem nekaj, kar človeku srce in dušo razvname, da gorita kakor slamnata streha, na katero je vrgel Turčin svoj ogenj! Poslušaj! ▲ }}

Janez Solnce: Razlika med redakcijama