Janez Solnce: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2.317:
»In ti meni, ljubi Simonovič!«
»Jaz vem nekaj, kar človeku srce in dušo razvname, da gorita kakor slamnata streha, na katero je vrgel Turčin svoj ogenj! Poslušaj! Ko sem s svojim barjakom ležal še v Bihačgradu — «
»Je že zopet ta prokleti Bihačgrad tu!« je renčal polkovnik.
Ali Simonovič ga je mrzlo prezrl ter nadaljeval: »Ležali smo torej v Bihačgradu in načeloval nam je vrli in visokorojeni gospod in baron Janković, katerega spominu bodi večna slava (tu so izpili vsi trije kupo vina). Bil je to pravi junak in njegovo največje veselje je bilo, sekati Turčinom glave iznad ram. Oj kolikokrat smo vihrali že ž njim v zeleno Bosno, in vse se je treslo pred nami, kjerkoli so se začula kopita naših konj. Da, to so bili boljši časi od današnjih, in nikdar jih več doživel ne bodem!«
Tožno je povesil glavo — in izpil kupo vina.
»Mi pa smo bili tiste čase še mladi,« je pričel Simonovič iznova, »in obilokrat smo rajši ležali na gorkem, nego da bi bili zajezdili v mrzli hlad. Tedaj je dal visokorojeni in vrli baron Janković obložiti mizo s pijačo, in rujno vince smo morali piti, da se nam je napravljala rožnata zora pred pogledom. Največ pa ga je popil vrli in visokorojeni gospod sam ter nam dajal v hrabrosti in tudi v vinopitju najboljši zgled. Ošteval nas je: pasje glave, polenarile ste se, in moj barjak se trese pred Turčinom! Tužna mi majka, da mi je načelovati takim otrokom! Pijte, pasje glave, morda vam vino ojači srca, bojazljivim vam zajcem! Pili smo, da smo v največji temi gledali svetle solnčne žarke!«
»Je li to vse,« je zarohnel Aricaga. »Piti umemo mi tudi! Res je, da to človeku srce in dušo razvnema, ali kaj posebnega to ni!«
»Tiho bodi, Aricaga,« je dejal Juri Ljudevit, »Simonovič še nekaj ve! He, ni li istina, Simonovič?«
»O najboljšem še nisem govoril! Težko pa je govoriti, če človeku vsak hip v besedo segajo nepoklicani kričači! Ko smo se — da dalje govorim — rujnega vinca napili in smo težki postali, kakor je težak nabit tolpič, tedaj nam je ukazal vrli in visokorojeni Janković izza pasa potegniti dolge samokrese. Pred njegovimi očmi smo jih morali nabiti ter napeti peteline. In ko je bil vsak samokres lepo nabit in petelin napet, da se je vsak hip lehko sprožil, je zapovedal vrli in visokorojeni baron, da smo v dolge cevi nalili vina. In sam si je nabil svoj samokres ter si cevko nalil z rdečim vinom. Pijte, deca, je izpregovoril potem prijazno, pijte, vince je sladko, in komur se trese roka, naj dobi svinčenko v želodec in prebavlja naj jo do sodnjega dne! Pijte, deca! In sam je pil najprej in napeti samokres si je pritisnil k junaškim ustom in vino je v dušku izpil iz dolge cevke, ne da bi se mu bila za trenutek potresla roka, dasi je že nosil železje, ko smo mi vsi še v zibeli sesali mleko! Za njim pa smo pritiskali vsi drugi nalite samokrese k ustom in, tako mi nebeške Trojice, prisegam vama, da je ni boljše ne lepše pijače, nego vino piti takisto na robu med življenjem in grobom! Na eni strani gledaš v rumeno obsejano dolino življenja, na drugi strani pa se ti odpira hladni in mokri propad smrti: ali v sredi med življenjem in smrtjo šumlja vrelec, pri katerem piješ in piješ! To je prava, to je junaška pijača! Drugo jutro smo bili vsi zdravi kot ribe v vodi in takoj od mize smo šli h konjem ter poskakali v sedlo. In kakor blisk smo drevili na Turčina, in smrti se ni nihče bal, ker smo ji vendar gledali v obraz tolikokrat v noči, ko smo pili sladko vince ter se nismo bali ne hudiča, ne smrti!«
»Vraga, tu si mi povedal nekaj novega!« je kričal Aricaga. »O stvari bi se dalo govoriti!«
»Da, lepše pijače je ni,« je Simonovič ponavljal, »kakor takisto smrti v obraz napiti se močnega vina. Ali družba mora biti za to, družba!«
Tu se je hladno ozrl po polkovniku, kakor da je hotel reči, da njega ne prišteva k taki družbi.
»Jaz pa vendar predlagam,« je vpil Aricaga, »da storimo vse tisto, kar je moral storiti barjaktar vrlega in visokoroj enega gospoda Jankovića, preden jo je odjezdil na sabljanje turških glav!«
»Tudi jaz sem tvojih misli, Aricaga!« je odgovoril Juri Ljudevit. »Vrli Simonovič naj se uveri, da mu je opraviti z junaki, a ne z babami!«
Brzo so pograbili po svojih dolgih in nabitih samokresih.
»Nebeška misel je to,« je dejal Aricaga kipeče ter si nalil cevko z vinom. »Bog te živi, pobratim Simonovič!«
To rekši napne petelina ter izlije cev v svoje žrelo. Niti za trenutek se ni tresla pijana roka staremu grešniku. V hipu sta takisto naredila tudi tovariša. Polastila se je vseh nekaka čudna razburjenost, živci so se jim napeli po telesu in na licih se jim je nabrala rdeča lisa. Vsi pa so bili mnenja, da si lepšega in kratkočasnejšega vinopitja ne morejo niti misliti.
»Obilo radosti smo užili tiste dni v Bihačgradu,« je pripovedoval Simonovič. »In še dobro se spominjam, kako se je nekdaj kometu Gusiću izprožil petelin, ko je bil ravno izpil. Pokadilo se je kakor iz peklenskega žrela in svinčenka mu je šla ravno skozi levo roko ter se potem zarila v leseni strop. Naš kornet je zarjul kakor zaboden vol in na obrazu se mu je prikazala mavrica od vseh bolečin. Od smeha smo hoteli popokati mi in visokorojeni gospod baron. Letá se je zvalil od same radosti na tla, ko si je Gusić lizal ranjeno dlan ter hotel od bridkosti omedleti. To vama je bil gospod, naš baron Janković! Večna slava njegovemu spominu!«
Vsi so nalili samokrese ter jih izpili v trenutku.
»Drugikrat smo sedeli zopet pri mizi in z napetimi samokresi smo se igrali. Tam zadaj pri voglu je sedel mlad gospodič iz Ogrske. Bil je ravno vstopil pod naš barjak in pod načelništvo gospoda Jankoviča. Bil je to dečak bledih lic in ravnokar je bil ušel materi od dojilnih prsi. Komaj pa je prišel v Bihačgrad, je menil že, da bode sam v hipu podjarmil vso zeleno Bosno. Menil je, da je pri nas življenje tako kot doma za materinim krilom. Naš gospod, vrli baron Jankovič, ga je odločno zaničeval! Pili smo torej tisti večer in se predobro imeli. Mažarski bledoličnik pa je sedel konec mize ter se tresel pred vinom. To je razkačilo dobrega gospoda Jankoviča in svoj napeti samokres — ki ga je bil poprej ravno izpil — je treščil tako spretno pred se na mizo, da se je izprožil ravno proti ogrskemu gospodiču. V komolcu mu je obtičala svinčenka. Kakor gad se je zvil, planil kvišku ter tulil od bolečin. Mi vsi pa smo po tleh popadali in smo se smejali, da smo hoteli popokati! Mažarski gospodič pa jo je čez teden dni odpihal z obvezanim komolcem in ni hotel gledati več Bihačgrada! Vidita, tako kratkočasne urice nam je ustvarjal gospod baron Jankovič. Zatorej kličem po vsej pravici: večni spomin bodi visokorojenemu gospodu in baronu Jankoviču, sivemu sokolu!«
Zopet so pili vsi trije iz samokresov.
»Sedaj hočem še jaz nekaj povedati!« se je oglasil Aricaga. »Denes imamo lepo veselje in tebi bodi hvala za to, pobratim Simonovič! Ali to veselje se da povikšati in zategadelj poslušajta mene, ki sem na svetu tudi marsikaj izkusil, marsikaj videl!«
»Rada te poslušava, pobratim Aricaga!« je odgovoril junak Simonovič, ki je bil tedaj že pozabil na poprejšnji prepir. »Govori!«
»Tam so tri okna in prav prilično bi se streljalo skozi nje. Moje mnenje je, da sedaj pijmo in da izpite samokrese izstrelimo potem. Vsak si izbere svoje okno in strelja. Ha! ha! Kako se bomo smejali, če na priliko ti, Juri Ljudevit, ne zadeneš okna, temuč rdeči nos grofa Turjaškega, visečega ondi na steni! Ha! ha!«
»In če buti moj strel tebi v trebuh, Aricaga,« je vprašal Juri Ljudevit hripavo, »kdo pa se bo potlej smejal, he? Kaj pa potem,
he?«
»Potem, Juri Ljudevit,« se je grohotal polkovnik, »potem zatisnem oči v Gospodu ter zlezem staremu Abrahamu v naročaj kakor obstreljen zajec pod brinov grm. Ali mislil si bom, da sem padel po junaški, pošteni roki!«
»Kar nasvetuje Aricaga,« se je oglasil junak Krištof, »ni napačno! Ali preden pijemo, preden streljamo, naj se izpregovori moška beseda! Ne pijte vina nikdar brez napitnic! — nam je dejal sto in stokrat visokorojeni gospod in baron Jankovič. Napijajmo si!«
»Dobro, napijajmo si!« sta pritrjevala onadva. In Juri Ljudevit je dostavil: »Ti se oglasi najprej, pobratim Simonovič!«
Nabili so samokrese.
Vstal je junak Simonovič. Tedaj so mu noge že nekaj omahovale in oko mu je bilo že skalilo. Skoraj se mu je malo roka potresla, ko je obrnil samokres kvišku ter pričel: »Hvala vama, pobratima, da sta mi odkazala prvo mesto! Da mi živita dolgo, sto let! Če pijem vino, sem vesel, in Bogu dajem čast, da ga je ustvaril. Lepši pa so še trenutki, ko sediš v sedlu svojega konja ter sučeš v krepki roki bridko sabljo. Na levo in desno sekaš turške glave in ne meniš se niti za svinec, brenčeč okrog tebe, niti za ostro orožje, švigajoče po tebi. Na levo in desno jih kolješ, brezverske črepinje, in kakor Bog si, ki s svojim bliskom drobi zemljo. Vidita, pobratima, to je junaštvo! Samo to je, ki nam daje slave. Vse drugo je suha trava, vse drugo ni nič in trikrat nič. Zatorej govorim tu na tem mestu: izpijmo sedaj na slavo junaštva!«
Kričaje so izpili. Potem pa si je v hipu vsakdo izbral svoje okno ter ustrelil proti njemu. Junak Krištof in Juri Ljudevit sta dosegla svoj namen: zvenčeč se je usulo razbito steklo po tlaku. Polkovnikova svinčenka pa je popraskala nekje po steni, da se je pokadilo od prahu.
»Aricaga je že pijan,« se je smejal Juri Ljudevit. »Njegova je vrsta, da govori sedaj!«
Ko so zopet nabili orožje, je dvignil s težo polkovnik težki svoj trebuh izza mize govoreč : »Pijan! Še ga bom pil, ko bodeš ti že davno pod mizo ležal, deviški moj fantič, Juri Ljudevit! Sedaj pa me poslušajta, ker mnogo sem izkusil in veliko mest sem videl na svetu! Ne morem jih prešteti glav, ki sem jih odsekal s telesa, in marsikak trebuh sem predrl z ostrim orožjem. A to ni moja največja slava in tega se ne radostim preveč. Kar pa mi z veseljem pregreva dušo, so tiste brezbrojne merice, katere sem že izlil v se, da se je pomlad rodila v meni. Lepa reč je junaštvo, in na bojnem polju tudi rože cveto. Ali če te preganja vrag, ti vzame junaštvo življenje in prebudiš se v grobu, kjer je hladno, mokro in temno. Kako vse drugače je, če te umori rdeče vince! Kot bi trenil si pri bogovih na visokem Olimpu in vso nebeško godbo poslušaš. Ko pa se prebudiš, nisi v hladnem, temnem grobu, nego na solnčnati zemlji, kjer je tako prijetno živeti radi trte, ki nam vince rodi. Vino je prvo, vse drugo ni stokrat nič! Zatorej hvala vinu in materi trti, ki nam ga daje!«
Tudi ta napitnica je ugajala. Kričeč in tuleč so izpraznili cevke ter jih iznova nalili. Potem pa je vstal Juri Ljudevit ter govoril:
»Kaj čem besedovati, ko je stvar vendar jasna in gotova. Če sem junak, kakor si ti, Krištofe, sem to, da sem po godu krasni ženski. In ne dišalo bi mi vino, če se ne vidim krasni ženski. Resnico si govoril, Aricaga, trdeč, da je v grobu hladno, mokro in temno. Ali zemlja naša bi bila dolgočasen, teman in mrzel grob, da ni na njej krasne ženske. Zatorej je moje mnenje ponoči in podnevi tisto, da pijmo v slavo sladkemu telesu krasne ženske!«
Z velikim navdušenjem sta pritrjevala polkovnik in dolgin Simonovič tej napitnici. Vsi so pritisnili samokrese k ustom ter pili.
Ko je Juri Ljudevit zadnje kaplje srkal iz cevi, se mu je zasukal pogled nehote proti vratom. Ravno v tistem trenutku so se bila odprla na stežaj in na širokem hodniku se je tlačila družba, glava pri glavi. Kakor je bil pijan, je spoznal Juri Ljudevit v tej gneči takoj obraz deželnega glavarja Volka Engelbrehta in svojega očeta Janeza Vajkarda. Tam v ozadju — in Juri Ljudevit je napel oči — je kazal tudi vitez Solnce bledo svoje lice in s svojimi pogledi je bliskal po pijani družbi. Ali bolj kot vse to, je pretresel Jurija Ljudevita pogled na osebo cesarjevo. Tik praga je obstal — vsej družbi na čelu — Leopoldus, in s cesarskim ponosom opazoval tovaršijo pri mizi. Od srda se mu je tresla roka in z groznega, bledega obraza so mu sikali pogledi kakor strele.
»Caesar Augustus!« je zatulil Aricaga. Juriju Ljudevitu pa je otrpnila roka, da ni mogel niti samokresa od ust vzeti. Prst, ki gaje tiščal pri petelinu, se mu je zavil krčevito: orožje se je izprožilo in začulo se je votlo donenje po široki dvorani. Ondi pri mizi pa se je Juri Ljudevit zgrudil v stol, za trenutek pograbil z rokama po razstreljeni, krvavi glavi, in potem izdihnil dušo hitro in urno, kakor odnese sapa lahki list jeseni.
Vse je bilo preplašeno. Samo Leopoldus je ostal miren in ponosen. Mrzlo je izpregovoril: »Vidite, vitez Solnce, sodnik, ki bode nekdaj sodil kralje in berače, mi je odvzel posel za ta slučaj. Čast in hvala mu! Naša pa je dolžnost, da se spominjamo nesrečne duše. Pater noster!«
Glasno je molil in vsa družba je morala moliti za njim.
<center> *** </center>
Dne 13. septembra 1660 so se poklonili visoki stanovi cesarju. Bilje to dan največje slovesnosti, in radovedno občinstvo, ki ga je bila že takrat Ljubljana polna, se ni moglo nagledati vseh krasot, niti se načuditi vsem lepotam.
Ob sedmih zjutraj so se zbrali stanovi bleščeče opravljeni v škofjem dvorcu ter po svojih komisarjih poprosili, da bi se smeli pokloniti vladarju. Z milostjo se je sprejela ta prošnja. V dolgo vrsto so se zbrali potem stanovi ter se s cesarjem napotili v bližnjo cerkev. V tem izprevodu so se posebno odlikovali zastopniki dvornih uradov ter z znaki visoke svoje službe zbujali občno pozornost. Na prvem mestu je korakal vrhovni dedni dvorni reditelj Henrik Ljudevit grof Thurn ter z velikim ponosom nosil posrebreno palico, znamenje dvornega rediteljstva. Za njim je stopal Herbart grof Turjaški, nameščal je brata Volka Engelbrehta, ki je bil tiste čase tudi vrhovni dedni dvorni maršal v deželi. Isto tako bil je Volk Engelbreht vrhovni dedni dvorni komornik; v tej visoki službi ga je nameščal ta dan Janez Andrej grof Turjaški. Za temi so se razvrstili še drugi zastopniki dednih dvornih poslov, med njimi naj se omenita samo vrhovni dedni dvorni točaj Herbart baron Kacijanar in pa vrhovni dedni trušar Janez Juri grof Hohenwart, katerega potomci še niso izmrli, dasi ne donašajo več jedil na cesarsko mizo. Neposrednje pred cesarjem je stopal deželni glavar; za njim pa vicemaršal grof Leopold Blagaj, ki je nosil v oslabelih rokah velikanski goli meč.
Pred cerkvenimi vrati je sprejel stari škof s Pedene svetli ta izprevod ter ga spremil v katedralo, kjer se je takoj pričela slovesna božja služba. Po dokončanem svetem obredu se je vse povrnilo v škofji dvorec. Tam so bili v veliki dvorani postavili cesarski prestol, ki je nanj sedel cesar. Okrog njega pa so se zbrali dedni dvorniki. Vsakemu je bilo do pičice skoraj odkazano mesto, kamor se je moral postaviti. Na cesarjevi desnici je stal deželni maršal z golim mečem; »nekoliko niže« deželni glavar, potem škof s Pedene in drugi deželni prelati, izvzemši zatiškega opata, ki ga je trla huda bolezen. Na levici cesarjevi se je postavil državni kancelar, Janez Joahim grof Sinzendorf, ki se je prvi za besedo oglasil ter — kakor trdi letopisec — z veliko zgovornostjo razložil zbranim stanovom voljo vladarjevo. Za njim je izpregovoril Herbart Turjaški ter naglašal veliko in brezmejno vdanost deželnih stanov do visokega vladarja. Govoril je tako, kakor se o enakih prilikah še dandanes govori. Mogoče je, da se denes še bolj klečeplazi, kakor je bilo tedaj v navadi, ko se je v deželnih stanovih zbudila časih še vedno ponižna želja po samostalnosti in mali nezavisnosti! Sicer pa Herbat Turjaški ni bil odgovoren za besede, ki jih je govoril pred cesarjevim prestolom. Dotični ogovor je bil skoval Volk Engelbreht, in stari vojak se ga je bil z veliko težavo naučil na pamet. Končno je izpregovoril tudi Leopoldus ter je svojim zvestim stanovom zagotavljal s krepko besedo, da jih bode pokrival s svojim visokim cesarskim in knežjim varstvom ter jim tudi branil vse svoboščine in pravice.
Državni kancelar je prebral potem prisego. Prvi je prisegel deželni glavar, za njim škof in drugi prelati. Prisegli so tudi vsi deželni uradi, tajni svetniki, gospodje in vitezi, končno tudi poslanci mest in trgov. Po priseganju se je pričelo poljubljanje roke. Tudi tu je bil deželni glavar prvi, ki je pritisnil poljub na belo cesarjevo roko, potem pa so se ravno tako razvrstili vsi drugi kakor pri priseganju, samo da so bili tu izključeni poslanci mest in trgov. Ali navzlic temu jih je bilo več od 250 glav, katerim se je dodelila sreča, da so smeli poljubiti vladarjeve prste.
Po izvršenem poljubljanju je krenila svetla družba iznova v cerkev, kjer se je zapela zahvalna pesem. Na gradu so zagrmeli topovi in pred škofjim dvorcem nastavljeni mestni brambovci so izstrelili trikrat zaporedoma svoje muskete.
Tako se je izkazala čast Bogu in cesarju. Nastala je potreba, skrbeti tudi za telesno krepilo. Prvi je sedel k mizi vladar sam. Njemu se je pogrnila miza v škofovi palači; bila je to dolga miza, ali pri njej je sedel sam Leopoldus, in dedni dvorniki so mu stregli. Vtisk tega osamljenega obeda je bil nekako teatraličen: v naših časih bi se enaki ceremoniji smejali. Tedaj pa se je umel tak obed sam ob sebi, ker ni bilo nikogar, ki bi bil vreden časti jesti pri isti mizi z vladarjem, ki so se mu ravnokar poklonili deželni stanovi. Leopoldus je s cesarskim ponosom zaužival jedi, ki so mu jih donašali visoki gospodje. Na desnici mu je stal grof Herbart Turjaški z golim mečem, na levici pa Henrik Ljudevit Thurn s posrebreno svojo palico. Ta dva sta stražila cesarja, prav kakor dva stražnika pred božjim grobom! Pri prvi kupi, ki jo je ponudil točaj Herbart Kacijanar cesarju, so zagrmeli iznova grajski topovi in tudi mestni brambovci so izpraznili svoje puške. V sosednji sobi so igrali godci med jedjo in zbrani so bili tudi najboljši ljubljanski pevci, ki so z lepo ubranim petjem sladili cesarju obed.
Druga gospoda je obedovala v poslopju bratovščine sv. Rešnjega Telesa, poleg škofije. Tjakaj so bili dedni dvorni gospodje povabili svoje prijatelje ter jih bogato pogostili v prostorni dvorani, kjer so se bratovščine udje navadno urili v godbi in petju. Zbralo se je skoraj sto lačnih in žejnih kranjskih plemičev in ti so se gostili do pozne noči ter bili veseli in dobre volje. Če človek pregleduje dolgi imenik teh gostov, ki so nosili izvečine nemška imena, opazi takoj, da je od tedaj skoraj že vse izmrlo in da so preminile ponosne obitelji, ki so nekdaj izsesavale Kranjsko, da ni sluha o njih. In prav je tako! Da so se ti nemški plemiči pomnoževali kakor pesek ob morju, ne govoril bi morda sedaj že nihče več slovenski v slovenski naši deželi!
Cesar je v zidani volji dokončal svoj obed. V svoji milosti je poklical k sebi sedaj tega, sedaj onega ter ga počastil s kratkim ogovorom. Hipoma pa se obrne k svojemu državnemu kancelarju ter izpregovori tako glasno, da se je dobro umelo po dvorani: »Sinzendorf, poglej vendar, so li dospeli moji gostje!«
Spogledali so se gospodje na okrog in zbudilo se je živahno gibanje med bleščečo družbo. Sikali so si na uho, kdo so ti gostje, ki nihče ničesar ne ve o njih. Sinzendorf pa je odhitel iz dvorane. V istem trenutku je mignil Leopoldus deželnemu glavarju, naj pristopi. Z globokim poklonom je pristopil Volk Engelbreht.
»Sporočite še enkrat visokim stanovom,« ga je ogovoril cesar milostivo, »da so dosegli našo največjo zadovoljnost. Tako srečnega, kakor denes, se že nismo dolgo čutili!«
Volk Engelbreht je hotel ravno zahvalo izreči za premilostive besede, kar se odpro vrata in v dvorano stopi kancelar Sinzendorf. Ob roki pa je vodil gospo Ano Rozino, ki se je žarila v svoji lepoti, ki jo je povikševala sreča, iz pogledov ji kipeča. Za njima je vstopil tudi vitez Solnce ter obstal pri vratih. Sinzendorf pa je peljal mlado gospo v sredi med strmečo družbo do cesarjevega sedeža. Tam se je zgrudila Ana Rozina na kolena, in rdečica ji je čez in čez zalila zorno lice. V tej svoji sramežljivosti in tesnobi je bila krasnejša od Diane, ki so jo nekdaj opazovale nepoklicane oči v deviški kopelji.
Z dopadenjem se je vpiralo na njo cesarjevo oko, dolgo, skoraj predolgo. Potem pa je izpregovoril Leopoldus proti Volku Engelbrehtu: »Gospod glavar, podajte gospe Ani Rozini roko, da bode mogla vstati! Naša volja ni, da bi klečala pred nami!«
Volku Engelbrehtu se je podaljšal vidoma bledi obraz. A bil je toliko dvornik, da je jadrno pristopil, trepetajoči Ani Rozini podal roko ter jo dvignil s tisto galantnostjo, s katero bi bil dvignil v enakem slučaju svojo gospo. Če si je potem doma roko umival, o tem nam letopisec ničesar ne pripoveduje.
Tudi Leopoldus se je dvignil s sedeža ter vzel v bele roke mali obrazek gospe Ane Rozine ter ji — prej kot se je družba zavedla od strmenja — pritisnil poljub na rožnato čelo.
»Poljubil sem njeno čednost« — je dejal, potem zveneče ter z ostrim pogledom premeril družbo okrog sebe. »Mnenje naše je tako, da ni samo rojstvo plemenitaštvu izvor, nego tudi — ljubezen. Sinzendorf, pokliči mi tudi viteza Solnca, da poljubi denes roko svojemu cesarskemu gospodu!«
Prihitel je vitez Janez in na kolenih poljubil roko, s katere se je denes nanj usipalo toliko milosti.
Cesar je še mnogo govoril ž njim in z drobno Ano Rozino. Končno pa je oba odpustil z največjo milostjo ter izpregovoril ob slovesu: »Mnogo sta ljubila ta dva, zategadelj hočem tudi drugim, ki so obilo grešili, mnogo oprostiti!«
Nekateri so hoteli videti, da je pri teh besedah cesar ostro opazoval deželnega glavarja in brata njegovega Janeza Vajkarda. Prav gotovo pa je tedaj vpiral svoj pogled v polkovnika Aricago, ki je nekje tam v kotu skrival svoj zabuhli in napeti obraz.
Po beli Ljubljani pa se je kakor blisk razširila vest o cesarski milosti, dodeljeni Janezu Solncu in njegovi soprogi.
In ko je visoki vladar zapuščal belo mesto ter po Ljubljanici odjadral proti Vrhniki, da bi dospel v Gorico, ni ga imelo mesto hvaležnejšega podložnika, ki bi bil z večjim uverjenjem klical »Vivat Leopoldus!« kot je bil vitez Janez Solnce.
}}
| |||