Jerica: Razlika med redakcijama

}}

 

 

»Le ne vem, kakó bi začel!« je djal že marsikdo, ki se k ničemur ni znal pripraviti.

Pa povsod ni sreče. Med kmeti se zdravnik ni znal obnesti; ker se je moško držal, so se tudi oni; verjeli mu pa celo nič niso, in ker je v drugih rečeh baharil, so mu tudi v zdravilstvu malo zaupali in ga večidel šele takrat klicali, ko je kdo umrl, da bi mrliča ogledal. Tudi Jerica se je z njim rada malo ponorčevala, pa ji je vse s smehom in šalo poplačal, in dokaj kratov, ako ji je kaj prisuknjenega odgovoril, se je stara Jurčkovca za lakotnice prijemala; potresli so se ji podbradki in zažvenkljali zlati uhani, in ako je Jerica osramočena oči pobesila, je šel skoraj vsaksebi do veselja, zraven je pa ošabno mislil: ti neumno dekle, zdaj se ti norčuješ, ko mi v pest prideš, se bom pa jaz, in to bo drugače. Tega ni samo mislil, temveč tudi upal, ker spodrivalca se ni bal od juga do severa, toliko se je zanašal nase in na mater, ki bi mu bila velika pomočnicam ako bi je bilo potreba; tako gotov je bil svoje dobitve, da se mu za to še kaj truda potrebno ni zdelo. Bil je že na pol Jurček, poskušal je vina in se trgal za ceno, staro kobilo je zastonj kašlja odvadil, in že je zase voziček kupoval, češ da mu ne bo treba več peš hoditi okoli bolnikov in mrličev.

 

 

 

Ni mu bilo všeč, da ga je tako okregala, pa kaj se če. On gre k učitelju in mu več dobrega pove, kakor je Jerica res rekla. To je bilo pravo zdravilo za učiteljevo bolno serce. Kot serna kviško plane, po sobi gori in doli koraka, in veselja si mane roké. Še dans se nameni na Zglavnik, naj pride kar hoče. V nadi in domišljii se stavlja za lipovo mizo pri Jurčku, šteje hlapce in dekle, jim reže beli kruh in tolsto meso. Že je prenesel glasovir v zgornjo sobo k Jurčku, kjer bo pokojno igral, kedar bodo hlapci orali in sejali, Jerica bo pa zraven njega stala in pela, otročiči se bodo pa kolen oklepali in stermeli v tako umetnega očeta. Slovo je dano šoli in orglam; truda in skerbi {{prelom strani}} je konec, in mir in veselje se mu smejá na stare dni. In kako radost mu bo prizadelo, kedar bo na okno naslonjen zerl po širokom polji, puhaje iz turške lule turški dim, in zdravnik bo memo hitel v prahu in potu, in mu vošil »dobro jutro«. Premajhna je soba, njegovo veselje obseči, tedaj prižge smodko in gre na sprehod po Krokarijskem polji. Njegove misli in dim iz njegovih ust se dvigujejo k oblakom; sosedje ga srečujejo in pozdravljajo, on pa vojaško prijema za klobuk, in še bolj vojaško stopa med cvetečimi ajdami in visokimi turšicami. Pride na Jurčkovo polje. »Vse to lepo polje,« si misli, »bo moje, pa bolj trikrat bolj kot vse to ljubim tebe, mila Jerica; in bolj si cveteča in dušeča, kakor tvoja ajda, in bolj si tanka in žlahtna, kakor turšica tvojega polja.«

{{prelom strani}}

 

Ednajst je odbilo. Luna gleda znad orjaških oblakov na tiho zemljo, in vidi učitelja terdih stopinj korakati proti Zglavniku. Na glavi ima naš junak nenavadno nizek klobuk in suknjo podvihano, prav kakor gorjanski kmet, pa v sercu nosi gosposko otožnost in očiščeno ljubezen, po kteri plava samo nekoliko sovraštva, kakor maščoba po juhi. Ako ravno mu je serce tako polno bilo, se je vendar še strah vanj vrival. Zrak je težak in soparčen, šumenje reke se zdaj od bližej, zdaj iz daljave čuje, kakor južna sapica poteguje. Krevsov pes na dvoru laja, da se od cerkve in griča razlega, in po noči se pa vse bolj čudno in neznano sliši. Kar na enkrat zasliši učitelj od polja grozen žalosten krik, da mu lasjé stopijo po koncu, in čuti kot pajčevino po obrazu; pa vendar ne steče, temuč vleče na ušesa, in veselo pravi: »To je dobro znamenje, lesica je zajca vjedla; in tako bom jaz učitelj — lesica zajca — zdravnika pobožal, ako bo prišel na moje polje.« In čuj, puška poči, da germi od daljnih gorá, in lesice in zajca je konec. Učitelju blisk in strel skoraj kolena polomi, vendar še serčno in vedno terje stopa naprej in pride pred Jurčkovo hišo.

Tega in še mnogo dni potem je pa romal z zdravnikom na Zglavnik. Ko je zvedel, kaj se je med Jerico in zdravnikom govorilo, se je zopet navzel upa in veselja; tudi Jerica se mu je zdela vedno prijazniša, ker mu ni tako kratko odgovarjala kakor zdravniku, in mu vedno iz zadrege pomagala, ako ga je zdravnik v kozji rog vganjal. Zdravnik pa je menil, da Jernej nikakor ni Jerin malik, tedaj vendar le on, ako ne kak prav ptuj človek.

{{prelom strani}}

 

Čez nekaj dni je praznovala Jurčkovca svoj god. V gostje je povabila zdravnika in učitelja, in jima postregla z vsim, kar so znale pri ognju stvariti njene in Jerine umetne roké. Ona sta si pa tudi vse to zaslužila, ker sta ji toliko sreče vošila, koliko je ni na vsem svetu. Sedeli so v zgornji sobi. Ker je bil dan tako vesel in srečen, so se le od veselja in sreče pogovarjali. Vsak si svoj grad izzida v zrak, učitelj nar pervi takole: