Pismo (Ivo Šorli): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ZadEva (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
ZadEva (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 13:
Pozabili? Pozabili mi, ki smo vsak dan, če ne vsako uro med vami, če med vami ne, po tistih tratah, cestah in poteh, koder so hodila naša mlada leta ... Ali še stoji kamnata miza pred našo hišo Podrobmi? In visoke lipe pred svakovo? Kolikokrat še se je okrog sebe same ovila tista smešna hruška krivečnica v Gabrijah? Ali se še sveti izza zelenja kakor samo zlató tisti negnoj vrhu klanca pod Konjčarjevim robom? In ali še prihajajo otroci k tetinemu Tonu, da jim kaže svoje vojake z nogami naprej, obrazom naravnost vate? In doli v vasi: ali še uganja svoje vesele burke Ruscov Pepč in se baha s pridelkom smrekovega semena? Ali še stoje ob nedeljah za Miklavčkovo hišo možje, pod kostanjem fantje in se hihitajo in bliskajo z očmi na voglu Lukove gostilne dekleta? Kaj pa na Kneži? Ali še poje težko kladivo pri Šmitu in možakari vrhu vasi Glavnikar? In vrli Podmejar v Rakovcu, mož, ki je pokazal, kaj se pravi spoštovan biti čez pet fará? Pa Tonček na Brdu, ki si je bil sam napravil kolesje za strašno uro, preko vsega postrešja svoje hiše, pa obesil na drog iz line do vrat v vežo segajočo nihalo z ostro »muho«, da »preseče« financarje, če bi ga prišli motit, ko bo kuhal žganje?
 
Ah, najbrže ga ni več ... Baje so drug za drugim legli v grob, ne samo vsi taki posebnjaki, ampak tudi že večji del tistih čudovitih mož, ki jih je bil izbrskal takorekoč iz grmovja, zbral okrog sebe in napravil iz njih kar so bili, naš nepozabni Ivan Krajnik ... Tudi njegovega vernega druga in pomagača, mojega Štefana Zaplotnika ni več. Takrat pred leti, ko sem govoril z njim in o njem — kajpak zveri-ženozveriženo, kakor je nam pismarjem bukvarjem navada — o njem in tudi o ženi, ki mi je bila že stokrat bliže in najbliže ... takrat je še ves čas šumel izpod njegove hiše jez s šumom, ki je polnil nekoč vso našo dolinico in napolnil tudi meni za vselej vso dušo in srce ... In takrat so tudi še peli naši podmelški zvonovi ... Potem so jih za slovo sneli krvavi gospodarji, vzeli nam naš najslajši spomin ... Toda nič za to: takrat je pravični Bog za to podpisal njim obsodbo na smrt! — Zakaj vsi jekleni jeziki so kleli, ko so poslednjikrat molili ...
 
In potem, ko sem z ranjko materjo — v njenih čevljih — prestopil prag naše ozke globeli — vedno nove, vedno širše zaveze je sklepalo srce ... Ti prelestna tolminska ravan, kakšna si bila tisto rosno jutro, ko sva se ustavila s stricem Ivanom na poklonu nad teboj! ... In potem Soča navzgor do Kobarida, gori pa visoki cilinder, da nekoliko podaljša majčkeno postavo mojega starega ujca Jekšeta, »vrlega moža« ... In potem poti navzdol do ljube Gorice in poti nazaj do Kanala, kjer nas je svoje »pobe« po trikrat na leto že na stopnicah sprejela blaga rajnka Zegova gospa, a sem jaz kakor na božjo pot vselej in leto za letom pohitel še k bolniški postelji tihe mučenice, matere prijatelja Lezija ... In potem dalje čez Selo in mimo Mosta — kar mimo, celo mimo tople Marijančine hiše, tako nas je gnalo hrepeneče srce ... In gori za teden, dva, šest tednov vesela svoboda ... za hrbtom vsem paznikom in nadzirateljem včasih celo sladek poljub ... pa spet nazaj za turobne zidove malega semenišča, kjer je bilo pa še vedno bolje nego zunaj na gladili cesti, in kjer je nas tista prva leta pasel, svaril in bodril mož, ki je bil lahko kar kdo hoče, nam pa le, — pravi oče: doktor Anton Mahnič! ...