Kjer ni Boga, ni sreče: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| naslov= {{mp|naslov|Kjer ni Boga, ni sreče}}.
| avtor= Anonimno
| obdelano=
| izdano= ''{{mp|delo|Domoljub}}'' 15. september 1892 (5/18),
| vir= {{fc|dlib|DKGIQLL3|s=
| dovoljenje=javna last
}}
▲Skozi predmestje v mestu P. Sla je kmetsko opravljena
ženica, kateri se je na prvi pogled videlo, da ni
domača v
in pogledala na hišno številko. Dolgo je morala iskati,
predno je našla veliko hišo, ki je nosila štev. 65.
Dvakrat je pogledala na številko, če je prava, potem
pa je stopila na dvorišče, kjer se je igralo brez števila
Vrstica 21:
stanovanja in zato je bila podobna vojašnici, kjer je
stanovalo več sto ljudij. Čudno se je zdelo stari ženici
na tem dvorišču, kjer je vse mrgolelo. Ni
bi se obrnila, kje bi kaj povprašala. Nazadnje pristopila
je k neki mladi, pa bledi ženi, ki je ravno prala, in jo
povprašala, kje stanuje neki mizar Abram.
Žena se je nekoliko pomišljala, potem pa ji je
pokazala po stopnicah navzdol.
Vrstica 31 ⟶ 32:
starka pot navzdol; komaj je prišla do konca stopnic.
Pred njo bila so prislonjena vrata, na katere je potrkala. Ali
nihče se ni oglasil na njeno trkanje.
vrata, in vstopi v kuhinjo, v kateri je bilo vse v neredu.
Skoro s strahom potrka na sobna vrata. »Noter!« oglasi se ženski glas iz sobe.
Vrstica 38 ⟶ 41:
Komaj stopi v sobo, skoči k njej mlada žena od
zibelke svojega bolnega otroka in objame ženo.
»
mlada žena.
»Da, prišla sem, moj Bog, kakšno te najdem, Polonica!« odvrne mati in objame hčer.
Dolgo ni mogla nobena spregovoriti besedice od
Vrstica 49 ⟶ 51:
življenja materi, jedini osebi, kateri je upala svoje nadloge
potožiti, da si vsaj nekoliko olajša svoje trpljenje.
Mati ni imela besedi za hčer
nebu roki in prosila pomoči božje za svojo nesrečno
Polonico.
Polonica bila je jedina hči mizarja v neki vasi
blizo mesta P.
mladega mizarja Abrama. Ta je nekdaj delal pri njenem
očetu in zato se oče ni
da je Abram dober delavec. Materi pa ni bila ženitev
prav nič všeč, ker je zvedela iz gotovega vira, da je
niti od matere, niti od spovednika.
Nekega
kam je šla. Štirinajst dni potem dobili so stariši pismo,
v katerem jim je naznanila, da je že vse za poroko pripravljeno.
Vrstica 70 ⟶ 72:
zlasti ker so zlobni jeziki po krivici obrekovali Polonico
in zaradi tega so stariši želeli, da bi se brž poročila.
natančno ali v cerkveno pa ni hotel
nič ni hotel slišati o tej »komediji pred oltarjem«, kakor
je sam bogokletno imenoval cerkveno poročitev.
Nič ni pomagala prošnja starišev niti nevestina
Ženin je vedno trdil, da popolnoma zadostuje poroka
pred svetno gosposko.
Zdaj še-le so se starišem odprle oči. Jezila
in drug drugemu očitala krivdo. Počasi pa sta se tudi
onadva potolažila, zlasti ko sta videla, da ne moreta
Vrstica 89 ⟶ 93:
mož. Več mesecev ni mogel nič delati in vsled tega
prišle so v hišo skrbi, žalost, revščina. Rudečica izginila
je s Poloničinega obraza in ravno tako, kakor se
do nje. Drugo dete se je narodilo slepo in za tri mesece
je tudi to umrlo. Mož ni našel nobenega veselja
Vrstica 115 ⟶ 119:
ne pomaga, če je padel še tako globoko! Tudi Poloničina
mati je prišla, kakor smo jo videli pri začetku
povesti.
Polonica povedala je materi vse svoje nesreče,
misliti mogla.
Vrstica 126 ⟶ 130:
»Davico ima, bojim se, da mi bode tudi ta umrl,
kakor njegova bratca
»Ali nista poklicala zdravnika?« vpraša zopet mati.
»Da, saj tam-Ie na polici je zdravilo. Moj Bog!
Otrok mi umrje vsak čas in še krščen ni!«
»Kaj, še krščen ni, in že pol leta
mati. »Kako vendar
neverci? In tista dva otroka, ki sta vama bila umrla
ali sta bila krščena.
»Ne, nista bila!« zašepetala je hči in od strahu
Vrstica 142 ⟶ 146:
»In ti si v to privolila, ti brezverska mati, in ti
si .
Polonica ni vedela besedice spregovoriti na te ostre,
a pravične besede svoje matere. Mati stala je nekaj časa
s sklenjenima rokama obrnena proti nebu brez
brez pomoči, potem pa kakor
stopi k mizi, vzame steklenico vode, ki je na njej stala
in reče: »
tej duši pot v nebesa!«
»Kaj boste storili, mati
▲»Tvojega otroka hočem krstiti«, odvrne mali.
Polonica gleda nekoliko časa mater in reče: »Krstili
more vendar samo mašnik in mi ga nimamo tukaj, tudi
ne vem, kje kateri stanuje; ker odkar sem v mestu,
nisem bila
»Strašno, kaj tacega
svetu!« čudi se mati, »vendar v sili ni mašnik neobhodno
potreben, vsak kristijan zamore veljavno krstiti, če ni
duhovnika blizu; to bi morala ti vedeti, če še kaj
iz krščanskega nauka?«
V tem hipu se mahoma
v delavski obleki stopi opotekajoč se notri. Bil je Abram.
mož Poloničin, prekucuh, ki je mislil, da cerkvena poroka
ni potrebna in ni pustil krstiti svojih otrok.
je bil seveda zopet pijan, ker je bila sobota.
Ko je zagledal čuden prizor v sobi, zaklical je:
»No, kaj je to? Kaj hoče ta stara žena tukaj? Ali
obe nekoliko prismojeni?«
Starka se ni zmenila zanj, ampak pazila le na
otroka, žena ga je pa jezno pogledala in rekla: »Vedi
se vsaj spodobno, ne vidiš li, da otrok umira, in
je moja mati, kaj je ne poznaš več?«
»Ka-aj, moja tašča tukaj
je pijani mož.
Ker mu nihče ni odgovoril na le besede,
kaj
brž, grozno sem žejen!«
»Ali se ne sramuješ tacih besedij? Vsaj sedaj odnehaj
od svojih surovostij; ali ne vidiš,
S temi besedami pomoli mu žena dete.
Vrstica 197 ⟶ 205:
»Pusti ga, brezbožnež; nisi se brigal poprej zanj
zato se ti ni tudi sedaj potreba in ne brani mu poti
v nebesa!
Surovež ni razumel njenih besedij.
»Stara je prismojena
pogledat, kje je žganje.
Vrstica 208 ⟶ 216:
vlila vodo na glavo otrokovo, govoreč besede: »Anton,
jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in svetega Duha!«
Otrok je pri teh besedah zajokal, vzdignil prsa,
nato pa se krčevito zvil
Ko se je mati zopet zavedla in je prišel mož z
žganjem iz kuhinje, bil je otrok mrtev. Glasno je zastokala
Vrstica 227 ⟶ 237:
Le starka je bila pri zavesti. Pokleknila je k hčeri,
držala se je z levo roko okoli vratu in molila rožni venec.
Zdaj se je začelo daniti. Veličastno peli so zvonovi
velikonočno jutro in oznanovali vstajenje Gospodovo in
Vrstica 233 ⟶ 244:
Mlada mati sedela je in se jokala poleg svojega
mrtvega otroka, oče pa je korakal temno pred-
po sobi gori in doli. Obeh misli niso bile, kakor se
spodobijo na Velikonočno nedeljo.
v nekoristno tugovanje, mož
ali ne jednemu, ne drugemu ni prišlo na misel, da bi
se udala v Gospodovo voljo in se vrnila k Bogu svoje
mladosti, čegar roka ju je zadela tako težko.
Le v
detetu in molila za svojo hčer, ki je bila nekdaj tudi
tako nedolžna, a sedaj je padla tako globoko.
»Kaj bosta sedaj začela?« vpraša starka, ko
žalost nekoliko polegla.
Vrstica 258 ⟶ 269:
Mati peljala jo je v cerkev. Po štirih letih stopila
in bila pri službi Božji. Isti dan poiskala je tudi duhovnika,
kateremu
se je vrnila domov.
Vrstica 269 ⟶ 280:
hoče poiskati boljšo srečo.
»Naj gre,
pač ni bil zakon pred Bogom, in če mož takošnega noče,
je bolje, da se ločita in da neha tako brezversko življenje.«
Tako se je tudi zgodilo. Ko je bil otrok pokopan,
šla je Polonica z
in trpela za grehe svoje mladosti.
več ničesar slišala.
[[Kategorija: Dela-K]]
|