Kjer ni Boga, ni sreče: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Madi (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| naslov= {{mp|naslov|Kjer ni Boga, ni sreče}}.
| avtor= Anonimno
| obdelano=34
| izdano= ''{{mp|delo|Domoljub}}'' 15. september 1892 (5/18), 206–209210–214
| vir= {{fc|dlib|DKGIQLL3|s=206–209210–214|dLib 18}}
| dovoljenje=javna last
}}
 
Skozi predmestje v mestu P. Slašla je kmetsko opravljena
 
Skozi predmestje v mestu P. Sla je kmetsko opravljena
ženica, kateri se je na prvi pogled videlo, da ni
domača v incslumestu. Skoro pred vsako hišo se je ustavila
in pogledala na hišno številko. Dolgo je morala iskati,
predno je našla veliko hišo, ki je nosila štev. 65.
 
Dvakrat je pogledala na številko, če je prava, potem
pa je stopila na dvorišče, kjer se je igralo brez števila
Vrstica 21:
stanovanja in zato je bila podobna vojašnici, kjer je
stanovalo več sto ljudij. Čudno se je zdelo stari ženici
na tem dvorišču, kjer je vse mrgolelo. Ni vedolavedela, kam
bi se obrnila, kje bi kaj povprašala. Nazadnje pristopila
je k neki mladi, pa bledi ženi, ki je ravno prala, in jo
povprašala, kje stanuje neki mizar Abram.
 
Žena se je nekoliko pomišljala, potem pa ji je
pokazala po stopnicah navzdol.
Vrstica 31 ⟶ 32:
starka pot navzdol; komaj je prišla do konca stopnic.
Pred njo bila so prislonjena vrata, na katere je potrkala. Ali
nihče se ni oglasil na njeno trkanje. ZaloseojunačiZato se ojunači, odmakne
vrata, in vstopi v kuhinjo, v kateri je bilo vse v neredu.

Skoro s strahom potrka na sobna vrata.
 
»Noter!« oglasi se ženski glas iz sobe.
Vrstica 38 ⟶ 41:
Komaj stopi v sobo, skoči k njej mlada žena od
zibelke svojega bolnega otroka in objame ženo.
»MaliMati, mati, torej ste vendar prišli!« zakliče
mlada žena.
 
»Da, prišla sem, moj Bog, kakšno te najdem, Polonica!« odvrne mati in objame hčer.
« odvrne mati in objame hčer.
 
Dolgo ni mogla nobena spregovoriti besedice od
Vrstica 49 ⟶ 51:
življenja materi, jedini osebi, kateri je upala svoje nadloge
potožiti, da si vsaj nekoliko olajša svoje trpljenje.
Mati ni imela besedi za hčer nemo povzdignila je k
nebu roki in prosila pomoči božje za svojo nesrečno
Polonico.
 
Polonica bila je jedina hči mizarja v neki vasi
blizo mesta P. SeŠe ne dvajset let stara bila je nevesta
mladega mizarja Abrama. Ta je nekdaj delal pri njenem
očetu in zato se oče ni prolivilprotivil ženitvi, ker je vedel,
da je Abram dober delavec. Materi pa ni bila ženitev
prav nič všeč, ker je zvedela iz gotovega vira, da je
žen.nženin Cistočisto brez vse vere. To je povedala ona hčerki
'nin lata potem svojemu ženinu. Ali ta j eje neizkušeno deklico
lakojtakoj potolažil. Prinesel ji je tako lepa darila iz mestainmesta in govoril tako sladke besede, da si ni dala nič dopovedati,
niti od matere, niti od spovednika.
 
Nekega dn6dné je izginila Polonica. Nihče ni vedel,
kam je šla. Štirinajst dni potem dobili so stariši pismo,
v katerem jim je naznanila, da je že vse za poroko pripravljeno.
Vrstica 70 ⟶ 72:
zlasti ker so zlobni jeziki po krivici obrekovali Polonico
in zaradi tega so stariši želeli, da bi se brž poročila.
 
PorokuPoroka pred posvetno gosposko se je tudi zvršila
natančno ali v cerkveno pa ni hotel privoliliprivoliti ženin. Kar
nič ni hotel slišati o tej »komediji pred oltarjem«, kakor
je sam bogokletno imenoval cerkveno poročitev.
 
Nič ni pomagala prošnja starišev niti nevestina,.
Ženin je vedno trdil, da popolnoma zadostuje poroka
pred svetno gosposko.
 
Zdaj še-le so se starišem odprle oči. Jezila slasta se
in drug drugemu očitala krivdo. Počasi pa sta se tudi
onadva potolažila, zlasti ko sta videla, da ne moreta
Vrstica 89 ⟶ 93:
mož. Več mesecev ni mogel nič delati in vsled tega
prišle so v hišo skrbi, žalost, revščina. Rudečica izginila
je s Poloničinega obraza in ravno tako, kakor se jezgubljalaje zgubljala njena lepota, pojemala je tudi moževa ljubezen
do nje. Drugo dete se je narodilo slepo in za tri mesece
je tudi to umrlo. Mož ni našel nobenega veselja
Vrstica 115 ⟶ 119:
ne pomaga, če je padel še tako globoko! Tudi Poloničina
mati je prišla, kakor smo jo videli pri začetku
povesti. BavnoRavno veliko soboto je bilo.
 
Polonica povedala je materi vse svoje nesreče, kisoki so bile hujše, kakor si jih je mati v najhujši slutnji
misliti mogla.
 
Vrstica 126 ⟶ 130:
 
»Davico ima, bojim se, da mi bode tudi ta umrl,
kakor njegova bratca*,« odvrne tožno hči.
 
»Ali nista poklicala zdravnika?« vpraša zopet mati.
 
»Da, saj tam-Ie na polici je zdravilo. Moj Bog!
Otrok mi umrje vsak čas in še krščen ni!« izpovčizpové Polonica.
 
»Kaj, še krščen ni, in že pol leta starVstar?« čudi se
mati. »Kako vendar živilaživita, ste li v tem mestu sami
neverci? In tista dva otroka, ki sta vama bila umrla
ali sta bila krščena. GovoriGovôri
 
»Ne, nista bila!« zašepetala je hči in od strahu
Vrstica 142 ⟶ 146:
 
»In ti si v to privolila, ti brezverska mati, in ti
si . . . moja . . . hči!?« govorila je v sveti jezi mati.
 
Polonica ni vedela besedice spregovoriti na te ostre,
a pravične besede svoje matere. Mati stala je nekaj časa
s sklenjenima rokama obrnena proti nebu brez svčtasvèta,
brez pomoči, potem pa kakor razsvilljenarazsvitljena od zgoraj
stopi k mizi, vzame steklenico vode, ki je na njej stala
in reče: »CeČe ni druzega več mogoče storiti, odpriva vsa!vsaj
tej duši pot v nebesa!«
 
»Kaj boste storili, mati V?« vprušavpraša Polonica.
 
»Tvojega otroka hočem krstiti«,« odvrne malimati.
 
»Tvojega otroka hočem krstiti«, odvrne mali.
Polonica gleda nekoliko časa mater in reče: »Krstili
more vendar samo mašnik in mi ga nimamo tukaj, tudi
ne vem, kje kateri stanuje; ker odkar sem v mestu,
nisem bila Seše v cerkvi!«
 
»Strašno, kaj tacega Seše nisem slišala, kar sem na
svetu!« čudi se mati, »vendar v sili ni mašnik neobhodno
potreben, vsak kristijan zamore veljavno krstiti, če ni
duhovnika blizu; to bi morala ti vedeti, če še kaj vežveš
iz krščanskega nauka?«
 
V tem hipu se mahoma odprtiodpró vrata in neki mož
v delavski obleki stopi opotekajoč se notri. Bil je Abram.
mož Poloničin, prekucuh, ki je mislil, da cerkvena poroka
ni potrebna in ni pustil krstiti svojih otrok. D»ne8Danes
je bil seveda zopet pijan, ker je bila sobota.
 
Ko je zagledal čuden prizor v sobi, zaklical je:
 
»No, kaj je to? Kaj hoče ta stara žena tukaj? Ali 8,6ste
obe nekoliko prismojeni?«
 
Starka se ni zmenila zanj, ampak pazila le na
otroka, žena ga je pa jezno pogledala in rekla: »Vedi
se vsaj spodobno, ne vidiš li, da otrok umira, in ta žena
je moja mati, kaj je ne poznaš več?« .
 
»Ka-aj, moja tašča tukaj ? Nekaj posebnega!« n>rmrflmrmral
je pijani mož.
 
Ker mu nihče ni odgovoril na le besede, postaljepostal je usiljiv in začel govoričiti: »No, tašča, kako se imate,
kaj ? Kaj pa imate v tej steklenici, žganje ? Dajte mi ga
brž, grozno sem žejen!«
 
»Ali se ne sramuješ tacih besedij? Vsaj sedaj odnehaj
od svojih surovostij; ali ne vidiš, datida ti dete umira?«
 
S temi besedami pomoli mu žena dete.
 
Vrstica 197 ⟶ 205:
»Pusti ga, brezbožnež; nisi se brigal poprej zanj
zato se ti ni tudi sedaj potreba in ne brani mu poti
v nebesa!*«
 
Surovež ni razumel njenih besedij.
 
»Stara je prismojena«,« zamrmral je in šel v kuhinjo
pogledat, kje je žganje.
 
Vrstica 208 ⟶ 216:
vlila vodo na glavo otrokovo, govoreč besede: »Anton,
jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in svetega Duha!«
 
Otrok je pri teh besedah zajokal, vzdignil prsa,
nato pa se krčevito zvil potem je bilo vse tiho.
 
Ko se je mati zopet zavedla in je prišel mož z
žganjem iz kuhinje, bil je otrok mrtev. Glasno je zastokala
Vrstica 227 ⟶ 237:
Le starka je bila pri zavesti. Pokleknila je k hčeri,
držala se je z levo roko okoli vratu in molila rožni venec.
 
Zdaj se je začelo daniti. Veličastno peli so zvonovi
velikonočno jutro in oznanovali vstajenje Gospodovo in
Vrstica 233 ⟶ 244:
 
Mlada mati sedela je in se jokala poleg svojega
mrtvega otroka, oče pa je korakal temno pred-s6 gledajoč,
po sobi gori in doli. Obeh misli niso bile, kakor se
spodobijo na Velikonočno nedeljo. ZenaŽena vtopila se je
v nekoristno tugovanje, mož togot.iltogotil se je nad vsem;
ali ne jednemu, ne drugemu ni prišlo na misel, da bi
se udala v Gospodovo voljo in se vrnila k Bogu svoje
mladosti, čegar roka ju je zadela tako težko.
 
Le v sterkinemstarkinem srcu bil je mir. Sedela je pri mrtvem
detetu in molila za svojo hčer, ki je bila nekdaj tudi
tako nedolžna, a sedaj je padla tako globoko.
 
»Kaj bosta sedaj začela?« vpraša starka, ko s ese je
žalost nekoliko polegla.
 
Vrstica 258 ⟶ 269:
 
Mati peljala jo je v cerkev. Po štirih letih stopila
j eje zopet jedenkrat žena brezverskega delavca v cerkev
in bila pri službi Božji. Isti dan poiskala je tudi duhovnika,
kateremu sse e j eje spovedala svojih grehov. Potolažena
se je vrnila domov.
 
Vrstica 269 ⟶ 280:
hoče poiskati boljšo srečo.
 
»Naj gre, kpmorkamor hoče«,« reče mati, »vajin zakon
pač ni bil zakon pred Bogom, in če mož takošnega noče,
je bolje, da se ločita in da neha tako brezversko življenje.«
 
 
Tako se je tudi zgodilo. Ko je bil otrok pokopan,
šla je Polonica z majterjomaterjo domov, in je tukaj delala pridno
in trpela za grehe svoje mladosti. O možu pa ni nikoli
več ničesar slišala.
 
TajcoTako je življenje brez Boga!
 
[[Kategorija: Dela-K]]