Kjer ni Boga, ni sreče: Razlika med redakcijama

| obdelano=34

| izdano= ''{{mp|delo|Domoljub}}'' 15. september 1892 (5/18), 206–209210–214

| vir= {{fc|dlib|DKGIQLL3|s=206–209210–214|dLib 18}}

domača v incslumestu. Skoro pred vsako hišo se je ustavila

na tem dvorišču, kjer je vse mrgolelo. Ni vedolavedela, kam

nihče se ni oglasil na njeno trkanje. ZaloseojunačiZato se ojunači, odmakne

vrata, in vstopi v kuhinjo, v kateri je bilo vse v neredu.

Skoro s strahom potrka na sobna vrata.

»MaliMati, mati, torej ste vendar prišli!« zakliče

»Da, prišla sem, moj Bog, kakšno te najdem, Polonica!« odvrne mati in objame hčer.

Mati ni imela besedi za hčer —− nemo povzdignila je k

blizo mesta P. SeŠe ne dvajset let stara bila je nevesta

očetu in zato se oče ni prolivilprotivil ženitvi, ker je vedel,

žen.nženin Cistočisto brez vse vere. To je povedala ona hčerki

'nin lata potem svojemu ženinu. Ali ta j eje neizkušeno deklico

lakojtakoj potolažil. Prinesel ji je tako lepa darila iz mestainmesta in govoril tako sladke besede, da si ni dala nič dopovedati,

Nekega dn6dné je izginila Polonica. Nihče ni vedel,

PorokuPoroka pred posvetno gosposko se je tudi zvršila

natančno ali v cerkveno pa ni hotel privoliliprivoliti ženin. Kar

Nič ni pomagala prošnja starišev niti nevestina,.

Zdaj še-le so se starišem odprle oči. Jezila slasta se

je s Poloničinega obraza in ravno tako, kakor se jezgubljalaje zgubljala njena lepota, pojemala je tudi moževa ljubezen

povesti. BavnoRavno veliko soboto je bilo.

Polonica povedala je materi vse svoje nesreče, kisoki so bile hujše, kakor si jih je mati v najhujši slutnji

kakor njegova bratca*,« odvrne tožno hči.

Otrok mi umrje vsak čas in še krščen ni!« izpovčizpové Polonica.

»Kaj, še krščen ni, in že pol leta starVstar?« čudi se

mati. »Kako vendar živilaživita, ste li v tem mestu sami

ali sta bila krščena. —− GovoriGovôri!«

si . . . moja . . . hči!?« govorila je v sveti jezi mati.

Polonica ni vedela besedice spregovoriti na te ostre,

s sklenjenima rokama obrnena proti nebu brez svčtasvèta,

brez pomoči, potem pa kakor razsvilljenarazsvitljena od zgoraj

in reče: »CeČe ni druzega več mogoče storiti, odpriva vsa!vsaj

»Kaj boste storili, mati V?« vprušavpraša Polonica.

nisem bila Seše v cerkvi!«

»Strašno, kaj tacega Seše nisem slišala, kar sem na

duhovnika blizu; to bi morala ti vedeti, če še kaj vežveš

V tem hipu se mahoma odprtiodpró vrata in neki mož

ni potrebna in ni pustil krstiti svojih otrok. D»ne8Danes

»No, kaj je to? Kaj hoče ta stara žena tukaj? Ali 8,6ste

se vsaj spodobno, ne vidiš li, da otrok umira, in t«ta žena

je moja mati, kaj je ne poznaš več?« .

»Ka-aj, moja tašča tukaj ? Nekaj posebnega!« n>rmrflmrmral

Ker mu nihče ni odgovoril na le besede, postaljepostal je usiljiv in začel govoričiti: »No, tašča, kako se imate,

kaj ? Kaj pa imate v tej steklenici, žganje ? Dajte mi ga

od svojih surovostij; ali ne vidiš, datida ti dete umira?«

v nebesa!*«

»Stara je prismojena«,« zamrmral je in šel v kuhinjo

nato pa se krčevito zvil —− potem je bilo vse tiho.

mrtvega otroka, oče pa je korakal temno pred-s6sè gledajoč,

spodobijo na Velikonočno nedeljo. ZenaŽena vtopila se je

v nekoristno tugovanje, mož togot.iltogotil se je nad vsem;

Le v sterkinemstarkinem srcu bil je mir. Sedela je pri mrtvem

»Kaj bosta sedaj začela?« vpraša starka, ko s ese je

j eje zopet jedenkrat žena brezverskega delavca v cerkev

kateremu sse e j eje spovedala svojih grehov. Potolažena

»Naj gre, kpmorkamor hoče«,« reče mati, »vajin zakon

je bolje, da se ločita in da neha tako brezversko življenje.«

šla je Polonica z majterjomaterjo domov, in je tukaj delala pridno

in trpela za grehe svoje mladosti. —− O možu pa ni nikoli

TajcoTako je življenje brez Boga!