|
| naslednji=
| naslov= {{mp|naslov|Bog je}}: Slika.
| avtor= Fr.Fran Saleški Finžgar
| obdelano=34
| izdano= ''{{mp|delo|Domoljub}}'' 1. december 1892 (5/23), 206–209274–277
| vir= {{fc|dlib|R8VTBEP1|s=206–209274–277|dLib 23}}
| dovoljenje=javna last
}}
Ko srno obiskovali ob vseh svetih pokopališče, bila
sva {{nejasno|xyx4bqsšmenda hhjxx}}.z irtičrrimGrličevim £tefcnomŠtefanom zadnja, ki sva zapustila
sveto mesto. Mrzla sapa je vela čez tiho grobišče ter
ugaoevalaugaševala blede lučk*lučke, ki so Aeše brielebrlele po grobebgrobeh. Zd4oZdelo
s«se mi j«je, kakor da aga&ajougašajo plamenplameni —− vroči zublji —−
ki so čutihčistili d osedušee v vicabvicah do danes. A molitev, solze in
pokora so jibjih pogasili, da aoso aese popekpopele uboge duieduše v
nasočjenaročje StvaroikovoStvarnikovo, kje*kjer bodo Mna veke v nekakemnekaljeni
specisreči ulivaleuživale večno Maftenstvoblaženstvo. —− Nemo sv«sva korakala
s prijateljem od gomile do gomile. Zatopljena rrasva bila
v pomembne misli, ki nama jih je bsdilabudila boijabožja njiva.
CitalaČitala sv«sva j-x>ojasno —− da nekako čukčula sva pretresljivi
izrek vsega mogočnega HoffaBoga, kateri j«je velel našemu pradedu:
»PrabPrah si, iain v prah esse boiboš spremenil .«
ZeŽe sv«sva prišla do zadnjega groba. VieokaVisoka svetilk«svetilka
je gorela na njem in izigral«izlivala Kičluč skozi pisano sleklosteklo na
bogate vence, ki so kriHkrili gomilo. V.dHaVidela sva, kako je
uprav pred nama vstala črnečrno oblečena ženska z groba,
obrisala si z robcem o«oči Inin odftlaodšla v temni mrak. Ko
prideva do groba, zgane se moj tovariš, iz prsij pa semuse izmu vijeizvije vzdih': »Tedaj tu silesi Zavzeltu!« Zavzet ga poprašanpoprašam: »Kdo počiva tu?«
»Mesto odgovor«odgovora se zgrudi na kotenakolena in bridkobridkobridko − bridko▼
Kdo počiva tu?*
zajoče − potem pa šepetaje moli. Nisem ga
▲Mesto odgovor« se zgrudi na kotena in bridkobridko
hotel dramiti. Pokleknil sem «eše jaz in molil nevedoč aza▼*iyoč« — potem p« lepetaje moli Ni«em P
▲hotel dramiti. Pokleknil sem «e jaz in molil nevedoč a
koga.
Za nekaj Č«mčasa vstane Štefan in mi reče mnk>mrzlo:
»Pojdi vaPojdiva.»«
Vo*čil«Voščila sva «eše enkrat vsem du/umdušam voOnivečni mir i»in
pokoj, polenipotem pa sva hitro odšla proti mostumestu.
Da sem pretrgal mučen mefkmolk, prvUlprašal sem »z ao«nova
Štefana:
Kodo»Kedo je ondi pokopan, d«da s«se tako lalosužalostiš?«?*
l>rafi»Dragi moj, povompovem ti, p«pa le zato, d«da si okrsaiohraniš
vse življenje v spominu nocoj^i veOer Mnogo ne^
nostijvse Uživljenje v spominu nocojšnji večer. Mnogo nevarnostij ti bo leše pretilo v življenji —− pretilo posebaoposebno •v
pogubo tvojotvoje duše. V vsakem bojo pnpa aese spomnispominjaj
prigodbe, ki Uti jo pove prijatelj vsebvseh Svetih večer, »in
zmagal bo«boš.
V grobu, ob kaloremkaterem sva molila, mi ne po««*počiva▼sorodnik, ne dobrotnik − tudi ne prijatel.j Imenovati
ga morem le znanca. Seznanila sva se v prvi latinski šoli
»oH — − a prijatelja nisva bila. JasJaz, sin loaon«lesene koče, boetibornik▼starišev, on − sin bogate, meščanske rodovine. Jaz tih, boječ, marljiv, − on razposajen, drzen, brezdelen. Vidiš
torej, da »ese taka značaja nista mogla idrtrtitizdružiti. Krvs>tkimiKrvavelo mi je (srcasrce, ko sem pobiral koacekosce kruha, katere je ▼sprijen Albert, tako mu je bilo ime, metal po Šolskišolski sobi. ▼
Dve latileti sva bila skupaj. Potem je pa zaostal in, ▼▲V grobu, ob kalorem sva molila, mi ne po««*
»orodnik, ne dobrotnik — tu« ne prijatotj Imeaovaii
ga morem le znanca. {{nejasno|xyx4bqsš hhjxx}} 8e>runila sva so » pr"
▲»oH — a prijatelja nisva bila. Jas, sin loaon« koče, boeti
siarrte>-, on __ bogate, OM^čanske rodovtn« J » ^
boj«, marljiv, — 0n razposajen, drse«, brezdelen Vidi«
▲torej, da »e taka značaja nista mogla idrtrtiti Krvs>tkimi je (srca, ko sem pobiral koace kruha, katere je
▲sprijen Albert, tako mu je bilo ime, metal po Šolski sobi.
▲Dve lati sva bila skupaj. Potem je pa zaostal in,
kakor sem kmalu čul, tudi izostal, čemu bi si bil belil
glavo, ko ja imel doma vnege v izobilji-. Oče je hotel
vzgojili Alberta za premetenega kupca. Zato ga je poslal
v večje naastomesto, da se potrebno izobrazi. —− Od tedaj
nisem Culčul dolgo ničesar o njem.
Ko s*se nekoč vračam akosiskosi to mesto na počitnice
— bilo je prav v petokpetek —− gramgrem v gostilno, da se nekoliko
okrepčanokrepčam. V »gosposki« sobi je sedel mlad lovec
lerter obiral mastno pečenko iain preganjal dolgčas s tem,
da jaje dratildražil paapsa audečnudeč min jemajoč momu kos pečenke.
Poadravim gosta, aadem k dragi mizi in pričnem ▼Citati časnik. Točajki pa naročim postno kosilo. ▼Ko lovec aasUii besedo — postno kosilo — zasmeje ▼— se — satansko se zakrohoče in prisede k meoi, ▼vpralajoč me: »Ali al te vedno tako kmetiško neumen, ▼da si ne upat v petek mesa jesti?« ▼
▲PoadravimPozdravim gosta, aademsedem k dragidrugi mizi in pričnem
Jaz sam se kar zgrozil nad toliko predrano*jo. ▼▲Citatičitati časnik. Točajki pa naročim postno kosilo.
Vender aeat ae premagoval in mirno rekel: ▼
Opraatita goapod, jas Vas ne poznam in menim, ▼▲Ko lovec aasUiizasliši besedo —− postno kosilo —− zasmeje
da Vam ni prav nič mari, kaj jaz jam — kot kritlijaa!« ▼▲—− se —− satansko se zakrohoče in prisede k meoimeni,
»O, asa bo« pa vender poznal, ne? Albert—!« ▼▲vpralajočvprašajoč me: »Ali alsi teše vedno tako kmetiško neumen,
Tedaj sera ga sposaal. Spremenil se je mnogo. ▼▲da si ne upatupaš v petek mesa jesti?«
M« ebnuu s« mu ja bralo, da ima popolno iivalskoživljenje, ravnajoč ae po pravilu: »Jejmo in pijmo, ▼
▲Jaz sam se kar zgrozil nad toliko predrano*jopredrznostjo.
▲Vender aeatsem aese premagoval in mirno rekel:
▲Opraatita»Oprostite goapodgospod, jas Vas ne poznam in menim,
▲da Vam ni prav nič mari, kaj jaz jamjem —− kot kritlijaakristijan!«
▲»O, asame bo«boš pa vender poznal, ne? Albert—Albert —!«
▲Tedaj serasem ga sposaalsposzal. Spremenil se je mnogo.
▲M«Na ebnuuobrazu s«se mu jaje bralo, da ima popolno iivalskoživljenježivalsko življenje, ravnajoč aese po pravilu: »Jejmo in pijmo,
dokler živimo!«
»Albert?« tako sem mu odgovoril, »kdo bi si bil
mislil, da si ti, ker si se tako spremenil. Kako se ti
kaj godi?« —− Hotel sem pogovor saaukatizasukati na drugo
stran, dobro vedoč, da je prepiraleprepiranje s tako plitvim in
razuzdanim človekom o verskih stvareh prav tako brezuspešno,
kot bi BOse bodel z volom.
»Dobro! Posebno kar se je stari spravil s polipoti« —
(akotako je govoril o očetovi smrti —− »ioin pa kar nixemnisem
več krislijan, kakor imenuješ ti tisto priamodarjjoprismodarijo. Ali
none velveš, da je vera le za kmet«kmete? OlikaneoOlikanec je nima nobeden
več, —− ker je dokazano, dajoda je to sama sleparija!«
»Albert, to je grozovito, kar govoriš I To j« bogokletno! ▼« Tako sem vskliknil užaljen in razsipen zajedno.
»Ha, hal Bogokletno I Kako bodM klel Boga, ker ▼ga ni? Povsodi aem že lazil, po gorah in mestih, po ▼•oči in po dnevu a Boga nisem srečal. Ziv človek ▼mi pa ludi ni še nikoli pov«dal, da hi ga bil videl. ▼Morda si ga ti? Imaš gotovo posebno »račol« ▼
▲»Albert, to je grozovito, kar govoriš I! To j«je bogokletno! « Tako sem vskliknil užaljen in razsrjen zajedno.
»Da, videl sem ga, hvala Vsegan^ogočaamu! Ne ▼
sicer iz očij v oči. Pač pa sem videl in gladam vsak ▼▲»Ha, halha! Bogokletno I! Kako bodMbodeš klel Boga, ker
dan dela ajdovih rok. Ce pogledaš neizmerne svetove, ▼▲ga ni? Povsodi aemsem že lazil, po gorah in mestih, po
ki tekajo po svojih določenih Jtrogih, ali pa če opazuješ ▼▲•očinoči in po dnevu − a Boga nisem srečal. ZivŽiv človek
najdrobnejšo cvetko — in najmanjšo živalko — vse ti ▼▲mi pa luditudi ni še nikoli pov«dalpovedal, da hibi ga bil videl.
▲Morda si ga ti? Imaš gotovo posebno »račolsrečo!«
▲»Da, videl sem ga, hvala Vsegan^ogočaamuVsegamogočnemu! Ne
▲sicer iz očij v oči. Pač pa sem videl in gladamgledam vsak
▲dan dela ajdovihnjegovih rok. CeČe pogledaš neizmerne svetove,
▲ki tekajo po svojih določenih Jtrogihkrogih, ali pa če opazuješ
▲najdrobnejšo cvetko —− in najmanjšo živalkoživalico —− vse ti
glasno kliče: »Bog je, Bog mora biti!«
{{nejasno|xyx4bqsšStr. hhjxx276: nejasno.}}.
A zmagala je milost božja. Na vse moje prigovarjanje
mi je rekel samo:
»Po gospoda naj gredo«gredó.« Pri tem pa sta mu pritekli
dve gorki solzi na bledo lice —− dve solzi toplega kesanja.
Alberta so prevideli. In skrajni čas joje že bil. Zakaj
po duhovnikovem odhodu ni pregovoril nobene besede
več. Krčevito je drlaldržal v roki sveto razpelo in nepremično
zrl v Križanega. Videlo se je, da se borita smrt in življenje.
Oko mu je vedno bolj umiralo in se potapljalo
v skrivnosti onega sveta. Klečali smo ob postelji in molili.
— Kar naenkrat pogleda jasno vAmevàme in spregovori
glasno: »Prav imaAimaš, Bog je!« SeŠe en tresljaj, Seše en globok
vzdih in Alberta ni bilo. Drugi niso razumeli, kujkaj hoče
s tem povedati —− razumel in čutil sem pa tembolje jaz.
Zdelo se mi je, kakor da je že čutil pričujočnost božjo, videl Boga pravičnega sodnika in da je prav v trenotku
"videl Boga pravičnega sodnika in da je prav v trenotku
ko je stopil pred sodnji stol, vsem v svarilo izustil te
besede. In tedaj sem spoznal bolj kot kedaj resnico
svetopisemskih beaodijbesedij: »Rekel je neumnež v svojem
ercusrcu: Ni liogaUBoga!«
Moj spremljevalec je končal. Prišla sva sredi mesta,.
i Vsakega je vedla pot drugam. Segla sva si v roke in
slovesno oba zajedno izrekla: »{{razprto|Bog je«}}.«
[[Kategorija: Domoljub]]
[[Kategorija: 19.Dela stoletjeleta 1892]]
[[Kategorija: Kratka zgodba]]
[[Kategorija: Dela-B]]
| 