|
| naslov= {{mp|naslov|Srebrne jaslice}}.
| avtor= P. L. Coloms
| opombe= Prevedel Fr. Finžgar.
| obdelano=3
| obdelano=4
| izdano= ''{{mp|delo|Domoljub}}'' 15. december 1892 (5/24), 206–209
| izdano= ''{{mp|delo|Domoljub}}'' 15. december 1892 (5/24), 286–292
| vir= {{fc|dlib|VL99PO6F|s=206–209|dLib 24}}
| vir= {{fc|dlib|VL99PO6F|s=286–292|dLib 24}}
| dovoljenje=javna last
}}
{{Rimska poglavja s piko|1|2|3|4}}
== I. ==
V krasni sobi lepe palače slusta postavljala sveti večer
gospod in gospa jaslice. Bile so narejene po slarošpanskistarošpanski
navadi. Tu so pasli revni pastirčki svojo drobnico in govedo,
lamtam so lovci streljali na jate bežečih ptičev. —− Iz
predora jo je pihal vlukvlak, in skozi neko okno je gledal
H«rodHerod v UetlehemBetlehem, ki se je dvigal v ozadju. Želel je
videlivideti, kako morčmoré nedolžne olročičeotročiče. Ne daleč od predora
je pa pozvanjal pobožen puščavnik in vabil k molitvi.
V hlevčku je ležalo božje delicedetice na slami. Poleg
njega sta bila Marija in Jožef, ki sta z nebeško radostjo
zrla v obličje novorojenčevo. Nad hlevcem je pupa plavala
v zraku skupina angeljev, ki so nosili na zlatem traku
»Gloria in excolsisexcelsis«.
Če prav so bile velike ča«oalovnečasoslovne zmote vlelcsenevtelesene
pri teh jaslicah, vendar je bilo znati, da jih je slavilastavila
vešča, izobražena roka. In prav t«ta časovna nepravilnost
je posebno ugajala ter spominjala tukotako liubeljube detinske dobe.
Sicer je bilo pa vse tudi jako bogato in dragoceno
Sicer je bilo pa vse tudi jako bogato in dragoceno.
Posamezni pastirci so bili skrbno izrezljani, po gričih so
bili postavljeni srebrni svečniki. Zvezda, ki je vodila svete
Tri kralje, bila je uiz dragih bri(jantov,briljantov. In prav ukazvezdataka zvezda se je žarila v hlevu in sipala krasni odsev JeJezuščku na milo obličje. Drage cvetlice, zelene plezalke
so se ovijale po hribcih in ob ogromnih zrcalih, kateri
zuščku na milu obličje. I>rage cvetlice, zelene plezalke I
so čarobno lepoto še povečevali.
so se ovijale po hribcib in ob ogromnih zrcalih, kal«
so čarobno lepoto &e povečevali.
(iospod.Gospod, katerega smo omenili, je stal upravnauprav na lestvici ter urejeval mnogoštevilno spremstvo sv. leTreh
kraljev. − Imel je krog trideset let. Neka ljubeznivost,
stvici ter urejeval mnogoštevilno spremstvo sv. Trd
a zajedno posebna dostojnost in možkost mu je odsevala
kraljev. — Iuiel je krog trideset let. Neka ljubeznivo*
a zajedno posebna dostojnost in možkosl mu je odKvii
z lica.
Bil je v lični, mehki domači obleki. Služabnik
je podajal posamezne osebe kraljevega spremstva. NwNazival ga je: »Gospod grof«. Gospa je bila mlajša, jako
vallepa gain je:izredno »(iospodprikupljiva. grof« GospaOpasana je bila mlaj ta,z j*10velikim
belim zastorjem. Hišina ji je pomagala urejevati kopo
lepa in izredno prikupiva. Opasana je bila z velik«
gosij, ki so drsale po zrcalnem jezeru. Gospod jo je
belim zastorjein. litšina ji je pomagala urejevati kop
klical za Elviro, služabniki so se ji pa klanjali »gospa
gosij, ki so drsale po zrcalnem jezeru Gospod jo j«
klical za Klviro, služabniki so se ji p« klanjali 'fO*4
grofinja«.
Nakrat se nekdo na ves glas zasmeje za težko
vesozaveso, ki je pregrinjala vrata. Začudeno se ozr«ozré g*1'1grof z
lestve, diiečdržeč v roki kralja Melhijora; grofinji so pa
niiezdrknile goske iz drobnih prstov na jezerno gludinogladino. PnPri lfJtej
priči prihiliprihiti v sobo mlada gospa. OdelaOdeta je bila v baržubaržunasto, z mehkim krznom obrobljeno haljo. Glasno se
smejoč je sedla na mehki stol.
našlo, z mehkim krznom obrobljeno haljo. Glasno se
amejoč je sedla na mehki atol. ,
»Krasno, lepo, čudovito,« je zaklicala, vedno se
nasmihajoč.
»Kako si prišla do nas?« vpraša jo grofinja.
»Kijtsno, lepo, čudovito«, je zaklirola, vedo«
nasmihigoč.
»I, pri vratih! Seveda se mi je bilo boriti s tistim
»Kako si prišla do nas« vpraša jo grofinja.
medvedom v zlato obšiti obleki! Rekel mi je, da gospôda
1, pri vratih! Seveda se mi je b Io boriti s tistim
medvedom v zlato obsili obleki! Rekel mi je, da gospdda
nikogar ne sprejme. Pa se nisem menila za njegov opomin.
In glej, tu naletim na stariSestariše —− iz davne preteklosti,
ki uprav stavijo jaslice za svojega otroka. Kje je vendar
va£vaš jedinec Alvarito, ki aese sicer vedno drži tebe za predpasnik?«
»Odposlala sem ga z odgojiteljico. Hočeva ga iznenaditi.«
»In ker vsak lahko slobodno pride do naju, tedaj
«vasva že iznenadena!« pripomni pikro grof.
»To se pravi toliko, kakor da molim? Le potrpi,
bratranec. ljudje smo slabi, pa vroča kri se pretaka po
nalih žilah.«
»To se pravi toliko, kakor da motim? Le potrpi,
In stopila je bližje k jaslicam ter skrbno opazovala rsamezne skupine.
bratranec. Ljudje smo slabi, pa vroča kri se pretaka po
naših žilah.«
In stopila je bližje k jaslicam ter skrbno opazovala posamezne skupine.
»Ha, kako ljubko je vse!« Tako se je norčevala.
»1'astirciPastirci in kravice! Kako pravijo, Elvira? Mu, mu! In
backi? Be, be! Ptički pa? Cip, cip! In tu nese Alvaro,
kliali prav za prav Melibej v belem slamniku, v zabojčku t-− JezuSčkuJezuščku sira v dar. —− Kaj, tvoji briljanti svetijo
odrimmodrim iz Jutrovega? No, zdaj vidim, da ti je družhv E<adružinska sreča zmedla možgane. Samo enkrat si imela ta
»kitnakit pri dvorni veselici, a zdaj pa sveti volu in oslu!«
»Ni tako, draga moja! Darovala sem jih JezuSčku.
»Ni tako, draga moja! Darovala sem jih Jezuščku.
I' jih morem bolj euporabiti, kakor da počastim z njimi Boga in napravim veselje svojemu sinu.
Ali jih morem bolje uporabiti, kakor da počastim z njimi Boga in napravim veselje svojemu sinu?«
»No, še ti se preobleči v pastarico! Okrasi se z
vencem svežih cvetlic in ponesi s svojim Melibejem Jezuščku
sat medu in lonec masla.«
»Če prideš danes zvečer k nam, svirala nam boš
»No, se ti se preobleči v paslarico! Okrasi se z
na tamburico, ko bomo delili božična darila,« pristavi grof.
vencem svežih cvetlic in ponesi s svojim Melibejem JezuSčku
sal medu in lonec masla.«
»Sviraj le sam, dragi Melibej! Kako si neolikan in
»Ce prideš dunes zvečer k nam, svirala nam bos
neuljuden! Še toliko se ne zmeniš za-me, da bi stopil
na tamburlco, ko bomo delili božična darila«, pristavi grof.
z lestve in se mi poklonil. Sploh pa nocoj ne bo »Dorila«
»Sviraj le sam, dragi Melibej! Fako si neolikan in
neuljuden! Ae toliko se ne zmeniš za-me, da bi stopil
z lestve in se mi poklonil. Sploh pa nocoj ne bo .Dorila1
jedla s teboj sira. Gostila se bo pri meni ob dišeči pečenki.
PriSlaPrišla sem jo vabit .«
»Ali prirediš nocoj ples?« vpraša grofinja.
»Plesali bomo le do polnoči. Potem nam bo malevalmaševal
kspelankapelan, dvorni pevci bodo peli. Seveda bo masamaša čisto kratka. Potem se okrepčamo pri večerji in nato se še
kratka. Poletn se okrepčamo pri večerji in nato se se
malo zavrtimo.«
strani vabila.«
»Ali govoriš resno, ali se šališ?« vpraflavpraša jo grofinja.
»Morda sem govorila nesmiselno, kali?«
»Nesmiselno? Tega ne! Pač pa brezbožno«,« m6niméni
grof.
»S čim sem grešila zoper vero, gospod doktor bogoslovja?«
»Zoper vero, zoper upanje, zoper ljubezen, zoper
modrost, zmernost, pravičnost, srčnost —− tedaj zoper
božje in človeške kreposti!«
Reksi je zadel grof s kraljem Melhijorom tako nesrečno ob lestvico, da mu je odbil glavo. Položaj grofov
Rekši je zadel grof s kraljem Melhijorom tako nesrečno ob lestvico, da mu je odbil glavo. Položaj grofov
je bil tako žalostnosmeSen, da sle se obe gospč smejali.
je bil tako žalostnosmešen, da sta se obe gospé smejali.
»Nedolžna žrtva ulolaži mojo jezo!« vsklikne baronovka
»Nedolžna žrtva utolaži mojo jezo!« vsklikne baronovka
in sune z drobno nogo ob kraljevo glavo, da
se je zatrk|jalazatrkljala po težki preprogi.
»Vrlo malo me briga tvoja jeza«,« odvrne grof užaljen
radi porednega zasmeha. »Toda vedi, da ne prideva
ne moja soproga, ne jaz in ne Alvarito ali kdor si bodi
naše družine na tvojo božično slovesnost! To je bogoskrunstvo!
Zato bi se Uti prileglo, da te izobči cerkev.
Žal, da ni več sodišča, ki bi pregnalo tebi in tvojim
gostom tako drzno veselje!«
Zal, da ni več sodišča, ki bi pregnalo tebi in tvojim
gostom tako drzno veselje I«
»Alvaro!« seže mu grofinja v besedo, videča, da
se gre zares. »Za Božjo voljo, molči vendar!«
»Ne, molčim pa ne! Ženska ti je vrag!«
»Inesa, ne posluiajposlušaj ga«,« prosi groBnjagrofinja.
»Tvojemu soprogu pristnepristuje bolje ovčja koža Melibejeva,
kot infula svetega očeta!«
Tako je rekla užaljena baronovka ter ila proti vra
lomTako je rekla užaljena baronovka ter šla proti vratom. Sledila jIji je sestričina KI viraElvira ter jo akuftalaskušala utolažiti.
»Tebi pa kraguljasta čepica dvornih norcev!« odgovori
grof stopajoč z lestvice poberat Melhijorovo glavo.
»Kako me jezi!« rekel je, ko je skušal glavo kralju
prilepiti. »8un|jajSunljaj ji je stristrl nos! Sestričina Inesa ima manj
pameti, kot ta kralj. Sveti večer mčniméni rabiti za zabavo. Pa
Igorjenajgorje je, ker bo uvedla stvar v navado in za maločasamalo časa bodo plesi in večerje navaden ,lntroitus'»introitus« v Madridu!«
!«
»Uboga Ines«Inesa kar besni«,« povedala je poN*grofinja, vrnivši se v sobo.
vrnlvsi se v aobo.
»Meni je čisto vse jednotjedno!«
»Prevsoren si bil!«
»Res je to! Kriv je bil Melhijor. Tako sem balbil ljut, M
ko sem ga videl razbitega, da sem govoril resnico'!«
»In prav resnica oči kolje?«
»Prismode, kot je IneaaInesa, morajo jo čuti!«
»Z«Že praviprav! Ona j«je silno lahkomišljena, pspa i«ima
blago srce.«
»Pa vaovso izprevrneno glavo!«
»Ljubi naju —− sesirancasestranca in nima nikogar d/u(*druzega
na svetu, da bi Jojo brzdal.«
»Prav ima«imaš. Samo, kaj bočovahočeva storilistoriti?«
Ce ti je prav «
»Če ti je prav − −«
No kaj?«
»No kaj?«
Povabiva i\jene otroke, da ae veselč nocoj * ^
varitom! To jo vtolali!«
»Dobro, povabi jih! Bodo ae v»aj * tuji h® *
učili, česar se doma ne morejo!*
Elvira Je hitela ukazovat, da ji saprežejo M*
Grof je zrl za njo. Goreča ljubezen in tiba *
kraljevali v njegovi du«i.
»Povabiva njene otroke, da se veselé nocoj z Alvaritom! To jo vtolaži!«
Ce ženska ni vrag, ted^j j« angelj.« Tako j« *
P«tal sam sebi pa se vrnil na delo — k jaslicamII.
»Dobro, povabi jih! Bodo se vsaj v tuji hiši
naučili, česar se doma ne morejo!«
Elvira je hitela ukazovat, da ji zaprežejo kočijo.
Grof je zrl za njo. Goreča ljubezen in tiha sreča sta kraljevali v njegovi duši.
»Če ženska ni vrag, tedaj je angelj.« Tako je
šepetal sam sebi pa se vrnil na delo − k jaslicam.
== II. ==
Dan se je nagnil in priataprišla je sveta noč. Z njo vred
je prišla ona vtaeloetveselost, ki ima svoj vir v nebesih, ki poji
človeško srce sz nepopisno radostjo, da pOljepôlje hitrejAehitrejše.
Sveta no« noč! Koliko voseljeveselje je ob domačem ognjišču, kako
veli^atvtnaveličastna slovesnost v katoliških cerkvah! To noč vse
oživi, vse čuti na novo in se veeeliveseli spomiojajočspominjajoč se neizmerne
skrivnosti božjega včlovečenja. Veselo zvonenje,
vonj kadila, katerega ni raapihalorazpihalo devetnajst vekov, prežene
vse bolesti in akrbiskrbi. V najtrših srcih vstajajo spomini
srečne mladosti, pogledi uhajajo proti nebu, kjer
iščejo zapravljeno nedolžnost; morda dobe kesanja in
odpuščanja!
odptiManja!
Oj, neizbrisni spomini na božje dete, speče rv jaslicah! Prav po teh spominih spozna kasneje srce moža,
ko je že zginila nedolžnost, ter se naselilo v srcu zlo,
! Prav po teb spominih apo*na kwrteje srce mote,
v usmiljenja vrednem sinu človekovem na Kalvariji lice
ko je že zginila nedoltnort, ter se naselilo v ercu zlo,
božjega deteta, ki se mu je nekdaj smehljalo iz betlehemskega
v usmiljenja vrednem sinu človekovem na Kalvariji Hc«
hlevčeka.
božjega deteta, ki s« mu Je nekdaj smehljate i2 betlehemskega
hlavčeka.
Take pobožne mirtimisli so polnile src«srce gfoftnjegrofinje Elvirt)Elvire,
ko je postavljala jaalioejaslice svojemu otroku na ljubo. Alvarito
je bil v svoji sobici. Mati ga je spravljala spat.
Sloneč v njenem naročju j«je ponavljal z vso reanoboresnobo, ki
pristuje šestletnemu dečku, ČesčenoČeščeno Marijo, ki mMmu jo je
narekovala mati, Pri tem je pa zrl začujeno Inin zatopljeno
*ajednozajedno, kakor je lastno le otroku, kadar kaj premišljuje,r v lepo materino Ncelice, ki se mrtrmu je fatatako ljubko smehljatesmehljalo.
Vsa nedolžnost otrokova je odsevala itiz tega pogleda tako
jasno, kot se zrcali modro nebo v mirni jezerski gladini.
Mati ga je okarala. ker ni slušal odgojiteljice. Ce
je hotela govoriti t njim angleško, sedel je ftetoo poleg
nje. ali pa ji je pokazal jezik. Deček nabere nežni Obrazek
na jok. To je pa tako ganilo dobro {{nejasno|mat*f, da £a je pričela
tolažiti. Prav fhi mu je, da se je pričela a veta noč,
da ga bo poklical o polnoči JezuKek sam. 11 pride z
neftes ljudi odreift in otrokom darila deht. Ko začuje
to Alvarito, zaigra mu srce in vriskajoč zdbja ht materinega
naročja in bega v sami rfrajčici po mehki prtprogi.
Odgojiteljica je morala s<eW za njim, da je privedla malega
uskoka zopet v materino naročje. Ta mu Je pravila
potem, da bo o polnoči prišel Se drug otrok, briileč vseh
pridnih otriOk irt tudi Alvaritov. Todk t* revček pi nima
sladkarij, ne igrad, ne obleke, ne posteljice. Nfrrta mame,
dH bi ga ljubkovala, ne aleja, da bi mu kupoval dkftila.
Alvarito se je aprva čttdil temu pordčfltr, potem sta
se mu pa udrli dve debeli solzi po licu Obljubil je ubogemu
otroku tri velike torte, lesenega konj«, tU pa velik
velik voz, tako velik, kakor g* ima Oče, kadltr ae pelje
na dvor.}}
Mati ga je okarala, ker ni slušal odgojiteljice. Če
{{nejasno| Po&si ja' Utlhrill dečfr i« zaSribal ga je sladek sen.
je hotela govoriti z njim angleško, sedel je nemo poleg
Rosici je spustil ob sebi, kbdmsttt glšfvico jb p* rtirtlonil
nj, ali pa ji je pokazal jezik. Deček nabere nežni obrazek
na materine prtT. ttrir* ffa dtfgnb in poloti v Wlb postetjioo.
na jok. To je pa tako ganilo dobro mater, da ga je pričela
Pokriž« gb" «e; pofetrt ga' p* pfepbiti skritnODttnlnisaojam nedolžnosti, v katerih se igrajo angeljci s spečim
tolažiti. Pravila mu je, da se je pričela Sveta noč,
otrokom.}}
da ga bo poklical o polnoči Jezušček sam, ki pride z
nebes ljudi odrešit in otrokom darila delit. Ko začuje
to Alvarito, zaigra mu srce in vriskajoč zdirja iz materinega
naročja in bega v sami srajčici po mehki preprogi.
Odgojiteljica je morala steči za njim, da je privedla malega
uskoka zopet v materino naročje. Ta mu je pravila
potem, da bo o polnoči prišel še drug otrok, bratec vseh
pridnih otrok in tudi Alvaritov. Toda ta revček pa nima
sladkarij, ne igrač, ne obleke, ne posteljice. Nima mame,
da bi ga ljubkovala, ne ateja, da bi mu kupoval darila.
Alvarito se je sprva čudil temu poročilu, potem sta
Polagoma so pnsli otrod baronovke in nekateri
se mu pa udrli dve debeli solzi po licu. Obljubil je ubogemu
drugi izmed družine. Po vsej palači je vladala ona ta
otroku tri velike torte, lesenega konja, in pa velik
jinstvena, vesela živahnost, kakortna more biti le na sveti
velik voz, tako velik, kakor ga ima oče, kadar se pelje
večer. Tod« te nekoga ni bilo, ki je imel v tej biši na
na dvor.
sveti večer vedno glavno ulogo. Polu dvanajstih pndrči
kočya pred palačo. Iz nje »lopi odgojiteljica. Za I\JO pa
stara žena. ki je stiskala v naročju nekaj v strgane cunje
zavitega. Grof in grofinja in ž njima cela družina hite
po stopnicah, da sprejmo nenavadne goste Starka odgrne
cunje 10 položi v grofinjino naročje novorojeno
dete. Vse je bilo Uho. — To je bil otrok, o katerem je
Elvira pripovedovala sinku. To je bil revček, kije prišel
kot bratec b«ll«bemak<va deteta v imenu no hišo. —
Bila je namreč trutolelna navada one plemenite hiš«, da
je grofinja vsako leto obdarovala na aveti večer revnega
otroka pottemh atariiev. katerim je tudi podelila vselej
zdatno miloččino.
Počasi je utihnil deček in zazibal ga je sladek sen. Ročici je spustil ob sebi, kodrasto glavico je pa naslonil na materine prsi. Elvira ga dvigne in položi v belo posteljico. Pokriža ga še, potem ga pa prepusti skrivnostnim sanjam nedolžnosti, v katerih se igrajo angeljci s spečim otrokom.
Grofinja odvge siromašne povoje, poljubi otroka na
čelo in ga nes« potem v mehko zibelko, ki je bila
navlaSč zato pripravljena.
Polagoma so prišli otroci baronovke in nekateri
Sed«j se je imela pnč«ti lepa domača slovesnost
drugi izmed družine. Po vsej palači je vladala ona tajinstvena, vesela živahnost, kakoršna more biti le na sveti
AJvaritova soba je bila ločena od odgoj.le(jičine sobe le
večer. Toda še nekoga ni bilo, ki je imel v tej biši na
po premakljivi steni. V tej sobi so bil« postavke jaslice.
sveti večer vedno glavno ulogo. Polu dvanajstih pridrči
C« se je odmaknila ona stena, razgrnila se je vsa krasota
kočija pred palačo. Iz nje stopi odgojiteljica. Za njo pa
pred Alvaritom. Lučic je kar mrgolelo. Cela družinaje bila zbrana za jaslicami. Vsak je imel z«Htavo, pričal
stara žena, ki je stiskala v naročju nekaj v strgane cunje
zvončke ali kako drugo giaabeno orodje. Elvira je hitela
zavitega. Grof in grofinja in ž njima cela družina hité
po prstih z malim banderccm skoz« Alvaritovu spalni«
po stopnicah, da sprejmó nenavadne goste. Starka odgrne
cunje in položi v grofinjino naročje novorojeno
dete. Vse je bilo tiho. − To je bil otrok, o katerem je
Elvira pripovedovala sinku. To je bil revček, ki je prišel
kot bratec betlehemskega deteta v imenitno hišo. —
Bila je namreč tristoletna navada one plemenite hiše, da
je grofinja vsako leto obdarovala na sveti večer revnega
otroka poštenih starišev, katerim je tudi podelila vselej
zdatno miloščino.
Grofinja odvije siromašne povoje, poljubi otroka na
čelo in ga nese potem v mehko zibelko, ki je bila
navlašč zato pripravljena.
Sedaj se je imela pričeti lepa domača slovesnost.
Alvaritova soba je bila ločena od odgojiteljičine sobe le
po premakljivi steni. V tej sobi so bile postavljene jaslice.
Če se je odmaknila ona stena, razgrnila se je vsa krasota
pred Alvaritom. Lučic je kar mrgolelo. Cela družina je bila zbrana za jaslicami. Vsak je imel zastavo, piščal,
zvončke ali kako drugo glasbeno orodje. Elvira je hitela
po prstih z malim bandercem skozi Alvaritovo spalnico
ter se skrila za pregrinjalo. Grof pa je stopal nocoj po
prstih skozi sinovo aobo.sobo, noseč v rokah velik boben.
Skril se je k Kivin.Elviri, da ondi počakata polnoči in zbudita
sjierevuspečega otroka z božično pesmijo.
Skri vnostno udari ura dvanjgai. Premakljiva »le«
Skri vnostno udari ura dvanajst. Premakljiva stena
zgine. Neizmerni bliftč se razlije po sobi. PiAčah "do*
zgine. Neizmerni blišč se razlije po sobi. Piščali zadoné,
vmes pa zaon božična peeem, katero so pevali v«.
vmes pa zaori božična pesem, katero so pevali vsi.
Alvarito se sklone v posteljici m osupel gleda <*
Alvarito se sklone v posteljici in osupel gleda za
trenotek.
»Sveta noč! Sveta noč!« vsklikne samega veselaveselja,
dle*knedleskne z ročicama in kolkot na perolihperotih bitihiti k jaalicemjaslicam,
kjer poklekne pred JozuAčkomJezuščkom, prekritaprekriža roke na prmhprsih
in povesi nedollnonedolžno glavo. Ah, srečno dete'! (iolovoGotovo je
mislilo, da je zaraazares v nebesih in da čiyečuje angeljakeangeljske zbo«zbore
pevati: »Gloria in eztalsia.excelsis«. Toliko je bilo utopljeno' v sveta čustva, da se ni zbudilo iz njih, ko ga je ogrinjala
mati s toplim plaščkom. Tedaj ga dvigne oče, poljubi ga
»veta čustva, da se ni zbudilo iz njih, ko ga je ognA^
srčno in solze se vlijejo dečku po licu. Oklene se očeta
mali s toplim plaSčkom. Tedaj ga dvigne oče, poliubl P
in milo zaprosi: »Ah, ah, pustite me! Saj bodem priden!
rčno m solze se vlgejo dečku po licu. Oklene *t oč«t»
Nikdar se ne bom pačil odgojiteljici!«
in milo zaprosi: »Ah, ah, pustite me! Saj bodem prid««
Nikdar ae ne bom pačil odgojit«Ijici !•
Ko so minotiminoli prvi hipi v«s«yaveselja in radosti, »edlasedla J«je
grofinja k jaslicam, da obleče ondi detetu Jezusu na Mčast
ubogega otroka, ki ga j«je prinesla rovnarevna starka. Pri«""Prinesli so
«» Elviri mlačne, ditečedišeče vode, prazničnih plenic in P*vojevpovojev. Ko je bilo dete povito ter je odgojiteljica rahljala
blazinico v zibelki, pribitiprihiti Alvarito ter jo ji iztrga.
»Ne te, ne! Mojo mu daj, mojo!« Tako je klical
ter stekel k svoji posteljici in prinesel iz nje dragoceno,
otroku.
Drugo jutro je vzeluvzela grolinjagrofinja blazinico ter jo hranila
kot svet spominek. Vvezla jo je s svilo in zlatom,
potem pa položila v srebrne jaslice Jezuščkove, ki so bile
== III. ==
Minulo je leto in bil je zopet Božič. Mnogo sejese je
spremenilo od lani. Mnogo veselja je bilo zagrenjenega,
pa mnogo sol*solza se je posušilo. Tu v grofovi palači so
danes prelivali britke solze. Služabniki so žalostno begali
po hodnikih. Mnogo obiskovalcev je pomenljivo
kimajoč z glavo odhajalo. Zakaj bilo ni nikogar, da bi
jih bil »prejelsprejel. V Alvaritovo sobo si pa niso upali; bolezen
in žalost stosta kraljevali v njej. Deček je leitalležal nsna
smrtni postelji. Oče —− oni arčnisrčni oče-junak —− joje ležal
potrt in uničen na stolu, in le bolestni vzdihi so pričali,
dsda s«še živi, ti viraElvira pa se je premagovala, kakor bi bila
zajemala iaiz neumorne bolečine novih močij. česaČesa ne
premore materinska ljubezen! Tri dni je že posedala ob
postelji svojega jedinca. Zdaj je uprav podpirala oma-hujočoomahujočo glavico Alvaritovo ter neprestano zrla v smrtnobledi
obrazek. Deček je ležal v omedlevici —− bližala se
mu je bela žena s koso. Baronovka Inesa je sedela ob
njej. Nebroj igrač je ležalo po tleh. Skušali so z njimi
uteAitiutešiti bolnega otroka. Vsake četrt ure sta stopila v sobo
dva zdravnika. Toda vselej sta ialostnažalostna odfllaodšla.
Krog polnoči poklekne baronovka pred otroka, da
bi mu dala žlico zdravil, kakor je velel zdravnik. »Alvarito!
Alvarito!« prosi mati kar najnežneje. Toda deček
se ne gane. Vzdihaval je težko, pojemajoče, kakor plapola
sveča, predno ugasne. Prestrašena aese pripogne grofigrofinja in se približa z ustnicami dečkovemu ušesu. S
nj a in se približa z ustnicami dečkovemu užesu. S
tresočim glasom ponavlja: »Alvarito! Moj sin! Ali slišiš?
Ali ne ljubiš?«
Otrok pogleda motnOmotnó svojo mater, privzdigne velo
ročico ter poboža mamo. Roka mu zopet omahne. Oči
pa zapre.
Baronovka mu Bkušaskuša odpreti usta in vliti vanje
zdravila. Edino upai\jeupanje so ji bila. Toda Alvarito je stiskal
tako krčevito zobe, da je bil ves trud zastonj. Inesa
britko zaplače in hiti po zdravnika. TajiTa ji pa tiho reče:
»Vse je zastonj! Takoj bo ugasnil!«
Ura udari dvanajst. — Srečna ura, ob kateri je
Ura udari dvanajst. − Srečna ura, ob kateri je
prišlo na svet božje dete delit miru ljudem, ki so dobre
volje. —− Tedaj se je nekaj posebnega primerilo v sobi:
(IrofGrof je vstal bled kot zid, njegova soproga se je obrnila
{{nejasno|od uzvraj<>>«ga otroka in p^no zrta po sobi. Baronov
{{nejasno|str. 292: nejasno}}
ka M je nekoiiko prestopila. p«tem zrla nepremične
pred s« Kotel 1 *o VS« reči. da je pnJk) neka, T
sotoo. neka;, kar ni s tega sveta. Napolnilo j»m je srce
z ono skr.voostno tesnobo, z omm čud o. m »'^ahem.
oh katerem se jete las;e in zastaja sapa.
Bo*ua P« J « aekaj SU-EAIO* kakor siiaa MRXI.C».
— »I M ram.«, aalucai JE Alvaruo. »ILIJ&A. uouraa
JAZUV^EK m: I M M AVO^o BMZJ<UJO!T
iftodoja A K « S po kocc«. lasa potoži « narečje
anuia^>č«fa ottoka m ve«.
»Drti ga S
Za boljo voljo, kaj U je?. praJa ta oovipto
Drti ga!, pomrija mati 9 poeehnun naglasom
Pastir«, dečka T aestnčinem naročja odhiti «
obe R kap;hco. Tam vzame iz srebrnih jaslic nebe«kejra
deteta blazinico, ki jo je pred letom sama poloMa
nese j o v bolnikovo sobo ter poloti nanjo U M I R A J O Č «
otroka.
Alvaro! Alvaro!. je klicala m se oklepala soprog*,
ki je i njo rred pokleknil ob poetdjici .C« nam Jezus
oe re<i otroka, zguhtva ga gotovo?«
Tihoto. ki je zuiadala po sobi, motilo je le pretrgano
vzdihovanje in tatko sopenje otrokovo. Pokfomapa se je pomirilo. Ko je nap<^ilo jutro, dihal je
Aivarto mirno in pravilno, kakor bi spal.
Tedaj vatopi zdravnik, pogleda bolnika, vpralt, «
»o mu dali zdravila. Baronovka odkima
Teda;«. uko je rekel trrofinji. »vam je \rni. m
JezuVek sam •
Grofinja razprostr« roke, in mater, ki je ni
ulna bolečina, zmore veaeljv, da »e nezavestna zgru«
ob poetelji svojega jedinca.}}.
== IV. ==
{{nejasno|Nejasno.}}
{{nejasno|Ta sveti večer se je vtisnil baronovki tako globoke
v srce. da od tedaj Se mMiii ni upala aa to. da bi J
nedostojnim vetjem »kronitai Sveto 00O Pomags« J*
rajti IVOJI §es»nčmi postavljati jaslic« in na »ve«
je pnvedla rvoje otrrHte, da »o »e skupno veseli
praznovati najsknesnejao noč.
so sicer pogre*ala ngubo na^epte krasom«
Zato so pa otroci barooorke dobHi skrbno, ljubeer B» r
In ker je bila Ineaa rzmtm mati zato »e » n
hi»i imenitna go^a. Zakaj človek je tu* ^
kr.stijan, čeprav ne poaeda ee* dan po eefkvab
vedno n pa naho lato ohhaj« v grofom dror«
sreti večer in rzbati bogato obdat wra«M atrtx»
»esete se grofcvih — srebrnih ja<!*>.}}
[[Kategorija: Domoljub]]
[[Kategorija: 19.Dela stoletjeleta 1892]]
[[Kategorija: Kratka zgodba]]
[[Kategorija: Dela-S]]
| 