Življenje in smrt Petra Novljana: Razlika med redakcijama

za zmerom!

 

 

 

 

Luka je pogledal postrani, zanosljal je malo, da je pobral

z gornje ustnice tobak in nato je dejal:

bil podoben. Tudi on je šel študirat, ali nekoč se je vrnil

enako merno, zibala se je in je pokimavala z debelo glavo.

Ko sta prišla na veliko cesto in je bila vas že za njima,

umrl v hlevu brez zakramentov in brez človeka.

 

vedel, zakaj je prišel tako klavrno umret. Ni se mu godilo

slabo, slabše se godi drugim. Ali Bog vedi, kaj si je

Ogibal se je ljudi in je pasel svoje misli — potepuh,

ki gleda potuhnjeno in ki se boji človek, da bi mu hiše ne

 

Luka je pljunil z voza in je zamahnil z bičem, kobila

pa se je zibala mirno.

 

zakaj zdelo se mu je, da je bil take besede že velikokrat

{{prelom strani}}

Počasi se je pomikal voz po ravnini, po široki cesti.

Rosilo se je že in tudi Luka se je zavil tesneje v kožuh.

 

In tudi taka pusta cesta je bila in tak pust kraj. Samo

večer je bil takrat in v noč se je naredilo peklensko vreme.

 

Večer je bil takrat in pusta cesta je bila in pusta pokrajina.

sklanjal se je neprestano in se je oziral po pokrajini.

 

 

 

 

{{prelom strani}}

Dacar je klel. — Sedel je sključen na kupu vreč, visoki

bolne otroke.

 

 

 

 

 

natanko to uro ... In je človek res tako neumen — naj

bi me prikrajšali za tistih par soldov; naj bi me v božjem

imenu spodili iz službe ... Kakšna služba pa je to? V

tistem prokletem gnezdu ne ostanem dolgo, toliko ti

 

Žena se je časih zganila na ležišču in je zavzdihnila.

gledala bolečina in bojazen.

 

 

 

Posegel je v žep in izvlekel je steklenico; pil je v dolgih

z roko in odvrnila obraz.

 

danes bi jim bil pokazal fige, ampak počakam ... Čemu

so me prestavili? ... Za kazen, pravijo. Tebe so kaznovali,

ubožica, ne mene ... no, potrpi še malo, Marica! ... Kaj sem jim naredil? Da sem pil? Tudi drugi pijo! ... Tisti revizor, na priliko ... no, Bog z njim! ... Kje

 

 

Mračilo se je in deževalo je zmerom močneje, težke

razburkani vodi.

 

{{prelom strani}}

Sklonil se je k njej in jo prijel za roko; hotel je govoriti

brezskrbno prihodnost.

 

ure še morda ... Pa misli na kaj drugega, Marica! ...

Tudi jaz mislim ... Glej, to bo vse minilo ... vzemi

kaj bi se dalo napraviti! O, Marica! ... Glej, tukajle ti

zdaj prisežem, da se ne dotaknem kozarca nikoli

 

Resnično je hotel poklekniti, ali bil bi se kmalu prevrnil.

Žena je iztegnila roko in je vzdignila mukoma glavo.

 

 

Pomolčal je, a nato je posegel v suknjo, izpil ostanek

ter si obrisal usta z rokavom.

 

 

Legla je noč, videlo se je komaj še na deset korakov.

 

Ko se je naslonil udobno na vreče, so se mu vrnile nenadoma

sebi, da bi jo poljubil; a žena je zaječala.

 

se ti bogato za vse tisto ... No, potrpi, Marica, ne

stokaj! ... Jaz, glej, sem takle — frfra, saj veš! Ampak v

bil skril karto v rokav, falot! ... Pa kaj bi? Kar je bilo, je

bilo ... in zdaj, Marica, se pričenja novo življenje! ...

 

Zdrznila se je bila, vzdignila je glavo.

 

vsem nebu; zamolkli grom je bil podoben grgranju umirajočega

človeka. Voz se je nagnil in je postal.

 

 

Konja sta potegnila, voz se je malo premeknil ter je

z voza.

 

 

 

Žena se je sklonila kvišku.

 

 

 

Voznik je stal pri konjih, kričal je in klel. Voz se je zamajal,

premeknil se je ter se vračal počasi na sredo ceste.

 

 

 

Zablisnilo se je in tedaj se je zasvetil obraz, bel kakor

od voska.

 

 

Prekrižala se je, glava je legla trudna ter se obrnila v

stran.

{{prelom strani}}

 

Tako lepe in močne so bile pijane sanje, da se je komaj

o vozu in konjih, o hiši sredi velikega vrta ...

 

 

Vzdignil je glavo; bilo mu je neprijetno, da ga je motila.

 

 

Žena je govorila s šepetajočim glasom, da jo je komaj

razumel.

 

 

 

en teden ... v beli sobi, in vrt pred hišo, in rože ...

 

Zagrmelo je, zagrgralo, razlezlo se preko vsega neba,

ploha dežjá ob platneno streho.

 

majhno žlico ... Jaz mislim, da bo fant ... lep bo, debel

in okrogel ... v naročju mi bo sedel in se mi bo

Ko se je zablisnilo, se je prikazal smehljaj na drobnem

belem obrazu, kakor smehljaj desetletnega otroka. Ali

bolečine.

 

ne pridemo nikoli. Tako mi je, veš, Franc, kakor da bi se

vozili okoli zemlje ... navzdol po brezkončnem bregu ... ali ne slišiš, Franc, kako grmi? ... Kamenje se je

 

Dacar je dremal; pol bedé, pol v spanju je sanjal čudne

veselimi očmi.

 

 

kjer je življenje zelo dolgočasno. Jaz sem popotnik, deklč,

in sem bil že zelo truden, zdaj pa se odpočijem in si

 

Zagrmelo je po nebu, usulo se je kamenje s klancev

pota, da se vozimo po neznanih krajih ... ali si tukaj,

 

svetu bova romala ... v Italijo pojdeva, v Pariz, na Dunaj ... Ali pomisli, vozila se ne bova po tisti pusti železnici ... Vpregel bom svoja dva belca, zvončke jima

denem okoli vratu in tako bova frčala preko Evrope ...

 

tako lepo, samo en teden ... Da ti povem — pa ne

jezi se, Franc, ne misli nič žalega — glej, huda sem bila

časih nate v svojem srcu; zato, Franc, ker še nikoli ni bilo

ure, da bi bila vesela in mislila sem, da me boš ti pobožal ... da se bom malo stisnila k tebi ... zato, da mi bo

 

belca, frčita preko dežele ... hej-jó ... preko pisane

 

Voznik se je okrenil in je pomolil glavo pod streho.

 

Dacar se je zdrznil, ozrl se je preplašen.

 

 

 

 

{{prelom strani}}

 

Dacar je pogledal izpod strehe; kaplje so padale poredkoma,

od daleč se je svetila luč.

 

Voz se je stresel, zamajal se je in je zavil v stran. Pri

kazale so se luči, na desni, na levi.

 

Voznik je skočil z voza, konja sta postala pred gostilnico.

so gledale prijazno.

 

Prijel ga je za roko in ga je peljal v sobo.

 

vozu.

 

 

Pljunil je, sedel na voz ter švrknil po kobili.

očmi.

{{prelom strani}}

 

 

 

 

 

 

In okrogli podbradek se je zazibal.

 

čem da si. Tvoja teta, Bog ji daj dobro, ki te je tako lepo

vzgojila in izredila, se je spominjala nate še tudi v svojem

testamentu. Zapisala ti je petsto goldinarjev ... Ali

 

ga je bilo strica. Rad bi vstal in pobegnil.

 

njegov. Zato imaš pravico, da zahtevaš zmerom natanek

račun. Denar je namenjen za tvoje šolanje, ali,

tvoja teta pa je bila trmoglavka, Bog ji daj dobro!

Pojdi torej v šolo! In zdaj poslušaj, kaj ti še povem! Ali

 

 

Za hrano in stanovanje ti na mesec ne zaračunim več

Peter je odkimal.

 

in pošten račun ob koncu vsakega meseca. Tako bo najbolje

za obadva. Jaz sem bil zmerom prijatelj vestnih

nisem pulil za to jerobstvo! ... Poglej, Peter, skozi

okno: tam prihaja tvoja nova gospodinja, ki ji boš rekel

zazibal okrogli podbradek.

 

je Petra ob oknu in je pozdravljala z roko.

 

Okrogle oči pa so mežikale hudobno in Petra je bilo

strah.

na čelo z debelimi mokrimi ustnicami.

 

In solze so ji stopile v oči.

 

 

 

 

Peter ... jaz bi ti rekla rajša Pavel, čeprav je bil tudi sv.

 

 

Okrenila je sunkoma glavo, zravnala se je in pogledala

prikazala debela žila, kakor pijancu.

 

Iztegnil je roko, kakor preplašen otrok.

 

 

 

S težkimi koraki, zibajoča se kakor ladja, je odšla ter

On se je ozrl za njó z lokavim, hudobnim pogledom.

 

saj imaš dobre oči. Že navsezgodaj ga sreblje! ...

Zdaj pa dalje z najino stvarjo! Jutri kupiva knjige in knjige

nikoli ... In še zmerom sediš tukaj kakor romar. Sleci

se no, sleci; veliko boš še porabil obleke! ... No, vstani,

 

Petru je bilo, kakor da bi sanjal. Grde sanje, ko sedi

nebo nikoli ne bo zjasnilo.

 

spal. In zdaj se lepo sezuj in sleci suknjo, ti romarski

 

Gospodar je šel in je prislonil duri; Peter pa je stal nepremično,

Slekel si je suknjo ter sezul blatne čevlje.

{{prelom strani}}

Tedaj so se oglasili v sobi urni drobni koraki, duri so

se odprle na stežaj in Peter se je ves stresel, zasvetilo in

Tako se je zasvetilo kakor samo sonce.

 

ubožec, ampak tvoje oči so lepe. Poglej mi naravnost v

 

Peter je zardel, ali pogledal je bistro s široko odprtimi

blestečimi očmi.

 

 

Zunaj je zarezalo z nožem po steklu in Peter je ostal

ko se mu je ozrl v obraz s široko odprtimi blestečimi

očmi:

 

Gospodinja je nosila kosilo na mizo, gospodar je sedel

gospodinji se je že poznala zabrekla žila na čelu.

 

 

 

 

Peter je strahoma odložil žlico.

 

{{prelom strani}}

Peter se je ozrl na Olgo in bilo mu je dobro. Ali opazil

veseli in da se veselo svetijo lepe bele hiše.

 

mladim obrazom, ti lažnivec po rojstvu? Kaj pa ti med

 

 

Ali bil je otožen in osramočen, zakaj čutil je, da samo

vzdigal pogled od ponve.

 

 

 

 

 

te hiše, o Peter, ne kosijo nikoli opoldne. Ne morda, da

bi trpeli pomanjkanje, temveč samo zaradi protesta

Ali si že videl kdaj človeka, ki je kosil šele ob treh

popoldne v takile ponvi in na takemle ognjišču pražene

 

 

In tvojega življenja žalostna usoda te je pripeljala

 

Postavil je ponev na rob ognjišča; cvrlo se je tam še

in zamazanih knjig.

 

 

Ponudil mu je nizek zaboj in Peter je sedel.

 

imena nihče drugi od mene. Celo mojemu očetu je bilo

ime Martin. Ako boš dalj časa občeval z mano, se boš

duši in na telesu ... Zdaj sva pokosila in tako zbogom,

Peter Novljan. Po kosilu {{prelom strani}} rad malo zaspim in kadar spim,

 

Peter je šel in je nadaljeval svojo pot. Dolgi in tihi so

pragu.

 

 

Peter se je prestrašil, ali stal je kakor vkovan.

 

 

 

Peter je ostal v izbi in je zaprl duri.

 

 

bilo. Starec je zakašljal; govoril je nerazločno, z osornim,

 

 

Navadno oboje hkrati. Kdor pride, je izgubljen. In drugi

tako ne pride, kakor tisti, ki je bil izgubljen že ob rojstvu.

 

 

eden, ki študirajo in ki torej nikoli nič ne dosežejo.

Tako je bil pameten in vsega duha poln, da se ga je prijela

za pet lepih dišečih mandeljnov sva stavila, Bog vedi

zakaj za pet mandeljnov. In še tisti večer je potrkal na

 

Starec je zakašljal in se je obrnil v steno, Peter pa je šel

strani, kakor žarki iz gloriole. Bilo je svetlejše, Peter pa

ni vedel, odkod je prihajala tista bleda, jetična svetloba.

 

Tako je šel, koridorju pa ni bilo konca. Stopil je in bi

bilo mahoma konec in Peter se je začudil, ko je stal na

istem mestu, odkoder se je bil napotil.

 

ali pa k sosedu, ki ga ni doma in ležem na {{prelom strani}} tla. Čemu

 

Stopil je urneje, šel je mimo vseh duri, odprte pa niso

bile nobene.

 

 

Poskušal je, ali kljuka se ni vdala; kolikor daleč je tekel

Postal je in je pomislil.

 

prišel dol

Koraki so se oglasili od nekod, ali odzgoraj ali odzdolaj,

nekdo je govoril zelo naglas in se je smejal, bližalo se

je še dolgo po mostovžih, nato je utihnilo.

 

 

Truden je bil in zaspan, srce pa mu je bilo mirno.

vsem telesu, trepalnice so mu bile težke.

 

Velika je pač hiša in dolgi so mostovži — Bog vedi, če

jim morda še konca ni in se razprostirajo prav do tiste

pokrajine, kjer se pomika po blatu neroden voz in ne

{{prelom strani}}

Nerodno mu je bilo sloneti, spustil se je polagoma ob

oblila vsega sladka toplota.

 

Mostovži, stopnice, vsekrižem ... In zakaj bi človek

na čelo.

 

prebral si ni, gorko mu je bilo in prijetno, a ni se hotel

geniti.

švignila preko lepega obraza, preko belih rok in zableščale so se široko odprte, sanjajoče oči.

 

 

Jurčič ... Tudi jaz sem že videl tisto pot, ki vodi na

graščino. Lepa bela je sredi zelenega gozdiča ... jaz

 

 

 

 

 

 

Olga se je zasmejala.

 

 

 

{{prelom strani}}

 

Govoril je s tako globokim, resnim glasom, da se je

od toplote, ki je kipela iz peči.

 

 

Zasmejala se je in se je sklonila ter ga pobožala z dlanjo

po obrazu. Peter se je umeknil in sram ga je bilo.

 

 

Peter se je ozrl nanjo boječe z vlažnimi očmi, nato je

in so se svetili, kakor v rdečem ognju.

 

 

<poem>

Vzdignila je glavo, njene oči so bile velike in resne.

 

 

Ali nato ga je prijela z obema rokama za lica, vzdignila

Olga mu je položila roke na rame.

 

 

Vstal je kakor v sanjah, ozrl se je po sobi, nato je pobegnil

odprte.

 

dolgočasne in zlagane šolske knjige, molitvenike in razuzdane

povesti, Andrejčkovega Jožeta in nemške klasike,

jim gredi! Suha jim je duša in če si žejen, ne omočiš

si ustnic pri njih ... Čez plotove, prijatelj, in čez jarke,

 

Mraz je bilo v izbi, bolj mraz nego na mostovžu. Vso

Olga pa mu je odtegnila roko.

 

 

Glas mu je bil hripav, prisiljeno vesel.

{{prelom strani}}

Peter se je ozrl na Olgo.

 

In tudi njen glas je bil prisiljeno miren in žalosten je

Študent je zavil v stran, gazil je izcela.

 

 

 

Smejala sta se, obsipavala se zbliza z mokrim snegom

nenadoma postal, vrgel je kepo na tla ter si privihal ovratnik.

 

In šel je z urnimi koraki po razhojeni poti, glavo sklonjeno,

roke v suknji. Peter je hitel za njim.

in prinesla jima je vina.

 

 

Peter mu je pogledal v obraz in se je čudil.

 

zasmejalo naglas z nelepim rezkim smehom in se je

vrnilo v kuhinjo.

Študent je naslonil oba komolca na mizo in je skril

čelo v dlani. Govoril je, ne da bi se ozrl na Petra.

zahajaj, Mrva je pameten človek! ... Zakaj pa si nisi

 

Petru je bilo hudo; videl je, da se mu je bil prijatelj

zmerom bolj oči.

 

nič. Samo par duhovitih misli je njegovih; gloje jih in

jih bo glodal do smrti. Drugače pa je kakor tale miza, še

manj; ne sebi ni potreben, niti drugemu nikomur ...

No, kaj bi, nič se ne jezim nanj ... saj ni treba, da bi

 

Peter se je stresel; tudi njemu je bilo težko in žalostno.

razumeš. Ali če bi tebe ne bilo tukaj, bi jih pripovedoval

tejle mizi, ali pa svetilki, ki dremlje tam nad nama ...

Mislil sem že, da je pri kraju s tistim ničvrednim divjaštvom, ko misli človek, da je več nego človek, pa je komaj

pes. Zastudili so se mi že bili tisti ljudje, oholi, častiželjni

 

Študent Pavel je vzdignil sunkoma glavo ter je podrgnil

resno. Strnil je bil obrvi in stisnil ustnice. Pavel pa je govoril

bolj počasi in tiše, kakor da bi se razgovarjal sam

s seboj.

 

ljudje. Da bi se vrinil v družbo. Kaj nisem sposoben?

Ako se premerim natanko in pošteno od glave do nog,

vidim, da nisem manjši nego so povprečno ljudje tam

zunaj ... Ali Bog vedi, kaj je, kar me drži za roko in me

 

Nasmehnil se je kakor otrok.

 

 

Petru je zatrepetalo srce, kakor da bi bil ugledal nekaj

lepega in veselega.

 

sem; ko bi se zatajil, bi ne bil več jaz in bi ne bil torej

{{prelom strani}}

Peter je zapazil, kako so se prijatelju oči meglile;

rdeče pege so se prikazovale na licih in ustnice so kipele.

 

ob moji cesti in če bi se ga bil ognil, bi bil zašel na

 

 

bil zaletel, da me je zdaj sram. Kaj pa bi bil jaz z njo? ...

 

Smehljal se je prisiljeno in je vzdigal kozarec.

 

 

to je nekaj vredno, da sem sposoben za tako ljubezen ... Ali kako neumno, neumno se je to zgodilo! Poslušaj,

Peter, ali pa ne poslušaj! ... Saj me je imela rada ...

pa sem bil pijan, in ko sem bil pijan, sem pokleknil prednjo,

sredi sobe, in sem govoril na tak način, kakor pač

srečen na svoji poti; nečastna ni in tudi nepoštena ne,

toda gorje mu, ki bi se mi pridružil ... Sam Bog ve, da

 

Zmerom bolj hitro in nerazumljivo je govoril; gledal

obraz se mu je zdel starikav in izkušen.

 

tole lepo pesem, ki sem jo oni dan zložil ... ali

{{prelom strani}}

Popisan je bil ves zapisnik, platnice so bile ogoljene

lica, so se svetile oči v ponočni motni luči.

 

vozu. Miru nima ne moje telo in ne moja duša ... In

zato, Peter, ne morem tja dol, tja dol v življenje, ne znam

bila ona. Na ulicah sem jo srečaval, če sem se ozrl gor,

je slonela na balkonu, če sem romal po samotni cesti, se

 

Petru se je vrtelo pred očmi, počasi se je pomikal kozarec

mu je bilo, rad bi bil sedel tako vso lepo večnost.

 

sem se rodil, sem ugledal smrt ... Pa sem tudi videl

Olgo že zdavnaj, nekoč ko smo se vozili po blatni cesti

in se je odprlo tam okno ... In tudi prej sem jo videl —

Bog vedi kdaj in Bog vedi kje ... tako ljubezniva roka

 

Pavla pa je obšla čudna mehkoba; prestrašil se je in je

prijel Petra za obe roke.

 

slabotne tvoje roke ... tako hitro bi se pogubil! ... Ne

smeš nič misliti na take reči, ne smeš nič sanjati ... Slabo

ti pokaže tista pota; samo Mrve ne vprašaj in tudi

mene ne! Zakaj hodiva midva po drugih potih, to je čisto

 

Skozi duri se je ozrla rdeča glava, mlade in predrzne

{{prelom strani}}

Peter je gledal s širokim pogledom, kakor v megli je

dlanjo.

 

pa videl! Saj si otrok! ... Veš kaj, lani sem bil na Dunaju ... samo za en teden, ker nisem imel več denarja ...

in ko sem bil v Pratru, me je povabila dvanajstletna

punčka, da bi jo spremljal. Jaz sem hudoben človek, ali

 

Miza se je sunkoma okrenila, tudi stene so bile nenadoma

glavo, od čela dol mu je tekel pot.

 

postopači ... Toda pomisli, izločeni so že otroci!

Zdravi so bili rojeni, vsa prst je bila tam in ves sok, kolikor

malo! Pomisli, katerih čednosti je potreba, da človek

ni izločen, da ne stoji nenadoma poleg ceste, in vedel

 

Peter je poslušal pazljivo, gledal je z velikimi, izbuljenimi

več.

 

predolgo živeli in da smo se preveč učili. Ko bi bili malo

bolj mladi in malo bolj neumni, bi bilo na svetu vse prav

mleko sesal ... Vse je že pripravljeno, o Peter Novljan,

miza je že pogrnjena novi družbi ... ali gostov ni, obotavljajo

 

Peter je počasi okrenil glavo, zakaj spet se je bil prikazal

z roko.

 

zapojva eno. Zapojva nalašč:

 

<poem>

</poem>

 

so se orosile oči.

 

malo rada, čisto na tihem, da komaj sama ve. Ne

smej se nikar, pusti mi to lepo misel! ... Tako tudi mislim

zmerom v svojem srcu, da se sprijaznim z življenjem ... in tedaj mu darujem v zahvalo veliko več, nego

 

Zamežikal je s kalnimi očmi in se nasmehnil.

takim nikoli, kakor je tam ... to je samo življenja laž ... hudoben in smešen monstrum, ki je uzurpiral zlati

 

Udaril je po mizi, na obrazu, od oči dol, pa se mu je

starec je bil.

 

 

Namočil je robec ter se obrisal po sencih in po čelu.

meni, vrgel bi te po stopnicah! Kaj ti je bilo treba posluš

 

Noč je bila zunaj, ena sama svetilka je gorela na prostranem

čakal, toda nič se ni zgenilo.

 

 

In Pavel je udaril s pestjo po durih.

glasovi, nato je bilo tiho.

 

Ne trkaj več, le z mano pojdi! Zavijem te toplo, pa ležeš

 

Romala sta počasi po mostovžih in stopnicah. Peter

se je spotikal in je pokimaval z glavo — bilo mu je nenadoma,

da hodi po čisto neznanih krajih, po neskončnih

 

 

Prižgal je vžigalico in se je ozrl naokoli — stala sta na

luči, mostovži so vodili na vse strani.

 

 

Peter se je tresel od mraza in tudi strah ga je bilo. Ne

so čudno šklepetale ...

 

 

Peter je bil zavil na levo, naslonil se je ob zid in se je

polagoma spuščal na tla.

 

 

 

Prijel ga je za roko in Peter je omahoval dalje.

 

 

Študent Pavel se je bil opotekel, zadel se je ob nekaj

 

<poem>

Vse svoje vdane želje, Olga,

</poem>

 

gležnjev mu je segal gorki prah; šel je in lačen je bil.

Tako je ugledal tam, kako so plezali fantje na strmo lestev,

 

lestvi in je sedel na zgorenji klin, prav ob robu strehe.

Pod njim so sedeli tovariši v strmi vrsti in tudi nad njim

života s koleni. Tako so začeli. Urno je prihajala gor prva

opeka, enakomerno so se sklanjali životi, so se vzdigale

mislil, kakor perče jo je vzdignil do glave in oni za njim

se je sklonil ter jo je sprejel. Vesela in prešerna je bila

družba; od zdolaj pa do vrha strehe smeh in razposajenost.

In človek v apnasti obleki, ki je stal spodaj, je priganjal

glasom, nič hudega si pač ni mislil zraven. Njegovo

opravilo je bilo priganjati in zato je priganjal. Samo da

se ni mogel z rokami, ker jih je spuščal in vzdigal neprestano

in tudi roke so bile vse prašne. Neprijetno je

Ko se je spomnil nanje, je začel {{prelom strani}} računiti, kaj bi

sočne, da jih posreblje človek lahko samo z ustnicami

prav do koščice. Ali pa vipavskih fig, tistih velikih črnih

zdaj malo, obrisal si oči. Vzdignil je glavo in si pomel oči

z obema rokama:, in roke so bile zdaj čisto mokre od

z opeko, ki jo je bil del na glavo. In tudi oni nad njim

je zaklical in ga je narahlo sunil s kolenom. Hitro se je

pa je zapazil, da je bilo kolo nekje obtičalo in ozrl se

je precej na Petra, kakor da bi drugega nikogar ne bilo

 

toda nerodno se je bilo tako enakomerno sklanjati in

iztegati in vzdigati roke. Zdelo se mu je, da so roke premalo

Da bi bili vsaj krajci malo širši, zakrili bi mu

morda sonce; ali bili so tako ozki in tako čudno zavihani, da so bile oči v senci le tedaj, če je nagnil glavo prav

 

Ali domislil se je sočnih breskev in že je komaj spet

njem dišeča pečenka, tudi kos belega kruha je položil

zraven. Nato je vzel Petra med kolena in ga je gladil po

o daljnih mestih, o velikih hišah in belih cestah,

o kočiji in konjih, o sreči, ki čaka tam za goro in je že blizu. Tako se je zgodilo časih. Da bi že konec bil; težka je

razposajenost se je izpremenila v sovražno, leno zlobo.

 

 

apnasti človek tam doli ni bil več dobrovoljen; brisal si

je čelo z velikim modrim robcem in je kričal hripavo.

v teh mislih; blede in dolgočasne so bile in so precej

izginile. Preveč težke so bile roke in ustnice preveč suhe

Tam za hišo, na travniku, je velik oreh in tja v senco

bi legel ... Ugledal ga je človek spodaj in je zakričal

počival s sključenim životom. Zdrznil se je in je vzdignil

roke do glave. Ali bilo je prepozno. Že so se ozrli nanj

zaskelel prvikrat prah v očeh in v ustih, se mu je zazdelo,

da je bil zašel med sovražne ljudi, ki so čakali samo

mu tako sovražni. Prav tako je bil oblečen kakor vsi drugi,

prav tako lačen in ubog; tudi drugi so bili vmes, ki so

mu je mati nekoč ob belem dnevu omahovala po vasi in

pela brezbožne kvante; še pogledali ga niso. In razumno

misli, zaradi misli me sovražijo, morda se mi vidijo iz

in da bi minile vse skrbi in misli. Toda ko se je zravnal,

ga je zabolelo v ramah in na hrbtu, tudi skorja na obrazu

Saj je vzdignil roke do glave, pa bi bil vzel! In oni spredaj

mu je pomolil opeko, držal je mirno, a nato je mahoma krenil, tako da je prijel Peter samo z eno roko in

 

 

jih je že padlo, trideset najmanj in ne besede! Ko bi le

vedel, kaj sem jim napravil! — Ne bil bi smel mednje, ko

bi že minilo vse in da bi že bil večer! — Sonce pa je stalo

na istem mestu in še večje je bilo; od vzhoda do zahoda

mučil zastonj? Dvajset krajcarjev je nekaj denarja in če

 

— Skorja pa se mu je bila napravila ne samo po

obrazu, temveč že po vsem telesu. Tako je bilo, kakor da

bi nekdo drugi jemal in podajal, on sam pa bi bil skrit

bilo, da je sonce polagoma bledelo. Zmerom še je bilo

tam, toda bledelo je, skoro bi se lahko ozrl naravnost

tiste debele in težke skorje, ki se je bila napravila na

obrazu in po vsem telesu; kakor skozi platno so gledale

je bil roke lepo v naročje in je gledal naravnost v

sem bil prišel in čemu zdaj sedim tukaj, tako visoko na

 

so gledali name? Zakaj me ne puste pri miru? Delal

bi bil, kakor delajo vsi ... ali tako ... Zapazili so pač

so se roke in so se spuščale in tako so se vračale sanje,

čudne podobe ... Tam se sveti nebo, tam daleč na obzorju;

po gladkem kamnu, veselo rezgečeta belca. In odprlo se

je okno tam zgoraj, prikazal se je obraz, bel smehljajoč

padal, roke so se iztegale po njem ...

 

z nogo ob korenino, zaskelelo ga je in ko je postal in

nagnil trudoma glavo, je videl, da mu je zakrvavel prst

kruha bi mi bila lehko dala na pot, ali omara je zmerom

zaklenjena, pa so notri celi hlebci! Še beračem ne da nič,

počasi, počasi se vleče pot; in gozd ni nič več hladen in

nič več ne šumi; tiha in neprijazna stoje tam visoka debla.

Privzdignil je butaro z obema rokama, nagubal je

vem, da bi lehko kuhala štruklje in pekla pogače, vsi

pravijo ... Bog vedi, zakaj sem prišel k njej, rajši bi kam

gozda kraj, ko ga neče biti? Bolje je, da se odpočijem v

komaj mu je prišla misel, je vrgel {{prelom strani}} butaro na tla in svitek

na njo; snel je klobuk, lasje pa so bili mokri in so se lepili

na čelu. Sedel je poleg butare in je sedel sključen,

Morda še opoldne ne pridem in teta bo kakor ... Čemu

nezadovoljnosti in grenkobe. Vstal je in se je ozrl na

nenadoma, ob lepem jutru, ko je trava še rosna. Šel bi

 

Tako je bil šel nekoč, toda vrnil se je in jokal se je ves

da bi bil še dalje, onstran tiste gore, ki se vzdiga kraj

neba kakor siv oblak! — Zadel je butaro in se napotil.

ped bom že še preromal; nikoli še nisem ostal na cesti,

 

— In stopal je krepko, dasi je šlo strmo navzdol in so

ga noge bolele v kolenih. Cesta je bila vsa razgrapana,

razpokana; zdaj se je pogreznila noga v grapo, zdaj se je

vstal, tako neresnična je bila tista kljubovalnost in tako

hitro je izginila. Ko bi bila kakšna steza ob cesti, ali tam

narahlo zamajali in potem zmerom dalje, po bližnjici

preko laza, s težkimi enakomernimi koraki; in butara se

kadar je prišel zvečer domov in je prinesel pečenke in

belega kruha ... Nedelja je bila takrat vsaj, zdaj pa ni

več nedelje ... Dolga je še pot ... kakor da bi samo

počasi mencal z nogami, kakor da bi zelje tlačil — nikamor

mudi, kaj bi doma? Saj je boljše tukaj nego doma, nič

na tla, toda hipoma jo je zgrabil z obema rokama

zdaj postajal? Zdaj le brž dalje! Kosilo je že morda napravljeno,

teta čaka ... In kaj poreče, ko me tako dolgo

le zategadelj, ker so bile prelahke in pretenke in ker se

je butara nagibala zdaj naprej, zdaj nazaj. Še čutil ni

peskom in kamenjem, se je odpočil. Legel je na trebuh

in srebal z ustnicami mrzlo vodo. Ko se je napil, je sedel

genil ni, da bi odvezal; počival je sključen, roke na kolenih

kakor starec in tudi tako upognjen je stal kakor starec.

 

Sovražil jo je in bal se je je, toda zadevati jo je moral

in nositi kakor otroka, ko je bila težja in večja od njega ...

se, poberi, Peter! ... O Bog, samo da bi že prišel do

se mu je zdelo, da je samo kakšnih dvajset korakov še do

roko, samo za malo časa toda butara je takoj čutila, da

se je roka naskrivoma odtegnila in začela se je zibati,

majati. Hudobna je bila, Petru se je zazdelo, da je slišal

kjer so bele hiše in široke gladke ceste; na hišah pa

si malo ... Tam, glej, gre človek, ali čuden človek je —

da bi zaspal, je še videl, kako se je tam ob ovinku, po beli

cesti, pripeljala kočija, kakršne še nikoli ni bilo v teh krajih;

čisto blizu, tako da bi se ga bil lehko doteknil z roko.

 

 

On pa ni nič odgovoril, ker se je bal, da bi nenadoma

obrobljene.

{{prelom strani}}

Stopil je k postelji, Peter je malo vzdignil glavo, vino

pa se je razlivalo po zglavju, zato ker se je študentu tresla

roka.

 

od vročega kozarca in je za mahnil z roko.

 

 

 

Lepo so cvenketali v sobi kozarci. Peter je poslušal in

trepalnicami in spoznal je precej tisti beli obraz.

 

se ... Lepo gnezdo si napraviva, lepo boš spančkala,

 

 

Sklonil se je nizko k njej, črn človek je bil, tudi oči njegove

Narahlo se mu je odtegnila Olga in si popravila lase.

 

 

 

Olga je stopila proti durim.

 

{{prelom strani}}

In skozi špranjo med trepalnicami je videl Peter njen

Prišla je Olga in je stopila k postelji.

 

 

 

Stala je korak od postelje, ni stopila bliže, tudi smehljala

se ni.

 

 

 

— Glej, zardela je! — je pomislil Peter in ves se je tresel.

 

 

 

Strnila je obrvi in mu je pogledala z velikim pogledom

naravnost v oči, nato je šla.

 

 

Tako je mislil in je bil zelo žalosten ob tisti uri.

 

do konca! ... Hitro bo treba zdaj vstati, brž oditi! ...

In sanje so bile morda samo tista pusta {{prelom strani}} pokrajina in tisti

voz, ki se je pomikal po blatni cesti, pod tako težkim in

sivim nebom, in ki se je pokrajina sama pomikala z

 

Rad bi se bil napravil, mudilo se mu je. Zakaj dolga,

je tudi voznik Luka, ki je sedel na vozu.

 

 

Prestrašil se je, vrgel je odejo raz sebe in je skočil s

 

Imel pa je Peter takrat trinajst let.

oproščenja.

 

nikar se ne jezite name v svojem srcu, ker sem pijan.

 

Zmerom se je spominjal Peter tistega večera; ni pozabil

veselje.

 

 

Toda vzdignil se je in je sedel, poslušal je s sključenim

mu je zazdelo, da je spoznal glas, razumel besedo.

 

 

Vstal je in se je opravil, toda ni si upal na mostovž.

žalosten.

 

kaj prinesel, ki je tudi zraven. Pa so vsi pozabili

in da bi prišla k njemu Olga sama, v roki krožnik in kozarec.

 

 

Ali precej ga je bilo sram te misli — ne maral bi, da bi

njene roke ...

 

 

Prelepa je bila misel in ves se je stresel, ko so se doli

 

Sveča je dogorevala, večji in nemirnejši je bil plamen.

meni, ko je tam tako vesela! In kako bi se mogla spomniti

name, ko tako glasno zvenče kozarci in ko se tako

Ugledal je svečo in prestrašil se je; groza ga je bilo

teme ob tem času. Legel je in se je odel preko glave, da

je bile polne.

 

misel mu je bila še tako tuja, da je niti {{prelom strani}} zelo žalosten ni

sonce sije, pisani vrtovi so tam in prostrani zeleni travniki,

bele hiše stoje tam, in ko bi šel mimo tiste hiše, bi

se morda odprlo okno in prikazal bi se njen obraz, njeni

lasje bi se zasvetili ... Če bi se pač nasmejala, če bi

 

In ko je zatiskal trepalnice, da bi zaspal, se je spomnil

razločeval pijane glasove.

 

Hladno je bilo v izbi, Petru pa je bilo vroče, obrisal si je

z rjuho čelo in lica.

 

 

Stopil je k oknu; noč pa je bila zunaj, le tupatam se je

sklanjal k njemu.

 

 

Vzdignil se je v postelji in je nalahko iztegnil roko, da

da je čutil toploto vroče polti.

 

ti vesel ob moji svatbi! ... Vsi so pozabili nate, jaz pa

 

Pokleknila je zraven blazine in je položila na tla kozarec

 

Peter je čutil v grozi, kako se mu je nekaj silnega vzdigalo

nemirna luč.

 

 

Pogledala mu je v oči s smehljajočim pogledom in

na ustnicah samo od prejšnjega, ki je bil še lepši in še

bolj ljubezniv. To je čutil in bilo mu je, da bi pobegnil v

 

Vstala je, bela obleka je zašumela. Peter pa je klečal v

Na pragu pa ji je prišel nasproti študent Pavel in je

pokleknil na pragu ter govoril s težkim jezikom čudne in

name, če bi se me kdaj slučajno domislili ... Čisto prav

ste imeli in nič vam ne zamerim, jaz bi vam ne napravil

žival, kakor sem bil! ... Oprostite mi, lepo vas prosim ... ampak potrebno je bilo, da sem ljubil tako lepo

ženo in da mi je pokazala ogledalo! ... Nikoli bi se drugače

široko, klečal je pred njo in jo je držal za obe roke, in če

je hotela stran, je ni izpustil, temveč potegnil jo je še bliže

kdo pazljivo ozrl nanj. Zavil je brž v drugo ulico ter pospešil korake.

 

 

Prišel je o mraku domov in je postal na pragu. Gospodar

mu je prišel naproti.

 

 

Peter je molčal, noge so se mu tresle.

 

 

 

Peter se je oddehnil.

 

 

Oddehnil se je in se je čudil. Domislil se je šele zdaj,

da že dolgo časa ni bil v šoli in da je bil čisto pozabil nanjo.

{{prelom strani}}

 

Peter je ugledal čisto blizu pred sabo rdeč in pijan

je najprej na kolena in nato je nenadoma ležal na tleh.

 

se je po tleh in je gledal samo toliko, da bi ne zadel z

glavo ob posteljo ali ob steno. Kadar je sunil gospodar

vzdignil na kolena. Toda zabolelo ga je že v glavi in zableščalo se mu je, po čelu dol mu je zacurljalo.

 

pa je nehal. Tedaj je prišla v sobo še gospodinja in kričala

sta obadva; Peter pa je vstal in je šel v izbo ter si je tam

obrisal obraz in tudi roke, ki so bile vse krvave.

 

 

Držal je v roki razbito ogledalce in je gledal pazljivo.

in sram ga je bilo.

 

 

Legel je na posteljo, roke pod glavo — in hitro sta bila

polt ...

 

{{prelom strani}}

Prej bled in mrzel, mu je gorel zdaj

in razmršeni fantovski kodri so uhajali na čelo.

 

 

In Petru je zarezala v srce velika bolečina, tako da

moškimi koraki in kako je naposled izginil v senci.

 

Ves star je bil in truden, ko je nadaljeval svojo pot.

 

pred Bogom:

 

{{prelom strani}}

Ali Peter je vedel, kako blizu je bil hudobni duh, kako

je časih narahlo zašuštelo ...

 

 

In je vstal in je šel, s trudnimi koraki, glavo upognjeno,

 

Ko se je vračal po polutemni ulici, mu je prišla lepa

misel, ki jo je poznal že oddavna in ki se je ukvarjal z njo

je šel, ki je šumela zamolklo.

 

 

Postal je in se je počasi pokrižal, toda noga se ni genila;

stal je in je gledal v valove, ki so hiteli brez počitka.

 

Trudni so morda že, ustavili bi se radi samolastno, ali

bi se odpočil. Zelo je bil že truden in zelo žalostno je bilo

njegovo srce. Zunaj je bil mraz in sneg in Peter si je tedaj

{{prelom strani}}

Mahoma mu je bila prišla tista lepa misel in nič se ni

doteknil.

 

mislil, ali bal se je že, da bi ga smrt ne hotela. Naslonil

se je ob plot in je gledal, kako so mirno svetile na nebu

je izpreletel prijeten hlad po hrbtu, po nogah.

 

 

Peter se je pokrižal in nato je sklenil rolke, da bi molil.

Toda besede mu niso mogle na jezik, misli ne v srce.

 

 

In obšla ga je malodušnost; na plot se je naslonil in je

bledele, vsa luč jim je bila ugasnila.

 

noči in burje.

 

bi bil zdajle ves vesel in bi šel samo tod mimo in bi mi

zapihal ta rahli veter v lica, precej bi se mi doteknila

 

Stopil je na plot in se je vrnil v izbo; odel se je do čela

dalje, zmerom dalje.

 

 

Spodaj so hiteli valovi, oblaki so hiteli po nebu, brez

vstajale misli, so mu rdela lica.

 

 

In takoj jo je ugledal, ko je stala zjutraj pred ogledalom

sklonil je glavo globoko in skril obraz v dlani.

 

 

== VI. ==

ga vse ljubile.

 

bilo. Stopil je v Pavlovo izbo, ki je bila tiha in prazna;

sedel je na zaboj sredi izbe in je oprl glavo ob stisnjene

pesti.

{{prelom strani}}

 

jaz bi šel s teboj, malo bi te vsaj spremil, toda glej, skočil

mu je pogledal Peter v obraz in se je natihoma nasmehnil.

 

 

Pavla pa je bilo sram, zardel je in se je obrnil v stran.

si se rodil! Samo enkrat si se bil ozrl na nebo, ko so jezdili

tam sivi jezdeci, pa so se ti oči upijanile ... O blagor

 

 

Sočutje mu je bilo pač dehnilo v dušo, Peter pa se je

nenadoma razžalostil.

 

 

Komaj se je bila vžgala dremotno, že je ugasnila želja,

Peter je vstal ter je odšel dalje po mostovžu.

 

Toda v mestu je že, vesel je, — kako bi pač mislil na to

 

Časih je pogladil z roko preko vlažne stene, po zaklenjenih

koraki in nič se ni bal.

 

kjer je bil tisti večer truden legel in zaspal.

{{prelom strani}}

ga našel! Toda zdaj me vodijo z blagohotno roko in tako

tedaj in se je tudi prav tako varno in počasi spustil ob

zidu na tla.

smehljal.

 

nasmehnil s prav tihim spoznanja polnim in razposajenim

nasmehom.

 

 

da prideš, ko si me tako prijazno posetil ter si jedel z

mano v ponvi pražene ledvice! Pavel se je izpridil, ti pa

če te sreča, ne poslušaj njenih besed, temveč glej samo

s kalnimi očmi na njene bele roke, na rokave, ki so tako

Peter mu je pogledal v obraz.

 

skoro bi se bil zasmejal naglas.

 

prihaja tvoja hvaležnost! ... In zdaj poženi, Peter, le

 

Ko se je odpočil Peter, je vstal in romal dalje; vse hodnike

Tako je pokleknil poleg kropilnika, globoko je sklonil

glavo in se je trkal na prsi.

 

Trkal se je na prsi, kesanja pa ni bilo v srcu nič in nič

bilo resnično? ...

 

 

Poklical ga je poluglasno izza kropilnika; še niže je

zagrinjala in je ugledal jasno nebo?

 

 

Zdaj je zaklical skoro naglas, rezko in osorno.

 

Peter je vstal in se je napotil. Ko je bil zunaj, so zvonili

je šel v sobo in je sedel za mizo poleg gospodarja.

 

je po mizi umazane papirje, kazal je z debelim

prstom in je računil. Peter ni slišal ničesar; gledal je,

in topo so gledale izbuljene oči.

 

in zazdelo se mu je nenadoma, da bi se nič ne čudil,

če bi hodile take živali po vseh štirih in bi lajale. Vesel je

človeka, ki bi šel mimo.

 

 

 

 

Nenadoma se je domislil Peter:

 

Ne da bi bil razumel in ne da bi računil, mu je prišla

me je in me je suval kakor mačka. naposled pa me še

 

To pa se je zgodilo tedaj, ko so ga poslali k čevljarju,

mestu, po drevoredih.

{{prelom strani}}

je in me je ostavila čisto samega; do veselja ji je bilo in

 

Šel je preko sobe in se je mimogrede ozrl proti ogledalu.

otroka, in ga je poljubila na ustnice.

 

 

Gospodinja je sedela za pečjo in si je kuhala kavo na

špiritu.

 

 

Stal je pred durmi, nato je odšel molče.

 

In zdaj zbogom, ti samotna velika hiša, mrtvašnica živih,

zavetišče umirajočih! Zbogom vi otožni hodniki,

pred njo, blaten in ubog popotnik, zato je stopal varno,

zdaj po tej zdaj po oni strani ceste, kjer je bila bolj trdna

 

In vsa pokrajina je bila taka in tako je bilo tudi nebo,

vanje.

 

 

Ni bil vesel misli, da bi ostal ponoči sredi te prostrane

buča je stalo tam na cesti v megli.

 

 

Zgrozil se je precej nad to mislijo; ne hotel bi gor, strah

prezgodaj ne utrudil, da bi ne prišel tja ves zmučen, bolan

in blaten. Deževalo je močneje in krajci klobuka so

Če bi ga ugledala z balkona, bi se mu pač naglas zasmejala.

 

 

Povesil bi glavo in bi nič ne odgovoril; samo polkleknil

njen obraz, ki bi se sklanjal tam.

 

 

mizo! Rumene pogače imam zate in vina, tudi

belo posteljico imaš tam v izbi! Saj sem vedela, da prideš,

 

In bi prišla dol, na pragu bi mu prišla naproti, vsa bela

in zato je bil žalosten.

 

 

In nič ni bil pomislil, kam bi se obrnil, na katero stran

ga ne potisne na kolena.

 

 

Peter je zaklical v samoto in iz samote se je oglasilo,

zasmejalo se je pač, da, prijelo ga je za ramo.

{{prelom strani}}

 

Stopil je hitro in se je skoro opotekel ...

blato, da se ni opiral ob roko vodnikovo.

 

 

Nič ni bilo več moškega na njegovem obrazu, jokal je

kakor otrok in tudi strah ga je bilo.

 

boš imel vsega dovolj; že je dom pripravljen, tudi balkon

je nad vratmi, lep zelen balkon, križi v ograji pa so pozlačeni;

tudi miza je že pogrnjena, da boš pil in jedel in

 

 

Potolažen je bil že malo, ali še zmerom je poihteval,

kakor otrok, ki je jokal in ugleda pisane bonbone.

je oblečena in vesel je njen obraz. Na pragu ti pride naproti

in tam ji boš poljubil roke, doteknil se boš njene

bele roke z ustnicami in s čelom in z lici. Ona pa te bo

pobožala, pogladila po laseh, kakor te še nikoli nihče ni

 

Zaupno se je opiral ob njegovo roko in je šel. S ceste

je gledalo jasno nebo.

 

 

je oprezno; do gležnjev mu je segala rumena voda,

segala mu je do kolen.

 

Zibalo se je nebo, čudovito se je odpirala silna kupola

in tudi vsa zemlja se je zazibala v tečaju.

čisto k njemu se je sklonil in resničen je bil.

 

 

Iztegnil je roke in je stopal dalje ...