Glagoljaš Štipko: Razlika med redakcijama

| naslov = {{mp|naslov|Glagoljaš Štipko}}:.<br />povestPovest iz 13. stoletja.

<p align="right"><small>''Zahn, Cod. Fris. Nr. 241, l. 44—55, odd. »Liber„Liber praedialis in Marchia«Marchia“.''</small></p>

::: <small>Zakonik »Saško„Saško ogledalo«ogledalo“ obsega nekaj stavkov, ki so vsekako polni protislovij in nespametni ali se celo upirajo naravnemu pravu.</small>

»Nikoli„Nikoli! Preje se obrne potok Radulja, kakor obrnem jaz. Filipu gre pravica, Otokarju palica!«“

Prostorna lesena hiša je imela več pivcev. Ob mizi pri vratih je sedelo nekaj kmetov, pri mizici v kotu pa sta sedela krčmar Libenštajnar in domači vikar »oče„oče Štipko«Štipko“. Vsi so osupnili, ko zagledajo pri oknu čreteškega gospoda. Krčmar hitro steče iz hiše, pozdravi viteza z globokim poklonom in prime konja {{prelom strani}} za povodce, da ga spravi v hlev. Vitez pa prirožlja skozi vežo v hišo. Kmetje ga spoštljivo pozdravijo, oče Štipko pa mu hiti nasproti in mu poda svojo desnico.

»Dobro„Dobro vince in dosti pivcev, kaj ne Libenštajnar?«“ začne vitez.

»Že„Že gre, že, milostivi gospod, pa le počasi, ker imam veliko družino, pa premalo zemlje.«“

»Zemlje„Zemlje dovolj, obdelane in neobdelane,«“ odgovori vitez in potegne iz majolke.

»Ta„Ta-le Mate iz Hrastja ima lepo njivo poleg moje za vasjo. Pa bi jo prodal, toda ne sme je, ker je Sloven. Sloveni pa ne smejo prodajati svoje zemlje, samo mi Bavarci in Karantanci,«“ nadaljuje krčmar.

»Čegav„Čegav podanik pa je Mate?«“

»Brizinskih„Brizinskih škofov.«“

»To„To ni nemogoče,«“ odvrne spet Čreteški, »saj„saj veš, da je travnik v Zalogu tudi moja last, pa prej je bila last škofova.«“

»Zakaj„Zakaj si zamišljen, oče Štipko?«“

»Gospodine„Gospodine, glej da ne delaš krivice,«“ odvrne zagrajski vikar.

»Ne„Ne skrbi za-me, oče Štipko! Veš, jaz sem bil mnogo let vazal češkega kralja Otokarja, in tam gori v Pragi smo se učili tudi prava in tisti saksonski in {{prelom strani}} švabski zakonik sem dobro premlel. Zato nikar ne misli, da nimam vesti.«“

»Ali„Ali meni je pravil moj dobrotnik, moj župnik in naddijakon Tiberij v Beli cerkvi, da so papeži obsodili več poglavij saksonskega postavodajalca,«“ odvrne vikar.

»Le„Le nikar meni ne pravi tega, oče Štipko! Ti ne razumeš dosti o saksonskem zakoniku, ti si samo slišal nekaj o tem govoriti. V mladih letih si pasel koze po Gorjancih in ker si bil priden deček, te je župnik Tiberij vzel k sebi. Tisti pop v Gorjancih te je naučil brati glagolske črke in slovenske liturgije. Škof te je mazilil in tako si postal mašnik »glagoljaš«„glagoljaš“. Pa ne zameri: Teh študij nimaš kakor moj stric Nikola, ki je gotnobrdski vikar.«“

Vikarju je plalo srce pri vitezovih besedah. Potegnil je globoko iz majolke, se premagal in odgovoril mirno: »Seveda„Seveda si ti bolj učen kakor jaz, še učenejši je tvoj stric Nikola, pa tudi on ti ne bo drugače povedal kakor jaz, k večemu v drugačni obliki. Resnica božja pa le ostane ista.«“

»In„In ta resnica je, oče Štipko?«“

»Da„Da krivice ne sme nihče delati, tudi kralj ne.«“

»III„III. knjiga, člen 57, § 1. »saksonskega„saksonskega zrcala«zrcala“ govori: »Cesarja„Cesarja ne sme niti papež niti kdo drugi prokleti, kakor hitro je posvečen, izvzemši tri slučaje: ako je sumljiv krive vere, ako zavrže svojo pravo ženo ali cerkve podira.«“

»Ali„Ali ni res, Libenštajnar? Moj stric ima dovolj imetja od doma, ima lep vikarijat in mu je že svetokrižka župa zagotovljena, ta moj prijatelj Štipko pa nima drugega kakor da je posvečen na naslov brižinskih škofov in da pobira tista zrna okrog kmetov in tiste piščance okrog kmetic. To vendar ni pravica?«“

»Nikakor„Nikakor ne, milostivi gospod! Naš dobri oče Štipko zasluži kaj boljšega. In bode tudi sprejel, ako {{prelom strani}} mu jaz preskrbim boljšo nadarbino, kaj ne da, oče Štipko?«“

»Vsak„Vsak bodi s svojim stanom zadovoljen. Jaz se čutim čisto srečnega v zagrajski župniji in želim le, da bi duh sv. očeta Frančiška prodrl v vsako srce kristjanovo. Tri želje pa imam vendar-le, ki so mojemu srcu posebno prirastle, a ne vem, bodo-li izvedljive?«“

»Katere„Katere so neki te želje?«“

»Prva„Prva želja je, da bi ne bilo nobenega pogana več v zagrajski duhovniji, predno jaz umrjem. Druga želja je, da bi videl Asisi in bi bil deležen odpustkov Porcijunkule, cerkve blaženega očeta Frančiška, ki je umrl v duhu svetosti 1226. In tretja želja je, da bi se pridružil križarjem, da bi videl sveto deželo in da bi tam umrl za sv. vero Kristovo.«“

»Koliko„Koliko poganov pa je še po naših hribih?«“ popraša Libenštajnar, da bi pretrgal molk.

»So„So še, ali najbolj trdovratna je vdova Jela tam na Jelendolu,«“ odvrne vikar. »Ta„Ta ima največ veljave in če bi ta krenila in njeni dve hčeri, tedaj bi kmalu začeli krščevati.«“

»A„A Jela, to poznam dobro. Kupil sem že večkrat ovce od nje,«“ pristavi krčmar. »Gotnobrdski„Gotnobrdski Kočijan je njen brat.«“

»Pa„Pa ta je kristjan,«“ reče vikar.

»O„O, tega poznam dobro, še bolj pa njegovo hčer Nilo, ki je lepa kakor gorska vila.«“

»Libenštajnar„Libenštajnar, koliko sem dolžan? Moram iti po opravilih.«“

»Ti„Ti ne plačaš ničesar, oče Štipko! Bog te obvaruj!«“ reče vitez.

»Pa„Pa tudi vaju Bog blagoslovi!«“

»Tako„Tako so bile Frančišku Asiškemu pokorne divje živali,«“ premišljuje oče Štipko, korakajoč proti domu. »Pa„Pa on jih ni priklepal na verige kakor ta Libenštajnar.«“

Škocijanski mlinar Amalrik je bil njegov podložnik. Tega mlina se je po krivici polastil čreteški gospod. Ljudje so ga podarili cerkvi sv. Nikolaja na Otoku. Bil je nekak zadružni mlin, in vsi kmetje v bližini so imeli pravico do njega. Imeli so natančno postavo, po kateri so mleli. Od takrat in od te postave tudi prihaja pregovor: »Kdor„Kdor prej pride, prej melje.«“

»Amalrik„Amalrik, ali poznaš brodarja v Grotnem brdu?«“ popraša Čreteški.

»Kaj„Kaj bi ga ne poznal, Kocijana? To je brat tiste velike vdove na Jelendolu.«“

»In„In poznaš Kočijanovo hčer?«“

»Kaj„Kaj bi je ne, milosti vi gospod. Kolikokrat sem že pil v Kocijanovi gostilni. Prav dobra vina ima.«“

»Pa„Pa hči stanuje onkraj mosta; ali veš za hišo?«“

»Kaj„Kaj bi ne! Majhna hišica je, kakor tičnica. Pa tam je samo po noči. Po dnevu je takraj mosta, v gostilni.

»In„In kdo je še po noči v tisti tičnici?«“

»Kaj„Kaj bi ne vedel? Neka stara dekla je. On pa spi po navadi v brodarski hiši.«“

»Dobro„Dobro. Danes teden ob tej uri bodi pripravljen! V rimskem gradišču pri Stari vasi bodeta pripravljena konja. Hlapec te bo tam čakal. Jaz pa bom vaju čakal do polnoči v gradišču pri Zloganju. Drugo veš.«“

»Vse„Vse se zgodi, kaj bi se ne?«“

Središče Slovenske marke je bil takrat trg Gotnobrdo. Krka je pred sedemsto leti ubirala drugo strugo na sedanjem Otoku, in hiša pri hiši se je kopičila ob njenih bregovih. Kamenit most je vezal reko, in okrog hiš se je raztezal visok zid z dvojnimi vratmi. Proti severu so stala »karantanska«„karantanska“ vrata, proti jugu pa {{prelom strani}} »hrvaška«„hrvaška“. Ob obojnih vratih je slonel močan stolp, po zidovju so bile narejene široke odprtine in na šesterih vogalih so čepeli podolgovati pomoli kakor lastavičja gnezda.

Trg Gotnobrdo je stal na otoku, deloma tudi ob južnem obrežju Krke ter je bil last brižinskih škofov, v cerkvenem oziru pa je spadal, kakor vsa Slovenska marka, pod Oglej. Podaniki brižinski so bili Slovenci in Nemci (Bavarci in Karantanci). V Slovenski marki je bilo največ Slovencev, ki so bili koloni, Karantanci so smeli svojo zemljo tudi prodajati. Imeli so v Zagradu svojo župnijo, h kateri je spadalo 28 vasi, ki so zvečine sedanje vasi škocijanske fare. Škocijan je bil takrat še podružnica s kapelo sv. Magdalene. Fara je v 13. stoletju imela svoj sedež še v Beli cerkvi. Župnik Tiberij je bil 1l. 1269 ob enem naddijakon za vso Slovensko marko. Gotnobrdo je imelo svojega vikarja z dvema pomočnikoma. Vikar Nikolaj je bil sin Bertranda, čreteškega gospoda. Pa tudi podružnica sv. Tomaža v Zagradu je imela svojega vikarja — glagoljaša Štipka.

Trg Gotnobrdo je imel od 1l. 1251 tudi sodno oblast. Gotnobrdski sodniki so smeli soditi ubijalce, roparje, tatove, nasilnike. 1269. leta je nosil sodniško žezlo Uzold. Sodnik je bil čislana oseba, in ko so ga svetovalci po izvolitvi spremljali domov, je zvonilo pri obeh cerkvah in so mu napravili veliko pojedino. Za tistih časov, ko je odločevala dostikrat samovoljnost bolj kakor pravica, so dobila mesta in trgi od deželnih knezov s sodno oblastjo najdragocenejšo svoboščino.

»Hej„Hej, Grga kje si?«“

»Mha„Mha, milostivi gospod, gremo črez, mha?«“

»Priveži„Priveži kam mojega konja pa mu daj zobati.«“

»Mha„Mha, takoj, milostivi gospod!«“

»Ali„Ali je Nila še tu?«“

»Mha„Mha, je, milostivi!«“

»Mha„Mha, Grga ni tako neumen, kakor se dela. Ponirek je že na oni strani, a zdaj grem po putko in to putko pa spravim v čoln, v tisti čoln, ki ima malano streho nad sabo.«“

»Mha„Mha, gospodarica moja, veselje moje, dobrota moja, golobica krasna! Le sem pod malano streho, da te rosa ne zmoči, da te jastreb ne zagleda, da te Krka ne oškropi.«“

»Ah„Ah oče, mene tako nekaj skrbi, reče Nila in zre v zeleno Krko. Mesec se je prikazoval izza oblakov {{prelom strani}} in ribe so pomaljale svoje glavice izpod površja. Po trgu je bil še šum, zunaj pa je vladala smrtna tišina.«“

»In„In kaj te skrbi, ljuba moja hčerka?«“

»Ta„Ta čreteški Fric je res ljubezniv mladenič, pa se ga bojim. Tako se dela domačega, pa čenča vsake vrste pametne in nespametne.«“

»Kaj„Kaj pa pravi?«“

»Pravi„Pravi, i no, pravi, da bi morala biti njegova. Za rožo me je prosil, pa mu je nisem hotela dati.«“

»Pa„Pa mu zaupaš?«“

»Nič„Nič hudega ne mislim, pa zdi se mi, da bi umrla, ko bi tebe ne bilo poleg mene.«“

»Nila„Nila, nič se ne boj. Prav, da nimaš skrivnosti brez mene. Saj veš, da matere nimaš več, teta tvoja pa je poganka. Toda povem ti, da bodi resna in kratkih besedi. Mlado srce se hitro vname! Iz gostilne ga ne morem zapoditi. Pa bom že jaz skrbel za njegovo družbo. Saj veš, da s tako ženitvijo ni nič. Vodi te le za nos. Bog ve, koliko jih je že šlo na njegov lim!«“

»Hudega„Hudega mu nikar ne stori. Dober človek je in kar nič podoben čreteški gospodi.«“

»Ali„Ali je rekel, Nila, da bi te vzel v zakon?«“

»Ni„Ni rekel, govoril pa je tako.«“

»Pa„Pa bi ga ti vzela?«“

»Oh„Oh, to mi ni prišlo niti na um. Od tebe ne grem nikamor, ljubi moj tatica! Lahko noč!«“

Deklica poljubi očeta na lice in hitro stopi v čoln, ki so ga nazivali »oblak«„oblak“.

»Grga„Grga, spremi jo do hiše in povej Marti, naj pride jutri pred nočjo semkaj,«“ naroča Kocijan.

»Mha„Mha, gospodar moj dobrotljivi, vse se zgodi po tvoji volji, samόsamó to ne, da bi jaz za ponočnico nazaj grede ne dobil bučo vina.«“

»Le„Le pijte, možje! saj je novina — na pol zastonj, na pol za denar. Kdor pa hoče prigrizniti, naj poseže na mizo.«“

»Le„Le poglej, Juraj, zine krojač, včeraj je to svinjče še letalo po krakovski hosti za želodom, danes pa že nam grlo maže.«“

»Naj„Naj reče kdo, kar hoče, taka-le stvar se pa strašno prileže. Le daj ga še eno bučo, Kocijan!«“ izpregovori Tomo.

»Nič„Nič se ne bojte, dobra letina je. Iz mojega vinograda v Vinvrhu sem ga dobil sedem kadij, in ta mošt zdaj pijemo. Ali ni dobra roba to?«“

»Mha„Mha, pa kako dobra, da se kar goltanec mehča, moj dobri gospodar! Ali meni se bolj prileže pečen kostanj kakor sir in gnjat, kadar mošt pijem,«“ izpregovori brodnik Grga, na praga sedeč.

»Prav„Prav, da si spomnil, Grga. Nila tudi na to ni pozabila. Pojdi k ognjišču, Grga, pa prinesi ga. Kar žrjavico razkoplji.«“

»Tudi„Tudi orehi diše pri moštu; komur se poljubi, sezi po nje,«“ reče hišni gospodar in stisne debel oreh s palcem in kazalcem, da se je strl.

»Močan„Močan si v rokah,«“ reče krojač krčmarju.

»Kaj„Kaj to,«“ odvrne ta, »moja„moja sestra Jela prime telce za smrček in ga dvigne od tal.«“

»Tristo„Tristo bliskov, ta babna je pa od vraga. Ni čuda, da se ji še poganski črt pase po drobovju,«“ se čudi črevljar Juraj. »Saj„Saj bi nas vse pometala na tla, če bi se spoprijeli.«“

»Posebno„Posebno danes,«“ pravi pekar Tomo, »ko„ko nam mošt leze v lase.«“

»In„In veste, prijatelji moji, komu se imam zahvaliti za tako dobro vince? Našemu dobremu očetu Štipku. Ta mi je prinesel trte, da sem jih sadil. Takrat je bil še v službi pri župniku Tiberiju v Beli cerkvi. Ta je dobil sadež iz nemških dežela, in Štipko mi je trte zasadil in pocepil ...«“

»Bog„Bog mu daj dobro, očetu Štipku!«“ oglasé se vsi, »Bog„Bog mu daj!«“

»Ali„Ali ne pride nič na obiske oče Štipko?«“

»Pride„Pride skoro vsak mesec k vikarju Nikolaju in takrat se oglasi tudi pri meni. Pričakujem ga vsak čas, reče krčmar samozavestno.«“

»Visoko„Visoko se je pospel — iz pastirja pa duhovnik,«“ reče Janko.

»Ima„Ima glavo za to,«“ deje Tomo. »Saj„Saj je skoro gotovo, da pride še enkrat v Gotno brdo za vikarja. Našemu očetu Nikolaju je že zagotovljena svetokriška fara.«“

»Ali„Ali je res, da se Štipko s Čreteškimi ne razume?«“ popraša nočni čuvaj Vid.

»E„E, Štipko ni prazne glave, ker so mu dali vikarijat v Zagradu. On že ve, kaj dela. Res pa je menda, da je Ortolf polovico dohodkov vikarjevih obdržal zá-se. To pa se pravi kupčevati s cerkvenimi stvarmi. Naddijakon Tiberij to ve, samo škof brižinski še ne. Pa Tiberij, saj veste, se boji zamere pri vikarju Nikolaju, ki je čreteške krvi. Štipko bi se bil že davno do cela spri z Ortolfom, pa tega brat, Fric je njegov prijatelj in ta mu vse skrivaj povrne, kar mu pristoji,«“ pojasnuje po svoje krčmar.

»To„To je greh, ki mu pravijo »simonija„simonija,«“ ako kdo kupčuje s cerkvenim imetjem. Gorje, ko bi škof to vedel ... Ti čreteški roparji ...«“

»Pst„Pst, tiho, noč ima svojo moč,«“ pogovarja Kocijan.

»Noč„Noč ima ušesa, dan pa oči,«“ mhm! izpregovori brodnik Grga, ki je prinesel v perišču pečenega kostanja.

»Kaj„Kaj si kaj slišal ali videl, Grga?«“ boječe vpraša gospodar.

»Mhm„Mhm, videl in slišal. Tam v jelševju je nekdo držal dva konja. Eden pa je v čolnu pri veslal po Krki gori. Predno so se moje noge nehale tresti, že nisem videl drugega kakor dva človeka jahati v najhujšem diru za vasjo.«“

»Kaj„Kaj to pomeni?«“

»To„To je dobro, da nisem jaz nocoj na vrsti za nočno stražo,«“ oglasi se najprvo Vid.

»E„E, kakšni ponočnjaki so, ki lazijo za dekleti,«“ reče črevljar Juraj.

»Ponočnjaki„Ponočnjaki na konjih, to ne bo šlo,«“ reče Janko.

»Mhm„Mhm, pa na kakšnih konjih! Zlate ovratnice, medenaste uzde, srebrne podkve — to niso vsakdanji ponočnjaki.«“

»Ogleduhi„Ogleduhi, kaj?«“

»E„E, bratje, pijmo, pa pojdimo! Jaz že komaj stojim. Še jutri ne bom videl šivanke vdeti,«“ jeclja krojač Janko.

»Pod„Pod mano se tudi sod maje,«“ pristavi črevljar Juraj.

»Nič„Nič strahu, saj imamo močnega čuvaja pri sebi,«“ norčuje se črevljar dalje. »Vid„Vid nam bo še zapel pol-nočnico, pa gremo spat.«“

»Meni„Meni je vseeno, če tu spim,«“ reče Tomo, »saj„saj sem vdovec.«“

»Kaj„Kaj bi hodil domov, ko ne bom imel mirnega spanja. Žena bo regljala celo noč. Kje je kaj slame?«“

»Kočijan„Kočijan, pelji me na seno,«“ reče krojač Janko. »Mene„Mene rado zebe po noči.«“

»Mha„Mha, le z mano, ljudje božji!«“ začne brodnik Grga in jih posamično zvodi z večjo ali manjšo težavo na senico.

»Tebe„Tebe, šivankar, sem že večkrat nesel pod pazduho. Lahak si kakor pajčevina, smrdiš pa kakor dihur.«“

»Ljubi„Ljubi moj Vid, kolikokrat si me že podil spat, ali vendar so tvoje noge predolge, da bi te celega naložil na rame. Mha! Noge kvišku, pa bo šlo.«“

»Mha„Mha, ta boben pekarski pa misli, da bo še sam prišel na senico.«“

»Mha„Mha, Juraj je pa čisto kratek. Tebe pa lahko nesem v rokah kakor otroka za plot, kadar se mudi.«“

»Mha„Mha, temu vitezu diši bolj ženska glava kakor Kočijanova buča z dobro vinsko kapljico. Pa se moti. Grga je star in je videl že dosti nespametnih devic, ki niso imele olja sabo, Nila ga pa ima. Ej vitešče, tvoj trud je zaman, moj pa ne bo, če ti napasem in napojim tvoje turško kljuse. Mha!«“

»Ne„Ne boj se, deva moja! Ne prinašam nesreče. Prinesi mi majolčico sladkega vina, da pogasim žejo.«“ Dekle zbeži pa prinese vina in postavi posodo na mizo v kotu.

»Koliko„Koliko bi zahtevala, Nila, da bi smel vsak dan enkrat pogledati v tvoje oko?«“

»Žlahtni„Žlahtni gospod, ali ste že slišali, kako je revež bolan, tisti Tomo, ki ga je konj sunil v ledja? Obiskala sem ga, tako se mi smili ...«“

»Tudi„Tudi jaz grem s tabo obiskat ubogega Toma, če mi podariš rožo iz svojih nedrij.«“

»Pozno„Pozno je že nocoj. Ali vas ni nič strah, če pojdete sami domov?«“

»Ostanem„Ostanem v trgu. Tam zadaj pa so veseli pivci.«“

»Stari„Stari gostje očetovi, ki se najrajši spravijo v klet.«“

»Nila„Nila, kaj res nimaš nobenega pogleda, nobene rože, niti besede ne za čreteškega viteza, ki koprni ljubezni do tebe?«“

»Kaj„Kaj se ženite, milostivi, po tako priprostih hišah?«“

»Meni„Meni ni za stan, meni govori samo srce, kadar gre za ženitev.«“

»Pa„Pa sem slišala od modrih mož, da mora razum vedno hoditi pred srcem.«“

»Vedite„Vedite, da jaz dozdaj nisem dosti razmišljala o tem. Morala bi tudi očeta poprašati za svet.«“

»Govorila„Govorila sva z očetom Štipkom in on je tudi teh misli, da si ti kakor ustvarjena za-me. Pravi, da se vselej zmisli na tvojo teto Jelo, kadar vidi tebe.«“

»Mha„Mha, milostivi gospod, Nila je že v svojem hramu. Škoda, da niste stopili za njo. To Vam je, kakor bi pil medico, če navaden človek govori z njo. Kaj pa še-le vi, milostivi! To vam je, kakor bi sv. Katarino snel raz oltar! Srečen bo, kdor jo dobi.«“

»Mha„Mha, kaj misli ta čopasti ponirek, da mu jaz prinesem na brod lepo vodno putko?«“

<poem align="right"><small>Prva je b'lab’la Zarika,

Druga je b'lab’la Solnčica.</small></poem>

»Zarika„Zarika, ali ni še Solnčica prignala domov? Solnce zahaja za goro.«“

»Eh„Eh, Solnčica, ta je samosvoja. Kar ji ukažeš, stori narobe. Črti jo vladajo.«“

»Bes„Bes te plentaj, kaj pa tako dolgo paseš? Saj vidiš, da je solnce za goro. Vedno je treba za te posebej večerjo na stran postavljati,«“ kara mati hčerko.

»Môra„Môra vas tlači, ker ste tako sitni. Ali mislite, da je sto tako lahko voditi kakor deset?«“

»Si„Si pa že spet tistega krščenega žrca imela poleg sebe, pa si na čredo pozabila. Boginja Živa ti je bolj po volji, kakor bog pastirjev.«“

»Črt„Črt vas muči! Zakaj mi očitate to, česar ne morete dokazati. Meni je celo malo mar za boginjo ljubezni. Karajte rajši Zariko, ki vsak dan bogovom zažiga kadilo, pa krščanski mladci v hlev k nji v vas hodijo.«“

»Solnčica„Solnčica, kadar Zarika molze, takrat Uroke časti, da ji mleka ne izkvarijo.«“

»Pojte„Pojte ribam gost s tistimi vašimi bogovi, ki že nihče za-nje ne mara. Jaz poznam in častim samo Peruna, ki zemljo stresa, v oblakih treska, strele vžiga, solnce premika. Samo eden Bog je.«“

»A„A tako, ljuba moja! Zdaj vidim, da ti je tisti zagrajski črnec vso glavo zmešal. Menda te bo vzel za gospodinjo! Takrat bo pa spet boginja Živa dobra. Le glej, Solnčica, da pomiriš bogove, drugače gorje ti!«“

»Mamica„Mamica, le hitro večerjo zame in za moje sotrudnike. Belin, Pasun, Godež, le sem!«“

»Godež„Godež, pleši!«“ zakliče mlademu medvedu, ki se postavi na zadnje noge in se začne vrteti. Solnčica {{prelom strani}} ga pogladi po smrčku, in lep kos bravine je zletel v medvedje žrelo.

»Belin„Belin, pod trebuh Godežu!«“ In Belin se splazi pod medveda, pa dobi kos kruha.

»Pasun„Pasun, zajahaj!«“ Jazbičar se spravi na medveda, Solnčica pa mu da v šape leseno skledico, iz katere je Pasun posrebal dekličje ostanke.

»Solnčica„Solnčica, ali ti ni nič Perun pretil, ko se je popoldne napravljalo k nevihti? Tako pozno jeseni, pa taka sopara!«“

»E„E, kaj bi! Moje ovčice so nedolžne; ko bi pa volk prilomastil, ga z Belinom tako premikastiva, da bi tri tedne zdihoval pod krivim gabrom. Ljuba moja sestrica, sedi semkaj poleg mene!«“

»Ali„Ali res lazi za tabo tisti mlinar iz Stare vasi, Zorika?«“

»Res„Res, pa to so samo šale. Saj veš, da mati ne privoli, da bi vzela krščanskega človeka. Sicer pravi mlinar, da bi se jaz dala krstiti, pa to ne gre. Kaj bi mati rekla, ako se ji še midve izneverive? Saj je že tako vsa naša žlahta krščanska.«“

»Eh„Eh, Zorika, samo naša hiša ne bo kljubovala. Koliko pa nas je še, da verujemo starim bogovom? Komaj deset kmetov je v vsem našem pogorju. In če bi naša mati krenila, krenili bi kmalu vsi.«“

»Pa„Pa ne bo, Solnčica! Le verjemi mi, da ne.«“

»Pa„Pa naj ostane pri svojih lipovih bogovih, midve pa se dajve krstiti. Jaz sem premišljevala na vse strani in ti povem, da bi se prav kmalu odločila. Ta le zagrajski vikar ali kako mu že pravijo, je poštena duša, dober, kakor je dober dan v letu, goreč za svojo {{prelom strani}} vero kakor solnce, čistega srca kakor brušen kamen — jaz mu zaupam. Ponižen kakor vijolica, ima potrpljenje s slabostmi, kakor nihče drugi. Oštela sem ga tako že, da bi ga Pasun ne povohal, pa on vse voljno sprejme, on išče samo zveličanje duš, kakor pravi.«“

»Tudi„Tudi jaz sem že govorila z njim in ne morem zanikati, kar si ti o njem povedala. Samo to mi ne ugaja, ker je prijatelj s temi Čreteškimi. To so vendar ljudje, ki so vse prej kakor kristjani. Ne poznajo poštenja, ne poznajo mejnikov, ne poznajo zakonskih dolžnosti, z eno besedo, to niso kristjani, še slabejši so kakor mi. Čemu bi torej vero menjavali?

»Ljuba„Ljuba moja, kaj so samo Čreteški v krstni vodi oprani? Kaj pa drugi ljudje po okolici?«“

»Ne„Ne tajim, da je veliko dobrih, kakor tudi v naši veri niso vsi enaki, pa zdi se mi, kakor bi bila krščanska vera samo za ubožne, tlačane, zaničevane ljudi. Še o duhovnikih ne moremo reči, da bi bili vsi dobri. In če ima krščanska vera tako moč, zakaj pa se duhovniki vedno naslanjajo na posvetno oblast?«“

»Pustive„Pustive to,«“ reče naposled Solnčica. »Tega„Tega midve ne razumeve. Pojdive spat. Jaz sem trudna.«“

»Zorika„Zorika, hitro odrini z oslico v mlin. Vse je pripravljeno, pšenica in rž, ječmen in proso. Popoldne moramo kruh zamesti.«“

Starovrški mlin je imel takrat v posesti Jurij Frolajhsdorfar, ki je prišel iz nemške dežele v ta kraj. Bil je spreten delavec in razumen gospodar. Deset let je že bival v Slovenski marki, pa na ženite v doslej ni utegnil misliti. Bil je poštenjak od nog do glave, vedrih lic, umnih rok, bistre glavice. Preobložen z delom in s skrbmi je premišljal, kako bi pomnožil delavne moči. Imel je hlapca in deklo, pa še drugih najemnikov, toda domačih ljudi ni imel. »Oženiti„Oženiti se moram ali pa prodati zemljišča in mlin, drugače ne morem več dalje,«“ sklene sam pri sebi. Marsikatera deklica je prinesla v mlin, marsikatera bi mu ponudila roko in srce, toda njemu je bila všeč samo Zorika z Jelendola.

»Te„Te ali nobene,«“ sklene sam pri sebi. »Če„Če me mara in če se da krstiti, je dobro. Ako ne, pa podarim vse cerkvi, sam pa grem za hlapca v župnišče ali v grad.«“

»Jure„Jure, ali je naše zmleto? Ako ni, grem dalje v drugi mlin.«“

»Oh„Oh, Zorika, za-te je vselej pripravljeno, tudi ko bi vode ne bilo. Pa bi dal svojo moko. Za-te vse, Zorika!«“

»Le„Le kar napravi, jaz pa grem oslico napajat. Vaša voda je boljša kakor naša deževnica.«“

»Zorika„Zorika, poglej moje lilije in moj rožmarin!«“

»Lilije„Lilije so že odcvetele in obledele,«“ reče Zorika. »Jesen„Jesen je pač pusta, jesen!«“

»To„To je res, Zorika! Lilije so mehke rožice ne pa rožmarin. Le poglej ga, kakor po letu! In kako {{prelom strani}} diši, naj bo zelen ali suh! Rožmarinovo seme sem prinesel še pred desetimi leti od doma z Nemškega.«“

»Aha„Aha, Jure, zato poje pesem:

iz rožmarina nemškega ...«“</poem>

»Zorika„Zorika, kaj pa srce, ali še kaj bije za-me?«“

»Bije„Bije že, pa še močno, toda mostu ni, ki bi vezal bregove Radulje. Ti si privezan na ta kraj Radulje, jaz na oni kraj. Mostu pa ni.«“

»Kaj„Kaj most, predraga Zorika! Saj je vode dovolj za krst. Voda prerojenja naju bode prenovila, tebe oblila, mene potrdila.«“

»Ali„Ali naša mama ne mara Radulje.«“

»Ako„Ako je ne mara, naj se koplje v Jelendolski mlakuži. Ti pa jo maraš in to je dovolj.«“

»Kaj„Kaj pa sodna oblast? Prideva še lahko na krvavo sodišče radi tega.«“

»Ljuba„Ljuba moja, sodna oblast v Gotnem brdu zadene samo kristjane, za pogane so druge postave. Vi pač nimate zadržka mladoletnosti pri ženitvah. Jaz sem pa dovolj star in sam svoj gospodar.«“

»To„To je res, Jure! Ali naj jaz prazna pridem k hiši? In to veš, da Jelendola ne vidim več, kakor hitro se dam krstiti, in moja mati me prekolne v dno pekla, skliče vse bese in črte in vrage, a meni ne da niti toliko, kolikor je za nohtom črnega.«“

»Torej„Torej praznih rok k hiši priti, tega on ne mara,«“ si misli Zorika, se zavrti in zapoje:

<poem>»Rasti„Rasti, rasti rožmarin,

ti deviški drag spomin ...«“</poem>

»Tudi„Tudi ta Jure je kristjan, pa išče marke za ženo, ne dekleta. Nemec je, tujec, kakor Čreteški. E, Solnčica, nisi zastonj sinoči dolžna ostala odgovora!«“

<poem>»Ura„Ura ta enajsta, ura je duhov,

Roparji, tatje — na vas gremo na lov.«“</poem>

»Težka„Težka je, Amalrik! Kako si jo mogel tako hitro štupo-ramo odnesti? Komaj da sem se dobro odsopel, že si bil ž njo v čolnu.«“

»Ej„Ej, znati se mora. Saj me poznaš, jaz sem počasen v mislih, pa hiter pri delu. Srčnosti je kajpada treba. Ta je prva. To je dobro, da je bil čreteški hlapec tako pozoren, da ni nič zamudil. Te mrhovine so lene in že sem mislil, da je zaspal v stolpu. Toda vrv je že visela po zidu, ko sem stopil iz čolna. Tisto babnico tam v čumnati sem pa najbrže preveč zadel. Skoro gotovo se je že stegnila ...«“

»E„E, saj je ni škoda,«“ potolaži ga Libenštajnar, njegov spremljevalec. »Samo„Samo da si prinesel to nežno stvarco. Plačilo bo dobro. Kaj ko bi ji potegnil cunjo iz ust?«“

»Počakaj„Počakaj, saj smo kmalu pri Rimskem gradišču. Tam stopimo pod streho, jaz pa skočim do Radulje, da ji z vodo zmočiva čelo. Je še gotovo v nezavesti.«“

»Sreča„Sreča vama je bila ugodna, kakor vidim. Kar sem ž njo, Libenštajnar!«“ In Jure vzame Nilo v svoje naročje, jo položi na debelo plahto, ji razklene roke in potegne cunjo iz ust. Poškropi jo z vinom po čelu in vlije nekaj kapljic vina na jezik.

»Kje„Kje sem, Marta?«“

»Ne„Ne boj se, dobro dete! V varnih rokah si. Nekdo ti je stregel po življenju, mi pa smo te rešili,«“ laže Libenštajnar.

»In„In kdo je ta moj sovražnik?«“

»Prav„Prav iz trga je, ljubo dete, dobro ga poznaš. Ušel nam je, da mu nismo mogli dobro pogledati v obraz. Zdi se nam pa, da je bil to trški rabelj Henrik.«“

»Ni„Ni mogoče! Moj bratranec. Mogoče tudi! Oh, moj oče, kaj ti praviš?«“

»Pij„Pij malo, deklica, da se pokrepčaš. Pot je še dolga,«“ reče Amalrik.

»Ali„Ali smo kmalu doma?«“

»Tako„Tako hitro še ne; pot je še dolga in strma je, dež gre, konji so trudni.«“

»Oh„Oh, pojdimo, pojdimo!«“ prosi deklica. Možaki pa so pili, jedli, si namigavali in se posmehovali. Divji obrazi so grozno žareli v brljavi svetlobi in strah bi bilo najsrčnejšega človeka, bivati v tem prostoru, o tem času in v taki družbi.

»Ojoj„Ojoj!«“ in »nič„nič strahu!«“ to je bilo vse, kar se je slišalo v temni noči.

»Nila„Nila, tu bi se dalo prenočiti,«“ izpregovori Libenštajnar. »Mene„Mene je kar strah, jezditi dalje po ti samoti, ker je tako temno in tudi naš gospod nocoj tu prenočuje.«“

»Kateri„Kateri je ta žlahtni gospod, ki ima tako dobre ljudi?«“

»Čreteški„Čreteški,«“ odgovori Libenštajnar in se ozre v Nilo.

»Ali„Ali Fric?«“ — »Da„Da!«“ — »Tega„Tega poznam. Pa vstopimo.«“

»No„No, kje pa lazita okrog, mene pa tu samega pustita?«“ osorno praša Čreteški.

»Milosti„Milosti vi gospod, ni nama dala vest drugače. Nedolžno dete sva otela iz jastrebovih krempljev.«“

»Kakšno„Kakšno dete je to, ki je visoko kakor jelka?«“

»Milostivi„Milostivi vitez, saj poznate Nilo.«“

»Ah„Ah, srce moje, ti si tukaj? Povej, povej vendar, kaj te je sem prignalo?«“

»Milostivi„Milostivi, zdaj ni časa za pogovore. Spravite deklico najprej v toplo sobo, saj vidite, da jo že mrzlica trese, ker je slabo opravljena.«“

»Prav„Prav imaš, Libenštajnar; kar na konje in črez dobre pol ure smo na Čretežu.«“

»Nila„Nila, vsak čas smo na Čretežu.«“

»In„In kaj bo potlej, milostivi?«“

»Odpočila„Odpočila se boš.«“

»In„In potem?«“

»Pokrepčala„Pokrepčala se boš.«“

»In„In potem?«“

»Pa„Pa ti razkažemo naš grad in našo gospodo.«“

»Kdaj„Kdaj pa se povrnem domov? Oh, jaz ne morem biti več brez očeta.«“

»Bom„Bom pa jaz tvoj oče, ljubo dete!«“

»Kaj„Kaj me ne mislite poslati nazaj v Gotno brdo? Oh, revica jaz, kaj slutim?«“

»Potolaži„Potolaži se, saj pošljemo po očeta takoj jutri.«“

Glagoljaš Štipko je sedel na klopi pod košatim orehom in molil jutranjice. Prebiral je glagolski brevir, vstajal in spet sedel, duh njegov pa se je topil v goreči molitvi. Molil je za svoje, molil za krivoverce, pa tudi za pogane. Naposled zapre knjigo in se prekriža, govoreč na glas v staroslovenskem jeziku: »Va„Va ime božje i svete Marije. Amin.«“

»Ali„Ali ne greš še južinat?«“ se oglasi ženski glas iz veže.

»Se„Se mi še ne ljubi, Barica!«“ odvrne brat.

»Pa„Pa ga ni. Saj mi je trdno obljubil, da pride. Ah ti Čreteški, kako mi delajo preglavico! Da bi bil vedel, kakšno težko butaro mi bodo naložili na glavo, ko me je senjski škof posvetil v mašnika, ne bi se bil dal maziliti. O kako vse drugače je bilo, ko sem še pasel čredo na Gorjancih! Kako lepe ure so bile to, ko sem dopoldne stregel v cerkvi župniku Tiberiju, popoldne pa smo šli na lov v krakovske gozde! Na konju sem s sulico prebodel divjega mrjasca, da se je valjal v svoji krvi, košute so padale pred našimi puščicami, medveda smo za zadnje šape vleki iz brloga ... O ti veseli, brezskrbni časi so minili — ni jih več in zdaj pasemo drugačno čredo, lovimo neumrjoče duše ...

Ali kaj slišim govoriti pri ljudeh? Groza me je, ako pomislim, ako verjamem, da je resnica. Kako se bo izmotal iz teh motovil? Spet je na meni, da posrednjem, kaj pa hočem? Pa da bi saj prišel in mi povedal resnico! Pa ga ni. Dobre vesti nima ... Ah, da so ravno mene posvetili na naslov čreteške graščine, da so mi natovorili ta vikarijat! Aha, listje šumi pod nogami, nekdo prihaja.«“

»Ta„Ta ni na konju, ta gre peš ... Lanec rožlja, ah to je Libenštajnarjev volk, to je zagradski krčmar! Kaj pa ta prinaša?«“

Volk se je laskal vikarju, Libenštajnar pa je snel pokrivalo, pal na kolena in klical v staroslovenščini: »Otče„Otče, sogreših!«“

»Znano„Znano Vam je, duhovni oče, da ima Mate iz Hrastja svojo »hobo«„hobo“ poleg moje. Sprla sva se radi mejnikov. Pa ni ga bilo, da bi posredoval razun mojega volka. Sporekla sva se. Mate pravi: »Ne„Ne želi svojega bližnjega zemlje!«“ Jaz pa mu priložim eno po ustih, da se mu je kar kri pocedila. On me zagrabi za goltanec, moj volk pa mu skoči na tilnik, ga podere na tla in mu pregrizne vrat ... Nič več ne bo trave tlačil.«“

»Mazi„Mazi ti Bog! Bog ti pomagaj, jaz ti ne morem. Prav te je poučil Mate, kakor bi te bil jaz, pa za plačilo si mu vzel življenje. »Ne„Ne ubijaj!«“ govori Bog Kaj boš tudi zato ná-me naščuval volka?«“ Libenštajnar spet pade na kolena in kliče: »Ne„Ne ne, duhovni oče! Tega Bog varuj. Ti mi nisi delal krivice, ti si sama dobrota!«“

»Kaj„Kaj ti je Mate delal krivico? Ali nisem bil pričujoč, ko si poželel za tujo zemljo in ta nesrečni čreteški kovar ti je dajal potuho. O vem: ti si ubil svojega sozemljaka namenoma, zato da se Čreteški polasti zemlje, češ da nima gospodarja, pa jo prepusti tebi za vžitek. Ah hudobija čez hudobijo. Ali ne veš še, da je cerkveno ognjeno, da je Mate škofovski podanik? O ti to veš, zato se spoznaj, spoznaj svoj vnebovpijoči greh, ako res želiš, da ti Bog odpusti grehe.«“

»Spoznam„Spoznam, se kesam, naloži mi pokoro, kakršno hočeš.«“

»Az„Az zaglogolo zlodeju«zlodeju“ itd.

»Oče„Oče, jaz imam še druge grehe nad sabo. Jaz sem tudi deležen drugega uboja, deležen ropa ...«“

In spet je krčmar ponavljal: »Az„Az glagolo zlodeju«zlodeju“ (jaz se odpovem hudiču) itd.

»Mir„Mir s toboju!«“ reče naposled oče Štipko, ga prekriža in pristavi: »Bog„Bog ti je odpustil, za pokoro pojdeš v Kelmorajn na božjo pot k oltarju sv. Cirila in Metoda, s posvetno gosposko pa se zravnaj sam, kakor veš in znaš.«“

»Tudi„Tudi žival pozna hvaležnost, le človek se spozabi tako daleč, kakor se je spozabil ta moj Fric — moje veselje in moja žalost. Pričakoval sem njega, pa je prišel ta divjak njegov. Žal mi je za tega Mateja, da je umrl tako silovite smrti. Uboga njegova rodbina. Takoj popoldne ga grem škropit, jutri pa opravim liturgijo zanj. Mir njegovi duši!«“

Jesensko solnce je prijazno sijalo, le lahak veter je zibal veje na drevju. List za listom je padal na tla, trta pred hišo se je obrila, dasi so še posamični grozdi krasili belo steno. Kosem se je plaho skrival za hišo pred Libenštajnarjevim volkom in šele, ko je {{prelom strani}} gospod zaklical: »Barica„Barica, zdaj pa južino sem!«“ se je priplazil izza vogla in se prilizoval svojemu gospodarju. Tudi kokoši in piščeta so čutila jedila na mizi ter so se bližala orehu. Belo jagnje je pogledalo skozi vrata, tam na ograji pa se je grel ob solnčni gorkoti rjavi maček.

»Barica„Barica, prinesi živalicam jesti. Lačne so.«“ Ščinkovec je zapel na bližnji jablani, ko se Barica prikaže na pragu in vsuje zrna kokošim.

»Nikoli„Nikoli nimajo dosti. Samo žrle bi, nesόnesó pa tako malo naše kokoši,«“ reče deklina pri štiridesetih letih. Bila je starejša od brata in je govorila gorjansko.

»Zima„Zima se bliža, Barica, kaj hočemo? Le glej, da ne pride lisjak v vas. Vse živali so mi ljube, tudi divje, le ta lisičji rod mi ne ugaja. Zvit je, potuhnjen, izbirčen, samo kri izpije, meso ali vsaj kosti pa pusti. Taki so tudi hinavski ljudje. Spredaj ližejo, zadej grizejo.«“

»Ali„Ali meniš, da ta zagrajski krčmar, ki je prej hodil okrog tebe, ni ravno tak lisjak?«“ reče Barica.

»Bog„Bog bo sodil,«“ odgovori kratko vikar.

Še večji lisjak je to čreteško zijalo. Prav, da ga ni, ker je tako težek kakor mlinski kamen. Samo za ženskami bi lazil.«“

»Ali„Ali je že tudi tebi delal silo?«“

»Je„Je poskušal, pa sem ga kar z loparjem oplazila.«“

»Pa„Pa se nisi bala, da bi te dal zapreti?«“

»Ne„Ne bojim se ga. Kaj mi more? Ne vem, da ti ne moreš biti brez njega.

»Dušo„Dušo ima, Barica, neumrjočo, z božjo krvjo odkupljeno dušo«dušo“ ...

»Ne„Ne vem, če jo mu boš opral, preveč je že črna! Najbrže še ajdovski črt ne mara zanjo.«“

»Ali„Ali so bile ajdovske deklice kaj tukaj včeraj, ko me ni bilo doma?«“

»Samo„Samo tisto z Jelendola, ki ima tri jamice na licih in na bradi, tisto sem srečala, ko sem šla po vode k studencu. Prašala je po tebi in rekla, da bi rada nekaj vprašala.«“

»Kam„Kam pa je šla?«“

»Iz„Iz lakenškega mlina je šla. Rekla je, da ne nosi več v Staro vas v mlin.«“

»Aha„Aha, spet je ženitev na potu. Ti Nemci pa res več pokvarijo kakor dobrega storé. Sama sebičnost jih je. Dobro stvar ovirajo, slabo podpirajo. No pa menim, da jim je posvetna pravica za petami. Saj gotnobrdski sodnik Uzold je zelo spoštovan in pravičen mož.«“

»Prav„Prav imaš brate, zato pa drži s Slovenci in se nikar toliko ne ženi za te bavarske prihajače.«“

::: <small>Pri »strogem„strogem izpraševanju«izpraševanju“ je bil rabelj ena najpotrebnejših oseb.</small>

<p align="right"><small>''Vrhovec: »Ljublj„Ljublj.«“ meščanje str. 88.''</small></p>

»No„No, Vide, kako pa si čuval trg, da so ti najlepšo golobico jastrebi odpeljali?«“ se ponorčuje čokat okoličan iz trškega nočnega čuvaja.

»Najbrž„Najbrž je imel takrat v buči glavo skrito,«“ draži ga drugi.

»Ej„Ej, veste kaj, ljudje božji, jaz imam dolžnost hoditi po ulicah. Po hišah pa nimam pravice stikati,«“ odvrne Vid.

»Kaj„Kaj misliš, Vide, da so Kocijanko pod zemljo odpeljali?«“

»Vrag„Vrag vedi, kako so jo. Jaz nisem bil zraven. Jaz sem takrat pod pisarjevim oknom uro klical.«“

»Torej„Torej vendar veš, kdaj so jo odpeljali!«“

»Pustimo„Pustimo to, ljudje božji. To bo že pokazalo »strogo„strogo izpraševanje«izpraševanje“ v trški hiši. Trikrat je bilo že klicano, da naj se oglasi vsak, kdor kaj ve o tem ropu. Pa se ni nikdo oglasil. Že je mislil sodnik soditi brez »malefične„malefične osebe«osebe“, a danes pa smo vendar ujeli nekega tička, ki se je izdal, če prav je majhen.«“

»In„In ta je, Vide?«“

»Meni„Meni časih tako pride, da kar oglušim. In zdaj nič ne slišim, ljudje božji,«“ sklene nočni čuvaj ter stopa dalje med sejmarji.

»Ne„Ne boj se, Riče, saj ti ne bodo storili nič hudega. Saj grem tudi jaz s tabo.«“ Vse se je umikalo pred rabljem, ki je bil tudi konjederec ter so ga imeli za nečistega človeka.

»Tu„Tu notri bosta počakala, dokler se obravnava ne izvrši. Nič hudega vama ne bo, imela bosta dovolj jesti in piti, pa tudi oče pride za vama.«“

»Pojdi„Pojdi v gostilno čreteških gospodov. V kotu sedita za mizo dva človeka. Tisti, ki gleda proti durim, je dečkov oče. Oni drugi pa je čreteški hlapec Bimbo, ki je v čreteški hiši za vratarja ali čuvaja.«“

»Saj„Saj se mi je vse tako zdelo, da na semanji dan kaj izvohamo. Takoj napišem povabila pričam in rečem sodniku, da razpiše obravnavo.«“

»Vi„Vi ste Amalrik, škocijanski mlinar.«“

»Kaj„Kaj bi radi od mene?«“

»V„V imenu trškega sodnika vas pokličem, da greste z mano. Vaš sin vas je obdolžil kriminalnega dejanja.«“

»Moja„Moja vest mi ničesar ne očita,«“ reče mlinar. »Pa„Pa branil se ne bom in ustavljal gosposki.«“

»Grozne„Grozne reči se gode. Prodala sem nekaj gosi črevljarjevi ženi, pa sem se šla oddahnit in pokrepčat v Kocijanovo gostilno. Nasproti meni je sedela ženska z otrokom, pa je nisem poznala. Precej pri dobri volji sta bila, in vino je zlezlo tudi dečku v glavo. Pri drugi mizi so se pogovarjali o Kocijanovem dekletu. Kar se oglasi neznana ženska, pa pravi: »Saj„Saj nič ne veste; moj Riče ga je pa videl tisto noč, ko je ropar nesel ugrabljeno deklico mimo naše hiše.«“

»Kje„Kje pa so bili oče tisti večer?«“ popraša nekdo dečka. — »Nekam„Nekam so šli, jih ni bilo doma.«“ Takoj se je sum zbudil in ni preteklo pol ure, že se vrne ta le dolgonogi mož, ki se je prej hitro izgubil iz izbe. Z njim pa stopi v hišo tudi rabelj, ki odpelje dečka in mater. To se je zgodilo tako hitro, da jaz niti svojega poliča nisem izpila.«“

»Bog„Bog ve, če se ni rabelj prenaglil?«“ reče eden izmed množice.

»Sodba„Sodba bo že pokazala, kdo ima prav. Na besede takega otroka se pač ni mnogo zanašati,«“ pristavi drugi.

»Ej„Ej, trški pisar je pretkan dedec, ta mu bo že nategnil prste in goltanec. Mlinarji so itak malo prida. Saj tako žive samo od prigoljufane merice. Klobuk pravičnega mlinarja trohni v deveti deželi,«“ spet modruje tretji.

»Le„Le mene poslušajte, sejmarji! Če je tudi mlinar odpeljal tičico, pa njenega petja ne bo on poslušal, pa tudi ne njenega mesa okušal. Za grmom tiči drug zajec, ki nima kosmatih ušes, pač pa kosmato vest. In ta zajec tiči za debelim zidom in se greje visoko gori na gori, pa se smeje drugim v dolino, rekoč: »Vi„Vi ste moji hlapci, jaz sem vaš gospod!«“

»To„To so glumači!«“ je vsak rekel, ko jih je srečal. Reveži so ljudje, ki si na ta način kruh služijo.

»Bimbo„Bimbo pride takoj, tata!«“ reče deklica in sede onstran mize, kjer je na klopi ležalo dudalo in piščal.

»Po„Po slovo smo prišli, dragi Bimbo! Saj veš, pokora mora biti. Oče Štipko je vse tako lepo zravnal, da ne bo treba niti pred kriminal priti. Ker sem se z Matejevimi ljudmi pobotal, mi je rekel sodnik, da naj le opravim cerkveno pokoro in dobro bo.«“

»In„In tako smo zdaj na potu v Kelmorajn.«“

»Blagor„Blagor ti! Dobro tebi, ko se umakneš. A meni? Najbrže me vtaknejo vmes, ker sem danes z Amalrikom pri ti mizi skupaj sedel. Mlinar je že v ječi; sin njegov ga je izdal.«“

»Ne„Ne boj se, ti si Čreteški.«“

»Otroka„Otroka moja, po koncu! Odidimo!«“

<poem align="right"><small>Na stol pisan so me djal'djal’

Ino meni sodbo bral'bral’:

Pravda je b'lab’la sklenjena,

<p align="right"><small>''Štrekelj, »Nar„Nar. pesmi«pesmi“, 701.''</small></p>

Ob zaprtih durih se je začelo »strogo„strogo preiskovanje«preiskovanje“. Prikaže se sodnik Uzold s srebrnim žezlom in škrlatastim plaščem pa se vsede na sodni prestol. Okrog njega se razvrste svetovalci, ki pa jih takrat ni bilo več kakor sedem. Rabelj se vstopi pod oder, pisar pa prebere obtožnico s slovesnim globokim glasom:

»Amalrik„Amalrik škocijanski, mlinar, oženjen, doma iz Bavarskega, se obdolži, da je letos na dan sv. Uršule, po noči šiloma odpeljal Kancijanilo, hčer brodarja in krčmarja Kocijana z Brega, ter pri tem ubil njegovo deklo Marto.«“

»Slišal„Slišal si, kaj te dolže, Amalrik. Ali priznaš svojo krivdo?«“

»Milostivi„Milostivi gospod sodnik, jaz nisem kriv. Po nedolžnem sem bil zaprt in izstradan tako, da sem si nakopal bolezen. Kdo meni povrne zdravje in škodo?«“

»Obtoženec„Obtoženec ne prizna svoje krivde. Naj se zaslišijo priče.«“ — Rabelj takoj privede dečka Ričeta na spodnjo stopnico.

»Ti„Ti, deček, ti si dober, kakor vidim, ker si resnico govoril. Zato nam boš zdaj še enkrat povedal, kar si videl in slišal tisti večer, ko si gledal iz mlina skozi okno.«“

»Gospod„Gospod, vse povem, samo da me izpustite domov. Očeta ni bilo doma, mati so medli v kuhinji, meni so pa naročili, naj pazim v mlinu, kdaj pomelje kamen {{prelom strani}} vse žito iz groda. Dolgčas mi je bilo, pa sem gledal skozi okence. Bliskalo se je in grmelo, tema je bila, da se ni nikamor videlo. Mene je bilo strah. Kar začujem, da je voda zašumela na prehodu. Toliko sem videl, da so bili konji, ki so šli črez Raduljo. Tudi ljudje so bili zraven, ker je eden zavpil.«“

»Kaj„Kaj pa je zavpil?«“ vpraša sodnik.

»Pa„Pa ne vem, kaj. Sem pozabil.«“

»Ali„Ali je bil tenak glas ali debel?«“

»Eden„Eden je bil tenak, eden debel.«“

»Ali„Ali zadnjič si v gostilni natanko povedal, kako sta vpila tista dva človeka?«“

»Gospod„Gospod, takrat sem bil vinjen in ne vem, kaj sem govoril. Ljudje so me preveč silili piti.«“

»Jaz„Jaz vem le toliko, kar mi je sin pravil.«“

»Ali„Ali z možem nista nikdar govorila o tem?«“

»Sva„Sva, pa nisem ničesar opazila, kar bi sum vzbudilo v meni. Govorila sva, kar so ljudje govorili.«“

»Ne„Ne pozabi, da si zaprisegla pred živim Bogom. A kje je bil mož tisti večer?«“

»Bog„Bog vedi, saj mi takih reči nikoli ne pove. Le toliko vem, da je navadno po noči hodil na lov na polhe ali pa je lovil ribe ob jasnih nočeh.«“

»Pa„Pa je kaj prinesel domov tisto jutro rib ali polhov?«“

»Se„Se ne vem spominjati, ker niti ne vem, kdaj je prišel domov.«“

»Ali„Ali te je mož kaj nagovarjal?«“

»Kako„Kako me bo nagovarjal, ko nisva bila skupaj od sejma.«“

»Ali„Ali sina si pa vendar-le učila v ječi, kako naj govori?«“

»I„I seveda sem ga učila, saj veste, da je otrok. Drugače vam ne bi bil tako lepo vsega povedal, da ga je bilo veselje poslušati.«“

»Ali„Ali mu nisi rekla, da ne sme vsega povedati?«“

»Se„Se ne spominjam in tudi nimam vzroka zato. Čemu neki? Saj ste slišali samega moža, da je nedolžen.«“

»Pustite„Pustite me, saj povem resnico.«“

»Jaz„Jaz sem lovil rake tisto noč v Radulji visoko gori pri izvirku. Pa noč ni bila ugodna in nisem nič vjel. Vračam se domov in na potu srečam dva jezdeca. Umaknil sem se v kraj v goščo, da me nista zapazila. Videl sem pa dobro, da je imel eden žensko navezano poleg sebe na konju. Poznal pa nisem nobenega.«“

»Kako„Kako pa da je tvoj sin rekel v gostilni, da je slišal tvoj glas od Radulje sem?«“ vpraša sodnik obtoženca.

»To„To ni nič čudnega. Tožilo se mu je po očetu in ker je bil v strahu radi viharne noči, mu je bil vedno oče na mislih. Zato je pa precej mislil, da je bil neznanec njegov oče. Sicer pa je sam povedal, da je bil takrat vinjen in ni vedel, kaj je govoril.«“

»Jaz„Jaz sem bil tisto noč doma in ne vem ničesar o uboju Marte.«“

»In„In ne veš tudi ničesar o Kancijanili? Ne pozabi, da si zaslišan pod prisego,«“ opomni sodnik pričo.

»O„O Kancijanili pa vem, da je bila tisto noč odpeljana in spuščena po zidu navzdol po vrvi in da se nahaja zdaj v Čreteškem gradu.«“

»In„In kdo ti je to povedal?«“

»Vrv„Vrv sem sam nesel iz našega stolpa, ker sem jo ondi našel. Ukradel jo je čreteški hlapec, ker drugi ni vedel za-njo. Za kaj drugega je tudi ni mogel rabiti kakor za to. Da je Kancijanila v gradu, to pa mi je pravil tisti Libenštajnar iz Zagrada, predno je šel na božjo pot v Kelmorajn.«“

»Kje„Kje pa je on to zvedel?«“

»Najbrže„Najbrže jo je sam videl na Čretežu, ker hodi tjakaj oddajat desetino.«“

»Pa„Pa veš za gotovo, da je čreteški hlapec odpeljal Kancijanilo?«“

»To„To pač ne more biti drugače, ker je vrv naša in ker je deklica v gradu. Kateri hlapec je bil, to boste lahko izvedeli v gradu od Kancijanile.«“

»Naj„Naj se oglasi Amalrikov zagovornik.«“ Eden izmed svetovalcev vstane in začne:

»Res„Res, da je obtoženca sam njegov sin izdal kot zločinca, vendar pa ga iz izpovedbe prič ne moremo obsoditi. Nobena priča ni jasno povedala, da ve kaj gotovega in tudi sam obtoženec je govoril tako odkrito, da mu skoro moramo verjeti. Zato predlagam, da se obtoženec oprosti.«“

»Iz„Iz vse malefične obravnave se je poznalo, da sum pač leti na mlinarja Amalrika, da je bil pri uboju in ropu vsaj prizadet, ako že ne glavni krivec. Vendar pa se iz dosedanjega pričevanja ne more soditi, da bi bil Amalrik kriv uboja in ropa, zlasti ker ne moremo poklicati za pričo Libenštajnarja, katerega ni {{prelom strani}} doma. Zato se Amalrik za enkrat oprosti, opravi pa naj cerkveno pokoro. Da pa bi čreteške gospode klicali na sodbo, to ni v naši oblasti. Pač pa naznanimo to, kar smo slišali, deželni gosposki, ki ima oblast soditi plemenitaše in njihove hlapce.«“

»Ali„Ali naj se Amalrik izpusti?«“

»Ali„Ali naj se mu naloži kaka kazen ali samo cerkvena pokora?«“

»Ali„Ali naj se obravnava o tem zločinu preloži ali završi?«“

Veselje je zavladalo v dvorani, v Amalrikovi družini, rabelj in biriči pa so se držali pusto, ker jim je odšlo delo in zaslužek. Sodnik in svetovalci zapuste dvorano, pisar Henrik pa gre pred trško hišo, kjer prebere Amalrikovo oprostitev. Veliko ljudi se je zbralo iz radovednosti in zanimanja, toda z izidom sodbe niso bili zadovoljni. Vsi so bili na strani Kocijanovi in njegove blage hčerke Nile. Na tihem so se slišale pikre opazke o trških svetovalcih, pisar je požrl nekaj grenkih, sodnik pa je šel domov prepričan, da je sodil pravično, dasi se ni zavedal, koliko je obravnava zaslužila naslov: »strogo„strogo izpraševanje«izpraševanje“.

»Vi„Vi, vojniki moji, rojaki moji! Poznate me nekateri izza mladih let. Saj smo jaz in večina vas pili materino mleko tam za Gorjanci. Slovenska kri teče po vaših žilah kakor po mojih. Neštetokrat ste pokazali svojo hrabrost, osiveli ste že nekateri v boju za dom in pravico. Veliki kralj Otokar je vaš gospod. Zanj ste se bili zoper malikovalske Pruse, zanj ste šli v ogenj zopor divje Ogre, zvestoba vaša do kralja je bila doslej neomahljiva. Pa kaj slišim? Vi hočete zapustiti zastavo svojega kralja, vi hočete svojega dobrega očeta pustiti na cedilu in se vdati neznani usodi, negotovemu gospodu, ki je zbežal od božjega oltarja, da bi nasitil svojo častilakomnost, da bi si pridobil posvetne oblasti, posvetnege blaga? Vi hočete stopiti pod zastavo Filipa, ki ga je Rim zavrgel, pod zastavo ubeglega duhovnika, pod zastavo človeka, kateri si lasti pravic do vojvodskega prestola? Kaj mislite? Kam ste zabredli? Kdo vas je k temu napeljal?«“

»Strelci„Strelci, po koncu! Odidimo.«“

»Kje„Kje je čreteški šotor? — Ni ga.«“

»Kje„Kje so konji in jezdeci? — Ni jih.«“

»Kje„Kje so strelci? — Ni jih.«“

»Kje„Kje sta čreteška gospoda? — Ni ju.«“

»Ti„Ti, sin moj, si predober. Čreteški te zlorabljajo. Ne plača, ampak ženska je kriva tega odhoda Čreteških. Njegova visokost, kralj Otokar, je Fricu naložil, da mora ujeto ptico vrniti. To so tiste solze!«“

»Takoj„Takoj naskočimo Čreteški grad!«“

Svetovalci kraljevi, zlasti Ortolf Krški, so odsvetovali: »Najprej„Najprej Kostanjevico, potem Čretež! Drugače imamo sovražnika za hrbtom.«“

»Pomagajte„Pomagajte — vrag gre póme!«“

»Idimo„Idimo, da še mi česa ne iztaknemo,«“ pravi Bimbo, držeč visoko nad svojo ramo ščit proti tisti strani, odkoder je bila puščica priletela.

»Kar„Kar je zaslužil, to je našel, človek brez srca! Gotnobrdskega sodnika je prevaril, Bog je pa mene postavil za rablja, da sem ga brez vrvi spravil na oni svet! Seveda, jaz nisem nedolžen pri vsi ti stvari in po ljudski sodbi bi zaslužil najdebelejšo vrv. Toda {{prelom strani}} sodil nas bo Bog in jaz se bom pred Bogom zagovarjal s tem, da se v vojnem času marsikaj spregleda, kar ne v mirnem času ... Pa kaj bi iskal razlogov? Moje deklice pa vendar ni več v gradu. Kar pohitel bi za njo, toda za me je za vselej izgubljena. Morda pa tudi ne? Saj o deklici se ne more reči, da bi za me ne marala, toda boji se me ... Res so poželjive strasti razjedale mojo dušo, kolikorkrat sem ji gledal v oči, toda reči moram vendarle, da ji sile nisem delal ... Toda pustimo to! Kar je bilo, je bilo. Mnogo truda me je stalo, človeško žrtev imam na svoji vesti, načrti so pa vsi padli v vodo, ves trud je bil zaman, celo viteško besedo sem prelomil, se kralju izneveril, pri ljudeh sem prišel ob vse zaupanje, in tega Štipka, mojega angela varuha — pa sem namerjal umoriti ...«“

»Mlinarja„Mlinarja si zapeljal, da je uropal deklico, ubil njeno deklo Marto, zdaj pa si ga še brez kesanja, brez pokore poslal na oni svet! Svojega dobrotnika, svojega očeta, ki te je tolikokrat zagovarjal, ki si mu toliko krivic storil, ki ti je vse odpustil, pa si hotel v svoji zaslepljeni strasti umoriti! — Pa kaj bi našteval pregrehe, ko ni očeta Štipka, da bi mi jih odpustil!«“

Naslonil se je na lino, pa je slišal veselo vpitje in bojni vrišč iz grajskega dvorišča −— −— −—

»Gospod„Gospod, ali zajašemo?«“

»Do„Do našega očeta.«“

»Poglej„Poglej, Bimbo, to je tista njiva, ki je Mateja stala glavo.«“ —

»Aha„Aha, Libenštajnar se je že vrnil domov z božje poti.«“

»Tako„Tako? Pa se oglasiva pri njem.«“

»E„E, že spet ta klatež! Dobro, da ni Štipka doma.«“

»Bimbo„Bimbo, pojdiva pogledat poganski dekleti. Rad bi se razvedril. Do večera jo že Štipko primaha domov.«“

»Štipko„Štipko, ti si zlata dušica! Zato te Bog ne zapusti, zato te angelj varuje. Ali meniš, da je kdo drugi streljal na Amalrika, kakor Fric ali kdo njegovih pomagačev? Sram me je, da sem Čreteški, pa kaj hočemo? Kaj bi šele bilo, ko bi ne bilo tebe, ljubi moj Štipko?«“

»Kaj„Kaj pa hočemo,«“ odvrne Štipko. »To„To je naša dolžnost. Res je naš trud dostikrat zaman, toda zavest imamo vendarle, da smo storili svojo dolžnost. Povem pa ti po pravici, da sem se že naveličal prazno slamo mlatiti pri tem čreteškem vitezu. Tudi zamotal se je tako v različne zanjke, da zanj skoro ni izhoda. Edino pametno bi bilo po mojih mislih, da bi zapustil Slovensko marko ...«“

»In„In kam da bi šel?«“ popraša hitro oče Nikolaj, katerega oči so se zaiskrile, kakor da bi hotel uganiti Štipkovo misel.

»Kam„Kam da bi šel? Tudi jaz bi šel z njim, šel bi čez široko morje, pripel bi rdeči križ na svoje prsi, pa bi preganjal Mohamedove brate iz Svete dežele.«“

»Torej„Torej v križarsko vojsko, dragi moj? Mhé — če bo še kakšna! Saj veš, da so že sedemkrat kristjani poskušali svojo srečo, toda spet je Palestina padla nazaj v roke sovražnikov. Tako velik, tako svet mož, kakor je bil francoski kralj Ludvik, pa je šel po svojo smrt v Sveto deželo.«“

»Ali„Ali ni to lepa smrt, oče Nikolaj? Umreti za sveto vero, umreti za Kristusa!«“

»Prečastiti„Prečastiti oče, moj gospod me je poslal, da ga obiščete. Zdaj je v Gotnem brdu v svoji palači.«“

»Kaj„Kaj želi tvoj gospod?«“ vpraša Štipko.

»Odpotovati„Odpotovati namerava, pa bi še rad prej govoril s svojim stricem.«“

»Odpotovati„Odpotovati?«“ se čudi Nikolaj in pogleduje zagrajskega vikarja.

»Povej„Povej tvojemu gospodu, da naj gre takoj v cerkev sv. Katarine. Tam ga bom jaz pričakoval.«“

»In„In potem ga obiščem tudi jaz,«“ pristavi še gotnobrdski vikar.

»Kako„Kako dolgo, premilostni, še boste zlorabljali mojo potrpežljivost? Kaj sem vam storil, da mi strežete po življenju? Kaj hočete, da bi tudi jaz teptal pravico, kakor jo vi? Kaj nič več ne bije v vas srce krščanskega človeka? Ali vam je vest čisto oglušila?«“

»Oče„Oče, spoznam, da sem velik grešnik, spoznam, da mi bo Bog težko odpustil grehe, spoznam, da mora biti pokora grehom primerna.«“

»Ali„Ali pa imate tudi voljo, resno voljo, spokoriti se za svoje grehe?«“

»Imam„Imam voljo. Samo odločite mi pokoro in Bog mi je priča, da jo izvršim.«“

»Treba„Treba bode zapustiti očeta in mater, treba bode zapustiti brate in sestre, pa tudi domovino.«“

»Torej„Torej na božjo pot v Asisi, udeležit se odpustkov Porcijunkule?«“

»In„In še dalje, premilostni vitez! Treba bode čez morje, treba bode vzeti v roko meč in se vojskovati zoper mohamedane.«“

»Ah„Ah, v križarsko vojsko! Ali, ali ...«“

»Ali„Ali imate res voljo, delati pokoro?«“

Ali ste pokorni moji besedi?«“

»In„In kdo gre še z mano?«“

»Odgovorite„Odgovorite na mojo besedo,«“ odvrne resno in odločno vikar Štipko.

»Samo„Samo grehov me odvežite; jaz ne morem več prenašati očitajoče vesti. Saj naredim pokoro, ki jo zahtevate, ako je tako volja svete cerkve.«“

»Hudi„Hudi časi so v Sveti deželi. Francoski kralj Ludovik blaženega spomina je umrl, zdaj pa njegov brat, kralj Sicilije, zbira križarje. Tja gremo tudi mi, da rešimo Sveto deželo, da rešimo tudi svojo dušo ... Izidi sen Tvoja volja, jako v nebesih, ibo na zemlji. Amin.«“ —

Vikar Nikolaj je že pričakoval svojega nečaka v palači. Potrdil ga je v njegovem sklepu, ta pa je naročil svojemu stricu vse, kar ga je skrbelo in mu izročil vse, kar je imel svojega. Prosil ga je odpuščanja, izročil več njiv in travnikov cerkvi sv. Nikolaja, pa tudi na Amalrikovo družino in celόceló na Kancijanilo ni pozabil.

»Mhe„Mhe, milostivi gospod, ali greste kar domov?«“

»Kje„Kje pa je Nila?«“ povpraša vitezov hlapec.

»Mhe„Mhe, pri ognjišču je, vedno pri ognju,«“ odvrne brodnik.

»Pa„Pa bi jo poklical iz veže, Grga,«“ povpraša spet Bimbo.

»Mhe„Mhe, bi jo že, pa ...«“

»Ali„Ali samo poklical jo bom, mhe.«“

»Pa„Pa reci ji, naj da tisto rožo iz nedrij gospodu vitezu! Ali boš, Grga?«“

»Mhe„Mhe, veliko tirjaš od mene,«“ odvrne Grga in se obrne proti leseni kolibi.

»Ali„Ali očetu ne pravi tega, Grga! Veš, četudi ne v srcu, blizu srca mi je pa vendarle prirasel ta čudni, nesrečni vitez. Ako je to res, kar si povedal, potem mu želim vse dobro in srečno povrnitev.«“

»Srečno„Srečno in veselo!«“

»Ta„Ta Grga ima pa vendar le veliko moč pri hiši,«“ reče vitez svojemu spremljevalcu.

»Še„Še večjo moč pa imajo zlati cekini, premilostni,«“ odvrne Bimbo. »Ta„Ta lakomna duša me je natezala toliko časa, da sem mu moral šteti tri cekine.«“

»Še„Še tri in še tri in še tri bi bil rad dal za Nilino rožo. Ta me bo spominjala veselih in žalostnih ur, pa tudi dajala srčnost, ko pojdemo čez daljne gore, ko se popeljemo čez morske globine ...«“

Ob mizi je stal mož z dolgo črno brado, v dolgi črni halji, prepasan čez ledja. Skupno je molil očenaš z verniki, potem pa dvignil desnico in govoril: »Milost„Milost Gospoda našega Isusa Krista neka je z nama vsema,«“ prelomil kruh in ga porazdelil med vse pričujoče.

»Zviti„Zviti krivoverci hočejo vsekako, da se sprijaznijo s plemenitaši in veljaki. Napravijo se kot trgovci in prinesόprinesó gospodi dragocene reči, prstane in drage kamene. In če jih gospoda praša, kako robo imajo, oni odgovore: Imamo prav dragocene reči in jih prodamo, ako nam obljubite, da jih ne pokažete duhovnikom. In ko obljubijo, da ne bodo nikomur pokazali, {{prelom strani}} tedaj začne zvijač tako: Imam biser, ki je tako svetel, da lahko človek skozenj Boga vidi; imam tudi drug biser, ki je tako ognjen, da užge ljubezen do Boga v tistem, ki ga ima. In tako govori dalje o samih biserih, a misli pa le na svoje nauke. In pridene tudi kako poglavje iz svetega pisma, kakor : Na Mojzesovo stolico sedejo pismarji ... Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci, ki zapirate nebeško kraljestvo ... In ko ga vprašajo: Kdo so ti pismarji in farizeji? jim odgovori: Duhovniki in poglavarji. Pa to so ošabneži, ti učitelji rimske cerkve, ter začno svoje govore s tem, da so mojstri, gospodje. Toda vam ni treba teh gospodov. Oni so bogati in trdi, a mi smo zadovoljni z malo hrano in obleko. Oni ljubijo razkošje, mi pa smo zdržni. Oni gredo na vojsko in se bijejo, obsojajo uboge ljudi na smrt in na grmado, a mi trpimo preganjanje radi pravice. Oni so zajedalci in brez posla, mi pa živimo od svojih rok. Oni uče, da so samo oni učeniki, a pri nas uče moški in ženske, tudi po eden učenik uči drugega sedem dni. Pri njih je malo učenikov, ki bi znali na izust po vrsti tri poglavja iz novega zakona, pri nas pa je malo mož in žena, da ne bi znali na izust svetega pisma v domačem jeziku. In ker imamo mi pravo vero Kristusovo in sveto življenje in vsi učimo nauk, zato nas pismarji in farizeji preganjajo do smrti kakor Kristusa. Toda zaman! In poleg tega še to le: Oni samo govoré, a ne store, nalagajo ljudem težko breme, a sami ne ganejo s prstom. In mi? Kar učimo, to tudi delamo. Oni delajo na to, da se bolj vršé človeške žrtve kakor božje zapovedi, mi pa priporočamo, da se je držati samo Kristusovega nauka in svetih apostolov. Oni nalagajo spokornikom najtežje kazni, a sami za svoje grehe niti z očesom ne mignejo. Mi pa se držimo Kristusa in govorimo grešniku: »Pojdi„Pojdi in ne greši več!«“ ter ga s polaganjem rok oprostimo vseh grehov in mu po smrti dušo odvedemo v nebesa, med tem ko oni gotovo duše tirajo v {{prelom strani}} pekel.«“ In sklep je tak: Pomislite, katera cerkev je lepša, naša ali rimska — pa izberite!«“

»Stojim„Stojim pred Bogom in pred vami, da se izpovem in obtožim svojih grehov, katere sem storil, da zadobim odpuščanje od Boga in od vas.«“

»Bratec„Bratec moj, tudi jaz sem tvoja, tudi jaz sem spokornica, saj hočem biti taka. Ljudje božji, krščanski ali kakršni ste že, poslušajte tudi mene, tudi jaz se izpovem svojih grehov pred vsem svetom ...«“

V vinogradih je češki kralj Otokar kmetom zajamčil tako imenovano »gorsko„gorsko pravdo«pravdo“. Dasi so bili kmetje v vseh zadevah podložni graščakom, v vinogradskih zadevah pa so si ohranili še iz davnih časov nekako samostojnost. Volili so sami dvanajst mož, kateri so vodili gorske zadeve. Vsak gornik je imel pravico pritožiti se do te dvanajstorice, če se mu je godila krivica. To je bil ostanek iz starih časov svobode, ki se je obdržal do konca 18. stoletja.

Zato je Eberhart, oskrbnik brižinskih škofov, užival pri kmetih po Slovenski marki veliko zaupanje. Župnik Tiberij mu je milo potožil, kako ruje nekdanji gotnobrdski rabelj proti katoliški cerkvi ter širi po hribih krivo vero bogomilov. Eberhart se je zavzel za čast svoje vere in s pomočjo gotnobrdskih kaplanov napovedal boj krivi veri. Kjer je mogel, je pritiskal na bogomile in gotnobrdski sodnik Uzold je svojega nekdanjega rablja pozval na »strogo„strogo izpraševanje«izpraševanje“.

Pozabili so se križarji, govorica je bila tisto spomlad le o bogomilih. Eni so se zavzemali za »čisti„čisti nauk«nauk“ bogomilov, drugi so ga zametavali. Povsod je {{prelom strani}} bilo mnogo prepirov, pa tudi pretepov. Zagrajska cerkev je stala prazna in trava je rasla po stezicah, po katerih so prej ljudje hodili k staroslovenski službi božji. Bogomili so namreč zametavali vsako zunanjo službo božjo, niso marali za svetnike, celo križ jim je bil malikovanje.

»Ej„Ej, ej, zakaj smo očeta Štipka pustili v sveto deželo?«“ je tožil Tomo, sedeč v Kočijanovi gostilni.

»Pa„Pa bi ga bil držal, če si ga mogel,«“ odvrne krojač Janko. »Saj„Saj veš, da so vsi pobožni ljudje tudi svojeglavci.«“

»Štipko„Štipko ni bil svojeglavec, pač pa njegov zapeljivec, tisti čreteški Fric,«“ reče spet črevljarski mojster Juraj. »Ta„Ta ga je spravil v križarsko vojsko, ker je sam strahopetec in se ni upal iti na Turke brez močne roke Štipkove.«“

»E„E ni tako, ne,«“ reče Kocijan. »Štipko„Štipko je sam želel že od davna, videti enkrat sveto deželo in zdaj se mu je nudila prilika, ker je Čreteški moral na križarsko vojsko vsled svojih tolikih hudobij.«“

»Škoda„Škoda za očeta Štipka. Težko da bi ga kdaj videli. Če je kralj Ludvik, tako vrl, tako pobožen vladar, umrl v sv. deželi brez kakega uspeha, najbrže bo njegov brat Karol še manj naredil,«“ modruje nočni čuvaj Vid.

»In„In vendar je tako potreben zdaj v hribih, kakor ne vem kaj,«“ deje spet črevljar Juraj. »Naši„Naši gospodje v Beli cerkvi in v Gotnem brdu so častitljivi možje, toda hribovcev ne znajo voditi. Za-nje je bil le glagoljaš Štipko.«“

»Pa„Pa bi poslali kakega drugega glagoljaša v Zagrad. Saj se še menda kod kateri dobi,«“ reče spet krojač, ki ni bil poseben prijatelj Štipkov, ker mu ni delal obleke. »Tisti„Tisti Knjižun gori na Otavniku, ki še v krojaški zadrugi ni, mu je delal obleko. Zdaj pa ta njegova ovčica po bogomilskih shodih hodi in bogomilom halje krpa.«“

»Oho„Oho, Janko, le počasi! Črez Štipka niti besedice!«“ odvrne pekar in se postavi na noge.

»Štipko„Štipko je bil mož!«“ potrdi Kocijan.

»Eberhart„Eberhart se je vrnil s hribov. Opravil pa menda ni nič. Na Jelendol naj le rajši Nilo pošlje, kaj ne da, Kocijan?«“ reče spet krojač.

»Nila„Nila si je prizadela, pa jaz tudi. Toda Jela je svojeglavna. Ona hoče kot poganka leči v grob. Hčeri se boste še podali. Ali Henrik je izgubljen za krščansko vero. Je že vpisan med popolne, in najbolje bi bilo, da se preseli v Bosno. Tam je zanj, a pri nas bodo bogomili zginili,«“ sklene Kocijan.

»Gotovo„Gotovo, če se Štipko vrne. Drugače pa ne bo šlo tako brž. Saj je tretjina hribovcev že bogomilov,«“ pripoveduje Vid. »Jela„Jela pa drži roko Henriku, samo da škoduje krščanom.«“

»Kaj„Kaj pa sodnik? Ali nima on pravice poklicati Henrika na odgovor radi krive vere?«“ poprašuje samozavestno pekar.

»Seveda„Seveda ima,«“ odvrne na tihem krčmar. »Zato„Zato ravno sem se sam napotil v hribe in sestri Jeli povedal, naj odneha, ako neče delati sramote sorodnikom in svojemu sinu gotovo smrt nakopati na glavo. Upam, da se stvar izmota srečno. S Henrikom nisem govoril. Ta mi ne pride niti pred oči.«“

»Glej„Glej, Grga, ta-le črešnjev cvet, tako bel kakor sneg! Tak najbolj ugaja mojim očem,«“ reče Nila svojemu zvestemu brodniku in izstopi iz čolna.

»Mhe„Mhe, gospoja moja, lep je res, ta črešnjev cvet, samo vspe se hitro. Za malo časa je. Ali poda se ti bolje, gospoja moja, vijolica na prsih. Višnjeva barva je tudi lepa, pa bolj stanovitna je,«“ odvrne Grga in {{prelom strani}} tako prisrčno pogleda svojo gospodinjo, da mu je solza prišla v oči.

»Kaj„Kaj pa prav za prav misliš, Grga! Ali naj bi vzela Eberharta? ... Oče nič ne reko.«“

»Mhe„Mhe, bela barva je za malo časa. Višnjeva pa trpi dolgo časa. Se ne omaže tako hitro. Zato sem ti rekel, gospodarica moja, da se ti zdaj višnjeva vijolica bolj poda kakor črešnjev cvet.«“

»Ti„Ti govoriš v samih rožah, kakor bogomili. Le naravnost povej svoje misli.«“

»Mhe„Mhe, golobica moja, to je težko, govoriti v sedanjih časih naravnost. Le toliko rečem, da je za našo sveto vero veliko vredno, če ti vzameš gotnobrdskega oskrbnika.«“

»In„In zá-me, dragi moj Grže, zá-me, nimaš tolažilne besede?«“

»Čakala„Čakala ni samo tista, ki je trgala cvet raz črešnjo, čakal je tudi tisti, ki je padel raz črešnjo, mhe, dragica moja! In tisti, ki je padel, tisti je daleč, daleč — za deveto goro! Tisti se vozi po morju, ne po naši Krki. Pa ni gore tako visoke, da bi je ljubezen ne prehodila, ni morja tako globokega, da bi ga ljubezen ne prebredla in ne srca tako širokega, da bi ga ljubezen ne obsegla ...«“

»Kako„Kako so ženske nepočakane, mhe!«“

<p align="right"><small>''Dr. Jos. Gruden, »Kat„Kat. Obzornik«Obzornik“, letnik IX., zvez. 2.''</small></p>

»Torej„Torej sem še potreben na zemlji,«“ vzdihne oče Štipko, pa koraka počasi dalje. Vprašanje se mu je zastavljalo: »Kaj„Kaj neki počno doma? Kaj delajo moje zveste ovčice? Kaj moj dobrotnik, župnik Tiberij? Kaj moj mirni sosed, vikar Nikolaj? In jelendolske poganke? Pa Friceva nevesta Nila?«“ A toliko vprašanj se mu je motalo pred očmi, toda ni ga bilo, da bi mu jih odkril!

Toda zdaj stopa v dolino, stopa med pisanimi njivami, ob zelenih travnikih zagradskih kmetov, zagleda Matejevo hišo, pa se ustavi: »Ali„Ali naj najprvo pozdravim mojo ubogo Matejko?«“

»Aha„Aha, tu ubogi pogani časte še vedno svoje bogove. Trdovraten je ta rod! Spet bom imel z njimi dovolj dela ...«“ V takih premišljevanjih sedi na hrastovem štoru, sloneč na debeli bukvi. Truden je bil do kraja, zaspanec ga je premagal ...

»Živina„Živina gre na pašo,«“ vzdihne Štipko in se strese mraza. Hitro skoči po koncu, pomoli, se umije v bližnjem potoku, pa hajdi dalje!

»Vsekako„Vsekako moram najprvo v Gotno brdo in v Belo cerkev do župnika Tiberija, da se mu pokažem in sporočim, kako je bilo.«“

»Blagoslovi„Blagoslovi, dobri krščan!«“

Štipko osupne. Spoznal je bogomila po pozdravu. Čudi se in radoveden postaja. Pa se premaga in dovoli, da ga pastir objame, govoreč: »Blagoslovi„Blagoslovi!«“

Tudi pastir se čudi, pa vendar odgovori: »Baš„Baš kar prihaja in mi nese jutranjico.«“

»Bogomila„Bogomila, kajne da?«“ brž vpraša Štipko pastirja.

»Ali„Ali je res? Toliko da se je spremenilo tekom dobrega pol leta? Bogomili da so zašli v moj ovčji hlev?«“ Sveta jeza mu je zasijala z obraza, ko Solnčica zakliče že od daleč:

»No„No, no, starče, kaj imaš pomočnika? Kdo je ta neznanec?«“

»Ravnokar„Ravnokar je dospel, Solnčica! Prosil sem ga za blagoslov, pa mi ga še ni dal,«“ odvrne od daleč boječi pastir.

»Za„Za Boga svetega, Štipko!«“

»Solnčica„Solnčica, ali naj verujem svojim očem? Ali si ti res jelendolska Solnčica? Kaj to vse pomeni? Ali se je Jelendol obrnil iz nevere v krivo vero? In ti, Solnčica, ti si zmožna kaj takega? Ni mogoče! To je bila sila, ne prosta volja.«“

»Človek„Človek nima proste volje, uče bogomili,«“ odvrne deklica, zroč v tla.

»Ah„Ah, med bogomile si zašla, moja Solnčica, moja nada! In kdo te je v to napeljal?«“

»Moj„Moj brat, gotnobrdski Henrik, ki je popoln.«“

»Ah„Ah, kaj čujem? Ali ga ni bilo, ki bi vas poučil?«“

»Oprosti„Oprosti, oče Štipko! Zakaj pa si šel od nas? Zakaj si skrbel bolj za dušo tistega nesrečnega viteza, kakor za toliko drugih hribskih ovčič, ki so ti ušle med bogomile?«“

»Res„Res je, Solnčica! Ali dobri pastir popusti 99 ovac v hlevu pa gre za izgubljeno ovčico, dokler je ne najde. In sem jo našel, zdaj je že v nebesih, spokorjena duša tolikanj nesrečnega Frica.«“

»Mladi„Mladi Libenštajnar? Tvoj oče se je pokoril po svetu za svoje grehe, dal življenje za svojo vero, ti pa se bratiš s krivoverci?«“

»Odpusti„Odpusti, dobri oče! Ni tako hudo, kakor ti je Matejka natvezla. Zbegani smo bili pa res vsi, ko tebe, očeta, ni bilo! Pa zdaj ni več očeta, bodi ti naš oče!«“ ...

»Mhe„Mhe, ali ti nisem pravil, gospodarica moja, da je treba počakati? Črešnja ne cvete več, vijolica pa še!«“

Že precej vernikov se je zbralo v nedeljo, ko je Štipko opravil slovensko liturgijo. Toda pogrešal jih je še polovico. Vzgled krojača Knjižuna je dobro vplival na ljudi, ko je javno ponavljal v cerkvi krstno obljubo: »Az„Az zaglogolo zlodeju«zlodeju“ ...

»Znamenje„Znamenje božje je,«“ ji reče oče Štipko, »da„da je čreteški Fric umrl za sv. vero, a volja božja je, da ti postaneš gospa gotnobrdskega oskrbnika.«“

Bila je velika slovesnost, ko je oskrbnik Slov. marke, gotnobrdski Eberhard, peljal svojo nevesto pred oltar sv. Katarine. Ves trg je bil na nogah, cvetje se je usipalo po cerkvenem tlaku, z zelenjem so bile stene odete, in cvetic duh se je razlival po celi cerkvi. Duhovščina v cerkvenem sijaju se je lesketala pred oltarjem, ljudstvo pa je pelo nevesti: »Blagoslovena„Blagoslovena jesi meždu ženami«ženami“ ...

»Gospode„Gospode, Bože moj! čuj molitvu moju i spasi vjerno stado svoje, kome si dao za pastira mene, nevrijednoga slugu svojega ... Izbavi jih od bezbožne i pogane zlobe onih, koji hule na to, i satri bogomilu herezu, i razplodi crkvu svoju. Brani je silnom desnicom svojom i zaštiti je štitom krila svojih«svojih“ ...