V žaru juga: Razlika med redakcijama

Po zidu so sedeli opaljeni sinovi Učke. Klobuk v rokah, glavo nagnjeno. Z glavo in z nogami so sledili glasu cerkvene pesmi. Pod lipo sta stala dva belo oblečena gospoda, pred cerkvenimi vrati nekaj nališpanih žensk. Pregibale so ustnice, rožljale z rožnimvencem, njih misli pa so bile bogvekje. Motil jih je tudi glasni pogovor dveh tujcev pod lipo. Nevoljni in radovedni ženski pogledi so hiteli do cerkve k njima. Naj bi govorila tujca, ko bi jih one razumele! ... Pa onadva sta godla nekaj skozi nos, se norčevala morda iz ženske pobožnosti. Težko če ne. Saj je pogledoval mlajši hudomušno na nje, si gladil plave, na krtačo postrižene brčice in govoril s porogljivim glasom in obrazom. Debeli, silno se poteči stari gospod se je brisal, stokal, hohotal. Ženske so postajale nevoljne. Stara, z zlatom navešena Kastavka je zamrmrala: „Uh! kako rugalo je taj konte!“ Priletna, životna in širokolična gospa v sivi svileni obleki, pa je pošepetala svoji, precej nerodno, polmestno napravljeni sosedi: „Vidiš Žefka –— tako se obnašajo grofje pri maši ...“

Žefka niti slutila ni, kako težko je bilo Anici baš to, da je kontesinja. — Kaj se ozirate za temi otroci? To ni za vaš stan. Kako se držite, kako hodite –— ji gode venomer guvernanta in pazi na vsak migljaj. Da ni te sitnice, bi se igrala Anica z bosopetimi otroki na obrežnem pesku. Tako pa je stopila kontesina dostojno k papanu in mu pravila, da je molila zanj. Guvernanta je pohvalila zdravnika, da je vztrajal tako pobožno pod lipo, grofica se je pozdravila s soprogom in vrgla pajčolan raz lice.

V to lice je strmela Žefa. Bilo je lepo. Nežna polt, navdahnjena s komaj vidno rožnato bojo, po plemenitih potezah je bila razlita mehka žalost. Pogledala je Žefko. Tako gledajo spominčiče iz zelene mlake vprašaje v svet. Razcvetelo se je vse polno spominčič pred Žefkinim pogledom. Širila se je mlaka pod dansko vasjo, zlatolasa, ljubka, je hodila med spominčicami deklica. Nikoli je ni pozabil, kdor jo je videl; „moja spominčica“, ji je rekala mati. Za las večji, mnogo tanjši, lepši, je bila ta grofica. Obleka deklice iz šume je bila preprosta, svila šumi na tej grofici, dragulj se sveti –— pa vendar ... Žefka je vzkliknila „Lilka!“ in hotela k grofici ... Prestrašena teta jo je prijela: „Kaj si zmešana?“

„Ne bodi no neumna. Grofica Sternanova je rojena na Francoskem. Grof jo je spoznal v Parizu –— molči, saj vem, saj vsakdo tod ve ... Grofica je umetnica. Bila je revna pa je vzela starega grofa. Rada ga nima, kajti grd dedec je to. No, pusti me, da povem ... Francozinja je pa tukaj se je naučila malo hrvaški. Jako dobra je in občuje rada s Kastavci. Enega otroka ima, petmesečnega porednežka, pa Bog ve, če ga ima kaj rada. Hišina pravi, da ljubi njena gospa samo gosli, da se zapre in svira po cele ure in same take, da se mora jokati, kdor sliši.“

„No vidite, teta, da je Lilka. Dajte si kaj dopovedati. Kaj ni Lilka svirala na gosli, da se je jokal še rajni Plantačev Nace, ko je cepil drva pri Mundetovih? Spomnite se no, teta, malo nazaj. Šest, osem ali devet let je tega. Saj veste: Munde je bil šel v pokoj v svoj gradič pod Žneperkom. Ni za vsakega gozd. Ivka, Mundetova in Nežina starejša hči, je bila ušla k teti v Trnovo; Lilka se je pojedala, mati jokarila, oče je streljal veverice. Na visoko je hotela Lilka –— v neke šole na sam Dunaj, {{prelom strani}} pa oče ni pustil. Lahko bi se omožila, pa ji je bil vsak snubec preslab. Pa kaj je še naredila. Saj ste slišali, teta, od Šimonovega Pavleta iz Zemuna. Tisti, ki so pravili, da piše bukve. Mati je mislila, da bo duhovni gospod. Pa ti punčari, Lilka pa Ivka, sta mu pisarili. Kadar bi bil moral iti v tisto šolo, kjer se učijo za duhovne, je šel pa na Dunaj. Doma je bilo vse zadolženo, prodano. Mati in oče sta hodila delat za dnevno plačilo. Lilkin oče se je kregal, da ne da hčere beraču, pa je ne da. No, poglejte, teta –— pa je prišel neki grof na lov k Žneperskemu gospodu. Tisti nerodni motač, Matjanov Matija, je ustrelil namesto v volka v grofa. Zdravil se je grof pri Mundetovih. Potem so rekli, da je šla Lilka v šolo. Črez dve leti pa da jo je vzel grof, ki je neki prvi za cesarjem ... In zdaj je tu.“

„Seveda neumna! Šimonovemu Pavletu se je pa zmešalo. Starši so mu pomrli, in on ni prišel nikoli več domov. Ne ve se, kje je. Tudi Lilke ni bilo. Enkrat sta se odpeljala Munde in Neža. Dolgo se nista vrnila. Ali se je Neža prehladila ali kali –— hirala je in umrla še tisto leto. Pravili so, da zet, grof, ni pustil staršev do hčere. Mundeta je ubilo v Maklavinovem borštu. Zdaj je Ivka sama v gradiču. Pravi, da je sestra mrtva zanjo. No, teta ali verujete zdaj?“

„Kaj mi ne poveš, Žefka!“ se je čudila Opatijka in zamislila. Sledili sta grofovi družini. Počasi je stopala nežna grofica ob strani hrupno dihajočega soproga. Če je slišala Žefkino pripovedovanje in je bila res –— Lilka! ...

Nerodno se je zazdelo Opatijki. Potegnila je sorodnico na drugo pot. Mladi zdravnik je gledal za Žefo in se zasmejal: „Kakšen jezik govori ta ženska! Milostljiva gospa se učite hrvaški, pa vem, da tega blebetanja vendar niste umeli? Sploh je to ljudstvo čudno, kakor brez –— duše!“

Sternan se je zasmejal bučno. Drobna soproga se je odmaknila in hitela h klopi na promenadi. Krepka Boduljka je sedela na njej in pregibala lični voziček. Željno se je sklonila grofica pod zeleno zaveso. V čipkah in pentljah je ležalo tu njeno dete. Tolažbe išče pri njem ... Rušijo se stebri, na katerih je sezidala svojo srečo, rušijo se –— padajo grmeči v propad ... Tuja ženska je spoznala v bogati grofici deklico iz šume, ji zaklicala v spomin, da je kletev na njeni glavi. Vsak greh naše mladosti se maščuje, in temna senca se vleče za njim skozi življenje.

Zakopala je spomine, nasula nanje biserov in zlata. Težko je zlato ... Vendar vstajajo tolikokratov {{prelom strani}} divne davne sanje ... Vstaja bledi mladeniški obraz ... Revščina bi bila njen delež ob njegovi strani, pa borna pred svetom bi stala velika, čista, pred svojo vestjo. V sinu bi gledala sliko plemenitega soproga, ž njim bi ga vzgajala vzorom ... Tako pa ... Ukradla je materi sina ... Kolikokrat jo je pač klela mati, prevarjena v svojih nadah, revna ... In ko je prišel čas –— tedaj mu ni sledila v tiho skromno pristranišče, sebe je rešila na visoko skalo, njega je pahnila v valove ... In zdaj ne more ljubiti moža in debeloglavi otrok ji tudi ne vzbuja tiste vroče materinske ljubezni, katero je pričakovala, se je radovala.

Pestunja –— Dana –— je stresla s črnimi kitami gosto obvito glavo. Zaiskrelo je kot črna grozdna jagoda sladko oko, zazibali so se veliki uhani, zalesketale se steklene koravde. Hčerka otokov je vzrastla pod oljko in trto, vse na njej je kipelo zdravja, življenja. Pogledala je smehljaje na gospodarja in odrinila voziček.

Mehki zvoki so se prelivali v solnčnem zlatu, se spajali s šepetanjem dreves, z vonjem cvetlic, s šumenjem morja. Lijanin duh pa je splaval na trepetajočih krilih melanholične skladbe v izgubljeni raj dekliških let. Znani zvoki so priklicali druge, ki so spremljali tiste takrat ... Šumenje smrek, kokodakanje kur, čivkanje piščet, gaganje gosi, golčanje golobov ... Na glasovih je priplavala nikdar pozabljena slika: Temne so zakrivale smreke gradič. Na dvorišču, med živahno perutnino je stala deklica v modri, platneni obleki, krilo in rokavce zavihane. Z desnico je segala v povezano kozo v levici in metala oparjene otrobi ... Kure so pokušale, vabile piščeta ... Čopar, ponosni veliki petelin, je pazil, da ne požró nikdar site, dolgokljune gosi, njegovi družini večerje. Z otrobi nezadovoljni golobi so sedali Ivki na glavo in rame. Ona je naslanjala sveže lice na golobico, se smejala čoparju, klicala grahovko, velekračko in druge kure po imenu in se vrtela med njimi. Pri nagli kretnji sta ji vihrali dolgi, v solncu rdeče žareči kiti –— hudobne gosi so segale z rmenim kljunom za njima.

„Veseli me“ –— je pričel, pa lesen obroč je priletel, se zaletel v klop –— za obročem krasen fantič, za njim vznešena, še mlada dama. Lovila je fantiča, pa ta se je glasno zasmejal, udaril po obroču in poletel za njim. V naglem teku bi bil podrl skoraj staro, ob palico uprto damo.

Hladno, tiho in temno je v parku. Skozi goste lavorjeve veje ne uhaja solnčni svit, pritajeno, kakor v svetišče, prihaja šum sveta. Po širnem morju brodi nemirna duša, da ubeži spominom –— v tihoti parka se pogreza vanje. Po ozki stezi je hitela Lijana. Prozorna vlečka je šumela, zalasnice so padale z glave. Dolgi lasje so se spustili po ramenih. Zamišljena je hodila Anica za njo, tolkla z rokavico po vejah. Težke misli so grbančile otrokovo čelo: kaj neki ima mamá že nekaj dni? Zdaj se zapre v boudoir in svira po cele ure eno in isto otožno pesem, zdaj zajaše konja, jezdi v skoku v gore, zdaj slika vedno isto staro kmetiško hišo, zdaj drči v avtomobilu po cesti. Zahteva, da ji prinese Dana Karola, ga ljubkuje strastno, in spet podi Dano z otrokom od sebe.

V čolnu beži daleč, daleč po morju ... In šele ko se spušča mrak na Bodulske otoke, ko zagore luč pri luči reške svetilnice, ko se zedinita nebo in zemlja v sivi pas, ko giblje večerni veter trudne valove, ko zažare baklje ribičev, vešče, ki mamijo stotine sardelic v mrežo –— se vrača nerada na Aničine prošnje. Sicer tako dobra mama je razdražljiva. Ogiblje se papana, ne odgovarja zdravniku, kara hišino, se jezi na sluge. Že več dni ne nadzoruje Aničinega pouka. Guvernanta se ziblje v mreži, čita, zêha. Anica stika za materjo. Včeraj jo je našla pri malem zvezku knjig in listov. Davi je šla v mamino spalnico, da ji vošči dobro jutro. Mamina blazina je bila mokra, oko rdeče. Zob je bolel revico. „Pa kaj papa? Kaj pestuje vedno Karla in kupuje Dani slaščice?“

Šumi ... To je lipa, to je njen sladki vonj. Širi veje, siplje cvetje. Solnčen, diven je dan. Veličastna stoji cerkev, beli nadgrobni spomeniki zro v dol ... Tiho je. Meniš, da se je ustavil čas ... Pa kazavec cerkvene ure se pomika, hiti čas –— mladost ... Ne zavedata se tega deklici pod lipo, ne zamišljeni mladenič ... Mladi sta deklici in ti, Pavel, tako dolg, tako neroden; reven in tako idealno neumno zaljubljen. Zgodaj si zastavil pero. S sestro sva ti pisali pisma priznanja, oboževanja. Čestitali sva narodu na takem sinu, imenovali te svetlo zvezdo domovine. Bili sva mladi ...

Od krasnih toalet šume dvorane: Šepet gre od ust do ust, ko nastopi umetnica. Priznanje odmeva do visokega stropa, ko konča. „Tak dar! Tako mlada! Tako lepa!“ — Seveda je lepa, Pavel. Saj se sveti v biserih. Dobri, nerodni fant, slovenski pesnik in pisatelj! S svojimi ideali stradaš na Dunaju –— tolaži, spodbuja te moja zvestoba, haha! Jaz hrepenim po slavi, Pavel. Umetniški ogenj me podžiga, vznemirja, čudno pojo moje gosli, Ivka joče, oče molči. On noče, ne pusti. Svojo kraljično zapre v šumo, meneč, da pride kraljevič po njo.

Krasno je poleti v gozdu. V šumnem zboru poje drevje, pojo ptice slavo Stvarnikovo. Človek se klanja, moli. — Tožno je v jeseni, vse drevje tako žalostno. Težke deževne kaplje pikajo skozi velo listje, zginevajo v mahovitih tleh. — Pusto je pozimi. Drevje stoka, vihar tuli, volk laja. Redko le se oglasi lovski rog. Redko le se ustavijo veseli lovci pri nas. Imenujejo me gozdno kraljico, divjo rožo. Nečimerna sem, veselim se poklonov. Ne zameri, Pavel! Hip je to, hip pozabe. Potem drevje, sneg in led. — Dočakam li pomladi? Ko bo klilo novo življenje iz tisoč klic, ali vzklije tudi meni radost, ali me zagrne večni sneg in led? ... V gozdu sem, Pavel. S svojo vročo hrepenečo dušo hodim iz sobe v sobo, iz kuhinje na hodnik. Hiram, in z menoj vene moja zlata mamica. Kako da si želim od nje? Ljuba tolažba so mi tvoja pisma. Svojo Lilijano me imenuješ, svoj prenežni cvet. Tolažiš me z bodočnostjo, z delom za narod. Smešna fraza, moj Pavel. Delaj za narod in stradaj –— meni se hoče drugačnega življenja. Meniš, da se bom potikala po najetih stanovanjih, mešala po loncih, ti krpala nogavice?

Star je grof in Nemec. Zahteva, da se odpovem domu, sramuje se žene iz kranjske šume. Prva je bila knežjega rodu. Star je, grd in vdovec. Ne ljubi ga tvoja Lijana, idealni Pavel –— vzame ga pa!

Raznesel se je glas, da se ti je zbledlo, Pavel. Tvoja mati me je klela, Ivka me je prezirala. Kaj meni zato? Novo šumno življenje me je sprejelo. Le v sanjah so me obiskale sence roditeljev in tvoja ... Umrli so. Saj so bili mrtvi za mene, ko sem stopila v drug svet ... Zdaj me diči slava umetnice, sluh krepostne žene. Cvet razumništva leži pred menoj na kolenih. Nikogar ne ljubi tvoj prenežni cvet, Pavel. Tvoja Lilijana je ostala zvesta sliki nerodnega dolgega mladeniča z zlatim srcem, čisto dušo in –— prazno denarnico. Ti nisi umrl, Pavel! Izginile so temne sence, ki so se mi bližale v tihi noči ... Ti živiš, si srečen, Ivka mi odpusti. Pa zakaj si se odtujil domu, katerega si ljubil tako vroče, zakaj odložil pero? Kdo je znal pisati kakor ti? Bodril si mladino, tolažil bedne, vedril starost. Tujka te je omamila ... Zaklade svojega uma poklanjaš tujini ...

„Oh, moja Lilka ... Ne, naj ne zamerijo gospa moja, grofica miljena –— ali kako je rekla teta ...“

Potisnila jo je na klop in Žefka je pravila: kako so veneli rajna gospa, kako radi so govorili o Lilki, kako so umrli gospod Munde, kako živi gospodična Ivka. Vse je hotela vedeti Lijana. In zdelo se ji je, da jo obveva nekaj čistega, svetega. Zvesta edini ljubezni, domu, je živela sestra tihemu delu za bližnjega. Angel iz gozda –— so jo imenovali ... Lijano je prijelo vroče hrepenenje po gozdnem hladu, po tistem čistem, mirnem življenju ... K sestri bi šla, preziraje soprogovo prepoved. Pa sestra je značajna, neizprosna. Mnogo pisem ji je bila pisala, mnogo dragih darov poslala. Neodpečatene je vrnila liste in darove. Nič ne potrebuje od hinavke –— tatice njene in Pavlove sreče.

Žefka je prikimala, potem pa zopet kakor zamaknjena gledala v lice lepi gospej. Tako tožno je bilo to lice njene nekdanje drage prijateljice. — Ali ni srečna? — Kaj ji jemlje veselje do življenja? Kaj ni sreče tam v širnem svetu? Ah, v šumi je sreča! Skuhaš si polento, obdeluješ svoj krompir in živiš do smrti –— Bogu v čast, duši v zveličanje.

„Papa me noče loviti!“ je stokala razžaljena. Julija je zagledala grofico, vjela pogled, ki je sledil njenemu možu. Ugenila je. Pavel se ni hotel osmešiti pred tujko. Pa kaj mu ta mari –— stregel bi svojemu otroku ... V breg se je vila steza. Roki na hrbtu, slamnik v zatilniku je korakal Pavel. Počasi mu je sledila žena. Ula se je stisnila krog materinega vratu in ihtela.

Adrija šumi, pozdravlja mlado solnce. Še spe vile ob obrežju, v parku žvižga veselo kos. V opatijskem pristanu se ziblje ponosni labod, bela „Liburnija“. Potniki prihajajo. Dame v plašču, gospodje v površnikih –— hladna so jutra ob Adriji. Močna tramontana piha, zaganja bučne valove ob kamne mostišča. Potniki se šečejo po krovu, se radujejo belih pen, širnega morja, življenja. Dame se ozirajo na poveljniški most. Tam stojita kapetan in krmar. Kapetan v beli obleki, energičnega lica, ostrega pogleda. Za dame, ki prihajajo morda le zaradi njega na mostišče in ladjo, se ne zmeni. Pravi primorski Hrvat je, zaljubljen le v morje. Širno je morje in čisto. Kaj mari mornarju žensko oko. Globoko, sinje, veliko je oko Adrijino ... Zamišljen stoji kapetan pri kompasu. Od Adrije mu hiti pogled na vrhove Učke. Solnce jo zlati, beli oblaki se kopičijo nad njo, plavajo počasi dalje. Srečno plovbo, jasne dni obeta Učkina čista glava. — Od Učke hiti {{prelom strani}} kapetanov pogled po okolici, objema tu zelene, tam gole, povsod lepe, od solnca ljubljene bregove.

Težke so misli mladega kapetana, ker hite v daljavo –— ne motijo pa take sivega krmarja. On je obrodil že morja sveta. Truden se veseli počitka pri sv. Luciji. Sladko se spava pod staro Kastvo. Hite jadra –— pa ne zmamijo mornarja. Toda čuj, Mate, kaj pravi veter: „Morda ne izmoli plovan (župnik) blagoslova nad truplom –— kaj če te zagrne, zaziblje morje? Divna je morska uspavanka, Mate! Ko tuli in besni razdraženo vodovje, pleše na njem ladja lupinica, peresce ... Združijo se črni oblaki in brizgi belih pen ... Sikanje bliska razsvetljuje grozno temino zadnje ure mornarjeve ... Vrišč nevihte se ti zdi smeh zlobnih duhov ... Grmeča kličeta nebo, zemlja, mornarja k sodbi ...

Kapetan se je ozrl na krov. Srečal je pogled letovičarja, doktorja iz Berolina, ki se je vozil že večkratov na „Liburniji“. Pozdravila sta se. „Sami, gospod doktor?“ je zaklical kapetan iz višine. — „Imam dopust“ –— se je nasmehnil doktor. „Čestitam.“

„Seveda!“ se je namrdnil doktor iz Berolina –— „ženska“ ... Porogljivo je gledal na hiteči. Morali sta mimo njega. Dama je pogledala doktorja in je zastala. Kri ji je zalila lica. Komaj da je odkimala na njegov pozdrav. Nekdanji Šimonov Pavle iz Zemona se je nasmehnil očividni zadregi grofice Sternanove. Hitela je mimo njega. Anica je videla Ulinega očeta in se ozrla po otrokih. Mornar se je zaletel v njo, padla bi, da je ni prijel Pavel in posadil na sedež poleg matere. Pavel ni občeval rad z damami, posebno z umetnicami ne. Pazi, da narediš pri vsaki tretji besedi poklon njeni nadarjenosti, njeni lepoti. Glej, da ne žališ z nerodno kretnjo in besedo ... Pavel je vedel zdaj, da je grofica Parižanka. Pri tistem slučaju z žogo je še mislil, da je Čehinja. Čudno se mu je zdelo, da se ljubi Francozinji učiti se slovanskih jezikov. On sam je bil skoraj pozabil na rodni jezik, to eterično bitje pa se trudi ž njim. Tak trud zasluži vendar priznanja. Hotel jo je pohvaliti. Gotovo kaj takega tudi pričakuje od njega. Saj ga pogleda vselej, ko jo sreča, tako proseče ... Škoda, da ima tako modre oči, tako zlate lase. Hinavke so take ... Pa preden jo pohvali, mora vendar povedati, da je on doktor Pavel Stergar, profesor v Berolinu. — To je v redu, –— si je mislil začuden, ko mu ni odgovorila na običajno frazo in postala iz rdeče vsa bleda. Stisnila je ustni, roki sta ji trepetali. Takrat je pokazala Anica, kaj zna. V tonu odrasle gospodične je rekla:

Zdaj se ozira grofica za njim. Kak pogled! Ta tako zvesta žena –— je koketka kakor vse, rada bi se norčevala iz nerodnega profesorja ... Pavel se je jezil, in vendar se mu je smilil bledi obrazek. Bila je tako šibka, ko bi zapihala tramontana močneje, bi jo odnesla raz krova. Z belim pajčolanom, z zlatimi lasmi, bi se utapljala ... Pa zakaj se ozira vanjo?

Po kamenitni poti je prijezdil svetli vitez s ponosnim spremstvom. Pregledoval, ukazoval je Frankopan. Ladja za ladjo je razgrnila bela jadra, se spustila v svet ... Burja je pihala, jambor škripal –— divje je žarelo Uskokovo oko ...

Po navadi ljubeznivih zakonskih mož je bil pa tudi Stergar vesel, da se otrese nekaj ur sladkega jarma. Saj je križ z otroki na potu ... Ne veš včasih, ali bi se smejal ali jezil ... In ženska ostane –— ženska. Zanimaj se ti za stari napis –— ona se za novi slamnik. Govori ji o renesančni ali gotični stavbi, ona ve le, kaka je reformna ali angleška obleka ... Zatôpi se v globoke probleme življenja, ona se pritoži črez kuharico, razlagaj ji pravila estetike, ona govori o draginji čebule ... Kar je v Opatiji, se mu zdi žena kakor težka klada, ki ga vleče navzdol. Nekaj daljnega si ga svoji, mu širi prsi ... To je žar juga, pozdrav mladosti ...

Danes je fant. Potegnil si je burski klobuk na uho in šel mimo parnikov in kupčijskih bark. Pestro življenje obmorskega mesta ga je veselilo. Z otokov so prihajale barčice na Rečino. Možje so vezali jadra, žene so razkladale prvence južnega sadja. Lakomni otroci so se potikali okoli debelih komar, ki so prodajale rožiče iz vlečenega sladkorja, skuto in druge okusne stvari. Dekle so stale, koš v roki, in gledale pohištvo iz javorjevega lesa. Čička je poganjala dolgouho mulo, resen je hodil Čič zraven nje; včasih sta zapela: „Uglje –— fačiči ...“

Nikdar se Pavel ne bi bil oženil. Pa prijatelj je imel sestro. Pavel še vedel ni prav, kako je prišlo. Julija ga je ljubila, on se je je privadil. Otroka je ljubil nad vse. Pisateljevati mu ni pustila žena. Svoje proste ure mora posvetiti njej, ne praznemu čečkanju, ki gre tako v peč. Prva leta se je upiral. Toda misli so se vlekle lene, brez življenja. Potem, zadnja leta se je vdal. Ubogal je ženo, pil pivo in se redil. Pa prijelo ga je včasih, da bi kar zbesnel. Mladost, polna revščine in prevar, se mu je zdela začaran vrt, v katerega bi se vrnil tako rad! Da ne stoji tu kerub s plamenečim mečem ... Domovina, priznanje, ki ga je žel kot mladenič - pisatelj, sta ga mamili s prelestnimi slikami ... Posmehoval se je sam sebi, ko so minule take ure. Skrbna žena se je posvetovala z zdravnikom. „Nervoznost –— morske kopeli,“ je rekel. „Svakinja se hvali, da je bila v Opatiji. To naredimo tudi mi lahko, še lažje.“ Nekaj sladkega je zatrepetalo v Pavlovem srcu, ko mu je objavila Julija svoj odlok. In peljal se je skozi kraje, ki so se mu kazali v sanjah, ga vznemirjali ... Zvečer se je peljal mimo rodne vasi. Oddaleč so se zasvetili ognji ... Zdaj sede okrog ognjišča ... In da pride potnik, kdo ga sprejme, kdo spozna? Kdor nima lastne zemlje, nima doma. Prazna fraza je domovinska ljubezen gostača. Pavel ni rekel ženi: Tukaj sem doma. Ali naj pokaže ošabni Nemki, skrito vas, borno kočo? Pa so le trdne vezi, ki vežejo poedinca na narod, velika je moč domače govorice. Pavel je trepetal, ko jo je slišal. Možu je privrela solza v oko. Na vseh krajih in potih so ga čakali spomini –— ga objemala nekdanjost ...

Kmalu za Pavlom sta stopili dve nežni romarici na trsatske stopnice, Lijana in Anica. Plašče in slugo sta pustili v mestu. Beli vili sta se zdeli beračem ob poti. Dobri beli vili. Bogata miloščina je padala iz roke otožnolične mlade gospe. „Molite zame!“ je naročala in stopala počasi naprej. — Prišle so poprej neznane težave. Kakor barčica, ki jo odtrže vihar od stebra in jo vrže na širno morje –— taka je zdaj Lijanina duša. Miru je iskala pri sestri, v gozdu. Šumel je gozd in velel: Lijana –— ostani pri nas ... Pod nami ne hodi ponosnež, tu si varna njegovega pogleda. V gozdu je čistost, mir. — Počivala je na sestrinem srcu, na materinem grobu. „Naj ostanem pri tebi!“ je prosila Ivko. — „Moža imaš, otroka,“ je rekla sestra in gladila ljubeča glavico, ki je slonela na njeni rami. — „Saj je vse dobro, moja Lijana. Na smrtni postelji te je blagoslovila najina, ti je odpustila Pavlova mati. Pavel, praviš, da je srečen. Jaz sem zdaj zadovoljna ... Tvoja dušica ne bo nikoli ... Preslab, nizkoten je svet zate. Vse je dobro, moj malež, moj srček.“

Nemirna je šla Lijana v gozd, nemirna se je vrnila. Nikjer ni bilo utehe. Stopila je v cerkev. Resno so jo opominjali kipi svetnikov: „Lijana, tvoja duša ni čista ...“ Vabile so spovednice, pa trudna je bila duša, neodločna. Grofico je bil prevzel napuh življenja. Hodila je v cerkev, dajala miloščino, pa že dolgo ni sklonila glave ... Ponosna, da stoji trdno, ni iskala podpore, zato je bila zdaj –— slaboten trs ...

Romaj, romarica, romaj, na goro polno milosti! Star mož je pater Avguštin, poznal te je otroka ... Grofica si se pripeljala z iskrimi konji, z ošabnimi kočijaži. Delila si za cerkev, za reveže, in pater se je smehljal: „Pa na srcu nimate nič, grofica?“ Nič ni imela. Bil je hud na njo pred leti, radi Pavla, odsvetoval ji je bil vzeti grofa –— hotela mu je pokazati, da se je prevaral. Hotela se je razkazati. Danes pa ima mnogo na srcu ...

Mlad mornar se je plazil z debelo voščenico okoli oltarja. V smrtni nevarnosti jo je bil obljubil Morski zvezdi. Solze so tekle v curkih po zagorelem licu, ko je položil svečo na žrtvenik. Romarji so ogledovali po maši slike na stenah. Večina jih je naslikana z nerodno roko, vsaka pa kaže vero, ki je iskala in našla pomoči pri Mariji. Tam se lomi jambor, šviga blisk ... Jadra se trgajo v silnem pišu, valovi odnašajo blago raz krov. Krmilo je zlomljeno, ladja hiti proti čeri –— v pogubo ... Kapitan z mornarji kliče Morsko zvezdo. Tolažbe polna se prikaže v oblakih.

Po patru Avguštinu je vprašala Lijana. „Se vam li mudi, milostljiva? Sprejeli so ravno tujega gospoda. Morda izvolite pozneje ... Ako ne –— pokličem takoj!“

Lijana je videla, da je prijaznemu bratu težko motiti patra. Gotovo ljub obisk. Anica je šepetala: „Pozneje, mama.“ Njo je zanimala krama pred cerkvijo bolj kakor pater Avguštin. Mama je dala deset kron, da nakupi spominkov. Vsakemu poslu je hotela prinesti kontesina nekaj. Prodajalke so se veselile ,zlate‚zlate minje‘ in hitro je bila torbica polna, mošnjiček prazen.

Bili so. Vladali so okolici. Z železno verigo so zaprli pristan, v varnem zavetju so čakali brodi na Rečini. Straža se je ozirala s stolpa, naznanjala njih zastave. Drzen je bil, ki si je postavil dom ob robu prepada. Podrtine nosijo še pečat, da je ljubil njih gospodar moč in lepoto. Ves Trsat spominja ponosnih Frankopanov. Bila je moč, družila se ji je slava. Svetni in duhovni mogotci so izniknili iz slavnega rodu. Martin in Peter sta zidala cerkve, Ivan in Peter se borila s Turki in Benečani, in poslednji –— Fran Krst ...

Anica je skakala po visoki travi nekdanjega vrta. „Mama, si še tu? kliči me, veš!“ Lijana se je zdrznila. Kakor Katarina Ivanova je hotela v mislih za svojo ljubeznijo –— pa ona ni smela, ni smela ... Katarinina ljubezen je bila junaštvo, čednost –— njena: sramota, greh ... Glej kako hiti parnik po morju –— postaja manjši, izginja drobna pika po ozki poti med otoki ... Tam se odpira široko morje. Tja pohiti Lijana –— hite jadra, lete galebi, plavajo ribe. Vse beži od kopnega, od sužnosti ...

Solnce je pripekalo. Veter se ni več poigraval z Lijaninim pajčolanom, močan duh je prihajal od trave na vrtu. Globoko pod Trsatom se je vil črni dim iz kartere, vrtovi Rečice so zeleneli, blesteče, belo se je širilo mesto. Ura je bila ... Še en pogled v nižino –— še hip svobode v višavi ...

„Štirinajst let je, prijatelj, kar sva hodila po Frankopanovih kulah ... Vi ste bili vitek mladenič, jaz krepak mož. Zdaj ste vi junak –— jaz starček ...“

„Postarali ste se telesno, prečastiti –— jaz dušno. Kje so vzori mladosti? Postal sem praktičen. Občudujem vas, prečastiti ... Saj doživi ravno za svoj poklic vneti duhovnik mnogo prevar –— vendar ste ostali zvesti mladostnim vzorom.“

„Ah prečastiti –— veroval sem, upal ...“

„Vse je utonilo ... Pobožni mladenič je postal verski indiferentist. Gorel sem za narod, hotel zastaviti vse sile življenja zanj. Vi pravite, prečastiti, da je dušna sila našega naroda neizčrpna, da si postavi naš narod, četudi je majhen, lahko zgradbo umetnosti, pred katero se ustavi tujec in začudi, ker je delo tako malega naroda, potočka med silnimi rekami ... To so utopije, prečastiti. Vsakemu narodu je sojeno, da izgine sčasoma. Kakor posameznik –— pride, odide. V vseh narodih se najdejo razgrete glave, ki mislijo, da je poklican njihov narod, da vlada drugim ... Velike ribe pa požro male. Kaj hasne Slovencu kulturni boj z mogočnimi sosedi? Prazno delo! Zato pijem rajši pivo in se redim v tujini.“

„Da se vrnem!“ je vzdihnil mladi mož. „Zaprt je raj mladosti –— kako nazaj? Življenje pa tako vsakdanje. Suhoparno je moje učenje, toplote iščem v sebi, da bi je podal svojim učencem, pa je ni ...“

„Pozna le njegovo voljo? Ravno narobe je, prečastiti! Žena ima vedno prav. Obrne me na svojo stran –— sam ne vem kdaj –— kako. Zakon je vojska, v kateri je mož vedno premagan. Solze, molk, so orožje žena ...“

Zamahnil je z roko. Pater se je nasmehnil, zavil na stopnice. Po njih se je zakotljal kamenček. Sprožila ga je prestrašena noga. Moža sta naredila par korakov in zastala ... V solnčnem sijaju je slonela ob robu stolpa zračna prikazen; lasje so žareli kot zlato, pajčolan jo je ovijal kakor oblak. Pater se je nasmehnil, Pavla je spreletelo nekaj sladkega –— vendar se mu je zatemnil obraz. Povsod ta tujka ... Pozdravil je hladno ...

„Vila Frankopanka, ki žaluje na podrtinah?“ je pozdravil pater grofico, ki je stala pred njima v globoki zadregi, nevede kam bi se dela. Negotovega koraka je stopila patru naproti, se sklonila nad velo roko. Osupel jo je motril pater. Njena roka in ustnice drhte, njen obraz je zardel ... Kaj ji je, sicer tako samozavestni dami? Kdo je kriv njene zadrege? Kaj se zrcali v Pavlovi temni zenici, ko gleda, visok in močan, na nežno grofico? Nekaj je med njima ... Poznata se. Nič čudnega, saj prideta oba iz Opatije. Toda to ni zadrega dveh tujcev, ki sta se slučajno srečala. Tako se gledata dve duši, ki se sestaneta črez mnogo let ... Patrove misli so hitele v preteklost, odgrinjale zastor ... Trnovce in okolico je poznal dobro. Rad stopi Trnovec na Trsat in obišče patra Avguština. V dušnih in telesnih stiskah išče svèta pri izkušenem možu. Tudi Lijana je prihajala ... Takrat je nosila preprosto obleko, dve dolgi kiti sta ji viseli po hrbtu, oči spominčice pa so zrle hrepeneče kakor danes, kakor vedno ... Na porti je ihtela, tožila, da ji ni mogoče prenašati samote in revščine ... Da prelomi mlademu pisatelju dano obljubo in vzame grofa –— starca.

„Morda dovolite, grofica, da razkažem razgled svojemu mlademu prijatelju? Štirinajst let se nisva videla –— pred tolikimi leti je stal navdušen mladenič na tem stolpu, morda ga spodbudi pogled s stolpa ... Morda se razplameni pesniška duša iznova ... Gotovo je tudi vaša želja, grofica, da nam bi podajal mož tako pridno dozorelega sadja, kakor nam je podajal marljivi mladenič cvetja. Kaj ne, milostiva grofica?“

„Gotovo, prečastiti,“ se je iztrgalo zopet Lijani iz ust. Bliža se katastrofa ... Veliko, začudeno je uprto Pavlovo oko v njo. Čudi se, da govori pater tako po domače, slovenski, s tujko ... Spozna jo –— obrne se z zaničevanjem strani ... Toda nasmehnil se je:

„Oprostite, prečastiti. Grofica me pozna le kot očeta - mučenika. Da sem bil nekdaj idealen mladenič, ki je hotel biti pisatelj –— kako naj ona to ve?“

Zavzet je pogledal pater grofico. Kaj je ni spoznal doktor, da ne ve? — Ne ve –— mu je odgovoril Lijanin pogled. Pater se je oddahnil, grofica nasmehnila. Ugenila je misli in skrbi blagega moža. V patrovi bližini se je čutila varno, zbudila se je prešernost mladih dni. Nagajivo so pogledale oči spominčice moža, ki ni poznal prijateljice svoje mladosti.

„Mislite, gospod doktor? Preskromni ste. O, jaz vem kod je vasovala vaša duša ... Z vašimi junaki sem hodila v boj –— z vašo zlatoglavko sem čakala, trpela ...“

Pavlovo oko je zabliskalo –— strmeč je zrl na grofico. Kaj da ga spominja danes vse mladosti? Zlatoglava, modrooka ... Isti pogled, smeh, glas. Kako da ni zapazil doslej podobnosti grofičine z Lijano? Malo večja, tanjša in starejša je grofica. Drugačna je frizura, izraz lica.

Pater Avguštin je bil nezadovoljen. Zakaj izziva grofica doktorjevo radovednost –— zakaj se mu smehlja, ko ve, kako je lepa ... Dete –— ne igraj se z ognjem ...

„Redovnik je slab gostitelj,“ se je nasmehnil pater. „Dolžnost me kliče –— nadomestite me, prosim, grofica. Pa ne mudite se predolgo na solncu, da vas ne zaboli glava. Kje je kontesina? Počakam vaju pred cerkvijo.“

Svareč pogled grofici –— in sandale so zašklepetale po stopnicah, rjava halja je izginila. Dve znani duši sta stali sami nad šumom sveta ... Burno je hitela kri v Lijanino srce. Sestanka si je želela ... Zdaj je bil tu. Na svobodni višini, v solnčnem blesku sta se sestala. Pavel jo gleda, kakor jo je gledal nekdaj pod lipo ...

„Že grem –— koj pridem mama,“ se je oglasil otrok. Pavel je iskal očividno besed.

„Dovolite, grofica,“ je izpregovoril, „da vam izrazim svoje občudovanje radi vašega posebnega daru za tuje jezike.“ Zdelo se mu je, da se norčuje ž nje –— a vda se ne.

„Ja sem tista –— Lijana.“

Srd, bolest, hrepenenje dolgih let –— kaj vse je zvenelo v tej besedi ... Potem molk ... Očitanje, bridkost, sta se zrcalili v možatem licu. Hipoma so vstali dnevi brez luči, noči brez miru ... Svetle bisere mladosti, up slave in sreče, vero in nado, vse mu je poteptala z brezobzirno nogo.

Zdaj je stala božica njegove mladosti kakor sužnja pred njim. Pa tako ljubka. Vzel bi jo v naročje –— odhitel ž njo preko morja –— v daljave ... Pa prodala se je za čipke in zlato –— in on nosi prstan druge ...

V zadregi je trgala Lijana tenko rutico. Umela je, da je dvignil njen nenadni pojav burjo grenkih spominov v Pavlovem srcu, umela pa je tudi, da je oživela mahoma ona silna prva ljubezen ... O, da bi smela k njemu –— ž njim ... Pa prstan jo opominja –— z vrta kliče Anica:

„Pavel –— dovolite, da vam vse povem ...“

Uklonjena pod težo tega snidenja sta hodila skozi stare stolpe, mimo rožmarinovih grmov, mimo venečih rož. Zapuščenemu domu slave je bilo podobno njuno srce. Razpaljena, plave laske razpletene, šopek divjih klinčkov v roki, jima je sledila Anica. Zaprla so se grajska vrata. Pravljična nekdanjost je {{prelom strani}} ostala za njima ... Iz okna nad vrati je pokimal velik klinček –— po morju je hitela ladja, v daljavo, v nepovrat.

Zadnji dnevi junija so bili nenavadno vroči. Opatijski vrtnarji so imeli dovolj posla z zalivanjem. Poparjene so venele cvetlice, listje dreves se je zvijalo. Od razbeljenih zidov je puhtela vročina, po cesti so se dvigali oblaki prahu, pokrivali grmovje. Potne ženske, ki so stokale s svojim košem po vološčanskem bregu, so gledale željno na Učko –— pa najmanjša meglica ni zasenčila glave mogočne gore. Z modrega neba se je razlivalo morje paleče svetlobe, rumenela, gorela je trava pod njo.

Novica, ki je šumela od vile do vile, od ust do ust, je pregnala mrtvilo: Grofica Sternanova priredi koncert –— na korist hrvaški šoli v Opatiji.

Že so prilepljeni na zidih in drogih veliki plakati, ki naznanjajo dan in uro, ob kateri izlije slavna umetnica svojo dušo v divne fantazije. Njeno ime bo privabilo reško in okoličansko elito. Če je tudi malokdo zadovoljen z namenom koncerta, čeprav taji marsikdo, da biva Hrvat v Opatiji –— mali grofici odpušča vsak rad njene umetniške hibe in kaprice. Dolge in resne so bile konference dam s šiviljami, po kavarnah, v kopališču, so govorili gospodje le o koncertu –— o grofici. Pripravlja se –— zato je ni že nekaj dni iz vile, zato prihaja skozi zaprta okna strastna, tožna melodija ...

„Kaj je treba teh neumnosti?“ je renčal Pavel in zavezal sinu široko pentljo. Miro se je ogledal po beli obleki, nategnil črni nogavici, prestopil v svetlih šolnih in vzdihnil. Težko je biti lepo napravljen! Na vsako kretnjo bo pazila mati, držati se bo moral kakor lipov bog, on, kateremu pravijo Kastavci: „Miro –— Nemiro.“ Ta mati! V taki vročini v veliko dvorano Štefani - hotela! Zakaj ne rajši v morje, kjer je zvečer tako nebeškolepo?

Koj, ko je slišal o grofičinem koncertu, se je namenil, da pojde in pojde –— sam. Prost je hotel poslušati deklico iz šume, se vdajati spominu na mladost. Dolgo je hodil tisti dan ob morju, naglih korakov, razkrite glave. Odkar se je bil sestal slučajno z Lijano na Trsatu, je bival malo v ženini družbi. Tujka je bila vsemu tistemu, ki se je dvignilo tako silno v njem. Ob njem je živela, pa ni umevala življenja njegovega duha. Ni ga dvigala –— vlekla ga je k sebi v nižino. „Žena, ki ljubi, pozna le moževo voljo,“ mu je rekel pater Avguštin. „Poizkusite zopet, razkrijte svojo dušo pred njo –— da živi vaše življenje.“

Ko se je vrnil tisti dan v preprosto letoviško stanovanje, je sedela žena z otroki pri veliki škatlji in pregledovala vzorce blaga. Hotel je mimo nje –— v svojo sobo. Ula se je obesila nanj, mu zažvrgolela, {{prelom strani}} da dobe Miro, ona in mati nove obleke za ‚tancerk‘. „Za kaj?“ je vprašal vznemirjen. „Za koncert,“ je pojasnila Julija. Kar vroče mu je bilo postalo, sam ni vedel, kdaj, zakaj je vzrojil ... Rekel je, da ni potreba otrok in opic pri koncertu ...

„Če je bilo treba?! Sedeže sem vzela v tretji vrsti. O –— ni se ti treba sramovati svoje žene pred grofico ... Vidi naj ošabnica, da premorem tudi jaz svilo ... Vidi naj, da sem lepa, da ne menjam ž njo, da si moj mož, in ...“

Jezen je skočil in zaloputnil vrata za seboj. Zato tedaj! O bistroumnost ženske ljubosumnosti ... S čim se je izdal –— kaj ve, kaj sluti žena?

Počasi se je napravljal. Pa tudi on se je pogledal večkrat v zrcalo. Lep je hotel biti nocoj ... Saj mu je šepetala moška samozavest tako sladko, da velja ta koncert –— njemu. Da je razburilo nenadno snidenje grofico, kakor njega, da čuti sedaj težo zlatih okov, da mu potoži o praznem življenju, o izgubljeni milosti ... Potoži mu, dopove ... Ob njeni boli se umiri njegova, ob njeni ljubezni se ojači njegov ponos. In cvetke, ki so čemele brez solnca v dnu srca, dvignejo glave, zopet mu zasije solnce slave, ga obsije v dragi domovini ... Tujec, brezdomovinec, ne bo več hodil po tujem svetu. Ljubezen, ki mu je zaprla vrata domovinskega raja –— ista ljubezen mu jih odpre ...

Pa kaj, če se ti hoče pokazati le v slavi umetnice, v biserih grofice, o Pavel? Ne varaj se ... Ona ljubi le gosli. Ni se prodala, ni dala duše za čipke in zlato –— bili so ji le pot do slave. Neplačan je njen dolg, ker ne ljubi. Ne ljubi starega grofa, kakor ni ljubila mladega visokošolca. Ljubila je tega pisateljsko ime, onega visoki stan. Ona nima ženskega srca.

„Milostljiva grofica, že dolgo čaka gospod poročnik v salonu –— gospod grof so zapovedali ...“

„Zgubite se, Flora –— mene ni za nikogar doma.“

Za nikogar je ni bilo doma, ker je vasovala pri njej njena mladost ... Valujoča čuvstva bo izlila nocoj na trepeče strune ... In njega bodo opajale tožne melodije in mu pravile davno bajko o dveh dušah, ki sta bili ustvarjeni druga za drugo, ki sta se zgrešili, in se iščeta ... Močni, veliki, bi bili –— združeni; ločeni sta bilki, trepečoči v viharju, v večnem hrepenenju. So dnevi, ko blesti solnce tako divno, v sanjah se razprezajo beli oblački po modrini neba, negibno stoji trava in drevje, cvetlice žaré v pričakovanju. Nekaj velikega, svetega veje po naravi ... Duša se spominja najdražjih spominov –— svetlih vzorov mladosti.

„Lijana –— kadar se srečata dve duši ... Lijana –— ljubezen si zamenila za slavo ... Ali more zadovoljiti slava žensko srce ... Nocoj mi povej, da si ženska, da nisi kamen ...“

„Papa! Pojdi –— zapni materi ovratnik!“

„Zapri! Vleče. Sama naj si ga zapne –— jaz nisem hišna.“

Hotela je biti lepa –— lepša od one, ki ji otimlje moževo srce. Sicer ni vedela nič pozitivnega –— pa čutila je z ženskim instinktom, da je lepa grofica kriva Pavlove izpremembe. Nič je ne občuduje –— stoji in gleda, kot da vidi drugo v njej. Ah tista mala zlatoglavka mu pleše po domišljiji ... Le počakaj!

„Tudi ti boš ženska, ki bi prodala dušo za cunje in kamenje. Pa čakaj –— izbijem ti to. No –— vendar enkrat ...“

Na odru sta mučili dve belooblečeni, bledolični deklici s krepkimi prsti klavir, vitka, bleda {{prelom strani}} mladeniča z obligatnim umetniškim čopom las, sta mrcvarila violino. Vstop Stergarjevih je motil, obudil je pozornost. Zadovoljna se je zibala Julija, kakor pav, mimo stolov, gledala željno na prvo vrsto. Tam so čakali prazni stoli –— grofice ni bilo še v dvorani. Juliji je bilo žal, Pavlu se je umirilo srce, ki je zaplalo burno, ko so vstopili ... Vedel je ženo do sedeža, posadil otroka in se umaknil naglo k zidu. Julija je prebledela. Tako se je je rešil ... Ne bo mogla govoriti, bahati se ž njim –— pred njo ...

Julija je pogledala moža. Ni se zmenil za rodbino. Oko uprto v vrata, razgretega lica je stal kakor steber ob zidu. Žena je čitala v globoki, temno-modri moževi zenici, da pričakuje s trepetanjem druge ... Otroka sta se splazila na stole, govorila glasno, neženirano. Bele roke dam so se stegnile, božale cvetoča lica lepih otrok, jim dajala slaščice v usta –— njihova mati pa ni videla ne slišala nič.

Zdaj jo vodi najreelnejša proza. Redovi se blesté na prsih starega grofa, važnost, ponos, je v kretnjah in na licu. Pavel bi zamahnil –— udaril v tisto tolsto lice ... Svojo mladost bi odtrgal od njega, iztrgal bi mu jo, hitel bi ž njo v kraje, kjer vlada pomlad in sreča. Prazno valovanje misli ... Že je izročil Sternan Lijano profesorju, pustil reškega guvernerja, ki mu je sledil v spremstvu častnikov na desno –— že so sedeli obritih glav, napihnjeni, prevzeti od lastne veličine v prvi vrsti. Nenavadno oživelega obraza je bila prišla kontesinja Anica z guvernanto za materinim spremstvom. — Za otroke ni prva vrsta –— je bil odredil papa, in Anica, ki je hotela vendar videti ljubljeno mamo, je dobila sedež v četrti vrsti za Ulo. A dolgo ni sedela kontesinja resno in dostojno zraven guvernante. Otroci so bili kmalu vkup in guvernanta je imela oči in očali le za mladega zdravnika, ki se je namestil v njeni bližini, Julija pa na odru in pri Pavlu.

Leskeča, krasna kakor pravljica iz jutrove dežele, je stala Lijana na odru. Vse je strmelo v njen divni obrazek, vse je molčalo, le Ulin otročji smeh je zvenel po dvorani. Profesor voditelj je podal Lijani gosli. Zlatolasa glavica se je sklonila –— strune so zatrepetale. Kakor da je prišel čarovnik, se jih dotaknil s čudotvorno palico, tako so sedeli poslušavci. Globine lepote, brezdna strasti ženske duše, je slikala umetnica. Gozd je šumel, dekliški smeh zvenel, oglasil se je zvon ... Pa vse se je izgubilo v daljno daljavo, temni oblaki so zakrili idilo ... V svet se je spustila duša kakor ladja z razpetim jadrom, ob solnčnem dnevu, ob petju mornarjev ... Vihra, nevihta, besni valovi –— razbita se vrača ladja ... Strune tožijo po solnčnem dnevu, strastno želi duša v izgubljeni raj ...

Julija je trpela. Megla, ki je ležala med njo in Pavlom, se je gostila, postajala neprestopna stena –— za njo je ostala Julijina sreča in sreča njenih otrok.

Saj to je bila deklica, ki je zasenčila mladost, um in srce Pavlovo ... Zlatih las, modrega očesa, je hodila po deželi njegovih spominov. Govorila je jezik, ob čigar zvoku je zatrepetal Pavel, ko so se peljali v ta čudni kraj –— jezik njegove matere.

„Majhna, ljubka –— jokati mora, kdor sliši njene gosli.“ Tako jo je bil opisal Juliji pred leti Pavlov prijatelj. Da, jokati ... Jok bo odslej Julijino življenje. Omami ga prelestna –— čuj, kaj zveni tako sladko, tako divje, do njega? ...

„Šumi, vrešči vihar ... hrepeneča hitim na goro ... k tebi ... Naj se lomi drevje, upogiba grmovje –— ne klanja se vitka jelka –— ne pada ponosni hrast. Čakaj –— jaz pridem ...“

Tiho je pristopil profesor voditelj in ji vzel gosli iz trudne roke. Minil je čar, oživela dvorana. Oblak belega cvetja se je vsul iz rok dam na umetnico, gospodje so hiteli s šopki na oder ... Tudi {{prelom strani}} Pavel ... Njo in njega je oblil dež cvetja ... Slika moške moči se je sklonila nizko nad roko nežne stvarce. Iz velikega šopka, ki ga ji je izročil grof Zichy, je vzela krvavordeč cvet, ga vtaknila v Pavlovo gumbnico ... O, kje je Sternan, da ne vidi –— ne razume ... Ah –— on se oprašča za hip od soproge, ker hoče spremiti Zichyja do njegove jahte ... In grofica prosi Pavla:

Julija je zlomila pahljačo ... Vleklo jo je na verando –— da vidi svojo sramoto ... Zadrževal jo je ponos. V bližnji dvorani je zadonel valček. Žarečega lica so se prijele dame gospodov. Bogat trgovec z Reke je prosil Aničino guvernanto na ples. Morda le zato, da ponagaja zdravniku, je izročila le-temu skrb za kontesinjo in odšla se smeje ob roki Rečana. Zdravnik je videl konsternirano, zapuščeno Julijo. Da se maščuje guvernanti, je prosil lepo gospo na valček. Raztresena se je prijela Julija zdravnika. —

„Da me le ne vidi papa –— hišno naprosim, da ne pove ...“

„Papa!“ je zavrisnila Ula in pobrala mokri slamnik, „ti punca, veš –— pelji me k papanu, jaz sem tako trudkana.“

Radoveden je gledal mesec na verando. Pavel je stal pred Lijano. Molčala sta. Iz prepolnega srca ni mogla beseda. Božal ju je dih južne poletne noči. Vetrič je prigibal cvetje, donašal sladki vonj. Šumelo, blestelo je morje. In v tej krasoti je sedela pred Pavlom božica njegove mladosti, magično so se svetili biseri, vlečka mu je ovijala nogi. Pavel je pokleknil na belo vlečko –— kakor zlata mreža so se vsuli Lijanini lasje črez njegovo glavo.

Brez pozdrava sta se ločila. „Z Bogom, otroci –— na svidenje!“ je klicala Anica za njimi.

„Seveda. Madama fantazira v mesečini –— v dvorani pa vprašuje vse po njej. Kaj pa ti, kontesinja? Vagabundiraš s tujimi otroci –— videl sem te. Kje je gospodična?“

Očitajoče jo je zadel njegov pogled. — Kdo je kriv? –— je odgovarjal njen. Zapeklo ga je v duši. Bil je le hip ... Hip južnega žara ... Pa ni zrušil morda ta hip sreče njegovi ženi? Strastno mu je vzela hčerko iz rok ...

Mehanično je vzel ogrinjalo, jo ogrnil, ji ponudil roko. Ona se je ni oklenila. Stiskala je Ulo k sebi, hodila molče ob njem. Mimo pljuskajočega morja, mimo vzdihajočih dreves. Daleč ob morju je žarela rdeča luč, nad njo je migljalo jezero belih. — Reka s pristanom. Nad Reko so trepetali veliki, svetli plameni. Zvezde na nebu, ali luči na Trsatu –— ni se videlo dobro. Iz opatijskega pristanišča je plula Liburnija žarečih očes v odprto morje. Smeh in vik izletnikov je prihajal do molčeče dvojice. Čolniček se je zibal pri bregu –— šepet je izdajal dvoje srečnih src.

Julija ni razumela besed, pa mehko očitanje prevarjene duše je zvenelo tako jasno iz napeva, da so oblile Julijo solze, hladile njeno bol. Napev, morje, visoka Učka, ki se je vzpenjala v mesečini v nebo, visoki mož, ki je hodil ob njej, bil z dušo pri drugi –— vse se je strnilo v sliko, ki je bila tako lepa in tožna.

„Sama in peš v vročini, v žaru? ... V hlevu stoje spočiti konji, samodrč počiva, čoln miruje. Po hodnikih poslanjajo strežaji, hišna leži na divanu v salonu, čita „Črnega Jurja“, sobar se pretega po naslonjaču, kadi grofove smodke. Soprog se guga v razpeti mreži, Anici se zdeha pri učenju, guvernanta zdihuje. Po zastrtih sobah razširjajo posode z vodo ter cvetoče rastline vonj in hlad. Tiho je vse. Grofica je bolna –— trpi pri najmanjšem šumu ... Črez dan leži –— ponoči blodi po sobah ... Nihče ne sme do nje ... Tudi Anica, tudi Dana s Karlom ne ... — Od koncerta je to, si šepečejo v kuhinji, se pogovarjajo v veži –— govore o tvoji sramoti, Lijana –— in ti hočeš izzvati sedaj ves svet, da govori o tebi?“

„Zlato runo srca iščem –— grem po sledu njegovih stopinj,“ je odgovarjala Lijana dozdevnemu glasu in se napotila proti Voloski. Rahlo ji je odsvetovalo morje:

„Razumeš ti, mogočna, molčeča –— valovanje srca? Se ubraniš ti viharju, ki ti razburja nenadoma dno? Razbesnela se igraš z ostanki brodov, ki so se poverili tvojemu naročju ... Glej, Adrija tako je človeško srce ... Divjal je vihar –— nekdaj ponosna se vlečem zdaj sužnja do njegovih nog ... Kaj mi je čast? Miru iščem, miru ...“

„Kaj ni miru ob meni? Klopice so ob moji stezi, vilinji domovi, začarani gradovi. Drevje spušča veje črez klopi, šepeče, se pogovarja z menoj. Sedeš ... Poslušaš ... O mojem šepetu se umiriš. Zreš za ladjo, za begočo. Tvoja duša se seda na jadra –— jadra za izgubljeno srečo. Gaji in vrtovi, stara mesta, romantične luke, bujno razvito življenje dreves in rastlin je ob meni. Po belem produ prišume vode izpod zemlje, hite v moje naročje –— se umirijo v meni. Kot golobji gnezdi sta se razkrožili ob meni Ičiči in Ika, stari zvonik Lovrane, beneški lev na mestni hiši, strme Moščenice ti bude spomine starih časov, starega gorja mojih sinov ... In če te ne umiri lepota hrvaške Riviere, poleti po meni –— na meni je mir. Krmilo se vrti, morje peni. Pred teboj je širina, prostost –— za teboj, na kopnem, je ostala žalost, očitanje ... Čisto je morje –— na njem ni strasti, ni hrepenenja ...“

„Adrija, na tebi ni več zdravila za moje rane. Plamen gori v duši. Ko dremlje nebo, zaspi ves svet, blodim sama od okna do okna, od zrcala do zrcala. Skozi okno zrem v gluho noč ... Slišim tvoje vabljivo šepetanje ... Vidim zvezde, ki so ugasle meni ... Iz zrcala mi žari naproti Kajnovo znamenje na čelu, iz očesa mi gleda ubita duša. Kajnovo znamenje ker sem hotela –— hočem –— uničiti srečo druge ... Da –— hočem, zakaj moja duša je zdvajala ...“

„V meni je mir zdvajajočih. Plava barka po meni –— počiva v mojem dnu. Krasne lilije, bele rože, zvezdnate školjke so v meni. Pridi, zlatolasa, ovenčam te z rožami, obvijem z lilijami, posujem z zvezdicami. Pridi moja ljubica, počivala boš v meni! Nad teboj bodo plavali parniki, menjavalo solnce in zvezde svoj tek –— pa ne bodo motili tebe v tihem miru. Sladki zvoki zvonov bodo zamirali v večernem mraku –— dremala bo Učka, skrivala se Veprinac in Lisina gora ... Skozi tiho noč bo dehtel bosiljak, žarel klinček. Spomenik davnih časov, neomajan od vekov, bo zrla Kastava na mene. Tesni grobovi pri Sv. Luciji bodo pozdravljali tvoj širni, neizmerni grob ...“

Mački, ki so ležali leno v solncu so pomežiknili, psi so dvignili počasi glavo –— od hiše do hiše se je glasilo: „Ne vemo!“

Nekdaj se ji je klanjala vsa Liburnija –— njej je pripadalo kar se je videlo z visokega stolpa. Promona, Bršeč, Moščenice in drugi gradovi, ki so že izginili ... Zdaj se klanja še sedemnajst vasi, ki čepé tako bele in ljubke v krilu Učke, po Veprincu, po skalovitem hribovju okrog Kastve, njenemu prvenstvu. —

Rimljani in Grki so pustili Kastvi večne spomine. Trije vodnjaki pod mestom hranijo še zdaj vodo kakor pred tisoč leti. Zelene so njih stene, polzke stopnice, ki vodijo skrite pod gostim rastlinjem globoko v dol. Nekdaj je oklepal mestni zid te vodnjake, nekdaj je segala Kastva do morja. Zdaj se je stisnila na svoj hrib. Opasana z ostanki zidov, devetero stolpov, zre od tukaj v menjajoči se obraz okolice –— vedno ista, vedno enaka ...

Na tesnem prostoru male Kastve stoje cerkvice kar tik druge. Tu je sv. Sebastjan, sv. Trojica, sv. Lucija. Glavna cerkev pa kraljuje na lepem prostoru, pozdravlja s svojim izrazitim kampanilom že od daleč Kastavca, ga bodri, da hiti vesel po strmem bregu v njeno naročje. Kastavcu je ta prostor posebno drag. In pravijo, da je stala pred to cerkvijo že druga. Tu pred tisto je stal tam Teutin grad. Modra, čista žena je bila Teuta, pogumna in odločna. Žitnice je napravila v mestu, skrbela za celo okolico. Zato da se je imenovalo mesto „kašča“. Ponosno Teuto je obdajal venec devic. Nikdar ni smela stopiti moška noga v kraljičine dvore, nikdar ni ublažil moški poljub roparskega svita očes Teutinih dvorjank. Brzostreli lok je bil njih igrača –— smrt kazen za prestopek čistosti. Pravljični, bajni časi! Rad se vas spominja Kastavec. Še so Kastavcu v čislih čistost, zvestoba, še je tu zaročni prstan trajna vez, še čaka zaročenka leta in leta. Prede, plete, čaka. Še žaluje vdova do smrti, še skrbi tu brat za sestro, hodi fant po svetu, a dekle, nežni cvet, ostaja doma.

Zvesta je ljubezen Kastavca. — Pa on si ne išče vzorov, lepote, četudi opeva vsaka pesem ta duše otimajoči čar. Roža v palečem solncu juga ovene hitro. Kastavcu je dobra –— lepa. On spoštuje ženo gospodinjo, ona časti moža gospodarja. Poleg težko natovorjene žene bo hodil Kastavec praznih rok, vendar bo sledil brez ugovora njenemu svetu. Šarenje z doto ne moti kastavskih zakonov. Dota je obleka, zlatnina, in še to kupi ženin nevesti. Na starost ne gledajo v ti romantični deželici. Star mož, mlada žena, in obratno, živita v lepi slogi: ker je zakon božja volja ...

Tako je hodila tudi Lijana hladna, čista na strani starega moža. Pokloni in izjave ljubezni so ji privabili le preziren nasmeh na ponosni ustnici. Zdaj se pokori za prešernost mladosti, zdaj je na potu –— o sramota! da išče tistega, ki beži pred njo, pred grehom.

Vsi so strmeli na tujko! V zadregi, misleč, da ve ves svet njene nakane, je stopila Lijana na rob šetališča. Diven pogled se ji je odprl. Beli golobi ležé vasi v krilu Učke, pod Veprincom, Voloska in Opatija robijo krilo mogočne gore, Bršeč, Moščenica in Draga jo dičijo. Na levi se razprostira kamenito hribovje, blesti Reka, se vidi Baker, Senj, Bodulski otoki. Diven razgled –— kaj, ko je Lijani danes Adrija le veliko modro oko, ta zemlja le kraj, koder hodi Pavel ...

Odločila se je. Mignila je bosopetemu dečku, mu stisnila kronco v roko, naročila, da naj pride gospod profesor iz župnišča. Deček je stisnil kronco, se zarežal po celem licu: „Ča –— onaj lepi, veli?“ Lijana se je zdrznila pred pogledom navihanega dečka. Z burno utripajočim srcem je zrla za njim. Ni čakala dolgo. Naglega koraka je prihajal Pavel skozi mestna vrata. Ko jo je zagledal, je zastal, prebledel ... Vendar se je odločil –— se ji bližal resnega lica. Neprijazen je bil njegov pogled, osorno je zvenelo iz ust ljubljenega:

„Vi, grofica –— sama v taki vročini?! Jako romantično, francosko in umetniško!“

„Pavel –— gospod doktor ... Nihče ne ve, da sem tu ...“

„Bilo bi tudi modreje, da vas ni –— da pestujete svoje dete. Ah, pardon, grofica ... Oprostite kmetu –— zabil sem, da ne pestuje grofica ...“

„Če ni drugače, govorite,“ se je vdal in naslonil na deblo akacije. Lijana je stisnila zdaj roki, zdaj se igrala z rokavico, pogledala zdaj Pavla, zdaj v naročje. Iz tresočih se ustnic so ji sunile naglo in strastno besede: „Pavel –— odločila sem se, da se ločim od svojega moža. Spoznala sem, da je zakon brez ljubezni nemoralen ... Pavel –— ločite se tudi vi ... Saj je tudi vaš zakon je le zunanja, formalna vez ...“

„Ah tako!“ se je nasmehnil bridko Pavel. „Čutite, grofica, kako čudno zvene take besede v domu stare zvestobe. Premoderne so. Ne razume jih Kastva in ne razumem jih jaz. Zakon brez ljubezni je nemoralen. Kakšen pa je bil, ko ste ga sklenili? Niste li prisegli pri zdravi pameti, po treznem premišljevanju? Prisegli zvestobo do smrti! Lijana ... Valovi srca se poležejo, kot bi jih ne bilo –— večni zakoni pa so neporušljivi.“

Iz njegovih besed je zvenelo, kako sta premagala razum in poštenje –— nestalno srce ...

„Vi ste bolan otrok –— vaši živci so vznemirjeni in vsaka umetnica je nekoliko eksaltirana. Kar govorite, so le fantazije razboljene glave ... Umejem vaše borbe –— prebil sem jih tudi jaz ... Slava Bogu! — Lijana –— poslušajte ... Tisto noč po koncertu nisem spal. Vedel sem, da moči Julija blazine s solzami, videl sem, da sem na razpotju ... Papa! pojdi k meni! je klicala Ula. Molčal sem, menil, da se oglasi žena. Pa otrok je klical opetovano ... Tiho sem se vkradel v drugo sobo. Lučica je gorela pod stekleno strešico. Julija je ležala na obrazu, dušila ihtenje. Moj fantič se je premetaval v snu, moja punčka je sedela v srajčki, me gledala z zaspanim očkom, mi stegala rokci naproti ...

— Kaj hoče moja zlata punčka? sem vprašal. Papa! bodi pri meni, –— je prosila in mi ovila mehki rokci krog vratu. Bilo me je sram. Rahločutni otrok je slutil nekaj ... Brez križa, brez papanovega poljuba jo je bila spravila solzna mati v posteljico ... Dolgo sem klečal pri otroku, si izprašal vest. Ko sem se oprostil mehkih vezi, sem odel fantiča in hitel k morju.

V temni plašč zavita, žalujoča vdova, je ležala Adrija pred menoj. Pa skoro, skoro, zažari v zlatu, vstaja ... Že se je borila tmina z mladim jutrom ... Prvi traki svetlobe so se kazali nad Učko, naznanjali, da premaga mladi, svetli dan. Mirna je ježala Adrija –— jaz pa sem si želel burje, viharja, da bi mi odgovarjal bučeči grom na vprašanje bolne duše: Kje je izhod, lek bolečin?

V rjavi halji, veličasten v svoji skromnosti je prihajal po morju pater Avguštin. Črno oko je svarilo, spodbujalo. — V delu, je rekel, –— v delu za vzore ...

Ko je vstala bučeča tramontana, ko je zažarela naša Riviera v solnčnem zlatu, sem klečal pri postelji svoje žene –— ji razkril svojo dušo.

Oklenila se me je s solzami. Tvoje želje so moje želje, je rekla, –— tvoj dom moj dom. Žena ti bodem odslej tudi po duhu –— samo ne uniči sreče svojih otrok! ...

„Lijana –— išči tudi ti dušo svojega moža, vzgajaj dušo svojega sinčka, dobre Anice, za svete vzore –— in prazno ne bo tvoje življenje.“

„Poglej, Lijana, to krasno zemljo ... Čuj Adrijino pesem ... Pride tujec, občuduje ta kras, nese s seboj spomin na Adrijino pesem –— na pesem o bornem neznanem rodu ... Sliši tujec –— pa ne razume teh zvokov. Tolmačiva Adrijino pesem svetu, Lijana ... Lastno gorje umolkne ob boli velike narodove duše ... Čuj, kaj šumi po mladih lipah?

‚Slava izraste iz trpljenja –— ti ovenča čelo.‘ Zatopile se bodo deklice v tvoje sladkotožne melodije, Lijana, in umele, da je krvavelo ob takih zvokih umetničino srce.

Z Bogom, Lijana, prenežni cvet! Zbudila si me k novemu delu, naredila iz mene novega moža. Ne zabim te ... Pa Učka se pokriva ... Pri Dukiču čaka moj voz –— odhiti, preden razbesni nevihta.“

Bila je Lijana. Osramočena, uničena je prišla iz Kastve. Pavlovi nasveti je niso umirili, njegov mir jo je užalil do smrti. Kaj ji pomaga delo, slava, dolžnost ... Ljubezni je želela –— v njej bi našla mir. Zdaj ga ni na svetu zanjo ...

Aničin objem, njene besede so zbudile Lijano iz čudne omame. Karlo joče ... otrok, ki ne more živeti brez nje, jo prosi, da se vrne. — Živi za otroka, ji je rekel Pavel. Živeti, o Bog, kako ... Brez upanja, ljubezni ... Mož se dvigne iz svoje moči, a ona uničena, bedna –— kam naj se obrne? ... Trepetala je, se oprijela trdno držaja stopnic, da ne odnese vihar tudi otroka ž njo.

„Mama, mama, kako si mokra –— pojdi gori ... Ah! Poglej, mama ...“

Lijana je pogledala. V dolgem siku je švignil blisk nad Reko ... Zasvetilo se je morje in obrežje, v zeleni luči je zažarela sveta gora –— Trsat.

Jasno je preletelo Lijanino lice: Tam je uteha –— mir ...