Franc Koritnik in njegova družina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
prelomi strani, metapodatki |
m popravki |
||
Vrstica 22:
Franci je prišel do hrasta in se je ustavil pred klopico, ki je stala ob deblu. Tončka je že sedela tam, drobna, dvanajstletna punčka bledega obraza in velikih oči. Velike in modre oči je imela in kakor bi bila sama žalost v njih.
Tako je rekel Franci lepooki pastirici in Tončka se je ozrla vanj s svojimi modrimi očmi.
Tončka je vprašala boječe in Franci je sedel in se obrnil v stran.
Vstala je in odšla po griču doli k svoji živini. Lepo se je vse paslo in čulo se je enakomerno trganje trave. Včasih je prišla mimo leporejena krava, ustavila se je in je pogledala pastirico in odšla proti griču. Obstala je na sredi pota, sklonila je glavo globoko doli in se pasla dalje.
Vrstica 48:
Tako je menila in je vstala in se napravila gori proti holmu. Vroče je bilo in v glavo jo je peklo, ko je prišla komaj na pol pota. Potegnila je rožnat robec čez glavo in je šla počasneje navkreber. Naposled je prišla do hrasta in lepa in prijazno hladna senca jo je objela. Kakor poprej je sedel na klopi Franci, z rokami je podpiral glavo in prste so deloma pokrivali črni in dolgi lasje. Tončka je sedla rahlo k njemu, stegnila je roko in ga prijela za desnico in nalahko in ponižno ga je vprašala:
Franci je dvignil glavo in se je na glas zasmejal.
Vstran se je zopet obrnil, podprl je glavo z rokami, in Tončka je vstala in počasi odšla. Pod tisti gaber se je vrnila nazaj in Franci je ostal sam in je mislil dalje.
Vrstica 62:
Ob tej priliki je mislil na strica in predstavljal si je vse v vseh mogočih slučajih.
Na tihem ob mraku je odšel iz hiše,
Tako si je predstavljal Franci, da je šlo vse lepo in brez težav od rok, ali pozneje mu je zopet prišlo pred oči popolnoma drugače in žalostno. Stric je pogledal z začudenimi očmi, namršil je obrvi in obraz se ni več sprijaznil:
Na ta način je tudi mislil Franci in brezupno mu je bilo pri srcu in žalostno. Ali to je trajalo trenotek, in najlepša ugodnost se je odprla pred očmi ... Na pot, Franci, ti, ki si se sam spomnil nanjo! ... Kakor bi ga bil kdo zaklical s temi besedami, s čistim, močnim in jasnim glasom zaklical — je
Tako je postal Franci vesel, da je šel po holmu doli in naprej čez dolino pod tisti gaber, kjer je sedela Tončka.
Veselo je bil razpoložen in vesele poteze so bile po njegovem obrazu. Sedel je k njej {{prelom strani}} doli v travo in odtrgal veliko kresnico, ki je cvetela tik njega. Zataknil jo je v Tončkine lase in hipoma se domislil in je vstal.
Vstal je in ji je razplel kiti in je razpustil njene težke plave lase po hrbtu in po ramah in je natrgal kresnic in drugih rož in jih zataknil po laseh. Potem je stopil korak pred njo in jo je opazoval z živimi očmi. Tako bled in tako silno droben je bil njen obraz, polno milobe je bilo v njem in modre oči so bile tako globoke in brezdanje ...
{{prelom strani}}
Zasmejal se je zopet veselo in je hipoma pobral cvetove iz njenih las in jih vrgel v travo. In Tončki se je zdelo, da je šlo mimo nje nekaj zelo lepega, ki ne bo prišlo k njej nikoli ...
Vrstica 86:
Franci je po poti molčal, in Tončka ga je vprašala po vzroku.
Važno ji je to povedal in Tončka je izpregovorila zelo začudena.
„Kaj?“
Tončka ga ni razumela in ga je vprašala še enkrat. Ali Franci se je premislil in je molčal.
Vrstica 100:
Mislil je na mesto in na svoje učenje. Človek bi vse lepo opravil, ako bi posegel v žep in bi prinesel vun pest svetlih desetič — ali tako je stvar nekoliko sitnejša. Hudo je, ako človek potrebuje denarje in poseže s prazno roko v žep in prinese vun zopet prazno roko — hudo je.
A Franci se je oprostil teh težav in se je spomnil na dobre in usmiljene ljudi.
Tedaj se je bila vrnila mati s polja, z veliko košaro se je približala, zasopljena in znojna.
Vstal je in je poiskal motiko, na ramo jo je del in se je izgubil za vogalom.
Vrstica 110:
Oče je okopaval na njivi krompir in Franci je prišel in je pričel na drugem kraju. Daleč je bilo od očeta do sina, in ko je oče začul kopanje se je obrnil.
Franci ni ničesar rekel in oba sta delala mirno naprej.
Oče je izpregovoril z močnim glasom in se je oprl na motiko.
Franci je dvignil motiko in jo zasadil v zemljo.
Te besede je izpregovoril med kopanjem in potem je delal molče. Tudi oče je že zopet dvigal enakomerno motiko in tako sta delala oba enakomerno naprej.
Vrstica 130:
Že se je kadila na mizi velika skleda krompirja. Lončena je bila in belo opisana, in Franci se je domislil na strica. Opoldne stoji na mizi bela skleda, beli krožniki okoli nje in lepe in svetle žlice od kovine. Mislil je tiho in je zajel z leseno žlico samo tuintam.
Mati ga je silila in porinila z žlico na njegovo stran bolj zabeljene kose.
Franci je zajel v veliki lončeni skledi, in dve muhi sta se prijeli in padli v žlico. {{prelom strani}} Franci je vrgel vse skupaj pod mizo in je zajel na novo. Mislil je na strica. V sobi je mirno, redkokje leze samotna muha, okna velika in rože na njih, bela skleda na mizi, beli krožniki okoli nje in žlice od kovine ...
Vrstica 164:
Odrinil je vrata sredi vrtne ograje in je stopil na vrt. Takoj je opazil strica, ki je sedel pri kamniti mizi, dolgo pipo v ustih in nazaj naslonjen.
{{prelom strani}}
Stric se je sklonil naprej in se je globoko začudil. Še enkrat je natačno pogledal in dalje naprej se je sklonil.
Franci je pričel potihoma in je po prvih besedah nekoliko postal.
Zopet se je oglasil stric in začudenja poln je bil njegov obraz.
Franci je zopet prestal in malo počakal. In?
Vrstica 188:
Stričev obraz je bil isti, kakor prej: začudenja poln in oči uprte v fanta.
Stric se je začudil še enkrat in potem se je nasmehnil.
Stric je vstal in je stopil k njemu. Prijel je fanta za rokav in ga je obrnil proti vratom.
Vrstica 210:
Na pašniku je bil sam; ni bilo še Tončke, in na ta način ga ni nihče motil. Sedel je na klopi pod hrastom in sredi lepega in svežega jutra se je budilo v njegovem srcu zelo mnogo krepkih in mladih misli. Mnogo moči je ostalo v njegovi duši ob tistem jutru in zbudil se je nov pogum.
Veselo je zopet mislil Franci in je razlagal sam sebi o svoji bodočnosti ...
Zdanilo se je, in Tončka je prišla. Kakor tisto jutro, tako je bil svež njen obraz in vesela je prihitela gori proti hrastu.
Sedla je knjemu in se igrala z makovim cvetom.
Franci se je obrnil proti njej in izpregovoril veselo in ponosno:
Tončka je pogledala z začudenimi očmi in se je potem zamislila. Na spomin ji je prišlo, da bo sedaj sama na pašniku, da bo prišel Franci samo redko domov in se ne bo nič več zmenil zanjo ...
Tončka je omenila s prepričanjem in žalostno in potem je bila tiho.
Po teh besedah je tudi Franci utihnil in je mislil na mater, kako bo stopil k njej in jo bo poprosil. Mislil je in je trdno upal, ker je vedel, kako je dobra njemu, ki je njen edini otrok.
Vrstica 242:
Tako je mineval, čas in Franci in Tončka sta zbrala živino in jo gnala proti domu. Ko je prišel Franci domov, je našel mater popolnoma samo v veži pri ognjišču. Zamišljena je bila in ko ga je opazila, se mu je približala in stopila k njemu.
Franci je stal mirno prednjo in je molčal.
Potem je umolknil in tudi mati je molčala.
Franci je zajokal naglas in materi se je smilil.
Zajokal je in je pokleknil in je zaprosil, in materi se je globoko zasmilil.
Zasijalo je upanje, zasvetilo se je v mladih očeh in solze so se posušile.
Vrstica 270:
Minilo je bilo kosilo in tedaj šele je izpregovorila mati.
Tedaj mu je bilo jasno pred očmi; pokril je klobuk in je šel po voziček in ga je peljal proti njivi. Težko je vlekel in silno mu je bilo vroče, ali vse je komaj začutil; mislil je samo na očeta in mater, ki govorita o njem in prideta za njim in mu povesta: Pojdeš, Franci! ...
Vrstica 284:
Francije opazil, kako prihajata izza ovinka oče in mati, dvignil je glavo in je strmel v tisto stran. Prihajala sta bliže in bliže in naposled sta stopila na njivo. Franci je vstal in se je približal materi.
Franci je obstal na mestu, njegov obraz je obdala silna radost in zavoljo nje ni bilo nobene besede iz ust. Oče in mati sta ga gledala z začudenimi očmi in skoro milo jima je bilo pri srcu.
Vrstica 297:
Tedaj je prišel vaški mizar, suh in star možiček je prišel s kovčegom pod pazduho in se je ustavil na pragu.
Zaklical je na pragu, in mati je prišla iz sobe.
Mož je zastavil svoje navadno vprašanje in je odložil kovčeg na klop.
Mati je ogledavala kovčeg, in tudi Franci je prišel in je ogledaval.
Mati je stopila korak proti stricu in mu je gledala v obraz.
Stric je hvalil mirno naprej, in mati je ponovila vprašanje.
In mizar je dobil dve svetli srebrni kroni in se je odpravil proti domu. Franci je stal pri kovčegu in si ga je ogledal zelo natančno od znotraj in zunaj. Potem ga je zanesel v sobo in ga je položil na klop ob oknu. Takoj je pričel nositi vanj svoje stvari; del je vanj nekaj perila, nekaj ponošene obleke, in ko je prišel oče s polja, je bil že popolnoma gotov.
Jutri, oče, se pa lepo podamo na pot ... Ob sedmih zjutraj s sosedovimi ... Lepo se bomo peljali ...
Vesel in razpoložen je bil Franci, in ko je umival na večer noge, se je veselil svoje gosposke bodočnosti ... Noge ne bodo več črne od prahu in blata, čiste in lepe bodo, vedno v čevljih, pozimi in poleti ... Roke čiste in brez žuljev, samo za pero in za knjigo ...
Vrstica 337:
Tončka je prignala mimo živino in zvonci so se začuli. Franci je stopil mimo vogala na cesto in se je tam ustavil.
Tončka se je ustavila pred njim in se je začudila.
Živina je bila že naprej, in Tončki se je mudilo. Stopila je naprej, in Franci je stopil za njo in jo je udaril z roko po hrbtu.
Izginil je za vogalom, in Tončka se je ozrla nazaj in se je ustavila. Nikjer ga ni bilo več, nikogar ni bilo na vsi cesti, nikogar v vsi daljavi ... Samo živina je zvonila v bližini, prazno in zamolklo so se oglašali zvonci in se oddaljevali ...
Vrstica 355:
Razposajen je stopil Franci v hišo nazaj in tedaj sta bila pokoncu oče in mati. Oče je zavijal v popir sinova izpričevala, ogledal je vsakega še enkrat in jih lepo zravnal in zavil v čist popir.
Mati je govorila s tihim glasom in precej žalosti je bilo v njem.
Prišli so do voza, sedli so gori, samo mati in Franci sta bila še spodaj.
Mati se je sklonila in ga je poljubila na čelo.
Med jokom je izpregovorila, a Franci ni mogel. Tiščalo ga je v grlu, da ni mogla nobena beseda na dan.
To je bil rekel sosed, in Franci se je stresel in sedel spredaj k hlapcu.
Še enkrat je izpregovorila mati, hlapec je nategnil vajeti, zamahnil je z bičem in voz je oddrdral po cesti naprej. Franci se je ozrl nazaj za materjo in jo je videl, kako je stala tam in gledala za vozom; dvakrat se je ozrl in ko se je ozrl v tretje, tedaj je ni videl več. Za ovinkom se je bilo izgubilo vse — domača vas in domača hiša in mati.
Solnce je že sijalo takrat in peljali so se naglo naprej doli proti mestu. Franci ni bil več žalosten; prešla je bila tesnoba v srcu in v duši ...
Že se je videl visoki zvonik in že se je videla množina hiš, zeleni drevesni vrhovi so se videli in dimniki tovaren. Približali so se bili mestu, dospeli so naposled do gostilne in so zavili na dvorišče. Polno vozov je stalo že tam, tuintamkaj je bil privezan samoten konj, komat na vratu in na hrbtu jermenje.
Vrstica 391:
Ravnatelj je bil suh človek, sitnega obraza in očali je imel na nosu. Pogledal je oba in pomežiknil.
{{prelom strani}}
Oče ni bil prišel do besede in z vso mogočo hitrostjo je vlekel iz malhe izpričevala.
Oče je govoril v najbolj spoštljivem glasu in se je ozrl boječe v ravnateljev obraz.
Franci je stal tiho zadaj in je strmel v ravnatelja z začudenimi očmi. Oče je odštel denar in potem je pričel s priporočevanjem in ponižnimi prošnjami.
Tako ga je prekinil ravnatelj in je šel proti vratom in jih odprl. Vstopil je neznan človek, in oče in Franci sta odšla.
Vrstica 409:
Potem je delal Franci skušnjo za prvo šolo in je popoldne zvedel, da jo je napravil. Veselo je to povedal očetu in šla sta po mestu in iskala stanovanja. Prišla sta do nizkih, z deskami kritih hiš, in sta vprašala v veži postarno ženico:
Ženica je pomolčala, pogledala je dobro moža in fanta.
Franci je stopil k oknu in je pogledal doli. Skale, sive in ogromne, daleč navpik, in spodaj čisto v dolini reka, temna in mirna kakor jezero.
Vrstica 421:
Odšla sta zopet in sta se oglasila še pri lastniku dijaške kuhinje. Po ponižni prošnji je milostno sprejel fanta in mu dovolil hoditi opoldne na kosilo.
No, in tako sta bila vse odpravila. Mrak se je že delal, ko sta se poslavljala; nategnile so se vajeti, zamahnil je bič, in voz je oddrdral po cesti naprej, in Franci je stal in je gledal za njim. Naposled se je izgubil v daljavi, več se ni čul ropot, in Franci se je napotil v stanovanje.
Vrstica 431:
Široko so se odprla vrata in v sobo je stopil velik študent.
Franci je pogledal začudeno in se je prestrašil. Tepen, tepen ... Odmevalo je od vseh strani, od sten se je čulo, od stropa, od vrat, od okenj ... Ko je odšel študent v sosednjo sobo in zaprl vrata za seboj, se je Franci naslonil na mizo.
Vrstica 437:
Večer je prihajal in že je bilo po sobi mračno. Franci se je spomnil, da bi šel malo vun, ali ko je stopil v vežo, ga je zavrnila gospodinja.
Franci se je vrnil in se je razpravil in legel tiho v posteljo. Luna je posijala skozi okno, mesečina se je razlila po sobi, in Franci je mislil na domačo stran, kako sije luna po zelenih holmih, po širokih dolinah, kako sije po šumečih šumah ... Ej, ljubi {{prelom strani}} dom, kako te srce zaželi in kako zahrepeni po tebi, kadar je človek v tujini! ...
Vrstica 445:
Tisoč podob je šlo mimo njega. Glej, in tam je videl sebe samega, kako je šel s težkim bremenom svojo težko pot. Znoj je lil po obrazu, krivil se je hrbet, sušilo se je telo in pobešene so bile oči. In prišel je mimo neznan človek, brez bremena in lahkih korakov, roko mu je dal na ramo in ga je ogovoril: Umrješ na potu; obrni se! ... Ali dvignile so se oči in pogledale so v daljavo, daleč tja na strmino. Tam je bilo lepo, pol nebes je bilo tam, in Franci je stresel roko s svoje rame in je nadaljeval svojo pot.
In glej, tam za grmado je strašilo, ceste so se tam križale, semintja so šle in strahovi so hodili tam v belih plašnih haljah, tainoni brez glave, drugi sama okostnica; zarožljale so kosti, dvignile so se nad njim koščene roke, ali doteknile se niso. Samo grmada je bila tam, samo ceste so se križale, samo strašilo je tam ...
Nasmehnil se je Franci in je šel svojo zvesto pot. Glej, in že je prišel do prve klopi; pod samotnim kostanjem je stala, pomlad je bila okoli, in somrak je legal po zemlji. Sedel je, in lepo so mu zadišali kostanjevi cvetovi, včasih je zapihal veter, samo nalahko je zapihal, in cvetovi so se vsuli po njem doli in po klopi. In v tistem trenotku je zašumelo v grmovju. Tončka je prišla in se je ustavila pred njim. Po ramah in hrbtu so padali njeni razpuščeni lasje, cvetovi so bili zapleteni vanje, velike poljske kresnice so gledale iz njih ...
Franci je imel veselje nad njenim obrazom, ki je bil bled in silno droben, polno milobe je bilo v njem in modre oči so bile globoke in brezdanje ...
Lepo in veselo se je počutil Franci in dvignil se je in pokazal svojo prehojeno pot.
Zadel je breme na svoje rame in se je napravil naprej.
Zaklical je in se ni več ozrl nazaj. Znoj je tekel, krčil se je hrbet in sušilo se je telo ...
Vrstica 481:
Počasi je tekel čas dalje, in kadar je prišla nedelja, je zbrala gospodinja svojo mladino in jo peljala vun. To je bilo vselej, kadar je sijalo zunaj solnce in so bila pota suha in lepa. Šli so ob takih prilikah iz mesta v bližnjo vas in tudi v krčmo so sedli in, kdor je imel denar, si je lahko kupil pijače. Franci ni imel denarja in je sedel navadno pri strani in molčal. Navadno se ni nihče zmenil zanj in samo enkrat mu je ponudil eden izmed študentov do polovice napolnjeno kupico; zadnje vino je bilo iz steklenice in smeti so plavale v njem ...
Take so bile nedelje, kadar je bilo solnce in so bila pota suha in lepa. Če je bilo zunaj slabo vreme in nevihta, je sedel Franci za začrnelo mizo, po knjigah je listal in se sredi branja pogostokrat zamislil.
Vrstica 493:
Zdelo se mu je, da je zaslišal take besede, kakor vihar in mogočen ukaz so prišle od bogvekod in so zaklicale in zapovedale. In Franci je dvignil ob taki priliki glavo, vstal je in šel od okna do vrat s krepkimi in trdnimi koraki.
Tako je izpregovoril sam sebi in je dvignil roko sredi svojih krepkih in močnih misli. Ni še sklonil glave do tistih dni in polno upanja je bilo njegovo srce.
Vrstica 501:
Bližal se je božični čas, približal se je. in Franci se je napravil na pot. Povezal je culico, tesno je zapel obleko in je stopil v vežo.
Ustavil se je pred gospodinjo in nemiren je bil in nestrpen.
Zunaj ni bilo mnogo snega; samo redkokje ... v jarku ... v dolini ... ob gozdu ... tam je ležala zarumenela snežna plast. Vsa polja so imela popolnoma jesensko podobo, jate ptic so hodile po njih, prestrašile so se tuintam in so naglas zavpile in odletele. Razlegalo se je po zraku odurno vpitje in človek je pogledal v tisto stran zelo mrzlo in hladno.
Vrstica 519:
Franci je šel sredi megle naprej in sitno mu je bilo, da se je bilo razlilo okoli in okoli megleno morje. V levici culico in desnico potisnjeno v hlačni žep, je hitel naprej, in, glej, že je poznal holme, že se je bil približal ovinku. In šel je po njem in tam iz sredine meglenega morja se je dvignil zvonik. Visok in ponosen se je dvignil, in Franci je občutil veliko veselje. Prišlo je iz globočine srca in razlilo se je po telesu, in hotel je teči tja do hiše, potrkati na okno in skočiti v vežo in v sobo ...
Od leve strani je prišel glas, in Franci se je ozrl. Bila je Tončka, čakala je nanj in ga je opazila sredi megle in je stekla po hribu doli na cesto in ga je zaklicala.
Veselo se ji je nasmejal Franci in za trenotek se je ustavil pred njo.
Utihnila je Tončka, ali veselje se je
Polplašno in negotovo je Tončka govorila, in Franci se ji je nasmejal.
Franci je odšel svojo pot proti vasi. Mrak je že bil tedaj in redkokje zunaj je bil samoten človek. Vse je bilo mirno in tiho in tako je bilo lepo poznati sveti večer.
Vrstica 541:
Prišel je do domače hiše in je stopil v vežo.
Glej, spoznala je mati zaželjenega, obrnila se je od ognjišča in mu je stopila vesela nasproti. Tudi oče je stopil iz sobe in tudi njegov obraz je objelo veselje.
Stopili so v sobo in veselje je bilo med njimi zelo veliko. Franci je pogledal po sobi; še je bilo vse ravno tako: tam je stala postelja, ob oknu miza, ob steni klop, sivi maček je ležal na peči ...
Dvignil se je in je pogledal in spoznal ga je v tistem trenotku. Približal se mu je, visoko je držal rep in se je vzpel po njegovih kolenih ...
Vrstica 588:
Minili so božični prazniki, novo leto je nastopilo, in Franci se je napravil proti mestu. Oče mu je dal nekaj denarja za gospodinjo in na tihem in plašno se je domislil na žalostno stanje. Šele začetek je bil in že je zaostajal na plačevanju ...
Ali mati je šla z njim, daleč ga je spremila do ovinka in tam sta se poslovila. Mati ga je prijela za roko in je zajokala in tudi Franci je zajokal.
Glas je bil žalosten in jok se je poznal na njem.
Razstala sta se na sneženi cesti; mati je še dolgo stala na mestu in je gledala za njim, ki se je gubil v daljavi mlad in še majhen, in žalostno ji je bilo v prsih. Samo še majhno se je poznal v daljavi, samo še črna pika se je videla v daljavi, tako silno se je bil oddaljil. In vrnila se je proti domu žalostna in osamljena.
Vrstica 612:
Prišel je bil v mesto in zavil v samotno ulico in proti stanovanju.
Pozdravil je gospodinjo in si je brisal črevlje.
Franci je stopil v sobo in gospodinja je šla za njim.
Franci ji je dal denar in gospodinja je odšla iz sobe. Sedel je za mizo in je tam obmiroval.
Vrstica 644:
Franci je občutil zelo hudo vso zimo v slabi in letni obleki in v mrzli izbi. Včasih so mu premrle od mraza noge in hodil je po sobi dolingor, da bi se ugrel. In ob takih prilikah so se odprla stranska vrata in pojavil se je velik in suh študent.
Zaprla so se vrata, in Franci je šel po prstih do stola in je sedel. In ob taki priliki mu je prišlo na pamet vse grenko njegovo življenje, ves trud in vse trpljenje njega samotnega in zapuščenega ... Videl je gospodinjo, tirjajočo denar, in bilo ga je strah.
Čul je natančno njene glasne besede, kakor bi stala pred njim in zakričala ... Odprla so se vrata, in zdelo se mu je, da vidi suhega študenta.
Bilo mu je, ko da čuje zapovedujoč in osoren glas.
Glej, in tedaj se mu je zdelo, da je zaklicalo tudi od vseh štirih sten, od obojih vrat in od okna:
Začutil je mraz po telesu, kakor bi zlival vodo po hrbtu; drgetali so udje, tresle so se ustnice in stikali so se zobje. Glava je postala težka in s tresočimi rokami se je slačil in ves drhteč je legel v postelj. In glej, še je kričalo od sten, od vrat, od okna, od stropa dol je še vedno kričalo:
Od vseh strani je vpilo in v vseh mogočih glasovih in Franci je drgetal v postelji od mraza in zime. Glej, in prišli so v sobo neznani ljudje, v roparski obleki so prišli z velikimi brkami pod nosom in neusmiljenih obrazov. Vrče so imeli v rokah in so jih dvignili in nagnili in ledena voda je tekla po njegovem hrbtu. Franci se je branil, in jih je ponižno prosil, ali možje niso nehali. Dvigali so vrče, nagibali so jih in ledeni curki so tekli po hrbtu dol ... Glej, in izpremenili so se obrazi, osivele so brke, po prsih dol so padle snežene brade, sedla so na glave rdeča pokrivala, sive halje so se oprijele suhih teles, in koščene roke so se iztegnile in so se dotaknila njega samega. Dotaknile so se, prijele so in dvignile ... Noč se je storila popolnoma črna kakor v ječi ... Nikjer neba, nobenih gor v daljavi, nobenih oblakov, nobenih zvezd ... samo {{prelom strani}} gosta tema, nepregledna, neskončna ... In storil se je zopet dan, raztrgala se je tema, pretrgalo se je nebo in luč je posijala ... Že so se gibale sive brade, udrte oči so mežikale in stegnile so se koščene roke: stegnile so se, prijele so in so dvignile ... Glej, in v tistem trenutku so se oddaljile, izginile so sive brade in mežikujoče oči ... In nastopil je čas svetle luči, lepo je grelo solnce, cvetele so kresnice ... cvetele so v Tončkinih laseh, ki je stala tiha in z razpletenimi kitami.
Začul je njen glas, približal se je bil, kakor bi priplaval iz daljave, ustavil bi se nad njegovo glavo in bi plaval naprej ... Priplaval je bil in odplaval je, in izginili so razpleteni lasje in začudene kresnice in izginila je Tončka ... Prišla je mati, nalahko se je približala, solze v očeh in bolna. Na tihem je zajokala in med jokom je zaklicala:
Slišal je in se je brž dvignil in je ponujal roko. Ali mati je stala nepremična, nič se ni ganila, samo solze so tekle iz oči ...
Vrstica 682:
Tako je bil Franci zbolel od velikega prehlajenja; ležal je v bolnišnici in zmešane misli in podobe so drvele mimo njega naprej. Par dni je bilo tako in potem se je zavedel Začudile so se njegove oči; velika je bila soba, okoli in okoli sama postelja, bolniki so ležali po njih, obvezani in zdihujoči, mimo so hodili počasi in bledih in udrtih obrazov ...
Vprašal je prvega, ki je šel mimo postelje, in njegov glas je bil slab in tih.
Franci se je domislil, da mu je bila nekoč glava silno težka in da se je telo treslo od velike zime. Na tisti večer se je domislil in potem si je predstavljal, da so ga prinesli v bolnico.
Vrstica 700:
V kuhinji je stala gospodinja in se je ozrla po njem.
Franci je stopil v sobo. Še je bila pusta, vlažna, in dolgočasna, in še dolgočasnejša je bila, ker je zunaj prihajala spomlad, ker se je tajal sneg, ker je sijalo solnce ... Kakor ječa je bila — za hudobne ljudi, da delajo pokoro, da premišljajo svojo črno pot ...
Vrstica 714:
Sredi takih premišljevanja polnih in tihotekočih dni je sprejel Franci očetovo pismo in globoko ga je potrlo.
In Franci je čital še enkrat, obmirovale so oči na listu, črke so zaplesale in strnile so se naposled v veliko, črno morje.
Vrstica 722:
Poznal je Franci to misel in upognil je vrat in se zamislil. Glej, in še se je rodil pogumen načrt, še je vstal fant in se je odpravil na pot.
Franci se je odpravil k svojemu profesorju. Ojunačil se je zelo in namenil se je v stanovanje.
Vrstica 732:
Prišel je do lepih vrat, pritisnil je na bel gumb in zazvonilo je veselo in naglas. Odprla so se vrata in pokazala se je lepo oblečena ženska.
Pustila ga je v sobo in zaprla je vrata za njim.
Vrstica 738:
Soba je bila lepa in lepo opremljena in Franci se je na tihem začudil. Težke zavese po oknih, temno rdeče rože na stenah, težke preproge po tleh, svetlo pohištvo, velika zrcala ...
Govoril je s tihim glasom, bled je bil obraz, in samo oči so gorele z velikim in skritim plamenom.
Profesor se je nasmehnil, obrnil se je stran in zopet proti njemu in je spregovoril:
Besede so bile mrzle in sirove, odprla so se vrata, in Franci je stopil v vežo in na cesto.
Obšlo ga je nepopisno ponižanje in zdelo se mu je, da ga spremljajo mrzlo povedane besede kakor strahovi o polnočnem času.
Šel je daleč vun iz mesta, po stezah je šel in prišel je do gozda. Že so prepevale ptice, lahkokriie so letale od drevesa do drevesa, nad njivami je pel škrjanček, v veselih kolobarjih se je dvigal kvišku do oblakov gori in do nebes.
Vrstica 780:
Franci je zatisnil oči in že se je videl na krvavem potu. Krvavel je hrbet od bremena, {{prelom strani}} vsa kri je odtekla, sesušilo se je telo, glej, in breme je bilo težje in težje. Težilo se je od dne do dne; skrčil se je hrbet in padlo je breme. Padlo je na tla in skotalilo se je po dolini dol, razbilo se je ob čereh in skalah in vse se je izgubilo v daljni in gosti megli ... Skrčil se je hrbet, skrčila so se kolena in tudi sesušeno telo je padlo. Padlo je in zdrsnilo je po strmini dol, butalo je ob skale na desni, na levi, in obležalo je naposled v dolini, slabotno in nezmožno ... Glej, in z vrha dol se je čul jok, droben pretresujoč jok se je začul, in Tončka je bila, ki je gledala, kako je butalo sesušeno telo ob skale na desni, na levi, videla je in je zajokala z drobnim in žalostnim glasom ... Truden in izmučen je bil tiste dni Franci; ko je vstal, je bila glava težka, utrujeno je bilo telo in srce je bilo potrto. In tako je napočila nedelja.
Franci se je oblekel in boječe in
Pozdravil je v kuhinji gospodinjo in je šel po prstih naprej.
Franci je sklonil glavo in se je ustavil. Bal se je sirovih besed in je spregovoril naglo in boječe:
Tako je bil prenaglil gospodinjo, in ostala je mirna in dostojna.
In tako je oprtil na rame svoj kovčeg na tisto nedeljo,
Franci je stopal mirno naprej z upognjeno glavo in globoko zamišljen. Zdaj se ni več smejalo za njim, niti nasmeha ni bilo več za njegovim hrbtom, samó zdelo se mu je, da gre jok za njim, da tečejo solze ... Včasih je bilo, kakor bi vzdihnilo v bližini, kakor bi zaihtelo ... In ozrl se je v isto stran, ali ničesar ni bilo. Mogoče je potegnil veter čez gozdove, mogoče je zašumelo po grmovju ...
Vrstica 832:
Franci je potrkal na vezne duri, zalajal je pes in je priletel izza vogala. Ali spoznal ga je, mahal je z repom in se je vzpenjal po njem.
V veži so se začule stopinje, duri so se odprle, in oče se je pojavil na pragu.
Obmolčal je, in Franci je stopil naprej, odprl je vrata in stopil v sobo.
Domislil se je na profesorjevo sobo; težke zavese po oknih, rdeče rože na steni, mehke preproge po tleh, veliko in svetlo zrcalo ... Dvignil bi se človek in trudil bi se do krvavih rok, da bi dosegel samo kos lepe bodočnosti ...
Tudi materi se je smilil in tolažila ga je. Potem je zavladala po sobi tišina. Samo tuintam se je čutilo dihanje, mati je vzdihnila, oče je premaknil nogo, Franci je zaihtel slabotno in poltiho ...
Mati je tako rekla, in Franci se je razpravil, vrgel je blazino po skrinji, legel je in se zadel. Tudi oče se je spravil v postelj in govoril ni nihče več.
Vrstica 867:
==IV.==
Koritnikov študent se je vrnil ... Ne more ... Kaj bo kmet! Naj ostane kmet; zakaj bi se dvigal nad nas ...
Tako so govorili potem vaščanje, in Franci je hodil med njimi tih in pobit. Ali minil je čas, utihnile so besede in izgubil se je spomin ... Kakor ga ne bi bila objela nikoli velika in lepa misel, kakor se ne bi bil dvignil nikoli in se napravi na pot, mlad in pogumen ...
Vrstica 879:
Francelj je peljal listje iz gozda; voli so stopali enakomerno naprej, udirala so se razmočena tla in polzelo je. Pripeljal je do prve hiše; ograjen vrt je bil tam, samotna roža je še cvetela na njem, in mlado dekle je stalo na pragu. Vesel obraz in sveža lica, plavi lasje in na čelu zamišljeni kodri.
Veselo je izpregovorila in se mu nasmejala.
Že so bili odšli voli mimo in Francelj je pohitel za njimi.
Vrstica 899:
In prišel je predpust in Francelj se je poročil. Poročil se je, in izginil je prah s pohištva, lepo je bilo vse urejeno in lepo pobrisano in osnaženo. Ko je prišlo jutro, se je kadila na mizi skleda, kadar je bilo {{prelom strani}} poldne je bilo napravljeno kosilo, lepo so večerjali, kadar je prišel tisti čas, in tako je vladal v hiši prijazen red in vse je bilo veselo in zadovoljno. Tudi stari Koritnik je bil vesel, nasmehnil se je včasih, ko je govoril s sinom.
Dobro je delo sinu, sedel je pred hišo in nagnil se je na stran proti veži.
Večer je bil ob takih prilikah, temnelo je nebo, zmračile so se gore in posijal je mesec. Po poljih vse daleč naokoli se je razlila mesečina in okoli hiše so legle velike in črne sence. Zganile so se včasih kakor strahovi, zamajale so se sem ... tja ... in obmirovale so plašne in črne.
Vrstica 917:
Glej, in zdaj je bilo napočilo pravo družinsko življenje. Zibelka je tekla v sobi in mali Franci se je igral na tleh sredi veže, s sivim mačkom se je igral, božal ga je in tepel, da je preplašen odbežal ob prvi priliki.
To je priznal včasih z veliko važnostjo, in če se ni takoj ugodilo njegovi želji, potem je pustil mačka in igrače in se je odpravil na pot. Sitnosti je delal visoki prag iz veže v sobo, ali naposled je premagal težave in je prijel za materino krilo.
In ob takih slučajih se je pogostokrat pripetilo, da se je razžalostil mladi obraz, raztegnile so se ustnice, solze so pritekle iz oči in Franci je naglas zajokal ...
Tako je ravnal Franci tistikrat, in pogostokrat se mu je smejal mladi oče in ga je oponašal. Dopadlo se je mlademu Koritniku to življenje in videlo se mu je, da je zadovoljen in srečen. Davno je bil minil čas sanj, mirna je bila bodočnost in pozabljena je bila nemirna minulost. Nikoli ni prišla na pamet in samo še mlada gospodinja se je domislila včasih nanjo. Domislila se je včasih, spomnila ga je in se je zasmejala.
In tudi on se je nasmehnil.
Tako je prišlo pozabljenje in nihče se ni maral več spominjati. Čemu bi se spominjali ob tem lepem življenju ...
Vrstica 939:
Lepo sta rastla otroka, Franci je bil krepek in močan, in Tončka je bila slabotna in drobna. Tudi ona je shodila in skupaj sta se igrala in zelo sta se imela rada. Samo redkokdaj sta se sprla in samo kratek čas je trpela taka jeza.
{{prelom strani}}
In Franci se je obrnil proti njej in se je nasmejal.
In zopet je bil med njima mir in igrala sta se naprej. Veselo in prosto vseh skrbi je bilo to življenie, ali naglo je minilo. Glej, že je šel Franci v šolo, že je bral iz knjige in že sta hodila skupaj s Tončko vsako jutro in vsako popoldne. Pridno sta se učila, in zlasti je bil nadarjen fant, in učitelj se je o tem pogostokrat izrazil. Bil je med prvimi ves čas, vesel je bil in pogumen in pameten je bil. Oče je bil ponosen nanj in nalašč je vprašal včasih učitelja, kako se uči sin.
Dobro je delo očetu in tudi župnika je vprašal.
Vesel je bil Koritnik in je pravil ženi in tudi njej je bilo zelo všeč.
Vrstica 959:
In končalo se je šolsko leto in zbralo se je tisti dan mnogo gospôde, iz mesta so se pripeljale svetle kočije, izstopili so gosposki potniki in so se zbrali v šolski sobi In tam so bili zbrani učenci in so dobivali darila za svoj trud in učenje.
Tako so zaklicali najprej in Franci je stopil iz vrst, približal se je in se je priklonil. Zahvalil se je v lepem govoru, lepo je zvenel njegov glas, čisto in veselo in prijazno so se nasmehljali visoki gospodje.
Vrstica 971:
Začutil je bil in sklenil je bil globoko v srcu:
V trinajstem letu je bil in obdale so ga sanje, polno jih je bilo okoli njega, lepe so bile in veličastne. Dvignil se je nad svojim ljudstvom, da se je odkrivalo pred njim in priklanjalo v ponižnosti in spoštovanju.
Vrstica 981:
Franci je dvignil glavo, zravnal se je in pogledal je v svet z drznimi očmi in poln poguma.
In smejala se je bela cesta pred njim, smejale so se daljave in vabile so. Na večer so padle črne sence po njih in daleč doli so padle čez holme in doline in bilo je, kakor bi se stegnile prijazne roke, na skrivaj in na tihem bi se stegnile, mahale bi in vabile ...
Vrstica 987:
Sam je hodil in zamišljen in Tončka je to opazila. Tudi pobledel je bil obraz, zamišljenost je legla po njem, oči so postale globoke kakor jezera.
Drobna in šibka sestra ga je vprašala s skrbnim in prijaznim glasom.
Odgovoril je zamišljeno in polglasno in je sedel dalje in molčal. In sestri je prišlo na pamet, da je mogoče bolan in smilil se ji je. Približala se je, sedla je k njemu na klop pred hišo, roko je dala krog njegovega vratu in pritisnila je svoje lice na njegovo:
Skrbno in ljubeznivo je vprašala in svoje nežno lice je tiščala k njegovemu.
Nasmehnil se ji je in je pobožal njeno roko:
{{prelom strani}}
Vzdihnil je in Tončka se je vzravnala in mu pogledala v oči.
Zopet ga je vprašala in gledala mu je naravnost v oči.
Franci je odgovoril mirno in zamišljeno. Vse njegovo govorjenje je bilo v zadnjih dneh zamišljeno in polglasno, navadno je sedel na klopi pred hišo in je strmel v daljavo. Tončka je to opazila in ga je vprašala in tudi oče je opazil. Glej, in prestrašil se je in domislil se je na davna leta, na grenke dogodke se je spomnil in bal se je zavoljo sina.
Mnogo je mislil oče in bal se je tistega časa, ko bo stopil preden, bledega obraza in nemirnih oči.
Bal se je, ker se je domislil na težko pot, na vlažno izbo in mrzle in sirove ljudi. Sam bi bil stopil k njemu in bi ga bil prosil v očetovski ljubezni.
Sam bi stopil k njemu in bi govoril, ker mogoče bi šel, zašel bi in se ne bi vrnil nikoli več ...
Vrstica 1.029:
Od strani je opazoval sina in videl je, kako je bled, kako zamišljene so oči, kako se izvije iz prsi vzdih ... In omenil je svoji ženi.
Žena je vprašala preplašeno in skrbne oči so strmele v možev obraz.
Zbala se je tudi ona; samo malo je umela.
Mirno je bilo po sobi, večer se je delal in mrak je prihajal v sobo. Čez okna se je plazil, ob vratih je lezel in pomaknil se je v vse štiri kote in od tam se je pomikal proti sredini, boljinbolj se je zbliževal in končno se je strnil in napolnil vso sobo.
Vrstica 1.047:
Franci je stopil v sobo, do omare je šel s sklonjeno glavo in je vzel tam drobno knjižico.
Mati ga je vprašala in je gledala proti njemu.
Komaj slišno je izpregovoril in je odšel tiho in s sklonjeno glavo.
Vrstica 1.057:
Potem je prišla v sobo Tončka in je sedla na stol.
Mati jo je vprašala in Tončka se je ozrla okoli in okoli.
Tončka je plašno pripovedovala in tiho in potem je prenehala.
To je govorila Tončka še s tišjim glasom.
{{prelom strani}}
Oče je hodil po sobi doli in gori, ustavil se je za trenotek in je zopet nadaljeval svojo pot.
Tiho je govoril in sam zase in Tončka in mati sta odšli iz sobe.
Noč je bila legla po sobi in zunaj je sijala luna. Skozi okno je posijala v sobo in mehki žarki so se razlili po tleh in vztrepetavali so tam in se zibali ... Popolnoma je bilo mirno, samo iz veže so se čuli tuintam koraki, ogenj je prasketal na ognjišču. Tončka je izpregovorila ...
Vrstica 1.083:
Koritnik je stopil vun in je šel pred hišo. Na klopi tam je sedel Franci, popolnoma mirno je sedel, roke v naročju in široko odprte oči.
Ozrl se je po njem in ga je vprašal.
Vzdihnil je in izpregovoril s tihim in zamišljenim glasom.
Vstal je molče, pod kozolec je šel, prijel voziček za drog in je peljal proti njivi. Oče je šel za njim in tedaj se je začul votel in zategnjen glas.
Oče ga je vprašal in v tistem trenotku se je začul zopet isti votli in zategnjeni glas.
Franci je izpregovoril mimogrede in je peljal naprej. Oba sta molčala in tako sta šla tiho sredi lepe poletne noči. Polno glasov je prihajalo od vseh strani, najrazličnejši so bili, veseli, zamišljeni, žalostni, vstajali so, izgubljali so se in so izginjali.
Vrstica 1.111:
Ko sta prišla domov, je stala večerja na mizi in sedli so okoli mize. Skleda je bila sredi mize, velika je bila in lončena in opisana z belimi rožami.
Jej, Franci!
Fant je molčal in je zajemal malo in prenehal je pogostokrat. Ostali so molčali in tako so tiho povečerjali. Samo včasih se je čulo, kako je škrtnila žlica ob skledi, neprijeten glas je bil in Tončko je spreletelo.
Vrstica 1.117:
Povečerjali so in mati je pobrala žlice, v skledo jih je dela in je vse skupaj odnesla vun.
V veži ga je vprašala mati, ko je šel mimo.
Ko je stopil čez prag in je šel proti podu se je nasmehnil. Kaj me bo strah? Polnočnih duhov, sivih halj? ... Nasmehnil se je in je šel po stopnicah gori in legel v seno.
Vrstica 1.129:
Zatisnile so se oči in prišle so sanje. Napravil se je na pot, lepega jutra je vstal, poslovil se je od matere in očeta in tesno se ga je oklenila Tončka.
Tesno se ga je oklenila, zajokala je na glas in zelo žalostno. Ali on je razklenil njene roke, poljubil jo je na čelo in pustil jo je sredi ceste — osamljeno in žalostno.
Vrstica 1.139:
In prišli so mimo roparji, grdih obrazov so bili, dolge brke so imeli, črne in grde. In prišli so do njega in dvignili so krvave nože ...
Zavpili so nanj enoglasno in sirovo in so se ustavili.
Po vrsti so mu podali roke in najgrši ga je poljubil na ustnice. Odšli so in Franci je pljunil predse v studu nad umazanim poljubom.
Vrstica 1.149:
Dospel je do mesta, obiskal je prvo in največjo hišo, potrkal je na duri, ali bile so velike in ogromne in ni se čulo. Nato je butil s čevljem ob nje, votlo je zadonelo in začuli so se koraki. Odprla so se vrata in siva in razmršena brada se je opazila.
Z drobnim glaskom je zakričal sivobradi možiček in je zacepetal z drobnimi nogami.
Franci je izpregovoril z modrim glasom in je pogledal z resnimi očmi.
Široko so se odprla vrata in sivobradi možiček je potegnil čepico z glave in je stopil v kot.
Zaprle so se velike duri in z drobnimi koraki je hitel možiček pred njim, peljal ga je v veliko sobo in ga je ponižno prosil, da bi počakal do večera. Izgubil se je sivobradec in Franci je sedel pod najbližjo palmo.
Vrstica 1.169:
Hitro je tekel čas, prišel je večer, odprla so se vrata in glej, pojavila se je zlatolasa kraljičina, nasmejala se je in z njo so se nasmejale sanjajoče platane, zelene palme so se nasmejale, rože po tleh in stoletna aloa se je zasmejala v veselem razkošju ...
{{prelom strani}}
Odprle so se drobne ustnice, nasmehnile so se sinje oči.
Glej, in približala se je in dala mu je roko in kakor sestrica mu je bila od tistega trenotka. In nič ni bilo več nedosežnega zanj, samo zaželel je — in je bilo — pred njim. In ako je zaželel zvezdo z neba, glej, že se je približala in samo roko je stegnil in je bila njegova.
Vrstica 1.187:
Franci je zajutrkoval in se je odpravil na polje. Motiko je del na ramo in je odšel po rosni stezi.
Tako je mislil Franci in veselo je delal na polju in molčal. Sklenil je bil, da stopi pred očeta in da mu pove, kako se je namenil v mesto in v šolo.
Stopil bo predenj in bo na ta način končal. Nekoč v kratkem bo tako napravil, govoril bo mirno in resno in izvedel bo očetovo mnenje.
Vrstica 1.199:
Franci je kopal na njivi in tudi Tončka je kopala. Bila sta si popolnoma blizu in sestra je včasih izpregovorila.
Franci je mirno povedal in Tončka je prenehala kopati.
Franci je kopal enakomerno naprej in znojne kaplje so stopile na njegov obraz. Postalo je bilo vroče; solnce se je dvignilo nad gorskimi vrhovi, izginila je rosa in žarki so pripekali toplo in pekoče.
Vrstica 1.219:
Franci je sedel pred hišo in z njegovimi rjavimi lasmi se je igrala močna sapa. Dobro mu je delo to in premišljeval je mirno dalje o svojih bodočih potih.
{{prelom strani}}
Tako je mislil na klopi pred hišo, sapa se je igrala z njegovimi lasmi in je pihala v njegov obraz.
Vrstica 1.227:
Franci se je umaknil v vežo in tudi ostali so bili tam.
Oče je gledal oblake in je to izpregovoril in tudi mati je vzdihnila.
Zunaj je lil dež, bliskalo se je in grmelo je, da se je stresala hiša in so šklepetale šipe v oknih. Ali ponehavalo je, samo še bliski so se užigali, grmenje se je čulo v daljavi, samo oddaljeno bobnenje še in dež je ponehaval.
Vrstica 1.237:
Tončka je sedela pri ognjišču in se je stresla, kadar se je zablisnilo.
Vprašala ga je, ker je stal mirno, ni se zganil ob najhujšem gromu in ni se zmenil za nevihto.
Polegla se je nevihta in nehalo je deževati. Odplavali so oblaki in odprla se je lepa nebesna modrina. Videti je bilo, kakor da bi bila nevihta umila nebo, tako je bilo čisto in tako sveže.
Vrstica 1.249:
Franci je šel v sobo in je sedel k oknu.
Zatrdno je bil to sklenil Franci in mislil je potem lepo in mirno o vsi svoji nadaljni poti.
Vrstica 1.262:
Franci je sedel pod kozolcem. Potem je vstal in šel.
In stopil je v vežo in odprl vrata v sobo. Oče je sedel pri mizi in je bral iz debele knjige. Franci se je približal mirno in pačasi.
Pogledal mu je v obraz in Franci se je ustavil.
Oče je vedel, da se bo zgodilo to, da bo stopil predenj in bo izpregovoril ... Zaprl je knjigo in se je nagnil nazaj.
Oče je prenehal in Franci je stal pred njim miren in resen.
Franci je molčal ves čas in počasi se je obrnil in je odšel. Na pragu ga je srečala mati, zamišljeno ji je pogledal v obraz in je odšel mimo.
Mati je stopila v sobo in je sedla na klop ob peči.
Oče je povedal zamišljeno, knjigo je zaprl pred seboj in se je naslonil na mizo.
Potem je molčal in tudi žena je bila tiho in se je zamislila ...
Čez dolgo je izpregovorila in se mu ozrla v obraz.
Utihnila sta oba. Polmračno je bilo po sobi, okna so bila zagrnjena in velika muha je letala pod stropom. Enakomerno je brenčala in gibala se je v počasnih krogih.
Vrstica 1.306:
Zunaj je bila vročina velika, vse je molčalo sredi nje, ni se genila bilka na polju, ni vztrepetal list na drevesu, ni zašumelo sredi gozda ... Nedelja je bila in nedeljsko oblečeni ljudje so šli po cesti, fantje so šli s šopki na žametnih klobukih in brhka dekleta z rdečimi rožami na kipečih grudih ... Vse je bilo nedeljsko oblečeno, samo zaprašen {{prelom strani}} popotnik je šel mimo, zamišljenega obraza s palico v roki je šel in ni dvignil oči ...
Po dolgem času je izpregovorila mati in oče je dvignil glavo.
Govoril je poltiho, zamišljeno.
Očetov glas je bil negotov; del je knjigo na polico in je odšel. Na polje se je odpravil, po stezi je stopal in tam ga je opazil pod kozolcem: sam je sedel in zamišljen, oči so strmele v daljavo, obraz je bil bled ...
Ogovoril ga je in fant se je vzdramil. Stresnilo se je telo, zbudile so se oči, vzdihnil je.
Oče je odšel po poljski poti in Franci je mislil dalje.
Mirno je mislil naprej in se je namenil, da povpraša in poprosi učitelja, mogoče župnika. Vse bo natančno zvedel in podal se bo ob pravem času na pot proti mestu. In tudi oče bo zvedel, rekli mu bodo, naj ga pusti, in spremil ga bo lepega jutra doli proti mestu. Kaj je nepremagljivo na svetu, če je človek resnično pogumen in kdo bi se bal tujine in njenih težav! ...
Vrstica 1.346:
Franci je prišel do šole, stopil je v vežo in je potrkal na vrata. Začul je glas in je prijel za kljuko.
Zaprl je vrata in učitelj je stopil pred njega.
Prijazno je vprašal in Franci je govoril brez strahu in mirno.
{{prelom strani}}
Prijazno se je nasmehnil učitelj in mu je pojasnil vso pot. Franci je poslušal z veliko pozornostjo, gledal je naravnost v obraz in stal popolnoma mirno.
Zaprla so se vrata in Franci je odšel proti domu. Lepo je imel pred očmi svoj načrt in ni obupaval. Popolnoma brez strahu je mislil na tujino, mirno se je domislil na glad in ni se bal bolezni.
Vrstica 1.366:
Doma ni bilo nikogar in duri so bile zaprte. Sedel je pred hišo na klop in je mislil mirno naprej. In takrat je stopil izza vogala oče, skrben je bil njegov obraz in na sinu so obvisele oči.
Od kozolca sem je prišla Tončka in se je ustavila pred hišo.
Zopet je prenehal in vsi trije so molčali. Franci je sedel mirno na klopi; ni dvignil oči in obraz je bil bled in zamišljen.
Glej, in tedaj se je razjasnil obraz; zagorelo je v očeh, dvignile so se velike in ponosne.
Vesel je bil njegov glas in čist, gorelo je v očeh in življenje se je razlilo po obrazu.
Vrstica 1.384:
Vsenaokoli je sijalo solnce, samotno drevo je stalo popolnoma mirno, listje je mirovalo in zeleni sadovi so šibili močne veje.
Oče je bil izpregovoril po dolgem času in Franci ni rekel ničesar.
S popolnoma mehkim glasom je govoril oče in Tončka je stopila k bratu, k njemu je sedla in se ga je oklenila.
Objela ga je z obema rokama, glavo mu je položila na ramo in je šepetala na uho.
Še tesneje se je stisnila k njemu, dvignila je glavo in svoj obraz je pritisnila na njegovo lice.
Vrstica 1.404:
Mati se je vrnila s polja in se je ustavila pred hišo.
Oče je pogledal mater in je utihnil.
Mati je vprašala in je brisala pot od obraza.
Tončka je sedela na klopi, strmela je predse z zamišljenimi, široko odprtimi očmi, obraz bled. In prišla je velika solza v vsako oko, zgenile so se trepalnice, solza je kanila od njih, po licu doli je zdrsnila in padla je v naročje. Pogosto so se zapirale trepalnice, tiho so tekle solze iz oči, drsele so po licih in padale so doli druga za drugo.
Vrstica 1.418:
Vstala je in je odšla. Šla je za vogalom in opazila ga je, kako je sedel za kozolcem v senci na črnem panju in podpiral glavo. {{prelom strani}} Tiho se je približala po travi, pokleknila je ob njem in oklenila se ga je z rokami. Mokra so bila lica, še so se pokazale solze, spuščale so se od trepalnic in polzele po licih ...
Prosila je z jokajočim glasom in Franci jo je dvignil in jo je posadil na kolena. Drobna je bila in slabotna in nežno telesce je drhtelo.
Gledal ji je v obraz in na povešene oči in z desnico je brisal solze z njenih lic ...
Zopet so stopile solze v oči, večje in svetlejše in kakor biseri ...
Poldne je zazvonilo, z njiv so se vračali ljudje, po poljskih potih so šli z motikami na rami, klobuke so držali v rokah in tuintam so naglas molili.
Vrstica 1.446:
Po cesti doli v dolini se je pomikala večja družba, možki in ženske s culami v rokah, bosih nog in čevlje čez ramo so šli pojoč naprej.
<poem>
ko je Jezus križ nesel,
ki je za nas bičan bil ...
ki je s trnjem kronan bil ...
Enakomerno se je razlegalo petje po okolici, težko in žalostno se je čulo; bližalo se je in se popolnoma približalo.
<poem>
za verne kristjane ...
En venček spleten
je Mariji posvečen ...
Romarji so šli skozi vas, glasno so peli in žalostno, pomikali so se dalje in izginili za ovinkom. Še malo se je čulo petje, več se niso umele besede, tišji in tišji so bili glasovi in umrli so popolnoma ...
Vrstica 1.462:
Franci je delal mirno, naprej in še malo in je bil gotov. Domov se je odpravil z motiko na rami, počasi je šel in ko je prišel do doma, so bile duri odprte. V veži je bila mati, sama je bila in ko ga je zagledala, je stopila na prag.
Šel je v vežo in je obstal.
Vprašala ga je z navadnim glasom in mu je gledala v obraz.
Veselo je govoril Franci in ni povesil oči.
Z gotovostjo je povedal in mati je delala dalje pri ognjišču.
Vrstica 1.504:
Zunaj se je začul glas in Franci je dvignil glavo. To je bil učitelj, mimo je šel in govoril je z očetom.
Franci je slišal in se je razveselil.
Franci se je razveselil, stopilo je življenje v obraz, zagorelo je v očeh, vstal je in veselo je stopil od okna do vrat ...
Vrstica 1.522:
Tako se je bližal čas odhoda popolnoma mirno in Franci je stopil pred očeta in mu je ponovil svoje misli.
Oče je molčal nekaj časa in potem je izpregovoril poltiho in počasi:
Franci se je razveselil in odpravil se je v hišo in je poiskal tam star in majhen kovčeg.
Vrstica 1.532:
Oče je ostal v sobi sam in potem je prišla mati.
Oče je hodil po sobi in mati je sedela pri peči.
Mati se je ozrla v očeta in je izrekla to misel.
Oče je stopil v vežo in tam je snažil Franci kovčeg. Zaprašen je bil in komaj se je poznala stara in svetločrna barva. Oče je pogledal kovčeg in se je domislil. Procesija {{prelom strani}} je šla mimo, sami spomini, veliki dogodki, mogočni, predrzni — mimo so šli kakor pobiti junaki ... Glej, po tolikem času so se zamislile oči, zbudilo se je v srcu veličastno in minulo, in malo časa je trpelo — procesija je šla mimo, mimo so šli spomini, legli so mrtvi v svoje grobove ...
Vrstica 1.554:
Franci je bil že vstal, že se je bil umil in opravil in poklical je starše. Pred hišo je hodil gorindol, oziral se je v daljavo, po cesti so hitele oči in zelo veliko je bilo njegovo veselje na tisti dan.
— Na pot, Franci, ti, ki imaš silno moč in silen pogum! ... Mirno naprej mimo roparjev in tolovajev, mirno po brveh črez prepade, mirno po cesti naprej sredi polnočnih strahov ... Boječi so roparji in tolovaji, samo za plašne ljudi so prepadi in prazen je strah! ...
Vrstica 1.564:
Franci je zajutrkoval v kuhinji, napravljen je bil kovčeg; oprtil ga je oče na hrbet in dvignila sta se.
Segel ji je v roko in stisnila ga je k sebi in ga je poljubila.
Zajokala je in ga je izpustila. Glej, in tedaj so se odprla vrata, Tončka je pritekla po veži, bosonoga in v sami srajčki je bila, razpuščeni lasje so padali po ramah in hrbtu, obrazek je bil zaspan ...
Stekla je k njemu, oklenila so se ga njene drobne gole roke, stisnilo se je k njemu njeno drobno in slabotno telesce ...
Vrstica 1.578:
In dvignila sta se in sta stopila na cesto.
Še se je ozrl Franci nazaj in pomikal se je po cesti naprej.
Vrstica 1.586:
Srečavala sta ljudi, ustavljali so in obgovarjali.
Zategnjeno so izpraševali in obstajali na cesti.
Tako so dostavljali in so šli svojo pot ...
Vrstica 1.598:
Franci se je ozrl še enkrat nazaj in je videl mater in sestro.
Oče je to omenil in ustavila sta se. Videla se je domača hiša, tri slive pred njo in pod slivami mati in sestra. Tam sta stali, roko nad očmi in strmeči za njima. In Franci je dvignil klobuk in tam pod slivami se je zgenilo, zamahnila je roka v zraku in blizu nje je mahalo dvoje majhnih in čisto drobnih rok ...
Oče je izpregovoril in obrnila sta se in izginila sta za ovinkom. Šla sta enakomerno — dalje, vila se je cesta pred očmi tam do novega ovinka in dalje se je vila do holma, in kadar sta ga dosegla, se je odprla pred očmi dolga in neskončna.
Vrstica 1.610:
Izginila je bila zarja, dvignilo se je bilo solnce od gorskih vrhov in sijalo je na pot z veliko toploto.
Franci je vprašal in se je ozrl v očeta.
Mirno je povedal oče in sta šla po cesti naprej.
Vrstica 1.633:
Stara je bila, živela je v izbi s posebnim vhodom in redko je šla zdoma. Kadar je bilo prvega, je prišla s počasnimi koraki, odprla je vrata v študentovo sobo in jih je zaprla za seboj.
Včasih je imel Franci denar pripravljen in tedaj jo je popolnoma zadovoljil.
„So!“
Naštel ji je v roke in odšla je tiho in zadovoljno.
Vrstica 1.643:
Ali včasih ni bilo denarja, in tedaj je bilo sitnejše. Prihajala je prvega in vsak dan potem. Vedno so se odpirala vrata, gospodinja je stopala v sobo in obstajala pri postelji.
Včasih ni bilo denarja od doma, in tedaj se je napravil Franci na pot. Hodil je okoli ljudi in prosil podpore, v tri in štiri kraje je šel in ni obupal.
Zajutrkoval ni nikjer, kosil je pri dobrih ljudeh in tudi večerjal je pri njih. Nikoli ni obupaval, vedno je živel z velikim pogumom in na ta način je mineval čas.
Vrstica 1.655:
O božiču se je odpravil proti domu in komaj so ga spoznali. Rjav havelok je imel, črn in nov klobuk na glavi in svetle in gosposke črevlje.
Začudila se mu je mati in tudi oče in Tončka sta se začudila. Ali privadili so se in poslušali so ga, ko jim je pravil lepe in zanimive reči.
Vrstica 1.661:
Postaral se je oče in tudi mati se je postarala. Osiveli so lasje, nagubali so se obrazi, sesušila so se telesa, in popolnoma so umrle oči. Tončka je zrastla, drobna je bila in slabotna in plašno so gledale v svet njene velike in sinje oči.
{{prelom strani}}
Francelj je vprašal, ali zgenili so z ramami in niso marali omeniti. Mogoče bi ga bolelo, zamerilo bi se mu, če bi rekli, kako je on porabil denar. Polagoma, tekom let, goldinar za goldinarjem — pešal je dom, prodal se je travnik, prodala se je njiva ...
Vrstica 1.671:
Doma je minil božični čas hitro in ob koncu se je domislil tainoni izmed vaščanov in je izpregovoril s starim Koritnikom.
Dobro se je zdelo staremu in zadovoljno je šel svojo pot.
Tako je izpregovoril poltiho in je šel proti domu. In kadar je prišlo jutro, je sedel Francelj na voz, potegnili so konji in voz je oddrdral proti mestu.
Vrstica 1.687:
Človek bi šel sam čez polje in čez gore, odprle bi se daljave in ga pustile v svoj veliki tempelj ... Glej! samotne ciprese sanjajo na levo in desno, kakor svečeniki so, ki sklepajo roke na prsih in molijo večerne molitve. Tolmuni sanjajo med njimi, tiho stoječe vode, lotosovi cvetovi plavajo po njih, vozijo se po gladini beli labudi; razganejo se bela krila, zamahnejo nad površino in se izgubijo za zelenim ovinkom ... Luna je posijala, mesečina se je razlila, zamajale so se plašne sence ... Zapel je slavec, in mehka pesem je plavala sredi luninih žarkov, pojemala je in vstajala, šumenje listja jo je spremljalo ... Dahnil je zefir, vzdihnile so platane, zazibale so se in se potopile v nove sanje. Glej, in tam so se pokazale zamišljene oči, večnosanjajoče, pokazal se je bled obraz, mehki, plavi lasje so se videli ...
Glej, rodile so se sanje, nove in bogate sanje in napolnile so srce in dušo.
Vrstica 1.744:
Sedel je k njej; dvignila je oči, solzne in žalostne ...
Še vedno je bila šibka in drobna in oklenila se ga je z mehkimi rokami in zaihtela je na njegovih prsih.
Povedala je med jokom, in tudi njega je objela globoka žalost. Vzel jo je v naročje, k sebi jo je stisnil, solze so prišle v oči in kanile so na Tončkine mehke lase ...
Vrstica 1.756:
Začuli so se koraki, prišel je oče; sin je vstal.
Pozdravil ga je in mu je segel v roko.
Postaral se je in oslabel je in skoro med jokom je govoril.
Z žalostnim glasom je govoril, sin je stal s sklonjeno glavo in Tončka je tiho jokala ...
Vrstica 1.774:
In v tistih časih se je pripravljala velika nevihta njegovega življenja. Nalahko jo je čutil Koritnik in postal je skrben in nemiren. Zbudila se je bila zavist, vstal je veliki črv, tiho je glodal in ni dal miru ...
Zbudila se je zavist, tako skrito je glodal veliki črv, da niti sami niso vedeli zanj; samo v besedah se je spoznalo, v odurnih in prezirljivih smehih.
Tako so ga izpraševali, ali Koritnik ni vedel ničesar povedati.
V šesti šoli je bil tedaj in približala se je nevihta in se je razprostrla nad njegovim življenjem. Zmanjkale so podpore, oče ni {{prelom strani}} zmogel več, že se je bil zadolžil na stanovanju in hrani.
Vedno je bila nad njim gospodinja, in tolažil jo je in prosil.
In prejel je denar, skromen denar od tega ali onega lista, a bilo je premalo. Malo je poplačal, ostal je še dolg, čas je tekel in pridružil se je nov dolg, in tako se je zapirala njegova pot.
Vrstica 1.808:
Tako se človek odpravi z veselim in mladim srcem, od očeta se poslovi in od matere in od bratov in od sester in od lepe mladenke:
Tako se človek odpravi na pot ...
Vrstica 1.822:
Koritnik je bil prišel v mesto nazaj in srečaval je ljudi in ozirali so se vanj, in razumel je te poglede.
Razumel jih je Koritnik in se je nasmehnil.
Nalahko se je nasmehnil in je šel proti stanovanju. Prišel je v svojo sobo in že je čakala nanj gospodinja.
Luč je gorela na mizi in Koritnik je odprl miznico in je pobiral obtrgane lističe. Verzi so bili napisani po njih, deval jih je na kup in jih je položil v kovčeg. Tudi knjige je spravil tja in malo perila.
Vrstica 1.838:
Drugo jutro se je ob primernem času odpravil v gimnazijsko pisarno. Potrkal je in vstopil in povedal, da se je pripravil na pot.
{{prelom strani}}
Ravnatelj ga je vprašal še o tem in mu je pogledal v obraz.
Zaprl je vrata in stopil je na cesto in odšel je proti domu.
Vrstica 1.860:
<poem>Ptičke, jaz vprašam vas,
Čisto drobno in nedolžno se je zaslišalo in menda je zapel črnolas pastirček, po hribu je šel in je zapel ...
Vrstica 1.871:
Koritnik je stopal svojo pot in nič težkega ni bilo v njegovem srcu.
Tako je mislil in je šel proti domu. In že je bil prišel do ovinka, dvignil se je zvonik sredi doline, domače slive so se videle ...
Sel je po vasi naprej in stopil je v
Zaklicala je naglas in planila je k njemu in tudi oče je prišel iz sobe. Odprla so se vrata in pokazal se je suh in postaran.
Tudi on se je razveselil, skoro solze so prišle v oči, zatrepetalo je okoli ust ...
{{prelom strani}}
Stopili so v izbo in Koritnik je odložil klobuk in palico in slekel havelok.
Sestra je skrbno izpraševala in je gledala veselo presenečena.
Sin je govoril mirno in resno, in oče je bil zamišljen.
Sestra je vprašala in se je začudila.
Potem so molčali vsi. Sin je jedel, oče je sedel pri peči in Tončka se je zamislila.
Koritnik je vprašal in je dvignil obraz.
Oče je govoril počasi in z žalostnim glasom. In tudi Tončka je izpregovorila.
Se je bila isto slabotno dekletce, velikih, globokih oči, belih in nežnih lic, in tiha je bila in plašna. Nobene pomoči ni bilo zanjo, samo zajokala je, kadar ji je bilo tesno pri srcu, naslonila se je na mizo, zakrila je obraz in je tiho zaihtela ...
Tončka je pripovedovala s tihim glasom sedela je bratu nasproti in mu gledala v obraz.
Koritnik je pobožal njeno roko, drobna je bila in popolnoma mrzla.
Po dolgem času se je oglasil oče in je dvignil glavo. Zdelo se je, da se je zbudil iz globokih, težkih sanj.
Kaj naj mu pripoveduje? ... Samo domača vas mu je znana in pot do mesta, nikoli se ni odpravil čez prvo višjo goro, nikoli čez prvo veliko reko ...
Poltiho in boječe je povedal in je umaknil oči.
Koritnik je sedel pri mizi in je podprl glavo. Sestra je odšla vun in se je vrnila z jedjo. Postavila je predenj in je sedla na stol.
{{prelom strani}}
Vrstica 1.956:
Koritnik se je domislil na to, ko je šel čez vas; nihče ga ni poznal, stran so se obračali obrazi in stiskale so se glave za hrbtom ...
Koritnik je razumel obraze in poznal je stikanje glav in težko mu je bilo obenem, ker so bili njegovi rojaki. Nihče ga ni več poznal, slabo so se izražali o njem, ozirali so se za njim in so se nasmehovali.
Vprašal je sestro in zganila je z ramami.
Stopil je pred njo in ji je pogledal v obraz.
Utihnila je in je dostavila potem zopet:
Koritnik je poslušal mirno in se je nasmehnil.
Nekoliko se je nasmehnil Koritnik in je mislil dalje.
Vrstica 1.990:
Zimski večeri so bili to — tuintam poči v peči goreč panj, včasih zatrepeče v svetilki plamenček, Tončka šiva pri mizi, oče sedi na zapečku in dremlje.
Sestra ga je vprašala in Koritnik je zaprl knjigo pred seboj in se naslonil nazaj.
Mirno je potekal večer in spravili so se k počitku.
Vrstica 2.006:
In drugega dné se je odpravil Koritnik na pot. Oblekel in zapel je havelok, klobuk je potisnil na glavo in posegel je v kot po dežnik.
Segel je v roko, tresla se je, vela in mrzla.
Slabotno se je oglasil oče, zatrepetalo je v očeh, zganilo se je krog ust ...
Koritnik je stopil na cesto in Tončka ga je spremljala.
Tončka je vprašala tiho in zamišljeno.
Molčala sta in nalahko se je udiral pod nogami sneg.
Zopet je vprašala sestra in se je ozrla v brata.
Vaščani so se ozirali za mimoidočima.
Na skrivaj so sklepali in so se umikali v hiše nazaj.
Vrstica 2.038:
Šla sta vedno naprej in že sta bila prišla do ovinka.
Vstaviti se je že hotel in potem se je ozrl še enkrat nazaj proti domu. Videl je črno postavo sredi ceste, mirno stoječo in strmečo v daljavo, in vzel je z glave klobuk in je zamahnil. In dvignila se je roka v daljavi, zganila se je v zraku in spustila se je doli ob životu ... Bil je oče, ki gaje videl iz daljave — še so gledale oči, še so mu sledili pogledi ...
Vrstica 2.054:
Nobenega glasu ni bilo od nikoder; ni zaklical pastir, ni se oglasil zvonec, ni letela mimo preplašena ptica ...
Razklenil je njene drobne in mrzle roke in poljubil je njeno belo čelo.
|