Martinez iz Podloma: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m popravki |
|||
Vrstica 12:
{{neoštevilčena poglavja}}
Martinez je bil mlajši Podlomšekov sin. Njegov brat je bil Polzemljaško domačijo prevzel. Ker je imel pa Martinez še dva mlajši brata ino eno sestro, mu ni moglo iz zemlje veliko spoznaniga biti. Martinez ostane nektere leta doma, pa ni mogel nič prav z veseljam delati, li skerbelo ga je, kako bi si kaj več prislužil. Z svojím stanam nezadovoljnimu so mu vse reč presedala; nič ni mogel poterpeti. Šel je torej med bistriške {{prelom strani}} drevarje, akoravno so mu mati to adsvetovali. Pri drevarjih je bilo veliko terplenja; težko je mogel vzdigvati, v nevarnostih po sterminah in plazeh biti, dosti mraza vžiti, večkrat po snezi proditi; počitka je bilo pa malo. Še celo ob nedelah in zapovedanih praznikih si ni mogel nič prav počiti, ino božjo službo je večkrat opustil, zato ko je bilo daleč ad cerkve. Per vsim terplenji pa ni po volji dosti zaslužil, ino še tega, kar je zaslužil, je mogel marsikaj z drevarji na žganji zapiti, če je hotel, de mu je veliki drevar kaj dela dal, ino de so ga tovarši pri miru pustili. Komaj je eno leto drevaril, kar pride vhajovec Francon, ino začne perpovedvati, de pojde po branjevine (kontrobant); pa de mu tovaršev manka, ker ni varno, če jih gre premalo vkupaj.
Martinez in Jernač, kateri je bil iz Zabrezovja doma, sta šla črez tri dni vsak na svoj dom. Doma pripovedujeta, de ni pri drevarenji nič zaslužiti, de se več na obleki razterga, kot se zasluži, de so se močno dela pošlé, ino de hočeta jiti za naprej na Hrovaško zidat, alj če ne bota dela dobila, de bodeta kramerijo začela. Kar jima je kdo dolžan, poterjata. Tudi od doma jima morajo nekaj dati. Peljala sta se, brez k Zaborštnikovimu Jurčiku jiti, z enim usnjarjam v Ljublano. Tukai sta dala za vino, ino Jernač, še le osemnajst let star, se je vpjanil, de mu ni mar dalej jiti; Martinezu, ki ga naprej ravna, debele besede daja, de naj gre, namreč Martinez le sam naprej.
Tukaj najdejo Matjaža ino Planinčoviga Lenčeta. Čez eno malo časa pride tud Francon. Tako je bila cela družba vkupaj. Francon vojvoda, Lukš, Nacelj, Lenče, Matjaž, Martinez ino Jernač. H kosilu sedejo. Med kosilam je bilo Francona, Matjaža in Lukša pozebno slišati. Martineza videti opraskaniga, ga Francon vpraša:
V Terstu gredo v kerčmo, kjer tihotapci ostajajo. Drugi dan gredo skupaj blaga nakupit. Potlej gredo Martinez, Jernač ino Lenče nekoljko mesta
Vsi pregledujejo ušesnikov, verižice ino perstanov, in zrajtujejo, de bi vse utegnilo kacih osem grošov vredno biti. De se bodo pa, kteri so to kupili, prepričali, koljko so njih reči vredne, njim {{prelom strani}} vsi svetujejo, kuplene reči k zlatarju nesti. Lukš jim zlatarja pokaže. Zlatar je res vse te reči, ker so bile iz medenine, pa nekoljko z zlato péno osleplene, osem grošev cenil. Lukš reče od zlatarja grede ogoljfanim:
Ko so vsi, kar so mislili, nakupili, se popoldne ob eni iz Tersta spravljajo. Francon je bil tri cule napolnil, Matjaž dve, ti drugi pa vsak po eno. Francon je bil dva Krašovca za deset goljdinarjev najel, mu do Ljublane dve culi nositi; Matjaž pa za pet goljdinarjev eniga. In potlej so se vzdvignili.
Vrstica 30:
Doma je šel Martinez svojmu g. fajmoštru nektere libre kave ponujat. Oni se začudijo, de je začel tihotapstvo, ter ga isprašujejo, kaj ga je h temu zapeljalo? Martinez jim vse to dopoveduje, kar je bilo do zdaj rečeniga, kako ga je bil namreč Francon napotil, in kako so hodili. Zdaj g. fajmošter tako začno govoriti:
Ljubi moj Martinez! ti si se slabiga svétnika in vižarja vlotil. Francon ne da cesarju, kar je cesarjoviga; se vé, de tudi ne Bogu, kar je Božjiga. Cesarju je dolžan svojo službo in zvestobo. Ko je pa nezvest vhajavec, ne spolni te dolžnosti. Premisliva dalej, kar si mi povedal. Z človekam, ko ga vino ogoljfa, kakor Jernača v Ljublani, je poterplenje imeti. Kdor je pa razvajen pijanc, se ga je ogibati, kakor prigovor pravi:
{{prelom strani}}
Vrstica 43:
Eni so drugim zlasti svojim vojvodam nosili, eni so bili najeti še od druzih, kateri so njim blago v Tersti izročili, de naj jim ga na dom nesó; eni so bili blaga na svojo roko nakupili, nekateri Krašovci so bili za en čas nositi pomagat najeti. Na drugi dan je bila ta velika truma se v več malih razdelila.
Martinez je bil od Francona k neki drugi trumi zajšel, ino z to je šel v kerčmo. Tukaj je vojvoda nekiga mladenča Matevža vprašal, ker si je bil tudi od neke druge trume k njemu zajšel:
{{prelom strani}}
Novi tihotapški brat se kislo derži, drugi mu pa serčnost dajo:
Spet se jih je bilo veliko sošlo
Na jesen se Martinez z svojo družbo spet v Terst spravi. Tudi zdaj je bil za dve sv. maši k časti Materi božji dal, de bi srečno hodil. Ko v Terst pride, je bil tam tudi Metevža dobil, ter ga vprašal, kako je zadnič dalej z svojo tovaršijo hodil? Matevž pravi:
Martinez ino njegovi tovarši, ko so bili v Tersti blaga nakupili, so hodili zdaj na Reko. Tudi Matevž je z njimi hodil. Na ravnost pruti Krajnskim ni bilo mogoče zdaj iti. Ena truma tihotapcov je bila razpodena ino obropana v Terst nazaj perbežala. Eni med njimi so imeli na herbti cule prestreljene, de se jim je bilo vso blago raztreslo, ko so tekli, ino sladkor v culah je zaderžal, de niso šle svinčene zernja v nje. Granična straža jih je bila razpodila. Ko Martinez ino njegova družba v Reko pridejo, se obernejo na Ribniški kraj. Dolgo časa so srečno hodili. Med potjo vpraša Martinez Lukša, za koljko je pozlačeno verižico, všesnike ino perstane prodal? Lukš odgovori:
Kedar pride letá tihotapška družba v Ribniške gojzde, njo dobé deželni čuvaji. Vsak tihotapec teče v en drugi kraj. {{prelom strani}} Martinez, ker so za njim hudo pertiskali, je culo v stran vergel, de je mogel oditi. Ves zgublen gre naprej, de pride na Obloke. Domu ga je sram iti, in saj še pota ne zna. V svoji zbeganosti gre v Postojno h Sterženovimu Jakopu, in tam oprašuje, kje bi mogel kako službo dobiti. Med tem časam si je marsikdaj spomnil na g. fajmoštrove nauke. Premoženja mu ni bilo druziga ostalo, kot nekaj srebernine in troji zlati vžesniki, ki jih je v torbi nosil, katero je k sebi privezano imel. To vse proda, de se v tem časi živi, ko ne vé nikamur jiti. Čez štir dni pride v kerčmo, kjer je Jakop služil, neki Pivčan Jakopu dobro znan. Ko ga Jakop oprašuje, kje bi kaciga hlapca potrebovali, mu je Pivčan povedal, de je v njegovi vasi en pošten pa bogaboječ mož, ki že zdavnej želi, ko bi mogel kaciga pridniga, zvestiga in tudi bogaboječiga hlapca dobiti. H temu Jakop Martineza nasvetova. Martinez gre torej z Pivčanam.
Vrstica 57:
== Martinez služi na Pivki. ==
Martinez se pogodi na Pivki za trideset goldinarjev. Per hiši, kamor gre služit, sta bila dva domača sinova ravno dobra za drobnico pasti, ino dve odrašeni hčeri. Njih opravilo je bilo večidel, de so v veži na niskih stolcih čipeli okrog ognja, ki je bil na tleh zaneten. En kotel je zmiraj nad ognjam visel, ko so v enim dokuhali, so druziga gori obesili. En čas se je za ljudi v njem kuhalo, en čas pa za žival. Za živež so imeli korun po trikrat na dan, zdaj sočen, zdaj v žgancih, zdaj v oblicah. Zravno je bilo veči del nekoljko z kislim zelam zmešane kisle repe. Tako življenje je bilo po celi vasi. Stanice in peči ni bilo nikjéri, de bi bili ljudje na gorkim kaj delali. Povsod so ljudje le po vežah, kjer imajo veliko malih stoljčekov, de po njih posedajo. Noč ino dan se tukaj z hajajo, si per ognji zobe palit, in med prešiči norčije vganjat. Iz veže se pride na vsako stran v kako močirno čumnato. Po čumnatah so iz debeliga zidu pečí za kruh pèči. Le te peči rabijo veči del po kake štirikrat na leto, namreč: o božiči, o veliki noči, o binkuštih, ob časi košnje ino ob vsih svetih. Kedar so od znotraj razbelene, se jim od zunaj komaj pozna, de so zakurjene. Ako kdo zbolí, se nekaj dni v veži okolj ognjiša po tleh valja. Ko je nekoljko huje bolan, ga spravijo v eno močirno čumnato, katera je pripravna bolezen še povikšati. Potlej pošljejo po mašnika; saj bolnik tudi težko ozdravi, {{prelom strani}} ko ga začno tako povaljovati, in mu zraven še z kavo, z žganjam ino močnim vinam brez ozora na kakšinost bolezni streči. Martinez jim je svetoval, de naj si hiše alj stanice posnažijo, in za zimo pripravne napravijo, de bodo v ličnih pečah kuhali, in verh tega še v toplim lehko delali, možki za poletje orodja pripravljali, ženske predle alj kaj šivale. Pa so mu rekli: V peči kuhana jed ni zdrava; nas od nje glava bolí. Per nas tudi ni navada, tako živeti, kakor na Kranjskim živé. Pivčani ino druga ludstva proti Tersti se ne spoznajo Krajnce, ampak svoj kraj imenujejo:
Margeta, tako je bilo stareji domačji hčeri, kjer je Martinez služil, ime; ta je bila šla z eno sosedo do terde zime na Krajnsko predivo brat. Ti drugi so doma okrog ognja sedeli. Martinez je po cel teden v gojzdi dolge obdeloval, en čas za suhvo, en čas za vinske sode, ki jih je potlej v Terst na prodaj vozil. Ob nedelah je domu hodil, sicer pa po cel teden, kakor nekdaj v Bistrici, med drevarji živel. Ko je bil dovolj dog napravil, je kerle za Terst obtesaval. In tako je v časih doge, v časih pa kerle v Terst vozil. Ki se je bila terda zima začela, je bilo treba derv za dom napravljati. En čas so doma plotí pulili, tudi nekaj perstaranih češpelj ino drobnic alj neceplenih hrušovih dreves je bilo okolj hiše, de so jih posekali. Ko so pa iz borjače vse dreva pošle, so jih bili od soseda, kateri tudi sam ni skoraj kaj imel, ene dva naročja na posodo dobili. Na zadnje pravi gospodar Martinezu:
Drugi dan zjutraj ob petih so ženske kosilo napravile. Vsi so k jedi vstali. Po jedi so šli drugi spet ležat, Martinez in Ilia pa z voli v gojzd. Po poldne v hudi burji gresta z vozam derv proti domu. Volkovi so nju nadleževali, ino jima hotli vole požreti; ker je bilo pa že blizo vasi, sta ljudi sklicala, de jih odženó. Iz bližne vasi sta šla tudi tisto zimo oče ino sin po dreva; pa mraz nju je prevzél, ino blizo doma sta vsak za kak streljaj sebi zmerznila, in voli so bili sami voz domu pripeljali. Martinez opominja doma, de naj dajo za naprej na borjačo cele skladovnice derv napraviti, de ne bode treba v naj hujšim mrazi v nevarnostjo živlenja v gojzd hoditi. Vsi pravijo:
{{prelom strani}}
Nič ni zučilo ljudi, desosi veliko mraza vžili, zlasti ker si zavoljo lenobe nič prida obleke ne omislijo. Naj terdnejši mladenči so v delavnik kakor v praznik vsi raztergani. Tega pa, ker so vsi enaki, jih ni nič sram. Zaslužka drujga ne poznajo, kot za v Terst kake kerle obtesati ino jih speljati, pa per tem se malo dobí. Dekleta nosijo jajca, alj maslo alj cunje v Terst na prodaj. Tamkaj si dajo za kak goldinar novo obleko napraviti, to se pa vé, de taka obleka malo časa terpí. To staro obleko pa v Tersti za cunje pusté, de smejo to novo na sebi vunkaj nesti.
Vrstica 67:
De vozarjenje v Terst pri možkih h píjančevanji perložnost dajé, se lahko vé. De ženske per beračanji, alj per tem, ko večkrat v Terst hodijo, niso nič bolji, si vsaki lahko misli. Leno življenje doma, pa tudi marsikaj napačnosti z sabo prinese.
Na spomlad sta šla gospodar ino gospodinja, kjer je Martinez služil, na Tersat na božjo pot. Martinez je doma kmetijo obdeloval. Ilia, Margeta in Marinka, mlaji domača hči so nekoljko pomagali, pa nar raji so šli po vasi h kacim sosedu na stoličke krog ognja sedet ino se parit. Sam Martinez ni mogel vsimu kaj, zato je bilo dosti zamujeniga. Ko sta gospodar in gospodinja iz Tersata prišla, je šla Margeta v Ricmane k svetimu Jožefu na božjo pot. Ko je Margeta domu prišla, sta šla Ilia in Marinka na svete Vušarje. Ko sta ta dva domu prišla, sta šla gospodar ino Margeta na sveto Goro. Ko so iz božjih pot prišli, je vsak perpovedval, kaj je posebniga videl alj slišal. Gospodar ino gospodinja sta pravila, kako sta vidila Hrovatje, ko so jance pekli, kako so bili veseli, kako so trololo piskali ino plesali. Pravila sta, kaj jima je bilo v Reci všeči. Margeta je perpovedvala, kako je bilo pri sv. Jožefi kratkočasno, kako so Teržačani perljudni in dobri, kako sta nju bila dva zastonj napojila, kako sta ji bila prijazna, de sta jo še celo z sabo v Terst ravnala, ino ji obetala, kako ji bo tam dobro, pa de se ni upala z jima jiti, ker bi ne bli doma več vedili, kamo je prejšla. Ilia ino Marianka sta perpovedvala, kako je en romar iz Kranjskiga, ki je bil vojvoda trume, z katero sta hodila, celo pot pridígoval, kako je vedel vsa kamna odkazati, kjer je Marija počivala; kako se med potjo v ti alj uni cerkvi skuz čudeža {{prelom strani}} zdravje zadobo; kako je vedil na prečudne viže Marijo častiti, in kako je na zadnje na svetih Vušarjah od Marije slovo jemal. Ta mož, pravita dalej, se je per vsih svojih pridigah jokal, ino vsi smo mogli z njim jokati. Kdo bi se ne bil jokal, ker nam je tako čudne reči od perkazen, od duš iz vic perpovedoval. Štajerci ino Korošci so tudi marsikaj noviga; vsak iz svojiga kraja povedali. Tu smo slišali, kako Svetinje v podobi ognjenih škompnikov eno drugo po svetih krajeh obiskujejo; kaj je Marija enimu božnimu romarju rekla, in še več reči. Na sveti Gori, pravi Margareta, je bilo tudi toljko ljudi, da se je vse terlo.
Ko so druga družina po božjih potah hodili, dela Martinez doma, kar narveč more. On vidi, de ni nič sadniga drevja zunaj nekterih češpelj, ki so samo od sebe rasle, ino dve stari, vsi polamani in z maham prerašeni hruški, in ravno ena taka jablana. Te dve hruški ino ta jablana pa niso nič rodile, zato, ki so bile tako močno zapušene. Martinez si perzadene, hrušovih ino jabelčnih divjakov dobiti, ino jih za hišo na enim precej velikim verti zasadi. V Postojni je bil pa žlahtnih cepov dobil, de divjake pocepi. Sosedje so se vsimu temu delu smejali ino rekli: Martinez meni, de je na Krajnskim alj pa na Laškim; on ne verjame, de per nas nič ne rase. Otročaji, ko se jim
{{prelom strani}}
Ko je čas žetve prišel, so najeli žanjice iz Krajnskiga. Ko je bil čas košnje, so ravno od ondot tudi kôsci prišli, domači junačje so pa lenobo pasli, rekoč:
Pivčani so ljudje dobriga serca; alj njih nemarno živlenje ni blo nič Martinezu všeči. Vez vmazan je mogel hoditi, ker je okolj ognja večkrat posedati persilen bil. Oči so ga od večniga dima po veži bolele. Ako je pa kake boljši svete dajal, so mu odgovarjali:
Za tem pogovorjam pride en mož, ki je moko v Terst peljal, bližej k njima, in ker je Jakopa poznal, se začne z njim pogovarjati. Martinez perpoveduje od svoje Pivke, in de bi rad šel drugam služit, če bi za kako službo zvedil. Ta ptuji mož, Anton, pravi:
Doma je Martinez vse dopovedal, kar se je bil v Postojni domenil. Še bi ga bili radi obderžalí, žal jim je bilo, de se je proč namenil. On je pa li komaj sv. Lukeža čakal. Vse nerodnosti, ki jih je vidil, so ga še bolj pekle, de se skoraj ni mogel več tukaj viditi, ko je to le pridigo slišal osemnajsto nedeljo po binkuštih.
Vrstica 83:
''In glej, prinesli so mu mertvičniga ležeciga na posteli. Matevž 9. 2.''
Mertvičnost, ki jo je terpel bolnik, od kateriga smo zdaj v sv. Evangelji slišali, je velika nadloga, kakor vsak lahko spozna. Nič se ne more mertvičen pomagati, kamor ga drugi in kakor ga denejo, tam ino tako mora ostati. Namest kaj delati, si še sam sebi najpotrebnejšiga ne more pomoči. Evangelskiga bolnika so morli drugi k vsigamogočnimu zdravniku nesti, sicer bi bil moral le od deleč gledati alj slišati, kako bi mu J. K. lahko pomagal, pa do njega bi ne bil mogel priti. Alj kaj hočemo telesne mertvičnosti toljko premišlovati. Rajši
===
Na, duši len je, kdor hoče Bogu ino hudiču, mesi ino duhu vkupej služiti, kar pa ni mogoče, ker dvema nasprotnima gospodama ne more nihče služiti. Tak torej počasi v dobrim popolnama opeša, in se ves v hudobijah razvadi. Len torej li iz navade in vse raztreseno moli, odlaša prejemanje svetih zakramentov od eniga časa do drugiga, zjutraj in zvečer molitev opuša, alj brez sile okrajšuje; komur nič mar, kaj dobriga storiti; {{redakcija|kagor
Kako Bog dušno lenobo sovraži, je dal skuz sv. Janeza v skrivnim razodenji na znanje, ko je Laodocejskimu naprejpostavlenimu djal:
Alj nekteri si bo mislil: Res de marsikaj napačniga storim; pa se vender li velcih pregreh varujem; zavoljo tega imam pa tudi upanje, de ne bom pogublen. Tode kdor tako misliš, se vprašaj: Ali je gospodar z hlapcem zadovoljn, če ga hlapec ne požge alj ne okrade, zraven pa tudi nič ne dela, in zmiraj kake manji zopernosti per hiši napravlja? O gotovo ne! In kako hoče Bog z tabo zadovolen biti, kèr nimaš nič {{prelom strani}} ljubezni, do njega, katera ljubezen bi te tudi pred malimi grehi obvarvala, ker se samo iz strahu pred velicimi pregrehami varuješ. Ko pa nimaš nič ljubezni do Boga, zakaj želiš enkrat po placan biti?
Če pa tudi do zdaj nisi v velike pregrehe padil, ali se boš pa zanaprej brez božje ljubezni velicih pregréh ovarvati zamogel? Božji prijatli včasih v skusnjavah opešajo, in ti meniš, boš stanoviten, ako ravno te Bog zapuša.
Na duši len se pa tudi ne poboljša. On je podoben bolniku, ki na kervi peša. Tak bolnik se nič noče zdraviti, ker si ne verjame, de bi bil bolan, in tako popolnoma opeša, ter vmerje, kakor bi zaspal. Ravno tako na duši len misli, de se mu ni treba nič poboljšati, de je dober inu Bogu prijéten. Tako pa še čedalje bolj v hudobíje zajde, ino nazadnje v svoji nespokornosti umerje. Pridige, opominvanje, premišlevanje, nič ga ni v stani leniga predramiti. Tudi sveti Zakramenti per njem vso moč zgubè. On jih poredkoma, brez vse perprave, brez vsiga občutenja prejema. Spoved opravlja brez terdniga sklepa se poboljšati, brez grevinge, in vse tje v en dan. Kakoršen gre h spovedi, takšin tudi od spovedi pride. Sveto obhajilo, je za nj božji rop. Kar bi mu imelo h izveličanju služiti, mu še li h pogublenji služi. Kaj hoče torej tacimu h izveličanju služiti?
Stan leniga je nesrečnejši, kot pa ko bi bil on velik grešnik. To se vidi iz tega, kar je Bog Laodicejskimu naprejpostavljenimu rekel:
Za nasledki dušne lenobe premislimo še nasledke telesne lenobe.
Vrstica 105:
Telesno len je, kdor nemarno alj tožlivo dolžnosti svojga stanu spolnuje; kdor namest po svojim stani delati, polega, poseda, vasuje alj se pa tacih del vloti, ki mu niso nič mar, za katere on ni; kdor se vsaciga dela koj naveliča, kdor li tako dolgo kaj dela, dokler se mu delo kratkočasno zdí; če je pa težji, in bolj zoperno, pa ga popusti. Tak je zopern Bogu, škodliv sam sebi ino bližnimu.
Ura, ki ne gre in neče biti
Zato, ko je Bog človeka za delo stvaril, je bil pa tudi koj perva človeka v lep vert, v Paradiž postavil, de bi ga bila obdelovala. To se pravi, jima je bil delo odkazal, de bi ne bila mogla reči:
Kdor ne dela, ni vreden, da živi, zato kir ne spolni dolžnosti, za kar ga je Bog na svet postavil. Kako hoče tak Bogu prijeten biti?
Sv. Evangelij nam od eniga leniga hlapca perpoveduje, ki ni hotel z talentam prav obračati, ki ga je bil od svojga gospoda dobil. Le ta leni hlapec se je izgovarjal pred svojim gospodam rekoč:
Lenuh je škodliv sam sebi na duši ino na telesi. Na duši si napravi dosti skušnjav. Zapušen ino neobdelan svet druziga ne rodi, kakor ternje ino osat; v stoječi mlakuži se gerdi červje ino kače zaredé; železa, ki v koti leži, se rje navzame; duša leniga pa druziga ne obrodi, kakor pregrehe. On si nič ne zasluši, dosti bi pa vender rad imel, tako se ga polasti lakomnost. Ložji si misli je koga kaj ogoljfati alj kaj vkrasti, kot si pošteno perslužiti. In če li perložnost najde, tudi iz lakomnosti kaj vzame.
Vrstica 123:
Od hiše leniga si tudi sosedje ne morejo nič prida obetati. Lenuh ino njegova žena zmiraj hodita na posodo jiskat, ker že sama vesta, de ne bodeta mogla nikolj verniti. Če na posodo ne jišeta, njih tako nadležovata. Družina v nadlogah ino stiski, če li more, kaj ukrade. Kedar je treba kaj h soseski pomagati alj napraviti, od hiše leniga ni nič dobiti, kot kake zoperne besede ino prazne marnje.
Pomisli o lenuh! kaj bi bilo, če bi bili vsi taki kot si ti. Ako bi te posnemali, bi bil svet pušava, ves z ternjam zarašen; ne bilo bi ne žita, ne živine, ne vina, ne volne, ne prediva, ne sadja. Če bi bili vsi delavci lenuhi, bi morli vsi ljudjé, namest po hišah, li po berlogih stanovati; namest oblek bi li neustrojene kože kacih zver nosili, če bi še te dobili; nobeniga orodja bi ne bilo v roke vzeti, nobene poti, nobene {{redakcija|česte
== Okončevanje. ==
Vrstica 129:
Vse to bi prišlo iz lenobe. Varuj se nje torej vsak na duši ino na telesi! Dušno lenobo Bog čerti, zlasti še za to, ko se nji podveržen nikolj ne poboljša. Telesna lenoba je pa zoperna Bogu, škodliva lenimu ino tudi drugim ljudém. Teh žalostnih nasledkov premisli vsak, de v nabeno lenobo ne zajde.
Kdor si pa že len, si vse prizadeni, lenobi nasproti ravnati, de boš Bogu ino ljudem prijetno
{{prelom strani}}
== Martinez na Lepem Polji. ==
Komaj je Martinez sv. Lukeža dočakoval, de gre v Postojno. Iz Tersta pride njegov prihodni gospodar proti poldne. Po poldne odrineta proti domu. Tretji dan proti poldne sta na Lepim Polji, doma. Per Antonovih so bili vsi prijazni, kar jih
Zdaj je bilo čas nekaj ozimne sejati, stele ino drev za zimo perpravljati, nekaj dreves presaditi. Po zimi so kolje za nograde perpravljali, zvečer so možki kmetijsko orodje popravljali, ino tudi novo narejali, ženske so pa zraven predle, turšico rušile, fižol lušile, šivale ino druge take opravila imele. Po večerji, ko je bila vsa živina opravlena, so stari oče katero zapeli ino vsa družina za njimi. Pa oče niso mogli dolgo terpeti, de bi ne bili po gosle segli, de so godli, včasi od kralja Matjaža, od Devetiga kralja, od Černe kralice, v časi od Španjske vojske, od očeta Lavdona, od smerti Francoskiga kralja Ljudovita, včasi od Lambergerja ino Pegama. Ko bi bil kdo očeta pogledal, ko so od Lavdona ino Lambergerja peli, bi bil mislil, de vidi Lambergerja kako možko Pegamu govorí, ali de očeta Lavdona govoriti sliši. V časi so zapeli od Device Marije:
Boljarji na Lepim Polji so: občinski sodnik, vaški sodnik, župan ino trije zapersežniki. Leti se vsak teden enkrat v hiši občinskiga sodnika pogovoré, ali je kaj posebniga treba za vas oskerbeti alj ne. Vsak gospodar ima skerb za svojo družino, de prav živí.
Vrstica 142:
Lepopoljci se tako vedo, de je redko treba, koga kaznovati. Pervo leto, ko je bil Martinez tu, so bili samo trije poštrafani; dva mladenča, ki sta se bila stepla, eden je bil en dan zapert, druzimu je sodnikov hlapec pet vdarcov z šibo dal. Pa tega mladenča, ki je pet šib deržal, je bilo tako sram, de bi bil raj pet in dvajset palic deržal. Ena ženka, ki je bila z lažmi ene besede napravila, je bila 12 ur ob suhim kruhi ino vodi zaperta. {{prelom strani}} Pjancov na Lepim Polji ni, desi vsaka hiša veliko vina perdela. Gospodarji sebe ino svojo družino pred neizmernostjo pijače varjejo. Vino pa pijo le ob nedelah ino ob godeh, alj če se kdo opešaniga čuti. Kerčma je tukaj li ena sama. Tu se pa ne da nikolj čez tri maseljce odrašenimu človeku; domu pa nese kdo vina kolikor hoče. Tatov ravno tako tukaj ni, zato ko so vsi premožni.
Je kaka ženska zapeljana, de očitna postane, kar se poredkoma zgodi, tako se ji odvzame deviško znamnje, šapel alj parta, ino ji reče: Nesrečna revica! Ti nisi več vredna nositi znaminja devištva; zato ti ga odvzamemo. Po tem vzame taka ženska belo pečo na glavo.
Na Lepim Polji je šola, kjer se mladost uči slovensko brati, pisati ino rajtati, ino pa keršanski nauk. Vsako nedeljo se ljudje znidejo po nauki per školniku, de pojo. Tukaj je slišati stare ino nove pesme. Drugim pod lipo v sred vasi, kedar ni mraz, en perleten sosed, ki je bil nekdaj vojak, perpoveduje, kaj je po sveti koristniga slišal alj videl. On ve tudi dosti lepih povest ino pergodb, de ima skoraj zmiraj kaj noviga povedati. V časi pa tudi kaj podučniga bère.
Vrstica 171:
Jernač je večkrat Martineza objiskal, ino svoje kesanje na znanje dajal, de ni v svojih mlajših letah za starost se oskerbel.
{{prelom strani}}
Kdor na pot hudobij zajide, ino se ne verne, {{redakcija|če
<p align="right">{{razprto|Poženčan}}.</p>
|