Za čast: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m prelomi vrstic, popravek
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki narekovajev
 
Vrstica 61:
taka, da je mirno šel mimo hiše mesarja Petelinčka — zle misli ni
bilo v njegovem srcu — kar mu iz okna prvega nadstropja zadoni
na uho oduren »hahaha«„hahaha“ in ga zbode globoko v dušo. Ustavi se
mu noga, kri mu stopi v možgane, pogleda kvišku — kaj vidi:
mesarjeva žena je pravkar obrnila hrbet in od okna izginila v
Vrstica 105:
je določil dan razprave. Zdaj je pisarna spisala povabila in jih
oddala na pošto in pošta jih je točno izročila povabljencem in tako
je dala tožba zaradi »hahaha«„hahaha“ 42 parom rok opravila, še preden je
dozorela do glavne razprave. Zakaj čast je dragoceno blago.
 
Vrstica 157:
ko je odgovarjala, je šegavo povešala oči in se je v smešni zadregi
grizla v spodnjo ustnico. Rekla je in brez ovinka priznala, da se
je res zasmejala; »hahaha«„hahaha“ se je zasmejala, to je res; vendar pa
ni kriva, niti toliko ne, da bi človek kihnil. Zakaj komedija je
bila taka, da ta »hahaha«„hahaha“ ni bil namenjen zasebnemu obtožitelju,
ki ga komaj pozna in drugega o njem ne ve, nego da rad stika
za besedami in lovi jezike. Tako namreč govore ljudje, pa ne ve,
Vrstica 179:
mu je od hlač sprožil gumb. Iskal je gumb in ko se je pri iskanju {{prelom strani}}
pripogibal pod postelj, pa so mu počile hlače. In nato se je žena
zasmejala »hahaha«„hahaha“.
 
Tako je povedal in malo sram ga je bilo zaradi hlač. Njegovo
Vrstica 191:
 
Oni so se nasmejali in namuzali, potem je sodnik prijazno sklenil
roki in rekel tako: »Torej„Torej, gospod Karanfil, zdaj ste čuli, izkazalo
se je, da se gospa ni vam smejala, ampak moževim hlačam, ki pa
danes ne prihajajo v poštev, ker se niso čutile razžaljene, niti niso
Vrstica 197:
ni prav nič prizadeta, tako se sveti, kakor se je kdaj svetila. Zato
mislim, da zdaj z mirno vestjo lahko umaknete svojo tožbo, plačate
nasprotnici stroške in se lepo zopet vrnete k domačemu ognjišču.«
 
Gospodu Karanfilu je bilo prečudno pri srcu. Tako se mu je
Vrstica 222:
je na plan in se pognal z le njemu lastno vnemo v boj za svojega
klijenta in za njegovo čast. Globoko iz prsi mu je grmelo ogorčenje,
kakor gad je zasikal, kadar je izpregovoril »s«„s“ in uničujoči {{prelom strani}}
bliski so mu švigali iz oči v okroglo mesarico. S povzdignjenim
glasom je v imenu pravice zahteval, da se nemudoma zaslišijo obtožiteljeve
Vrstica 229:
hlačah, da ne bo ostalo drugega, nego blatna luža plehke laži.
Zakaj te priče bodo prisegle in potrdile, da se obdolženka ni smejala
»hahaha«„hahaha“, ampak »hehehe„hehehe, he — he — he!« — in kakor je dr. Piš s
mefistofelskim izrazom lica meketal ta »hehehe«„hehehe“, je tičalo v njem
res toliko skrajnje žaljivega zasmehovanja vesoljnega dacarstva na
vsem širnem svetu in še posebe gospoda Karanfila, da bi bila za
tako žalitev vsaka kazen pod dosmrtno ječo očitno premajhna.
 
»Hahaha„Hahaha!« se je široko zasmejal dr. Janez Korenina ognjeviti
zgovornosti svojega tovariša.
»Hehehe„Hehehe!« ga je ostro zavrnil dr. Piš.
 
Sodnik je prijazno izpod čela pogledaval zdaj tega, zdaj onega
Vrstica 252:
 
In zopet se je dvignil dr. Piš, daleč se je sklonil čez svojo
mizo, zapičil svoj pogled v priče in rekel: »Čujte„Čujte, priče, povejte pod
prisego: Ali se ni mesarica smejala 'hahaha'«‚hahaha‘“? — in je izgovoril
»a«„a“ v »hahaha«„hahaha“ takole v sredi med a in e.
 
»Seveda„Seveda se je smejala,« so odgovorile priče.
 
Dr. Piš je dvignil svoj svinčnik in svečano izjavil: »Prosim„Prosim,
gospod sodnik, da se natančno protokolira izpovedba prič, da se
je obdolženka smejala »he„he — he — he«he“ — in ko je zameketal ta
he — he — he, ni pozabil zopet mefistofelski nakremžiti obraz, kakor
da se bo pri tej priliki tudi obraz priklopil zapisniku.
 
Zdaj se je še dr. Janez Korenina okrenil k pričam. Ni se mu
vredno zdelo vstati in kar sede je vprašal: »Povejte„Povejte mi, možje, ali
se ni gospa, tale mesarica, smejala 'hahaha'‚hahaha‘?« In je sivobradi gospod
doktor zasmejal ta »hahaha«„hahaha“ z vso razkošno milino operetne
subretke; vsaj namen mu je bil tak.
{{prelom strani}}
»Seveda„Seveda se je smejala,« so radostno pritrdile priče.
»Prosim„Prosim, naj se to zabeleži,« je rekel dr. Korenina in si zadovoljno,
pa resno pogladil svojo brado.
 
Vrstica 289:
obtožitelja za razžalitev in njene plodove. Po zapriseženi
izpovedbi treh zanesljivih prič je dokazano, da se je obdolženka
smejala »hehehe«„hehehe“ in ne »hahaha«„hahaha“, da se je torej smejala dacarju in
ne hlačam. Preko tega dokaza ni pota in ga ni. Ako bi pa navzlic
temu in zoper vse pričakovanje visoko sodišče še vendarle gojilo
kake dvome, potem predlaga on, dr. Piš, naj se zaslišijo izvedenci,
ti bodo brez dvoma potrdili, da se krohot »hehehe«„hehehe“ nikakor ni
mogel nanašati na počene hlače; zakaj živa duša se počenim hlačam
ne smeje »hehehe«„hehehe“ — ampak da je mogel in moral meriti edinole
na dacarja v zasmeh mu in v zaničevanje ... Citiral je učeni gospod
doktor pet odločeb najvišjega sodnega in kasacijskega dvora. Prilegale
Vrstica 319:
načeloma celo rad priznava, da gospod dacar zasluži razžaljenje,
in da ga je vreden; toda do tega razžaljenja, ki je toženo, do
tega razžaljenja nima gospod dacar nikake pravice. »Od„Od tega razžaljenja,«
je rekel dr. Korenina, — »od„od tega razžaljenja roke proč,
gospod dacar! Saj zato ni treba obupati,« je nadaljeval dr. Korenina
in tolažil, »svet„svet je velik, razžaljenja so poceni in gotovo
se velecenjenemu gospodu upokojenemu dacarju nakloni kmalu
druga ugodnejša in uspešnejša prilika, samo malo naj počaka in
Vrstica 333:
dacar oklofutan in opljuvan tudi še lahko, in stvar bo v redu in
čast gospoda dacarja sita. — Ta-le kazenska zadeva pa se pač ne
da drugače končati nego z oprostitvijo gospe Petelinčkove.«
 
Prijazni sodnik si je bil med plediranjem učenih gospodov
otrebil nohte, da so bili beli kakor sneg. Šel si je z roko prek
ščetinastega lica in prišla mu je misel: »Če„Če bi zdajle britev imel
tukaj, bi se malo potuhnil za veliki koledar, ki sloni ob razpelu, pa
se bi lahko obril, da ne bi tratil časa.« Ta misel mu je bila všeč
in predel jo je naprej, dokler da ni končal dr. Korenina svojega
zagovora. Čim ga je pa končal, je sodnik hitro, kakor da ga je
Vrstica 357:
{{prelom strani}}
Dacar je skomignil z ramama. Ta poziv odvetnikov se mu je
zdel netakten. »Kje„Kje jih naj vzamem?« je rekel in dostavil: »Nate„Nate!«
obrnivši prazna hlačna žepa.
 
»Morate„Morate!« je rekel dr. Piš. »Sicer„Sicer pride birič.«
 
»Kakor„Kakor mislite,« je rekel dacar in poznalo se mu je, da je
užaljen. »Vzeti„Vzeti mi tako ne morete nič, ker nič nimam.«
 
»Tako„Tako?« je vprašal dr. Piš. Prijel je dacarja za rokav, ga vedel
v svojo sobo in zaprl za sabo vrata. »Tak„Tak lump ste?« je rekel, ko
sta bila sama in brez prič. »Sem„Sem mislil, da ste bedak, pa ste cigan
in goljuf. Kaj se vam zdi, da svoj čas kradem, da bom vsaki barabi
za pajaca? Falot, lopov, potepin! Fej te bodi!«
 
Dacar se je vzravnal. »Oprostite„Oprostite, gospod doktor ...«
 
»Kaj„Kaj?« je zarenčal dr. Piš. »Usajali„Usajali bi se mi tudi? Marš vun!«
Odprl je vrata, porinil je dacarja prednje in jih tako hitro in silno
za njim zaprl, da jih je dacar začutil na plečih, pod hrbtom in na