Kurent: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m pike na koncu poglavij |
m popravki |
||
Vrstica 15:
Saj veste vsi, kako se je ta zgodba začela: Kurent je bil siromak, da mu ga še v tej deželi siromakov ni bilo enakega. Spočet je bil ob vinu in razuzdanem veselju, porojen pa v bridkosti in hudih nadlogah. Ko je mati ugledala cmeravo nebogljenče, se je razjokala še sama.
Cmeravo nebogljenče pa je živelo in krstili so ga za Kurenta.
Vrstica 23:
Komaj je Kurent shodil, je bilo že očitno, da ni za nobeno rabo na svetu. Namesto da bi gazil blato po vseh štirih, ali da bi se valjal v prahu, kakor drugi krščeni otroci, je sedel na peči, gledal debelo ter gulil svoj desni palec, dokler mu ga niso s cunjo obvezali. Rastel je zelo počasi, redil pa se še celo ni; edino lasje so poganjali tako čudežno hitro, da mu jih je mati nazadnje zvezala v šop na temenu; ker je takrat še krilo nosil, je bil čisto podoben bledikastemu dekletu.
{{prelom strani}}
Ali kazalo je, da mu tudi lemenat ni bil sojen ob rojstvu. Ko je dopolnil dvanajsto leto, je vprašala mati Kurenta, če bi rad bil župnik in škof in kaj da bi drugače rad bil. Kurent je dolgo pomislil, nato pa je rekel:
„Cesar!“
Mati ga je zlasala ter se je napotila do bližnje in daljne žlahte. Ta je dal par tolarjev, oni platna za perilo, tretji pa dober svet. Jeseni so naložili Kurenta na voz. Mati se je jokala in ga je za slovo pobožno pokrižala, oče pa ga je krepko potegnil za uho, zato ker je bil z novimi škornji stopil v lužo. Staremu hlapcu Andrejcu je bila dana zapoved, da naj se nikar ne napije spotoma in da naj pošteno odloži Kurenta pri teti samici, ki je živela v mestu, zato ker je bilo tam več cerkva in spovednikov nego na fari.
Vrstica 33:
Hlapec Andrejec je storil vse, kakor je bilo zapovedano. Odložil je Kurenta pri teti samici, nato pa je šel v krčmo in se je napil že v mestu, zato da bi spotoma ne bilo potreba. Ko se je o mraku vrnil na faro, je bil Kurent že pred njim doma. Andrejec je spravil konja v hlev, pred hišo je oče obdelaval Kurenta s tenko brezovko, po dvorišču pa se je izprehajal košat petelin in je časih pomežiknil v sonce, ki je gledalo komaj še z enim očesom izza hriba.
{{prelom strani}}
Kurent pa tudi za pastirja ni bil ustvarjen. Namesto da bi se brigal za živino, je ležal v travi in je gledal v nebo. Kolikor dalj je gledal, toliko bolj je razločil, da nebo, tista lepa božja plahta, ni privezana in pribita na vekomaj, temveč da neprenehoma gre svojo veličastno pot — sam Bog vedi kam! Gledal je in je zadremal; časih se mu je sanjalo, da ne leži na zemlji, temveč visoko na lepi božji plahti in da gleda zviška na pašo, kjer so se bile očetove in sosedove krave pravkar napotile v deteljo. Ko se je vzdramil, so bile krave resnično v detelji.
Vrstica 39:
Nekoč se je vrnil s paše brez živine, ki se je bila v hosto poizgubila. Oče ga je najprej naklestil, kakor se spodobi, nato pa mu je rekel:
„Papež!“
Oče ga je do dobrega zlasal in je zavzdihnil v svojem srcu:
Odtistihdob je rastel Kurent, kakor raste kopriva ob plotu. Nihče se ni zmenil zanj, on pa za nikogar. Po teden dni ga ni bilo do hiše, pa {{prelom strani}} ne mati ni vprašala, ne oče ni vprašal:
Vasi in ljudi se je Kurent ogibal; samota je bila njegovo cesarstvo. Gledal je, kako teče potok skozi polje, v senci belih vrb: poslušal je dolgo in natanko njegovo pesem in navsezadnje jo je razločil tako čisto, da je slišal besede in človeški glas. Poslušal je, kako pošumeva polje v rahlem vetru, in to tiho pesem polja in njiv je razločil izmed vseh drugih. Preromal je prostrane gozdove in je verno poslušal, ko so mu pripovedovali svoje žalostne ponočne zgodbe; vse bolj bučeča in vse bolj nedeljska je bila njih pesem nego tista, ki so jo prepevale cerkvene orgle, kadar jih je gonil gluhi organist.
Vrstica 55:
Če ga je srečal kmet, je pogledal hudó in je pljunil debelo:
Kurent še slišal ni takih besed, žvižgal je in je bil vesel.
Vrstica 75:
V gozdu je šumelo, topel veter je šel v dolino; Kurent je gledal v nebo, in kakor je pelo na nebu, v gozdu in na polju; tako je prepevalo v njegovem srcu.
Tako je Kurent prepeval in vzdihoval; ko se je znočilo, se je napotil v vas.
Vrstica 81:
Pred svojo bajto je sedel stari Jernejec in si je godel na harmoniko. Kurent je poslušal, nato pa je stopil do Jernejca in je rekel:
Komaj je harmonika začutila Kurentove roke, je zapela, kakor ni pela nikoli poprej.
Šel je v vas in je stopil v hišo svojega očeta.
Oče pa se je zasmejal:
{{prelom strani}}
Kurent pa je vzel harmoniko in je šel po svoji poti. Ogledaval si je hiše, ogledaval okna. Njegove oči, vajene gozda, so videle bistro ponoči in podnevi. Za plotom je ugledal vrt, nad vrtom zeleno okno; od okna pa so viseli košati nageljni skoraj do tal.
Komaj je ugledal tisto okno, je vedel, da je tam njen stan; zakaj njegovo srce je bilo polno ljubezni in koprnenja;
Kurent je nagnil glavo in je bil močno žalosten. Za plotom je stal, kakor grešnik pred nebeškimi vrati.
Tako je pomislil v svojem potrtem srcu. Od nekdaj pa je taka postava na svetu, da se pesem porodi iz ljubezni in iz koprnenja. Zato je Kurent v svojem srcu še nadalje rekel:
Ko se je Kurent tako lepo poslovil od plota, od okna in od nageljnov, se je napotil po svetu. Ali očetova beseda nikoli ne zgreši; prej nego tista bi se motile šembiljske bukve.
Romal je križem od svatbe do svatbe, od sedmine do sedmine, od žegnanja do žegnanja, pa je bil siromak bolj siromašen nego ob rojstvu.
Pa so ga pretepli ter pognali na cesto.
Vrstica 123:
Kurent je bil žalosten.
Tako je šel žalosten po svoji žalostni poti, pa je ponevedoma prišel do svatov, ki niso imeli godca.
{{prelom strani}}
Tri noči so pili in plesali svatje, tri dni so spali. Tretjo noč je rekel Kurent:
Takrat so ga vsi pogledali in smejali so se, da so se okna tresla. Smejala se je tudi nevesta in solze so ji tekle po rdečih licih.
Kurent je stisnil harmoniko pod pazduho in je zlezel tiho s toplega zapečka; takrat je vedel, kdo da je. Bos je bil; ogoljene in razcefrane hlače so mu segale malo do kolen; namesto jermena jih je držala debela vrv, ki jo je bil našel nekoč ob cesti; drugo njegovo oblačilo je bila platnena srajca, vsako soboto v potoku oprana in na soncu posušena. Kuštrav je bil, bledikast in majhen, napol še otrok.
Zato se je napotil proti svojemu domu, da bi legel na svojo posteljo, pod svojo streho, med svoje sestre in brate, ter umrl.
Vrstica 147:
Na štoru kraj jase je sedel pritlikav grbec, ki je bil ves po škratovsko našarjen: čepico rdečo, jopič zelen, petelinje hlače pa židane šolne. V roki je imel odprto zlato tabakiro, njuhal je tobak, kihal je ter pomežikoval Kurentu.
Nevernik je kihnil, nato je Kurentu veselo pomežiknil in je rekel:
Kurent je legel v travo, v svetlo mesečino, in je ves žalosten zavzdihnil.
Ali modro je govoril nevernik:
{{prelom strani}}
Kurentu se je čudno zazdelo, pomislil je in je rekel:
Nevernik je pokimal.
Kurent se je uprl s komolci v travo, stisnil je lica med pesti in je premišljeval.
Nevernik se je prijetno zasmejal.
Ko je slišal Kurent take besede, je zagledal v mesečini tiste svetle oči, tiste rdeče ustnice in tudi ruto pod vratom.
Neutegoma sta kupčijo dognala, zapisala in potrdila. Nevernik se je izgubil v gozd, neslišno, kakor ugasne kresnica v grmu, Kurent pa je ležal v travi, gledal je v nebo in še pomislil ni, da je bil dušo prodal za gosli. Od nikoder ni bilo vetra, {{prelom strani}} še tistega rahlega ne, ki se ponoči naskrivaj poigrava z mladimi vršički, tako visoko in tako tiho, da se zdi človeku: zvezde šepečejo onkraj mesečine. Mesečina pa je bila tako bela in jarka, da se ne ena zvezda ni prikazala. Nepremični, silni in mrki so stali v krogu črni borovci, kakor molčeči vojščaki ob grešniku-jetniku, na smrt obsojenem.
Vrstica 191:
Kurentu je bilo sladko in milo pri srcu, da je koj zadremal. Sanjalo se mu je, da se je visoka senca vzdignila izza hriba. Noge so lomastile po zemlji, glava pa se je s kuštravimi lasmi dotikala samega neba. Silne gosli je zibala v levici, desnica pa je lok držala. Tako je lomastila senca preko zemlje, iz doline v dolino; en sam korak, pa je prestopila hrib; in če se je po nerodnem spotaknila obenj, se je prevalil kakor krtina. Pred njo in za njo so mrgolele črne procesije, vojska zbeganih mravelj. Časih je senca ponevedoma stopila mednje s težko nogo in je pomendrala celo faro, tako da so bili črni škornji oškropljeni že do gležnjev: kri se jih je držala tako na debelo, da jo je Kurent celo v sanjah natanko razločil.
Ali procesije so gazile in so motovilile, prerivale so se in premetavale s klanca v dolino, iz doline v klanec, dokler ni senca ugasnila onstran mesečine ...
Vrstica 206:
Ko je stopil iz gozda, je pogledal na rosno jutranjo pokrajino pod seboj in spreletela ga je neznana sladkost ob toliki lepoti. Z živimi očmi je videl cvetočo dolino, ki se je na obzorju topila v srebrno luč, z očmi svojega srca pa je videl vso domovino, od štajerskih poljan do morja.
— O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel:
Ves veličasten, kakor prerok in glasnik, je stopil Kurent v dolino.
Tako je rekel in se je napotil v vas, ki je ležala v dolini med košatimi vrtovi.
Vrstica 216:
Do prve hiše je prišel, tista hiša pa je bila prazna in mrtva; vrat ni bilo, trava je rasla v veži; okna so zijala kakor slepe, strmeče oči. Hiša in hlev in vrt, vse je strmelo in je izpraševalo:
Kakor kane črna kaplja na belo cesto, tako je kanilo v Kurentovo srce. Nagnil je glavo, zazibal je v desnici lok in je zagodel. Takoj se je zganilo v mrtvi hiši, kakor da se je bil vzdramil netopir pod streho, in v veži se je prikazala zgrbljena starka; izpod rute je gledal devetdesetleten obraz, roke pa {{prelom strani}} so se oklepale črnega molka. Njena beseda je šla s tistim korakom, kakor je šla Kurentova pesem.
Komaj še je Kurent dobro slišal in razločil to prečudno pesem, se je ozrl in je videl, da se mu je bilo nabralo veselih svatov že lepo število. Kakor je ukazal, tako so peli, kakor je godel, tako so plesali; moški in ženske, betežni starci in samosrajčniki.
Vrstica 226:
Vsi pa so ga pozdravljali, slavili in blagrovali.
Kurent je gledal, nič ni vprašal; gosli so pele veselo pesem, tako jim je bilo zapovedano.
Vrstica 232:
Vas je ležala med zelenimi holmi, kakor od Boga samega posajena v rodovitno dolino. Ali zaspano in trudno so gledale hiše izza jablan — sive starke, ob palici sloneče, v grob strmeče. Tam je bila streha od vetra oskubena, kakor vrabčevo perje, tam je bil porušen kozolec, nihče ga ni vzdignil; tam so bila okna sneta, tam so ležala vrata na pragu, tam je rasla na vrtu visoka praprot.
{{prelom strani}}
Primajal se je starec med svate; v levici je držal kozarec, z desnico je objemal starko. Njegov obraz je bil trd, opaljen od sonca in od skrbi, pijane oči pa so se gorko svetile.
Kurentu se je zazdelo, da je videl nekoč tega starca in tudi njegovo starko — obadva kakor v daljnih, žalostnih sanjah. Od starosti in od vina so se jima opletale noge, starcu so se razgalile črne prsi, starki je zdrknila ruta na rame in sivi lasje so viseli na oči.
Starka je bila zardela in potna v lica, sopla je težko in je plesala.
Pijan kmet mu je vrgel na zapeček kup srebrnikov.
{{prelom strani}}
Kurent je godel, ali zdelo se mu je, da je že videl nekoč tistega pijanega kmeta. Tam je stala bela, vesela hiša z zelenimi okni, vrt pred njo, prostrano polje za njo — kje, kdaj? Kurent je godel in je gledal, izpraševal ni nič.
Vrstica 254:
Sredi izbe je plesal upognjen starec, tako suh, siv, krivenčast in betežen, kakor da je bil ob belem dnevu iz groba vstal. Ko je bil stopil v izbo, je imel harmoniko pod pazduho, ali komaj je zaslišal Kurentovo pesem, je zalučal harmoniko v kot, da je zastokala in se razsula.
Vrtil se je v kolobarju, krilil je z rokama, vzdigal je tenke stare noge do pasu, nazadnje pa je telebnil ter obležal.
Zmerom več je bilo svatov, kolikor bolj se je nagibal dan. Dekleta so prišla s polja, prišli so hlapci in prišle so dekle. Kdor je zaslišal Kurentovo pesem, je zavrisnil in je bil pijan, še preden si je ustne omočil z vinom. Fantje so bili s petami ob tla, dekletom so lica gorela. Kurent je godel neutrudoma, po vsej dolini se je razlegala njegova pesem in zvezde na nebu so ji odpevale.
Vrstica 264:
Pod njim se je v prahu in vinskem vzduhu prerivala in gnetla pijana fara. Eden se je vrnil, namesto njega pa se je vzdramil drugi ter je zakolovratil s težkimi nogami. Gneča se je bila tako zagozdila, da Kurent ni več razločil posameznih parov; njih ples ni bil več ples, temveč bilo je omahovanje, vrtoglavo opotekanje in prešuštno prerivanje. Smrad je puhtel od potnih teles, osteklele oči so komaj še gledale, težki jezik se je komaj še ganil v napol odprtih, hropečih ustih. Grla pa so kričala zmerom glasneje, skoraj so že prekričala Kurentovo pesem.
Iz gneče se je zasvetila rdeča ruta; Kurenta je spreletelo kakor spomin iz daljnih sanj. Rdeča ruta se je zazibala v urnem plesu, približala se je Kurentu in vesel obraz se je zasvetil pred njim. Na potno čelo so viseli črni kodri, črne oči so mežikale in pozdravljale, rdeče ustnice so vabile; vrat je bil razgaljen globoko do belih prsi.
{{prelom strani}}
Stopila je do njega in se ga je oklenila z vročimi rokami.
Kurent je nagnil glavo, godel je veselo pesem in ni ne pogledal ne govoril.
Vrstica 278:
Ona pa je prosila in vzdihovala.
Dolg fant, pijan in prešeren, jo je zgrabil tako krepko, da ji je razparal jopo do pasu. Treščila sta med svate in sta se viharno zasuknila, {{prelom strani}} rdeča ruta je utonila v gneči; Kurent se je ozrl in je ni več videl.
Vrstica 290:
Starka, ki ga je bila najprej pozdravila, je slonela pod pečjo; glava ji je klonila do kolen, v rokah pa je tiščala črni molek. Kurent je snel svetilko s stropa ter je posvetil starki v obraz.
Posvetil je v obraz sosedu in sosedi in tudi tistemu kmetu, ki je bil odrešil biriču in oderuhu {{prelom strani}} zadnje svoje srebrnike, zato da jih je veselo zapil in zaplesal. Ležal je na trebuhu, vse štiri od sebe, tako da ga je Kurent šele obrnil kakor mrtvo klado.
Kurent se je razgledoval po smrčečih snopih in je prišel do starke in starca, ki sta se še na tleh držala za roko. Vzel je kamižolo, ki je ležala na klopi, in jo je podtaknil starki pod glavo. Posvetil jima je v obraz, dolgo je gledal na obadva in obšla ga je žalost.
{{prelom strani}}
Dalje je šel Kurent, dalje je svetil, oprezno je stopal med snopi. Pa je prišel do onih dveh; tik pred pragom sta ležala, kamor sta bila butila v prešernem plesu, in še zmerom sta bila objeta — njen pas je objemala njegova desnica, njena levica je ležala pod njegovim vratom.
Vrstica 304:
Kurent se je sklonil globoko in jima je posvetil v obraz. Takrat so trenile njene črne trepalnice, tudi njene ustne so se ganile in so tiho izpregovorile.
Še nižje se je sklonil Kurent, iztegnil je roko in je pobožal tista rdeča, vroča lica. Takrat se je lok ponevedoma dotaknil strune in jeknilo je, kakor spomin iz daljne davnine.
Vrstica 310:
Rdeče ustne so se v spanju nasmehnile.
Kurent se je vzdignil, posvetil je na obadva in hudo se mu je storilo.
{{prelom strani}}
Postavil je svetilko na zapeček in jo je upihnil; nato je šel. Oprezno je stopal med hropečimi, smrčečimi snopi, ki so ležali vse križem po široki veži, kakor jih je bilo telebnilo. Ležali so tudi pred hišo, na prostranem dvorišču, in celo na cesti; Kurentu se je zdelo, da vidi črne sence tudi na polju in na loki. Zamolklo je hropela in smrčala v pijanih sanjah vsa dolina; zvezde so gledale nanjo, mežikale so in so se čudile.
Vrstica 326:
Iz gozda so ga pozdravljali in klicali vsi po vrsti, bratje in sestre, prijatelji in ljubice.
{{prelom strani}}
Kurent je gledal v dolino. Nobena senca se ni še ganila, ne na dvorišču, ne na cesti, ne na polju. Noben jarek izza hriba še ni pogledal tja, celo veter se je vzdignil, šel je od hriba do hriba in se ni dotaknil doline.
Vrstica 338:
Takrat je premislil Kurent vse od začetka do kraja in oko se mu je zameglilo, kakor prej nikoli.
Tako je rekel in je stopil v gozd, njegovo srce pa je bilo tako polno bridkosti, da so se mu ulile solze po licih.
Vrstica 347:
Danilo se je, ko se je Kurent vzdramil v gozdu ter nastopil svojo romarsko pot. Mah je bil vlažen, rosilo je od temnega vejevja. Beli oblaki so hiteli od juga, razprostirali so se po nebu in so zagrnili sonce, ko se je komaj prikazalo.
Ozrl se je na ravno pokrajino pod gozdom — senožeti so bile pokošene, njive požete.
Vrstica 353:
Kurent se je poslovil od svojega doma.
Veter je zapihal od juga, v gozdu je zašumelo in zavzdihnilo.
Šel je, kamor je držala cesta; ni se oziral, nič ni ugibal, nikogar ni vprašal za pot. Z lahko nogo je romal nizdol in vkreber, v hrib iz doline, {{prelom strani}} v dolino s hriba. Pridružil se mu je kmet, ali komaj je dobro pozdravil, je ostal daleč zadaj s svojimi težkimi škornji; pridružil se mu je popotnik, ali preden je prosil vbogajme, je stal že sam na cesarski cesti, truden in lačen, kakor je bil. Nebo je bilo oblačno, soparica pa je žgala. Ko je zazvonilo poldan od vseh mnogoštevilnih cerkva naokoli, se je odkril tudi Kurent in si je obrisal z rokavom potno čelo. Tedaj se je ozrl in je ugledal človeka v razoru kraj ceste.
Vrstica 365:
Starec je bil, bos in golorok. Glava je visela v razor, gole noge, črne od cestnega praha, pa so štrlele kvišku.
Starec se je zganil, trudoma je odprl oči, napol oslepele od prahu in sonca. Gledal je, videl ni; njegova duša pa je verno poslušala. Prvikrat v življenju so se nasmehnile njegove oprašene ustne.
Siva glava se je zibala, zibaje je spremljala pesem prelepo, nikoli zaslišano.
Tako je rekel in se je nasmehnil, duša pa je šla poslušat pesem še lepšo.
Vrstica 379:
Kurent je stal ob razoru in se je sklonil preko starca.
Vesel je šel Kurent po svoji poti in nič ga ni skrbelo, ko je nenadoma razpuhnil soparico hladen veter in so debele kaplje udarile v cestni prah. Stopil je pod kozolec, ki je stal kraj ceste vegast in prazen. Prve kaplje so udarile za spomin in znamenje popotnikom, nato pa se je usulo na gosto iz sivih oblakov. Čez dobre pol ure je bilo na cesti blata za pol pedi, po jarkih in razorih pa se je pretakala rumena dežnica. Ko se je ploha polegla, je zagledal Kurent otroka na cesti. Šel je kakor starec, upognjen, s težkim korakom, ni {{prelom strani}} se ogibal ne luž, ne blata; bos je stopal, čevlje je nosil na hrbtu. Vekal je s pustim, cvilečim glasom, kakor lačen pes na gmajni. Naravnost pod kozolec se je nameril, tam je sedel na mokra tla, v dve gubi se je sključil, obraz je prislonil na kolena ter je vekal neutrudoma.
Vrstica 385:
Kurent se je ozrl nanj, le z rahlim prstom je vzdramil struno tolažnico; otrok je vztrepetal.
Ko je slišal Kurent take besede, se je sklonil k otroku in gosli so zapele pesem nadvse veselo.
Otrok je slišal pesem in sladkost mu je prešinila srce.
Tako je pomislil otrok.
Tako so pele gosli.
Kurent se je sklonil nad otroka, pogledal mu je v lice, prezgodaj usahlo od vsega hudega.
Nebo se je zvedrilo, Kurent je šel, kamor je pot držala. Klanci so bili zmerom bolj strmi in kamniti, holmi zmerom višji; globeli so se ožile in stiskale, komaj še je bilo prostora za potok in stezo. Ko je stal Kurent na najvišjem hribu, je zaukal od radosti. Tik pod njim strme rebri, črne globeli; vse naokoli šumeči, rumeni gozdovi, daleč pod svetlim nebom ravan brez konca; srebrna megla je puhtela iz nje naravnost proti nebu, kakor sveta Abelova daritev. Zemlja je prepevala, zamaknjena sama v svojo lepoto.
Šel je dalje, kakor je držala kamnita pot.
Vrstica 421:
Kurent se je ozrl in strah ga je bilo vsega, kar je videl.
Pokrajina pred njim je bila črna in žalostna. Kurent je rekel:
Črno blato je ležalo na cestah, črn prah na polju, na vaseh; črne so bile vode, črno je bilo nebo. Oblak je visel nad pokrajino in se ni ganil; ne veter ga ni razmaknil, ne sonce ga ni raztopilo.
Strmel je Kurent in se je čudil; najbolj se je čudil, da še cerkve ni ugledal, niti kapelice, kakor se je oziral. Le tam daleč, skoraj že tik neba, se je belilo na holmu, zamolklo je vzdihovalo iz večerne daljave.
Tako je vzdihovalo.
Vrstica 435:
Kurent je ugledal vas pod seboj; vila se je skozi vso široko zaseko, dolga je bila, da ji ni videl kraja. Hiše, temne in mrke, so se vrstile brez konca.
{{prelom strani}}
Niso bili domovi tam, temveč kamen je bil ob kamnu — kantoni kraj cesarske ceste, križi na grobovih. Grenko bi bilo živeti pod tako streho, grenkejše umreti. Ni bilo ne jablan ne orehov, da bi prikrivali to žalost; na oknih ni bilo ne rožmarina ne nageljnov.
Vrstica 441:
Kurent je stal na klancu.
Ko je stopil na cesto, se mu je do gležnjev pogreznila noga v črno blato. Od blizu je videl puste domove, prazni so bili, neprijazni; slepo in topo so gledala okna; na tistem zidu, od tujih rok postavljenem, ni bilo ne spomina ne ljubezni.
Vrstica 447:
Še Kurentu samemu, botru vsega veselja, je segla v srce bridkost.
Tako je rekel Kurent.
Vrstica 455:
Človek mu je prišel naproti, ki ni bil ne otrok ne starec. Siv in vel je bil njegov obraz; leta niso bila zapisana na njem, pač pa je bilo zapisano topo trpljenje. Opotekal se je ter spotikal, ob zgodnjem mraku že pijan; kuštravi lasje so mu viseli na čelo, klobuk je bil izgubil, obleka {{prelom strani}} je bila povaljana. Z obema rokama je mahal in je govoril naglas.
Kurent je poslušal to žalostno pridigo; zazibal je gosli, vzdignil je lok. Pesem je zapela preko črne doline.
Vrstica 463:
Bila je procesija, kakor je Kurent še nikoli ni videl. Strašna bi bila ob belem dnevu, strašnejša je bila v mraku, pod nizkim, temnim nebom. Ali so se bili izkopali iz zemlje, pa se jih je še držala črna prst na licih, na rokah, na obleki? Ali so grešniki, na smrt obsojeni, preglodali železne verige ter planili na cesto, da plešejo v blatu, svobode pijani?
{{prelom strani}}
Kurent je godel in je šel pred njimi. Prišli so do hiše velike in mogočne; vrt je bil pred njo, drevje pa je bilo pritlikavo in golo, ne dalo bi sence ne za dlan.
Vrstica 471:
Ozrl se je in je rekel:
Prostorna je bila izba, in za prvo še druga, za drugo še tretja; strop je bil nizek in črn, rdeča svetilka je visela od njega, ali svetila je komaj, da se je lice razločilo od lica. Vsi obrazi so bili bledi, pod dremotno svetilko še bolj bledi in bolni.
Vrstica 479:
Kurent je zatisnil oči in je zagodel pesem tako veselo, da je vztrepetal sam težki, strupeni vzduh, kakor da je bela roka mahnila vanj. Krik je planil iz vseh trudnih, ožganih grl, da se je stresel črni strop.
Kurent je stopil na klop, kakor se spodobi godcu, in je pogledal na blede grešnike; pogledal je in zazdelo se mu je, da se je celo zaspana svetilka sama vzdramila ter se začudila.
Vrstica 485:
Grešniki na smrt obsojeni so se bili nenadoma preoblekli v razuzdane, pijane svate. Nič več vdanosti v očeh, nič več bridkosti; ogenj je gorel v njih, planil je siloma izpod težkega pepela; na sivih licih so se prikazale rdeče kaplje, kakor rane od noža. Vsa gneča, sama v sebe zagozdena, se je sukala v jadrnem plesu; vseh sto potnih, vročih teles je bilo eno samo telo, ki se je sukalo v črnem kolobarju hropeč in vriskajoč. Tam se je zasvetil obraz pod rdečo svetilko, dolg obraz, napol že mrtev; prikazala se je roka, rumena in koščena — čigav je obraz, čigava je roka? Kdo bi razločil!
Godel je pesem najbolj veselo.
Zgrudil se je eden vznak, drugi se je zgrudil na obraz, tretji pošev. Gneča je plesala po razlitem žganju in po truplih.
Vrstica 495:
Takrat se je prikazalo dekle pred Kurentovimi očmi. Majhna je bila in tenka, lica so bila ozka in bela, v očeh pa se je svetil ogenj iz nebes. Stopila je predenj, stopila je k njemu, okoli vratu se ga je oklenila.
{{prelom strani}}
Oklenila se ga je okoli vratu, rekla je in je prosila:
Kurent je nagnil glavo; prešerno pesem so prepevale gosli.
Vrstica 505:
Ona je prosila.
Tako je prosila; njene besede so bile kakor tista vesela, v nebesa koprneča pesem, ki so jo prepevale Kurentove gosli.
Vrstica 517:
Starec sivolasec je ležal pod njim; glava mu je počivala na blatnih sosedovih čevljih. Kurent se je sklonil do njega; brezzoba usta so bila na široko odprta, ena sama kost je bil obraz.
Še nižje se je sklonil, da bi razločil culo, ki je ležala kraj mize v luži razlitega žganja. Tista cula je bil otrok; njegova lica, siva in starikava, so bila mokra od žganja, svetli lasje so se mu {{prelom strani}} sprijemali na čelu in so zakrivali oči; s tankima, otroškima rokama je tiščal steklenico k prsim.
Vrstica 523:
Kurent mu je položil glavo na prsi ženske, ki je ležala poleg, pogladil mu je mokre lase raz oči.
Čez trupla je stopal Kurent; nobeno truplo pa se ni zganilo, ko je šel upognjen, gosli v roki, šel čez noge, čez prsi in čez obraz, kakor po tramovih trhlega mosta.
Prišel je do onih dveh. Tesno objeta sta ležala v črni mlaki, glavo ob glavi, roko v roki. Sajasti fant je bil v obraz teman in zabuhel, obrvi je mršil, kakor da je v sanjah že gledal svoj sužni dan. Njena glava je slonela ob njegovih prsih. Dolge, temne trepalnice njenih oči so ležale na ozkih licih, ustnice, tenke in od strupa ožgane, so se držale na jok.
Vrstica 533:
Kurent se je do kolena sklonil in jo je pobožal po tistih ozkih licih.
Preko čela jo je pobožal, od senca do senca. Takrat se je v spanju zganila, ustne so se nasmehnile.
Tudi Kurent se je nasmehnil; prigovarjal ji je, kakor mati plahemu otroku.
Ko je stopil Kurent do duri in na prag, je svetilka vzplamenela visoko, dim se je razbegnil po stropu, sence so švignile od zida do zida, luč je ugasnila.
Vrstica 553:
Zgodilo pa se je čudo: nenadoma se je vzdignila od kraj poti visoka črna senca; zazibala se je od jarka do jarka, zmerom višja je bila — temen plamen je rastel do neba. Vsi, ki so ležali na polju in na cesti, v veži in na dvorišču, so vztrepetali in so se dramili; klical jih je glas iz noči.
{{prelom strani}}
S ceste, s polja so vstale črne, omahujoče sence. Vzdramili so se glasovi, kakor da je tiho zagrmelo za hribom.
Vrstica 559:
Kurent je s prstom pobožal struno, grenkost je segla v njegovo srce.
Kakor so se bile sence vzdignile, tako so se zgrudile druga za drugo. Tiha pesem ene same je šla preko doline, umiralo je zamolklo grmenje za hribom.
Zajecalo je, v pijanih sanjah je še zavzdihnilo in je umolknilo.
Vrstica 571:
Nagnil je glavo in močno je bil žalosten.
Noč je bila nad njim in vseokoli njega; on pa je šel, kakor je držala pot. Noga se mu je pogrezala v blato, rosa mu je umivala obraz.
Vrstica 577:
Od bogvedi kod, ali od polja, ali s hriba, ali od neba ga je klicalo, vabilo.
Kurent pa je komaj slišal to prijazno pesem; šel je skozi dolino, stopil je na klanec, stal je na hribu. Tam je bilo nebo svetlejše, v daljni daljavi se je dramila zarja, čudežno lepa.
Vrstica 591:
Kurent jo je pozdravil s svetlimi očmi in žalost je zadremala v njegovem srcu.
{{prelom strani}}
Slišala ga je zarja, že so gorele daljne gore ...
Vrstica 597:
Iz gozdov pa je klicalo, zmerom lepše je prosilo.
Odzdravil je v srcu tej prijetni pesmi ter je šel, kamor je vabila.
Vrstica 610:
V noben kelih ni točil Bog samega pelina; celo svojemu sinu Odrešeniku je poslal na križev pot Simona Cirenskega. Ni je noči tako temne, da bi tam kje v daljavi ne trepetala ponižna rdeča luč, tolažba srcu; ni ga kraja tako pustega, da bi se med kamenjem ne skrivala zelena jasica. Mnogo in mnogovrstnih težav in nadlog je izkusil slovenski narod, oj, in jih bo še več; za tolažbo in povračilo v teh hudih časih pa mu je Bog dodelil Ljubljano.
Človek roma po slovenskih deželah, malodušen klone glavo in žalostno je njegovo srce. Narod, enkrat blagoslovljen, devetkrat obsojen, kako si živel, kaj si doživel? Tvoja dolga povest je povest o siromaku betežnem, ki vstaja, vstati ne more. Kolikor je dolin in kotlin po teh lepih deželah, ne držale bi vse tiste krvi, ki je bila tod prelita; in koliko je bo še prelite! Komaj si stopil na svet, si bil, ti narod sužnjev, suženj med narodi. Otrok si bil, pa že suženj! Psovka ti je nauk delila, palica ti ga je vtepala. Suvali so te {{prelom strani}} od vseh strani, očmi in mačehe, botri in botrice. Časih si zajokal, časih si omahnil, ves truden, časih pa si tudi planil. Ali komaj si planil, so te podrli na tla, zvezali so te še tesneje in celo usta so ti zaklenili. V curkih je tekla kri iz tvojih žil, napojila je zemljo za več klafter globoko; zato je ta zemlja rodila; in kadar si jedel sužni kruh, si jedel sam svoje meso in pil svojo kri. Močan si, o slovenski narod! Tisoč in petsto let krvaviš, izkrvavel nisi! Narod mehkužnik bi dušo izdihnil, še sveče bi mu ne žgali, še bílj bi mu ne peli — ti pa, tisočkrat ranjen, v trpljenju utrjen, ti komaj zmaješ z rameni pod težko sovražno pestjo in praviš:
Tako roma človek, premišljuje, in zmerom bolj je malodušno njegovo srce.
Dolgo si trpel, ti sužni narod, stanovitno si nosil svoj križ; toda Kristus sam se je zgrudil na klancu; On sam, ki je bil rojen za posodo trpljenja, je zajokal na križu. Kaj niso tudi tebi že dnevi šteti; kaj ni morda že blizu tista grenka ura, ko boš zaklical proti nebu:
Grenke in grenkejše so misli romarjeve. Tako mu je pri srcu, da bi molil:
Malodušno srce je bilo žalostno, ko je pogledalo v davne dni; plaho je bilo, ko je pogledalo v prihodnje dni.
Pa se napoti romar v Ljubljano — kje žalost, kje plahost? Vesela je preteklost, še veselejša je prihodnost! Komaj zazvoni iz daljave resnobno veseli šenklavški zvon, se oči zasvetijo, se ustne nasmehnejo. Utrujenost mine, bridkost je za gorami, korak je lahak in poskočen. Romar stopi v krčmo, z levico objame natakarico, z desnico si natoči cvička, pa —
Vse blagoslove tebi, Ljubljana! Večja in lepša mesta so na svetu — ali vendar ni ti ga enakega pod nebom! Pozdravljena, ti kraljica veselja, ti mati vseh sladkosti, ti botrica prešernih ur! Prav na sredo vseh nadlog te je postavila nebeška modrost, luč v temo, zeleno trato v pustinjo! Devetkrat obremenjen popotnik pride in te pozdravi; ko se poslavlja, si mu odvzela osmero bremen. Romar se čudi in srce mu poje: obraz do obraza, nikjer bridkosti, nikjer hudih misli; romar gleda: hiša do hiše, smejó se prijazno, nekatere celo mežikajo; romar posluša: beseda do besede, pesem do pesmi, vse so prešerne. Tako romar gleda, posluša ter se čudi in njegovo srce je potolaženo ...
Vrstica 628:
Kurent je stopil v mesto in je zažvižgal od prijetne osuplosti; hiše so gledale ošabno in prazniško, kakor ob cesarjevem godu, nekatere so bile celo pobeljene; izpod streh so visele dolge zastave.
Tako je vzkliknil Kurent ter se je nameril, kamor je držala najbolj zložna pot.
Vrstica 636:
Kurent se je nasmehnil in je bil zadovoljen v dno srca.
Prišel mu je naproti človek, navsezgodnji večer že vesel; oblečen je bil slovesno, klobuk pa mu je visel postrani na kuštravih laseh.
Človek se je naslonil ob zid in je bil močno vesel takega prijaznega odgovora.
Kurent je bil v dno srca vesel takih modrih besed; ampak vprašal je:
Modrijanu se je prečudno razžaril obraz in oči so mu zasijale.
Hvaležen in ginjen je Kurent stisnil roko modrijanu ter je šel po svoji poti.
Vrstica 662:
Prav resnično in odkritosrčno je bil ginjen Kurent.
{{prelom strani}}
{{prelom strani}}
Hudo zadovoljen je bil Kurent ob takih sladkih mislih in podobah. Zgoden je bil še večer, komaj da je prva zvezda zaspano pogledala na frančiškanski most. Zato je rekel Kurent:
Nič se ni Kurent zlagal, prav zares je pozvanjalo od vseh strani. Od koder je zvonilo najglasneje, tja se je napotil.
Šel je skozi ozke, toplo prijetne, ljubeznivo mračne ulice. Skoraj ni srečal človeka; zakaj taka je v Ljubljani postava, da bodi kristjan v krčmi, ne na cesti, kadar se nagne sonce za hrib. Le časih se je prikazalo dvoje tihih senc, tesno objetih; zaspanec bi pogledal in bi rekel:
Kurent je prišel do gosposke, visoke hiše in je stopil naravnost vanjo. Kdo bi popisal vso lepoto, ki so jo takrat ugledale njegove oči? Dvorana se je vrstila za dvorano, druga lepša od druge; brez števila žarkih luči je sijalo od stropa, kakor da je bilo sonce v gostih; v čisti belini, v prešernem zlatu so se bahale stene. Kaj bi človek še nadalje govoril? Kurent je zamižal, ker se mu je bilo premočno zableščalo pred osuplimi očmi.
Vrstica 674:
Svetli pari so šumeli mimo njega; toliko mladosti in toliko lepote ni videl Kurent še nikoli. Obrazi žareči, bleščeče oči, vitka telesa v belih {{prelom strani}} oblekah, rdeče rože v sončnih laseh — ali so ljudje, ali so angeli božji, na zemljo poslani? — Prepevale niso gosli same; Kurentu se je zdelo. da poje dišeči zrak, da zvone in prepevajo luči na stropu, da pojo tudi žareča lica in bleščeče oči in bela, šumeča krila in rože v laseh ... Mladost, ne postoj v tem svetlem plesu! Ustne rdeče, da bi se na vekomaj smehljale, oči bleščeče, da bi se nikoli ne zasolzile, lica, da bi ne obledela!... Žalostna misel, kaj si oskrunila ta sveti kraj? ... Glej, kdaj sem videl ta obraz in te oči? Kurent je vztrepetal in je strmel, za njo je strmel, ki je bila prišumela mimo, kakor žarek iz nebes.
Nad širokim čelom bujni lasje, temno rjavi, motno žareči, kakor z zlatom prepleteni; iz las se je bila izvila rumena roža in je visela globoko na goli, od luči opaljeni tilnik; lica ozka, zamolklo bela. Prišumela je mimo in se je ozrla nanj; ob tistem pogledu je Kurent vztrepetal.
V tistih rjavih očeh je bilo hrepenenje, ki tiho sanja, kadar se ustne smejó in posluša uho veselo pesem; pogledale so in srce je zaječalo, pa ni vedelo, če od bolesti ali od sreče.
{{prelom strani}}
Kurent je vzdignil gosli — svetli pari so zašumeli v jadrnem krogu, da oko ni več razločilo ne obrazov ne teles; ena sama žarka luč je bila, sama pred seboj bežeča. Le s srcem še je gledal Kurent en sam obraz — veselje brez mere je bilo v njegovi pesmi in koprnenje brez mej ...
Vrstica 690:
Mladost je bila ustavila svoj veseli korak, oči so se ozrle ter so se zamislile. Kurenta je spreletelo kakor spomin na starost, na bridkost in smrt. Povesil je glavo, njegova pesem je utihnila.
Kurent je šel s tihim korakom skozi vse dvorane; iz trudnega veselja, iz umirajoče svetlobe je strmelo kakor vzdramljena bolest. Prašni, zaspani in zlovoljni so bili poslednji svatje; njih obrazi so se mahoma postarali, oči so gledale temno in sovražno. Radost je ugasnila, kakor da je bila smrt pihnila vanjo — nobenega žarka ni bilo več, le črne saje so planile do stropa ... Kurenta je bilo strah te bridkosti; zato se je nameril tja, odkoder je slišal pesem in veselo besedo.
Vrstica 698:
Kurent je šel, kakor mu je bil dan ukaz — godec do veselja, škrjanec do sonca. Pa je prišel tja, kjer so slavili svoj praznik bojarji in imenitniki te blagoslovljene dežele. Nad njimi, v zlatih izbah, so že vzdihovale hude sanje, so luči umirale in so bile rože pohojene. Njim, bojarjem in imenitnikom, pa je sveta polnočna ura oznanjala začetek vseh sladkosti.
O, kdo bi po pravici in po resnici govoril o ljudeh, ki stoje tako rekoč na visokem hribu ter sipajo koristne nauke v dolino? Še umetnik podobar, ki je vsega hudega vajen, obstrmi pred mogočnikom; glava mu klone, plaha roka omahuje.
Kurent je stopil med prešerne svate. Pogledal jih je povrsti in je ves radoveden rekel v svojem srcu:
{{prelom strani}}
Za mizo je stal trebušen, postaven mož; poln kozarec je držal v roki, gledal je z lenimi očmi, govoril je s trudnim jezikom, njegov glas pa je bil sladak in prijeten. Kolikor dalj je Kurent poslušal, toliko bolj se je čudil.
Postavni mož je govoril:
Zmotil ga je debel glas.
Moj govornik je srdito pogledal, zduškoma je izpraznil kozarec ter ga je treščil na mizo, da se je žvenketaje zakotalil na tla. Čisto nenadoma {{prelom strani}} se je izpremenil njegov glas, nič več ni bil sladak in prijeten.
Kolikor jih je bilo veselih bojarjev, vsi so vstali ter so si prisrčno napivali. Še vedrejši so bili obrazi, še svetlejše so bile oči. Smejale so se tiste oči in so prijazno govorile:
Ob tisti uri se je pričela poglavitna slovesnost. Jeziki, prej že težki in neokretni, so bili nenadoma prečudno gibki. Smeh se je prelival v smeh, beseda je skokoma lovila besedo, pesem je brez obotavljanja odzdravljala pesmi. Če je bila beseda majhna ali velika, ponižna ali imenitna, vsaka je bila odkritosrčna in vsaka je bila vesela.
Vrstica 726:
Kurent je gledal, poslušal je in je pomislil:
Nič več ni bilo spomina ne o bridkosti ne o trpljenju, ne o sužnjih in ne o hlapcih, ne o krvi in ne o solzah. Noetov studenec je žuborel in šumljal iz steklenice v kozarec, iz kozarca v grlo. Zmerom višje so plezale besede po strmi lestvici prešernosti in razposajenosti, dokler niso priplezale tako visoko, da se je začudil Kurent sam.
Vrstica 732:
Modroval je v svoji pameti:
Komaj je Kurent tako preudaril in premislil, se je moj govornik naslonil ob mizo, pomežiknil najprej z levim, nato z desnim očesom ter je zinil navsezadnje táko prečudežno besedo, da so debelo pogledali utrjeni svatje in da se je Kurentu zazibalo pred očmi.
{{prelom strani}}
Tudi možá govornika je prešerna misel tako omamila, da je položil lice na mokro mizo ter neutegoma zadremal. To početje so ugledali bojarji imenitniki, beseda jim je polagoma ugasnila na ustnah in lotil se jih je nevzdržen spanec ...
Vrstica 740:
Domovina, sladko počivaj, nič se ne boj! Tudi dvakrat, v tistih zdavnih, hudih časih, ko nisi še imela ne velikih besed in ne velikih besednikov, tudi takrat Bog ni pozabil nate! Kako bi pozabil dandanašnji, ko se ti poraja leto za letom dolgo število vnetih vojskovodij. Nič ne skrbi, o domovina; zadremali so trudni vojskovodje, zvestoba v njih srcu pa ni zadremala; slavno se bodo vzdramili ob slavnem jutru in črno oblečene, gosposke besede se bodo izprehajale pod soncem! —
Kurent je stopil na samotno cesto. Tihe in temne so bile ulice, svetilke so komaj sebi svetile. Kurent je ukazal koraku:
Šel je po dolgih, ozkih ulicah, pa je prišel do neke hiše, podobne vaški krčmi. Ker je bil Kurent takih krčem vajen, je z veselim korakom stopil v vežo ter je odprl duri.
Vrstica 746:
Ljudje, ki jih je ugledal v zakajeni izbi, so mu bili že zdavnaj znani in tako prijetno mu je bilo pri srcu, da bi jim vsem po vrsti segel v roke za bratski pozdrav. Njih pentlje niso bile prazniške, njih obrazi niso bili slovesni, njih besede niso bile črno oblečene. Obraz, besedo in srce jim je poznal Kurent, toda vedel ni, kdo {{prelom strani}} da so, odkod da so prišli in kam da so se namerili.
Ali na licih ni bilo bridkosti in ogenj je sijal iz oči.
Vrstica 752:
Ko je stopil Kurent mednje, so ga vriskaje in prepevaje pozdravili. Kislo je bilo vino, ali Kurent ga je okusil; pijane so bile besede, ali Kurent jih je poslušal. Za mizo je sédel, koleno je položil čez koleno ter je zagodel, kakor je bil njegov posel. Pesem je pela, svatje so ukali, plesali in pili, Kurent pa je gledal in polne blagega usmiljenja so bile njegove misli.
Daleč je sedela, za poslednjo mizo, v dimu in mraku. Slonela je globoko na razmočeni prt, {{prelom strani}} roké so bile nad čelom sklenjene; izpod dlani pa je strmela naravnost na Kurenta, z živimi, žalostnimi, hrepenečimi očmi. Kurentu je vztrepetala desnica, ki je držala vitki lok; zapela je pesem tako vesela, kakor jo le koprnenje rodi.
Srce je odgovarjalo srcu, misel je odzdravljala misli — dolgi korenjak je odstavil pipo ter je vzdignil kozarec.
Take resnobne besede je govoril korenjak, kozarci so zažvenketali in so bili zduškoma prazni. Ali korenjak je vzdignil svoj kozarec še vdrugič.
Kozarci so bili prazni, ko so komaj zapeli. Toda korenjak ni odnehal ter je izpregovoril še vtretjič.
Globoko so nagnili tretji kozarec, ali tudi glava se je nagnila globoko. Kristjan, nezvesta ti bo ljubica, kadar ji zapoješ slavo; umrla bo radost, kadar ji napiješ!
Vrstica 774:
Komaj se je Kurent tako prestrašil, ga je topla roka objela okoli vratu
Korenjak si je bil slekel zimsko suknjo, pohodil je pipo z nerodnimi škornji ter je omahnil do nje, vzdihujoče od koprnenja. Objel jo je z dolgima rokama, do pasu jo je vzdignil, skoraj je opalil njene lase ob svetilki.
Zaplesala sta, plesala sta komaj minuto in sta obadva omahnila; zgodilo se je po njegovi besedi. Kakor da so nenadoma vse luči ugasnile — ne pesmi več, ne smeha; topo in belo so gledale oči; trudna vdanost je bila na tistih ustnicah, ki so se pred eno samo minuto prešerno smejale. Modri korenjak je slonel ob stolu, roke so mu ležale na umazanih tleh, glavo je klonil globoko in ves bled je bil.
Vrstica 784:
Tiho je vstal Kurent in je stopil na ulico.
Jutranja megla je rosila na lica, tako hladna in tuja, da je srce vztrepetalo od mraza. Težka vrata so zaškripala, iz veže je stopila sključena {{prelom strani}} starka; majala je z glavo, nikamor se ni ozrla, molek je rožljal v njenih rokah. Z betežnimi, drobnimi koraki je hitela, vzdihovala je po strmih stopnicah, stopila je v cerkev. Pod stopnicami je ležal pijanec, spal je trdno in je govoril v sanjah.
Vrstica 790:
Kurentu se je mudilo; zakaj od nikoder več ni vabila luč, od nikoder ni pozdravljala pesem. Mesto je bilo mrtvo in nemo — po trohnobi je dišalo.
Prišel je iz mesta, šel je v hrib. Od kostanjev je rosilo, rahlo se je zganilo v listju, zavzdihnilo je v sanjah. Ko je stopil Kurent na hrib, se je ozrl.
Vrstica 800:
Zazeblo ga je, ali od mraza, ali od tihe žalosti.
Tam je zvezda zelo urno in zapored pomežiknila, kakor da se ji je bilo od vzhodne strani zableščalo; begotna senca je hušknila preko nje in ni je bilo več. Komaj je ugasnila ena, je ugasnila druga in glej, že tretja; kakor lastovke so švigale sence pod njimi.
Vrstica 808:
Na vzhodni strani se je belilo nebo, hladen veter je zazibal bele meglene valove.
{{prelom strani}}
Vrstica 817:
Iz vseh slovenskih krajev so se bili zbrali v pisano procesijo. Šli so globoko upognjeni, trudni, prašni in blatni do pasu, kakor poslednji popotniki, namerjeni v dolino Jozafat. Največ je bilo starcev in stark, ali tudi otroci so bili med njimi in celo lepa dekleta je videl Kurent. Stopali so zvrstoma, par za parom, lesen križ se je majal pred njimi. Po zeleni slovenski deželi se je razlegala tista stara in lepa pesem, kakor klic bridkosti in hrepenenja.
<poem>
mi zapuščeni vpijemo!
Razlegla se je pesem prav do neba hripavo in žalostno ter je vzdihovaje ugasnila nad požetim poljem.
Vrstica 824:
Nato je vzkliknil tenki, trepetajoči glas starke, ki je visoko izpodrecana in do pasu upognjena stopala koj za križem.
{{prelom strani}}
Odgovarjalo je sto glasov, trudno pojočih, kruha in tolažbe prosečih.
Še v Kurentovo srce je segla tista topa, vdana, milo proseča bolest; in njegova misel je bila žalostna.
Žalostna je bila Kurentova misel in zmerom žalostnejša.
Pesem je vzdihovala preko poljane, molitev je kipela do neba.
Zmerom bolj trudna je bila molitev, hripavi glasovi so ihteli in stokali. Na desno in na levo se je zibal leseni križ pred procesijo; starec ga je držal trdno z obema rokama, ali koščene roke so se tresle in so omagovale. Dan je bil soparen, sonce je žgalo; s ceste se je vzdigal ilovnat, zadušen prah; usta so bila suha, žolta skorja se je držala lic, oči so komaj še razločile pot.
Vrstica 860:
In čuj, proti nebu veselemu je vriskaje planila vesela pesem.
<poem>
kot so ti mladi furmani,
ti mladi furmani!
Prečudno lepo so bili ubrani glasovi. Kurent je natanko razločil moški, brneči bas tistega starca, ki je nosil križ; ta križ pa se ni več majal visoko nad procesijo, temveč leno se je pozibaval na rami; tudi je spoznal Kurent glas izpodrecane starke: prav tako tenak je bil in trepetajoč kakor takrat, {{prelom strani}} ko je prepeval litanije Matere božje. Nadvse prijetni in milozvočni pa so bili glasovi otrok in deklet; poprej, ko je vzdihovala proti nebu ihteča molitev, ni slišal Kurent mladih glasov, ob prešerni poskočnici pa so zvonki in zaupljivi vzkipeli do samih svetih nebes. In nebo se je prijazno nasmehnilo — slišalo ni ihtenja in vzdihovanja, pač pa je milostno sprejelo veselo daritev.
Vrstica 868:
V hrib je šla procesija; od tam gori, iznad gozda, je že pozdravljala bela cerkev, pozdravljala je poleg cerkve bela krčma. Romarjem se je storilo ob teh pozdravih kakor lačnemu, kadar je miza pogrnjena, kakor žejnemu, kadar je čaša napolnjena, kakor jetniku, kadar so vrata odklenjena. Njih pesem je bila prej vesela daritev, zdaj pa je bila svatovsko vriskanje. Kurent sam ni videl, kdaj in kako je bil prehitel procesijo: šel je pred njo in pred križem. In procesija sama ni videla križa več; srca niso več poznala bridkosti, noge niso čutile strme poti; kakor svetla luč je šlo veselje pred romarji in jim je kazalo pot ...
Dolgo je hranil in spravljal siromak svoje trpljenje, dokler ni bil skedenj poln in prepoln. Nazadnje pa si je naložil to črno breme in se je napotil, da bi potožil Materi božji svojo bridkost. Ali namesto da bi stopil prednjo globoko upognjen, proseč in vzdihujoč, je skoraj zaplesal do oltarja, pokrižal se tako malomarno, da je bilo komaj križu podobno, pomolil svojo molitvico tako urno in {{prelom strani}} viharno, da je izpustil najmanj polovico besed, in ko je godrnjal češčenamarije, ni mislil ne na Mater božjo in ne na svojo žalost, temveč na krčmo. Pod Marijo pa je slonel angel, tiščal je lica v pesti in je mežikal:
Stopili so romarji v cerkev — ali kaj bi v cerkvi, ko ni bilo v srcu bridkosti več? Pokleknili so pred oltar — ali kaj bi pred oltarjem, ko ustnice niso rade molile, ker bi rajši prepevale? — Ali je Mati božja že spotoma storila ta čudež? Vse je pozabil romar — polje ni rodilo, živina je pocepala, davki tarejo, vojska žuga ... pa naj bo, kakor je božja volja! Romar vstane ter se napoti v krčmo.
Ko stoji pred cerkvijo, začuti, da je lačen in žejen ter počitka potreben ... Čudo prečudno! Polno vrečo bridkosti je nesel romar na strmi hrib, da bi jo tam odložil; vzdihoval je in jokal in prosil, da je bil strmi klanec že ves gladek in razmočen od njegovih solza; pa glej, ni mu ga enakega ne v žeji ne v vriskanju!
Vrstica 880:
Kurent je legel v travo, da bi se pogovarjal z zvezdami. Ali komaj je ležal, je pritajeno zašepetalo od leve strani, od desne strani, izpod gabra, izza grma; šepetanje pa je bilo kakor tiha, sramežljiva pesem o ljubezni. Ni je še natanko razumel, ko je zaslišal glas:
Ugledal je temno žareče, proseče oči, lica rdeča, ustne kipeče in pisano ruto pod belim vratom. Pa je ovil z desnico tisti beli vrat in se je nagnil do tistih kipečih usten in do rdečih lic.
Tako je prepevalo njeno hrepenenje, dokler niso ustne umolknile ob ustnah; zvezde so sijale nad njima in so jima pele svatovsko pesem ...
Vrstica 892:
Tiho se je vzdignil Kurent ter se je ozrl po razmetanih snopih.
Speči romarji so slišali v sanjah njegovo črno besedo; vztrepetali so in zastokali, ko je šel mimo.
Vrstica 898:
Tudi njemu je bila noga težka in neokretna, tudi njemu je klonila glava in tudi njegovo srce je bilo do vrha polno grenkobe.
{{prelom strani}}
Ves žalosten je stopil Kurent v dolino; šel je in šel, pa se je pridružil drugim romarjem, ki niso prepevali pobožnih pesmi in tudi ne molili Marijinih litanij.
Vrstica 906:
Kurent sam se je prestrašil.
Stopil je do starca, ki je težko sopel.
Kurent je pogledal vso procesijo od začetka do konca; videl je starce in otroke, fante in dekleta; in na vseh obrazih je bilo napisano:
{{prelom strani}}
Težko je stopal korak, život je klonil, potna in prašna so bila lica.
Vrstica 926:
Pa je starec govoril, kakor da bi prepeval žalostno pesem:
Rekel je fant:
Dekle je reklo:
Kurent je poslušal te pesmi in grenko se mu je storilo pri srcu. Nikoli še ni videl domovine {{prelom strani}} tako puste in žalostne; kamor se je oko ozrlo — samo sivo, od neprijaznega sonca opaljeno kamenje; gomila ob gomili, brez konca. Žgalo je sonce z neba, Kurenta pa je zeblo od groze.
Vrstica 940:
Cesta se je nagnila, spustila se je v breg. Globoko doli, tam daleč v sončni svetli megli se je zalesketalo mesto. In za mestom — pripogni se, koleno; obstrmi, oko; beseda, blagruj Gospoda! za mestom brezkončno morje, veselje brezkončno, brezkončna svoboda! Kakor okamnela je procesija — vse oči so zamaknjene hlepele v daljavo, zakoprnela so srca v odrešenje. Takrat, v najvišjem hrepenenju, so romarji občutili in spoznali vso svojo bridkost.
In Kurent sam je vzkliknil z njimi:
Šel je pred njimi kakor apostelj pred učenci. In njegove gosli so pele.
Lahke in urne so bile romarske noge, veselo upanje jih je priganjalo. Oči so bile svetlejše, zvedrila so se lica.
{{prelom strani}}
„Kamorkoli!“
Pesem, mladost, upanje — kakor svetel plamen je planilo do neba. Več ni bilo nagubanih lic, ne objokanih oči, ne trepetajočih nog. Napotili so se bili črni pogrebci; ko so prišli do cilja, so bili beli svatje. Sonce pred njimi in brezkončna svoboda, za njimi ječa in noč.
Kurent je gledal za njimi, za veselimi romarji, ki so jadrali v deveto deželo. Še je slišal njih vriskanje, še je videl sončna jadra. Ali prišel je po nebu siv oblak in je zasenčil barko. In takrat je Kurent videl: oči romarjev, življenja željnih, so bile vse solzne, strmele so na puste laze, na goli kamen. In slišal je Kurent njih pesem:
Temnejši je bil oblak, vsa črna je bila barka. Oči so ugasnile, pesem je utihnila; v sivo meglo je utonila barka — tako utone upanje v bridkosti.
Vrstica 968:
Kurent je pokleknil, z vsem životom se je zgrudil, udaril se je s čelom na sivi kamen.
<center>* * *</center>
Vrstica 983:
{{prelom strani}}
<poem>
|