Milan in Milena: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
prelomi strani, metapodatki |
m popravki |
||
Vrstica 26:
Po dvoranah in izbah so visele starodavne slike v mogočnih, temnih, bronastih okvirjih. Vse zatemnele, zamolkle so bile tiste podobe, kakor žalosti in skrivnosti polni spomini iz davnih časov. Iz belih obrazov so nemo izpraševale velike, tihe oči; oblačila so bila težka in prazniška; izza žameta se je časih prikazala tenka bela roka. Milan je hodil počasi po mehkih preprogah, od dvorane do dvorane, s trepetajočim, pobožnim srcem, kakor da bi hodil po mračni cerkvi, med podobami svetnic in svetnikov, ki so trpeli strašno smrt zaradi vere in večnega življenja. Okamenelo trpljenje je bilo na ustnicah; ali na dnu oči je sijalo upanje, mirno, udano, kakor luč pred oltarjem. Odkod so bili ti ljudje, katere čase in katere kraje so oznanjali? Onkraj {{prelom strani}} morja je njih dom, onkraj spominov njih življenje; le kakor vzdih gre njih hrepenenje na vekomaj iz daljave v daljavo. Ko je šel Milan nekoč mimo visokega ogledala ter se ozrl, je stal ves plah. Tam je videl sliko, kakor so visele na steni: lica ozka, čisto bela, oči globoke, zamišljene, v daljine vprašujoče; in ves obraz je razodeval veliko, samotno žalost.
Imel je obilo knjig, ki jih je bral verno od začetka do konca, posebno tiste s podobami. Pripovedovale so o neznanih ljudeh, o daljnih krajih in davnih časih. Čudežne zgodbe o življenju, ki je onkraj vsega spoznanja, onkraj morja in onkraj zvezd. Vse je tam dosegljivo, vse je verjetno. Kaj je bajka, kaj pravljica? Vsa resnica je edinole v pravljici in v bajki. Tam govoré ljudje, kakor govori samo srce; brez greha, brez zle misli in hinavščine. Tam je junaštvo, ki gleda smrti v obraz in se ji smeje: tam je nedolžnost, ki strmi pohujšanju v lice in ga ne razume. Tam so silna, bučna mesta, so ceste, so palače — {{prelom strani}} človek hodi, kam bi pogledal? Tam je solnce vse višje, tam sije nebo vse jasnejše. V gostih, pisanih gručah hodijo ljudje, čudno so oblečeni, tuji so obrazi. To so ljudje, ki živé svoje neznano življenje na zvezdah, na luni. Ti ljudje ljubijo, sama ljubezen je njih beseda, zaradi ljubezni živé in trpé in umirajo. Kaj je ljubezen?
Vrstica 46:
Ob tihi uri je šel Milan, pristavil je stol ter je obrnil podobo, ki je slepa visela na steni. Naravnost v lice, v dušo so mu pogledale temne, mirne, globoke oči. Ustnice so se smehljale tako opojno, vabeče, kakor se smehljajo lilije v mesečini. Roke so bile narahlo sklenjene, bele, govoreče roke, ki so vse že videle in spoznale. S trepetajočimi prsti je pogladil tiste roke; izpod praha so se zasvetile še belejše; zdelo se mu je, da so se zgenile, da so tople. Pred očmi se mu je zazibalo, vzkrik se mu je izvil iz grla, omahnil je na tla.
Šel je dalje in je prišel do podobe, ki je bila vsa drugačna. Obraz device brezmadežne. Oči so ga izpraševale milo in tiho: {{prelom strani}}
Videl je obraz otroka, dekletca, v tuji svet strmečega, plahega, zaupljivega. Obraz je vabil in se je branil.
Smrt, smrt! V smrti je izpolnjena ljubezen!
Vrstica 59:
==II.==
Med mnogoštevilnimi tetami in sestrami, v svetlem domu, v šumu in smehu je živela Milena, ko so tiho in plaho izpregledale njene oči. Bilo ji je, kakor da je čisto sama med vsemi ljudmi, da ne pozna nikogar in ne razume nikogar. Rekli so, da je odljudna in čemerna in so ji klicali zdravnike; zdravniki so pisali recepte, bolezni pa niso našli.
Milena je prišla v drugo izbo in je sedla na zofo, ogledalu nasproti. Zdelo se ji je, da {{prelom strani}} sedi tam vse nekdo drugi, ne tisti človek, ki misli in čuti kakor ona sama. V ogledalu je videla poldoraslo dekletce, ki je sedelo globoko sključeno, roke sklenjene v naročju. Obleka je bila čisto otroška, svetla, čipkasta in pentljasta; krilce je segalo komaj do kolen. Lica ozka, skoraj upala, ustnice široke, napete, prepolne — vprašanja so bila na njih, ki jim ni odgovora; obrvi so bile visoko vzbočene, tako da je bilo v sinjih očeh neprestano, nemirno, vsak hip drugam strmeče in drugam pognano čudenje.
Vrstica 69:
Milena, ki je hodila s tihim, trudnim korakom, je stopila nekoč skozi priprte duri v mračno izbo ter je obstrmela. Na divanu sta sedela teta Fani in mlad človek, ki je zahajal v hišo in ki je bil podoben nedeljsko oblečenemu brivcu. Objemala sta se tesno krog vratu in pasu ter sta vzdihovala. Ko sta ugledala Mileno na pragu, sta odskočila drug od drugega. Teta Fani je planila proti durim.
Milena se je bila sunkoma okrenila, hitela je po temnem hodniku v svojo izbo ter se je zaklenila. Nato je stala ob durih molčé, mirno, kakor brez vsakega občutka.
Vrstica 75:
Kljuka se je zgenila; ker se ni udala, je zunaj narahlo potrkalo.
{{prelom strani}}
Milena je molčala.
Vrstica 83:
Takrat se je vzdignilo v nji nekaj silnega — stud in sovraštvo in neznana bolest. Udarila je z drobno pestjó ob duri in je vzkriknila s čisto tujim, hripavim glasom:
Tihi koraki zunaj, nato je vse umolknilo.
Vrstica 91:
Globoko na dnu srca pa je ležala bridkost, brezmejna, temna — črno močvirje, ki se nikoli ne zgane in ki nikoli ni okusilo sladkega solnčnega žarka. Le pod večer se vzdignejo iz močvirja bele vešče, blodne misli, oznanjevalke smrti. —
Vse to je bilo v tistem času, ko se je Milena pripravljala na prvo sveto obhajilo. Še daleč je bil dan; zdelo se ji je, kakor da je tam kje onkraj visokih gorâ in da se nič ne bliža; časih jo je obšlo mirno veselje, sladko odrešenje, da tistega dné nikdar in nikoli ne bo. Učila se je, da je sveto obhajilo največja sreča in milost, ki more biti človeku dodeljena. Kadar zavžije sveto hostijo, se združi z njim sam Kristus; očiščen je vseh grehov, povzdignjen je v nebesa in angeljem enak. Ali nevesta-duša mora biti pripravljena, da vredno sprejme ženina-Boga; drugače bi storila strašen greh, ki se mu pravi božji rop; kdor je bil tega greha deležen, je vdrugič {{prelom strani}} križal Kristusa ... Te nauke se je učila naizust, brbljaje in s pojočim glasom, kakor da bi ponavljala naštevanko. Še zadnji dan, med izpraševanjem v šoli in na predvečer pri spovedi ni občutila prav nič tiste sladke in svečane ubranosti, o kateri je pravil katehet, da jo vlije v srce božja milost, če prosi človek zanjo v goreči molitvi. Vse je bilo kakor ponavadi. Le nekaj težkega, neprijetnega je ležalo v životu, kakor utrujenost in zaspana lenoba. Sedela je sama v zaklenjeni izbi in je zgodaj prižgala svetilko. Ko je teta Fani potrkala na duri, se ni oglasila in tudi ni šla večerjat. Tako ji je bilo, kakor da sta telo in duša v tesni kletki, vse pretesni, zatohli in temni. Glava klone med visokimi rameni, roke se stiskajo med kolena; široke, zameglele oči strmé v slepo; suhe ustnice ponavljajo besede, ki srce ne vé zanje in ki jih nebesa nikoli ne bodo slišala:
Zjutraj se je vzbudila, ko je že sijalo solnce v izbo. Milo in toplo spomladansko {{prelom strani}} jutro je bilo, kakor pogled iz blagih oči. Nji se ni nasmehnilo. Pusto ji je bilo pri srcu; ko se je vzdignila v postelji, da bi vstala, jo je zgrabilo za grlo in zaihtela je tiho, sunkoma, brez solz.
Vrstica 97:
Prišle so v izbo vse tete: ena je prinesla bele šolnčke s svileno pentljo, druga je prinesla venec in šopek, teta Fani pa je prinesla ter je držala visoko v iztegnjeni roki tisto kratko, belo, s čipkami pošito in sladko šumeče oblačilce, ki je bilo podobno metuljemu krilu.
„Milenica!“
In vse tri so se smehljale.
Milena se je ozrla nanje postrani, z motnim, sovražnim pogledom. Ko so jo oblačile, ni rekla besede. Le mimogredé je pomislila:
Ko je stala pred ogledalom, jo je spreletelo nekaj posebnega, čisto novega in čudnega; {{prelom strani}} oglasilo se je — ne iz njenega srca, temveč nekjé poleg njé, ali tik za njó:
In bil je globok moški glas. V tistem hipu jo je oblila temna rdečica.
Teta Fani, prazniško nališpana, jo je spremljala. Milena jo je premerila od straní, vso od slamnika do šolnov, ter je pomislila:
V mislih je besedo
{{prelom strani}}
Tedaj jima je prišlo naproti dvoje gospodov. Tisti, ki je imel črne brke, je pomežiknil Mileni ter je smehljaje rekel tovarišu:
Milena je občutila te besede in ta prešerni smehljaj kakor brezsramno nasilje. V tistem hipu se je zavedla, da ji sega krilo komaj do kolen in zdelo se ji je, da hodi naga med ljudmi. Pobegnila bi, skrila se, da bi je nihčè ne videl.
Po veži in po stopnjicah je mrgolelo vse polno belih deklet. Milena je iskala z {{prelom strani}} bistrim očesom, če bi še na katerem obrazu ugledala svoje pregrešne misli in svoj strah. Manjše so čebljale veselo in glasno, večje so stale v gručah ob strani ter so se razgovarjale šepetaje. Ko se je sešla na stopnjicah s svojo prijateljico Miro, sta si za hip pogledali v oči ter sta šli molčé vsaka svojo pot.
Vrstica 145:
Skozi pisana cerkvena okna je sijalo veselo spomladansko solnce. Vsepovsod sama sijajna belina, da se je bleščàlo očem. Milena je klečala v drugi vrsti pred oltarjem, za suhotnim, nekoliko grbastim dekletcem, ki se je treslo kakor v mrzlici. In obšla jo je živa, nepremagljiva želja, da bi z voskom svoje sveče pokápala tiste siromašne bele čipke na grbi pred seboj. Ozrla se je izpod napol zatisnjenih trepalnic na desno in na levo, nato je nagnila svečo in debela kaplja je kanila na čipke, še druga in tretja. Mislila je mirno, že vsa brez žalosti in brez strahu:
Še v tistih trenutkih ni čisto nič mislila ne na obhajilo, ne na Kristusa, ne na tisto srečo, ki ji bo dodeljena, kakor je rekel katehet. Vse je bilo daljno, tuje; vse je bila gola beseda, napisana v katekizmu. Nenadoma se je šumé vzdignila vsa prva vrsta, da napravi drugi prostora pred oltarjem.
Vrstica 151:
Dekleta so molila s pojočim glasom:
{{prelom strani}}
Katehet, v belem oblačilu, ves tih in blag, je hodil počasi od druge do druge, jemal je svete hostije iz zlatega ciborija, šepetal je molitve ter se sklanjal globoko do plahih, vse bledih obrazov.
Vrstica 159:
Vzdignila je glavo: katehet je stal pred njo ter se je nagnil k nji z milostnim, mehkim pogledom, molitev na ustnicah. Spreletel jo je mrazi
{{prelom strani}}
V tistem hipu, ko je začutila na jeziku grenko hostijo, se je vse zazibalo pred njenimi očmi, se je vse prečudežno izpremenilo. Ni videla več katehetovih okroglih, svežih lic — pred njo je stal smehljaje tisti človek s črnimi brki, ki ji je bil pomežiknil na cesti in ki je rekel, da je
{{prelom strani}}
==III.==
Milan je bil slok fant, predolg za svoja leta in preneokreten, prepočasen za svojo mladost. Kdor ga je srečal na cesti, pogledal ga le mimogredé, si je mislil:
Družil se je z ljudmi, kolikor se je spodobilo; nikomur se ni udajal, nikogar se ni ogibal. Nasmehnil se je, če se je bilo primerno nasmehniti, naglas pa se ni smejal nikoli. In rekli so, da je pustež.
Vrstica 180:
Nekaj je občutil, nosil v srcu noč in dan, kar se ni dalo ne vtelesiti v podobi, ne z besedo povedati. Grenkoba, ki je časih prikipela do vrha ter pognala siloma solze v oči. Duša je bila potrta brez vzroka; telo je bilo utrujeno in težko brez dela. Zjutraj, ko je vstal ter se oblačil, mu je prihajalo slabo, mrzle kaplje so mu stopile na čelo, noge so se mu šibile in meglilo se mu je pred očmi.
Milan je molčal, pustil je kavo na mizi ter se je napotil v šolo.
Njegov gospodar je bil tudi njegov učitelj. Milan ga je videl skoraj samo v šoli in pri obedu. Debelušen, póstaren človek je bil, z zelo zariplim, temnordečim obrazom in drobnimi, vodenimi, mežikujočimi očmi. Sopel je težko in glasno, tudi če je sedel v naslanjaču. {{prelom strani}} Milanu se je studil ves, kakor je bil.
Gospa je bila mnogo mlajša od gospoda. Milan je ni srečal nikoli ne na izprehodu, ne v gledališču, ne na plesu; poznal jo je samo, kakor je bila doma: oblečeno v dolgo, pisano haljo, pod vratom globoko izrezano in s kratkimi, ohlapnimi rokavi. Svetlopšenične, mehke lase je imela po dekliško spletene v dvoje kit, ki sta se v dvojnem težkem kolobarju vili izpod temena nad čelo, bleščeča krona. Sive oči so gledale trdo, kakor zamaknjeno — ali nekam v daljne kraje, ali v zdavne spomine, ali v praznoto brez misli. Njene roke, bele in polne, so slonele na mizi, okrogli prsti so se leno poigravali. Govorila je malokdaj in še takrat le nakratko in razmišljeno, kakor da bi brala s stene in bi ne vedela, kaj bere; od njenih močnih, napetih, skoraj nabreklih usten pa je žehtela čudna toplota.
Vrstica 190:
Milan ji nikoli ni pogledal naravnost v oči. Tudi kadar mu je bil ponevedoma zašel {{prelom strani}} pogled na bleščečo krono njenih las, na njene ustnice, njene gole roke, ga je strahoma umaknil. Tesno mu je bilo poleg nje; bil je nerazločen, zelo neprijeten občutek, ki si ga ni mogel razložiti in si ga tudi razlagal ni: sram ga je bilo zaradi nje same.
Gospod se je po obedu zleknil v naslanjaču, zasopel je težko ter je rekel Milanu:
Gospod je po obedu najrajši malo zadremal v naslanjaču; zato je bil v lica hudo zaripel in oči, ki so leno motrile Milana, so bile kalne in zaspane.
Vrstica 200:
Milan je zardel, sam ni vedel zakaj; najrajši bi bil koj pobegnil.
Gospa je sklenila roke na prsih ter se je zameknila v steno s tistim trdim, mirnim pogledom, ki ni gledal nikamor. Na steni je visela podoba, ki je kazala dvoje mladih, napol razgaljenih ljudi, kako se poljubujeta pod košatim drevesom; naokoli se pasejo ovce, spodaj se blešči srebrn studenec, vso pokrajino pa obseva milo večerno solnce. Milanu se je zdela tista podoba zelo neumna.
Vrstica 208:
Zvečer mu je prinesla čaj gospa sama. Sedel je za mizo ob prižgani svetilki, gledal je v knjigo, bral ni. Prišla je tiho, kakor kradoma, duri je samo priprla za seboj.
Ko je postavila skodelico prédenj, se je ponevedoma in čisto narahlo dotaknil s {{prelom strani}} prsti njene gole, bele lakti, vroče in žametne. Začutil je, da mu je koža na licih vsa otrpla, da so mu ustna razpokana in da mu je jezik težak od žeje. Gospa je šla, kakor je bila prišla, tiho in kradoma.
Vrstica 214:
Iz skodelice se je vil močan, omamljiv duh, ki je božal in objemal dušo kakor z golimi, vročimi rokami. Še opojnejši vonj je bil, nego tam daleč ... nekoč tam, kjer so cvetele rože in tuberoze in kjer so pohotne lilije spenjale proti nebu svoje hrepenenje. Pristavil je skodelico k ustnom, ogenj mu je puhnil v lica.
Ob vseh teh samo napol izpregovorjenih, komaj napol mišljenih besedah, ki so se mu čisto nekjé na dnu zdele samemu nizkotne in zlagane, je bila v njegovem srcu topa, težka bridkost. Kakor zatohel mrak nad pokrajino: zasveti se tam kjé naskrivaj ponižna luč ter ugasne strahoma, kakor da je bila ugledala smrt samo.
Vrstica 222:
Ko je popil čaj, je vstal izza mize truden kakor starec; bilo mu je neskončno pusto in grenko, tako da si je zaželel tolažbe in molitve.
Zavzdihnil je, pritajeno zavzkriknil, da so se mu prsa napela, pa sam ni slišal svoje {{prelom strani}} molitve. Daleč je bil Bog, ni gledal nanj in ne v samoto njegovega trpljenja.
Molitev je bila samo še na vročih ustnicah, prazna in brezglasna. Legel je v posteljo, odel se čez glavo ter zaspal s skelečimi očmi, težko sopeč.
Vrstica 234:
Ležal je mirno; težak obroč mu je tiščal na potno čelo. Žarek na steni je oznanjal, da je zunaj svetlo jutro.
Potrkalo je na. duri; potrkalo tako narahlo, plaho in obzirno, kakor da si je mislil {{prelom strani}} tisti, ki je stal zunaj pred durmi in trkal:
Tudi Milan sam je prosil ves v omotici:
Čisto tiho so se odprle duri, še srce bi jih bilo komaj slišalo. Milan se ni ganil, ni okrenil glave, toda videl je vse. Gospa je stopila na prag. Oblečena je bila v belo haljo, našito s svilenimi rdečimi ciklamni; tiste halje Milan prej še nikoli ni bil videl. Imela je tudi beložametne šolnčke, iznad njih pa so se bleščale gole noge, sijajno bele kakor kamen. V desnici je nosila polno skodelico, široki rokav je bil zdrknil do komolca; obraz, ves od jutranje luči obžarjen, se je smehljal mirno in dobrotno.
Milan jo je pogledal s široko odprtimi, suhimi, razbolelimi očmi. Trudoma je iztegnil roko, da bi posegel po skodelici. Ali v tistem {{prelom strani}} trenotku je planil, objel jo je z obema rokama krog pasu, čaj se je razlil po odeji, skodelica se je žvenketaje zdrobila na tleh.
Prošnja, strah, sram, čista otroška ljubezen in vroče živalsko poželenje, vse je bilo v tem hripavem, siloma iz grla iztisnjenem kriku.
Vrstica 258:
Vse, kar je videl in srečal, je bilo kakor prerojeno, veselo, prazniško, brez greha; cesta, hiše, cvetoči kostanji v drevoredu, pésterne z belo pregrnjenimi vozički, mladi, zaljubljeni pari, starci, ki so se mežikaje solnčili na klopeh. Stopal je urno proti smrekovemu gozdiču nad mestom; klonil je glavo, ni se oziral.
{{prelom strani}}
Občutek dušeče, gluhe osamelosti mu je stiskal srce. Z vsemi svojimi mislimi in z vsem svojim nehanjem je bil kakor odluščen od drugega sveta;
Vračal se je v mesto nepotolažen, ves potrt in truden.
Vso pot ni pomislil niti za trenotek nanjo, tudi na stopnjicah ne. Šele ko je stopil v izbo, je planil nanj spomin v vsej svoji golosti in ogabnosti. Težek duh po gnilobi je bil v izbi, je prepajal in skrunil vse, posteljo, preprogo na tleh, prt na mizi; celo podobe, ki so visele na stenah, gorske {{prelom strani}} pokrajine s pisano našemljenimi planšaricami, so bile kakor oblizane in opljuvane.
V kotu blizu duri je stala zofa, na kateri še nikoli ni sedel; postavili so jo bili nekoč tja
In vse, kar je mislil in rekel, je komaj občutila njegova duša; bežne pene nad črnim, tihim jezerom bridkosti.
Vrstica 274:
Potrkalo je trdo na duri. Milan je vstal počasi z zofe, kakor da bi bilo treba na dolgo in pusto pot.
Za mizo sta sedela gospod in gospa. Njé ni videl, le zablisnilo se mu je mimo oči od njene svetle halje; zdelo se mu je, da se tudi ona ni bila ozrla nanj. Gospod {{prelom strani}} je sedel v naslanjaču širok in miren ter je lenobno pomežikaval z nabreklimi trepalnicami.
Vrstica 280:
Pozdravil je Milana z motnimi očmi ter se je debelo nasmehnil.
Tisti zabuhli, rdeči, sladikasti obraz se je gnusil Milanu tako močno, da ga je spreletal mraz po licih; in še bolj se mu je gnusil tisti sklizasti, cmokavi glas.
Z enim samim pogledom je premeril njega, tolsto žival; nato se je svobodno, z velikimi, strmečimi očmi ozrl nanjo. In ko je to storil, ga je tiho, ljubeznivo in smehljaje pozdravil njen pogled.
{{prelom strani}}
Sedela je tam vsa deviška; tako kleči dete pred oltarjem. Njene oči so gledale žarko in motno, oboje hkrati, kakor skozi roso, v solncu umirajočo; ustnice, blage, proseče in usmiljene, so vpraševale:
Gospod je govoril dalje:
Milan je vstal ter se je molče poklonil; ni se ozrl ob slovesu ne nanjo, ne v ogledalo, pa vendar je občutil, kako je njen pogled, šepetajoč plamen, blisnil v njegovo srce. In skoraj da je razločno slišal, kako je plaho in toplo prosil ta njen pogled:
{{prelom strani}}
Stopil je v svojo izbo, ki se mu je zdela pusta in tuja, vsa preprežena z nečistimi mislimi, kakor s sivimi pajčevinami.
Oponašal je čisto nezavedno gospodov cmokasti
Sedel je na zofo. Iz sosednje izbe so se glasili počasni, težki koraki, zavzdihnilo je in zakašljalo; zunaj so zaškripale duri, nato je bilo vse tiho.
{{prelom strani}}
Komaj minuto pozneje je prišla k njemu, šumeča, vsa žareča v lica, vsa v tistem smehljajočemu sijaju, ki ga podeli ljubezen človeku in vsemu njegovemu bitju, vsaki besedi, vsaki kretnji, celo obleki.
Vrstica 316:
Prisedla je k njemu na zofo. Govorila je s kramljajočim, lahkotnim, veselim glasom, kakor da sta si že od zdavnaj prijatelja, ki se poznata do dna globočin in med katerima ni skrivnosti, zato tudi ne sramú in tesnobe.
{{prelom strani}}
Ko se je mehko in nežno privila k njemu, ko je občutil toploto njenega telesa, ko je videl motni blesk njenih oči — luč iz globočine, izza rosnih pajčolanov — ga je obšla omotica kakor v vroči kopelji, v težkem vzduhu, polnem dišečega, opojnega sopara. In ponovil je sam čisto ponevedoma:
Brez spomina, kakor da jih nikoli in nikjer ni bilo, so ugasnile vse žalostne misli in udal se je omotici mižé in voljno, kakor toplim valovom ...
Vrstica 328:
Tako je bilo do tistega večera, ko se je vrnil gospod zgodaj, že pod mrak.
{{prelom strani}}
Oči je imel rumene in zalite, podočnice nabrekle.
Vrstica 334:
Natočil si je stojé kozarec vina; ko ga je bil prinesel že prav do ust, mu je roka omahnila, vino se je razlilo po preprogi, kozarec se je zakotalil po tleh; gospod se je sklonil, da bi ga pobral, pa se je težko in trdo zgrudil na obraz, da se je izba stresla in je zažvenketala svetilka na stropu.
Milan je prebledel. Ni se ganil; strmel je s širokimi oči na ogromni, črni stvor, ki je ležal nepremično na tleh, komaj podoben človeškemu telesu. Ne hropenja ni bilo, niti rahlega dihanja; obadva sta občutila tisto nemo, grozepolno tišino, ki je sestra smrti.
Ko se je Milan vzdramil iz otopelosti, je planil gologlav na stopnjice, v vežo, na cesto ter je klical venomer in sam ni vedel kaj. Prihiteli so ljudje od vseh strani; radovedni sosedje, ki so se veselili ob izvenrednem dogodku; zdravniki, ki jih je bil klical Bog vedi kdo; cestni postopači, ki jih nihčè {{prelom strani}} ni poznal; kmalu jih je bila vsa izba polna; in vsi, tudi cestni postopači, so delali zelo resne in skrbljive obraze. Milan se je vrnil v hišo zasopljen, zbegan, brez zavesti za kraj, čas, za vse, kar se je bilo pravkar zgodilo. Preril se je skozi gnečo ter se zaklenil v svojo izbo, da bi nikogar in ničesar ne videl. Ali nekaj je videl mimogredé, kar mu je udarilo v spomin za vekomaj. Bilo je kakor kos podobe, ki je sredi mračne in polrazločne okolice žarko razsvetljen. Gospa je klečala ob vzglavju divana, na katerem je ležal tisti ogromni, črni stvor. V roki je držala veliko mokro cunjo, sama ni vedela čemú in je bila tudi najbrž pozabila nanjo; pšeničnozlato, dekliško frizuro, ki se ni kraju in času nič podala, je klonila globoko k nabreklemu, zasinelemu obrazu, k tolstim, slinastim ustnicam, k rumenim očem, ki se niso dale zatisniti in so gledale stekleno, brezumno, kakor iz praznote v praznoto; svetle solze so tekle po njenih licih in so kapale na vzglavje. In klicala je brez nehanja z ihtečim, zategnjenim, pojočim glasom:
{{prelom strani}}
Vso tisto noč je slonel Milan ob oknu. Lepa noč je bila, topla in tiha; listič na kostanju se ni zganil; še zvezde, daljne in svetle kakor sanje, so molčale. Daleč zadaj nad strehami in še dalje, onkraj temnih gorá, se je že opolnoči danilo. Mila svetloba, čista, brez zlà, je pozdravljala iz tistih, pokrájin, kjer spoznanje ni greh, ljubezen ne hudodelstvo in kjer ni studa v sladkosti.
{{prelom strani}}
Vrstica 351:
Milena je pripovedovala svojim prijateljicam:
Takrat je bilo Mileni petnajst let. Nosila je že krilo do gležnjev. Njene oči, nekdaj svetlosinje, zamišljene, polne sanj, so bile jeklenosive, predrzne, čisto nič dekliške. Na ustnicah, širokih in napetih, so molčale besede, ki bi jih ne izpregovoril pijan voznik. Smejala se je redkokdaj; in njen smeh je bil tako posebne vrste, da bi v šoli ne bil dovoljen; v njem je bil stud do vsega in do vseh; in bilo je v njem sovraštvo do vsega in do vseh. Rekli so ji, da je razuzdana in Milena jih je hvalila, da so pravični.
Vrstica 357:
Ali vse, njene oči, njene ustnice, njene misli, njene besede in vse njeno nehanje je bilo kakor velik pisan prt, pod katerim je bilo nekaj drugega, tujim očem skritega, nikomur razumljivega, lakomno zaklenjenega. V njenem srcu, prav na dnu, je tiho in mirno gorela luč, h kateri so v žalostnih urah romale njene preplašene misli ter prosile za milost božjo. —
Milena je bila družica. Zanimala pa se ni ves tisti čas ne za svojo lepo svatovsko obleko, ne za ves svatbeni šunder, ki je bil tako nenadoma planil v hišo. Dan pred poroko se ji je zazdelo, da bi šla nekam poškropit čisto neznanega mrtveca. Stala je dolgo in pobožno v mračni izbi, oči nepremično uprte naravnost na tisto rumenkasto belino, ki je nemo strmela izza napol zatisnjenih trepalnic neznanca. Ko se je vrnila domov, je povedala, da je imel ustna tako debela in napeta,
Komaj se je danilo, je bila hiša že polna nemira; hitri, nestrpni koraki so prihajali in odhajali, Bog vedi odkod in kam in čemu, duri so škripale in lopútale, jezni, zadírljivi glasovi so klicali od vseh straní, celo zajokalo je odnekod.
To je bil poletni dan v vsem svojem vročem, solnčnem sijaju, kakor nalašč svatom na čast od Boga poslan. Ves svet je bil prepojen s svetlobo; od nebá je lila, iz oči je sijala, v srcih prepevala. — Milena je gledala sovražno izpod visokih, močnih obrvi; govorila ni z nikomer. Teta Fani je prišumela vsa zasopla, zbegana in sladka ter jo je objela.
Milena jo je sunila od sebe.
Teta Fani je zajokala ter je bežala iz izbe.
Milena je zavpila za njo, da se je razlegalo po hiši:
{{prelom strani}}
Nato so jo gledali postrani —
Za drugá so ji bili dali mladega študenta, ki ga je poznala samo toliko, da je nekak sorodnik, bratranec ali kaj, in da je zmirom lačen.
V cerkvi se je razgledavala s svobodnimi in predrznimi očmi po nevesti, ženinu in svatih. Teta Fani je delala zelo pobožen in sramežljiv obraz, tako da je bil skoraj objokan.
Bratranec Artur se je takrat ozrl nanjo, pa je takoj umaknil pogled in je vztrepetal. —
Vrstica 387:
Milena je molčala vso pot iz cerkve; le enkrat se je nenadoma okrenila do svojega drugá:
Zardel je od veselja, da je bil deležen njene besede.
{{prelom strani}}
Milena ga je mrko pogledala.
Obmolknil je ves osupel in prestrašen, kakor da ga je udarila po licu.
Tesno mu je bilo pri srcu, ali hkrati milo in blago; zaželel si je, da bi se vozil tako poleg njé, molčé in trepetajoč, vse dalje, ven iz mesta, na belo, brezkončno cesarsko cesto, ob kateri stojé visoke jagnedi kakor svatovski mlaji; in kar so usta zamolčala, bi sijalo z nebá, prepevalo s polja, šumelo iz daljave od sinjih gozdov.
Vozovi so se ustavili pred hišo. Tam je čakala gruča ljudi, ki so z velikimi, neumnimi očmi strmeli na svatovsko družbo. Mileni je prišlo na um, da bi jim pokazala jezik; okrenila se je sunkoma ter je hitela {{prelom strani}} po stopnjicah. Artur je stal v veži in ni vedel kam.
Med obedom so se držali dostojno in leseno. Govorili so šepetaje, kakor na pogrebščini. Tišino je motil samo ženin, ki je naglas cmokal. Še predno je bila torta na mizi, si je natočila Milena velik kozarec vina ter ga je izpraznila na dušek.
{{prelom strani}}
Teti Fani so se zasolzile oči od sramú in srda, ženin se je prisiljeno zasmejal, nato so se smejali še vsi drugi in so pili. Mileno je dušilo v grlu, da bi se razjokala in razkričala. Ni ji bilo po volji, da so se smejali; vstati bi bili morali ter z zariplimi obrazi in bleščečimi očmi slovesno braniti
Teta Fani je vstala izza mize ter je rekla, da ji je slabo. Ženin si je z debelimi, {{prelom strani}} tresočimi rokami poravnal naočnike, pogledal je srepo na Mileno ter je vprašal z resnobnim, važnim glasom:
Kodrolasec je vstal in je gledal temno.
Milena je vstala.
Ves zmedèn se je bratranec vzdignil ter je s kozarcem v roki stopil do Milene.
Ubogal je kakor otrok ter si je z robcem obrisal usta. Ko je začutil na svojih njene trde, plameneče ustnice, se mu je razlil živ ogenj po vsem telesu, planil je v njegovo dušo ter jo vso razžaril. Posegel je po njeni roki, ki se je drobna, bela, vsa trepetajoča opirala ob mizo. Jecal je in rdel:
{{prelom strani}}
Umeknila mu je roko, nasmehnila se je usmiljeno, skoraj poniževalno.
Ozrla se je na ženina.
Res je bil ženin po dobrem obedu in obili pijači narahlo zadremal. Pogledal je samo napol iznad orošenih naočnikov, zavzdihnil je ter spet zatisnil težke, nabrekle trepalnice.
Vrstica 459:
Milena je pokazala s prstom na teto Fani.
Milena je obmolknila ter je napeto in sovražno gledala prédse; temna guba se je bila prikazala med njenimi obrvmi. Bratrancu je bil stopil vroč pot na čelo; šlo mu je na jok, sam ni vedel zakaj; rad bi ji bil povedal nekaj ljubeznivega, toplega, da bi se mehkejše in milostnejše ozrla nanj, toda besede, ki jo je klical, ni bilo od nikoder.
Ko se je vzdramila, je imela glavo težko, oči so jo skelele in v licih ji je kipela vročina. Stopila je k oknu in je nalahko odgrnila zastor. Zunaj se je mračilo; pod košatimi kostanji na vrtu je bila že noč, nad njimi se je motno in zaspano svetlikalo večerno nebo.
Vrstica 473:
Vrnila se je na divan ter je trdno zatisnila oči, da bi zaspala brez sanj, brez zavesti, kdo in kje da je in da se je treba še kdaj vzdramiti. Zamolklo so še pele gosli, kakor iz daljne daljave. Milena se je spomnila na svatbo in na svate, na debelega, dremajočega ženina, na užaljeno teto Fani, na solzavegain nerodnega bratranca Arturja, na vse {{prelom strani}} tiste ljudí in obraze, ki jih je sovražila še bolj nego sebe samo.
Zazdelo se ji je, da se bližajo v sosednji izbi tihi, previdni koraki; vzdignila je glavo in je poslušala. Kljuka se je zgenila, nagnila, brez šuma so se odprle duri in na prag je stopil kodrolasi, lepi
Objel jo je s toliko močjo, da se mu je vila pod nasilnimi rokami kakor tenka vrbova mladika; njen grgrajoči glas je udušil s poljubom, zasekal je svoje ustnice v njene, da so zakrvavele obema. —
Vrstica 481:
Na pragu se je v svitu sveče prikazal obraz tete Fani. Sveča je padla ropotoma na tla, po hiši pa se razlegel tenek, cvilenju podoben krik.
Svatje so z vodó škropili teto Fani, ki je bila sredi plesa planila médnje ter se onesvestila. —
Vrstica 488:
==V.==
Zgodi se mnogokdaj, da se ustavi človeku ura življenja, da se v tišini in brezčasju mirno razgleda po svoji duši in po svetu. Popotnik roma truden v strmi breg, vidi samo grapavo stezo pred seboj in pusto grmičevje ob nji; ko stopi na hrib, vidi šele, kod je hodil in kam drži pot dalje; mogočno se razpne pokrajina pod sijajnim solnčnim nebom, vse je jasno, brez senc in brez ugank; in srce, potolaženo in očiščeno, se nasmehne samemu sebi:
Po gajih je pritajeno pošumevalo rumeno jesensko listje ter se spuščalo počasi, komaj slišno od veje do veje. V takih zgodnjih jesenskih dneh je mladost vse slajša in čistejša, vse mirnejša. V vriskajoči, plameneči pomladi se ni spoznala, ne se občutila, videla se je povsod in nikjer, bila je kakor iskra v vesoljnem ognju. Kadar pada listje plaho in tiho, kakor solze iz oči, hodi mladost sama s tišjimi koraki, da bi ne motila žalostnih in umirajočih; vse globlje, vse bolj usmiljeno in plemenito gleda človek, ki je videl smrt; njena mirna senca leži na mladih, zaupljivih očeh, na smehljajočih se ustnicah.
Vrstica 496:
Milan je iztegnil roko ter je pokazal na listje, ki je bilo nastlalo vso pot, na veje, {{prelom strani}} ki so črno in tiho štrlele visoko proti nebu, kakor za milost proseče, na zarjo, ki je bledela ter se krčila zmirom bolj.
Pobral je listič s tal, ves črnkast, zgrbljen, od rose in vlage premočen listič.
Gledala je zlovoljno na tisto črno, mokro stvarco, ki jo je držal tako nežno v svoji beli roki.
Spustil je listič počasi na tla.
Ona je vstala.
Šla sta; v nasteljo se je udirala stopinja tiho in zibaje, kakor v mehko preprogo.
Vrstica 520:
Prijel jo je za roko, stisnil jo je k sebi in je pokazal proti mestu.
{{prelom strani}}
<poem>Mnogo je silnega na zemlji,
silnejšega od človeka ni!</poem>
Toda Edip kralj je oslepel ter se je zgrudil v prah. — Človek se ogleduje ter vihti kadilnico pred svojo podobo, zato ker ga je groza, da bi spoznal svojo nagoto. V tej grozi pa je že spoznanje. To spoznanje boli, gori v srcu kakor večni ogenj in poraja brez nehanja nov greh in novo kesanje, nov sram in novo samoprevaro. — Midva, oj duša, sva se vzdignila iz močvirja, nama sije vse drugo solnce, v tej podsmrtni jeseni nama prepeva pomlad. Najina duša je kakor čista, breztelesna luč v vesoljstvu.
Ko je bil sam, je mislil nanjo. Videl je njeno vitko, drobno, skoraj otroško teló, njen prav tako drobni in nežni obrazek, njene {{prelom strani}} velike, zmirom široko odprte in zmirom začudene oči. Gledal jo je čisto mirno, brez gorkote in brez poželenja; niti za hip ni videl ženske. Bila je v njegovih mislih kakor pesem tistih poetov, ki pazijo na gladko brušeno, blagozvenečo besedo ter opevajo le take občutke, da bi jih človek svetle in snažne brez skrbi postavil na kredenco med vaze in porcelanasto drobnjav. Za
Rekel je Milanu:
Milan je bil žalosten do solz; prerekal se je s tovarišem, z neusmiljenim:
Zamolklo se mu je nasmehnil temni tovariš:
Milan je odprl okno, da bi pogledal na mehko, milo jesensko nebo, da bi ga pobožal po licih topli jug. Zvezde so sijale. Kakor prošnja molitev so bile vse njegove misli, ki so romale plaho k tem belim zvezdam.
Tisto noč je spal Milan na tleh ob oknu, ker se je bil v polusanjah onesvestil. —
Vrstica 551:
Prišel je drugi dan k svoji ljubici, nevesti. Pozdravila ga je neprijazno. Tudi sam je bil pust in bled. Pogledal jo je in nenadoma se mu je zazdel njen obraz zelo vsakdanji, prazen in mrtev, podoben tistim iz mavca delanim in grobo pobarvanim figuram, ki jih prodajajo po krčmah furlanski otroci.
{{prelom strani}}
Milan se je začudil. Zazeblo ga je v srce; prevalilo, prelomilo se je v njem, kakor da je bila visoka misel osmešena in osramočena treščila na črno zemljo od samih sijajnih nebes.
Stopil je k nji ves plah, trepetajoč, ter je položil roke čisto narahlo na njene rame.
Kakor je bila drobna, majhna in otroška, je stala mahoma vsa silna in predrzna pred {{prelom strani}} njim. Oči so ji žarele temno, napete ustnice so drgetale, na licih so se bile užgale rdeče pege. Gledal je nanjo ves omamljen — na tujca, na žensko, na vlačugo, ki je ni bil videl še nikoli.
„Duša!“
Zasmejala se mu je v obraz, v njenem penečem smehu pa je bilo do vrha sovraštva in zaničevanja.
Prej se je bil penil samo njen zlobni, sovražni smeh, zdaj so se penile še ustnice same. Planila je bila na zofo; tam je drgetalo, vilo se ter se metalo vse drobno telo.
{{prelom strani}}
Milan je stal sredi izbe, držal je klobuk na kolenih ter je poslušal s sklonjeno glavo in izbuljenimi očmi.
Stal je okamenel, brez misli.
Ležala je na zofi, razkrečene tenke prste na licih, očí podbrekle, ustna razgrizena. In prav v tem hipu, ob tej podobi mu je šinilo na misel nekaj zelo mehkega, toplega in blagega. Nič ni vedel, kako se mu je zgodilo, odkod mu je narekovalo — zgrabilo je bilo za srce kakor poslednji trepetajoči up. Pokleknil je ter je povzdignil sklenjene roke kakor otrok, ki prosi odpuščanja.
{{prelom strani}}
Najprej se je samo napol vzdignila z zofe ter ga je pogleda srepo. Nato je nenadoma planila, zvrnila ga je z enim samim sunkom na tla, zasekala mu ostre nohte v obraz, zagrizla se s tankimi ustnicami v roke, ki so se branile plaho in komaj zavedno.
Ko je stal pod stopnjicami, je slonel ob zidu in se je tiho smehljal. In vse, kar so v besedah razodevale njegove misli, je bilo kakor glas tujca, ki govori daleč drugam in v nerazumljivem jeziku.
{{prelom strani}}
Vrstica 618:
Življenje, ki je bilo, je izginilo brez spomina. Ni bilo življenje; en sam nezaveden, brezmiseln, čisto živalski vzkrik je bil, ki je planil iz praznote ter se v praznoto izgubil. Vse je še ostalo, kakor je bilo: cesta, hiša, izbe in ljubo, staro pohištvo v njih, domači obrazi, jasni, dobrotni, za hišo vrt z visokimi, {{prelom strani}} temnimi kostanji; le človeka ni več, ki je bil vse to in še samega sebe oskrunil s prešernim svojim smehom, s pljunki svojih nečistih misli. Umrl je, nima ne groba, ne spomenika.
V tistih težkih dneh, ko so njene udane oči gledale smrti v obraz in je srce, že strmeče na ono stran, prosilo za milost božjo, je prevzela vse njeno bitje prazniška, sveta ubranost, ki je od tedaj ostala v njeni duši, kakor molitev brez besed. Prekipevalo je v nji globokega sočutja do vsega in do vseh. Ali to sočutje je bilo zelo nedoločno, ni našlo takorekoč prave struge, kamor bi se izlilo. Smilil se ji je na primer kanarček v kajbici, ali ni se ji smilil morda zato, ker je bil v kajbici, temveč enostavno in zgolj zato, ker je bil pač
Neko noč je brala dolgo ob svetilki, nato je nemirno spala in sanjalo se ji je, da {{prelom strani}} je usmiljenka. Bila je v veliki beli hiši; tam je bilo vse tiho, tišje nego v cerkvi, da si je komaj srce upalo utripati. Koraka ni bilo slišati nobenega; vsi so hodili kakor duhovi, plavali so za ped visoko od tal in niso genili nog. Tudi glasu, ni bilo od nikoder, niti pritajenega šepetanja in vendar so se razumeli brez kretenj in brez pogledov, zato ker so bili vsi ena sama duša, nasičena angeljskega miru in tiste neme, čeznaturne radosti, kakor se razodeva na ustnicah in licih mrtvih otrok. Bolniki so ležali mirno in njih obrazi so bili tako beli, kakor rjuhe in odeje. Vzdiha ni bilo čuti od nikogar, grdih ran ni bilo, niti zoperno dišečih zdravil; in vse je bilo nekako tako urejeno, kakor da bolniki pravzaprav niso bolni, temveč da so
Ko se je vzbudila, je bilo v njenih mislih že vse do kraja sklenjeno, brez nadaljnih vprašanj in pomislekov, kakor da je bila stvar že zdavnaj dogovorjena z vsemi mnogoštevilnimi tetámi, ujci, botri in jerobi. {{prelom strani}} Zapisano je bilo takoreč že ob njenem rojstvu, da pojde za usmiljenko in nihče nikoli ni mislil drugače, tudi ona sama ne.
Še tisti dan je vedela vsa hiša in so vedele vse prijateljice daleč naokoli, da je bilo vse naskrivaj že zdavnaj ustanovljeno in da je Milena takorekoč že usmiljenka. Nekateri so vedeli celó že za kraj, kamor da pojde; nekjé daleč je bilo, v Mali Aziji ali še dalje. Bog vedi, kako se je bila novica razustila. Milena sama je govorila malo, počesala si je bila lasé gladko nazaj, oblačila se je v črno ter se ni prikazala nikamor. V njenem nehanju ni bilo nič hinavščine, njeno srce je bilo čisto in brez zlega, kakor otroški {{prelom strani}} smehljaj. Niti za hip se ni ukvarjala z mislijo, kam da pojde in kedaj; vse je bilo razrešeno, vse dovršeno — bila je usmiljenka ter je tolažila bolnike s tisto čeznaturno milosrčnostjo, s kakoršno je blagodarna grofica nosila svoj bogati košek.
V tistem času se je vrnila teta Fani domov, v svojo nekdanjo dekliško izbo, k skrbljivim sestram in tetam. Ko jo je Milena ugledala, se je skoraj onesvestila; spreletelo jo je tako čudno, nekako spolzko,
Ko se je bližal tisti dan, je bila hiša vsa izumrla; hodili so po prstih, govorili so malo in šepetaje. Milena je bila ves čas v svoji izbi, daleč od ljudi. Sedela je na zofi, glavo povešeno, roke uprte ob kolena, in je prisluškavala. Razločevala je tuje korake, zoperno drsajoče, kakor pod težkim, zavaljenim telesom.
Sram jo je bilo zlovoljne misli in vsega tistega neprijetnega, neblagega občutja, ki je polnilo njeno srce kakor z umazano vodo. Silila se je in se pregovarjala, da bi ugledala vsaj žarek lepote na vsej tej čudni in grozni stvari, ki je bila tako iznenada butila v hišo ter samovoljno zagospodarila v nji — tujka z belimi očmi in gobavimi lici. Toda srce je ostalo prazno in sovražno; ne odklenilo bi lepoti, niti ne sočutju.
Vrstica 642:
Ko je omahnila v veži ter se naslonila ob zid, v vročici trepetajoča, jo je prijel za obedve roki ter jo navsezadnje rahlo in ljubeznivo objel krog pasú tisti mladi, lepi umetnik, ki je zahajal k njim v hišo in ki jo je ljubil tako prisrčno, sočutno in milobno, kakor ljubi človek nagelj v svoji gumbnici.
Gledala ga je prestrašena, zbegana, vsa v omotici; oklenila se je trdo njegovih rok.
Bil je zares nenavadno lep fant. Tista lepota, na katero časih pomisli šivilja, kadar počiva ob zlomljeni šivanki; in o kateri sanja {{prelom strani}} mlada žena, kadar debelušni mož smrči. Visok, vitek in črn, žametasto črn; oči so gledale mehko, globoko in sanjavo, kakor zaljubljena pesem; v teh očeh, v milobnem smehljaju ustnic, v vsem vedenju je bilo takorekoč nekaj otožnega, nekaj, kar je šepetalo:
Oklepala se ga je, privijala se k njemu, ihtenje ji je dušilo glas.
Nerodno mu je bilo, da se mu je bila razmeknila žametna frizura na čelu in da so ga ščegetali kodri na obrvih. Zato je bil njegov glas nekoliko zlovoljen, skoraj osoren.
Trepetalo je v nji, v besedah, v mislih, v občutju, kakor bi trepetale strune v vetru — brez določne melodije, brez želje in cilja.
Njena lica so bila zabrekla, njene oči motne, čudno razširjene, zakrvavele od ihtenja.
Vrstica 668:
Ozrl se je v hipni, poluzavedni misli, ki je ni bil klical. Cesta je bila temna, daleč ob oglu je v megli dremala svetilka. Tedaj je za hip šinil tenek nasmeh preko njegovih usten.
Tisti večer, pozno, ko je bilo mesto že prazno in tiho, se je dogodilo še tole:
Vrstica 674:
Mladi, lepi umetnik si je doma izpiral zatekla, ranjena lica.
Umil se je ter se napotil v kavarno. —
Vrstica 680:
Milena je v svoji izbi klečala pred podobo lurške Matere božje.
Strmela je z vročičnimi očmi na svetlosinji pas lurške Matere božje, kakor da je prav na tistem pasu vsa milost in vse odrešenje.
Vrstica 689:
== VII. ==
Take in še bolj žalostne so bile Milanove misli, ko se je vozil ponoči proti Dunaju. Sam je bil v predelku in zeblo ga je. Kadar je vlak postal, se je prikazalo tam kjé, kakor v veliki daljavi, par svetilk, čemerno dremajočih v oktoberski megli. Samoten popotnik, zaspan in zlovoljen, je stopal sključen, z visoko privihanim ovratnikom po peronu ter je čakal na Bog vedi kateri vlak. Glasovi sprevodnikov in delavcev so bili vsi nekako zamolkli, oddaljeni, kakor da stoji voz nekjé sredi brezkončne, mrzle pustinje in se ne misli geniti več nikamor. Vse, kar je Milan spotoma videl, slišal in občutil, je bilo kakor neznosno pusta in tesnobna melodija tesnobnim in grenkim besedam njegovega srca.
Slonel je ob oknu; časih je švignila plaha lučka mimo, kakor hipen spomin, ki ugasne, še predno ga je srce razločilo. Milan je bil utrujen od dolge vožnje, od mraza in od svoje žalosti.
Visoko na Semerniku je ležal sneg; čist zrak je sekal skozi špranje ob oknih. Danilo se je. Hišice globoko doli v ozkih, kotlinastih dolinah so bile drobne in priljudne kakor otroške igračke. Popotniki so stali v gneči na hodniku ter so občudovali to lepoto, kakor jo je bilo popotniku treba občudovati. Milan se je leno vzdignil ter se ozrl; videl je ljudi, ki so bili s širokimi hrbti zagradili okna.
{{prelom strani}}
Po širokih dunajskih cestah je gonil veter oblake prahú, razganjal jih po sivih parkih ter jih poganjal visoko preko streh. Ljudí je bilo malo; tiščali so si klobuke na oči ter so hiteli. Vsem se je mudilo. Milan si je bil naročil voz, ki se je zibal križem po ulicah tako nerodno, škripaje in ropotaje, kakor kmečki koleselj po razvoženi okrajni cesti. Nekjé ob oglu visoke, neprijazne hiše je stalo boso, kuštravo in umazano dekletce, morda desetletno; iztegnila je jezik, pokazala osla z obema rokama ter se zasmejala z zvonkim, zelo prijetnim glasom.
Nastanil se je v študentovskem predmestju, pri postarni, bolehavi, jokavi ženski, ki je imela grbavo hčer. Ta hči je bila zelo pohlevna stvar, rada se je smehljala in priklanjala; bila je sentimentalna, zmirom do rahlega joka pripravljena; šivala je bluze po štiriindvajset krajcarjev in brala je Heinejeve pesmi. Milan jo je pogledal mimogrede in se je dobrodušno posmehnil.
Doma, v zatehli tesnobi malega mesta, je sanjal časih o silnem, šumečem razmahu velikomestnega življenja. Posebno še zadnje dni pred vožnjo je bil do dna vzburjen in je trepetal od pričakovanja; občutil je, kar občuti morda jetnik poslednji dan pred osvobojenjem. Prišel je dan, odklenjene so duri. Jetnik stopi na cesto; in na cesti je blato in je dež in so čemerni, tuji obrazi, in svoboda se razlikuje od ječe samo toliko, da ni zakurjena. Milan je prišel na Dunaj in je najprej ugledal boso dekletce, ki je iztegalo jezik ter jetično, grbavo sanjavost, ki je ljubila Heineja.
Že tedaj, ko je sanjal o sijajnem razmahu velikomestnega življenja in trepetal ob teh sanjah, je bil namenjen, da plane v tisto življenje, bodi si kakoršnokoli, ali čist studenec, ali žabja mlaka. Nič
Ali pričakoval je, da bo ta
Ogledaval in poslušal je druge, ki so bili prišli okušat sladkosti
Ko se je Milan zjutraj vzbudil, je strmel dolgo časa v strop, na zabledele, od prahu in pajčevin zamazane rože, ki so bile nekdaj rdeče. Lica so se mu polagoma širila na smeh, ki je bil skoraj joku podoben.
{{prelom strani}}
V spominu mu je migljalo in mrgolelo, prerivalo se in gnetlo, bleščalo se in smejalo — tisoč luči, tisoč neznanih obrazov, svetlih, šumečih oblek, zvonkih glasov. Ali vse je bilo kakor v daljni megli; in tista megla je bila zadušna, strupena, vse je bilo zastrupljeno v nji, obleke, smeh, misli in srca.
Hipoma se je vzdignil v postelji, kakor da se je bil prikazal tik pred njim znan obraz ter ga pozdravljal molčé s plahimi, zvestimi očmi. Vse, kar je bilo še drugega v spominu, je utonilo — tisoč pisanih oblek, tisoč belih luči, tisoč nesramnih smehljajev. Ostal je le njen obraz.
Vrstica 737:
Milan je z eno samo hitro mislijo premeril vso noč.
In kakor da jo je bil naglas poklical, mu je bila blizu, da je začutil opojni duh njenega telesa in njenih las. Spomnil se je smehljaje, da mu je nekjé v zatehli, zakajeni, slabo razsvetljeni sobi sedela na kolenih ter {{prelom strani}} ga brez nehanja poljubavala. Imela je rdeča, okrogla, zelo topla lica in nekoliko zalite, motne oči. Našemljena je bila v svetlosinjo, s čipkami in trakovi naščeperjeno obleko, ki se ji ni podala in ki se ji je poznalo, da je izposojena, ali pa kupljena iz tretje roke. Ko jo je Milan
Šel je k nji; in tako je šel k nji vdrugič in še vtretjič in vsak večer, dokler mu ni bilo dolgčas. Tisti večer, ko ji je nameraval veselo in prijazno povedati, da mu je dolgčas, se ga je vsa trepetajoča oklenila krog vratu ter se je razjokala naglas, sunkoma, brez besed.
Vrstica 747:
Bil je v zadregi; ni vedel, če bi se smejal, ali če bi se razsrdil.
Čisto ponevedoma mu je bila prišla iz ust, ne iz srca, mehka in sočutna beseda. Oklenila se ga je še tesneje, na licih in na ustnicah je začutil njene skeleče solze.
{{prelom strani}}
Milan se je nasmehnil, čeprav so mu bile zoperne tiste njene solze, ki si jih je z robcem brisal z usten in lic.
Milanu je zasekalo v dušo, hkrati mu je bilo na smeh. Prijel jo je krepko za obedve lakti ter jo počasi odrinil od sebe, da je sedla na zofo, na tisto, na kateri sta se bila tolikokrat goreče objela.
Stopil je k mizi in je točil.
Odgovorila je tiho, skoraj brezglasno; strmela je nanj z velikimi očmi, roke je tiščala sklenjene med koleni, život je bil globoko upognjen.
Ogrnil si je suknjo, privihal si ovratnik ter si potisnil klobuk do obrvi. Stal je sredi izbe.
Strmela je nanj in se ni genila; z njenih ustnic je dehnilo brez glasu:
„Zbogom!“
{{prelom strani}}
Okrenil se je sunkoma; ni se ozrl nanjo, ko je odpiral in zapiral duri, hitel je po stopnjicah in po veži tiho in bežno kakor tat.
Vrstica 783:
Ko je bil že daleč, v sivem, zaprašenem predmestnem parku, ga je nenadoma prešinila čudna misel:
Tisto uro ni več mislil nanjo, ne na njeno ihtenje, ne na njen grozepolni pogled ob slovesu. Ali ostalo mu je v srcu vse do zadnje, plahe, proseče besede, do najrahlejšega utripljaja rosnih trepalnic in zaskelelo ga je časih, kakor nož v rani. Bil je potrt, skoraj telesno bolan.
Vrstica 789:
Predpustom je bilo, koncem februarja. Močen, topel veter je bil v par dneh posušil ulice; v zraku je zadišalo po pomladi. Dunaj je plesal, plesal do omotice. S plakatov je takrat izginila napol gola princeza s čašo šampanjca v roki, izginil je tudi počesani kavalir v modnem oblačilu; ostal je edino še ples, ples, ples. Zvečer in pozno v noč je srečaval Milan ljudi, ženske in moške, ki se jim je poznalo na plešočem, zibajočem {{prelom strani}} se koraku, na pošumevanju svile pod dolgim plaščem, na rosno bleščečih se, pričakovanja in poželenja polnih očeh, da so namenjeni kam v veliko, kričeče razsvetljeno, grobo pozlačeno, s prašnimi girlandami ozaljšano dvorano, kjer se bodo v vročem, težkem vzduhu, kužnem od preobilice perečih vonjev in sopare potnih človeških teles vrtili, objemali se, zibali in gnetli do trudne zore, do popolne zasoplosti, do sladke, pregrešne brezzavesti. Če je stopil zjutraj na cesto, jih je srečaval, ko so se vračali. Korak se je leno plazil, ali pa je drobil nerodno, mukoma, ob topem spominu na zadnje, že onemogle, glasno sopeče, jecajoče vrtince strasti in našemljene pohote; lica so bila upala, ostarela, šminka se je bila v sopari raztopila ter se pomešala s pudrom, oči so bile kakor oslepele, prazne, še odsev tistih nesramno kričečih luči je bil že ugasnil v njih.
V tistih dneh je bil Milan pust in čemeren, bled v lica in ustna; hodil je počasi, z upognjenim životom in kdor ga je poznal in videl, je sodil, da je močno bolan, najbrž jetičen. Če ga je kdo skrbljivo opominjal, da naj si čuva zdravje, ga je osorno zavrnil, da naj gleda nase
Hči gospodinje, grbava Malči, ga je pogledala z udano-žalostnim pogledom, kadar ga je, srečala na stopnjicah, ali kadar mu je prinesla čaj. Njega je ta pogled jezil in dražil, kakor ga je v tistih časih dražilo vse, kar je videl in slišal in srečal: kamen na cesti, prevelik klobuk na glavi neznane ženske, posvalkani frak natakarja v gostilnici, pes ki je lajal pod oknom, jok otroka v sosednjem, stanovanju, celo lastni obraz v ogledalu.
{{prelom strani}}
Hotela je nekaj reči, toda zateknilo se ji je v grlu zardela je še močneje ter je pobegnila iz izbe.
Kakor v kolobarju so se zasuknile njegove nemirne, zmirom napete, na skok pripravljene misli.
{{prelom strani}}
Ko se je tisti večer vrnil iz kavarne domov, je ugledal vrhu stopnjic Malči v izposojenem plesnem oblačilu. Vse na nji je bilo predolgo in preohlapno, kakor da si je bilo desetletno dekletce za šalo obleklo materino prazniško krilo; na rokavih, na bluzi in krilu je bilo polno čipk in trakov, vse pa je bilo siromašno, obnošeno in devetkrat oprano; pod ogromno frizuro je skoraj izginil drobni, plašljivi, za jok ustvarjeni obraz. Ko ga je ugledala, je vztrepetala od napol zavednega strahú in sramú, kakor da jo je bil zalotil ob grehu; stisnila se je k zidu in ni vedela, kam bi se ozrla.
Vrstica 813:
Milan je šel mimo in se je rahlo nasmehnil, komaj v kotu ustnic.
{{prelom strani}}
Ko pa je zaprl duri za seboj, se je domislil:
Prižgal si je svetilko, da bi bral. Odprl je knjigo, sam ni vedel katero; ali črke so bile mrtve, niso povedale ničesar; šele čez dolgo je opazil, da bere navaden slovensko-nemški slovar, besedo za besedo, povrsti.
Milan se je začudil.
{{prelom strani}}
Šlo mu je na smeh, ko si je ogledoval to sirotno, trepetajočo punco iz cunj; ne samo obleka, tudi vse drugo na nji je bilo kakor na tistih navadnih puncah iz cunj, ki so bolj poceni; dvoje živordečih peg na licih, ozke, napol odprte ustnice, velike, zmirom začudene oči ter ogromna kepa predivastih las.
Že v tistem hipu mu je bilo žal hude besede. Hkrati pa ga je spreletelo ter omamilo prav posebno, novo poželenje, ne privrelo iz vzburkane krvi, temveč zgolj iz misli, iz radovednosti porojeno, umetno ustvarjeno, zopernaturno, pregrešno in sladko.
Njene ozke, tenke, vroče ustnice so mu grizle v lica, njeni drobni, močni prsti so se mu bili zasekali v tilnik. Bušila mu je v glavo razpaljena kri, koj nato ga je spreletel mraz vse do nog.
Drugi dan, že pozno, je stopil v sosednjo izbo zaspan in zlovoljen, bledejši nego kdaj poprej. Malči je hitro vstala izza mize, kjer je šivala; njen obraz je bil ves spremenjen, dozorel in žareč;
{{prelom strani}}
Malči se ni genila in ni izpregovorila, strmela je s praznimi očmi. Gospodinja pa je hitela za njim na stopnjice ter je kričala s tenkim, cvilečim glasom, ki se je razlegal daleč na cesto:
Tako se je Milan preselil. —
Vrstica 856:
== VIII. ==
Kadar je človek nevernik truden od trpljenja, žejen tolažbe, se prikradejo v njegovo dušo nepoklicani in nepovabljeni spomini, ki mu šepečejo tople besede, omamljive, uspavajoče; branil bi se, ne poslušal bi, toda slab je in bolan, kmalu so mu tiste tople besede kakor mehke, blage, materinske roke, ki ga božajo po čelu in licih:
Mraz mu je v tujini, mraz človeku sirotnemu. Še komaj da je bil izpraznil krožnik in čašo, se je do vrha prenasitil človeškega spoznanja. V tihi noči, ko so mu sanje odpovedale, {{prelom strani}} je ugledal svoj dom; tako blizu, da bi ga z dlanjó pobožal. Samoten dom; strma streha večja od hiše same, okna majhna, napol slepa, kakor mežikajoče oči; počasen, čmerikav hlapec kolovrati krog hleva in kolne; na vrtu cvetó bele jablane ... Vrt se razširi, razširi se hiša, tisočero je teh počasnih, čemernih hlapcev; in pred njim, pred človekom utrujenim, počitka in prijaznega pozdrava željnim, se prikaže vsa domovina, kraljica v svojem sijaju, lepa brez primere, dobrotna brez mej, kakor je še nikoli ni poznal. Pogleda mu v oči iz teh solnčno-zlatih njiv, iz teh temnosinjih gozdov:
{{prelom strani}}
Vzdrami se v najtišji temi, sredi gluhe polnoči. Vse življenje mu je takrat prazna in neumetna bajka, vsi ljudje so mu nevšečne, zoperne potvore, sam sebi je gnus in praznota. Kamor le gleda, kakor le išče, kjer le prosi — ena sama roka se ga usmili, bela, topla roka materina. Če je kdaj videl ta ljubezni polni obraz, ali če ga nikoli ni videl, zdaj je pred njim. V bistrih, živih sanjah ugleda mater in jo spozna, tudi če mu je bila umrla, ko so bile njegove oči še slepe. Koderkoli ga vodi bridkost, kjerkoli ga zaloti obup, vidi materin obraz; spremlja ga na cesti, vidi ga ob svetilki zvečer v svoji izbi, vidi zjutraj ob svoji postelji; in vidi ga vselej, kadar mu je duša obremenjena z grehom. Podoben je preplašenemu otroku, ki beži, kriči:
{{prelom strani}}
V težkih urah se strne, zedini vse troje: spomin na mater, na domovino, na Boga. Zedini se v eni sami, brezmejni ljubezni. Človeku se zdi, da je šele spregledal; da je prej blodil po temi, ko je bila luč tako blizu; da je držal v rokah knjigo spoznanja, pa je ni odprl. Iz dna svojega obupa je klical mater, domovino, Boga. In ta klic sam je bil že tolažba, je bil spoznanje. Občutil je mahoma, sredi največjega ponižanja, da ima pravico, na pomoč klicati večnost, iz katere se je porodil, v katero se povrne in ki je njegov pravi dom. Prej ni razumel silne besede, bila mu je mrtva na ustnih, da je življenje le
Tako se je iz bridkosti porodila ljubezen, iz ljubezni spoznanje. —
Vrstica 868:
V najgrenkejšem, najbolestnejšem razočaranju, ki ji je pristudilo in odtujilo svet in vse njegovo nehanje, se je zatekla Milena k lurški Materi božji. Storila je to popolnoma nezavedno; bežala je v svojem strahu tja, kjer je bilo najbližje pribežališče. Njeno srce je planilo k vidnemu znamenju vere v drugo življenje, ki je večno. Prvo znamenje, ki ga je ugledala ter se ga oklenila s trepetajočimi, pomoči prosečimi rokami, je bila lurška Mati božja. Ko se je vzbudila iz težkih sanj, je bilo njeno srce mirno in polno zaupanja.
Hodila je k maši vsako jutro, vsak teden pa k spovedi in k obhajilu. Oblačila se je v črno obleko brez čipk, trakov in pentelj, lasé si je česala gladko nazaj in skoraj žal ji je bilo, da so kite tako dolge in bujne. Če jo je kdo vprašal, za kom žaluje, se mu je prijazno nasmehnila in je molčala. V svoji izbi je bila postavila oltarček lurški Materi božji. Vsak dan ga je krasila s svežimi cveticami in zvečer je dolgo molila pred njim. Tete in sestre so se spogledovale ter se posmihale; Milena pa jim je bila hvaležna za pomilovalni {{prelom strani}} posmeh, za mežikujoči pogled, še bolj hvaležna za vsako napol pritajeno besedo o
{{prelom strani}}
Njena pobožnost ni bila zlagana, tudi ni bilo v nji prav nič nečimernosti, celó pazila je, da bi nikogar, ki je bil morda bolj nagnjen na posvetno stran, ne motila s svojo vernostjo, ali da bi je ne razkazovala preveč očitno. In vendar je že od začetka kljuval in šepetal v njenem srcu dvom, ki ga ni mogla zadušiti. Dvom ni bil razločen, z besedo bi ne bila mogla razložiti, kaj da ji je grenilo najslajše in najsvetejše ure, begalo jo med najbolj gorečo molitvijo, celó ob samem svetem obhajilu.
Od tiste spovedi se je vračala Milena kakor v omotici. Posebno jo je bila zadela v dušo beseda o možitvi, misel na moža. Takrat ni občevala z moškimi; tudi če je govorila z njimi, jih ni opazila; kakor da bi gledala skozi steklo, govorila s sencami. Nenadoma so stali spet pred njo, ogledovali jo natanko in smehljaje, kakor blago, ki je naprodaj, sklanjali so se k nji, gnetli se krog nje, vsiljivi, nasilni; vse njene misli so jih bile polne; ni se mogla rešiti neznosnega občutka, da ji gomazé po duši gori in doli in vse križem nagnusne črne živali v dolgih, precepljenih, frakom podobnih krilih ter gledajo nanjo z nesramnimi, debelimi, izbuljenimi očmi.
Vrstica 876:
In kakor da je bila prisluškavala ob spovednici, je rekla še tisti dan teta Fani:
{{prelom strani}}
Teta Fani je takrat dojila; zelo se je bila zredila, razlezla se nekako v život in v {{prelom strani}} lica; govorila je s čudno zamolklim glasom, besede so bile svobodnejše, skoraj prešerne. Prihajala je
Milena je ni marala; spreletelo jo je zoperno in ogabno, kadar je ugledala
Glas se ji je tresel in hudobni posmeh, ki je bil pripravljen, ni hotel na trepetajoče ustnice.
{{prelom strani}}
Vse to je govorila teta Fani mirno, smehljaje, kakor da bi blebetala o deževnem vremenu, ali o slabi poti.
Vrstica 892:
Milena si je grizla ustnice in je gledala srepo v tla.
{{prelom strani}}
Okrenila se je hitro ter je zaloputnila duri za seboj. Nenadoma pa se je vrnila.
{{prelom strani}}
Najprej je snela svetinjo.
Vse je počela kakor v sanjah, na povelje vzburkane krvi. Slačila si je pred ogledalom počasi, z nerodnimi, trepetajočimi rokami svojo črno, žalno obleko; nazadnje jo je spustila sunkoma raz sebe na tla, stala je tam bela in svetla, kakor da se je bila prelestna vzdignila iz močvirja.
Razpletla si je lase; če je zasuknila obedve kiti, sta ji segli do kolen, bujni, živožareči, z iskrami prepleteni.
Spreletel jo je mraz; potegnila je odejo s postelje ter se ogrnila. Sedla je na zofo, vsa sključena, obraz do kolen, lica v dlaneh, pogled uprt na temno preprogo. V kotu je {{prelom strani}} gorela tiha rdeča lučka pred oltarjem lurške Matere božje. Milena se ni ozrla tja.
Videla je pred seboj ves čas obraz tistega človeka, ki je bil
Videla je v skelečih svojih mislih ves drug obraz; bil je čeznaturno lep, poln silnega moštva, ranjen, s trnjevo krono venčan; ustna, molčeča, v grenkobi stisnjena, se niso znala nasmehniti in vendar so pozdravljala, ljubeznivo vabila; jasne, čiste, brezdanje oči so gledale nanjo neprestano, kamorkoli se je ozrla, niso je izpustile; bile so polne usmiljenja in vendar brez usmiljenja ... To je bil obraz, ki ga ni bila ugledala šele ob žalni obleki, pod gladko frizuro, pod srebrno svetinjo. Zdelo se ji je ... in ne samo zdelo, vedela je čisto natanko in globoko, da ga je videla, poznala in ljubila že zdavnaj ... že zdavnaj v onem {{prelom strani}} drugem, daljnem življenju, ki je bilo nekoč in ki bo še nekdaj.
Prikazal se je dobrodušni, zabuhli, neumni obraz gospoda Egidija. Vsepovsod je bil, na stropu, na stenah, na preprogah; celó iz pisanih vaz se je smehljal in priklanjal. Zmirom se je zdelo Mileni, da čuje njegov težko sopeči, pojemajoči, cukreni glas:
Milena je vstala, zalučila je odejo daleč proti durim ter se je grobo zasmejala sama sebi.
In še ob tej prešerni besedi je videla z očmi svoje splašene duše tisti daljni, s trnjem venčani obraz ... utapljal se je v jezero spominov, utopil se ni, bel in svetál je ostal na dnù. —
Vrstica 940:
Prišel je gospod Egidij, črn, debel, smehljajoč in uljuden. Tete so ga pozdravile.
{{prelom strani}}
Lep šopek je imel v roki, same nedolžne šmarnice.
Teta Fani je žarko zardela in je pogledala srepo; toliko da se ni onesvestila.
„Milena!“
{{prelom strani}}
Ozrla se je Milena po vsej družbi z napol veselim, napol zaničevalnim pogledom.
Okrenila se je k ženinu; takrat je bil njen glas, njen pogled mehak, skoraj ljubezniv, čeprav je ob kotu ustnic prav narahlo trepetal posmeh.
Vrstica 964:
Tako se je izvršila zaroka, poroka pa je bila čez štirinajst dni. —
Svatba se je vršila
{{prelom strani}}
Zunaj so se oddaljili tihi, ponižno se plazeči koraki. Milena je stala sredi izbe napol oblečena, nepremična, kakor okamenela. Šele v tistem trenotku se je domislila, da se je bilo zgodilo nekaj prav posebnega, nekaj brezprimemega, nezaslišanega, kar je z enim samim mahom presekalo njeno življenje na dvoje. In vse to se je bilo zgodilo nanagloma, skoraj ponevedoma, brez šundra, brez solz in trpljenja, še hitreje in mirneje kakor valček, ali kakor spoved. Prej se je življenje spreminjalo hip za hipom, jaderno, do zasoplosti; ura ni bila uri enaka; vršil se je čudež, da je vriskalo, smejalo se, trpelo, vzdihovalo in kričalo v enem samem telesu tisoč ljudi in tisoč življenj. Zdaj je končano. Življenje, kolikor ga je še in če je takega imena vredno, pojde kakor težki, kmečki parizar po ilovnatem kolovozu, dokler nekoč, kasno v meglen večer, ne obtiči v blatu; kobila povesi debelo glavo, kmet zadremlje ... Obšla jo je groza. Ali v tej grozi je bil obenem tudi mir, trd, čist, prozoren kakor led. —
Vrstica 976:
Ko je stopila med svate, ni bila podobna veseli nevesti, temveč zreli, dostojanstveni ženi. Gospod Egidij, njen mož, ji je poljubil roko. —
Tako je ostalo. Prej so jo zmerjali za
Milena je molčala; z udrtimi, globokimi, svetlimi očmi je gledala kakor v brezdanjost. Videla je v dušo ljudem, sebi in življenju; pomislila je sama:
Moža ni videla; ni ga ljubila, ne sovražila; bil ji je kakor senca, kakor prazna stena, kakor miza in stol. Če je govorila z njim, se ji je zdelo, da bere dolgočasno knjigo, ki jo bere človek zato, da zadremlje.
Vse je bilo pozabljeno, zavrženo, nevredno pogleda in misli. Nekaj novega, silnega {{prelom strani}} je bilo prevzelo vso njeno dušo. V njenih očeh se je bila samolastno prižgala mirna, bela luč; segla je bila iz večnosti, svetila je sama sebi, ni obžárila nikogar. Nikoli ni bila Milena tako lepa kakor v tistih dneh in tednih. Ves mirni, resni obraz, ljubeznipolni smehljaj njenih usten, globoki, zamolklo zveneči glas, umerjene kretnje rok in života, vse je razodevalo čisto misel njene duše,
Ležala je na beli postelji, sama bela kakor sneg.
Vsi so molčali.
Vrstica 996:
Mož, neokreten in debel, kakor je bil, se je zgrudil ob postelji na kolena ter je naglas zajokal.
Milena je zatisnila oči; na njenih ustnicah, razpokanih in čisto bledih, se je prikazal smehljaj, ki ni ugasnil od tiste ure nikoli več.
Vrstica 1.003:
==IX.==
Pozno ponoči je bilo, že pod jutro. Milan je sedel ob svetilki, odprto knjigo pred seboj. Tiste čase je študiral brez nehanja, komaj da se je ganil na cesto. Zatopil se je bil v zgodovino, ali v nji ni iskal letnic, tudi ne zanimivih dogodkov, niti ne spoznanja, kod da je hodilo človeštvo, zakaj da je hodilo po tistih potih in do katerih prihodnjih in zadnjih ciljev še pojde. Iskal je edinole samega sebe, svojo podobo, svoj pravi pomen in namen. Zgodovina mu je bila velikansko ogledalo. Našel in videl se je povsod, ni ga bilo obraza, v katerem bi se ne bil spoznal. Obsenčilo ga je bilo kakor silno razodetje — občutil je s tesnobnim strahom, ali hkrati z neizrekljivo, čeznaturno, vse globočine prešinjajočo radostjo, da se je bila prelivala živa njegova duša iz večnosti {{prelom strani}} v večnost, iz legijonov v legijone, da je živela v dihu vsakega bitja ter bo živela dalje v loku brez konca. Spominjal se je, kako ga je bilo presunilo pred leti, v šoli, ko jim je razlagal katehet, zakaj da je rekel učlovečeni Bog:
{{prelom strani}}
Ogenj se mu je prelival po žilah in vendar ga je zeblo, da je šklepetal z zobmi. Že je rdela zarja nad strehami. Vstal bi izza mize, legel na posteljo, zaspal; toda od razburjenosti, od napetih, žgočih misli je bil truden, da se ni mogel geniti. Na steni je videl v ogledalu svoj od svetilke obžarjeni obraz. Ozek, dolg obraz, voščen, ves mrtvaški; oči so gledale srepo in blodno iz udrtih globin. Milan se je prestrašil svojega obraza; bilo mu je, kakor da stoji ta temni, bolni obraz visoko nad njim, velikanski, očitajoč, brez usmiljenja spovedujoč.
Milan je odgovarjal samemu sebi, svojemu očitovalcu in spovedniku, z onemoglo, trepetajočo prošnjo.
Zaspal je za mizo, ob ugašajoči svetilki, ihteč, trepetajoč.
Vrstica 1.021:
Komaj se je bil dodobrega predramil, so mu prinesli brzojavko. Bral je dolgo in naporno, troje kratkih besed, ki jih dolgo ni razumel, kakor da bi bile pisane v čisto tujem jeziku.
Ko se je vračal v domovino, da bi videl mrtvo mater, je bilo njegovo srce polno miru, ljubezni in udanosti; oči so se mu bleščale od pritajenega, molčečega veselja; ustna so se smehljala tako tiho in resno, kakor se smehlja ženin, kadar se pelje v cerkev.
Vrstica 1.027:
Na postaji ga je pozdravil tovariš iz prejšnjih let.
Milan ga je prijel pod pázduho, nagnil se je k njemu ter je šepetal smehljaje:
{{prelom strani}}
Tovariš ga je pogledal ves osupel ter mu je umaknil roko.
Nato se je pogovarjal sam s seboj, mirno, resno in prisrčno, kakor z ljubim tovarišem.
Doma je poljubil mrtvo mater na čelo, na oči in ustnice; nato se je napotil in ni povedal nikomur, kod in kam.
Vrstica 1.058:
Ko sta se srečala na dnu, sta se poljubila ter se nasmehnila drug drugemu tako ljubeznipolno, kakor da sta si bila brat in sestra že v samem večnem Bogu.
V jasni jesenski noči vesla človek, tujec vsem in sebi, po blejskem jezeru. Od življenja ranjen, miru željan se ozre trepetaje v globočino. Tam na dnu ležita dva; telo se tesno oklepa telesa, lice je k licu nagnjeno. In šepečeta si besede, ki bi jih nebeške zvezde same komaj razumele. Sveti se dvoje belih obrazov, od večne luči obžarjenih; jaz sem videl obadva, slišal sem tudi vse sladke, skrivnostne besede in sem jih razumel. —
|