Gojko Knafeljc: Razlika med redakcijama

Gospod Gojko Knafeljc je težko odprl krmežljave oči in globoko zdihnil. S kazavcem in sredincem desnice je potegnil prek oteklih vek in črno-rumenkastih obročev pod očmi in zopet globoko zdihnil. Takoj nato je pomolil izpod odeje debele, do komolca kosmate roke ter jih začel pretezati navzgor, na desno in levo, naprej in nazaj. Tako je telovadil nekoliko časa, a hipoma mu je šinila preko senc neka bolest, kakor bi mu bil kdo zabodel ostre konce šivank v črepino, in nehote so mu hkrati upadle roke ter mu same od sebe švignile na boleče mesto; in stiskajoč sence z vročimi dlanmi, je stokal: »Ah! Ah!« …...

»Ah! Ah! –— Zopet »maček«! In pa kakšen!«

Ležal je nekoliko časa mirno in izkušal zaspati. Toda v skladišču zraven sobe je nekaj zaropotalo; njegovi trgovski pomočniki so začeli premikati vreče, zaboje in kdo ve kaj še vse. In ropot je rastel od minute do minute –— kakor nalašč!

»Danes je pa dolga, gospod! Moj Bog, kako se more prespati tako lepo jutro! Pa kaj se hoče! –— zvečer vas noče biti od nikoder pred polnočjo; res čudno je, da se še tako lepo redite! Ako bi jaz delala tako, joj, te kože že davno ne bi bilo več!«

»Molčite!« je dejal Gojko čemerno. »Pa prinesite hitro črno kavo, razumete –— samo črno; pa celo limono iztisnite vanjo –— in brez sladkorja! Razumete?«

»Ne, tako življenje res ne velja! Neža ima prav! Kako je zunaj vse veselo! Sčinkovec poje na vrtu, po zraku plešejo mušice, zunaj skačejo otroci –— a jaz si moram tukaj stiskati trebuh, srebati grenko in trpko žlabudro; in ko vstanem, bo treba izpirati glavo najmanj celo uro! Oh!«

»Nič, nič! Samo ulivaj, ulivaj naravnost na glavo! Glej, da ne gre za vrat! –— Oh, to je dobro, Neža!«

Kmalu se je vrnila Neža s polnim vrčem, in zopet se je cedilo počasi in v dolgih curkih na teme in navzdol po kratkih, črnih laseh; in gospod Gojko se je drgnil s tolstima rokama po debeli glavi …...

»Upam, da ne bo treba!« je dejala Neža –— »kvečjemu drugo jutro po vaši –— ženitnini«, je pristavila hudomušno.

»Kaj ne da, Neža, da bi bilo dobro, ako se oženim?« jo je hipoma vprašal gospod Gojko; –— »saj ti ostaneš vendar še potem pri meni!«

»Prokleto, nikamor ne morem, niti v prodajalnico! In toliko imam opraviti!« vzklikne hipoma in vstane. »Še nikdar mi ni bilo tako hudo! –— Ali ta prokleti šampanjec –— ta marsala –— ta maraskin –— ta konjak –— ta –— vrag vedi vsa imena –— vse se danes meša in kako meša! Vrag naj me vzame, nikdar ne pojdem več tja –— Da, da, Gojko, oženi se –— oženi! –— Edina tvoja rešitev!«

In s trdnim sklepom, da se oženi, stopi k oknu, spusti zastor in se zopet zvrne na posteljo …...

»Naj pa bo!« izpregovori poluglasno in se obrne v steno …...

<center>* * *</center>

Po ušesih so mu še šumele snočnje napitnice, posebno ona: »Že dolgo nismo pili ga, pili ga!« In nehote je začel prikimovati z glavo, in na tiho, v mislih mu je vedno brenčalo: »–— pili ga, pili ga!«

V prodajalnici je bilo nekoliko ljudi, in pomočniki so se sukali okoli njih. Povzdignil je glavo, da se mu ne bi poznalo, kako je mačkast; toda bil je prepadel in bled, in oči so bile motne ter so ga sklele. Hotel je ljudem streči tudi sam; toda nič ni prav razumel, kaj želi ta ali oni. Vedno mu je še brnelo po ušesih: »–— pili ga, pili ga!«

Odtaval je v svoj komtoar; tam se je spustil na stol in začel pregledovati račune. Spočetka so mu tudi ti plesali pred bolščečimi očmi po taktu neugnane napitnice: »–— pili ga, pili ga!« A bolj ko se je vglabljal v številke, bolj je pozabljal »mačka«.

»In še ta teden mi je plačati več računov! Kje naj vzamem? –— Prokleto! –— Oh, drugo življenje bo treba pričeti …... vse bom sam pregledoval, od jutra do večera tičal v prodajalnici –— na prste jim gledal …... Toda naj se še tako trudim, vsega ne morem nikakor sam opraviti! Res, zadnji čas je že, da se oženim! Edina ženitev je moje rešenjc! Tukaj-le bova lepo sedela na tem prostorčku –— jaz tukaj, ona tam –— blizu okna. Jaz bodem pregledoval račune, a ona bode, ako bode hotela, tudi čitala, oba pa bodeva pazila, da gre tam-le notri vse prav! –— Kadar bo dosti ljudstva, pa bodeva stopila tudi sama v prodajalnico in pomagala! …... No zvečer pa pojdeva skupno po pol urice v kako družbo, a pazila bodeva, da prideva domov zarana, da bodeva zjutraj lahko vstala, čila in zdrava, ter opravljala zopet svoj posel!« …...

In gospod Gojko je začel razmišljevati, kje bi se dobila nevesta –— seveda nevesta z obilo doto, a tudi ponižna, krotka, prijazna in delavna.

Gospod Gojko je obedoval skupaj s svojimi pomočniki. Navadno je pri obedu ves čas govoril, a danes je trdovratno molčal. Počasi je srebal juho –— upirala se mu je; najbolj mu je še dišalo kislo zelje, poleg katerega je s trudom požvečil nekaj koščkov govedine.

<center>* * *</center>

»Ne, cvička prinesi –— onega, ki si ga dobil iz Čateža; tisti bo za danes!« se je vtaknil vmes davčni kontrolor Bindišar.

»Brr …... per dio …... ne, že zdaj me trese,« se je zgrozil nad v cvičkom grajščinski oskrbnik Šahar; »gospod učitelj ima prav –— najboljšega gori!«

Korliček zardi in odgovori elegiški, patetiški, a vendar naglo in hlastno: »O seveda, snov imam, izvrstno snov –— kako bi se dala ta obdelati! Toda časa nimam –— časa!«

»Bilo je pred enajstimi leti –— gospoda, zapomnite si –— pred enajstimi leti, ko smo nekega lepega dne sedeli nekateri tovariši skupaj v K…uK...u v gostilnici pri »Črnem volu«. Bili smo dobre volje, in jaz sem ga imel že precej pod kapo, da sem uganjal raznotere burke.

Med nami je bil tudi kolega Tone z mlado svojo soprogo. In tedaj sem začutil potrebo, da sem Toneta nekoliko podražil, češ, ali še kaj zahaja k Malki? To je bila seveda samo šala, da bi opazoval učinek, ali je njegova Eva kaj ljubosumna. Toda, dragi prijatelji, ne svetoval bi vam nikdar takih nepremišljenih šal! Komaj sem izgovoril in se smehljal, že je planil prijatelj Tone kvišku, pograbil posodo z žveplenkami, da so se mu v roki vžgale in bi se bil kmalu sam opekel; gledal je grdo, škripal z zobmi in mi hotel poriniti v glavo lončeno posodo; in komaj so mu to drugi tovariši ubranili. Jaz sem se hitel jako resno opravičevati, češ, da je to samo šala, nepremišljena šala. Tone se je res nekoliko potolažil, a onega veselja ni bilo več v družbi, in zelo slabe volje smo se razšli. –— Od takrat se nisva s Tonetom več videla; a jaz sem se večkrat spomnil tistega dogodka in si stavil vprašanje, kaj je neki bilo vzrok, da se je končala ona mladeniška šala od njegove strani tako resno, tako žalostno. In nisem si mogel odgovoriti! –— Ali prijatelji moji, danes –— črez enajst let –— notabene: črez enajst let, sem naenkrat zvedel oni vzrok –— danes sem dobil od nekdanjega prijatelja Toneta to-le pismo.«

Ko smo bili leta 18** pri izpitu v K…uK...u, smo se sešli nekega dne v gostilnici pri »Črnem volu«. Tam je bila tudi moja soproga, moja mati in še neka druga oseba. Pri mizi si se nekako in že ne vem več natanko na kak način izrazil –— moja soproga dobro ve, kako –— kakor da bi bil jaz kdaj lazil okoli ženskih. Te Tvoje hudobne laži so mi napravile veliko prepira in greha v hiši {{prelom strani}} in še dandanes moram trpeti radi Tvojega hudobnega jezika. Zatorej Te rotim: opraviči me, da se izkaže moja nedolžnost, in da spozna moja soproga, da ni res ono, kar si hudomušno izbleknil. Jaz hočem biti čist pred svojo soprogo!

Gojko se nasmeje. Všeč mu je bilo. »Bodemo videli! –— Neža, prinesi še liter!«

Solnce je bilo vprav izlezlo izza gora, in njegovi svetli prameni so v ravnih črtah, sestavljenih iz neštetih drobnih, komaj vidnih zlatih praškov, trepetali po vrhovih bujnoraslih jablan in hrušk. Nad hišami pa je še plavala lahna, mlečnobela meglica in se je širil od nje prijetni jutrnji hlad. Po gredicah se je svetlikala v jutrnji rosi raznovrstna, v enakomernih presledkih nasajena, sočnata zelenjad, a črez pot prav pred deklicama je počasi in leno lezel velik, črn, slinast polž. Na križpotih so stali kameneni kipi, predstavljajoči Bog ve kaka mitološka mlada bitja z debelimi, zabuhlimi lici; ta z odbito roko, oni brez gležnja, tretji z odkrušenim nosom, a vsi začrneli in nagi. Da ne bi koga pohujšali, je poskrbela dobra mamica narava; kajti pokrila je večino njih vprav na sramežljivih delih telesa z drobnimi, sivkastimi lišaji, nekatere celo z blesteče-zelenim, mehkim in prožnim mahom. Po njih se je cedila jutrnja rosa, in bilo je, kakor bi bili vprav poskakali iz kopeli. –— V lepotnem grmovju in drevju, rastočem semtertja v velikih skupinah ob posameznih tratah, sta se oglašala slavec in črnoglavka, je šušnjal kos in cincala penica. Vse je bilo sveže, zdravo ter je dihalo veselje in življenje.

»Kako? –— Saj veš, vse po starem! Prav nič se ni izpremenilo od lanjskega leta –— ista družba, isti dolgočasni ljudje!«

»No, torej? –— Znana ti je moja sodba o vsakem posebej, povedala sem ti jo že lanjsko leto! Edini, kateri je ostal vedno enak, in katerega sem spoštovala že lanjsko leto spričo njegove skromnosti in duhovitosti ter, da odkrito povem, spričo njegovega finega takta, je gospod Weber. Vsi drugi so marionete.«

»Pavlina!« odvrne sestra resno in se pripogne, da bi utrgala ob potu rastočo marjetico. »Znani so ti moji nazori o ljubezni. Namen njen je –— zakon. Kjer ni upanja do zakona, tam ne bi smelo biti ljubezni! –— Ti pa veš, da Weber ljubi drugo –— vsaj tako se je govorilo –— nezmisel bi tedaj bil, ako bi se zaljubila vanj še katera druga!«

»In vendar se mi vidi, da ga ljubim jaz!« si je mislila Pavlina in že pri sami misli zardela do las …...

Gojko Knafeljc se je sinoči seznanil z Grahorjevo družino, ki je bila došla včeraj zjutraj iz Ljubljane. Predstavil ga je bil v oskrbnik Šahar. Nekaj časa mu je bilo nekoliko tesno okoli srca; kajti domišljal si je, da je znan že vsem njegov trdni sklep, da se mora zaljubiti v ti družini, da mora dobiti iz nje svojo boljšo polovico. A ko je videl, kako se vedejo vsi njegovi tovariši tako lahko in preprosto, kako kličejo po stari svoji navadi četrtinko vina za četrtinko, tedaj mu je nekoliko odleglo, in smehljaj mu je legel na ustnice. Ali vendar se mu ni videlo prav, da bi začel tudi on piti po svoji navadi; utegnil bi se morda takoj zameriti svojemu bodočemu tastu, ki je bil videti jako resen in soliden mož s svojo dolgo belo brado, s svojim visokim čelom in rjavimi, dobrohotnimi očmi. Počasi je tedaj srebal svojo četrtinko in odgovarjal jako premišljeno ter reservirano. Pri tem je opazoval deklici ter ju primerjal, da bi se vedel odločiti za to ali ono. Jako mu je ugajala Pavlina s svojim drobnim obrazom in ljubeznivimi jamicami v rdečih, okroglih licih, s svojimi rjavimi, gibkimi očmi in kostanjevimi, gostimi lasmi. Ali {{prelom strani}} vendar se mu je videla še nekam preotročja. Bolj interesantna in resnejša mu je bila starejša –— Ana. Njeno podolgovato, nekoliko bledo lice se mu je videlo primernejše in pripravnejše k njegovemu ščetinastemu, dasi skrbno obritemu obrazu. Njeno veliko, modro oko, njeni črni lasje, njeni drobni, komaj vidni ušesci, njena bela, žametasta polt, vse ga je očarovalo. In sklenil je, da mora biti njegova samo Ana. V duhu jo je že videl, kako se suče po njegovih sobah, kako mu njena prožna roka gladi lice, kako se mu nasmihajo njene nebeške oči. Nasmehljal se je in si pogladil zadovoljno črnikaste brke pod nekoliko napihnjenim nosom …...

Iz pogovorov je posnel, da vstajata sestri zelo zgodaj, ter da sta se lanjsko leto izprehajali vsako jutro po grajščinskem vrtu. Gotovo je tedaj, je mislil sam pri sebi, da se bodeta držali te navade tudi letos. In tako je sklenil, da bode precej jutri vstal zgodaj tudi on, da pojde na vrt, ter da se bode sporazumel z njo bržkone že takoj jutri, ko bodo njegovi prijatelji in znanci še spali in sladko sanjali …...

Kakor sklenil, tako storil. Gospod Gojko je presenetil s svojim prihodom šetajoči deklici. –—

»Kakor vam drago,« odgovori Pavlina ter pogleda sestro. Toda Ana se je samo nemo priklonila; videti je bilo, da ni preveč zadovoljna, da ju kdo moti …...

»Ha, ha, komarjev!« se je zasmejal Gojko nekam preglasno. »Komarjev je pa pri nas povsod dovolj –— veste, gospodični, tudi komarjev v nenavadnem zmislu!«

To je Gojko pa kaj duhovito povedal! Sam sebi se je zdel imeniten, da je našel tak dovtip, in samosvestno je povzdignil glavo. »Br …..., eden je celo zdaj blizu naju!« je pošepetala Pavlina sestri tako tiho, da jo je celo ta komaj slišala.

»Jaz noben večer ne zaspim pred polnočjo; naj pridem domov, kadar hočem –— ob devetih, desetih, enajstih –— vselej vzamem še knjigo v roke in čitam. Sinoči sem čital celo do ene črez polnoč!«

Dem bricht das Herz entzwei …...«

»Res lepo,« pravi Ana ter s komolcem dregne Pavlino. »Toda mene nemški pesniki ne zanimajo. Tako malo sem poetična, da niti naših slovenskih preveč ne čislam. Semtertja prečitam kako novelico, ali najljubša mi je in ostane vendarle –— »slovenska kuharica«. Zaničljivo se je nasmejala in hudomušno pogledala Gojka. –— Ta je izgrgral počasno in strmeče: »A –— a!«

»Oprostite« –— je dejal –— »ali kar imam na srcu, mora na dan! Takoj, ko sem vam bil predstavljen, takoj, ko sem bil prvič zagledal vašo dražestno podobo, mile vaše oči, takoj sem bil ves v vaši oblasti! Vedel sem, da vas ne bodem mogel pozabiti nikoli več, vedel sem, da vas bodem moral ljubiti, ljubiti do konca svojega življenja …... Morda se vam bodo videle te moje besede čudne, morda se vam bode videla ta naglica nenaravna –— ali moj značaj je tak! Zame je vselej odločilen prvi trenotek, prvi vtisk, ki ga napravi name nova oseba. In vtisk, katerega ste sinoči napravili name vi, je bil globok, je bil tak, da mi ostane v spominu celo moje življenje!«

»In vi edina, vi me lahko napravite najsrečnejšega človeka na vsem svetu, ali pa me lahko pahnete v temo ter mi zadaste smrtno rano. Jaz vas ljubim …... ljubim …... ljubim …... Recite samo eno besedo, samo besedico, da me –— ljubite tudi –— vi!«

»Mama naju kliče,« je dejala Ani …...

Dem bricht das Herz entzwei …...«

Četrta popoldanska ura je bila odbila, in po šolskem poslopju se je razlegal drobni glas zvonca, katerega je tresel z obema rokama deček, stoječ z razkoračenimi nogami na hodniku gorenjega nadstropja. Ko je že imel položiti zvonec na navadno mesto v peč, se še ni mogel ločiti od njega in s svetlečimi očmi ga je stresel nekolikrat še prav krepko. Skoro nato ga je pa odločno in naglo vtaknil za vrata pri peči ter zbežal hitro v sobo, kakor vesel, da je premagal tako krepko nadaljnjo izkušnjavo. Kmalu potem so se odpirala vrata posameznih razredov, in iz njih so se usipali veseli pari dečkov in deklic. Nastalo je šumenje kakor v panjih, polglasno hihitanje, šepetanje, drezanje, kratki vzkliki, semtertja celo glasen smeh. Počasi so stopali nizdoli po položnih stopnicah, nekateri s svojimi torbami na mladih plečih, nekateri s knjigami pod pazduho, drugi s knjigami, natlačenimi pod jopiči in telovniki, da so bili videti ti še krajši, in da je radovedno izpod njih pogledavala ne baš bela srajca. Semtertja se je kateri pripognil, da je pobral svinčnik, ki mu je izpolzel iz knjige in padel pod noge tovarišu, ali pero, ki je bilo zdrknilo na tiho in brez sledu iz roke. Vsem pa so se veselja svetile oči, da jim je migala že tako od blizu zlata prostost. Zraven posameznih oddelkov so stopali učitelji, nekateri bledi in izmučeni. Pri vhodnih vratih se je vse ustavilo in umolknilo kakor grob. Ti drobni, rjavi, rdeči, črnikasti, zdravi obrazi, vsi so uprli svoje oči v učitelja. In počasi in slovesno je tedaj zazvenel glas posameznih učiteljev: »Pozdravite!« Iz stotine grl je tedaj jasno odmelo: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« –— Še hipec molka in …... trrr …... bum …... bum …... vse je planilo hrupno skozi duri na prosto …... Učitelji pa so se smehljajočih obrazov odpravljali v svoja stanovanja, katera so imeli vsi v šolskem poslopju …...

»Ne veste? –— Dobro, torej odidem!« je dejal naglo, hripavo.

»Ne, ostani! –— Ostani!« Odmeknila se je od okna ter stopila proti njemu. Njeno veliko, okroglo, rjavo oko je obviselo na njegovem resnem obrazu, po katerem je šinil zdaj kakor solnčni žarek izraz veselja in upanja.

»Demetrija, ali me res ljubiš tako globoko, tako …... tako …... kakor jaz tebe?« je vzkliknil ter objel z obema rokama njen beli tilnik in pritiskal svoje ustnice na njeno rožno čelo.

»Ali moreš dvomiti? Oj, ti ne veš, koliko sem prebila te dni, ko te nisem smela videti, ko so si ljudje tako brusili jezike. In kako me je bolelo to škodoželjno posmehovanje, ko se je zvedelo, da sem prestavljena, prestavljena spričo najine ljubezni, spričo tebe! –— Vedela sem, da bode moral iti –— eden naju! In zdaj se je uresničilo!«

»Poslušaj me,« je rekla počasi in naglašujoč besedo za besedo. »Ako se kdaj poročim, tedaj bodeš moj samo ti! Tvoj značaj poznam, in le-ta mi je porok, da bom živela srečno. –— Toda o tem še danes ne more biti govora! Bog ve, kaj še prinese čas! Za zdaj ti ne morem obljubiti ničesar. Zadovolji se tedaj s tem, da ti povem, kako srčno te ljubim, in da ti ohranim to ljubezen vedno v svojem srcu!«

»Mladost moja je potekala brez mogočnih strasti, brez hrupa, tiho, enakomerno, v vednem delu in skrbi za narod, za njegovo boljšo bodočnost. Kdo ne ve, koliko more koristiti svojemu narodu vesten in marljiv učitelj?! Ne bodem se hvalil, da sem jaz izmed najboljših narodovih sinov, da sem deloval zanj že Bog ve koliko, da sem veliko učini! zlasti v šoli, vendar z zadovoljstvom lahko rečem: storil sem svojo dolžnost! In ako še ni vzklilo seme, katero sem sejal, sem vendar uverjen, da je padlo na rodovito zemljo, ter da bode pognalo prej ali slej stoteren sad …...

Mirno in srečno sem tedaj živel, dokler –— dokler nisem –— poznal ljubezni! …... Bilo je nekega jesenskega dne, ko je dobivalo drevje že rumeno listje, ko je vinski trs za šolskim poslopjem otresal svojo rdečkasto-rumeno obleko, ko so se lastovice zbirale v velikih tolpah na trškem zvoniku, ko so lovci donašali prve kljunače, ko se je hladni severni piš že začel mešati z dozdaj še toplim, poletnim {{prelom strani}} vzduhom …...: tedaj je bila došla ona na prvo svojo službo v trg. Videl sem jo, kako je z nekakim strahom in z živo rdečico v okroglih, žametastih svojih licih, s povešenimi očmi prestopila s svojimi drobnimi nožicami prvikrat prag voditeljevega stanovanja. Stal sem ob klavirju in nisem premaknil svojega pogleda od nje. Njena mati, visoka, še vedno lepa žena, je stopila v sobo takoj za njo ter se nama predstavila ter predstavila obenem njo. Sedli smo. In ko je tako sedela z glavo nekoliko nagnjeno na desno, ko so poldanski solnčni žarki silili skozi zeleni zastor pri oknu ter poljubljali njene goste, rjave, svetleče se lase, božali njeno malo rožno ušesce, ko je za hipec povzdignila proti meni svoje krasno oko, opazujoč me skozi napol zaklopljena veka …... tedaj sem vedel, da jo bodem moral ljubiti, ljubiti na večno! …...

Dnevi so pretekali za dnevi, za rumeno jesenjo je prikimala bela zima, za njo je na pisanem cvetju in s sladko ptičjo godbo priplula zelena vigred, a kmalu nas presenetilo poletje s svojo pohotno vročino –— a jaz ji še nisem bil razodel svojega srca –— ji še nisem bil povedal, da sem ji pripravil v svojem srcu prestol, na katerem naj bi kraljevala.

Povedal ji sicer še nisem bil tega, a čutil sem vendar, da že to ni več skrivnost med nama –— čutila sva menda oba, da sva si ljuba in draga …...

Bilo je konec šolskega leta, ko sem se ujunačil ter ji pisal droben listič, v katerem je iz vsake drobne vrstice duhtela in odsevala vsa moja ljubezen, ter jo prosil, da mi odgovori z »da«, ali »ne«. In ni še preteklo pol ure, ko sem na drhteče svoje ustnice stiskal majhen, vonjiv listič z edino zlato besedico: »da«. Zaplesal sem od veselja po sobi, pograbil klobuk ter hitel …... hitel …... ne morda k nji, pač pa po prašni cesti ven iz trga, dalje, vedno dalje. Moral sem imeti zraka …... v sobi mi je bilo pretesno …... In ustnice so mi šepetale venomer: »ljubi me« …... »ona me ljubi« …... »ljubi me.« In vedeli so kmalu mrzli kameni ob cesti, vedelo je zaprašeno grmovje, vedela so drevesa, vedele so travne bilke, vedeli ptiči po grmovju, vedela je čiherna božja stvar, da jo ljubim! In kamen in grm, drevo in trava, ptica in vsaka stvar je čuvstvovala z menoj, se veselila z menoj sreče moje! …... Pozno zvečer sem se bil vrnil domov, se zaklenil v svojo sobo ter legel k počitku brez večerje. In objele so me sladke sanje, vodeče me po svojem čarobnem kraljestvu do ranega jutra.

Solnce še ni bilo priplulo izza gora, ko sem že vstal čvrst in čil ter odprl vrata, da poj dem na vrt. Ali tudi ona je že bila vstala, in prav v istem hipu je stopala mimo mojih vrat. Čutil sem, kako mi polje kri k srcu, kako se mi tresejo roke in noge, ko sem jo zagledal –— a videl sem, da je tudi nji zalila temna rdečica jasno lice.

V veži ni bilo nikogar, duri še zaklenjene. In neka čudna moč naju je v istem hipu približala –— ovila, vrgla naju drugega drugemu v naročje. In tedaj nisem videl ničesar več; zaklopil sem oči, a neki nepopisno sladek čut mi je šinil po vseh udih. A njene ustnice so bile obvisele za hipec na mojih –— suhe, vroče, žejne, kakor bi bile hotele izpiti z enim samim požirkom vso dušo mojo …... V neki opojni omotici sva stopala z roko v roki na vrt. Tam sva sedla v lopo, snovala naklepe in načrte za bodočnost, si zrla v oči, za hipec semtertja umolknila, a vedno in vedno se poljubovala …...

Gore in reke, griči in potoki, mesta in trgi ter vasi s svojimi vrti in travniki so bili med nama celih dolgih šest tednov …... Ali tudi ta čas je minil, in zopet sva se sešla na starem mestu –— na mestu, kjer se je imela nadaljevati najina ljubezen …...

Postal sem namah ljubosumen. Moj Bog, kake scene sem čestokrat napravljal v tistih časih svoji izvoljenki! Začel sem se ogibati družbe, hodil sem po samotnih stezah in krajih ter tožil svojo nesrečo pticam pod nebom, šumljajoči vodici v logu, mrzlemu kamenčevju ob potoku! Kadar sem pa našel njo kje samo, tedaj sem ji s solzami v očeh očital njeno –— nezvestobo. A ona se je samo smejala, smejala in –— molčala! Jaz pa sem bil od dne do dne bolj potrt, od dne do dne neznosnejši …... In v tistem času je bilo, ko sem bil zagrešil prvo svojo noveleto: »Starčevi spomini« …...

Toda dovolj! …... Moje ljubosumje me je prignalo tako daleč, da sem lazil za njo vedno in povsod –— ob prilikah in neprilikah –— da sem jo nadlegoval na samem kakor tudi v družbi …... In to je učinilo, da so spoznali mojo ljubezen tudi nepoklicani ljudje, da so se mi začeli posmehovati. Ali ne samo posmehovati, začeli so tudi ugibati s svojimi strupenimi jeziki vse kaj drugega ter mi podtikati stvari, ki mi niso prišle nikdar niti na misel. In nazadnje je prišla celo ovadba! In konec te ovadbe je danes ta, da mora ona oditi na drugo službeno mesto, a jaz bodem ostal sam –— sam, s težkim srcem, z očitajočo vestjo in z zavestjo, da sem kriv sam, da je ona prestavljena, da bodo zopet med nama gore in reke, griči in potoki, mesta, trgi in vasi s svojim poljem, s svojimi vrtovi in travniki –— a to ne samo šest tednov, pač pa dolgo …... dolgo …... morda na vedno!«

Pripis: »Ti pa, draga moja, odpusti, še enkrat prosim s solzami v očeh in s krvavečim srcem –— odpusti, odpusti! Za vse svoje prestano in še bodoče trpljenje ne prosim drugega nego to: ohrani mi v blagem svojem srcu majhen spomin na nekdanje solnčne, krasne dneve, na katerih ti bodem hvaležen na veke!« …...

»Zakaj ne? –— Ako le želiš!«

»Pojutrnjem odide prtljaga, a jaz v nedeljo!« …...

Takoj nato je taval Weber z negotovimi koraki nizdoli, ven na prosto, dalje, vedno dalje …...

Demetrija pa je omahnila na divan ter si zakrila oči v robec …...

Tedaj se je pa začel kesati, da se je morda prenaglil, ko je napadel Ano tako nujno s svojimi ljubezenskimi naskoki že takoj drugi dan potem, ko jo je spoznal. Uganil je, da si je veliko škodoval s to svojo naglico in silo …... Zvečer tudi ni bil od tistikrat več v Grahorjevi družbi, ker je bila družina napravila že nekaj dni zaporedoma izlete v okolico, odkoder so se vselej vrnili precej pozno ter takoj odšli v svoje stanovanje …...

Prav tako je pa bil sklenil tudi Gojko, da bode odslej prav gotovo zgleden gospodar, da bode imel vedno red v svoji prodajalnici ter da si tako zagotovi brezskrbno bodočnost …...

»Kdo? –— Vsi Grahorjevi, vsi uradniki od sodnika in davkarja do zadnjega diurnista s svojimi družinami, menda tudi vsi učitelji, vsi kramarji –— sploh vse, kar 'leze‚leze ino grede'grede‘.«

»Ne vem, če bo kaj!« …...

Po obedu je Gojko poslonel po svoji navadi še nekoliko časa v naslanjaču. Počasi je srebal čašico gostega črnca ter zraven pušil drobno cigareto, spuščaje kolobarčke dima proti stropu. Pri edinem na cesto obrnjenem oknu so bile od znotraj zelenobojne lopatice vetrnic napol zaprte, da je bil v sobi prijeten hlad, kateri je vplival pomirljivo na nekoliko razdražene Gojkove živce, da je v nekaki slasti napol zaklopil oči ter se vdal sladkemu sanjarjenju, ki se posebno rado polašča po dobrem obedu ljudi, ki so vdani telesnim užitkom. In Gojko je posebno ljubil dober obed! …...

»Kaj pa je tega treba? In prav zdaj?« je sikal sam pri sebi poluglasno, in obrvi so se mu ježile …...

Ali bilo je, kakor bi bil vtaknil Gojko v žep žive žerjavice mesto pisma; čutil je prostor, kjer je tičal zavitek, čutil, kako ga ta zavitek peče –— vedno huje peče –— čutil neko neznosno bolečino na onem delu prsi, ki se je dotikal onega žepa v suknji, kjer je tičal list. In mehanski je iztegnil roko v žep, potegnil iz njega pismo ter ga zagnal daleč od sebe v nasprotni kot. –—

Sedel je zopet v naslanjač ter zamižal, da bi se umiril; toda njegove napol zaklopljene oči so nehote silile v oni kot, kjer je ležal narobe obrnjeni list, kažoč od daleč svoj temno-rdeči pečat na sredi. In zdajci se je zazdelo Gojku, da se ta list pregiblje sam ob sebi, da raste in raste, da dobiva glavo z drobnim, nežnim obrazom in svetlimi, temnimi, od joku vlažnimi očmi –— da dobiva roke in noge –— da dobiva glas, kateri mu govori jasno in odločno, a tudi žalostno v in potrto: »Čitati me moraš«! In v ti podobi je strahoma spoznal –— njo –— njo, ki ga zastonj pričakuje v mestu –— njo, kateri je bil obljubil zvestobo do smrti …... In Gojko se je stresel vnovič …...

Siloma odpre oči popolnoma, prikazen izgine, a iz kota mu blesti nasproti samo neznatni listič s svojim velikim temnordečim pečatom …... A Gojko ga gleda strmeč, z nekim strahom …...

»Blede se mi!« je vzkliknil poluglasno ter se prijel za glavo. »A čitati ga nočem in –— nočem!«

S težavo je vstal z naslanjača ter se odpravil v prodajalnico, in niti drugih pisem ni pogledal …...

»O joj, o joj!« je vzkliknil, in list mu je padel iz rok pod mizo. V nekaki nezavesti in omotici je pograbil klobuk ter odšel z naglimi koraki iz sobe, na ulico, sam ne vede kam …...

Nato se je vrgla v naslanjač, si otrla usta z nekoliko zamazanim predpasnikom ter prijela s koncem kazavca in palca za prvo špargljevo stebelce ter ga privlekla rahlo iz olja in kisa. Stebelce se je zvilo z glavico nizdoli, a Neža je dvignila roko više, pokazala rumene zobe, približala usta stebelcu ter počasi in slastno srkala sok iz podolgovatih celic. Neužitne ostanke je polagala na mali krožnik, ki je bil že ves poln recljev; a prsta je takoj zopet vtaknila v usta in ju oblizala po vrsti –— najprej kazavec, a takoj za njim še palec. Kmalu nato je privlekla z oblizanima prstoma s krožnika še drugo stebelce, takoj potem tretje, četrto …... dokler ni ostalo na njem samo še malo olja in kisa.

»Ali to je tudi zdravo –— kis pa olje«, si je mislila Neža, privzdignila krožnik k ustom ter začela šumno srebati rdečkasto-rumeno tekočino.

»Kaj pa je to?« je hušknila ter začela odvijati pisanje. »To pa moram videti! Bržkone je padlo pod mizo kateremu komiju …... Haha, to bode pa morda kaka skrivnost!«

Neža si je obrisala pot s čela ter sedla v kuhinji za mizo na nizek, slamnat stol. Takoj potem je privlekla zopet pismo iz žepa ter začela zlogovati: »P .. re …... pre …... d .. r . a .. dra .. g . i . gi mo .. j .. moj …... Go …... j .. ko …... Gojko!«

Naglo je vtaknila nos zopet v pisanje ter zlogovala dolgo, strašno dolgo …... A pri vsakem stavku so se ji bolj kremžila usta, in ko je vse prečitala, je prasnila v glasen in gromek krohot.

»Jej, jej, to je pa nekaj vredno! Gospod bode pa imel sina …... majhnega sinčka …... ljubeznivega sinčka .!. ali pa –— morda hčerko –— lepo malo punčico …... Joj, joj –— pa je menda ne bode preveč vesel …... Zato je bil videti tako prepadel. Hm, hm! –— Toda nesimo pismo na prejšnji prostor, da ne bode kaj sumil! O priliki pa že morda porabimo to skrivnost –— utegne nam morda še kedaj koristiti!«

»Oh, spodobi se«, je mrmrala med zobmi, »kaj se spodobi? …... Spodobi se, da ga na to srečo in bodočemu prvorojencu na čast zvrnem kozarček! Ha, ha!«

Tedaj je pa namah začutila neko drugo potrebo. V kotih ob očeh so se ji prikazovale solze, debele kakor leščniki. In polzele so {{prelom strani}} ji nizdoli po licih, preko slinastih ust, po mastni bradi, na umazano jopo …...

»Ah, uh, in jaz sem ga tako rada imela našega gospoda –— tako rada«, je jecala glasno in stopicala po kuhinji. »Gradila bi bila hišo nanj, a zdaj vidim, da je tako velik –— tako velik grešnik! …... Uh, uh, tako rada! …... In včasih sem mislila, da gleda morda kaj za mano! …... Uh, tako rada! …... A zdaj pa bode imel že otroke …... uh …... nezakonske otroke! Uh, uh, tako rada! …... In tako mi je plačal mojo zvestobo …... ah!«

Po ti lamentaciji je sedla zopet na stol, naslonila glavo na laket svoje desnice, in v hipu je sladko zadremala …...

»Sploh je varčnost zelo redka čednost«, je govoril Grahor. »Kmet se trudi in ubija celo leto, to se pravi spomladi, po letu in jeseni; a ko kaj pridela in večino svojega pridelka proda, tedaj ga vidiš po zimi dan za dnem v gostilnici, kjer pije, je, kriči in se baha, dokler se mu mošnja popolnoma ne izprazni in še nekaj dolga napravi. Pri tem pa vedno stoka, kako slabo se mu godi, kako velik revež je, kako ga tarejo davki. A najhujši in največji davek, ki mu uničuje dušo in telo, si naklada sam! –— Nič ne verujte, skoro vsaki kmet bi si lahko pomagal sam, ako bi le hotel varčiti! Ne pravim, da bi obogatel, ali živel bi lahko skromno in mirno. Najžalostnejše je pa to, da zapravljajo najhuje taki, ki tiče najbolj v dolgovih!«

»Kaj pa delavec? Ali ta ni prav tak?« pristavi Weber. »Po cele dneve se trudi in muči, a ko pride sobota in potegne one borne groše, katerih tako težko čaka doma obila družina, ali mislite, da je prva njegova pot domov? Kaj še! Po poti se mora ustaviti tam, kjer »Bog roko ven moli«. In tako je sredi tedna že zopet suh. –— Ali kaj je šele to proti učinku alkohola! Ali ni tak človek v pijanosti sposoben za vsako hudobijo, ali ga njegove druge strasti ne premagajo v takem stanju vse bolj nego v treznosti? Pretep, prešeštvo, izdajstvo, in kar je takih lepih čednosti –— odkod izvirajo vse te?«

»Kaj pa mi vsi?« vpraša resno Grahor. »Ali nismo tudi mi taki? Kjer moremo, obsojamo kmeta, delavca, sploh nižje stanove: ali smo pa morda mi sami kaj boljši? –— Ako imamo le prosto uro, pa jo najraje ubijemo v gostilnici; ako nas vabi lep dan na prosto, takoj smo pripravljeni, a pot nas navadno vodi zopet v –— gostilnico! Koliko bi se prihranilo in obrnilo po potrebnejših potih, ako bi se znal človek ubraniti izkušnjave! –— In pustimo sebe, pa poglejmo v višje stanove! Koliko ogromnih vsot se ondu potrosi za alkohol, kake orgije obhajajo bogatini pri alkoholu, dasi rafinovanem in požlahtnjenem! Kako bi se s tistimi vsotami dalo razpolagati v blaginjo človeštva! –— Toda, pustimo to, prežalostno je! Ako hočemo poboljšati kmeta in delavca, tedaj mu morajo dajati najprej zgled višji stanovi, dajati mu ga moramo tudi mi!«

Pot se je vila z nizkega vrha v dolino, od začetka med samim laporjem, ki se je kršil in škripal pod vsako stopinjo ter je bil opolzel in slinast kakor polž. A polagoma je svet prehajal v ilnata tla, ki so bila suha in trda, kakor bi bila od cementa. Ob straneh se je prikazovalo nizko gabrovo grmovje, med katerim je počepal v malih presledkih črni trn. Kolikor so šli niže, toliko je postajalo grmovje gostejše, in v njegovi senci se je ščeperila bujna, visokorasla, ostroroba trava; a doli v ozkem jarku je žuborel čist, srebrn potok, vijoč se proti malemu malinu. Onkraj potoka se je vila pot zopet navkreber ter je tu zašla med gosto, bujnoraslo rastlinje, za katerim so se pričenjali velopoljski vinogradi …...

Ana in Gojko sta stopala dolgo v prisiljenem, vsaki hip zastajajočem razgovoru; oba sta bila razmišljena. Ko sta pa prišla v ozko dolinico do potoka, črez katerega ni bilo brvi, ampak jo je nadomeščalo nekoliko opolzlih kamenov, okoli katerih se je penila voda, da je pljusknila včasih celo čreznje, tedaj je stopil Gojko prednjo ter ji podal roko. Kako mehka, kako prožna je bila ta roka, katero je celo nekoliko prekrepko stisnil v svoji desnici! Ana je stopila na prvi kamen, stopila na drugi, a Gojko je bil vendar za kamen pred njo. Ko je pa stopila na zadnji kamen in je Gojko že stal na drugi strani, se je kamen nenadoma zazibal pod njenimi nogami, in noga ji je hotela zdrkniti v vodo; zavpila je. Tedaj se je Gojko naglo ozrl proti vrhu, a ko je videl, da ni še nobenega blizu, jo je v tistem hipu krepko potegnil k sebi, in preden se je zavedela, je bila na kopnem –— v njegovem objemu. In pozabil je vse, jo stiskal k sebi ter poljubljal nje usta, oči, čelo, vrat –— strastno in kipeče. Zastonj se mu je izkušala izviti. Šele, ko so se začuli izza ovinka glasovi, jo je izpustil ter hotel stopati dalje po poti …...

Toda Ana se ni oddalila. Stopila je k bližnjemu grmu, in s tresočo roko je trgala zelenje z njega. Razburjena je bila, kakor še nikdar v svojem življenju. Odkar ji je bil Gojko razodel svojo ljubezen na grajščinskem vrtu, je vedno razmišljala, kaj naj bi ukrenila v ti zadevi. V svojem srcu ni čutila zanj prve dni ničesar, a vendar je morala čestokrat nanj misliti. In premenila je svojo sodbo o Gojku ter ga začela nekako spoštovati, ker se je znal vesti vljudno, ker je v družbi prej premislil vsako besedo, preden jo je izgovoril, ker je bil črez dan vedno delaven in videti tudi zmeren in resen, a pred vsem nji docela vdan. Zraven ga je začel hvaliti tudi Grahor kot pametnega in delavnega človeka; le-to je močno vplivalo nanjo …...

Ana je bila že v petindvajsetem letu svoje dobe, in dozdaj se ji ni bila pokazala še nobena resna prilika, da bi se mogla omožiti. Zdaj se je to zgodilo prvič. In bila je dovolj praktična in pametna, da ni hotela takoj zavreči ponudbe, kakršna se ji morda ne prikaže več tako hitro. Gojko je bil videti v dobrih odnošajih, in dasi bi tudi ne živela pri njem kakor velika gospa, pa bi bilo njeno življenje menda vendar dovolj ugodno. –— Kolikor bolj je vpoštevala te razmere in jih tehtala, toliko bolj se ji je začelo nekaj gibati v njenem srcu, in nazadnje že ni več s strahom mislila na to zvezo kakor prvi dan.

In ko jo je danes tako burno objemal in poljubljal, se ji je razrahljalo srce, in vzklilo je nekaj v njem, kar je bilo podobno ljubezni …...

»Ne –— bolje je, da počakava«, je odgovorila ona.

Weber je bil kmalu pri vozu. Videti je bilo, kako se je gospodična obrnila, iztegnila roko proti njemu, kako jo je ta takoj nesel proti ustnicam, a potem naglo izpustil, se obrnil ter se, hiteč črez kamenje, zopet vrnil kakor brezumen …...

Ana ni odgovorila ničesar, a Pavlina je prebledela in črtala s solnčnikom po pesku velike črte in kroge …...

<center>* * *</center>

Ko se je vrnila Grahorjeva družba h gostilnici, so bili že vsi drugi tamkaj zopet zbrani. Gospodične so si bile nabrale velikanske kite pisanih cvetlic, a tudi gospodom so gledale cvetice iz gumbnic. Sedeli so zopet okoli miz, si pripovedovali, se smejali, nekateri tudi peli in ukali. In gostilničar je zopet nosil pijačo …...

Pozno je že bilo, ko so stopali proti domu, in mesec jim je razsvetljal cesto, po kateri so celo tekali in se vrteli kakor otroci. Nekateri pa so se držali pod pazduhami in se zapletali črez cesto ter se hvalili, kako so se danes dobro imeli …...

»Kako je zdaj še vse pusto, kako žalostno po mojih sobah«, si je mislil Gojko in obračal svoj pogled po koteh. »A v kratkem bode vse to oživelo, vse bode zadobilo izraz zadovoljnosti; kajti pride ona, ki donese s seboj novo, čilo življenje –— ona, ki izpremeni s svojo navzočnostjo to puščavo v najbujnejši vrt ljubezni!«

Gojko je bil srečen, ali vsaj mislil je, da je srečen. Spolnila se mu je bila njegova želja; ona mu je dovolila, da sme prositi očeta njene roke …...

»Kako moreš biti srečen, ko kupuješ to svojo srečo z nesrečo drugega bitja, ki te je ljubilo tako srčno, ki te ljubi še zdaj, in na katero si navezan celo s krvno vezjo! Koliko jih je na svetu, ki so grešili še manj nego si ti, a so vendar skrajnje nesrečni! –— Zapomni si: vsaki greh se maščuje –— maščuje posebno greh, kakršnega si storil ti! Nikdar ne bodeš srečen, zapomni si to. Izpreglej ter popravi, dokler je še čas!«

»Ne –— prepozno je! Plačal jo bodem, kolikor vem, da ji gre, pa je stvar pri kraju! Kdo bi me mogel siliti, da naj jo vzamem?! In ako jo plačam, bo vse poravnano; mislim, da bodem srečen!«

A domišljivost mu je pričarala proti njegovi volji pred dušo nekdanje lepe čase, in preživeti jih je moral danes zopet v duhu, kakor jih je že večkrat prej …...

Kako je bilo še pred letom v mestu! Zahajal je slednji večer tja ven v malo predmestno hišo, kjer je s svojo materjo prebivala ona –— lepa, skromna Ivanka –— ki ga je pričakovala vedno tako nestrpno …... Obljubil ji je bil zakon, dasi je vedel, kako je ubožna, da nima drugega nego pridne roke, katere znajo jako spretno vbadati šivanko. A on jo je ljubil z vsem srcem, in ona se mu je bila vdala z vso dušo, z vsem telesom! In še pozneje, ko je bil že v trgu, jo je posečal večkrat v mestu …... In ti njegovi obiski so ji nakopali –— sramoto …... V tem pa se je on vedno bolj ohlajal, začel razmišljati bolj praktično, in nazadnje ji celo ni nič več pisal …...

V te spomine se mu je vrivala podoba Anina, in Gojku je prihajalo vroče; začelo mu je vreti in kipeti v glavi, da si je moral tiščati vroče sence …...

Ko je pozno zadremal, so ga trapile grozne sanje, da je vstal zjutraj z mučnimi bolečinami v glavi …... Črez dva dni se je odpravil Gojko v mesto, odkoder se je vrnil takoj dan pozneje zelo slabe volje. Nekaj dni potem je stopal vedno čemeren in s povešenimi očmi po svoji prodajalnici ter vedno godrnjal. {{prelom strani}} Ogibal se je družbe, vsaki večer je odšel v svojo sobo takoj, ko so zaprli prodajalnico, ter sploh mnogo razmišljal …...

»Oj, gotovo je dobil –— košek«, pripomni Bindišar.

»Torej to premišljevanje te muči? –— Hm, videlo se mi je, da v je Ana jako molčeča, odkar te ni v njih družbo«, omeni Šahar.

»Bravo, tako je prav«, mu pritrdijo vsi in izpraznijo na to srečo še nekoliko steklenic …...

»Dobro –— to bi bilo tedaj v redu«, pripomni črez nekoliko časa. »Ali nekaj drugega je še vmes, gospod Knafeljc. Vi poznate mene in mojo družino še jako malo. Neznane so vam moje razmere, neznano vse dosedanje moje življenje.«

»Res je to, toda predno se pomeniva nadalje, morate vsekakor poznati vi moje razmere, a tudi jaz moram vedeti vaše stvari in zadeve. –— Ako vam je drago, prosim vas, razložite mi vi najprej svoje trgovske odnošaje!«

»Jaz imam sicer to prodajalnico samo v najemu, a blago, ki se nahaja v nji, je plačano –— je popolnoma moje, in lahko vam poslužim {{prelom strani}} s saldiranimi računi. Kupčija je precej dobra; na upanje dajem samo strankam, o katerih vem, da so trdne, in pri katerih se mi ni bati izgube. Zraven tega imam še nekoliko v hranilnici ter vam lahko predložim hranilnično knjižico. A družinske moje razmere so ugodne; kajti nimam žive duše, katero bi imenoval svojo, razen dveh bratov, ki sta pa drugod po svetu in dobro preskrbljena!«

»To ni napačno«, omeni Grahor. »In ako je vse tako, kakor mi pravite, ni od vaše strani nobenega zadržka. Toda, oprostite, ako silim na to, da se tudi osebno prepričam o istinitosti vaših besed –— ne morda, da vam ne bi verjel, ali saj veste –— oprostite, očetu mora biti blagor svojih otrok nad vse!«

»No, mudi se ne, saj to ne gre tako hitro; prepričam se morda jutri –— ali v dveh, treh –— ali tudi v štirih ali petih dneh! –— Toda to še ni vse! Zdaj nastane še vprašanje, ali boste zadovoljni tudi vi z menoj! –— Jasno bodi med nama! –— Marsikdo je mislil, da bode dobil pri meni Bog ve koliko, in imel sem že več snubačev, za katere nista moji hčeri niti vedeli. Toda, ko sem jim povedal, kakšne so moje finance, in koliko morem dati vsaki, tedaj so se oni gospodje umaknili sami od sebe.«

»No, veseli me to«, pravi Grahor. »Torej to bode kmalu vse v redu! –— Kje sta pa dekleti, mama?«

»Rojen sem bil leta 1828. v mali brkinski vasi, kjer mi je bil oče klobučar. Ko sem bil odrastel, sem začel hoditi v šolo k našemu staremu učitelju, ki je bil obenem tudi mežnar. Pri njem sem se navadil čitati in pisati za silo, a vbil mi je bil v glavo tudi nemške črke. V tem času me je tudi že začel oče jemati k sebi v pouk, in navadil sem se bil v nekolikih letih svojega rokodelstva najbolje. Ko sem bil dokončal pri svojem očetu to učenje, sem odšel po svetu in sem popotoval do svojega dvajsetega leta, dokler me niso potrdili v vojake v Ljubljani leta 1848. Tistikrat pa mi je bilo treba takoj odriniti na Laško. Pisal sem svojemu očetu –— matere že davno nisem več imel –— da bi ga rad še enkrat videl, predno odidem na vojsko, ter da naj me pride čakat na Razdrto, ko bodemo korakali tam skozi proti Gorici. –— Predno smo odpotovali iz Ljubljane, smo se bili zbrali na Nunskem trgu v dolgih vrstah. Dobro se še spominjam one pesmi, katero smo pozneje tolikokrat prepevali:

Na Nunskem placu smo b'lib’li zbran'zbran’,

Mogli bomo zapustit'zapustit’ ta dom,

Od žalost'žalost’ se nam srce lom'lom’.

Žalostno smo pogled'val'pogled’val’ po ljudeh …...«

»No, no«, je dejal Grahor, ko je to videl –— »spomini, lepi spomini!«

Slovo pa vzeti je težko …...

Nikakor ji nisem mogel izpustiti roke, stiskal sem jo, da jo je morala boleti, a v srcu mi je bilo hudo, hudo …...

Tedaj je pa zadonelo povelje »k molitvi«; zravnali smo se kvišku, stali ravno kakor sveče ter odmolili po vojaško. Takoj je zasvirala godba svečano in mogočno cesarsko himno; nekaj nas je privzdignilo, da smo zrli ponosno predse, okoli srca pa nas je pogrelo tako nekam čudno, gorko …... In zazvenela je vesela koračnica, vrsta se je premaknila za vrsto; izpod nog se je vzdignil oblak prahu, ob straneh in za nami je vrvela pisana množica –— odhajali smo.

Zastonj sem se tistikrat oziral po svoji mladi znanki –— množica jo je bila pogoltnila, in s težkim srcem sem korakal dalje, vedno jo iščoč z očmi. Semtertja se mi je zazdelo, da vidim svetlo njeno krilo, a takoj je zopet izginilo v gneči …...

Razmišljati sem začel, kako se čudno suče vse na svetu. Ne dolgo, kar sem bil še prost kakor ptica pod nebom, vesel svoje mladosti, vesel svojega življenja, a zdaj korakam morda smrti naproti …... Bog ve, ali bodem še kdaj videl svoj dom, naše griče in holme, na katerih se bleste bele cerkvice, in naše vasi, obdane okoli in okoli z zelenim drevjem …... Drugi vojaki so prepevali, da se je razlegalo daleč tja črez široko ravan, a jaz se nisem mogel otresti svoje žalosti. Na misel mi je prihajal oče, katerega sem ljubil z vso svojo ljubeznijo, katerega bi bil tako srčno rad videl samo še enkrat! Komaj sem čakal, da bi prišli na Razdrto! Kako mi je bilo pa hudo, ko smo bili dospeli v ta kraj, a nisem našel očeta tam! Prepozno je bil dobil moje pismo, in tako se je bil zamudil za dva dni. –— Ali tudi njemu je bilo hudo, da ni imel obstanka. Takoj se je bil odpravil z Razdrtega peš proti Gorici, da bi me morda še tam videl. Toda tudi od tamkaj smo bili že odkorakali, predno je dospel on za menoj. –— Tako nama je bilo usojeno, da se nisva videla nikdar več na svetu! Prejel sem pozneje pismo od njega, v katerem mi je pripovedoval, kako me je takrat »lovil«! …...

Kako se je vršila vojna, kako sem bil ranjen v nogo, vam nočem pripovedovati, ker bi bilo preobširno. Večkrat sem bil v ognju, večkrat sem zrl smrti v oči, a bal se nisem nikdar; povsod sem bil med prvimi, in pozneje sem bil odlikovan z zlato svetinjo!« …...

»Toda naj nadaljujem, da skoro končam svojo povest«, je govoril Grahor dalje. »Po dokončani vojni sem se vrnil proti domovini, a ni mi bilo usojeno, da bi bil videl svoj rojstni kraj; poslali so me bili na Dunaj, kjer sem moral ostati nekoliko mesecev in sem bil uvrščen v cesarjevo telesno stražo. –— Nekega večera, ko sem bil utrujen zaspal na svojem trdem ležišču, se mi je videlo, da me je prijela za glavo mrzla roka; prestrašen sem odprl oči, a zraven postelje sem zagledal –— lastnega svojega očeta! Veselo sem hotel vzklikniti, a v istem hipu je on žalostno pomignil z roko –— podoba je izginila nalik megli –— in z globokim zdihom sem se zvrnil na posteljo. Zakril sem si oči in ihtel; vedel sem in trdno sem bil prepričan, da mi je oče v tem trenotku umrl. Ker sva se pa ljubila tako neizrečeno, ni mogel od mene brez slovesa! In res –— verujte mi –— osem dni po tem dogodku sem dobil od strica pismo, v katerem mi je naznanil, da je oče umrl prav tisti večer, ko sem imel jaz prikazen! …...

»Nekaj mesecev potem sem se vrnil domov; prevzel sem očetovo dediščino, katero sem večinoma poprodal, ter takoj odšel z denarjem v Ljubljano. –— V oni gostilnici, kjer sem bil prvič srečal njo, ki me je bila tako obdarila pri polkovem odhodu iz Ljubljane, sem jo zopet našel. Ves čas je tam služila, in imeli so jo radi vsi, ker je bila skromna, pridna in poštena. Ko sem stopil v sobo, me ni spoznala. Pri odhodu sem bil golobrad in bele, blesteče polti, a zdaj mi je senčila obraz gosta, črna brada, in koža, kolikor je je bilo videti, je bila rjava in zagorela.

»V sobi ni bilo nikogar razen nje; nekaj je pospravljala ob omari v kotu. Stopila mi je nasproti in vprašala, česa želim. A jaz {{prelom strani}} ji nisem odgovoril ničesar; zrl sem ji samo v oči, ki jih je bila povzdignila v tistem hipu proti meni. In kakor bi jo bila prešinila električna iskra, je vztrepetala, zardela, hipoma zopet prebledela ter planila k meni ter mi ovila roke okoli tilnika …... Kaj sva si imela vse dopovedati …Toda...Toda –— da ob kratkem končam! Nekoliko tednov pozneje sem vzel v nekem trgu na Dolenjskem v najem dobro prodajalnico, in kmalu nato je postala ona moja soproga. Šlo je nama dobro, in prihranila sva si toliko, da sva svoja dva otroka pošteno vzgojila, ter da zdaj na stare dni lahko mirno in brezskrbno živiva v Ljubljani.«

»Kaj naj rečem, ata? –— Kar ukreneš ti, mi je prav!« je dejala počasi, skoro tiho.

»Dobro tedaj«, pravi Grahor, »stvar bi bila v redu. Toda povem vam takoj, ker pri takih rečeh je potrebna odkritosrčnost (sklonil se je k Gojku in mu pošepetal na uho), dote bode imela samo –— dva tisočaka!«

»Meni ni na tem, to sem vam bil povedal že prej! Jaz potrebujem samo skrbne gospodinje in –— ljubeče soproge!«

Poljubili so se medsebojno, še nekoliko časa posedeli, a kmalu nato je Gojko odšel …...

<center>* * *</center>

»Toraj zaročen? –— Čestitam!« je klical Gojku že od daleč.

»Lepo te prosim –— taka važna reč, pa da se ne bi takoj ovedela!«

A v resnici ga ni mučilo samo to. Do denarja mu ni bilo toliko, pač pa ga je pekla vest, da je za tako malenkost –— za dva tisočaka –— prodal svojo prejšnjo ljubico. Začel se je siliti, da bi Ano vsaj resnično ljubil; toda, čudno, kako se je od poldne že ohladila njegova ljubezen do nje!

»Ne bodi neumen, Gojko! Koliko jo ljubiš, ni meni nič mari, in menda tudi tebe ne bode pojedla ta ljubezen! Toda, povem ti, da je Grahor –— zvit mož! Jaz namreč pozitivno vem, da bode imela Ana mnogo, mnogo več; ako ne zdaj, pa vsaj po smrti njegovi. Gotovo je, da te on zdaj samo izkuša, in morda ti zavali precej po poroki kar cel kup tisočakov. Samo obnašati se moraš, kakor gre!«

Gojku je nekoliko odleglo, in dejal si je, da ni še vse izgubljeno! …...

Neko nedeljo zvečer je bil sklican v čitalniške prostore občni zbor vseh udov in to izredno. Vse je bilo radovedno, čemu se bo danes zborovalo, ker vzpored ni bil naznanjen. Popoldne se je tajno vršila seja odborova, a na večer so bili povabljeni vsi razen –— Gojka Knafeljca.

Toda ta se ni nikakor jezil, da ga niso povabili niti k odborovi seji kot čitalniškega podpredsednika niti k občnemu zboru; zvedel je bil nekaj izza kulis, kaj se namerja, in mogočno ter zavihanih brk, roke držeč na hrbtu, se je tistega večera izprehajal s Šaharjem po široki ulici mimo čitalnice ter se pri vsaki priliki nasmihal in muzal ter govoril glasno in samosvestno …...

»Poslužujoč se besede, katero mi je blagovolil izročiti gospod predsednik, vas tudi jaz najprej zahvaljujem na tako častnem številu! –— Pa, da začnem s stvarjo samo! –— Obče znana resnica je, da ima vsaki narod svoje odlične može, ki zanj žrtvujejo vse svoje telesne in duševne moči, in katere narod tudi časti in slavi spričo tega. Tako imamo Slovenci svojega Prešerna in Jenka in Stritarja in Gregorčiča in Levstika in Jurčiča in Kersnika in še neštevilo drugih velikih duhov, katerih se spominjamo ob vsaki priliki s častjo in slavo, in katerim hranimo večno hvaležnost!«

»Kakor pa ima vsaki narod takih mož«, je nadaljeval govornik, »tako jih ima tudi vsako mesto, ima jih vsaki trg, ima jih celo vsaka vas …... In, častita gospoda, tudi naš trg ne ostaje za drugimi! S ponosom poudarjam, da žive tudi med nami možje, ki delujejo v občni blagor svojih sostanovavcev, ki delujejo –— lahko rečem –— tudi v občno blaginjo celega slovenskega naroda. Kdo jih ne pozna? –— Mi vsi jih poznamo in hvalimo in častimo jih doma v svojih preprostih kočah med tiho svojo družino, a spoznavamo jih tudi zunaj pred svetom očitno in neustrašeno. Ne bodem vam jih našteval danes vseh onih, do katerih nas vežejo vezi hvaležnosti, a imenoval bodem samo enega, ki je vreden vse slave, vse časti!«

»Aha! Aha! –— Hmm …...« se oglasi debel glas. »Že vemo!«

»In ta mož je« –— je nadaljeval tajnik –— »gotovo ste že vsi uganili, kdo da je! –— No, ta mož je –— gospod …... Gojko Knafeljc!«

»Ojoj! …... Res je!«

»Kdo si upa ugovarjati, da to ni res? Jaz jamčim za svoje besede, in še nikdar nisem legal ali pretiraval! Kje bi dobili boljšega podpredsednika čitalnici, kakor je gospod Knafeljc?! Ali ni bil vedno delaven in vzoren rodoljub?! Ali ni lanjsko leto daroval o priliki petindvajsetletnice slavne čitalnice naše čitalniškim pevcem hkratu dva sodčka piva?! Ali ni daroval za novo čitalniško zastavo dvajset goldinarjev –— poudarjam: dvajset novih, bleščečih, srebrnih goldinarjev?! In ko je bil izvoljen podpredsednikom, ali niste vi vsi pili na njegov račun? In ko ste se bili dobro navlekli sladke kapljice –— ali ga niste nosili po tile dvorani na rokah? ali mu niste takrat vikali: »Živio gospod Gojko Knafeljc?!« Vprašam vas? …... Torej, kdor ima kaj srca in ve ceniti zasluge gospoda Knafeljca, naj z menoj vred zakliče takoj iz dna svojega srca: Bog živi gospoda Gojka Knafeljca!« –—

»Vedel sem, gospoda, da niste tako črno nehvaležni, da bi bili že pozabili dobrot, ki ste jih prejemali iz rok gospoda Knafeljca! To vam je vsekakor v veliko čast! Kdor časti take može, ta časti sam sebe! –— Ker ste tedaj vsi do dna duše prepričani o jasnih, vse hvale vrednih lastnostih in dejanjih gospoda Knafeljca, naj vam zdaj zaupno razodenem, da je sklenil čitalniški odbor v svoji današnji popoldanski seji, da se priredi na predvečer poroke gospoda Gojka z velerodno gospodično Ano Grahorjevo njemu in nevesti njegovi prisrčna ovacija, pri kateri naj sodelujejo vsi udje čitalniški.«

»Torej, kakor vidim, ste vsi zadovoljni z mojim predlogom«, je nadaljeval tajnik, ki je bil že ves hripav. »Zato hočem takoj prijaviti način, po katerem naj se priredi vsa slavnost. –— Torej pozor! –— Po mojem skromnem mnenju naj se da tiskati za ta dan posebna slavnostna pesem, opevajoča vrline novo poročenega para in čestitajoča mu. Dobro vam je znano, da imamo v svoji sredi dva vrla pesnika, katerima naj se poveri ta častna naloga in sicer obema, da ne bode razžaljen eden ali drugi. Pesnik Šilec naj proslavi nevesto, pesnik Kukec pa naj ovekoveči ženina! Tiskata naj se pesmici v kakih sto izvodih, kateri naj se razdele po odličnejših trških hišah. A poseben, lepše okrašen in opremljen iztisk naj dobita ženin in nevesta, in sicer naj jima ga vroči na predvečer poroke posebna deputacija, obstoječa iz čitalniških odbornikov. –— Ako ste, častiti udje, s tem zadovoljni, prosim, da vzdignete roke!«

»Dobro«, je dejal skoro nato tajnik nekoliko tišje, »predlog je v tedaj sprejet! –— Zdaj pa prosim oba gospoda pesnika, gospoda Šilca in gospoda Kukca, ki sta tukaj navzočna, da nam izjavita natančno, ali sprejmeta to častno nalogo, katera jima je ponudila ravnokar čislana ta skupščina? Da bode njiju trud obilo poplačan, glede tega smeta biti brez skrbi, kajti za to bode skrbel gotovo gospod ženin sam!«

»Častita skupščina! –— Ne morem si kaj, da ne bi dal kar takoj duška svoji radosti –— radosti, katera me je prevzela v tem hipu, ko ste se me spomnili v tako častni zadevi! Da, veseli me, da pripoznate moj pesniški dar, ki se –— s ponosom smem izjaviti –— vsaki dan bolj razcvita in razvija! Torej, Bog vas živi! –— Uverjeni bodite, da bodem rešil to častno nalogo povsem povoljno, ter da se še posebno potrudim spričo tega, ker velja vse to tako izbornemu možu, kakor je gospod Gojko Knafeljc. Bog ga živi!«

»Slavni sotržani! Lepa je naša slovenska domovina, ki hrani v sebi marsikakega slavnega sina. A ni ga med nami takega sina, da bi se branil pečenke in vina. In ker se vse to bo dobilo na poročni dan, naj zabim vseh svoj srčnih ran in naj primem za pesniško pero, da gospodu Knafeljcu napišem pesem srčno! –— Da pa bodete vedeli, da gospodu kolegu prav nič nevoščljiv nisem, in da mu pesniške slave rad ne oskubem, naj vpričo vas vseh ga danes poljubim!«

»Torej vse kaže, da bode slavna čitalnica proslavila tudi sama sebe s tem, da počasti svojega člana-odličnjaka! –— Jaz kot odbornik njen predlagam pa nadalje –— v proslavo tega imenitnega dne –— še tale program: 1. Na predvečer poroke naj bode bakljada, pri kateri nosijo baklje vsi udje čitalniški; 2. isti večer naj se nevesti najprej, a takoj zatem tudi ženinu zapoje podoknica, pri kateri sodelujejo čitalniški pevci, in 3. po bakljadi in serenadi naj se zberejo vsi v čitalnici, kjer se bode razvila prosta zabava. –— Kdor je za to, prosim, da vzdigne roko!«

»Sprejeto!« je odločil Tomko. –— »Drugi dan pri poroki naj pa v cerkvi poje čitalniški mešani zbor! –— Prosim, vzdignite roke!«

»Torej je sprejeto tudi to! –— Bog vas živi, zavedne tržane! –— S tem je seja končana!«

»Vnovič se vam zahvaljujoč, ker ste se zbrali v tolikem številu, in ker ste častno rešili obravnavano zadevo, sklepam sejo z naročilom, da ostane stvar za zdaj še tajna, ter z vzklikom: Bog vas živi! –— Zdaj pa otvarjam prosto zabavo!« …...

»Toliko se pa vendar lahko reče, da bo lepo«, meni Bindišar …...

<center>* * *</center>

Prav v tem času, ko se je vršila Gojku Knafeljcu na čast čitalniška seja, je sedela v male ljubljanske predmestne hiše sobici v pritličju ob edinem oknu mladenka kakih dvajsetih let. Njeno lepo lice je bilo bledo, in izraz na njem utrujen in otopel. Okrogli laket njene desnice je slonel na deščici pri oknu, a dolgi, tenki, skoro prozorni prsti so se mešali med črnimi, vlažno se svetlečimi, gostimi lasmi; levica pa ji je ležala nepremično v naročju. –— Nemo je zrla v tihi mrak, v temno zelenje edine murve, ki je stala na malem dvorišču nasproti okna …...

»Ta prokleti pes!« se oglasi iz kota, v katerem je bilo že skoro temno, cvileč ženski glas. »Bog ga kaznuj z vsemi šibami, kar jih ima roka njegova. In težko naj padejo nanj! Ta …...«

»Obljubila? Ti moj Bog, obljubila! Kakor da se taka obljuba ne bi smela prelomiti! –— Ta lopov, ta ničvrednež, ta tat najinega miru in tvoje časti! Uh!«

»Kaj? Ti bi ga morda še blagoslavljala za njegovo nesramnost?! Uh, uh! Bog ga kaznuj! Uh, oj, ta pes! –— Ta garjavi pes!«

»Kaj? Ali ne bodem spravila iz tebe niti ene zaničevalne besede? –— Ali te je obsul s takimi dobrotami? –— Ali ti je začaral ta goljuf? –— Kaj? Ka-a-a-j? –— Govori, pravim, in prekolni ga še ti!«

»Ha, ha«, je nadaljevala starka zlobno. »Le poglej se, kako si postala lepo okrogla, lepo obilna preko života, ha, ha! –— Kdo te {{prelom strani}} je tako lepo zredil? Glej, glej, moli zanj en očenašek, zanj, za tistega sladkega Gojka! Ha, ha! –— Kako sta se grlila in kljunčkala tamle v prednji sobi, ko sem jaz že trdno spala; no, zdaj ga pa imaš! –— Danes sem slišala v Št. Jakobski cerkvi njegove zadnje oklice. Veš, kaj to pomeni, deklica? –— Kako je dejal včasih: »Nobena druga ne bode moja, kakor ti Ivanka!« –— Glej, glej, lepa nevesta si!«

»Mama, ne morem –— nikakor ne morem! –— Usmilite se me!«

Ivanka se je stresla ter polglasno zdihnila: »Moj Bog, odpusti mu –— daj mu srečo, koder bode hodil –— a daj tudi, da ga pozabim!«

Odgrnila je posteljo, rahlo prijela starko ter jo položila nanjo …...

»Pa nikar si preveč ne ženite k srcu …... saj veste …... saj veste …... jaz vas še vedno ljubim!«

»Ako vam je ljubo, pa vstopite, toda samo za hipec!« …...

»Naj pride na vas, kar hoče, v bridkostih se obrnite zaupno do mene!« –—

Na svoj poročni dan se je zbudil Gojko po jako nemirnem spanju zelo zgodaj. Okna njegove spalnice so bila zastrta, da je bila še povsod tema, a on se je pretegnil po svoji navadi samo enkrat ter skočil z divana, na katerem je bil prenočil. Stopil je k oknu, odprl vetrnice na stežaj ter pogledal na nebo; le-to je bilo čisto jasno, samo nad goro se je vlekla dolga, svinčenobojna oblačna črta, ki je pa zdaj že nekoliko pordevala ter naznanjala, da se skoro prismehlja izza nje velika, zlatorumena solnčna plošča. Z vrta je priplul v sobo sveži jutrnji vzduh, pomešan z vonjem raznovrstnega vrtnega cvetja, temnordečih, že preveč razcvetlih rož, mnogobrojnih drobnostebelnih, živorumenih klinčkov in v skupinah nasajenih raznobojnih pelargonij …...

Gojko je poslonel za hipec na oknu, dihajoč s polnimi požirki ta čvrsti, vonjivi vzduh. Ko se je obrnil, mu je preletelo oko sobno opravo. Prejšnje mobilije so bile iz te sobe izginile. Namesto ene sta stali na sredi sobe dve postelji, ena poleg druge, čisto novi, nizki, z visokimi, oglato izrezljanimi vzglavniki, pregrnjeni z najfinejšimi pregrinjali. V kotu se je svetlikal svetlo-likani umivalnik s potrebno pripravo za dve osebi, a ob južni steni se je čeperil nov, mehek divan za malo podolgasto-okroglo mizo, okoli katere je zdelo nekoliko divanu enako preoblečenih nizkih foteljev. Ob oknih so viseli dolgi, novi, krasni džutovi zastori, umetelno vezeni, težki in gosti, da niso prepuščali niti najmanjšega solnčnega žarka. Vse je dišalo po novini in dihalo iz sebe neko novo, Gojku dozdaj nepoznano življenje …...

Ko se mu je utrudilo oko v ti sobi, se je sklonil nekoliko naprej in pogledal skozi odprta vrata v drugo sobo, sprejemnico, ki je imela vrhutega še svoj poseben vhod; tudi tukaj se je vse svetilo v novi, solidni opravi. A svojo prejšnjo opravo je bil Gojko razvrstil v posebni sobi, ki je bila zdaj popolnoma natlačena, a je vendar obvarovala nekdanji svoj značaj, ki naj bi spominjal Gojka prejšnjih samčevskih časov …...

Oblekel se je za silo, si nataknil na noge rdeče cipele, pretkane s silno velikimi zelenimi in belimi rožami, ter se začel izprehajati po sobi …...

V beloti svoj'gasvoj’ga svež'gasvež’ga lica,

Ti vsemu trgu boš kraljica …...

Bog živi Te, Bog živi Te!« …...

Gojko je bil na izkazilu tolike časti tako ginjen, da se je zahvaljeval s solzami v očeh in neprestano mahal z debelimi svojimi rokami, kakor bi hotel objeti ves svet. Tudi on je podaril trideset goldinarjev in ni si mogel kaj, da ne bi bil odšel tudi sam s pevci in bakljači v čitalnico, kjer so ga nosili tudi nocoj po dvorani v divjem hrušču, mu napivali ter ga nazivali z vsakovrstnimi častnimi pridevki. Vrnil se je bil domov že po polnoči, dasi bi bil rad še ostal; a nekaj mu je govorilo, da se danes ne spodobi njemu to ponočevanje, da mora biti jutri čil in zdrav …...

In Gojko je zrl hladnokrvno na ta prizor in niti mislil ni, koliko vzdihov, koliko kipečih in zamorjenih čutil je bilo napisanih na teh papirjih, ki so v tem hipu izginili brez sledu. Niti mislil ni na v roko, ki je pisala te obupne vzklike …Čudno...Čudno, danes prvič ni občutil nikakršnega kesanja, niti sence kakega milejšega občutka; vse mu je bilo kakor davno minole sanje, katerih se človek več ne spominja pri belem dnevu …...

Ko ni prijela prva, je prižgal drugo …... debeli papir je začel tleti …... Postavil je sliko v peči pokoncu med paličicami železne mreže, in stlela je počasi do vrha ter se zvila kakor v neznosnih bolečinah. –— Tudi po nji je udaril s paličico, in razpršila se je v pepel!..

Potem se je bil vrnil v prvo sobo, se oddahnil, slekel ter legel na divan, ugasivši luč. Dolgo ni mogel zaspati, slikajoč si z živimi bojami bližnjo bodočnost …...

Gospod Gojko je položil iz rok slavnostno pesem ter se vrnil v prvo sobo, kjer se je začel takoj šumno umivati. Ko je danes premišljeval sinočnje dogodke, ni mogel več tako hladnokrvno misliti na to, kako je sinoči zažigal nekdanja ljubimska pisma. Nekam čudno ga je pogrel spomin nanja in nanjo, katere zadnjo sliko je bil uničil. Proti volji je moral misliti tja na daljnje predmestje, na ono sobico, kjer morda ona zdaj v obupu vije roke …... Zamižal je, da ne bi videl prikazni, ki so se mu vsiljevale, potegnil z roko preko čela ter dejal sam sebi:

Sveža, mrzla voda mu je ohladila čelo, in črez nekoliko časa je že zopet mirno sedel pri kavi, katero mu je bila donesla Neža …...

<center>* * *</center>

Okoli desete ure so se začeli zbirati svatje v »hotelu«. Grahorjevi so bili povabili dve znani jim prijateljski družini iz Ljubljane, a Gojko je bil povabil razen svojih intimnejših prijateljev, Šaharja, Bindišerja in Weberja, ki je imel biti nevestin drug, tudi še ves čitalniški odbor ter vse trške uradnike od sodnika do davčnega pristava z družinami vred. Došla sta bila zjutraj s pošto tudi Gojkova brata Srečko in Lovro. Prvi je bil nižji uradnik pri pošti na Dunaju, a drugi trgovski potovavec v Celovcu. Razen teh je imelo priti še vse drugo trško učiteljsko osebje, a poveličevati sta imela slavnost s svojo navzočnostjo tudi oba pesnika Šilec in Kukec. Tudi čitalniški pevci so dobili svoj prostor. –— K obedu v posebni sobi so bili povabljeni celo sinočnji bakljači, in prisedli so zraven tudi trgovski pomočniki Gojkovi; kajti prodajalnica je bila danes zaprta, in doma je ostala za varuhinjo samo Neža. –—

Točno ob enajsti uri so stale pred »hotelom« pripravljene kočije. Svatje so bili že odpravljeni ter so nemirno stopicali po veži, čakajoč še neveste in ženina, katerih le še ni hotelo biti nizdoli po stopnicah …...

»Zadnji hipi vama tečejo v samskem stanu«, je govoril glasno, v in glas se mu je tresel. »Še je čas, da premislita ta važni korak, in bolje je, da se ta zadnji hip ločita v miru, nego bi si morda pozneje nakopala na glavo nesrečo in sramoto po kaki nepremišljenosti! …... Hči moja! Kakor si bila dozdaj poslušna meni in svoji materi, tako bodi vselej poslušna njemu, ki bode tvoj mož. V bodočem stanu naj ti bode vodilo to: misli mnogo, govori malo, delaj veliko, a potrpi –— vse! –— In ti Gojko, kateremu izročim ljubljeno svojo hčer, ti ji bodi skrben mož, ljubeč soprog, bodi ji podpora, a pred vsem odkritosrčen, zvest prijatelj! –— Delajta skupno in previdno, bodita varčna in modra, in blagoslova božjega vama ne bode manjkalo! –— V ime tega vama izročam zdaj očetovski svoj blagoslov, {{prelom strani}} želeč vama, da bi bil vajin zakon za zgled drugim zakonom, da bi bil tak, kakršnega sva preživela jaz in moja soproga!«

Sklonil se je k hčeri ter jo poljubil na čelo –— prvič, kar je bila odrasla. Tedaj se pa tudi Ana ni mogla več zdrževati; glasno je zaplakala in se ovila vratu očetovega. Rahlo jo je odtrgal od sebe in poljubil Gojka, katerega je tudi nekaj dušilo v grlu, da bi se bil najraje razjokal tudi sam.

»Zdaj pa pojdite v božjem imenu!« je dejal Grahor skoro nato in odprl vrata na hodnik …...

Kmalu so spodaj posedeli po kočijah, konji so potegnili, in vozovi so se pomikali proti cerkvi skozi dolgo in gosto vrsto radovednih gledavcev …...

<center>* * *</center>

Sijajen je bil obed, pri katerem je bila zbrana odlična svatovščina. Kmalu se je bilo razvnelo veselje, vrstila se je napitnica za napitnico, vse bolj ali manj imenitne, kakršen je bil namreč govornik. Višek navdušenja pa sta dosegla govora Šilčev in Kukčev, ki sta slavila v vznesenih besedah pomen današnjega dne za oba novoporočenca. Velik vtisk je napravil tudi govor čitalniškega predsednika Malca, ki je slavil zasluge gospoda Knafeljca kot podpredsednika trške čitalnice. A tudi govor sodnikov, ki je bil posvečen Grahorju kot veteranu, ki se je boril s toliko častjo v Avstriji najnevarnejših časih za preljubo domovino s čudovito hrabrostjo in vztrajnostjo, je provzročil mnogo »dobro-« in »živio-« klicev …...

Vsem so rdeli obrazi, se svetile oči; vsi so govorili glasno, se burno smejali; nastajala je tišina samo takrat, kadar so zapeli pevci, ki so zadoščali povsem častno svoji nalogi …...

Weber je sedel pri mizi poleg Pavline. Ta je bila danes nad vse dražestna in prisrčna, in Weber je moral nehote občudovati beloto in prožnost njene polti, se je moral nehote in kakor slučajno dotikati njenih žametastih, drobnih rok. In vselej, kedar se je ozrl v njene oči, so se mu videle le-te tako čudovito globoke, mile in vlažno-svetleče, da je hipoma začutil neko sladko omotico, iz katere se ni mogel iztrgati. Iz njenih rahlih, boječih, semtertja jecljajočih besed je posnel, da ga ona ljubi. –— in to mu je delo dobro! Bil je ponosen na to ljubezen, a hkratu se mu je začela deklica smiliti, ker {{prelom strani}} ji ne more vrniti ljubezni, kakršne bi bila ona vredna. Pred oči mu je stopila Demetrija in njena ljubezen, in sklenil je, da ji ostane zvest, naj velja, kar hoče. –— Le raztreseno je odgovarjal svoji sosedi, dokler ni ta nekako razžaljena umolknila, ko je uvidela, kaj ga muči. Weber je razumel, da jo je razžalil. Siloma se je otresel prejšnjih misli ter jo zopet razvedril z laskavim govorjenjem …...

»Ako hočete torej zares vedeti, vam moram povedati, da –— jako!« je odgovoril Weber ter se izkušal izmakniti njenemu žarečemu pogledu.

»Da –— tako!«

In res je čutil v tem trenotku do nje neko ljubezen, ljubezen, a nje hipnega, burnega pojava si ni mogel raztolmačiti niti sam. Pustila mu je, da jo je objemal in poljuboval. –—

Iz sobane, kjer so bili bakljači, se je razlegal že precej šumen hrup, ki se je proti večeru še povečal …... Vse je bilo zadovoljno! –—

<center>* * *</center>

Neži je bilo predolgočasno, da bi bila sama doma. Gojko ji je bil prepustil danes ključ od kleti, in Neža je vedela dobro porabiti to prostost. Napolnila si je najprej z baterijami svojo zevajočo skrinjo za poznejše čase, a zato si je privoščila najboljše kapljice, dokler se ji ni že začelo nekako vrteti. Tedaj je pa začutila potrebo, da je poklicala drobno, grbasto sosedo, ki je bila takoj pripravljena, da obere z njo vred nekoliko mastnih piščancev ter poliže tudi nekaj drugih ostankov. Ta seveda je bila grozna klepetulja, in ker Neža tudi ni zaostajala, je bila celi popoldan in tudi še pozno zvečer kuhinja in Nežina soba polna regljanja. Ali na večer je ostala Neža zopet sama, in vino ji je bilo zlezlo v lase, da je komaj stala pokoncu …...

Pozno je že bilo, ko je pridrdrala domov kočija, ki je do vedla Ano in Gojka. Stari Grahor je bil sploh nasprotnik običajnega potovanja novoporočenih parov vobče, zato je tudi želel, da ostaneta doma Ana in Gojko; to željo sta le-ta tudi vpoštevala in si prihranila kratko potovanje za poznejši čas …...

»Bo …... bo …... bog …... da .. aj …... sre …... čo ….... čo …...« je jecljala in hotela nadaljevati.

»Kaj? –— Spat!« se je raztogotila Neža, in kar nič več se ji ni zadeval jezik. »Kaj? –— Vi me gonite spat! Vi, ki sem vas stregla tako dolgo, kakor lastnega otroka, stregla, kakor — moža! Vi, ki sem vas toliko let …...«

»Da, da, ono tam v Ljubljani«, se je penila Neža še vedno, »ono, s katero imaš …... imaš …... o …... o …...«

Zamašil ji je usta, jo vlekel v njeno sobo, kjer jo je položil na posteljo ter zaklenil vrata za njo …...

Ali Ana ni odgovorila ničesar. Nekaj ji je stiskalo prsi, in najraje bi bila planila zopet nizdoli po stopnicah ter zbežala daleč, daleč, da je ne bi videl nihče več …...

Pretekla so bila tri leta …...

»Nekaj prav veselega –— ugani!« de on.

»Glej to-le! –— Citaj« …...

»Hvala Bogu!« je vzkliknila. »Vendar, vendar!« –— In od veselja je začela jokati.

On pa je začel citati vnovič –— svoj dekret. Dolgo je služil kot diurnist, odkar je bil popustil lekarnico, kjer se je učil nekoliko mesecev; zdavnaj je tudi že imel izpit iz zemljiškega knjigovodstva in bil je sploh zelo izurjen v vsem sodnem pisarništvu ter sposoben in poraben kakor malokdo. Pridobil si je bil spričo tega simpatije deželnega sodišča predsednika in po njegovem posredovanju je bil danes imenovan –— za kancelista v R…R...

»Ali ne veš, da je v R. oni –— oni –—«

»No, nič ne de,« pristavi črez nekoliko časa. »Kaj nama mari? –— Midva sva poročena, on je tudi oženjen, in ogibali se bodemo tudi lahko drug drugega!«

»Ali kaj hočeš?« pravi Josip. »Kamor so me poslali, tja moram iti –— izbirati se ne morem!«

»Pri vsej sreči nesreča!« vzdihne ona …...

Pred dobrim letom sta se bila poročila Bratič in Ivanka. Bratič je bil nenavaden človek, mehkega, plemenitega srca, da, še predober, kajti lahko ga je nagnil, kamor je kdo hotel, samo da mu je privoščil lepo besedo. Se ko je hodil v gimnazijo, ki jo je moral pozneje zapustiti spričo uboštva, že tedaj se je bil zaljubil v Ivanko, pri katere materi je nekaj časa stanoval. In to ljubezen je čuval v srcu svojem zvesto tudi pozneje, ko se je bil preselil od nje drugam. Ivanka ni čutila zanj spočetka ničesar, in ko se je poslavljal od nje, ji ni bilo srce kar nič težko. –— Kmalu nato se je bila seznanila z Gojkom Knafeljcem, ki ji je obetal zlate gradove, a jo nazadnje zapeljal in sramotno zapustil. V tej nesreči se je bila zopet srečala z Bratičem, ki je bil že medtem nekaj poizvedel o njenem stanju. Zasmilila se mu je bila, in začel jo je obiskovati. Ivanka sicer tudi zdaj ni čutila zanj ničesar, ali priljubil se ji je bil kakor odkritosrčni prijatelj, kateremu je razodela vse svoje skrivnosti. Bratič jo je tolažil, ali hkratu ji je svetoval, naj vzame njega. On da hoče skrbeti tudi za ono bitje, katero nosi zdaj pod srcem, ter da ji noče sploh nikdar očitati najmanjše stvarce. Ali Ivanka se ni vdala tako izlahka. Ni ji šlo v glavo, kako bi mogel kdo na vsem širokem svetu imeti tako ljubezen, da bi ji žrtvoval toliko ozirov. Toda nekoliko zaničevanje materino, nekoliko to, da ji on ni dal miru nikoli, jo je bilo omehčalo, in obljubila mu je, da ga vzame. Razne zapreke pa so provzročile, da sta se bila poročila šele dve leti potem, ko je ona porodila sina, ki je bil Gojkov. Stara je bila medtem nenadoma umrla; zadela jo je nekega večera kap, ko se je bila navlekla po navadi žganja črez mero.

Ivanka se ni imela nič pritožiti, in naučila se je bila ljubiti svojega moža z vso živo ljubeznijo. Dasi sta morala živeti jako skromno ob njegovem pičlem zaslužku, zlasti ko sta dobila črez leto še hčerko, vendar sta bila zadovoljna in srečna …...

Odkar je bila Ivanka poročena, še ni bila sama s sabo tako nezadovoljna kakor nocoj. Ona kaplja vina, katero je bila zaužila, ji je le razburila domišljivost, in neprenehoma ji je stala pred očmi podoba Gojka Knafeljca. In ko se je ozirala po sinu, ki je bil zadremal na stolu, se ji je zazdelo nocoj prvič, da je podoben ves Gojku. Ta lica, to čelo, te ustnice in brada, vse njegovo! In stresla se je. {{prelom strani}} Pozno sta šla z možem počivat, a ona ni zatisnila oči do jutra. Neprenehoma so se ji gibale ustnice v molitvi, dočim se je po sobi čulo globoko, rahlo dihanje otrok in nekoliko težko in tesno dihanje moževo …...

Vse je šlo Gojku po volji, in zadovoljen in srečen bi bil popolnoma, da mu ni bila soproga bolehna. Ana je bila namreč prvič jako težko porodila. Zdravniki so ji bili sicer rešili življenje, ali ostala ji je bolezen. Po drugem porodu je še bolj oslabela. Lica so ji uvenila, oči ji izgubile prejšnji živi blesk; ostala ji je samo še senca prejšnje lepote. Vendar si je Gojko domišljeval, da jo ljubi, ljubi posebno spričo njene potrpežljivosti, njene postrežljivosti in spričo mnogih drugih čednosti, katerih ne bi bil našel pri nobeni drugi ženski …...

Nekaj pa je Gojka vendar peklo. Ana ni bila pozneje omenila onega prvega večera in onega nastopa z Nežo nikdar niti z najmanjšo besedico. A vse je kazalo, da je dobro razumela Nežo; kajti od tistega večera je bila izginila njena prejšnja živahnost, njena prejšnja {{prelom strani}} veselost in se umeknila neki tihi melanholiji, iz katere se je zdramila le redkokdaj. Bila je Gojku sicer vsa uslužna, toda slutil je vendar, da mu ne zaupa, da njena pokornost in vdanost nadomeščata nekaj, česar ni v njenem srca, da nadomeščata –— ljubezen, ki je izginila iz njenega srca, ako je sploh kdaj bila v njem, ako se sploh ni bila nekdaj prevarila v tem sama sebe ter imela za ljubezen to, kar je bilo morda samo sočutje. Gojko je to dobro čutil, a zavedal se je, da je kriv sam, in potrpel je …...

»Nisem se prevaril, ko sem jo dal Gojku –— res izboren mož,« je dejal čestokrat …...

Ana mu je vselej pritrdila ter stisnila otroka k sebi, kakor bi se bala, da ga ji kdo odvede. A Gojko niti ni mislil, kako je s takimi besedami obsojal sam sebe, ko se ni brigal čisto nič za svojega nezakonskega otroka, ko niti poizvedoval ni, ali je prišel srečno na svet, ali še živi ali je umrl. Pozabil je bil popolnoma na vse, vso svojo prošlost! …...

<center>* * *</center>

Weber je bil še vedno samec. Med dvema stoloma je visel vsa dolga tri leta; nikakor se ni mogel odločiti niti za Demetrijo, niti za Pavlino. Vendar mu je bila Pavlina bližja, in z njo je občeval skoraj dan za dnevom, dočim je videl Demetrijo morda komaj po enkrat v letu. Demetrijina pisma so bila prvo leto vroča in strastna; iz njih je odsevala iskrena ljubezen, in Weber je bil z njimi popolnoma zadovoljen. Po onem prizoru s Pavlino na Gojkovi svatovščini pa si je skoraj zaželel, da bi morda prihajala ta pisma nekoliko hladnejša. Sam si ni vedel raztolmačiti, kaj se je bilo zgodilo z njim. Poleg vsega možatega značaja je bil daroval polovico svojega srca Pavlini, druga polovica pa je ostala še vedno Demetriji. Toda kolikor bolj je občeval s Pavlino, toliko bolj je čutil, da se Demetriji odtujuje tudi druga srčna polovica, in preden se je popolnoma zavedel, je že bilo Pavlinino celo srce. Tedaj se je pa ustrašil, in skrbno je skrival to Pavlini. Toda hipoma so začela prihajati Demetrijina pisma hladnejša in redkejša, dokler niso bila proti koncu tretjega leta hladna, prisiljeno prijateljska. In nekega dne mu je pisala: »Prost si! Dasi Te ljubim še vedno, vendar vidim, da bi bilo napačno, ako ne bi poslušala svoje matere, ki mi svetuje, naj ne mislim nikar na ženitev. Pri moji službi je boljše, da ostanem sama, nego pa da bi delila enako plačo s Tabo in pozneje morda z mnogobrojno družino! Ohranim Ti pa večen spomin, da bodeš vedel, kako držim besedo, ki sem Ti jo bila dala, ko sem Ti rekla: »Ako se kdaj omožim, tedaj bodeš moj samo Ti!« –— Ker torej ne moreš biti moj Ti, ne bode nihče drugi!«

Ko je bil torej popolnoma prost, je hotel zamudo takoj nadomestiti in nakloniti Pavlini vso ljubezen, ki jo ji je bil dozdaj izkazoval vedno z nekim strahom in z bojaznijo, da ne bi bil morda značaj njegov omadeževan na katerikoli način. Ali to ni šlo tako lahko. Pavlina je imela vedno mnogo častivcev in večkrat je Webra prezirala kar očitno ter napravila iz njega groznega ljubosumneža, ki je za vsako tako neprijetno mu sceno ostajal doma po cele tedne ter pisal in pisal, izročujoč svoje občutke potrpežljivemu papirju. Ko je Pavlina uvidela, da je zašla predaleč, tedaj mu je navadno napisala listič, naj vendar zopet dojde v družbo ali h Gojku, kjer se bodeta videla. In ob takih prilikah se mu je smehljalo od nje svetlo solnce ljubezni, polno in čisto, brez najmanjšega madeža. Tako je plaval {{prelom strani}} Weber zdaj v burnem veselju in ljubezenski slasti, zdaj v peklu brezupa in najljutejših dvomov …...

»Res!« je prikimala ona …...

Tedaj je pa bilo treba vprav ves večer vlačiti besede iz njega, tako je postal oduren …...

Ko je pozno po noči legel v posteljo in ni mogel spati, je začel razmišljati, kako se vede Pavlina proti njemu, in zaključek razmišljanja je bil, da ga ona ne ljubi zato, ker ima nekoga drugega. Moj Bog, že dolgo se želi iznebiti njega –— Webra. In ali ne bi bilo bolj prav, da bi ji dal sam priliko, da mu to lahko pove? Morda bi celo bilo najboljše in najbolj velikodušno, ako bi dal on njej popolnoma tako prostost, kakršno je dala njemu Demetrija!

Kako se je motil! Pavlini ni prišlo niti na misel, da bi ga mogla kdaj pustiti. Ljubila ga je prav tako kakor prvi dan, a k tej {{prelom strani}} ljubezni se je tudi pri njej pridružila –— ljubosumnost. –— Kak slučaj! –— Pavlina ni Webru prav verjela; trdno je bila prepričana v srcu, da si še dopisujeta z Demetrijo, da se še ljubita. In kadar se je spomnila Demetrije, vselej je bila napram Webru –— odurna. Tako sta provzročala drug drugemu nevede in po nepotrebnem najhujše bolesti …...

Ko je nekoliko ponehalo vrvenje v prodajalnici, je stopil pod večer Gojko Knafeljc na ulico, da bi se malo prešetal ter si razvedril glavo, v kateri je čutil danes že ves dan neko pusto bolečino. Krenil je ven iz trga ter koračil počasi proti mitnici, ki je bila oddaljena komaj četrt ure. –— Ko je bil dospel do tja, se je ustavil tam z raznim pohištvom dobro naložen voz, v katerega sta bila vprežena {{prelom strani}} visoka, močna, rdečkasta konja, ki sta se potila, da je takoj nastala okoli njiju belkasto-siva, čadasta megla.

Ko je bil že daleč naprej, se mu je nehote pogled zopet obrnil na voz, ki je v tem drčal počasi dalje proti trgu, opasno vegajoč zdaj na levo, zdaj na desno ter hreščeč in škripajoč. Ko je tako zrl za vozom, ga je hipoma obšel neki tesnoben čut, katerega si ni mogel raztolmačiti. In izkušal se ga je otresti; toda srce se mu je vedno bolj in bolj krčilo Položil je roko na prsi, da bi se umiril. Odtod je segel proti sencem ter jih tiščal nekoliko hipov, a tedaj mu je šinila v glavo misel, da je ta čut morda začetek kake srčne bolesti, morda celo srčne kapi, ki ga hoče zavratno presenetiti. In ustrašil se je, da je pobledel kakor krpa. Smrt, ona grozna, nenasitna morivka, smrt, na katero ni mislil ali ni hotel misliti nikdar, smrt, katere se je bal kakor največjega človeškega zla: ona je stala zdaj pred njim v vsej grozoti. Gojko je začutil na čelu njen mrzli dih, začutil, kako mu ta dih polni žile s težkim, žarečim svincem, začutil, kako ga objemlje njena dolga, koščena roka, kako se vanj upirajo njene globoko vdrte, prazne, široke oči. In v to grozoto so se mu začele mešati različne podobe. Prav od blizu se. mu je, glasno ga preklinjaje, rogala nekdanja njegova Ivanka; okoli nje sta skakala in plesala njegova otroka, a Ana je stala od strani, naslonjena na krivo vrbo, ter glasno plakala. In objela ga je temna noč obupa …... stal je vedno na enem mestu …... cesta se je vrtela okoli njega …...

Gojko se je zdramil …... čutil je, kako se mu je nekaj odvalilo od srca, kako mu je odleglo, in globoko je vzdihnil.

Weber je uvidel, da Gojko ne laže. To so jasno pričali izmučeni obraz, plašne oči, tresoče se roke …...

»Lepo stanovanje; škoda, da je nekam preoddaljeno od urada,« reče Zgaga …...

»To je gotovo on –— kancelist,« opomni sodnik.

»Gotovo, gotovo,« pritrdijo vsi. –—

Mali Rajko je sedel prav nasproti Gojku. In Gojko je moral nehote gledati ta debela, napihnjena lica, to nizko, široko čelce, te male a debele ročice. Izkušal je obrniti pogled drugam, a vselej ga je prisilila neka nadnaravna moč, da se je vedno in vedno oziral po. tem krasnem debeluščku. Različni, nasprotujoči si čuti so se ga polaščali, a kakor težak kamen mu je legla na prsi zavest, da je nastal z današnjim dnem v njegovem življenju zopet velik preobrat. Čutil je, da ni več tisti, kakor je bil še danes pred nekolikimi urami, čutil je nad sabo neko temno, nevidno, grozečo in pretečo roko …...

Nekolikokrat mu je obviselo oko na Ivanki. Še vedno isti nedolžni in sveži obraz, še vedno –— ona –— ona –— vsa nekdanja, vsa {{prelom strani}} –— njegova Ivanka! In stopila mu je pred oči Ana. Nehote ju je primerjal. Tedaj je pa zapazil velik razloček med svojo bolehno, apatično soprogo in med svojo nekdanjo, še vedno življenja polno ljubico …...

Weber je bil takoj pripravljen, in odšla sta proti Gojkovemu stanovanju navzlic splošnemu obžalovanju ostalih tovarišev, ki so se zabavali še pozno v noč ter pričakovali novega leta …...

<center>* * *</center>

»Zelo se je izpremenil na zunanje, toda na svojo –— škodo,« je odgovorila ona popolnoma mirno.

Bratiču je odgovor ugajal, in umolknila sta oba. Kmalu nato sta sladko zaspala, utrujena od dolge poti …...

»Vprav sem mu hotel voščiti v imenu vseh –— a zdaj mu ne bomo,« je prvi dejal važno.

»Prvi dan je jezen; slabo znamenje, celo leto ostane tak,« je priteknil drugi …...

»Oba otroka mi pokvariš! –— Le razvajaj ju, kdo ju bode pozneje uganjal! –— Mari bi pustila nekoliko te ljubezni, kar je imaš tukaj preveč, za svojega moža!«

»Ne,« je odgovorila ona počasi in resno. »Vedela sem, da pride prej ali slej trenotek, ko mi bodeš očital kaj takega. Jaz nisem vajena legati, ali jasno bodi med nama! Kakor vidim, ti je žal, da si me vzel –— zdaj je prepozno, ne moreva si pomagati! Varujva svoj ugled pred ljudmi! Moj Bog, koliko je nesrečnih, a svet jih šteje za najblaženejše! –— Nekdaj sem mislila, da sem te ljubila –— morda je bilo to res –— ali prišel je trenotek, ko sem izpregledala, in od tedaj sem –— izpolnjevala vselej svoje dolžnosti vestno in potrpežljivo in izpolnjevati jih hočem tako tudi nadalje! Ali mi imaš kaj očitati? –— Toda o ljubezni ne bodi več govora med nama!«

Že se je jel kesati, že je hotel stopiti vnovič v Anino sobo ter popraviti, kar je zagrešil. Ali v tem hipu se je spomnil Ivanke; njen dražestni obraz mu je zažarel pred očmi. In ostal je na mestu kakor priklenjen ter se zamislil v nekdanje čase …...

»Kakor voščita vidva meni, tako voščim tudi jaz vama –— vsega v izobilju, zdravja in veselja, največje sreče, posebno pa, da tako vzgledno gospodarita tudi nadalje, kakor sta dozdaj, in da ohranita medsebojno zadovoljnost kakor doslej!«

»Rezika! …... Rezika-a-a-a! …...«

»Liter črnega-a …... hii-trroo!« zahrešči Šilec …...

No, slednjič so se vendar približali prvi gostje. Polagoma so bili prišli vsi, kolikor je bilo zabavoželjne gospode v trgu. Najbolj sta nocoj seveda zanimala tržane novi kancelist Bratič in njegova soproga, ki sta bila dospela pri zadnjih. Vse se je obračalo proti njima. Bratič je vobče ugajal s svojim odkritim obrazom in prostim ponašanjem, a njegova soproga je očarala takoj ves moški svet, dočim ji navzočne dame niso prisodile prednosti pred drugimi, seveda ne iz nevoščljivosti! Tudi Grahor je došel s Pavlino, in v njiju družbi sta bila dospela tudi Gojko in Weber. Ana ni hodila po veselicah spričo bolehavosti, a Gojku ni branila nikdar …...

V dvorani, ki je bila okrašena s smrečjem in bršljanom ter s trobojnicami, je šumelo kakor v panju pred rojem. Ali bila je že deveta ura, ko je odpel čitalniški zbor v občo zadovoljnost prvo pesem. Nadaljnji spored se je izvršil še precej hitro, kajti je vse hitelo, da bi se pričela zadnja, najvažnejša točka –— ples.

Tudi danes je bil zaužil obilo pijače, a ta ga je bila le še bolj razburila. V vsej dvorani ni videl drugega nego njo, ki je zdaj plesala prvi ples s svojim možem. Kako je bila krasna! In Gojko je vpiral in vpiral vanjo svoj pogled; vsaka žilica v obrazu se mu je tresla in koprnela k njej, le k njej, v njeno bližino! Neka brezumna strast se ga je bila polastila, in sklenil je, da mora še nocoj držati njeno desnico v svoji, ako ne dalje, pa vsaj za hipec –— samo to mu utegne pomiriti razburjeno kri, mu pogasiti grozni ogenj, ki mu razjeda prsi! …...

Gojku je žarel obraz nenavadne blaženosti, ko je sedel zraven nje. Neka nepopisna slast je duhtela od nje, neki nenavaden, mehak, opojen vonj je vel v njeni bližini. In Gojko je srebal vase ta vzduh z vidno slastjo, z nekim nadnaravnim, svetim občutkom. Ni se drznil spregovoriti niti najnavadnejših, v takih slučajih običajnih fraz …...

»Zakaj ne bi dovolil? –— Saj gotovo ne ve nič o prejšnjih najinih razmerah, sicer ne bi je bil vzel! –— Zakaj bi torej ne dovolil?«

»Oprostite, gospod Knafeljc, da vam odbijem to vašo, da ne rečem drugega –— čudno prošnjo! –— Ako bi bili vi mož, ne bi se drznili kaj takega izreči napram meni, ponavljam –— meni, kateremu je vaša prošlost –— prav dobro znana! –— Upam, da me razumete in da se ne bodete več vsiljevali! –— Klanjam se vam!«

»A tako! Tako! …... Čakaj, to mi poplačaš drago! …... Moja je bila in moja še bode! …... Prokleto!«

Toda pri vsem tem mu je polnila dušo samo ena želja, želja, da bi bil vsaj za hipec sam z Ivanko! …...

Iz čitalniške dvorane se je prišlo po .podolgovatem hodniku v malo sobo, opremljeno z mizo, štirimi starinskimi fotelji, nekoliko oguljenim divanom in velikim zrcalom, pred katerim je ležala na ozki mizici potrebna toaletna priprava ter sta motno brleli dve sveči. V to sobo so se zatekale večkrat dame, ko se jim je zrahljala toaleta ali morda celo porušila, ali kadar so hotele opazovati v miru svoje razžarjene obraze …...

V sobi ni bilo nikogar. Ivanka je stopila prav pred zrcalo ter si popravljala lase, kateri so ji silili preveč nizdoli na čelo. Potegnila {{prelom strani}} je nekolikrat z glavnikom po temenu, mimo blestečih sencev, pogladila svetleče lase s plosko roko ter hotela vprav sesti na divan, ko zagleda v zrcalu podobo –— Gojkovo.

Ivanka pa se je vračala s povešeno glavo v dvorano. Ko je kmalu potem došel njen soprog, ga je prosila, da odideta. Bratič je bil zadovoljen. Ko sta stopala po praznih trških ulicah, se je oklepala trdno njegove roke, kakor bi se ga bala izgubiti …...

V čitalnici pa so plesali do ranega jutra; med najsrečnejšimi pari sta bila nocoj gotovo Weber in Pavlina …...

Gojko je bil odšel po Bratičevem odhodu v gostilniško sobo. Bil je še vedno nemiren, in ni se mu ljubilo iti domov. Ko je nekdo nasvetoval, naj vržejo partijo »makao«, se ni protivil, ampak je proti svoji navadi takoj sedel za mizo ter začel mešati karte. In sreča je bila pri njem, kupček bankovcev se je množil v njegovi skledici …...

Ani se je zdravje poslabšalo; v nekaterih dneh jo je bila sama kost in koža. Nihče ni slutil vzroka, ali največ je bil menda kriv zadnji burni prizor med njo in Gojkom in pa poznejše Gojkovo vedenje do nje. Gojko ni imel od onega dne lepe besede zanjo; vedno je molčal in se držal čemerno v njeni bližini. Ana ni potožila nikomur, a v dušo je bila uverjena, da Gojkovega zadnjega nastopa ni bila kriva morda kaka vsakdanja muha, marveč da ga je provzročila nenavadna, iz duševnega prevrata izvirajoča razburjenost. In njene oči so videle daleč; v nekolikih dneh je bila gotova, da je nastopil začetek zakonskih nemirov, da je nastopil oni čas, katerega si je prorokovala takoj od prvega dne svojega zakona in katerega se je toliko bala. Ta zavest jo je potrla popolnoma! …...

In Ana je slabela od dne do dne vedno bolj. –—

<center>* * *</center>

Toda čudno je bilo to, da odslej ni mogla trpeti svojega sina, malega Rajka. Vedno ji je bil na poti, in kjer je le mogla, ga je mučila ter mu prizadevala neprijetnosti z nekim brutalnim veseljem. In večkrat je moral posredovati soprog ter jo opominjati, čemu se jezi tako po nepotrebnem, saj ji ni nič storil deček. Po vsakem takem nastopu se je kesala in jemala dečka v naročje ter mu dajala vsega, kar je poželel, dokler ga ni že črez nekoliko hipov zopet pahnila jezno od sebe. –— V njeni notranjosti je nastala neka neskladnost, katero je bridko občutila …...

No, drugi dan jo je nehote nekaj vleklo zopet k oknu, in res ob isti uri je šel zopet mimo Gojko. In to se je ponavljalo odslej {{prelom strani}} dan na dan. Ivanka ga je sicer opazovala in pričakovala skrita za zastorom, ali očitno je bilo, da je on to dobro vedel, kajti vselej, ko je šel mimo, mu je krožil na ustnicah zloben smehljaj …...

<center>* * *</center>

Karel Weber je neki predpustni dan vprav sedel pri skromnem svojem obedu v gostilnici »Pri raku«, ko mu donese poštni sel nekoliko pisem. Weber použije najprej juho, šele potem začne odpirati pisma. Med temi je bilo v nekem podolgovatem in ozkem zavitku nekaj trdega. Najprej seže v ta zavitek, ki je bil sicer odprt in je imel dvakrajcarsko znamko. Iz njega privleče elegantno tiskano –— poročno naznanilo. Približa ga očem ter čita polglasno: Milan Hudnik, c. k. davčni oficijal –— Demetrija Hudnik, rojena Vilček, poročena.

»Ah, tako! –— To je torej ona obljuba: »ako se kdaj omožim, tedaj bodeš moj samo ti!« –— Hm, to je šlo precej naglo!«

»Jaz pač ostanem večen sanjač,« si je dejal črez nekoliko časa. »Vedno iščem idealne ljubezni, vedno mi izredno prija in ugaja ona solzivost, brez katere si ljubezni niti misliti ne morem! Ha, kako sentimentalen in nezrel fantast sem bil tačas, ko sem pisal »Starčeve spomine«! –— Ha, ha! –— Toda ali nisem zdaj še vedno tak? Ali ni moja ljubezen do Pavline prav taka, kakor je bila do nje, do –— Demetrije? Ali se ne ponavljajo pri njej vse one scene, ki sem jih bil doživel tolikrat z Demetrijo? –— Je pač tako, značaja ne morejo izpremeniti niti leta, niti bridke izkušnje! –— Ali ženske, te pa znajo! Kako ti jočejo in prisegajo na življenje in smrt, pa komaj obrnejo hrbet, že se grlijo z drugim! –— No, ljubi moj Karelček, ako bodeš čakal še kaj dolgo pri Pavlini, te utegne zopet kaj presenetiti!«

Poklical je natakarico in poklical izredno pol litra. Toda pri drugem kozarcu so mu prihajale oči nekoliko motne, in v njih kotih se je nekaj bleščalo kakor rosa …...

Trška elita si je izkušala preganjati nastali dolgi čas na različne načine. Dnevi so bili že precej dolgi, uradne ure so se končevale še za vida. Trebalo je torej misliti na kaka razvedrila. V čitalnici so se vadili slednji večer na tamburicah, nekateri so tarokirali in biljardirali, drugi celo samo popivali. Ali nekaterim je postala sčasoma čitalniška zabava že predolgočasna, in izmislili so si nekaj drugega …...

»Ali ti ne preseda ta kisli cviček? Mene bole že jetra po njem! –— Pojdi z mano; peljem te na kapljico, kakršne ne dobiš v celem trgu! In tudi tam se ne bodeš dolgočasil!«

»Kaj hočeš vedno varovati –— babo?!« …...

»Ta moli, ali pa –— copra!« reče Fabko, odpre vrata na levo ter vstopi v veliko gostilniško sobo.

Ko je bila družba na višku svojega veselja, so se vnovič odprla vrata, in na pragu se je prikazal –— Gojko Knafeljc.

»Slavna družba! Nocoj je za nas res prekrasen večer. Zbrali smo se v srčni prijaznosti in ljubezni med seboj, da se nekoliko pokratkočasimo pri tem izbornem vinu. In očitno je, da smo med sabo najboljši, najiskrenejši prijatelji. Vendar opazujem že dalje časa, da sta med nama tudi dva gospoda, ki sta si nekoliko nasprotna. Meni je docela neznano, odkod izvira med njima ta neprijaznost; vem, da tudi drugi tega ne morete uganiti, kajti kolikor poznam jaz gospoda Bratiča od tistega časa, kar biva pri nas, je on izredno vrl mož v pravem pomenu besede in narodnjak z dušo in telesom ter poštenjak, kakršnih je malo. Isto vam je tudi vsem znano o gospodu Gojku Knafeljcu. Zakaj bi torej tudi med njima ne vladala ona prijaznost, katera diči nas druge odlične tržane? –— Predlagam torej, da se tudi ta dva gospoda med sabo sprijaznita, da tudi ona dva medsebojno pijeta bratovščino!«

Gojko, ki je bil nocoj še trezen, se je hotel umakniti. Uvidel je neprikladnost tega položaja, a pri Bratiču je že delovalo vino. Vstal je takoj in ponudil Gojku prijateljstvo. In izpraznila sta kupici ter se –— poljubila.

»Pa ti tudi mene –— kaj?«

»Seveda, seveda, drug drugega,« je hitel Gojko. »Pa nikar ne misli več na nekdanje čase! Moj Bog, to je vse prešlo!« …...

Nekoliko časa potem je stopal Gojko bos po stopnicah v svojo sobo, da ne bi ga kdo slišal, kdaj je prišel domov. Zaspati pa ni mogel, vest mu ni dala miru …...

<center>* * *</center>

Odslej je bila gostilnica »pri vinski trti« vsak večer polna onih gostov, katerim čitalniške zabave niso več ugajale. Tudi Bratič je jel zahajati tja skoro slednji dan. In vselej je našel tam tudi Gojka, s katerim sta bila hipoma velika prijatelja. Bratiča je sicer večkrat prosila soproga, naj ostaja doma in naj nadaljuje tako življenje, kakršno sta živela dozdaj; ali on se je bil namah čudno izpremenil. V njegovem srcu je nastala kar črez noč neka mučna nezadovoljnost s samim seboj in s svojo soprogo. Ko je zvečer doma povečerjal, ga je takoj nekaj privzdignilo in vleklo ven v družbo, proč od nje, ki je bila dozdaj njegovo največje veselje na svetu. Sam si ni vedel {{prelom strani}} raztolmačiti te nenadne izpremembe, vse se je vršilo proti njegovi volji, proti njegovi zdravi pameti; toda resnica je bila, da mu je soproga primrzela, in da je bil že nekaj časa proti njej nenavadno surov in oduren. Kako je še pred nekolikim časom rad bival v njeni družbi, kako je bil srečen, kadar sta šla skupno na izprehod ali na kako veselico! Kako je bil ponosen na njeno lepoto! Ali te dni se je že nekolikrat zalotil pri misli, da je vso to njeno lepoto užival pred njim že nekdo drugi, da ni on prvi, ki je je vesel! In ta misel, ki ga je nadlegovala spočetka le poredkoma, se je vpletala črez nekoliko časa celo v sanje njegove, in posledica je bila, da se je zatekal v družbo, kjer je pozabil pri časi penečega vina to silno muko! In najbolj čudno je bilo to, da kolikor bolj se je odtujal svoji soprogi, toliko bolj se je oklepal –— Gojka, ki se mu je bil prikupil, da sam ni vedel, zakaj in kako.

Ivanka pa je vsled te izpremembe trpela neznosno. Vedno in vedno se je vpraševala, s čim se je pregrešila proti svojemu možu. In vest ji je dejala, da mu je bila nezvesta vsaj v mislih, ko je pri oknu gledala za Gojkom. Od tedaj pa ni šla niti k oknu več, dasi ji je silila Gojkova podoba večkrat nego prej pred duševne oči …...

»Tukajle sedi, prijatelj, in počakaj, da prižgem luč,« je jecal Bratič, očividno vinjen. Tipal je ob steni, po stolih, po divanu ter prijel –— Gojka pa ga posadil na divan. Črez dolgo je prižgal žveplenko in takoj nato s tresočo roko svečo, ki je bila pripravljena na mizi.

Vrata je bil pustil odprta, in Gojku, ki je sedel njim prav nasproti, se je nudil prost razgled po spalnici. In njegove oči so se vsesale tja noter, kjer je na postelji ležala ona, ki je še vedno polnila dneve njegovega življenja. Videl je nje krasno obličje, ob njem se vijoče goste, vlažno se blesteče lase, videl njena svetleča, bela lakta …...

Gojko ni odgovoril ničesar, toda dolgo ni ostal. Izpraznil je samo dvakrat drobni kozarček, a skoro nato se je poslovil zelo redkobeseden …...

Ko se je vrnil Bratič v spalnico, je našel soprogo slonečo v postelji. Roke je imela sklenjene okoli kolen in zrla je srpo in nepremično predse. Na njenih licih se ni genila niti najmanjša žilica, bila je trda kakor mramornat kip …...

<center>* * *</center>

»Nikar se ne žali,« je nadaljevala ona. »Saj ne govorim spričo tega, da bi se ti morda rogala; veruj mi, da čutim s tabo! In drugi bi si tudi ne upala govoriti tako! –— Glej, ali ni kriv tvoj soprog, da se počutiš slabo?«

»Pač, pač,« odvrne ona. »Iztresti si morava srce! Glej, kako sem bila srečna jaz, dokler sem bila še v B.! Tam je imel moj soprog še nižjo plačo, ali izhajala sva in v hiši je bil mir; saj se je držal on vedno doma. Ali tukaj, tukaj –— moj Bog –— koliko gospa mi je že tožilo, da se tukaj vsak pokvari, da postane tukaj vsak –— pijanec!«

»Draga moja, dozdaj še morda ni, ali veruj mi, da –— postane!« je odgovorila Fabkovka brezobzirno.

»Čudno, da je v tem gnezdu tako okužen zrak, katerega dihajo moški! Od šestnajstletnega mlečneža pa do onega, ki bi že moral biti resen mož, vse pije, vse se zastruplja, vse uničuje s pijačo svoje moči, a v zakonsko življenje donašajo nemir in, kar je še hujše –— nezvestobo! Ah, ljuba moja, ti ne veš, kaj vse učini ta pijača!«

»Zares, nekolikrat je tudi moj soprog že bil vinjen; toda upam, da to kmalu preide in da se zave, predno bode prepozno! –— Govoriti hočem z njim, prositi ga; saj me je dozdaj še vedno poslušal!«

»Da bi te le poslušal tudi zdaj! Ali bojim se, da je že jako pozno! Glej, ljuba moja, tam zadaj pri vodi imajo krčmo, v kateri počenjajo vse, povem ti –— vse, kar se boji belega dneva. Tam popivajo, tam prepevajo, a tam –— imajo tudi dekleta!«

»Kdo? –— Moj Bog, cvet trške inteligencije! Tam so sinovi najboljših rodbin, tam so nekateri uradniki, med njimi moj soprog in tudi tvoj, tam je slednji večer tudi –— Gojko Knafeljc. Oh, da, posebno ta! Doma ima na smrt bolno ženo, a on popiva, kakor bi bil najet! Jaz sem vedela, kak zakon bode to! Pred poroko je bil vedno vinjen, potem so prišla prva leta zakona, ko je nehal in je vse kazalo, da bode vzgleden mož, ali zdaj je postal zopet hipoma stari Gojko! Zares, stara navada železna srajca! Uboga njegova žena, meni se smili revica! Takoj na poročni dan je morala zvedeti, da ima njen Gojko tam v Ljubljani nezakonskega otroka. No, čuda ni, ako ga tako zaničuje!«

»Moj Bog, kdo ne bi ga vedel vzroka? Glej, nekateri imajo slabo vest, v pijači si jo hočejo udušiti; med temi je Gojko in še nekoliko drugih, a drugi poštenejši, med njimi tvoj soprog in moj, ti so pa zapeljani! Premehki so, da bi se uprli tem zapeljivcem, prosti hočejo biti in delati po svoji volji, in tako zaidejo v mreže! –— Jaz svojega že ozdravim; niti krajcarja mu ne dam na razpolago, pa bode krotak, in kadar pojde iz hiše, vselej pojdem z njim tudi jaz. Saj sicer je jako dober, da, predober človek!«

Oficialka je še nekoliko posedela in slikala Ivanki še marsikatero grozno sliko. Pozno popoldne je šele odšla. –—

In tudi zdaj, ko ji je vest to očitala, tudi zdaj v tem hipu je morala misliti nanj! Neka neznana, nadnaravna moč ji je pričarala pred oči njega, v čigar navzočnosti se je vselej tresla, a kateri se ji je posebno zdaj v tem hipu zasmilil v srce. Slišala je danes od oficialke, da ga soproga zaničuje, da je vsled tega nesrečen, in da je baš to povod njegovega popivanja. In videl se ji ni tak grešnik, kakršnega ji je slikala prijateljica, videl se ji je samo pomilovanja vreden človek. Ali nekaj ji je reklo: »Tudi pomilovati ga ne smeš! Že samo to je –— nezvestoba proti možu!«

Sedla je na stol in vila roke, a šele črez dolgo časa se je pomirila ter zrla nepremično in topo predse …...

»Ne morem se pritoževati, ako si se naveličal svoje soproge! Dovolj si mi storil dobrega, in hvaležna ti moram biti za dobrote {{prelom strani}} tvoje. Ali toliko velikodušen pa bi moral vendar še biti, da ne bi mi svojega nenadnega zaničevanja kazal tako očitno! Kolikor časa sem pri tebi, mi nima vest očitati ničesar. –— Torej čuj mojo prošnjo! Ta-le je: ne hodi več v ono zloglasno krčmo in ne občuj več z onim –— onim –— Knafeljcem!«

»Kam zahajam in kaj delam –— tebi nič mari. Knafeljc je pa po mojih mislih vreden vsaj toliko, kolikor ti!«

Čudno! Njo, ko je bila zapeljana in katere mladostnega greha ni v prejšnjih časih prav nič vpošteval, njo je zdaj začel sovražiti, a z njenim zapeljivcem se je sprijaznil! Očividno je bilo, da smatra samo njo krivo vsega …...

Odzdaj naprej je bil pri Bratičevih redek dan, da ne bi se bila vršila med njima kaka burna scena. Večkrat je bil sicer Bratič mehek in se je kesal svojih nastopov, a kadar se je pojavila v njegovi glavi ona fiksna ideja, vselej je postal brutalen in ob takih dneh ga gotovo ni bilo domov pozno v noč. Privadil se je bil nerednemu življenju. Svoj posel je opravljal črez dan mehanski, vedno je bil točen in vedno marljiv delavec v uradu, a noč je bila navadno njegova. Naravno je torej, da mu je začelo sčasoma nedostajati denarja, in da je začel že delati semtertja dolgove. Dolgovi so pa skrbi! In te skrbi so v njem le še podvojile mržnjo do lastnega doma. –—

Ivanka je izkušala potrpeti vse in ni možu očitala ničesar. Kadar je bil dobre volje, se je silila biti tudi ona, a kadar je postajal neznosen, je umolknila in se navadno oddalila v stransko sobo s svojima otrokoma, dokler ni odšel. Take razmere pa seveda niso vplivale nanjo ugodno. Postala je suha in uvela, a njene oči in njeni dolgi, gosti lasje so bili še vedno krasni. Toda večkrat nego prej se je v {{prelom strani}} tem času zalotila pri misli na Gojka, in čestokrat je pri taki misli tudi ostajala z neko neumljivo slastjo …... Ponehalo pa je hkratu tudi ono čudno sovraštvo do malega Gojkovega sinka ter se umeknilo neki nerazumljivi ljubezni, s katero ga je obsipala pri vsaki priliki. –—

»Strup!« …...

In zavlekel je skrinjo zopet pod posteljo …...

»Če bodo tam točili tudi vince, če bo to vince dobro, in če bodo vedeli spoštovati mojo »uradno osebo«, kakor jo spoštujejo drugi, in če me gospod kapelan ne vrže pod kap, pa pojdem tja. Zakaj pa ne? Ali »uradna oseba« je prva, in potem pride šele pijačica!« –—

A v tako stanje se mu je zopet z vso neodoljivo silo začela vmešavati podoba Ivankina. Videlo se mu je, da ne bi bilo moglo priti nikdar tako daleč, ako bi bila ona žena njegova; sreča bi ga gotovo spremljala povsod in vedno, nič ne bi mu nasprotovalo, vse bi ga nosilo na rokah; njegova usoda bi se bila morala preobrniti, bi se bila morala dati podkupiti po takih nebeških očeh, po takih sladkih ustnicah! –—

In zopet je pil! In Bratič mu je pomagal. Bil mu je vedno zvest sodrug pri kozarcu …...

Cilki ni bilo treba veleti dvakrat. Kmalu je bila steklenica pobarvana v drugič in črez dobro četrt ure tudi v tretjič …...

Zloben smehljaj mu je krožil okoli debelih ustnic, ko ji je stisnil roko ter naglo odšel. –—

Cilka je stopila v hišo, prinesla majhno blazino ter jo podložila Bratiču pod glavo. Ta je tedaj sicer odprl oči, a takoj je zopet zamižal ter v istem hipu že dalje spal, dihaje tesno in globoko …...

Ona je molčala. A v tem hipu ji je napolnil dušo neki drugi čut, čut –— sovraštva do svojega moža. Prešinila jo je misel, da gotovo njen mož o tem kaj sluti, a da to nalašč dopušča, samo da bi jo ponižal, da bi se je odkrižal. Ako je že tako daleč, potem je pač vse enako, ali je človek čednosten ali ne.

»Pustiva za sedaj to, naj bode že, kakor hoče! Toda vrniva se zopet k prvemu predmetu! Glej, opazovala sem tebe, opazovala sem Webra, in videla sem, da se ljubita. A vedela sem tudi, da je on že prej ljubil drugo! Ne oporekaj mi! –— To, da je ljubil drugo, to ni nič takega, in spričo tega se prav lahko vzameta in spričo tega sta tudi prav lahko še srečna. Koliko pa je onih, da se vzamejo v prvi ljubezni? –— Toda nekaj drugega je, kar moraš dobro preiskati, predno se zavežeš za večno, in to je, ali je bila ljubezen njegova čista, ali je bila idealna, ali je ljubil dostojno! Nadalje preišči, ali je tudi tvoja ljubezen do njega tako vzorna, tako čista kakor solnce, in šele potem odloči! –— Veruj mi, ako je bila ljubezen enega ali drugega drugačna, ako je bila ljubezen pregrešna –— ne bode je sreče! Nesrečen postane oni, ki je grešil, a s sabo potegne tudi nedolžnega! –— Koliko hujše pa mora biti, ako se zavedata oba nedostojnosti pred zakonom!«

»Prav dobro, Pavlinka; tudi jaz sem prepričana o tem, kar praviš. Tudi jaz sem natančneje poizvedovala o vsem ter izprevidela, da sta vidva skupno lahko srečna. In sreče vama privoščim polno mero obema! –— Da pa vidiš, da imam razloge do takega govorjenja, da vidiš, kako opravičene so moje zahteve, naj ti danes in to tebi edini na vsem širokem svetu razodenem svoje srce!«

»Kako hvaležna sem ti, da mi toliko zaupaš! Samo bojim se, da mi poveš nekaj groznega! –— Toda govori po malem, da ti ne bode škodovalo!«

»Vidiš, ljuba moja,« je nadaljevala Ana, »meni ne bi bilo prav nič hudo napram odprtemu grobu, ako bi mogla prepustiti z mirnim srcem svoja otroka –— soprogu, ako bi vedela, da bodeta vsaj kdaj poštena, da ne bodo morda za njima kazali s prstom. Toda sedaj sem popolnoma nesrečna, groba se bojim in tresem se pred njim, ker ostaneta moja dva ljubčka takemu očetu!«

»Da, oče. Toda razlika je med očetom in očetom! Ali poslušaj me dalje! –— Glej te prozorne roke, glej to uvelo kožo na mojih licih, te prazne žile, to trhlo telo –— glej, vse to je delo –— njegovo, delo Knafeljčevo! –— Na poročni svoj dan sem morala zvedeti, da me je varal, grdo varal, da je imel že prej –— nezakonskega otroka. Toda kaj ti hočem praviti? Ti ne veš, kaj se to pravi, tak poročni dan! Prej živa, trdno verujoča v ljudi in v bodočnost, sem bila hipoma mrtva; po žilah se mi je razlil počasi razjedajoči strup, in ta strup deluje gotovo. In potem so prišli časi, ko se je on hlinil, ko se je delal, kakor bi me ljubil, ko mi je izkušal ustrezati v vsem, a jaz sem bila mrtva. Vendar sem sčasoma nekoliko pozabila, in bila sem včasih celo nekam zadovoljna. Toda zopet sem bila goljufana. A zdaj pa čestokrat preživim dni, katere prosim, da bi mi nebeški oče okrajšal, a prosim, da bi z mano vred presadil na oni svet tudi moja dva otroka. –— Glej, iz njegovih sanj po noči in iz nekega lističa, ki je slučajno prišel v moje roke, sem zvedela vso ostudno resnico. Pomisli, ona, s katero je imel prej otroka, ona živi tukaj v trgu, k njej ga zopet vleče srce, zaradi nje zanemarja svoje dolžnosti, in kdo {{prelom strani}} ve, ali že ne nadaljujeta prejšnjega svojega razmerja? In ni li tako življenje hujše negoli smrt?«

»Ne, draga Pavlina, čemu? Zdaj je itak že prepozno, in za očeta je tudi boljše, da ne ve nič o tem. Lahko bi mu to škodovalo in mu nakopalo prezgodnji grob, in jaz bi ga imela na vesti! –— Ako pa hočeš nekaj storiti zame, obljubi mi samo to, kar te prosim zdaj. Glej, ko me zadene to, kar se približuje neizprosno, tedaj skrbi, da prideta moja otroka v dobre roke. Izkusi mu ju izvabiti k sebi in skrbi ti za njuno odgojo. Ali mi to obljubiš? Ako ne bi ju hotel dati, izkušaj ju dobiti z zvijačo. Nazadnje pa bode morda celo vesel, ako se ju iznebi. Ali mi obljubiš?«

Mesto odgovora je pristopila Pavlina k sestri ter jo objela. Molče sta si sloneli nekoliko časa v objetju, in obema so tekle solze, katerih se nista izkušala ubraniti …...

Pavlina ni mogla več gledati tega prizora. Vstala je ter negotovih korakov pristopila k drugemu oknu. Hotela se je premagati ter premotiti s tem, da se je nekoliko oddalila. Ali še predno je bila pri oknu, že je zaplakala glasno, da je šlo skozi mozeg …...

»Papa! …... Papa! …... je klicala za njim Nada.

Gojko je izpregovoril nekoliko običajnih fraz ter se delal, kakor da ga je novica potrla. Ali v srcu ni čutil ničesar. Še celo ljubo mu je bilo, da je izgubil enega svojih nadzornikov. Toda preoblekel se je naglo ter odšel kmalu za Pavlino v Grahorjevo hišo …...

V veži Grahorjeve hiše se je poslovil od nje, ko je bil dahnil rahel poljub na njeno čelo …...

<center>* * *</center>

»Hvala Bogu, da le ni nič hudega! Le ostani doma, že potrpim sama z deklo! Pa skrbno čuvaj dragega starčka, da v kratkem ozdravi,« je dejala s solzami v očeh …...

<center>* * *</center>

Naslednje dni sta bili Pavlina in stara Grahorica vedno pri Ani, a med njimi je bilo nekam mrtvaško tiho, nobenega veselega glasu ni bilo slišati …...

Tudi Ivanka je slišala ta glas; poželjivo je hotela iztegniti roke po najbližji časi, v kateri sta kakor kristal bleščala –— srčni mir in zadovoljnost. Ni še dolgo, kar je imela to čašo dan za dnevom pri svojih ustih, kar je pila iz nje v dolgih požirkih, a tedaj se ji je bila privadila kakor kaki vsakdanji stvari, in niti zavedala se ni več, koliko dobroto uživa iz nje. A sedaj, ko se ji je ta časa odmeknila tako daleč, da so ji bile prekratke roke, da bi jo mogla zopet potegniti k sebi, sedaj je uvidela, kaj je izgubila, in megla žalosti ji je prepregla srce. In ta nadražja kupa se je odmikala vedno dalje in dalje! …...

Ko je Ivanka prejela ta list, se je glasno zasmejala. Uvidela je takoj celo komedijo. A ko je čitala te vrste drugič in tretjič, je vendar začela dvomiti, ali ni morda to, kar piše, resnično. Po dolgem ugibanju in razmišljanju je prišla celo do zaključka, da ji Gojko piše resnico ter da ji hoče storiti to uslugo iz nekdanje prijaznosti. In njena razsodnost je bila že tako medla, da je videla v tem činu Gojkovem sčasoma samo resnično in globoko ljubezen njegovo do sebe! In odzdaj je živela samo še v neki omotici, v neki nerazsodnosti. Izpozabila se je celo tako daleč, da je Gojku na to pismo odgovorila ter ga prosila, naj čuva i nadalje nad njenim soprogom, za kar mu bode gotovo hvaležna! Dasi je pa v resnici že vsa živela samo za svojega nekdanjega ljubimca, vendar si je želela še vedno, {{prelom strani}} da bi se povrnili oni časi, ko je z Bratičem živela v tako lepem miru in v slogi. Misliti je celo začela, kako bi bilo udobno, ako bi Bratič postal zopet stari Bratič, a Gojko njun prijatelj! –—

Že je mislila na kak nov izgovor, ko zopet nenadno izpregovori Ana: »Oh, mama, zakaj ga ni tukaj? Poslovila bi se od njega! Mama, meni je tako čudno slabo, bliža se mi ura …... mama …... ata …... Pavlina …...«

Nobeden ni več izpregovoril besedice. Kmalu nato pa je Gojko zapustil hišo ter odšel k –— »Vinski trti«, da bi se tam sešel z Bratičem, kakor sta se bila sinoči dogovorila.

<center>* * *</center>

Gojku je to ugajalo, in živahneje je stopil dalje. Usta so se mu celo zaokrožila, in zažvižgal je predse napol tiho ono tedaj navadno »ribarico malo« …...

»Hoj, duša, kje si? Kaj tako pozno, duša? Ti duša …... duša ti!« je vpil ter se prigugal h Gojku, hoteč ga je poljubiti.

»E, e, veš …... veš, danes pa nisem bil v uradu. Glej, ta …... moj prijatelj izza mladih let me je zadržal,« je jecal Bratič, kažoč na bledega, majhnega človeka.

Šele črez dolgo se je Bratič toliko opomogel, da je zučutil noge pod sabo. Tedaj pa je Gojko odslovil pomagača pa začel prijatelju prigovarjati, in res se je dal Bratič dalje voditi. Dasi je na Gojku skoro ves visel, vendar ga je naposled z vso silo spravil do stanovanja …...

<center>* * *</center>

Na usnjatem divanu sta sedela Ivanka in –— Gojko ter se objemala.

»Danes ste obhajali svojo zmago nad menoj. Najsi bode ta zmaga pridobljena tako ali tako, gotovo je, da vam jo je olajšal oni tamle« –— pokazala je proti Bratiču. –— »A priznati vam moram, da sem vas do tega trenotka res ljubila, vnovič ljubila kakor v nekdanjih časih; v tem hipu pa, ko ste zlorabili to ljubezen v svoje namene, se je zopet izkadila v nič. In sedaj vidite pred sabo –— onečaščeno ženo, ženo, ki ne bode vedela več, kam bi pogledala v družbi poštenih ljudi. In to ste učinili vi, to je danes učinil –— moj soprog!«

Ko se le ni hotel odstraniti, je udarila z nogo ob tla in viknila glasno: »Pojdite! …... Ali ne slišite? –— Pojdite!«

Mehanski je vzel klobuk ter tiho stopil iz sobe. Uvidel je, da mu ni ostati, a čutil ni, kaj je nocoj učinil. Vendar je bil sam s seboj zadovoljen, in ko je bil spodaj na ulici, se je nasmehnil ter polglasno vzkliknil: »In vendar si bila zopet moja!« …...

V njenem srcu je nastal boj, a misel, kako bi se nad možem maščevala, da je to napravil, ta misel jo je vso prevzela in zapeljala …...

In zdaj se je zopet zavedela. Uvidela je polagoma vso podlost Gojkovo, uvidela, da je zašla grozno daleč, da je padla v brezno, ki jo bržčas pogoltne …...

Nad gorami se je že začelo svitati, jutranji zvonovi so se oglašali od vseh strani, a Ivanka je še vedno bedela na divanu, stisnjena v dve gubi, brišoč si krvavo obrobljene, motne oči …...

Gojko se je ustavil pred svojim stanovanjem na prazni ulici. Predno je potegnil ključ iz žepa, da bi odprl vezna vrata, se je mehanski ozrl kvišku proti nebesnemu obloku. Tam je medlelo brezštevilno srebrnih lučk, a med njimi je bleščala od severa proti jugu kakor s kapljicami svežega mleka posuta steza –— »rimska cesta«. Na zapadu se je v istem hipu utrnila zvezda, a na severu se je nad bližnjo goro zabliskalo, da so za hipec prebledele zvezde na obzorju.

»Ne mudi se tako! …... Z mano pojdi,« je odvrnila resno ter stopila v sobo pred njim.

V sobi je zavladala tišina. Nič se ni ganilo, a Gojko, ki je ostal sam, je začutil v vzduhu hladni dih smrti. Vnovič je odprl oči ter pogledal za hipec izpremenjeno, popolnona izsesano obličje pokojne soproge. Hkratu mu je šinila v glavo misel: sedaj sem prost, morda se mi še kdaj nasmehlja sreča! A isti hip ga je zaskelelo v glavi, kakor bi ga bil kdo dregnil s koncem ostrega šila, in okoli srca se mu je začelo mehčati. Padel je na kolena pred posteljo ter iskal roke Anine. In našel jo je ter jo stiskal med svojimi prsti. Ali bila je tako koščena, tako mrzla, da je začutil ta mraz, to studenost v prsih svojih …... A roko je slednjič privil do ustnic ter poljubljal njene trde prste.

»Ob deveti uri?« je vprašal mehanski ter se zamislil. A tedaj se je spomnil, da je bila vprav deveta ura, ko je stisnil na srce nekdanjo svojo ljubico Ivanko …...

Gojko je pristopil ter se ozrl v Nado. Spala je, ali dihala je nekam tesno. Pripognil se je, da bi jo videl natančneje, a tedaj je skoro odskočil. Na teh mladih licih je nocoj prvič zapazil neko čudno barvo, neko prozornost, katero je nekaj časa zapažal samo še na obrazu Aninem. Nemirno se je nagnil k dečku. A tudi na tem obrazu se mu ni videlo vse v redu. In prestrašil se je, da mu je kri {{prelom strani}} zastala v žilah. Izprevidel je, da sta otroka bolna, zaslutil je, da sta podedovala sušico po svoji materi …...

Kakor okamenel je stal nekoliko časa ob postelji svojih otrok, a ko se je zdramil, je lezel k bližnjemu naslanjaču. Tu je sedel ter si skril obraz v roke, ne izpregovorivši niti besedice …...

Spomnil se je otrok, ki so ga bila sinoči toliko vznemirila. »A, ba …... nič jima ne bode! Kolikrat vidi človek vse prečrno!«

Tedaj se je pa šele spomnil, da včeraj popoldne ni bil niti v uradu. Toda, kaj to –— se že izgovori morda z boleznijo ali kakim nujnim družinskim opravilom, in stvar bode v redu. Ali stoj! Kaj pa, ako ga je kdo videl –— in to se je zgodilo brezdvomno –— kaj, ako bi po kom zvedel njegov predstojnik, da je bilo krivo njegove odsotnosti samo –— vino?!

Hodil je po sobi ter mislil, kako bi se približal Ivanki, kako bi nasnoval pogovor, da bi se zopet vse uredilo. In pri teh mislih mu je včasih legel na ustnice zadovoljen smehljaj; tako živo si je slikal prizor med sabo in ženo, ko ji pove, kako jo še vedno ljubi, kako jo pravzaprav še nikdar ni nehal ljubiti, ko jo bode prosil odpuščanja in ga ona s solzami v očeh privije k sebi ter ga vroče poljubi kakor v onih blaženih, blaženih časih! …...

Pristopil je k umivalniku ter se začel umivati. Mrzla voda ga je okrepčala. Uravnal si je lase ter se preoblekel. Nato je pogledal, kje sta otroka, kje je Ivanka …...

Ko je stopal mimo vrat male sosednje sobe, mu je nehote pogled ušel vanjo ter obtičal na –— Ivanki, ki je še vedno sedela nepremično na divanu. Glavo je imela nizko sklonjeno na njegovem robu in jo podpirala ob desnico, ki je tiščala med prsti premočeni robec. Levica ji je visela trda in mrtva nizdoli …...

»Ivanka! …... Čuješ?«

Hipoma je bila vsa drugačna. Planila je kvišku ter se postavila zraven njega, ravna kakor sveča. Hripavo se je nasmejala, in glas {{prelom strani}} v ji je bil suh in raskav, ko je dejala: »Čemu me pomiluješ? …... Prepozno je!«

Pahnila ga je od sebe ter vzkliknila: »Ne dotikaj se me! …... Ali ne slišiš, da je res prepozno?«

Zakrila si je obraz z rokami ter zavpila: »Moj Bog, moj Bog! …... Zakaj me mučiš?«

»Ne muči me več …... prepozno je!« je vnovič dejala.

»Vidim, da me ne razumeš, ali me pa nočeš razumeti! Torej naj govorim razločno! Glej, sinoči, ko si bil ti toliko vinjen, da se nisi zavedal, te je privedel Knafeljc domov. In potem, no potem …... je ostal pri meni …... in …... ljubila sva se!«

V posteljici pa se je dvignilo dekletce, in ko je zaslišalo jok, je pritegnilo tudi ono …...

»Ali je gospod doma?« »Da, takoj zraven v sobi! –— Poslužite se!« je odgovoril pomočnik ter napravil prostor, da je stopil lahko Šahar mimo njega k vratom.

<center>* * *</center>

<center>* * *</center>

»Moj Bog, moj Bog, kako neumnost bi bil sinoči skoraj napravil!« je vzdihnil ter zazeval globoko. »Življenje je vendar življenje, naj bode, kakršno hoče! Bog ve, kako se mi še vse izteče! Sicer je pa res, da sem čuden človek, jako čuden človek. Celo svoje življenje sem igral komedijo sam s seboj, s svojimi čuvstvi, z vsemi ljudmi. {{prelom strani}} Nikjer ni bilo nič pravega, nič globokega, nič pristnega; vse ponarejeno, vse marinirano in popoprano! In vidi se mi, da nisem na svetu sam glumač; za vsakim oglom lahko brcnem ob druzega! In tako se na svetu vedno še lahko živi! Bog živi nas glumače! Bratič, ti pa spravi zase svoje prorokovanje!« –—

Joj, joj, glej jo, zraven njega –— Pavlina! Da, ona, Pavlina, nekdanja moja prijateljica! Ah, jasni se mi! ... In tam je Demetrija s svojim Milanom!

»Kaj? ... Kaj? ... Ljudje božji, prekrižajte se, tukaj čepi –— Slavec!«

»Ah tako, tako! Čestitam –— iz srca čestitam! To mi je jako ljubo, ker sicer vaju ne bi vedel v svoji povesti kam spraviti! Poročila tvojega pa nisem prejel, ker sem že cel teden z doma!«

V T. je v neki prodajalnici zopet –— komi!«

Nekam neprijetno me je to dirnilo, in da bi se raztresel, sem vprašal Pavlino, kako se kaj počuti njena gospa mama. Zadovoljen sem bil, ko mi je povedala, da je še čvrsta in zdrava. –—

»Viktor, pobarvaj nam vnovič čaše!« –—