Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega: Razlika med redakcijama

| prejšnji=

| naslednji=

| naslov= {{mp|naslov|Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega}}. (Spisuje Tine Brdnik)

| poglavje=

Če tudi ne uradnim potom, zadene pa človeka vendar v zasobnem občevanji lahko neprilika ali še celo nesreča, da mu je ravno neznanje druzega deželnega jezika osodepolno.

Tankega žene res spet v Rateče prehvaležno njegovo srce. Pa kako ostrmi, ko se Lenčica nič noče zanj zmeniti in se kaže tako osorno proti njemu!

O nameravanem koraku naznani svoj sklep tudi očetu. Oče pošlje poštarju odgovor, ki kaže, da on sina precej bolj pozna, kot sin sebe. Kratko je bilo pisemce očetovo : »Ako je Rudolf znorel, pošljite mi ga sem!«

Navidezni ženin je sedaj presrečen. Noč in dan sanja o rateški nevesti in o svojem novem stanu. Vsak pogovor zasuče brž na svojo bližnjo ženitev.

Miha tudi opomni Tankega, naj sporoči svojemu očetu, v kako strašno zadrego so ga Kranjci spravili, in naj sploh vse potrebno uredi, zlasti pa spiše oporoko.

Okoli polunoči pokliče postiljon poštarja in mu pokaže pismo, koje mu je poštni odpravnik naročil naravnost nesti orožnikom. V pismu je stalo samo to–leto-le: »Jutri ob 5. uri se bo v Stanéh dvobojevalo; prosim, preprečite to! R. Tanki.« Miha veli postiljonu, naj ostane doma in se spat spravi, da ne bo drugi dan dremal na vozu.

Toda ubogi Tanki diha samo en dan nekoliko prosteje. Drugi dan namreč obstane (po Mihovem nasvetu) orožniška obhodna straža pred pregrajo skrbno jo ogledovaje. Miha zagledavši to skozi okno pokliče brž Tankega ter mu pokaže orožnike. Tanki vzdihne: »Za božjo voljo, kaj mi je storiti? Jaz se bom kar udal.« Miha ga hitro tolaži, češ, naj le {{prelom strani}} miruje, dokler ga nihče ne vpraša naravnost zastran popisane pregraje. In res, sreča, orožniki tiho odidejo, ko četovodja zapiše nekaj malega v svoj zapisnik.

Ogledavši pregrajo pridejo gospodje v poštarjevo gostilnico. Precej vprašajo gospodarja, ali se mu kaj dozdeva, kdo bi bil napisal letnico na navpični kol državne pregraje? Miha odvrne v pričo Tankega: »Saj vendar nisem jaz čuvaj cestne pregraje, da me že vsak pride vpraševat zaradi tega kola! Sicer pa, da bomo imeli vendar slednjič mir, zavežem se v pričo slavne komisije, da bom v 24 urah dal postaviti nov kol v pregrajo.« Komisija je s tem predlogom zadovoljna, vendar še zahteva, da naj ji poštar svojo ponudbo pismeno predloži in Tanki naj se podpiše za pričo. S tresočo se roko stori to, če tudi se mu je lice tekom te velevažne komisijske obravnave močno razvedrilo.

Delo se prične. Toda v par minutah zasliši Tanki že »pst« in — smuk v jarek! Nagajivi Miha spravi Tankega še tolikrat v jarek, da se mu slednjič že začne zares smiliti. Do takrat Tanki tudi številke popolnoma zdrgne.

Nekega dne prinese hlapec Mihi iz gozda čisto zmrznenega zajca. Miha ga postavi po koncu v odpravnikovo vabo. Po noči pokliče k sebi postiljona in mu pravi, naj gre pogledat, ali ni na vrtu zajec, njemu se je ravnokar tako videlo. Postiljon hitro opravi in pride nazaj povedat, da je res zajec pri senu. »Brž pokličite g. Tankega!« veli mu Miha. Tanki hitro skoči po koncu, vrže suknjo nase, leti na vrt, pomeri in — zajec obstoji, kakor je stal pred strelom. Tanki leti ponj, zagrabi ga in prinese poštarju. Ta zajca najpred nekoliko raztegne, ker ga je mraz vsega skrčil, in reče Tankemu: »Prvega zajca, ki ste ga ustrelili v svojem življenji, bodete pač poslali svojemu bratu v Gorotan?«

Na to povabi poštar več gospodov na odpravnikov kurji lov in določi za to poseben dan. Med tem nabije svojo puško tako, da dene kurjega perja na mesto svinčenega zrna.

Kmalu pride par dečkov iz hiše in Tanki ž njimi puško držeč v roci. Med tem pa gre Miha z obiteljo v gorenje nadstropje k oknu, od koder se strelec ložje in skrivaj opazuje.

Stané. Tam ravno orje stari Govedar. On vama bo že povedal, kako je s kunami, in kje gnezdijo. Ako ravnata pravilno, utegneta stare, če ne postreliti, vsaj poloviti, mladiče pa lahko vse vjameta.«

V tem času so solnčni žarki ozko dolino že ostavili. Dvignili so se višje ter obstali nekoliko še na gorskem vznožji in osredji, preobrazijo za nekaj minut obsežne trate v bujne prte s prav iztočno krasoto ter obdajo temno–zelenotemno-zeleno šilovje s svetlo–zelenimsvetlo-zelenim pajčolanom. Pa

Necega dné so imeli pri Mihovih ravno čevljarje. Po kosilu jih Tonček vpričo poštarja lepo naprosi, naj ga gotovo pokličejo o pravem času, ker ima danes zelo nujno opravilo v pisarni in mora na vsak način ob dveh že sedeti pri pisalni mizi. To naročivši vleže se mirno, zaupaje zlasti na mojstra čevljarja staro zvestobo, na široko klop pri peči.

Zares, značilna slika je to! Toda, ko bi bil umeteljnik mogel opazovati Tončka na njegovega 60. godú večer, in ga moral potem naslikati, gotovo bi bil z drobnim čopičem še enkrat segel po rudeči barvi, pa tudi višnjeve bi jej bil primešal nekoliko. Potlej še le bi bil Tončkov nos zanesljiv tolmač znamenitega pripetljeja nocojšnega večera.

V neki gostilni igra omenjenega večera čvetorica gospodov na karte. Miha je tudi med njimi. Pri drugi mizi pa sedi Tonček Krokar, pa ne sam. Segava družica se mu je pripajdašila. Zove se v prenesenem pomenu: opica. Ravno zaradi nje (le vselej galantno!) povabi ga Miha, naj pride igrat, češ, se bo vsaj videlo, koliko in kako mu bo nemirna in nadležna družica dopuščala igrati.

Tonček prisede in nekaj časa igrajo vsi tako mirno in tiho, da Krokar zadremlje.

Popraševal je že po vseh prodajalnicah domače fare, tudi po sosednjih je že stikal, pa povsodi zaman. Albert je že skoraj popolnoma obupal, da bi se mu kedaj posrečilo najti »sanjski prašek«.

Deževnega popoludneva zagleda Miha bovškega (iz goriškega Bovca) krošnjarja počasi stopati po strmem klancu proti hiši. Spomnivši se na dolgi klopi zamišljeno sedečega Alberta, vzame Miha škatljico, napolnjeno z navadnim jedilnim praškom, ter gré krošnjarju naproti. Hitro se zmenita, naj bo to »sanjski prašek«, ako bi ga oni posebnež v hiši zahteval.

»Ej, bo se pa poiskalo«, odvrne obteženi krošnjar. Razloživši po veliki mizi svoje prenesljivo blago, stegne se krošnjar skrivaj v žep in podavši Albertu ono škatljico pravi: »Tukaj bo nekaj za vas!« Hlastno seže sanjarski Albert po skrivnostni škatljici in obrnivši se proti poštarju veli: »Schreiber, plačaj!« Miha na videz plača zahtevanih 50 kr.

Albert brž odpré okroglo škatljico in vsuje nekaj bele vsebine v velika usta rekši, da pojde danes zgodaj spat.

Miha in njegov tovariš se tiho po prstih plazita od sanjavčevega ležišča.

Kaznjenec hodi Miho v jedno mer pogledovat, za kar pa se Miha ne zmeni kaj prida. Tedaj pa spregovori jetnik vprašaje Miho, ali se ne spomni, da je šel pred več leti v pozni noči čez Korenski prelaz? Miha domislivši se spredaj opisanega dogodka reče hudodelniku, v katerem je sedaj spoznal zloglasnega {{razprto|Pivca,}} da njega kar strese, kadar se spomni tiste noči. Nato ukleneni Pivec: »Veste, vi ste se takrat bali mene, jaz pa vas!«

<center> * * * </center>

{{razprto|Kdo in kaj je bil Pivec?}} Pivec ali tudi Pivcelj imenovan je bil to na koroško-kranjski meji, kar Dimež v okolici kranjski in kameniški, če tudi Dimežu menda ni nihče rekel: Dimežek.

Marsikdaj sta s Pajkom naredila tudi prav rokovnjaški.

In kakšno srečo, ali skoraj bi rekel, kakšen nos je imel Pivec gledé orožnikov!

Pajek se podviza gosposki naznanit čas, kdaj se misli Pivec lotiti dela. Gosposka postavi oboroženo stražo v primerno zatišje.

Kar nekaj zašumi pod vrhom, in vsi zbežé po širocih stopnjicah v vežo. Šimen se gre obleč, vzame dve sekiri, vsede se tako oborožen na težki pokrov svojega zaklada, kjer tudi presedi vso noč. Drugim pa prepové zaspati.

Rateč<ref>Besedo »Rateče« izvajam iz glagola raztekati. Pod Ratečami se namreč vode raztekajo na dve nasprotni strani. Sava teče proti jugovzhodu, druge vodice pa proti severozahodu.</ref> in Ratečanov sem omenil že, ko je bila na vrsti »Zagrenjena ljubezen.«

Rateče so priprosta vas slovenska, ležeča nekako sredi pota med Kranjsko Goro in Fužinami ali Belo pečjo. Bližnjemu kolodvoru, ki je skoraj enako oddaljen od Rateč in Fužin, dala je vas {{prelom strani}} Rateče tudi prvo polovico imena. Postajo kličejo: Rateče-Belapeč.

Ljudstvo ima svoje posebnosti. V noši so zeló stanovitni, moški in ženske; od svojih običajev in šeg se pa tudi ne dajo nič kaj odvrniti. V eni zadevi pa upam, da so se do danes vsaj nekoliko spreobrnili, oziroma spametovali. Jaz menim v rečeh, katere prepoveduje prva božja zapoved. Izredno dober nauk v tem oziru so si mogli posneti iz skoraj neverjetne, pa vendar resnične dogodbe, ki jo povem v nastopnem.

Bil je svoje dni premeten Ratečan, imenom Tincelj, ki je obhodil že veliko sveta in doživel že marsikaj, o čemer se navadnemu Ratečanu še sanjati ne more. Svojih rojakov mišljenje in praznoverje mu je bilo seveda tudi znano do dobra.

Po naključju se soznanita z nekim Tolmincem, ki je, prosjačé po Gorenjski Dolini, zašel tudi v Rateče. Tolminec je bil nekoliko privajen neki posebni spretnosti, znal je namreč tudi »iz trebuha govoriti«. Razven tega je bil precej zvit; zato sta se taka dva »genija« steknila in hitro sporazumela, po katerem načrtu bosta Ratečane sleparila in, kolikor se bo le dalo, za veliko opeharila.

Prvi javni nastop teh dveh ptičev se je zvršil tako-le:

Nekega dné že bolj proti večeru gre nekaj Ratečanov z vozovi s Trbiža proti domu. Razumeva se, da niso vstanu kar naravnost v Rateče. Morajo se s potjo oglasiti še v fužinski gostilni »Podklancem«. Možje posedejo lepo za mizo, voli jo pa v tem času vrežejo kar naprej proti domačim jaslim. Ugodno priliko porabi Tincelj.

Ravno je imel zunaj doma nekaj opraviti. Zagledavši vole in vozove brez gospodarjev ali druzih varuhov, pristopi bliže in vzame od enega voza dve verigi, od druzega pa coklo. Vse to skrije v bližnji grm.

Domov prišedši se podviza Tolmincu naznanit, kaj je naredil in kje ima ukradene reči skrite.

Drugi dan možje tarnajo in tožijo po Ratečah, kaj se jim je pripetilo prejšnji dan. Kmalu se jim pridruži zviti Tincelj ter jih tolažeč zagotovi, da se bo gotovo vse našlo, če se le obrnejo na tistega Tolminca, ki je sedaj k sreči v Ratečah. On dobro pozna njegovo moč. Ako ta ne najde ukradenih rečij, potem naj kar jenjajo še dalje iskati.

Možje v tolikih stiskah poiščejo brž onega Tolminca. Ta je mirno potolaži, češ, dobilo se bo vse, naj bodo le kar brez skrbij. Jutri zjutraj naj zopet pridejo vsi k njemu, potem pa gredó vsi skupaj iskat ukradenih rečij.

dosti brskali okrog in čas tratili!««

Tolminec pri teh besedah pokaže na neko rastlino rekoč: »Bom pa kar ono-le kislico poprašal.«

Kislica se mu pri tej priči prikloni. Ratečanje so vsi iz sebe nad to prečudno prikaznijo. Tolminec izpregovori: »Roža znana — nam udana! Kdo je kradel — kam je skril?« Možje začujejo votel glas: »Tat je popoten tujec, ukradene reči je spravil v najbližnji grm, da je nazaj gredé saboj vzame.« Ta odgovor kar sapo zaprè okolistoječim možem. Tolminec se podá ž njimi naravnost {{prelom strani}} k prvemu grmu, in res najdejo vse ukradene reči. Sedaj si nobeden ne upa s Tolmincem spregovoriti kake besedice. Kar strmé in z glavami zmajujejo.

Beraški Tolminec se jim naenkrat začne dozdevati neko nadnaravno bitje, ki so mu pokorne tudi nežive reči. Domov gredé si le od strani upajo vanj ozirati se in komaj stopati v njegovi bližini.

Doma spravijo hitro vse sosede, da, skoraj vso vas po koncu. S tihim strahom in pomenljivo vnemo jim razkazujejo najdene reči pripovedovaje, kako se je prečudnemu možu neka rastlina kar priklonila in dala tudi resničen odgovor.

Vsi so je poslušali resnih in začudenih obrazov, le Tincelj se je tu pa tam porogljivo namuzal, pa se tudi moral hudo premagovati, da ni smehú spustil na vse grlo. On je namreč dobro vedel, zakaj se je Tolmincu rastlina priklonila. Tolminec je zato rekel možem, naj pridejo še-le drugo jutro k njemu, da je mogel zvečer iti s Tinceljnom izbrat si rastlino, ki se mu mora drugi dan prikloniti. Na temno-zeleno kislico, ker ima debelejše in trdnejše stebelce, privežeta močno nit ter jo zakrijeta z gosto travo, da se ne bi kaj videlo, ko bo drugo jutro Tolminec stopil na nit ter rastlino pomajal.

Odslej je bila Tolmincu časna sreča — vsaj za nekaj tednov — utrjena. Kolikorkrat se je kaj zgubilo, ali so prišli kje kaj navskriž, Tolminec je Ratečanom vedel vselej pomagati iz zadrege. Tincelj ga je o vsakem imenitnišem dogodku vselej poprej poučil.

Na hrbtu si je napravil pod vrhnim oblačilom maliho, iz nje pa si je napeljal skrivno cev v hlačni žep.

Stanoval je odslej vedno v eni in isti hiši. Ljudje so dostikrat kar vreli k njemu; le malokdaj je bil brez obiskovalcev. Odslej je dobil tudi novo ime. Nekateri so mu rekali: {{razprto|Rateški malik}}, drugi celó: Rateški bog. Vsi pa so govorili o njem na vso moč častno in spoštljivo, pa onikali so ga.

Nekega dne, ko je bilo ravno precej ljudi pri njem, začne se naenkrat ves tresti. Kar stopi Tincelj v hišo, pomenljivo ga pogleda ter vpraša, zakaj se tako trese, ali mu je morda slabo, ali se kaj hudega zbira nad hišo, ali ka-li? Tolminec odgovori samozavestno: »Tresem se, ker se bliža hiši velik grešnik.« Brž nato stopi v hišo človek, katerega so že davno vsi sumničili, da je v svoji c. kr. cestni službi že marsikaj izneveril. Vse ostrmi, in jeden navzočih, še kaj hujšega se bojé, opomni prišleca: »Bvaž! Le hitra doka (doli) paklêknè in prôs jeh adpuščanja!«

Tolmincu so šli Ratečanje tako na limanice, da so mu sledijič skoraj verjeli, kako ogromni zakladi so skriti pod farno cerkvijo sv. Duha. Svetoval jim je, naj jo kar poderó, izkopljejo dragocene zaklade ter sezidajo par novih, večjih in lepših cerkvâ, kakor je sedanja farna, ali tudi, kakor je katera si bodi na Kranjskem. Preroško je pristavil še rad zraven, kolikokrat je Ratečane blagroval zaradi tolikega bogastva in nenavadne sreče, kako pomilovanja vredni so po drugi strani »Korénci«, t.j. prebivalci iz sosednje vasi Podkoren, katere bo s cerkvico sv. Andreja vred enkrat preplavila velikanska povodenj, izlivša se iz Mucne gore.

Slednjič izvé o vseh sleparijah rateškega malika tudi c. kr. sodišče v Kranjski {{prelom strani}} Gori. Hitro pošlje par biričev iskat ga v Rateče in pripeljat v zapor.

Toda, ali menite, da bodo Ratečanje svojega malika in tolikega dobrotnika kar ponudili biričem? Kaj še! Skrijejo ga v zgorenji izbi pri najbolj modrem vaščanu. Pri njem si ga seveda nihče še iskati ne upa.

Vendar za kakih par tednov izda nekdo njegovo skrivno bivališče.

Zakon je velel v tistih časih, da morajo na tak lov iti z biriči tudi možje iz najbližnje vasi. Zato je takrat prišla vrsta tudi na štiri može iz Podkorena. Med njimi je bil tudi naš {{razprto|Miha}}.

Ko pridejo vsi pred dotično hišo, gre neki Ratečan kar naravnost naznanit Tolmincu, da so sedaj prišli možje ponj. Predrzni Tolminec meni, da bo tudi te ugnal, zato reče hladnokrvno: »Le pustite je, naj le pridejo góri. Vsakateremu, kdor le roko na-me položi, posušila se bo pri tej priči.«

Grožnjo začuvši, spogledajo se možje, gredó v zgorenjo izbo, pa se vendar ne upajo vsi od kraja lotiti se za mizo sedečega malika. Tedaj srčno izpregovori Miha: »No, naj se pa kar meni posuši roka, jaz ga bom zvezal.« Birič mu pomoli jetniško verižico, in Miha trdo uklene bahaškega malika.

Ko ga pri vlečejo na cesto, zaženó usmiljene Ratečanke grozen vik in krik. Pa vse nič ne pomaga. Malik mora v Kranjsko Goro.

Pripeljavši ga v uradno sobo, vprašal ga je sodnik: »Ako si ti kaj vedeža, povej mi, koliko jih boš dobil?« Seveda seje čislanemu maliku tako naravnostno vprašanje zdelo močno razžaljivo in prisilno, vendar se ohrabri ter odgovori tudi naravnost: »Devetnajst!« »»Ne««, zavrne ga sodnik, »»vidiš, kako hitro te zapušča tvoja vsevednost: samo devet jih boš dobil!««

Nekaj dnij so imeli prekanjenega Tolminca v ječi zaprtega. Potem ga pošljejo po odgonu v rojstni kraj. Z biričem, ki ga je vodil in stražil, morala sta iti ravno skozi Rateče.

Blizo Rateč srečata starega moža. Birič, hoté se ž njim pošaliti, ustavi ga ter se mu pritoži, da mu roke vedno bolj omagujejo in postajajo trde, kolikor dalje pelje Tolminca. Rad bi že natlačil pipo in jo prižgal; toda ne more. Naj mu on stori to uslugo.

Stari Ratečan pa se oglasi: »»Slišite, Joža, jaz vam ne morem nič boljšega svetovati kakor, vi »doka« pokleknite in jih prosite odpuščanja, da vam »adbežejo spet rakê«. Vi jih pa tudi kar izpustite!««

Toda sodnijski sluga se ne zmeni za modri nasvèt starega moža ter odvede malika proti Trbižu. Od tod ga spravi bližnja gosposka na Tolminsko.

Dober mesec dnij preteče — in malik je že spet v Ratečah. Vse se zveseli njegovega prihoda, vsi se čutijo spet oblagodarjene. Vendar občna radost sedaj ne traja dolgo.

V oni hiši, kjer je bival poprej, prodajo ravno tiste dni debelo kravo. Lepo svoto, ki so jo skupili za pitano živinče, spravijo vpričo dobro došlega malika v najlepšo skrinjo, ne da bi je zaklenili.

Ravno je prvi sneg nekoliko pobelil. Listje na drevju je vedno bolj odpadalo, in čas, ko si je treba stelje preskrbeti, potekal je vedno bolj. Zato gred drugi dan vsi domači od one hiše listje grabit, doma ostane le malik. Menili so pač, da bi je boljšemu varuhu ne mogli izročiti.

A ko se čuti malik osamljenega, ne pomišlja se dolgo. Stegne se v zakladnico in — hajd iz vasi!

Gospodar, povrnivši se iz gozda, zapazi kmalu, kako ga je malik oblagodaril. {{prelom strani}} Hitro naznani tatvino v Kranjsko Goro. Sodišče tudi brž razpošlje svoje ljudi, da tatinskega ptička spet ujemó.

Zasledovalci gredó najpred v Rateče in odtod po glavni cesti proti Fužinam. Kar zapazijo tam zunaj, da vodijo stopinje iz poletnega živinskega hleva semkaj na cesto.

Že nameravajo dalje iti, vendar nekaj se jim zdi sumljivo. Čudno, kdaj bi bil ta človek notri šel! Pred snegom vendar ne! Saj bi bil zmrznil notri.

Podajo se noter. In glej! Rateški malik čepi v živinskem hlevu tresoč se od mraza in strahú pred prebrisanimi zasledovalci. Denar mu odvzemó, njega pa odvedejo k sodišču in v dobro zasluženi zapor.

Po tej britki in nič manj kot častni skušnji Ratečani za goljufnim in tatinskim malikom niso več žalovali.

Leta 185* je bil predpust zeló dolg. Za pustni ponedeljek se zmeni gospôda iz vse Gorenjske Doline, da se zbero zvečer na Dolgem v Ž. gostilni, kjer bo {{razprto|pustna zabava}}.

Isto popoludne se spravi Miha s svojimi prijatelji na »lojtre«, da se jih je moglo več peljati. Na polu pota zagledajo tam na travniku Štangovca, prvega občinskega svetovalca in krčmarja v »Goščavi«. Obsekaval je prav takrat par streljajev daleč od svoje hiše posekan jesen

in bil je torej prav delavsko opravljen. Na nogah je imel velikanske coklje, na životu že nekoliko zavaljan jopič in na glavi táko kučmo, da mu je zakrivala skoraj vsa ušesa.

Štangovčeva krčma je bila nekdaj, ko so še navadni vozniki prevažali raznovrstno blago čez »Koren«, redkokdaj prazna. K Štangovcu so ljudje sploh radi zahajali, ker je imel sicer neroden priimek, a vedno le pošteno vino, pa tudi gospodar sam jim je bil všeč. Mož je bil zeló prijazen in postrežljiv. Kramljal je sicer »po kranjsko«, a z gosti, ki so cikali kaj na gospoščino, tudi po nemško, dasi sta si z nemščino, ki se je je nekdaj učil v Beljaku, bila v besedi in pismu v vednem prepiru. Med drugimi je prav rad zahajal k njemu tudi Miha Gorenjski, s katerim sla si bila prav dobra. Miha je bil — rekel bi — zaupni mož očeta Štangovca. Sedaj že nekaj let ne krčmari več Štangovec.

Zagledavši raz voz Štangovca, reče Miha svojim prijateljem: »Spravimo ga {{prelom strani}} s seboj, in sicer tak mora iti, kakoršen je!« Torej obstanejo z vozom, in Miha pokliče Štangovca: »Alo, pojdi, pojdi malo sem, da se nekaj pomenimo!« Mož je kmalu pri vozu. »»No, kam pa, kam?«« vprašal je radoveden. »Pri tebi bi se bilo dobro malo poradovati, ker je ravno pustni ponedeljek«, odgovori Miha, »toda predno bo jed pripravljena v tvoji kuhinji, peljemo se lahko vsaj četrt ure daleč, izpijemo pri Smrčonu par kozarcev vina, potem bi prišli dosti prav nazaj. Kar k nam prisedi, pa bo!«.

Štangovec, ozrši se po sebi, reče: »»Tak-le pa vendar ne smem med vas, ki ste tako gosposki, počakajte malo, da se preoblečem.«« Sedaj začnó tudi drugi tiščati vanj: »Kaj zaradi tistih par ljudij, ki so doli, hodili bi se preoblačevat? Saj še raz voz ne gremo, kar mimogredé bomo vse opravili; torej le na voz!«

In res se spravi oče Štangovec k gosposki druščini na »lojtre«. Zopet poženó.

Pripeljavši se blizo Smrčona, oglasi se Miha: »Meni je pa padlo nekaj v glavo: kaj bomo pokušali tukaj tisto kislico! Ko smo se pripeljali že do semkaj, peljimo se rajši kar naprej, v četrt ure smo na Dolgem, kjer ima Ž. vsaj dobro pijačo.« Sevéda so vsi zadovoljni s tem predlogom, Štangovec sam jim pa tudi neče druščine krhati. Samo to pristavi: »Pa le glejte, da bomo kmalu doma!«

Ko se pripeljejo na Ž-ovo dvorišče, stoji tam že več kočij, znamenje, da se je nekaj gospôde že sešlo. Miho začne skrbeti, kako bi Štangovca spravili v sobo med gospodo; prostovoljno danes gotovo ne pojde med gospôske goste. Od strani ga ogledovaje reče nekomu izmed druščine: »Saj bi skoraj kazalo, da bi dvakrat šel skozi duri, vselej polovica, ker je tako stegnen. Kaj hočeva narediti? Že vém: jaz odprem duri, ti ga pa v tistem trenutku potisni v sobo!« In res se zgodi tako. Kar na enkrat stoji ves Štangovec, kakor je bil dolg in širok, in neprostovoljno odkrit, pred gospodi in gospemi. Sreča njegova, da je kučma odnesla toliko, da ga naddurje ni poljubilo na golo čelo. V prvem hipu sam ne vé, kaj bi rekel, ali kaj bi storil.

Pa kar na enkrat se obrne, pobere kučmo in gre iz sobe. Togoteč se pride v vežo, kjer hodi Miha z desno roko za levo ramo se držé in skremženega obraza sem ter tje. »To pa res ni vse skupaj nič«, začne sedaj Miha pred Štangovcem jadikovati, »to-le suvanje, kdo je bil pač

tako neukreten?« »»Sam ne vém««, odgovori Štangovec bolj mimo, menéč, da je Miho doletela še hujša osoda, kot njega. Med tem se jima pridružijo tudi drugi gostje, in posreči se jim slednjič Štangovca pripraviti tako daleč, da še on začne prigovarjati Mihi, naj se ne vrača kar brž domov, ampak naj ostane Tukaj, ker je upati, da bode še prav vesel večer.

In tako je tudi bilo.

Kako zanimiva je bila že večerja!

Že predno začne jesti, reče Štangovec Mihi : »Jaz bi rad najprej pil malo same vode, a ne vém, ali bi jo smel naliti v tak kozarec, ki stoji zraven vina.« »»Glej ga no««, odvrne Miha, »»kaj te bo to skrbelo, kar bokal zagrabi, pa nastavi na usta. Vode ti vendar ni treba stradati! Ti si pač v sorodu s tisto materjo, ki je prišedša od svojega dijaka pripovedovala doma: »0h, kako se našemu Tončku hudo godi v mestu! Pri polni mizi smo skupaj sedeli, a on je moral še vode prositi!« Štangovec se je pri zadnjih besedah že stegnil po bokalu, kije stal sredi mize, in: »luk, luk, luk«, tekla mu je voda v suho grlo. Vsi se spogledajo, toda Štangovec ne ume, zakaj. Krčmar prinese druge vode. Štangovec je kmalu zopet žejen. Že se hoče na prejšnji način polastiti vode, toda prehiti ga krčmar, dober znanec njegov, in mu je nalije v kozarec, ki je bil Štangovcu namenjen. Štangovec reče, obrnivši se proti krčmarju: »Na, ta je lepa, Miha me je naučil tako, ti pa delaš zopet drugače. Sedaj, kateri ima prav?« Krčmar mu ne odgovori drugega kot: »»Izpij, pa tiho bodi!««

Na mizi so bile na velikih krožnikih tudi cele gore »posneženih krofov«. Ko pride na vrsto pečenka, nabode Miha »krof« na vilice, razreze ga na svojem krožniku in pomoči košček v maščobo pod pečenko. Štangovec, ki mu je bil Miha v vsem izgled, stori brž takisto {{prelom strani}} za njim. Splošen smeh je vzbudilo to tekmovanje.

Kakor sploh beseda dá besedo, tako sta po večerji tudi dva uradnika prišla na pogovor o nadležnih »hemoroidih«.

Štangovec, ki je to tujko nocoj slišal prvič v svojem življenju, popraša na

tihem Miho, kaj pomenja ta beseda. Poredni Miha mu jo brž zasoli: »To so neke vrste juridične študije.« Tedaj se Štangovec ponosno kazaje s kazalcem na čelo vstopi pred onega, ki je to rekel, in spregovori važno besedo: »Ne zamerite, gospod ko bi bil jaz tako dolgo študiral, kakor vi, kdaj bi bil jaz imel ,hemoroide’‚hemoroide‘ že v glavi.« Nepopisen krohot zaduši nadaljno govorjenje. Sicer se pa tudi ni več dosti silil, češ, táko sem povedal, da se je vsem dobro zdelo.

S časom začnó peti. Sevéda je bilo takrat vse bolj nemško. Iz neke pesmi o Napoleonu je znal Štangovec par vrstic. Le tega ni natanko vedel, ali naj se reče: Hochmuth wird von Gott gestraft, ali Grossmuth wird itd. Vprašavši zopet Miho, naj to razsodi, odloči se Miha seveda za »Grossmuth«. To je Štangovec potem pel »solo«, in ploskala mu je vsa

zbrana družba.

Tudi plesati je moral nocoj oče Štangovec. Izzuvši cokje, plesal je v nogovicah,

kakor je tukaj običajno. Bil je še precèj

uren, tudi, kadar se je bilo treba hitreje

sukati. Celó v »kadriljo« so ga zapletli,

seveda mu je tu moral Miha stati vedno

na strani in ga večkrat potegniti na pravi

prostor; ni se pri tem revežu godilo

dosti drugače, kot medvedu, ki ga je

včasih kak Bošnjak prignal v naše kraje.

Proti polunoči zapazi Miha, da Štangovca premaguje že zaspanec. Vsede se k njemu. Na mizi pred njima je bilo

narezanih nekaj limon. Miha sklonivši

se proti Štangovcu reče: »Limone jéj,

limone, te te bodo gotovo vzdramile.«

»»Ali res««, vpraša zevajoči Štangovec

vesel, da je zdravilo zoper zaspanec tako

blizo. In videč, da je Miha že segel po

limoni — pa Miha je samo segel —,

vzame konec limone in jo začne grizti.

Ko ga neka gospa blagohotno opomni, naj

si napravi rajši limonado, noče je poslušati, češ, saj je Miha tudi ne pije, sam pa

niti ne vé, kaj je to in kako se naredi.

razhajati, zatrjevaje drug drugemu, da

se še noben pustni ponedeljek niso zabavali tako izvrstno. Miha in tovariši

vzemó zopet k sebi na voz Štangovca,

katerega skrbni krčmar dobro zagrne, in

==XV. Pri fotografu.==

Ne le pri gospôdi, ampak tudi med

kmeti, ne le v mestih, temveč tudi na

deželi se mora človek povzdigniti z niže

stopinje občne veljave na višo. Kratko

rečeno: tudi v kmečkih srenjah se lahko

»avansira«. V tem oziru so na posebno

ugodnem stališču oni možje, kateri znajo

kako besedico tudi zapisati ali celó nemški

povedati. »Taka glava korenine« če tudi

»je slovenski oratar«, pride v občinsko

starešinstvo in postane kmalu, ako ne

prvi, vsaj drugi srenjski svetovalec. Ako

pa je tudi krčmar, zberó ga kmalu, ko

»v zbor učenih — — stopi moder, bistra

glava« tudi svojim županom.

Štangovec je bil svoje dni tak srečen

mož, ki v srenji

<poem>Vse doseže, kar mu drago,

Bodi slava, bodi blago.</poem>

Prvega srenjskega svetovalca smo Štangovca opazovali pustni ponedeljek. Po

tistem dnevu ni trajalo več mnogo mesecev in Štangovec je postal župan.

Brezdvomno seje moral za to čast zahvaliti v prvi vrsti svoji postavnosti, ne dosti menj pa tudi veliki sreči, da je

znal z gospóskimi tudi po nemško »v

caker hoditi«. Kako pa je znal, to stoji

Se poznim rodovom v strašilen izgled

tiskano črno na belem v »Novicah« leta

1859, list 7., str. 53., pod naslovom:

<center><big>{{razprto|Kratkočasno berilo.}}</big></center>

<center>Razni listi iz zapuščine nekega srenjskega

župana.</center>

<center>Nabral Borovčan.</center>

Den selben wirt himit auf getragen

auftrag kommen das solen sie Eire

Magd binnen acht täg Fermallen, oder

wirt sie weiter ekspedirt.

Ich kann nichts mehr helfen, weil

mich das gesetzliche Auftrage fordern.

::{{razprto|N. N. Bürgermeister.}}

Unser Pfarer wil N. N. nicht keurathen, ich bite ihm eine Nasen zu

machen. Hier folgt eine Kratscha.

Sie werden ersucht und wird ihnen

bekanntgemacht, das sie den 20. August

als Rath gewahlt sind so werden si vorgeladen den 19. Oktober vor Mittag um

9 Uhr vorleslich Höramt zu erscheinen,

zu berichten wie das neue Gemeinde

Ordnung auf gesetzt werden wirt.

Für N.N. von* Haus Nr. 32 er bittet

durch seine Mutter um ein Hamatschein

ich kann denselben nicht ertheilen weil

der Gemeinde vorstände um bekannt ist

wilang das der Reissebass gültig ist weil

der Bezirkshauptmanschafi ist von hör

7 Stund entfernt ist, so weis man nicht

wilang das sein Reissebass gültig ist

so wirt im solang Pasirt das der Pass

gültig ist, Bürgermeister, an der Orts

Gemeinde*

:: {{razprto|N.N. Bürgermeister.}}

Ueber vorgekommene beschwerde wirt den selben auf getragen das er den

vorbereiteten Gebeichaltz gleich bey empfangen, diesser zuschrift das Holz aufheben oder Abzimmern losen übrigens

wirt bar 5 fl. Strafe auferligt.

VI.

N. N. hal schon am 15. Okt. von

Höramt eingerük.

:: {{razprto|N. N. Bürgermeister.}}

Po tem precèj dolgem, pa neizogibno

potrebnem uvodu poglejmo za našim

županom, kako ga je Miha Gorenjski,

takrat še poštar, speljal zopet na led.

Podkloštrom v slovenskem Gorotanu

se je nastanil {{razprto|fotograf}}. Miha sklene

Štangovca zvoditi k njemu, da ga fotografuje. Precèj zgovornosti je treba, predno se mož udá. Župan, prva glava v občini, mora vendar viseti fotografovan v občinski pisarni, pa tudi še pozni vnuki

bodo ponosno kazali na odličnega svojega pradeda. Prilika je lepa, fotograf

je blizu.

Taki prepričevalni razlogi morajo Štangovca omečiti. Zmenita se torej, kateri dan se peljeta čez »Kóren« k fotografu.

O določenem dnevu pride župan k

poštarju in v dobrih dveh urah sta Podkloštrom. Miha poišče najprej svoje koroške prijatelje, da jim naznani, kaj namerava z očetom županom.

Fotograf je imel svoje prostore na

vrtu Pibrove gostilne. Miha gré naravnost

k fotografu, drugi pa se zberó v gostilni,

da jim čas preje mine.

»Pri fotografu se ne opravi tako hitro«,

zatrjeval je poprej Miha zlasti Štangovcu

nasproti. On je sicer brzo fotografovan,

toda, če hoče doseči svoj namen, ne

sme tako kmalu nazaj k čakajoči družbi.

Zato se gresta s fotografom sprehajat

in prideta še-le v dveh urah v gostilniško sobo. Miha se dela silno spehanega in reče Štangovcu : »Sedaj pa, kakor

ti je drago. Ako hočeš cele dve uri sedeti pred fotografovim orodjem, pojdi,

ako bi te pa stalo to pretežko, pa nikar

ne hôdi. Meni je skoraj žal, da sem potratil toliko časa in sem tako utrujen.«

Župan odgovori : »»E, ker sem že tukaj,

naj pa bo, no!««

Vsi se podajo v fotografovo delavnico.

Na mizo postavijo bokal vina, kozarec

in kup »žemelj« na velikem krožniku.

Štangovca posadé k mizi in, podavši mu

v roko »državni zakonik«, opomnijo ga,

naj se drži lepo mirno in ravno. Na to

se vsa družba vrne v gostilno.

Od časa do časa se Miha loči od družbe

toliko, da gre pogledat k fotografu. Vselej

se postavi za fotografovo orodje, da se

vpričo Štangovca prepriča, koliko delov

njegovega telesa je že fotografovanih.

Zvesto mu vsakikrat naznani, koliko je

že dogotovljenega. Začel je s čevlji, nadaljeval s koleni in potem je imenoval

vselej drug del županove zunanjosti.

Ko preteče določeni čas, napoti se vsa

družba v fotografovo delavnico. Miha

izpregovori: »Prijatelj, sedaj pa le posebno mirno, sedaj pride glava v delo!«

Fotograf odpré (še le sedaj!) okence in

v par sekundah zakliče : »Fertig!« Štangovec pa se začudi v svoji nemščini:

»»Saperlot, »das« Kopf war aber schnell

fertig!«« Zakaj tako, razloži mu Miha

prav »po dohtarsko« : Zato namreč, ker

je fotograf druge dele vsprejemal po tem,

kako so sestavljeni, glavo pa si je mislil

enovit del telesa, ki se more naenkrat fotografovati. Sicer naj pa pomisli, da ga je

precèj v koži in torej dá več dela. Štangovec prikima: »»Saj je menda res tako!*««

Miha v tistem času ni nosil nič brk.

Torej reče fotografu: »Prosim, da mi

napravite na fotografiji malo brkic pod

nosom!« Brž nato se oglasi Štangovec,

pa zopet po nemško: »»Mir auch, aber

nach »ober« (navzdol)!«« Da ga je fotograf tudi slušal, kaže podoba še dandanes.

O vsem tem se je naslednje dni mnogo

govorilo Podkloštrom in v okolici, pa

tudi kranjski sosedje so si z veliko radostjo pripovedovali, kako je pošlar dal fotografovati župana. Med drugimi pride

ta sloves tudi do ušes nekega sorodnika

županovega, ki je bil zemljemerec na Koroškem. Ta prigovarja tako dolgo Štangovčevi družini, naj župan poštarja toži

zaradi razžaljenja časti, da slednjič mož

res vloži tožbo.

V nekaterih dneh dobi Miha poziv

od sodišča, a nikakor mu ne gre v glavo,

zakaj ga kličejo. Ko pa ob določeni uri

pride k sodišču in zagleda tam Štangovca, zasveti se mu naglo v glavi, kaj

ima to pomeniti. Sodnikov nagovor ga

tudi brž potrdi v njegovih mislih. Ta

mu namreč reče, da je moral župan vložiti tožbo proti njemu zato, ker ga je oni dan Podkloštrom tako osmešil, da s tem

trpi njegova in njegove rodbine čast.

Miha poprosi sodnika, naj se ta zadeva

preloži na drug dan, da more on poprej

zbrati dovolj dokazov o svoji nedolžnosti.

Opravičena prošnja se mu izpolni.

Poštar se hitro obrne pismeno do onih

gospodov, ki so bili takrat navzoči, ko

so Štangovca fotografovati. Poprosi jih,

naj mu pošljejo v kratkem potrjilo, da

oče župan tisti dan ni le nič trpel na

časti, marveč se mu je skazovala vsa

dostojna čast in vse primerno spoštovanje. Kako radi so se Mihovi prijatelji

podpisovali, pokazali so s tem, da so

še taki njegovi znanci bili podpisani, ki

takrat niso bili niti zraven.

Ko Miha osmi dan zopet pride k sodišču, skaže tam vpričo župana ono potrjilo. Tedaj se Štangovec zadovoljno

oglasi: »Saj sem précej rekel, da to ni

res; oni (zemljemerec) je hujskač!«

Tak je bil konec zanimive zatožbe in

še bolj zanimive seje pri fotografu. Bodi

to vsem v zdravilo, ki imajo Mihovo in

==XVI. Prevare in spletke.==

V krčmi za dolgo mizo je sedel

rajni {{razprto|Prekûc}}, dobro se gostil

in svojo ženo hvalil. Že se je

naložil mastne pečenke, tudi zamočil jo

je že dobro z okusnim dolenjcem, pa ker

je danes zanj nekak praznik — prodal je

namreč največjo kravo koroškemu mesarju za visoko ceno — ne more se

lahko odpraviti proti domu. In kolikor

dlje sedi, toliko radodarniši je s hvalo.

»Moja Nežica je pa res pridna«, dejal

je slednjič, spomnivši se, kako izvrstne

vsem me moja Nežica tako lepo preskrbi, pa kako poslrežljiva je! Zakaj bi

jej tudi jaz ne napravil kakega veselja ?

Danes jej moram jaz malo postreči, sevéda, moji dobri Nežici. Zavijte, zavijte,

mati krčmarica par koščekov današnje

pečenke v papir, da jo ponesem svoji

Nežici!«

Prijazna krčmarica mu kmalu prinese

zaželene pečenke. Prekûc zavitek dobro

spravi in se počasi zmatohá domov.

<center>* * *</center>

Dva dni pozneje bil je Prekûc spet v

taisti krčmi. Danes ni take volje, kakor

je pred kratkim, ko je vzel nekaj seboj

za svojo »Nežico«. Silijo ga z govorico,

pa mu le me gré. Torej ga vpraša krčmarica: »Kaj pa vam je danes, da se

vam nič ne ljubi, pa vendar niste kaj

pogretega pojedli?« »»E, kaj pogretega««, zadere se nejevoljni Prekûc,

»»saj sem imel ,pečeno’‚pečeno‘ in varno skril

v peč zadaj za mesteje, pa je vendar

dobila ,stara’‚stara‘ v svojo pest in v svoja

lizasta usta vse, kar sem si zadnjič prinesel

domov za poboljšek drugega dné.««

Vsi se zavzamejo nad ljubeznjivostjo

tega zakonskega moža. Krčmarica se

hoče potegniti za njegovo ženo očitaje

Prekûcu, da se mu skrbna žena prav

nič ne smili, in da je bila zadnjič le

»moja Nežica«, danes pa kar »stara«.

Toda trdosrčni Prekûc se za vso to

grajo ne zméni in nadaljuje: »Malo mesa

imam danes v tej-le rutici, ker bi rad

imel kaj gorkega in tečnega, predno

grém popoludne na Trbiž, pa ne vém,

ali mi je bo »stara« privoščila; na meso

je kar volk.«

Pri zadnjih besedah stopi Miha v sobo.

Hitro mu gostje povedó, kako skrben

je samopašni Prekûc za svojo ženo.

Miha na to ne reče kaj posebnega, a

misli si: taka zakonska ljubezen se mora

poplačati tudi s primernimi obrestmi.

Nekaj časa sedi Miha tiho za mizo,

potem gré nekoliko iz sobe, pa se kmalu

vrne. Vsede se prav zraven Prekûca,

oziroma poleg kupljenega mesa. Ko se

Prekûc pomenkuje sè svojim sosedom

na drugi strani, odveže Miha robec,

vzame meso iz njega in zvije vanj ožeto

pomivalko in košček opeke ter varno

zaveže v prejšnji robec. Z izmaknenim

mesom gré h krčmarici ter jej naroči,

naj je kmalu, ko odideta s Prekûcem,

pošlje Prekûcovi ženi.

Miha se zopet vsede za mizo. Za nekaj

časa reče Prekûcu: »No, kdaj pa pridete kaj moje konje pogledat, kakor

ste mi oni dan obetali?« »»Saj še danes

lahko to storim««, odgovori Prekûc, opozorjen na svojo obljubo. »»Če greste

kaj kmalu domov, grem pa kar z vami,

le toliko se s potjo oglasim še doma,

da svoji »stari« izročim to-le mescé.««

»Dobro, dobro«, pritrdi mu Miha, »plačava,

potem pa se lahko précej napotiva.«

Med potjo, pol ure dolgo, pomenkujeta se mirno o vsakdanjih rečeh. Prišedši pred Prekücovo hišo, pokliče Mihov

spremljevalec svojo ženo, ki tudi brž

pride na vežni prag. Mož pomolivši jej

culico reče: »Na, to-le mi skuhaj, jaz

grem z gospodom konje gledat!« Naša

znanca se podasta naprej po cesti, Prekûceva Nežica pa stopi nazaj v kuhinjo.

Odvezavši robec, zagleda presenečena

žena, kaj jej je ljubeznjivi mož ravnokar

ukazal skuhati. Ne vé, ali naj se srmeja,

ali togoti, ali kaj naj stori. Najboljše bo,

misli si slednjič, če grem za njim.

Kmalu je v Mihovi hiši. »Kaj bom pa

vendar danes skuhala?« vpraša svojega

moža. »»Kar sem prinesel««, odreže se

kratko Prekûc. »Tako? Kje pa si vendar

dobil to?« nadaljuje začudeno žena.

»»Saj véš, kje se kupuje meso. Ali misliš mari, da sva si s tistim v žlahti,

ki pse v zanjko lovi?«« In skrbna žena

zopet povzame : »Torej, to naj ti skuham,

kar si ti prinesel?« Prekûcu se oči zažaré in še enkrat zatrdi: »»Boš li mar

kaj drugega, ali se ti meša, ali kaj?««

In bolj sam za-se pristavi: »»Saj se mi

je zdelo, da mi še teh koščekov ne bo

privoščila.«« »No, pa bom, pa bom«,

pomiruje ga žena, »ker že ravno svojo

tiščiš.« To izgovorivši gré z glavo zmajevaje proti domu.

Pred hišo jo je že čakal sel z resničnim

mesom. Ta jej razloži vso spletko. Od

svoje žene jo izvé drugi dan tudi prevarjeni Prekûc.

Zopet sedi par tednov po tem dogodku Prekûc v isti krčmi. Kmalu za njim vstopi Miha ter prisede k staremu znancu. Prekûc ima nekaj zavezanega v robcu; videli je, da je skleda.

Ko se Miha vsede v njegovo bližino tik robca, predéne tekile svoje blago na drugo stran, rekoč: »Aha, sedaj je pa treba pazit. Kje je pa moja zaseka?« Miha je s tem še le izvedel, kje ima Prekûc pravo za pravo, in s tem je še-le dobro podražil Mihovo znajdljivost.

Ne trnja dolgo in Miha se izgubi iz hiše, poišče krčmarico ter jej naroči, naj pogleda, ali ima kak robec, ki je nekoliko podoben Prekûcovemu okoli sklede. Krčmarica, ogledavši si Prekûcov robcec, najde kmalu nekaj primernega za Mihovo nakano. Miha vzame drugo skledo, naloži vanjo sipe, ovije jo z izposojenim robcem in poprosi krčmarico, naj se ona toliko časa matohá okrog Prekûca, da on premeni Prekûcovo culico. Med živahnim razgovarjanjem izvrši se vse srečno.

Ko se Prekûc odpravlja proti domu, vpraša ga Miha: »Koliko času pa rabite tako skledo zabele?«

»V tretje gre rado«, veli prislovica. Tudi za Prekûca se je o svojem času približal tretji obrok, da prejme obresti za svojo sebično zakonsko ljubezen.

V Kranjski Gori traja somenj ob prvi nedelji po rožnivenškem prazniku tri do štir dni. V sobodo je somenj za drobnico, ki jo večinoma pripeljejo iz goriške Trente, pokupijo pa je največ Korošci; v ponedeljek je somenj za govejo živino in kramarsko blago. Nekateri kramarji prodajajo tudi še v torek. Krčmarji pa imajo svoje somenj skoro dva pred nedeljo in tri dni še po nedelji.

Ob semanjih dneh je stara navada, da se pred stalne goste dene na mizo kaj povitega. Tudi Prekûc dobi v svoji stalni krčmi semanjo soboto raznovrstne okusne povitice narezane. Rad bi kak košček pokazal tudi svoji ženi. Naprošena krčmarica mu rada zavije v papir tri ali štiri vrste povtic za Nežico.

Takrat je bil zopet Miha v tej krčmi. Ko se Prekûc nekoliko odstrani, namigne hitro še dvema drugima gostoma, naj mu pomagata brž snesti Prekûcovo povitico.

Kaj hoče sedaj Prekûc? Žalosten gré h krčmarici tožé jej: »Oh, sedaj so mi jo pa snedli; dajte mi, dajte tukaj-le skrivaj kak drug košček, da zopet kdo ne vidi.« Res dobi druge povitice in jo skrbno skrije na vozu v skrinjico.

Moral ga je pa videti prav Miha. Kmalu se izmuza na dvorišče, kjer najde slučajno pripraven konček deske, skoči hitro k Prekûcovemu vozu in, odvivši pravo povitico, položi v papir desko, s pravo pa — smuk v žep.

Ne dolgo potem se Prekûc odpelje. Ker gré s semnja in še celó z vozom, sevéda ne more naravnost domov, ampak se s potjo oglasi v drugi krčmi.

Domov se pripeljavši je prva beseda njegova: »Glej, Nežica, kaj takega moraš speči, kadar bo pri nas somenj, kaj takega-le.« Tako jo navduševaje pomoli Preke svoji ženi oni zavitek. Sevéda Nežica hitro odvije papir, in zavzeta kazaje mu prav pred oči leseno vsebino povzame: »Torej, tako-le naj ti spečem? Že prav!« In ubogi Preklic je spoznal, da je že spet bil ukanjen. Ti »prefrigani« Miha ti, čakaj, zaslužena kazen ti ne odide, ti — sam ne vém, kaj bi mu rekel!« Tako se huduje Prekûc večer sam pri sebi in proti svoji ženi.

Prilika, da bi se znosil nad Miho, ponudi se mu že prvi ponedeljek. Za ta dan je bil napovedan velik lov, h kateremu je bil kot priden gonjač povabljen tudi Prekûc in neki krčmar, recimo mu Pavel, dober prijatelj Mihov in Prekûcov. Miha je imel svojo lovsko torbico obešeno v oni krčmi, v kateri smo že prej nekaterekrati našli njega in Prekûca. Pavel in Prekûc sta Mihovo torbico poznala dobro. Ko še ni bilo Prekûca v hišo, poprosi Pavel Miho, če smé svojo prahovnico vtakniti v Mihovo torbo.

Seveda mu Miha to rad dovoli; nato odideta oba iz sobe.

Kar vstopi Prekûc in, zagledavši Mihovo torbo, začnó se mu poditi maščevalne misli po glavi. Ker se čuti samega, stegne se urno, boječ se, da ne bi zamudil ugodne prilike, v Mihovo torbo in vzame iz nje prvo prahovnico, ki mu pride pod roko. Smodnik izsuvši, natrese noter pisarske sipe, ki je bila tam na mizi, ter jo hitro vtakne nazaj v torbico.

Ta dan ni bilo lova; lovci so ostali rajše na somnju.

Poznati bi bili morali našega dohtarja! Prijazen možiček, dobrega

srca, nizke postave, pa velikega

nosa. Zaradi oblike njegovega nosa bi

mu bil kak nemiren jezik lahko nadel

pridevek „kajfež“»kajfež«. Orodje tega čudnega

imena rabi namreč cerkvenikom, da prižigajo in ugasujejo ž njim sveče. A ta

izraz tu ni v rabi. Zato ga je pa na tihem

počastil nekdo z domačim izrazom »Prižigovček«.

Nič manj, kot njegov nos, slovel je

njegov zvesti pes: »Fidel«. Kako ga je

imel mož v čistih, koliko je imel zanj

skrbij in koliko ga je cenil, pokažejo naj

nastopni dogodki iz življenja dohtarja

Prižigovčka in njegovega Fidelna.

Gospod dohtar je stresal take sitnosti

s to malo, rujavo, samo za pitanje in

bevskanje ustvarjeno živalco, da je moralo že vsem presedati. Hvalil ga je na

take načine, da so bili tega popolnoma

siti že vsi njegovi znanci. Zategadelj

sklenejo célo zaroto zoper Fidelna.

Nekega dopoludne dohtar kar na enkrat pogreši svojega Fidelna.

Oj, ko bi bili videli našega dohtarja,

kako je začel — že prileten mož — s

palčico dirjati po cestah in stezah in

bregovih in dolinah za izgubljenim Fidelnom! Ko ga ne najde v domačem

kraju, pelje se dve postaji daleč po železnici, češ, morda mi ga je odpeljal

danes zjutraj moj prijatelj z J. Dóli ga

ne najde.

Ko se že vrača z domačega kolodvora, pride mu naproti Miha. »Odkod

pa, odkod?« popraša ga zvedavo. »Na

J. sem šel Fidelna iskat, ki se mi je

izgubil, pa doli ga ni.« Miha, ki do

takrat tudi prav ničesar ni vedel o psu,

da dohtarju modri svet: »Te dni so se

cigani klatili tu okrog, nikje drugje ga

ne išči, prav njih se je prijel, oni pa

njega.« »Da-té, saj bo res taka«, méni

dohtar, podprt z novo nadejo.

Še ta dan najame Prižigovček voz,

in hajd za cigani proti Trbižu! Kolikor

ljudij ga po poti sreča, tolikokrat mora

voznik ustaviti konja, da dohtar popraša,

ali je kdo videl cigane, in še posebej

njegovega Fidelna. Dolgo mu ne dá nihče

količkaj povoljnega odgovora.

Nekdo se vendar najde, ki pokaže

tjekaj ob kraj gozda rekoč: »Tam-le

menda kurijo, le poglejte, kako se dim

vali kvišku!« Prižigovček, obrnivši se k

vozniku, reče: »Ko bi ne bilo predaleč,

saj bi človek šel kar tjekaj.« Voznik

pa, ki je dohtarja poznal dobro, méni

sam pri sebi: »Ko bi se ne bal ciganov«,

tako bi moral pravo za pravo reči Prižigovček, ko bi hotel govoriti

odkritosrčno. Zato ga skuša ojunačiti: »Alo,

gospod dohtar, saj sva dva, in oborožena

sva; vi imate debelo in z železom okovano palico, jaz pa tak bič, da se kar

ovija, kakor kača, hajdiva kar nad-nje!«

Privežeta konja k mecesnu in gresta,

dejal bi, kakor Don Quixote in Sancho

Pansa, nad dozdevno cigansko tolpo.

Bolj, ko se približujeta, botj zaostaja

Prižigovček tiščaje le voznika naprej.

Kakih sto korakov pred ognjem pa se

ustavita oba h kratu. AU je mar taka

vročina prihajala sèm? Ali je morda

zadela kar strela z jasnega neba? Ni

dosti nedostajalo do tega, kajti približala sta se namestu ciganom le navadnim

domačim pastirjem.

Kaj jima kaže drugega, kot vrniti se

na voz? »Še malo poskusiva«, nagovori

dohtar voznika, »morda jih vendar kje

dotečeva.« »Ko imava že vpreženo in

sva že tako daleč, pač ne kaže drugega,«« pritrdi mu voznik.

Za dobre pol ure srečata nekoga, ki

ju potolaži tako-le: »O, kje so že cigani! Bodo že kmalu na Laškem ali pa

na Tirolskem, tako se jim je mudilo!«

Dohtar reče prestrašen: »Gotovo bežé

tako z mojim dragim Fidelnom!«

Vrneta se — brez Fidelna.

Domov prišedšega dohtarja čaka že

drugo sporočilo o ciganih. Nekdo je {{prelom strani}} namreč oddelek istih videl iti »čez Koren«

na Koroško, a ona dva sta jim sledila

na zapadno stran. Za Prižigovčka je to

sevéda nova skrb, a tudi upanje se mu

poživi novic. Reče torej: »Se proti Beljaku grčm jutri. Ako ga pa ne najdem

Ko vse to izvedόizvedó zarotniki, ki so imeli

do sedaj psa zaprtega v neki kleti, sklenejo pomiriti ubogega Prižigovčka.

V tem času pa je že razpisal dohtar

nagrado dveh srebrnih tolarjev tistemu,

ki bi mu pripeljal psa živega na dom.

Zarotniki si mislijo: dobro, ako si jih

kdo zasluži. Zmenijo se torej z biričem,

naj bo ob gotovi uri pripravljen na pasji

lov. In res, ob določeni uri, ko se birič

matohá blizu pasje ječe, izpusté Fidelna.

Birič ga ujame in prinese na vso moč

razradoščenemu dohtarju. Z vso ljubeznjivostjo ga ljubkuje in poprašuje, kje

je bil revež toliko časa. Oni nagajivci

so bili pač lahko veseli, da Fidel ni

mogel ničesar povedati.

Še hujša se je godila Prižigovčku in

Fidelnu, ko jima je Miha eno zagodel,

ali pravo za pravo res nabarval.

Dohtar in pes sta bila v navadni krčmi.

Kar stopi že bolj v mraku Miha v vežo,

v kateri kolje krčmar ravno kozlička.

Miha vpraša: »Kdo pa je notri?« »Pritgovček«, glasi se odgovor; »pa Fidel,

kaj-ne?« pomaga Miha odgovoriti. »»Seveda, sevéda, saj sta neločljiva««, pritrdi krčmar. Mihi, ugledavšemu kri v

posodi, šine nekaj v glavo. Krčmarju

reče, naj na tihem izmuza dohtarju psa

in pripelje venkaj.

Vse se posreči. Podasta se v klet,

privežeta psu rep s tanko vrvico pod

životom, da se vsa skrije v gosto in

dolgo dlako, in ga do srede života pomočita v kri. Nato izpustita psa skozi

vezna vrata na cesto.

Fidel jo vreze kar domov. Miha pa

prisede k dohtarju. Mirno se pomenkujeta nekaj časa, kar pribiti, kakor v eni

sapi, dohtatarjeva dekla in ga pokliče, naj

gré nemudoma domov; kaj pa je doma,

tega neče povedati.

Prižigovček, navajen v nujnih slučajih

iti brez odloga, plača, pa hiti domov.

Fidel, ki ga pokliče saboj, neče se mu

oglasiti. Gré torej kar sam. Grozen vik

njegove gospé — sedaj že davno umrle

—, ki mu priteče naproti, pretrese mu,

če tudi vajenemu, vse čutnice. »Kaj pa

je, kaj pa je?« hiti popraševati. »Jemnasta«, tuguje njegova zakonska polovica, »Fidel je pritekel domov ves krvav, pa brez repa je!« »Ni mogoče«,

zakriči dohtar, in se zaleti po stopnicah,

da preskakuje kar po tri in štiri. »Joj,

joj, joj!« zaječi dohtar, zagledavši Fidelna, ki je bil na prvi pogled res videti še za več, kot samo za rep dolgosti prikrajšan. »Oh, neusmiljeni človek,

ne, zver! Ko bi mu bil odsekal le samo

rep, bilo bi še, a sedaj še več odbiti in

tako trpinčiti žival! Jaz bom kar zdivjal.«

In gledaje psa v oči vzdihne milo: »Fidelček, ne boš dolgo, ne boš!« Nato

veli dekli, naj mu ponudi malo vode.

Dekla sklonivša se pred psa, ugleda

vozel od vrvice in zakliče dohtarju:

»Gospod dohtar, kaj pa je to?« Prižigovček pogleda natančneje in pravi:

»Vrvica je tu, vrvica, oh, tudi zadaviti so hoteli reveža! Daj nož sem, da

jo prerežem!«

Nož je hitro pri rokah, vrvica poči

in rep — ven skoči. Hvaležno Fidel pomiga z repom proti svojemu gospodu.

Sedaj pa nobeden ne vé, ali naj bi se

smejal, ali jezil, ali drugemu očital slepoto. Fidelna omijejo in zopet je tak,

kakoršen je bil pred pol ure, čil in čvrst.

Drugi dan, ko se Prižigovček in Miha

srečata, zagrozi se mu dohtar: »Ko bi

te bil dobil jaz sinoči, ne bil bi ti odnesel zdrave kože domov.« — »Kaj

pa ti je danes?« vpraša Miha nevedno.

A dohtarjev kratki odgovor se glasi:

»Nihče drugi, kot ti.« In razideta se

vsak na svojo stran.

Ker je moral sedaj dohtar že toliko

prestati zaradi svojega Fidelna, sklenejo

Miha in njegovi prijatelji, da bodo odslej pomagali dohtarju Fidelna le hvaliti in ga spraviti do visoke cene. Ugodna

prilika se najde kmalu.

Ko sedí poletnega dné neki agent v

Mihovi gostilnici, dohtar pa se igra s

svojim Fidelnom zunaj pod košatim kostanjem, naprosi Miha agenta, naj gré venkaj prav zvedavo ogledovat psa, in

naj potem izreče kako posebno ugodno {{prelom strani}} sodbo o njem. Morda utegne vsled tega

dohtar Se kaj pri njem naročiti. Agent

Fidelna tako dolgo, da vzbudi dohtarjevo pozornost. „Ali»Ali vam je všeč moj

Fidel, kaj ne?« vpraša zadovoljno Prižigovček. »0O, sevéda, pa še kako!«

odvrne oni. Potegnivši iz žepa neki zapisnik (menda pasji, ali vsaj koledar s

pasjimi dnovi), pravi: » Dovolite gospod,

da vam natanko povem ime tiste pasme,

h kateri pripada vaš psiček!« — Dohtar

stopi bliže, da vidi, kako agent (na videz)

po listu vedno hodi Fidelna pogledovat.

Kar zakliče: »To je irski pes, ki lovi

kunce. Vsi znaki njegovi še ujemajo s

tem-le popisom.« »OhόOhó!« začudi se Prižigovček, »tega pa nisem vedel še do

danes. Ali so taki psi zelόzeló dragi po

svetu?« »ZelόZeló, zelόzeló, ker se nahajajo

le na Irskem««, pouči ga agent.

Vse to je čul Miha; zato se dogovori

s svojimi prijatelji, naj mu prihodnjič

naznanijo, kdaj bo dohtar s Fidelnom

zopet namenjen k njemu.

Miha ne čaka veliko dnij, da dobi naznanilo, naj v par urah pričakuje dohtarja

in Fidelna pod kostanjem.

Lepa družba prijateljev dohtarjevih in

poštarjevih se zbere tisto popoludné tam,

kjer stoji že toliko let »miza kamnata,

na štiri vogle rezana«. Miha kmalu zasuče pogovor na Fidelna in pové, kako

ga je opisal oni dan tisti agent. »A,«

reče dohtar, »tega pa že ne verjamem,

da bi lovil kunce.« Miha se začudi:

»Zakaj bi jih ne? Taki-le ljudje, ki

obredejo veliko sveta, vidijo marsikaj in

se naučé takih reči, o katerih mi nikoli

ne slišimo. Sicer se pa o tem lahko sam

prepričaš še danes. Oni-le sosed ima

pod skednjem domače zajce: le zapodi

»Alo, Fidel!« zakliče dohtar in mu

pokaže pot proti skednju. In glejte! Fidel

hiti s smrčkom se dotikajoč večjih kamenov naravnost pod skedenj!

Vsa družba kriči enoglasno: »Ali vidite, ali vidite? Kdo bi si mogel to misliti?« Prižigovček pa ugovarja: »Jožek

pod klancem ima tudi kunce, šli smo

mimo njegovega skednja, pa Fidel se še

zmenil ni za-nje.« Miha ga brž spodbije: »Veter ni vlekel od prave strani.«

In dohtar zamišljen obmolkne. To mu

pač ni moglo priti na misel, da bi bil

Miha pred njegovim prihodom celo vrsto

kamenov blizo skednja dal namazati s

slanino!

Drugič pride neki glumač k Mihi poprašat, ali bi on svetoval, da tu razkazuje svoje umetnosti. Miha mu pové, da

se tu ne bode izplačalo kaj tacega, pač

pa dόlidóli, kjer je okrajno sodišče. Posebej

mu pa še priporoči, naj pazi na nekega

možička, dohtarja, in injegovega psa.

Opisavši mu oba, naroči Miha glumaču,

naj se kje približa dohtarju ter reče,

da njegov pes brezdvomno lovi kunce.

Pripeti se, da drugi dan stojé na cesu

štirje prijatelji skupaj. Dva sta naša

znanca: Miha Gorenjski in dohtar Prižigovček. Fidel poseda okolo njih. Kar

pride glumač mimo, pozdravi gospode

spoštljivo, Miha mu pa pomenljivo namigne proti dohtarju. Glumač naredi par

korakov in se ozrè nazaj, pogleda psa in

gré zopet malo naprej, pa že zopet obrne

pogled nazaj. »Glej, glej,« reče Miha

dohtarju, »kako hodi tvojega Fidelna

pogledovat!« Tedaj pa se vrne glumač

k družbi in ponižno se poklonivši, izpregovori: »Oprostite, gospodje, da sem

se drznil tako natanko opazovati tega le

psička! Čegar je, temu se more le častitati. Zakaj jaz sem prepotoval vso

Nemško, pa našel sem samo dva taka

psa, temu-le enaka, ki lovita kunce!«

Vseh oči so sedsg obrnjene na dohtarja

in on povzame besedo: »Poprej sam

nisem verjel, sedaj pa res verjamem, da

je Fidel irske pasme.« — »Koliko smem

vendar ponuditi zanj?« povpraša glumač, poklonivši se dohtarju. »Ali bi ga

dobil za 50 goldinarjev?« — »Tudi za

100 goldinarjev ne!« odreže se dohtar

ponosno. In ni čuda! Saj ga pozneje

nekemu posestniku ni hotel dati celó za

par pitanih volov, katere mu je dotičnik

ponujal po Mihovem nasvetu za Fidelna.

Fidel je proti koncu življenja oslepel

in ni preživel svojega dobrega gospodarja, dohtar Prižigovček pa ne tega

slavnostnega spisa. Bog mu daj večni

Bilo je ponedeljek dné 7. januvarja t. l. zvečer proti 11. uri,

ko potrka Mihov hlapec na okno

in me pokliče, naj brž grem Plezovca

v sv. olje det, ker ga je konj nevarno

brcnil v Beljaku. Vzdignivši se ter stopivši k oknu vprašam zavzeto: »Kóga?

Plezovca?« — »»Da, da««, dobim za

odgovor, — »Precej pridem«, zakličem

pri oknu ter se grem hitro napravit.

Prestrašil sem se sicer te vesti o dobrem

znancu, pa vendar bi se bil kmalu še

smejal, ko se spomnim Plezovčeve postave in njegovega že več let najljubšega opravka: mešetovanja s konji po somnjih. Stopil mi je pred oči mož

nizke postave, zmerom veselega obraza

in razodevajoč v vsem svojem kretanju

zgolj zadovoljnost. Oblečenega nisem videl nikoli drugače kot v kratkih, bodisi

prtenih, bodisi rasastih <ref>rás je iz lanenih in volnenih nitij stkano

domače blago.</ref> hlačah, čez

meča v modrih ali tudi belih nogovicah,

ki se dvigajo iz priprostih, do gležnjev

segajočih čevljev; v kratkem telovniku

in jopiču, pa v kosmatem klobuku nad

sivo glavo. O kakih brkah ali očalih

nam ni treba govoriti.

Kmalu sem na vozu. Hlapca začnem

izpraševati o bolniku, toda ta mi ne vé

povedati drugega, nego da bolnik že nekoliko blede. V četrtinki ure sem že

pred Mihovo hišo, odkoder je le še nekoliko stopinj do bolnikove. Miha me

pričakuje pred vrati. »Kako pa je s Plezovcem?« vprašam hitro ter stopim raz

voz. — »»Bodete videli, da bi ga ne

spoznali, tako je udarjen««, odgovori

mi Miha potrt zaradi tolike nezgode

svojega prijatelja. Vkupaj greva k bolniku. Vstopivši v malo sobo, zagledam

možička ležečega na kratki postelji, z

obezano glavo, silno zateklimi, rudečimi in višnjevimi lici, eno oko ima

jako krvavo, krvava je tudi srajca in

roke. Pri zavesti je takrat bil. Zato

moje opravilo ni bilo tako težavno. Za

sv. obhajilo pa ni bil, ker ni mogel

ničesar zavžiti in je bruhnil včasih še

nekaj krvi iz sebe.

Previdevši bolnika, poprašam njegove

ljudi nekoliko po okoliščinah, kako se

je vse to dogodilo.

Tedaj izvém, da je Plezovca še dopoludne okoli 10. ure brcnil konj v

hlevu, ko je mož pokladal drugi živini.

Sicer so ga drugi svarili, naj ne hodi

tistemu konju preblizu, a kakor bi bil

ménil, da se njega — takega konjskega

prijatelja — vendar ne bo predrznil udariti, podal se je predaleč v nevarnost.

Udaril ga je pod desno sence in obležal je možiček nezavesten.

Popoludne pa se je podal že sam na

kolodvor. A ker je še vedno krvavel,

niso mu hoteli dati voznega listka. Kaj

naredi? Kar peš jo vreze proti domu.

Kmalu zunaj mesta privozi za njim njegov sosed, kateri mu je poprej pomagal iti v bolnišnico. Nekaj majhnega

vidi pred seboj in hoja se mu tudi

In vendar ni to nihče drugi. Kaj hoče

ž njim? Kar na voz ga naloži. Toda,

ker se voz preveč stresa, začne Plezovec vnovič krvaveti. Dobro, da je topliški kolodvor blizu. Plezovec gre noter,

toda tu se po zimi nič ne opravi. Sosed pa menèč, da bo pâč Plezovec poprej

doma nego on, požene konja. Plezovcu

sedaj zopet ne kaže drugega, kot pot

ubrati pod noge. Na Brnci se mu s pomočjo usmiljenih ljudij posreči, da vstopi

v železniški voz. Trda mu je šla potem

na Trbižu, kjer se je treba presesti,

toda krščansko usmiljenje je slednjič

vendar-le zmagalo. Zvečer ob tričetrt na

sedem na domači kolodvor se pripeljavši, kréne jo v spremstvu nekega

znanca kar peš proti domu.

»Za božjo voljo, kako pa je vendar

mogel vse to zmagati?« vprašam vpričo

bolnika, ki je kar mirno in tiho poslušal bojé se novega bruhanja krvi.

mož sam in vzdigne obvezano glavo, »saj

sem bil dosti bolj lehek, ker sem izgubil

toliko krvi!« Morali smo se vsi zasmejati,
ker je povedal tako »tehten« razlog.
Miha je pristavil: »To je „konjska ‚konjska

natura“natura‘.«

Domačim njegovim je bila napravila

Plezovčeva svojeglavnost veliko skrb.

Kako so ga vendar lepo prosili, naj ne

hodi na sv. treh Kraljev dan od doma, naj

pusti že enkrat tisto konjsko barantijo;

toda kaj, ko si ni dal čisto nič dopovedati. In sedaj? Že kmalu popoludne

začnó dohajati žalostna poročila, kakšna

se je bila očetu pripetila. Podajo se na

večer čez Koren proti Beljaku. Po potu

srečujejo ljudi in vozove, vračajoče se

domov. Kogarkoli srečajo, vprašajo ga,

kako je z očetom »pravo za pravo«?

Vprašajo jih kakih desetero, toda skoraj

vsakdo pové drugače, nekateri celó, da

je oče mrtev. K sreči se pripelje tudi

tisti sosed, ki je imel z očetom opraviti

dopoludne in na večer, in ta jim razloži,

kako je z očetom »pravo za pravo«.

Vrnejo se torej Plezovčevi domači proti

domu. Domov prišedši najdejo očeta že

na peči. Hitro spravijo moža v posteljo

in se posvetujejo, ali naj bi poslali pome. Ranjenec se še nekoliko brani, češ,

nikar gospoda ponoči ne „križajte“‚križajte‘ (stalen

izraz tu med narodom ob takih opravilih), saj me bodo prevideli lahko še

zjutraj. Toda, ker se vsi bojé, da kri

preveč ne pritisne na možgane, ne obvelja bolnikova.

Sredo popoludne grem bolnika zopet

pogledat. Že poprej sem bil izvedel, da

se mu je obrnilo na bolje. Mislim si,

danes mi bo pa mogel že sam kaj več

povedati, kako je bilo, da ni ostal v

Beljaku.

»Kako je kaj, kako?« vprašam ranjenca. Nekoliko glavo vzdignivši se mi

posmeje rekoč: »O, je že dobro, hvala

Bogu! Sevéda, otekel sem še.«

Ker ni sedaj po dnevu glava več obvezana in ker je na rani le košček kresilni gobi podobne tvarine, morem sedaj

videti, kako strašno ga je moralo udariti konjsko kopito.

»Le mirno ležite in glavo naj vam

obvežejo, da rane ne načnete«, rečem

mu. Ni si namreč pustil posebno rad

rute privezati okoli glave. Na moje besede stori to postrežnica, a potem reče:

»»Saj je ne bode dolgo strpel««. Mož

pa povzame zopet besedo: »Dohtarja

mi hočejo vsiliti; pa kaj je meni treba

dohtarja, saj sem notri čisto zdrav. Tri

rjuhe sena pripeljem sedaj-le doli z Lomičev (visoko ležeča senožet nad vasjo),

ako bi bilo treba. Ali pa, če greva sedaj-le doli po veliki cesti, stavim, da vas

še zadaj pustim.« Posmejem se in rečem:

»Vi ste poseben človek. Tega pa vendar

še ne vém prav natanko, kako in kaj se

je z vami godilo tam v Beljaku, še to mi

povejte!«

»»To je bilo tako-le««, in mož potegni vši z roko čez usta, začne. »»Ko

obležim nezavesten, začnó me močiti in

»brihtati«, kakor mi je pravil potlej oni

sosed. Ker me gostilničar, pri katerem

že ostajam več ko dvajset let, ni hotel

imeti v hiši, gre moj dobri sosed naznanit ves dogodek policiji. To je pomagalo. Kmalu prineseta dva krepka

moža neko »trugo« (nosilnico). Takrat

sem prišel že k zavesti. Opazivši tisto

»trugo«, rečem: Čemu meni »mrtvaška

truga«, saj sem živ? Nič ne pomaga.

Po sili me spravita vanjo in preneseta

v bolnišnico. Tam v tisti sobi, kjer me

izložé, stalo je več postelj z ženskimi

bolniki. Dohtar je brž pri rokah, dobro

me pogleda, ukaže me lepo omiti in

osnažiti, dá mi nekaj piti, da strjeno kri

izbruham in me skrbno obveže. Nato

pa reče, da moram tam ostati najmenj

tri dni. Kaj? rečem sam pri sebi, tri

dni tukaj, kaj bom pa počel? Našega

gospoda Henrika (kapelana) so menda

dohtarji umorili, sedaj naj pa še mene!

Že vém, kakšno bom naredil. Vprašam

ga za račun, a on neče vzeti ničesar.

Torej se mu zahvalim z besedo. On me

sicer še pridržuje, toda, ko stopi v drugo

sobo, popiham jo skozi duri, in mahnem

naravnost proti kolodvoru; saj mi je bil

lastnik tistega konja dal dva goldinarja.

Ženske so mi močno branile uiti, a kaj

bom jaz tam med ženskami! Zato sem

jo pobrisal.

Kogar v mestu srečam, vsakdo se me

ustraši zaradi take glave. Nekatere ženske

mi ponujajo kar rute, ena še čisto novo,

domov, eno pa sem nekje izgubil. Če

sem srečal kakega znanca, vprašal sem

ga še, kako je prodal. Pa malokateri bi

me bil spoznal, ako ne po govorici. In

slednjič sem, kakor smo se menili že

zadnjič, prišel še dosti srečno domov.««

Sedaj se možiček zadovoljen odkašlja,

potem pa veselo nadaljuje: »»Miha, oj

ta je pravi prijatelj, ta! Danes je bil že

gotovo devetkrat pri meni. Zmeraj me

hodi popraševat, kako se počutim v glavi.

Poprej-le, ko sva bila sama, vprašal me

je prav skrbno: »Ali si poznal rajnega

gospoda na Brnci?« — »»Sevéda sem

ga poznal; kolikokratov sem mešetoval

pri njem!««, odgovorim. »Ali še veš, kaj

je tisti gospod večkrat rekel o konjskih

kupcih in mešetarjih?« — »»Ne pade

mi ravno sedaj v glavo.«« — »Povém ti

pa jaz. Rekel je to, da taki ljudje duše

puščajo doma. Vidiš, tudi ti si dušo

pustil doma. Ko bi jo bil imel pri sebi,

bil bi ti jo konj tako izbil, da bi je ne

ujel nikedar več.« — »E, Miha ima še

zmeraj kake posebne burke.« — »»Saj

jih še v časnik pošilja doli v Ljubljano««,

pristavim jaz. — »Ali res?« oglasi se mož,

»lega pa še nisem slišal.« Jaz pristavim:

»»Saj sem vam ravnokar povedal jaz,

torej ste vendar slišali. Pa še to vam

lahko rečem, da še vi niste vami pred

njim, on vse spravi na dan, kar le kaže,

staro in novo; saj ga poznate že dlje

časa, ko jaz.«« — »Vse, vse«, zamrmra

mož zamišljeno.

Malo pomolčiva, potem pa povzamem

besedo zopet jaz. »Vidite, Bog je pa

vendar-le neizrekljivo dober proti vam,

ker vas je obvaroval gotove smrti in

ker ste mogli še prevideni biti. Le za

eden prst više, na sence naj bi bilo

zadelo kopito, in izdihnili bi bili na

mestu. Ne morete se mu dovolj zahvaliti.« — »Res je res«, pritrdi mi bolnik, »sedaj bom pa že moral malo bolj

skrbeti za svojo dušo.«

»Ali niste bili že poprej nekikrat prevideni za smrt?« vprašam na to moža.

z roko na desno stran, pravi: »»Hišo

smo nekaj prezidavah na tej-le strani,

jaz pa sem padel čez zid in se potolkel

prav hudo. Vendar sem bil, hvala Bogu

in sv. Jožefu, kmalu zopet dober.«« —

»Koliko ste sedaj stari?« vprašam ga

na to. Plezovec odgovori: »»Kmalu jih

bom 78; kaj ne, veliko jih je?«« Jaz

pripomnim: »Zato pa tudi ne morete

pričakovati, da bi vas Bog še mnogokrat

s tako silo opomnil smrti in večnosti.«

Na to se poslovim od bolnika.

Drugi teden greva z Miho vkupaj k

Plezovcu. Mož leži na peči, ko vstopiva

v hišo. V hipu je na tleh, postavi se

pred naju in zadovoljno usta nategnivši,

reče: »»Sedaj sem pa že čisto dober,

zdrav sem kot riba, pa pokazati vama

imam nekaj.«« Urno steče v drugo sobo,

odkoder naglo prinese nekaj v papir zavitega. Odvivši skrivnostno reč, pokaže

nama dva zoba. Miha reče: »Glej, prav

kakor konjski zobje!« In Plezovec se

nasmeja na ves glas in pravi: »»Le poglejta: dva zoba mi je kopito izbilo, kaki

trije pa še prav neukretno stoje v mojih

čeljustih, kakor bi si klicali nasproti:

Ti drži, jaz ne morem!««

Ker je imel eno lice že popolnoma

splahneno, rečem mu, da je po eni

strani že zopet ves stari Plezovček. To

je bilo možičku jako po volji.

»Jaz bi rad prijel kar za delo, šel bi

n. pr. drva vozit z gore, toda domači

me ne pusté iz hiše«, potoži nama ojačeni bolnik. Jaz ga hočem pomiriti, češ,

naj le še potrpi doma, dokler se bolno

lice ne zaceli popolnoma, da se mu ne

prisadi. Miha ga pa podraži: »Pa tudi

za kvaterno sredo, ko bo zopet somenj

v Beljaku, moraš se dobro utrditi.«

Na Mihov dom prišedši, poprosim ga,

naj mi pové kaj iz prejšnjega Plezovčevega življenja. In to, kar mi je povedal

Miha takrat, izveš v nastopnih odstavkih,

dragi čitatelj! Poprej pa še opomnim to,

da do one noči, ko sem molil pri njem

litanije za umirajoče, nisem slišal Plezovca še nikedar imenovati s krstnim

imenom, dasi sem bil v njegovi bližini

že prav mnogokrat. To je nekako podobno

tistemu Ratečanu, ki se tudi ni mogel

spomniti , kako je ime njegovi lastni

ženi. Vprašan po njenem imenu, odgovoril je: »Jaz jej kar „ana“‚ana‘ t. j. (ona)

Miha je opazoval Plezovca (samo priimek naj nam zadostuje tudi še dalje) natančneje od tistega časa, ko se je Plezovec oženil.

V prvih letih je bil zelo zaverovan v razne igre. Njegova jako skrbna žena ga je sla večkrat iskat tudi po krčmah in spravljat domov.

Nekega večera gre ponj celo pol ure daleč v drugo vas. Približavši se znani krčmi, kjer je rad zaostajal njen mož, najde konja pred hišo stati ter gledati v jasli, v katerih je bil neki časopis. Žena kar nevtegoma buti v sobo, kjer možiček ravno igra sè svojimi prijatelji; med njimi je tudi Miha. In prav on je bil tisti, ki je poprej nalašč dejal časopis pred konja. Žena napodi Plezovca brez odloga: »Takó? Lepa reč! Ti tukaj sediš in denar zapravljaš, konj pa zunaj časnike bere; le hitro domov! In Plezovec brž sluga togotno ženo. Oh, mar bi bil revež ostal še v krčmi! Koliko bolje bi se mu bilo godilo! To je bila izredno huda vožnja! Miha prime za vajeti, in žena se vsede zadaj zraven svojega moža na voz. Kar stegne žena svojo roko proti Plezovcu, in priloži mu tako, da Plezovec skoči nemudoma raz voz. Pa kmalu je zopet na prejšnjem sedežu. Začne jo izzivati rekoč: »Le še enkrat me poskusi udariti!« In »lop!« zaušnica resnično prileti že drugič. Plezovec jo zopet pobriše raz voz, pa je naglo tudi na prejšnjem mestu. »Le še eno mi daj, potlej boš pa že videla!« začne jej žugati, ko se mu glava nekoliko ohladi. A »videl« je takoj le Plezovec sam menda kar tri solnca, tudi je bila noč. Zopet uide, povrne se pa sedaj spametovan in molči. Doma ga je pa vendar prijela še za ušesa, in ker je bila močna in velika, vzdignila ga je kar kvišku. Nekateri, ki se radi vmešavajo v zakonske razmere, trdijo, da ni samo takrat takó telovadila z možičkom.

Ob drugi priliki, ko igra Plezovec neko noč v domači vasi v krčmi, katere dandanes ni več, potrka mu nekdo nevtegoma na okno ter mu zakliče: »Plezovec, žena gre po-te!« in zbeži. Plezovec skoči kar po koncu, steče iz hiše, vsede se na voz in jame v temi konja poganjati z bičem. Toda kaj je to, da konj kar skače in poteguje voz sedaj {{prelom strani}} naprej, sedaj nazaj? Plezovec zakliče ljudi iz hiše. Ko ti pridejo z lučjo, razvidi se precej, zakaj ne more konj speljati. Nekdo ga je bil namreč izpregel pa vpregel zopet tako, da je konj gledal nazaj v ojnice. (Vsega tega ni storil nihče drugi kot Miha, ki je slučajno prišel mimo.)

In ni bilo čuda, da je dal tak odgovor. Saj je bil to taisti nadušljivi konj, le bele lise sta mu napravila s čopičem vaški slikar in poštar.

Ko zapade nekikrat debel sneg, pritoži se Plezovec, da nima nič konjskih zvoncev. Miha zveže štiri kravje vkupaj. Zjutraj vpreže konja sam, dene mu čvetorico zvoncev na vrat in pokliče Plezovca, naj kar skoči na voz, ker se že mudi, vajete mu bo že sam dal v roke. Plezovec uboga, požene konja, zvonci pa zabučé konju na ušesa tako, da jo kar skokoma udere po klancu. Kaka nesreča se vendar ni pripetila.

Plezovec je bil sploh nenavaden voznik. Večkrat je vozil se svojim vozom in konjem pótnike v Ljubljano. Sam sebi je ob takih prilikah privoščil le redko kdaj kak sedež na vozu; raje je tekel zraven. Kadar pa je konj stopal korakoma, stekel je sam malo naprej in potem zopet nazaj h konju. Tako se je zgodilo, da je storil dostikrat skoraj dvakrat toliko pota, kot njegov konj.

Da pa je vozil sploh rad hitro, in zlasti še po noči, temu je iskali povoda morda v nekem strahu, ki ga mu je provzročil Miha. Imel je poštar postiljona, ki je znal na glavi stati. Nekega večera postavi se ob cesti, po kateri se je imel pripeljati Plezovec; Miha mu pa dene na vsako nogo klobuk. Ko Plezovec privozi blizu, začnó se mu lasje ježiti, češ, človek z dvema glavama, to pa ni kaj naravnega. Pomaga si s tem, da udari na vso moč po konju. Tako srečno uide tej prikazni.

Povrnimo se k Plezovcu. Svojo lahkovernost je pokazal pri nastopnem dogodku.

Pripeljemo se nekega dne k Mihi. Slučajno navzoči Plezovec izpreže konja, potem mu vrže nekaj sena. Kmalu se pride pritožit v hišo, da konj neče jesti. »Jaz pa vém«, oglasi se Miha, »zakaj ne jé. Žafrana smo mu pozabili zmešati med seno.« »»Saj morebiti res. ««, odvrne Plezovec presenečen in zadovoljen, da zna Mihu tako hitro rešiti zagonetko.

Miha odide skrivaj naročit v kuhinjo, naj se brž olupi nekaj čebule, kožica nareže v podobi žafrana in tudi zavije tako, kakor se žafran navadno zavije v popir. Ko to dobi, podá se Miha s Plezovcem konju klajo mešat. In glej! Kakor hitro Miha seno z obema rokama dobro premeša vpričo Plezovca, začne konj zobati z največjo slastjo. »Jemnasta!« začudi se Plezovec in zmaje z glavo, »kolikor sem že star, vendar takega konja pa še ne, da bi hotel imeti krmo potreseno z žafranom. Res imam kaj rad konje, toda takega konja bi pa ne hotel po nobeni ceni. Kdo bo takega konja redil?« Miha mu reče: »»Dobro, da ima konj takega lastnika, ki ima kar doma štacuno, sicer bi ga stal še veliko več.«« — »Saj res«, prikima Plezovec. Miha pa hiti k nam povedat, kako je naredil s čebulo in — soljo.

Ne smemo se ločiti od Plezovca-voznika in konjskega prijatelja, predno ne povem tudi še neke posebnosti iz življenja njegovega. Igral je namreč nekikrat sam konjsko ulogo. Le poslušajte!

Bilo je tako-le:

V njegovi navzočnosti se pogovarjajo pri Mihovih, koliko pač Plezovec tehta. Mnenja se ne morejo strniti v drugem kot v tem, da tehta malo. »Alo«, oglasi se Plezovec sam, »pa me denite brž na tehtnico. Kaj si bodete zaradi tega belili glave!« Ta predlog se sprejme enoglasno. Miha opomni, da pojde težko, ker imajo le tehtnico z verigami; treba bo Plezovca zvezati in obesiti na kaveljne pri verigah. Plezovec se uda.

Plezovec je sicer najkrotkejši človek, kakoršnega si sploh morete misliti, in ga torej v hudo jezo skoraj ni mogoče spraviti. Za edenkrat pa vendar Miha dobro vé, da se je močno stogotil, in sicer nad svojo ženo, ne pa nad njim samim, ki bi bil zaslužil dosti bolj.

Zgodilo se je tako-le: Miha je bil na lovu v Kužnici. Blizu tega gozda je pripravljal Plezovec s svojo hčerjo steljo. Ko se Miha proti poldnevu odpravlja proti domu, pride mu naproti Plezovec rekoč: Ravno prav, da sva se sešla. Zjutraj nisem vzel nič jesti {{prelom strani}} seboj, dóli hoditi in zopet nazaj se ne izplača; prosim vas torej, da naročile moji ženi, naj prinese kaj kosila góri.« Miha mu reče: »»Je že prav!«« Plezovec pa še za odhajajočim vpije: »Pa gotovo ne pozabiti!«

Miha v vás prišedši gre naravnost k Plezovki, pokliče jo iz hiše in jej reče: »Góri v Kužnici tiči mož v nekem grmu in ne upa si domov, ker ima srajco vso razcapano. Prosil me je, da bi mu ti prinesla trdno srajco v goro. »Ženi se to ne zdi posebno čudno, še pritrdi Mihi, češ, on je že tak, vse potrga, nobena reč nima obstanka na njem.

Žena res izbere močno srajco in jo prinese v goro možu, ki pa ni čepel v grmu, tudi ni imel raztrgane srajce, ampak je lak, kakor je zjutraj šel od doma, pridno grabil steljo, če tudi zeló lačen. Plezovec ugledavši, kaj mu je prinesla namestu težko pričakovanega kosila, slogoti se tako nad nedolžno ženo, da mu mora kar uiti. Noben izgovor ne pomaga nič. Da je to provzročil Miha, o tem nete slišati niti besedice. Kaj mu kaže slednjič drugega? Malo še pograbi, potem pa gresta s hčerjo sama iskat domov kosila. Da bi ja nekoliko odškodoval, pošlje jima Miha nekaj poboljška na dom.

Plezovec je sedaj ze dolgo vdovec. Otroke ima prav dobro vzgojene in preskrbljene. Mešetuje nič več, pelje z Mihovim konjem le še včasih. Odkar je okreval, bil je že v Ljubljani in Beljaku, kjer so se mu čudili vsi znanci, kako da je sploh še živ. Oči, pravi, da so mu opešale zeló. Sicer je pa čvrst, da malo takih pri tej starosti. V Severni Ameriki je menda eden tak korenjak.

Ernest Dunkelbusch je bil svoje dni rokodelski mojster v Celovcu. Prišteval se je pravim „purgarjem“‚purgarjem‘. Zato je tudi zahajal v kavarne, kjer se je kako uro po kosilu rad zabaval s čitanjem domačih in tujih, krščanskih in židovskih listov. Tudi igral je zelόzeló rad. Razumel je dobro igre na „kvarte“‚kvarte‘, pa tudi slonokoščene krogle je znal prav spretno poditi po zeleni mizi. Vse to res ni kaka posebnost. Bolj znamenita za nas pa je tista slaba lastnost njegova, kateri se pravi radovednost.

Če sta se le blizu njega kje dva bolj tiho razgovarala, že je nategoval ušesa, hoté uloviti vsaj kako besedico, če ne že vsega razgovora.

Dobro, da je bil toliko tudi lahkoveren, kolikor je bil radoveden, ako ne še bolj prvo. Z vsakoršnim odgovorom ga je bilo lahko zadovoljiti, tudi, če se je dalo tako rekoč kar prijeti, da stvar ne more biti taka, kakor se mu naznanja ali opisuje.

V Celovec je zahajal tudi naš Miha večkrat po opravkih; napravil je včasih kako kupčijo s konji. Prijateljev in znancev se mu zaradi njegove posebnosti ni nedostajalo niti na Kranjskem, niti na Koroškem, tudi v glavnem mestu gorotanskem ne.

Nekateri njegovih prijateljev so zahajali navadno v taisto kavarno, kakor mojster Dunkelbusch.

Ko pride nekega dné poštar Miha v to kavarno, povedó mu njegovi prijatelji, kako so Dunkelbuscha enkrat za vselej dobro izplačali. In ta smešni dogodek sem jaz tu zabeležil kot nameček Mihovim burkam.

Nekega dné po kosilu Ernest Dunkelbusch zopet igra na biljardu v navadni kavarni. Blizu biljarda sedé njegovi znanci pri črni kavi, pomenkujé se bolj tiho med seboj. Dunkelbusch se jim večkrat približa, toda danes si pa res ni v stanu raztolmačiti, o čem se pravo za pravo menijo. Tako skrivnostnih obrazov še niso nikoli kazali proti njemu. Že je vprašal dvakrat, kaj se menijo tako skrivnostnega, toda njegovega vprašanja ne čuje nihče, preveč so zaverovani vsi v čudni predmet, o katerem si dopovedujejo. Dunkelbusch hodi kakor po jajcih okolu njih, vidi se mu, kako težko živi v tej negotovosti. Zato se ga vendar eden usmili ter mu na ponovljeno vprašanje odgovori:

„Zunaj»Zunaj na Križni Gori gnezdi znani čarobni ptič pegam (Bombycilla garrula, Seidenschwanz). V njegovem gnezdu se nahaja taka skrivnostna koreninica, da stori človeka nevidnega, ako jo nosi pri sebi. Tri kolenca ima koreninica in je sive barve. Pravijo, da ima ptič gnezdo v tretjem brinjevem grmu od lesenega križa na levo.“«

ernest to zaslišavši sklene hipoma, da pojde na goro; najraje bi kar stekel. Močno ga skrbi, da bi ga kdo ne prehitel. Nerad nadaljuje igro, zato pa tudi {{prelom strani}} malo katero kroglo še dobro pogodi, tako je razmišljen in razburjen, a izdati se neče.

Dovršivši svojo ulogo v kavarni, izgubi se kar naglo iz mesta na goro, da si poišče zanimivo gnezdo s čarobno koreninico. Kako bode vendar nepopisno prijetno, če se mu posreči polastiti se tega malega pa tako imenitnega zaklada! Odslej bode lahko poslušal vsak pogovor, tudi, če se bode šepetalo še tako tiho; saj se bo lahko vstopil blizo ust, kadar bo hotel. In pa v kake družbe bo lahko zahajal! V najodličnejše gosposke kroge mu bode vhod čisto prost. Celó ministerskih in cesarskih posvetovanj se bo mogel vdeleževati, in če tudi bode moral pri tem popolnoma molčati, slišal bode pa le vse. Kar je ostro prepovedano objavljati po časnikih n. pr. o vojnih pripravah ali o kakem novem strelivu; vse to bode vedel, če se mu bode le ljubilo svojo nevidnost nesti na dotične kraje.

Tako in slično premišljujoč pride Ernest do označenega mesta. Tam pa skrbno se ozrši okrog sebe, ali ga kdo opazuje, poseže v brnjev grm. In glej, sreča! Če tudi se malo obode, gnezdo je vendar v njegovi oblasti. Siva koreninica s tremi kolenci je vpletena uprav v dno gnezda. Hitro je Ernst vtakne v žep, gnezdo dene pod grm in jo mahne naravnost proti kavarni meneč, da ga ne vidi nihče.

Silno težko že čakajo gostje v kacarnikavarni, kdaj se povrne Ernest ―— radovednež.

Ko vstopi v dvorano, ne zmeni se nihče zanj. Tovariši so črno kavo že popili, in nekateri sedaj igrajo na biljardu, drugi sedé mirno za mizo čitajoči razne časnike, tretji zopet so zaverovani v „kvarte“‚kvarte‘ ali „domino“‚domino‘ itd., sploh, kakor je po kavarnah običajno.

Ernst se resno vstopi blizu biljarda ter opazuje igralce. Na vedrem licu se mu vidi, kako nebeško zadovoljen je sedaj-le sam s seboj, in kako vzvišenega se čuti nad vsemi ubogimi vidnimi zemljani.

Zopet se od sosedne mize nekdo stegne in pomolivši smodko proti njemu otrese pepel na njegovo suknjo. Molčé potegne Dunkelbusch po suknji ter odstrani nepotrebni okrasek.

Najhuje pa pride sedaj. Kar nevtegoma se nekdo njegovih tovarišev vzdigne za mizo, rekoč: „E»E, presneta muha!“« prime za kozarec vode in jo vrže že itak dovolj kaznovanemu radovednežu v obraz. Dunkelbusch ima dosti. Jeze peneč se zakliče: „Vrag»Vrag bodi neviden, jaz ne več!“« Vsi zakričé kot iz jednega grla: „A»A li si ti tukaj? Oprosti, oprosti!“« Toda Ernst Dunkelbusch jih nima časa poslušati; kar po čarobno koreninico seže, vrže jo od sebe in zbeži domov v svojo delacnico, v kateri tudi najde mirno zavetišče. Odslej ga ni več dosti videti zunaj; pa saj je ozdravljen in torej tudi bolj zadovoljen s svojim navadnim stanom in zgolj človeškimi zmožnostmi.

<center><nowiki>* * *</nowiki></center>

S to pripovedko se poslavlja pripovedovalec in pisec od dragih čitateljev burkastih dogodeb iz preteklega in polpreteklega časa. Zdravstvujte!

Soglasno z gosp. urednikom bodi še opomnjeno, da ni bil naš namen slovenski mladini reči: „pojdi»Pojdi in tudi ti tako stori!“« — „Dom»Dom in Svet“Svet« je hotel s temi sestavki pokazati, da je možno tudi brez vero in nravnost žalečih spisov Slovencem podati zabavnega berila. Če je morda ta ali oni čitatellj tukaj našel kaj spodtikljivega, bodi preverjen, da s slabim namenom ni bilo dejano v list. Čitatelj naj izlušči bistvo iz lupine jedro: lupino lahko zavrže, a jedro je resnica.