Spomini na Kredarico: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
m popravki |
||
Vrstica 6:
| avtor= Fran S. Finžgar
| opombe=
| obdelano=4▼
| spisano= Slovenec 1897 (29. 9., 1. 10., 2. 10., 11. 10., 12. 10., 16. 10., 18. 10., 19. 10.)
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-2B3L0C84]
| dovoljenje=dLib
▲| obdelano=4
}}
Ni dolgo tega, ko sem krasnojasnega jutra korakal iz Kočevja proti vasi Cvišlerje. Vrhu klanca se ustavim pod staro tepko ter pogledam nazaj, proti mostu in dalje, dalje, kjer je planinski raj. Čim dalje gledam, tem jasneje se mi zdijo začrtani visoko v ozračju obrisi gore. Kaj vidim, kaj gledam? Gledam, mislim, saj mi je tako znana ta podoba, oblika te gore! Pa ne, ko bi bil to Triglav? Da, zares, bil je Triglav, katerega je pač težko zazreti s prostim očesom, ker je vedno megleno. Naslonil sem se ob tepkino deblo in gledal nepremično, kakor sokel, ki se zazre v svoj plen. Ali telesno oko je kmalu opešalo in gledal sem bolj z duhom, kot s telesom, gledal predivni Triglav, pod katerim sem se rodil, rasel, vzrasel in služboval.
Vrstica 21 ⟶ 20:
Take sanje so me objele tedaj vrhu klanca, in tiho so zašepetale ustnice ljubko pesnico: „Triglav moj dom, kako si krasan!“ Tedaj so se mi tudi obudili spomini na Kredarico, spomini na oni prelepi, pretresljivi dan, ko je sredi in vrhu golih čeri, nad večnim snegom pobožno goreče odmevala iz stotero src „Slava Marije!“
Sklenil sem, da napišem par skromnih vrst v spomin tega dne. Pisalo se je že; ali oprostite, morda je sodba subjektivna, pisalo se je premrzlo, premalo živo o tako epohalnem dnevu za vsakega Slovenca, ki ljubi svojo domovino in ljubi, prav otročje ljubi Njo, ki je kraljica nebes in zemlje
Dne 8. avgusta popoludne se pripeljem na jeklenem konjcu od daljne podružnice, kjer je bilo proščenje. Prišedši domov preiščem in pretipam kolo prav tako skrbno in s prav takim veseljem, kakor kralj Matjaž, ko je pregledaval vrance in šarce v kraljevi konjarni, da gré otet uplenjeno Alenčico. Njega je pač skrbelo, kako bo stekla cela stvar, mene pa tudi. Zakaj, prebito je bilo soparno in če dalje bolj oblačno. Če se naklepiči dež prihodnji teden, potem bo slabo zame. Vender sklenjeno je bilo, prost sem bil kot ptiček pod nebom
{{prelom strani}}
Na Gorenjskem me prvi pozdravi šef žirovniškega postajališča. „Sedaj boste imeli lepo na Triglavu!“ „Zakaj to omenjate?“ „Saj greste v sredo k blagoslovljenju kapelice na Kredarico!“ „Jaz nič ne vem o tem!“ — Vedel res nisem ničesar.
Vrstica 31 ⟶ 30:
Vremenski prerok je imel prav. Na večer se je ujasnilo, pokazal se je Triglav, solnce mu je še posijalo preko glave in obsvetilo prelepo blejsko okolico. Bil sem zopet na domačem vrtu, kjer sem tolikrat sedel in bral in pisal, bil sem z dobro mamico, ki mi je kazala in razlagala o drevesih, o pridelkih, o letini, o mrličih v fari in karkoli. Po cesti so me srečavali znani, odkritosrčni gorenjski, vedno veseli obrazi, krepki udje, uzorna rast, pozdravljali so me znanca, vsak prijazno, vsak domače. Kolika razlika med ljudstvom in ljudstvom! Ali res prirodne razmere vplivajo na dušno stanje in na ves razvoj ljudij tako silno? Pustil sem srcu prosto pot, da je čuvstvovalo, kakor se mu je ljubilo. Bil sem ves prerojen v tem vzduhu, v tem kraju, ob teh ljudeh. „Kdor ima, ta ne zna“, ne vé ceniti doma, doma v takem kraju! Če povem, da so zvečer mati skuhali kračo in da je ‚gospod‘ moral dati za vino in vržinke, katere sva z očetom pušila, kot bi bila smenjska nedelja, in da smo dolgo sedeli in bili veseli, mi ne smete zameriti!
Torek je bil krasen poletni dan. Ujasnilo se je popolnoma. Obiskaval in srečaval sem znance. Vse je govorilo o Triglavu
V sredo zjutraj pogledam skozi okno na Triglav. Divno
{{prelom strani}}
Še bi bil gledal in gledal, toda ni bilo časa; treba se je bilo opremiti za pot. Brat je privlekel veliko vrečo, mati so jo pa napolnili z jestvili. Pomašili so na vrh še svojo staro, častitljivo veliko ruto, da bi me ne zeblo na gori. Ko je bilo vse vrejeno, pokropil sem se po stari domači šegi z blagoslovljeno vodo. To stori pri nas vsak, kdor
gre v goro. Tudi živino pokropé, ko gre na planine, da bi bila srečna in se zdrava vrnila nazaj. O te prelepe navade!
Potem sem pa jaz zasedel svojega konjiča in smuknil z Breznice proti Dovjim. Potoma sem se oddahnil na Jesenicah, da bi povprašal gospoda Jakoba, če gre tudi. A ni bilo treba vprašati. Ob mizi je že slonela velika palica, krepek mladenič v irhastih hlačah je stal za durmi in odvezaval nahrbtnik, v kateri mu je devala stara Marijana pečeno pišče. Pozdravila sva se iskreno
V dovškem župnišču, v tem, vsem turistom, domačim in tujim, bližnjim in daljnim dobro poznanem, slovansko gostoljubnem domu prvega našega velezaslužnega turista gospoda Aljaža, v tem župnišču je bilo vse navskriž. Gospod Aljaž je obedoval, ali bolje sedel pri obedu in z njim par dijakov. Zakaj sam ni mogel jesti, tako je bil razburjen od veselja in skrbi.
Vrstica 49 ⟶ 48:
Uverili so se o istinitosti reka, da gora pred človekom raste. Med prvimi seveda tudi ni bil g. Aljaž. Kdo bi mu zameril? Leta imajo svoje zakone in pred par dnevi je bil na Triglavu. Ko bi ne bil dosti moder in premeten ter navihan kot ovnov rog, bil bi gotovo sameval. Toda mož je muhast in ve, da ni dobro, če je človek sam: Vae soli, qui, nun aciderit, non habet levantem se! Ali zato se ni bilo bati. Zakaj kdor stopa tako premišljeno kot on, tako
varno in polagoma, tisti ne bo padel. Tedaj recimo, da ne velja: „gorje samotarju“, pač pa: dolgčas mu bo. Ali vedel si je dobro pomagati. Če ga je prehitela družba za lučaj, hitro je poklical tega ali onega, pokazal na kako pečino, na kak razjeden vrh, na ozko kozjo stezico preko gore, in takoj je družba zvedela interesantno dogodbico iz gorskega, pastirskega in lovskega življenja. Morda zna gospod tudi „turistenlatein“
Pri Dežmanovi koči smo se sčakali in si dali postreči s pivom. Pot od todi do Kredarice je dolga še eno uro. Šli so vsi po stari poti čez sneženo polje. Le trije smo se osokolili in šli po novi poti, katera šele bo
srečno prekobacali do koče. Ko bo pot dodelana, bo veliko ugodneja in krača od stare. Velika pridobitev bo to, ker se ne bo hodilo tako dolgo po snegu. Zakaj če je sneg tal, premočijo se črevlji, potem te pa zebe. Ako je pa zmrzlo, preveč drči, in treba je vsekavati stopinje, da se more varno hoditi.
Ko smo priplezali skozi steno pod Kredarico, pozdravila nas je v vetru ponosno plapolajoča narodna trobojnica. Veselo in ponosno smo zavriskali na vrhu Kredarice, da se je razlegalo po Triglavskem pogorju na jutro in večer, na poldne in polnoč; mnogoštevilna jeka pa je odmevala in razglašala {{prelom strani}} naš vrisk, vzradovano se igraje z zvokom, kakor da bi bilo celo skalam všeč, da nosijo svoje, domače ljudi. Od nasprotne strani so se nam odzvali drugi hribolazci, ki so šli deloma proti koči, deloma pa že plezali po malem Triglavu, da dospejo na vrh Triglava pred solnčnim zahodom. Vrnili so se šele ob pol osmih z vrha in vsi jednoglasno hvalili divni razgled. Drugi smo pa ostali pri koči in si najprvo seveda ogledali kapelico. Vsak je slovesno in pobožno snel klobuk in ves presenečen stopil v sicer majhno a toliko bolj skrivnostno gorsko svetišče. Z altarčka nas je ljubeznivo pozdravila Lurdska Marija. Koliko kipov smo že videli, gotovo lepših in dragocenejših. Toda takih čustev, takih gorko pobožnih mislij nam ni nobena še vzbujala.
Imeniten in glasovit je Triglav zaradi cvetke zvezde, zaradi pečnic, planik. Ali s tem kipom je dobil Triglav zvezdo vseh zvezd, zvezdo Danico, dobil prenežno planiko
Ta cvetka se je presadila na goro, in ginila je in ginila bo ob njej snežna belota v velikem vencu nanizanih planik, ginila pred Njeno čistostjo, plameno rudeči kobuljci so le megleni odsvit Njene neizmerne ljubezni do Boga in do nas, sinjejasne očnice in azurni svedrci so komaj dih Njenega, kot nedozorno morje globokega upanja.
Ko smo tako zamaknjeni pobožno čuvstvovali in se pomolili Božji Porodnici, šli smo v kočo. Da bi to popisaval, ni moja naloga; saj je bila stavbinska popolnost že večkratov pohvalno omenjana. Vsak hribolazec mora neprerecno potrditi, da je najlepša, kar jih imamo na Kranjskem, da je najbolj praktična, prostorna in tako dobro opremljena, da si boljše razdelitve in oprave ni želeti. Delo slavi in hvali mojstra, ki je izdelal načrt
{{prelom strani}}
V koči je bilo že vse živahno. Prvi znanec, na katerega sem naletel že v kuhinji, bil je gospodar Triglavske koče
Lahko smo ponosni Slovenci na takega gospodarja. Ta mož je bil toraj prvi znanec. Zakaj? Ker je Bohinjec, jaz sem pa ondi nekaj časa duše pasel in tudi s tem možem marsikako pametno razdrl, pa tudi neumno užagal. Prvič sva trčila skupaj, ko je bil v vasi pri svojem sošolcu-župniku. Seznanila naju je tam ista usoda pri onih vražičevih podobicah, ki se vojskuje zmetavajo sredi mize. Bila sva vedno pri tisti partiji, „kateri sreče dar je bila klofuta“. Prehladila sva se vsak za par rajnškov; ali morda samo zaradi gole nesrečne sreče tudi ne. Zakaj nasprotniki niso imeli samo sreče, marveč tudi dokaj širše znanstveno obzorje na tem vojnem polju in vso drugačno praktično taktiko. In tedaj sva se jednoglasno zjedinila v reku: „Prattica piu, che gramatica“. Torej „quod erat demonstrandum“, z gospodarjem Pekovcem sem bil znan.
Vrstica 68 ⟶ 67:
Prišedši skozi kuhinjo stopim v prostorno obednico, z dvema dolgima mizama. Bili sta že dokaj zasedeni. Po tako dolgi poti vsak rad sede in počije ter si kaj privošči. Vsak je imel dosti opraviti. Nosači so si brisali pot, katerega so jim izžele težke bisage, vreče, plašči, pledi, putrehi, nahrbtniki, siti jestvil in pijače.
Dasi se pred nismo menili zanje, baral je sedaj vsak po svojem nosaču. Vsak gospodar je hitro izvlekel, piščancevo bedresce, meseno klobaso, slastni sir in domači ali pa kupljeni kruh. Ob tem pa je vsak klical in naganjal ubogega Pekovca, da mu zavre ali čaj, ali zvari kavo, segreje konservo gulaža, telečje glave, govejega jezika, ali pa mu nalije kozarček kónjaka; zopet drugi so poželeli buteljk piva, vina, tako, da je ubogemu gospodarju vedno padal stari, zarujaveli in zveriženi ščipec z nosa, ko je hitel v klet, iz nje k ognjišču, nasipal kave in čaja v krope, prideval na ogenj polén, pa zopet donašal v obednico naročenih stvarij. Ko smo se mi nekoliko poživili in podprli, prišla je družba s Triglava in še zadnji potniki iz doline. Med njimi je bil tudi g. Aljaž. Ta je prisopel s svojo slavno okovano palico v kočo, tam se postavil v sredo, naslonivši se ob palico ter pregledaval raznobojno množico najrazličnejšega kalibra. Mej duhovske dostojanstvenike se je vmešal preprosti Dovžan v kvedrastih čevljih in rašovnatih hlačah, sredi gospodske družbe so sedela kmetska dekleta; celo priletne mamice so zadovoljno migale s suhimi bradami ter obirale počasi nalašč za to romanje spečene potice ter se niso bale suknjačev ne teh ne onih. Bili smo vsi jednega srca in jedne
In sredi te množice je stal Aljaž, kot črednik sredi ovac, ki se gnetejo krog pastirja na večer v staji, ali, da ne bo hud name, naj ga prispodobim bolj klasično, kot Homerov „πομίην λαῶν“, kot „σχέπτουχος βασιλεῦς“.
Vrstica 74 ⟶ 73:
Brž je poprašal, jeli smo vsi srečno prišli, če se ni znabiti kdo poškodoval, če smo dobili zahtevanih jedij in pijač. Potem je šel zopet ven, da mu kdo ne lazi po noči krog koče in se ne prevrne čez skalo ter se potolče. V tem ko je Aljaž nadzoroval, skrbel, ukazoval ter hodil z gorskim žezlom po- in krog koče, zabavali smo se mi kar najprisrčneje. {{prelom strani}} Vsi smo bili dovtipni, vsi zgovorni, vsi zadovoljni, vsi srečni, nobene razlike ni bilo med nami. Bilo je v Triglavski koči pravcato patrijarhalično življenje. Posamezne burke in šale so pa začinjali vrli dovški pevci pod vodstvom g. učitelja. Ali dolgo nam tudi ni ugajalo ono petje po sekiricah. To je že prenatančno, to veže, veleva, zapoveduje: Tako, in še pol tona ne više! Zato smo pa zapeli nekaj narodnih, da je vsak lahko pel, dasi je marsikdo brenčal vmes ciganski bas. Vendar nas to ni motilo. Vsak je bil prost, svoboden, kakor mu je bilo drago, tako je godel.
Med to veselje se je vmešalo tudi par napitnic, med njimi jedna tudi na g. Aljaža, katerega ni bilo tedaj v koči. Zopet je stikal krog
Že se je bližala polnoč. Tedaj so se začeli izgubljati posamezniki po posteljah. Kmalu je vse potihnilo in ležalo. Ker nas je bila tolika množica
smo se vsi vgnezdili.
{{prelom strani}}
Toda jaz sem imel smolensko smolo. Ob meni je spal korenjaški mož precejšnje peze in dobršnega obsega čez pas. Zdi se mi, da je ta mene ubogo malo poznal. Mislil je bojda, da sem sila imeniten človek. In ker je bržkone kje bral, da se taka plemenita in bogata mast usniva in uspiva z godbo, zato mi je pričel gosti na uho in vleči dreto, da je bil moj ušesni bobenček, ki je vajen večne, mrtvaške nočne tihote, zares v nevarnosti, da poči. Nekaj sem godrnjal in svaril, ali vse zastonj. Mož je imel fiksno idejo. Zato sem ležal kot trudna klada čuječ do dveh. Potem sem pa vstal in šel nazaj v obednico, kjer sem sprožil brata in Pekovca. Udarili smo jo nad kónjak in črno kavo. To me je pa tako naudušilo, da sem se skobalil na pegaza ter prejezdil par ruskih
V tem, ko sem pisal pesmici, zavrel mi je Pekovec prežganko in takoj po zajutrku grem
Kolikokratov sem že slišal zvoniti dani doma, slišal od mnogo cerkvâ pritrkavanje težkih, ubranih zvonov, ki so doneli kot eolska harpa, kolikokratov slišal to zvonenje tudi na planino
Drugi so sedaj tudi krmežljavo in zaspano lezli v obednico. Štirje smo se pa dvignili takoj in šli na vrh Triglava še v temi. Dospeli smo na vrh pred solnčnim vzhodom. Ker ni bilo vetra, tudi ni bilo mrzlo, kakor je navadno v toliki višavi. Ker še ni vzšlo solnce, splazili smo se v Aljažev stolp ter čepeli notri in gledali na vse štiri vetrove skozi male linice. Kar se začne na vzhodu nekoliko rudečiti nebo. Tedaj pa mi iz stolpa na prosto, da vidimo vzhajajoče solnce. Komaj smo bili vsi zunaj, tedaj priplava daleč daleč na vzhodnem obzorju skokoma solnčna obla ter se dvigne do polovice na horizont. Tedaj smo skoraj lahko sledili solnčnim pramenom, ki so se bliskoma razlijali po vsem okrožnem obzorju. Vsak trenotek so se menjavali, vsak trenotek se prelivali v drugačno mavrično barvo, trepetali v drugačnem sijaju na dimčkastih meglicah, igrali se drugače na večno snežnih poljanah visokih Tur, in drugače se spreminjali na globoko modrem, jasnem nebu. Še jeden hipec
Krog in krog zagori mlada, jutranja zarja, zarudi ta božica, kot zarudi mlado nevestino lice, ko priukajo svatje z ženinom na vas, da jo odvedó na novi dom. Čeprav sem bil nešteto jutrov na gorah, in poprej trikrat na Triglavu
Zakaj ta prizor, ko smo stali vrhu Triglava in gledali pod sabo speče doline, speča mesta in vasi, katere je še zibal tihi Morfej ter pokrival s tankimi {{prelom strani}} meglenimi zavesami, ko je vladala krog in krog nervozna tihota, ko je na zatonu vzplamtevala danica in zopet ugašala, kot svetilka, kateri zmanjkuje reje, ko je še jedenkrat zbravši zadnje moči zažarela, kot bi z vso silo hotela še videti to božje solnce, to prekrasno dete, pred katerim mora bežati in toniti že toliko vekov, ko je luna prebledela, začarana solnčne lepote
{{prelom strani}}
Ko smo se že nagledali, privije se po grebenu malega Triglava dolga vrsta
Ta vrsta se je premikala počasi, a stanovitno proti vetru. Tu smo jih sprejeli z gromovitim „živijo“, odvzeli jim slovensko zastavo ter jo obesili vrhu Aljaževega stolpa, da je mogočno zavihrala v jutranji sapi. Pred stolpom so se zbrali dovški pevci in zapeli najprej: Triglav moj dom!
Na to so pa dodali še nekaj komadov domačih pesnij. Toliko ljudstva in tako veselega in čvrstega, ni hkrati še nikoli nosil Triglav na svojem temenu. To pisano gručo je fotografoval Boris Zarnik. (Ako se mu je slika posrečila, umestno bi bilo, da jo priobči v kakem listu!) Družba je ostala na vrhu še do šestih, mi smo se pa prej vrnili v kočo. Nazaj grede smo srečavali in pozdravljali hribolazce od vseh krajev: Iz Bohinja, iz Trente, iz Vrat. Toda mi se nismo dosti obotavljali, marveč hiteli nazaj, da se nekoliko odpočijemo do desetih
Vreme prekrasno! Solnce gorko, brezveterno ozračje, tako, da ni z lepa kak dan tako prijeten, kot je bil tisti. Krog koče in vrhu Kredarice so se zbirali izletniki v gruče, postajali, sedali in legali ter s kukali in daljnogledi motrili znane in neznane gore in doline, vasi in mesta.
Tudi jaz sem sedel na kraj Kredaričnega prepada in sem gledal sanjavo proti Bohinju. Koliko spominov se mi je budilo, spominov veselih in otožnih, spominov na one mesece, katere sem preživel v lepem Bohinju. Tam sem prve korake nameril med svet, tam sem nastopal prvič kot pastir, dočim sem bil 24 let le ovca, pašena in vojena od drugih. Kako mi je utripalo srce, ko sem se peljal skozi romantične Štenge, kako sem jasnim očesom gledal celi svet skozi rožnorudeče steklo, kako sem sklepal in ukrepal o bodočem življenju, kako premišljal in tuhtal, pel in molčal, ko sem s puško na ramenu šetal s psom Jazonom po bohinjskih brdih, rovtah in gorah
<poem>
::Ni starost lice ovenelo,
Vrstica 107 ⟶ 106:
</poem>
Ko tako mislim in modrujem, prikaže se lepa vrsta ljudij, ki so šli po poti z Velega Polja na Kredarico. Izposodim si kukalo, da morda koga spoznam. Gledam, gledam in lovim posameznike. Aha! Sedaj le! To je črnorizec, to je Anton, moj dragi prijatelj. Da, da, on je. Hoja njegova, postava njegova
{{prelom strani}}
V tem ko smo nekoliko
Po prvi sv. maši je bila še jedna, med to pa in zadnjo daritvijo smo prebrali te-le pesmice, zložene na Kredarici:
<poem>
Vrstica 184 ⟶ 182:
::Za dom trpečih narodnjakov!
</poem>
<poem>
::'''Pred Triglavsko kapelo.'''
Vrstica 224 ⟶ 223:
::Ime Slovencev s častjó naj ovija!
</poem>
<poem>
{{prelom strani}}
Vrstica 250:
::Ki po gorah hodi tod.
</poem>
<poem>
::'''Preč. g. Jakobu Aljažu ob blagoslovljenju kapelice.'''
Vrstica 290 ⟶ 291:
::Živi naj Bog nam vrlega Aljaža!
</poem>
Po tej pesmi so zagromeli g. Aljažu navdušeni
Ko smo se odpočili in nekoliko pogasili žejo, ubrali smo pot pod noge ter šli hitro do Mojstrane. Tam smo že nekatere dobili. Kako je bilo temu ali onemu pri srcu, ali bolje, pri nogah in podplatih, tega ne vem. Ali toliko vem, da smo poleg vseh užitkov profitirali na Triglavu vsi pravo Polifemovo žejo. Služinčad je tekala in begala s polnimi vrči ječmenovega soka, a vedno je bila že potoma oropana zaklada in redko je prišla do cilja. Na postaji smo se poslovili. Drugi so se odpeljali z vlakom, jaz sem dobil kolesarsko družbo in se peljal ž njo še tisti večer v Belo Peč. Tam sem hudomušno ozmerjal svojega dragega mi žlahtnika g. Naceta, ker se je raje doma na solncu grel kot martinček in lenobo pasel, kakor da bi bil šel na Triglav.
Vrstica 300:
Ta je tožil za vročino v glavi, oni za bolečinami v stegnih, drugi zopet za solnčnim pikom, nekateri so se pa kar zaprli in ležali, da še blizu nisem mogel.
Tako sem vesel in razigran preživel zadnji dan na Gorenjskem. Drugo jutro v soboto sem se poslovil od domačih, poslovil od gora in planin, pozdravil še enkrat Triglav, potem pa odfrčal proti Ljubljani
[[Kategorija:F. S. Finžgar]]
|