Wikivir

Domačija nad vse: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
17.101 urejanje
m popravki
Vrstica 2:
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= {{mp|naslov|Domačija nad vse!}} Povest na podlagi prijateljskih pisem.
| avtor= Pavlina Pajk
| opombe= Dvanajsto poglavje je napačno numerirano.
Vrstica 29:
vrta čvrsti glas ljubeznivega čerička.
 
Deklica postaja vedno bolj nemirna. — »Še„Še jih ni od
nikoder, strica«strica“, žalostno reče ter posluša na vse strani.
 
Razdraženi glasovi se približujejo. Mimo gresta prepiraje se mož in žena. Kmalu za njima se giblje v somraku človeška podoba veselo si pevajoč. Njena hoja je nestanovitna, zdi se, kot bi merila dolgost in širokost ceste. Deklica prestrašena {{prelom strani}} vstane s sedeža; zapazila je, da je bil mimogredoči mož pregloboko pogledal kozarcu na dno in zato zbeži urno kot srna v hišo.
 
»Strica„Strica še ni, Špela«Špela“, reče dekle z jokajočim glasom, v hišo stopivši. »„ Danes so predolgo na lovu ostali; ko bi se jim le kaka nesreča ne bila pripetila«pripetila“.
 
»In„In ravno danes«danes“, odgovori ženica, ktero je deklica za Špelo klicala, »prišlo„prišlo je več kmetov s prošnjami k stricu. Jednemu je krava zbolela in prosi pomoči, drugemu — —«—“
 
»Dober„Dober večer vsem!«“ zadoni v tem trenutju na hišnem pragu globok moški glas.
 
»Stric„Stric!«“ zakliče dekle veselo ter leti prišlecu naproti, »ali„ali ste prišli? Ah, in torbica je tudi napolnjena, imeli ste li srečen lov?«“ — In prijela je strica za roko ter ga skoro vlekla k mizi, na kteri je stala luč.
 
»Jelica„Jelica, Jelica, zvrnila me boš«boš“, odgovori mož z globoko-gromečim glasom ter se utrujen spusti na stol.
 
To je bil prav medvedji glas, in luč, ki je zdaj prisvetila njemu v obraz, pokazala je tudi človeka medvedu podobnega. Njegovo telo ni bilo sicer veliko, a zato tembolj široko in okroglo. Pleča je imel široka in močna, velike roke so imele podobo lopat; bile so žulave in žilave ter z lasci poraščene. Na kratkih in širokokoračnih nogah se je gugala njegova postava. Imel je debelo glavo, od spredaj do vzadi plešasto, niti j eden las se ni videl na njej; človek bi bil skoro dvomil, da so na ti gladki, svetli koži bili kdaj vzrastli lasje. A kar mu je narava bila z glave vzela, povrnila mu je obilo na drugi strani: z njegove široke brade je visela dolga kodelja, mehka in gladka kot sama svila. Izpod košatih obrvij so gledale majhne, bistre oči. — Človek, ki ga je prvikrat videl, bil bi se lahko njegove nenavadne podobe prestrašil. Duša kakega človeka se sploh sodi po zvunanji podobi, pa pri tem človeku je bila zopet enkrat velika izjema. Naš znanec ni bil tak, kakoršen se je videl. Pod to okorno podobo je tičalo najboljše jedro, bilo najblažje srce.
Vrstica 50:
Doktor Jarnej se zdaj vsede za mizo, sname kapo z glave, nategne svoje kratke noge ter si jame z veliko pisano ruto pot brisati s čela.
 
»Te„Te šmentane jerebice!«“ povzame med tem jezé se; »kako„kako dolgo so pustile na-se čakati. Menil sem že, da nocoj pridem s prazno torbo in dolgim nosom domú. Od pol štirih vjutro do petih popoldne lazil sem za njimi in prežal na-nje, a niti sledú nisem mogel zapaziti o njih. Žejen in gladen,utrujen, da sem komaj lazil naprej, vrnem se nató najslabše volje proti domu. V srcu sem pa poslal vse jerebice rakom žvižgat. No, kar na enkrat, ko sem se ravno najbolj na nje hudoval, pa mi udari neki daljen šum na uho. Obrniti se, zagledati, prejeti za puško in pok, pok, bilo je v trenutku storjeno. Pred mojimi nogami je ležalo čvetero tolstih jerebic. In zdaj sem tu ter pričakujem zaslužene večerje, da utešim prazni želodec.
 
Jelica, ki je smejé se ves čas poslušala doktorja in jerebice jemala iz torbice, skoči zdaj po koncu, da postreže stricu z večerjo.
Vrstica 60:
Doktor je med tem časom z največjo slastjo jedel. Jelica ga z otročjim dopadjenjem opazuje in njeni drobni prstki pletejo z nenavadno urnostjo nogavico naprej.
 
»Je„Je-li kaj novega v trgu?«“ popraša črez nekaj časa doktor; »vse„vse zdravo? vse v redu?«“
 
Špelino lice se nenadoma zvedri; ona hitro neha nemirno hoditi po kuhinji; zdaj je prišel čas rešitve njenemu gibčnemu jeziku.
 
»Vse„Vse po starem v našem trgu«trgu“, ona hitro odgovori; ali jaz stavim svojo glavo, da bode v teh pismih, ki so črez dan prišla na kup, zopet kaj moledovanja in beračenja.«“ — To izrekši, vzame s police več pisem ter jih nekako sovražno ogleduje na vse strani.
 
»Saj„Saj pravim jaz vedno«vedno“, nadaljuje važno, »podajte„podajte ljudem mezinec in oni zgrabijo takoj za celo roko. Dokler so gospod doktor pomagali svojim sosedom tržanom, bilo je prav pošteno in hvale vredno, ali da bi oni nekako vsegamogočni postali, ki — —«—“
 
»Bodi„Bodi tiho, klepetulja, in daj sem pisma«pisma“, preseka ji doktor besedo.
 
»Pa„Pa je tako, kakor pravim«pravim“, nadaljuje Špela neustrašeno, a pisem še ne da iz rok. »Ono„Ono malo človeče iz Zagorja, ki je še lani v jeseni trdil proti planinskemu Petru, da Vaša neznana preteklost skriva gotovo kaj čudnega v sebi, drznil se je danes sem priti in prositi pomoči v neki denarni zadregi. No, jaz sem bila huda in rekla — —«—“
 
»Grom„Grom in strela! boš-li mi dala kdaj pisma«pisma“, zagrmi še enkrat doktor, navidezno hud.
 
Špela je bila sicer vajena doktorjevega zapovedujočega glasú, stresla se je pa vendar vselej, ko je on, kakor zdaj, nenadoma na njo zarjul. Ona spusti torej hitro pisma iz rok in se tresoča vsede na stol.
 
Jelica porine svečnik bliže strica, da bi laže čital, potem vzame hitro naočnike iz miznice ter jih poda stricu, nekako v skrbeh rekóč: »Kaj„Kaj ne, stric, da nocoj ne pojdete več z doma, ko bi tudi kdo Vaše pomoči potreboval ? Tako utrujeni ste in tako pozno je že.«“
{{prelom strani}}
Doktor nič ne odgovori. Natakne naočnike, odpečati prvo pismo, ki mu ravno pride pod prste, ter se va-nj zagleda.
Vrstica 84:
Pri čitanju prvega in drugega pisma je doktor samo nekoliko godrnjal ter majal nevoljno z glavo, ko pa do tretjega pride, zatemni se mu čelo.
 
»Tako«„Tako“, reče nató polglasno, »pogorel„pogorel mu je skedenj. Prav se mu godi; škoda le, da tudi hiša ne. Zakaj me ni ubogal, ko sem mu čestokrat svetoval, naj bi si zavaroval dom? Za letos je berač, popolnoma berač. Ne trohice sena, ne bilke slame, da bi pokladal živini! Kam vodi lahkomiselnost ljudi! Grom in strela! prav se mu godi.«“
 
Stopil je nekolikokrat z dolgimi koraki gor in dol po sobici ter nekaj mrmral.
 
»Poglejmo„Poglejmo četrto pismo«pismo“, dostavi nató mirneje ter se zopet vsede.
 
»Stric„Stric, ne jezite se več zavoljo teh pisem«pisem“, prosi Jerica z mehkim otročjim, a bojazljivim glasom.
 
»A„A kaj, ne bodi še ti sitna, kakor Špela«Špela“, zavrne jo doktor okorno. »Ženske„Ženske, ženske! Po vašem okusu naj bi bil človek vedno mehek kot goba, ali pa se smejal kot pust. A jeziti se je tudi včasih treba; hudir, to je moško, to je zdravo za pljuča.«“ — In udaril je s pestjo po širokih prsih, da so zabobnele. Skočil je smejaje se kvišku; pismo, ktero je bil ravno prečital, vtaknil je v žep, segel po suknjo in klobuk, ki sta na klinu visela, potem pa važno in resno pristavil: »Nujni„Nujni pot še moram nocoj napraviti. Ti Špela pa hitro prozrači sobico za tujce in postelji postelj; mogoče, da se ne vrnem sam. — Hej, Franc«Franc“, zakliče nató mlademu fantu, domačemu hlapcu, ki je ravno stopil črez prag, »jutre„jutre za rana pelji hitro nekaj centov sena Tonetu na hribu, ki je dave pogorel. Vreden sicer ni nobene pomoči, ker me ni hotel ubogati, a škoda je lepe živine, da bi jo pustili stradati.«“
 
»In„In zdaj pa srečno, Jelica! Spat idi, pa ne bodi za-me nič v skrbeh; jutre pri zajuterku se zopet vidiva. — Z Bogom, Špela; opravljaj lepo, kar sem ti naročil, pav se ne drži tako kislo, kakor da bi bila grizla pelin. — Ženske, ženske! Ha, ha, ha!«“ — In šel je.
 
Špela, ki je ves čas, ko je doktor svoje želje izrekaval, stala kot kip, sklene zdaj zavzeta roke in vzdihuje: »Našemu„Našemu gospodu se meša v glavi, Jelica. Komaj so prišli domú utrujeni in zmučeni, pa že zopet odidejo, a še ne povedó, kam. {{prelom strani}}
— Pa sobo za tujce naj bi pospravila? Koga hočejo neki še v hišo privleči? Ali nas ni že dovolj? — Pa voz sena hoče joTonetujo Tonetu na hribu poslati in mi sami smo ga letos tako pičlo pridelali, da bo morala živina to zimo še stradati, ako hočemo izhajati. Ubožali bodemo, to jaz prorokujem; spomni se. Jelica, mojih besed. Ne, tega bi jaz ne prestala, od tuge bi mi počilo srce. — Ah, ah, ah!«“ — Spustivši se na stol, pokrije si lice z zastorom ter se glasno zajoče.
 
»Nič„Nič se ne boj, Špela«Špela“, tolaži jo Jelica. »Gospod„Gospod župnik so z lece čestokrat pravili, da kdor ubogemu daje, Bogu daje. Bog pa ničesar noče zastonj; on vse z dvojno mero povrača.«“
 
A Špela je še ihtela glasneje, ne zmenivši se za tolažilne besede nedolžnega otroka.
Vrstica 105:
==III.==
 
»Tako„Tako, prišli smo srečno do doma. In zdaj ga prav pazljivo položite na ta-le naslonjač. Tako je prav. Koliko je pa na uri? — Pol jedne že? — Ne upam si še Špele vzbujati, sicer bo zopet sodnji dan v hiši. Naj se naspi, potem bo laže prenašala novi udarec, da sem ji bolnega gosta privedel v hišo.«“
 
Tako je govoril doktor Jarnej čveterim kmetom, ki so nezavestnega moža v hišo prinesli. Nató vzame iz shrambe steklenico vina ter jo pred nje postavi rekoč: »Tu„Tu imate za trenutek le toliko, da si poplahnete grlo; več vam ne morem dati, ker ga nimam pri roki. Pridite pa zato prihodnjo nedeljo na majhno južino, saj že dolgo nismo skupaj sedeli, da bi se nekoliko pomenili.«“
 
Med tem, ko so možje izpraznili vsak svoj kozarec vina, pregledaval in potipaval je doktor Jarnej nezavestnega tujca.
 
»Ranjen„Ranjen ni, hvala Bogu«Bogu“, povzame nató zopet besedo, »a„a revež ima želodec popolnoma prazen, kar znači, da nesrečnik ni najmanj tri dni ničesar použil; onemogel je od slabosti. — To se mi čudno zdi. Mož je sicer precej dobro rejen, čedno oblečen, in njegova zvunanjost sploh kaže, da je boljšega stanú. Žepe ima tudi prazne«prazne“, nadaljuje, pregledujoč tujcu vse žepe; »niti„niti jednega listka, niti žepne rute, ničesar ni, kar bi moglo vsaj nekoliko razjasniti njegove okoliščine. Res, čudna prikazen to. — Povejte mi, Tomaž, kako ste ga pa zasledili?«“
 
»Sekala„Sekala sva s tovarišem v gozdu les«les“, odgovori mož, ki je bil krščen za Tomaža, »kar„kar priteče na enkrat moj {{prelom strani}} Sultan k meni, glasno lajajoč. Ker je na moje svarjenje, da naj jenja, le še bolj lajal in cvilil ter me začel celó po kolenih nekako pomenljivo drapati, pustiva s tovarišem delo in greva za Sultanom.
 
Kako četrt ure nas zvesta žival vodi po gozdu, veselo pred nama skakajoč, ko prideva do znane votline pod pečino. Tú se Sultan ustavi. Midva stopiva v votlino in najdeva tujca na tleh ležečega. Menila sva prvi trenutek, da imava mrliča pred seboj, a potem, ko najdeva, da mu žila še rahlo bije, a rane nikjer na njem ni bilo videti, spoznala sva takoj, da je v omotici. Začela sva ga z vodo škropiti, kar pa nič ni pomagalo. Ko nama moja žena prinese ob štirih popoldne južino, poskušala sva mu nekoliko kapljic vina v usta vlivati. Nató je nesrečnik res nekoliko globje dihal. To nama je dalo upanje, da še utegneva moža smrti oteti. Hitro sklenem iti po Vas, gospod doktor, ker sem vedel, da ste Vi v takih rečeh v celem našem okraju najbolj zvedeni. Ženo s tovarišem pa sem pustil pri tujcu. Ker pa Vas nisem našel domá, napisal sem Vam oni listič, naj se Vam izroči, brž ko se z lova povrnete. No, drugo Vam je znano.«“
 
»Dobro„Dobro in pametno si ravnal, Tomaž«Tomaž“, pohvali ga doktor Jarnej ter mu podá roko v znamenje zadovoljnosti svoje, če revežu z božjo pomočjo življenje rešimo, gre le tvoji bistroumnosti hvala.«“
 
»In„In zdaj pa le pojdite vsak na svoj dom, da se še nekaj
ur naspite. Tuji mož ostane med tem pod mojim varstvom
in upam, da ga bom čim prej oživil.«“
 
Možje se nató razidejo. Doktor pa odpre brž omaro,
Vrstica 190:
Ko mu doktor, razloživši njegovo stanje, pové, kako in
kje so ga našli, ter mu razkrije, kje da je, vzdihne bolnik:
»Hvala„Hvala Bogu, prišel sem tedaj vendar le do tolikanj zaželenega
cilja. O, povejte mi, dragi gospod, ali Vam je morda
znano, kje v ti okolici stanuje neki doktor Jarnej.«“
{{prelom strani}}
»Kaj„Kaj hočete od njega?«“ popraša doktor nemirno in ob
jednem radovedno.
 
»Ali„Ali še živi? — Pa kako živi? — Ali nima neke najdenke
pri sebi?«“ poprašuje na vso sapo bolnik ter seže po
doktorjevi roki. »Oh„Oh, odgovorite hitro, povejte mi vse, kar
veste o njem. Ko bi Vi vedeli, koliko sem prestal, da pridem
do cilja, da najdem doktorja in njegovo najdenko, mojo jedino
hčer!«“
 
»Vašo„Vašo hčer?«“ zakliče doktor iznenadjen in njegovo sicer
kot pireh rudeče lice nenadoma zabledi. — »O„O uboga moja
Jelica, moral te bodem izgubiti«izgubiti“, mrmra bolj za-se nató.
 
»Ah„Ah, Vi jo poznate tudi po imenu«imenu“, zakliče tujec prijetno
zadet in njegove oči veselja zažare. — »O„O, povejte mi
tedaj, ljubi gospod, vse, kar veste o njej. Ali še ona živi?
— Pa kje? — Ali je srečna? — Pridna?«“
 
Doktor zadobi med tem prejšnjo mirnost, a neka pobitost
se mu bere na obrazu. S prijaznim, toda nekoliko negotovim
glasom odgovori: »Prosim„Prosim Vas, ljubi mož, upokojite
se; Vaše razburjenje Vam še utegne škodovati. Vse zveste
od mene, kar koli vem in znam. A zdaj se mi vidite preveč
Vrstica 222:
spočijete; poskusite spati, ako mogoče, in potem še le mi
boste pripovedovali vse svoje prigodbe. Jaz pa Vam tudi
obetam, na tanko odgovoriti na Vaša vprašanja.«“
 
Bolnik, če ravno težko, vendar uboga ter izpije ponujano
Vrstica 233:
sedel je ta na blazinah v postelji, na-nj čakajoč.
 
»Ali„Ali ste vendar prišli?«“ reče nestrpljivo, doktorja zagledavši;
»nisem„nisem mogel zaspati. Negotovost, ali bodem mogel
objeti svojo drago hčerko, je strašnejša in mučnejša, kakor
če bi vedel, da je za-me za vselej izgubljena.«“
 
Doktor nič ne odvrne. Primakne stol k postelji ter resno
izpregovori: »Zdaj„Zdaj tedaj povejte, kaj vam teži srce. A prosim,
da pri tem bolj ko mogoče na tanko in resnično govorite.«“
 
Bolnik si ni dal dvakrat veleti in začne takoj pripovedovati:
»Vi„Vi vidite pred seboj že popolno zastarelega moža,
dasi še petdesetega leta nisem dovršil. Ne borbe v življenju
ali pomanjkanje, kakor bi kdo sodil, so me postarale; ime {{prelom strani}}
Vrstica 253:
od domovine, ne bivanje med tujimi ljudmi, ne veselo življenje,
ne vedno potovanje po svetu niso mi utegnili iz duše
izbrisati spomina na pregreho mojo.«“
 
»Gospod„Gospod, jaz sem veliko pregrešil, toda ne iz hudobije,
temveč iz lahkomiselnosti. Pravi uzrok mojemu razuzdanemu
življenju pa je bila moja slaba odgoja. Bogatih kmetov jedini
Vrstica 264:
stan se mi je zdel prenizek. Postal sem študent, toda črez
vse slab, kar se lahko razume, ker nisem bil ukaželj en; hodil
sem le zato v šolo, da bi postal enkrat imeniten gospod.«“
 
»Bil„Bil sem že osemnajst let star, ko sem za sílo izgotovil
četrti razred na realki, čudim se, da sem še tako daleč
prišel, saj se nisem učil nikdar nič, a zato tem pridneje čepel
nad zabavnimi knjigami.«“
 
»Moje„Moje berilo je bilo vedno slabo in pretirano, mladini
jako škodljivo. V moji mladi razvneti glavi se je vzbujala
vedno bolj želja, kaj jednakega preživeti, kakor sem čital v
Vrstica 285:
solze me niso mogle spraviti na pravo pot. Saj sem do dobra
čutil, da bi bilo pri meni zastonj, lotiti se pametnega, poštenega
življenja; v njem bi itak dolgo ne strpel.«“
 
»Noč„Noč in dan sem pretuhtaval in delal sklepe, na kak
način bi mogel zbežati z doma. Amerika je bila moj prvi
cilj. Toda brez denarja se nisem mogel podati na tako dolgo
Vrstica 293:
dobil potrebnega denarja, čakal sem na primerno priliko, da {{prelom strani}}
po poštenem ali nepoštenem potu, to mi je bilo vse jedno,
pridem do denarja.«“
 
»Tako„Tako čakajóč zagledam se v mlado, lepo, pridno in pošteno
županovo hčerko. In moje nagnjenje do nje je bilo
tako globoko in resnično, da sem se nenadoma lotil dela in
poštenega življenja, samo da morem njo dobiti za ženico.«“
 
»In„In res, leto pozneje sem bil njen presrečni mož. Živel
sem z njo v najlepšem srčnem sporazumljenju. O, kako presrečni
so bili moji ubogi stariši, da se je njihov sin tako nepričakovano
Vrstica 308:
sklep, nikdar več odstraniti se od pravega pota, pozabiti vse
svoje nečimurne, brezpametne nekdanje namene in želje ter
odslej živeti in delati samo za blagor svojih dragih.«“
 
»Ali„Ali, ah, ah, da ima sreča tako kratke noge, daje človeška
volja tako slabotna in nestalna, da ima strast tako moč in
oblast do čednosti!«“
 
»V„V jednem letu mi je vzela smrt troje dragih oseb:
očeta, mater in — oh! ta izguba je bila najhujši udarec, iz
kterega izvira vsa moja poznejša nesreča — zvesto, predrago
mi ženico!«“
 
»Ona„Ona je umrla, a zato mi hčerkico pustila v spomin.
Izgubil sem Gabrijelo, a dobil Jelico.«“
 
»Moj„Moj obup je bil takrat neskončen. Kakor črez noč
padel sem iz svojih jasnih nebes v temno brezdno.«“
 
»Čednost„Čednost je bila v meni še premalo ukoreninjena, da
bi me bila mogla tolažiti v moji nesreči. Ona mi ni bila prirojena,
niti je nastala v borbah in težavah življenja mojega,
Vrstica 338:
za trenutek omehčal, a zadušiti ni mogel v meni skrivnih
naklepov. Čutil sem vedno strastneje, da moram zapustiti
domovino.«“
 
»Prodal„Prodal sem gospodarstvo, in lepa svota denarja, ktero
sem iz njega izkupil, zagotovila mi je za nekaj časa brezskrbno
življenje tudi onkraj morja.«“
{{prelom strani}}
»Toda„Toda kaj početi z otrokom? —Ah, nesrečni trenutek,
v kterem je dozorel v meni sklep, ki sem ga tudi brezsrčno
izvršil.«“
 
»Noč„Noč je bila, ko s potno torbo v jedni roki, s štirimesečnim
detetom v drugi zapustim domačo vas, rekoč, da
sem si drugje nakupil novo gospodarstvo.«“
 
»Sosedje„Sosedje niso sicer prav zaupali mojim besedam, a branili
mi niso. Potoval sem torej tako obložen celo noč in ves
poslednji dan.«“
 
»Otrok„Otrok je postajal vedno nemirnejši. Ravnal sem najbrž
nerodno z njim, in tudi mleko, ktero sem bil vzel seboj, bil
je že vse izpil.«“
 
»Z„Z otrokom sem postajal tudi jaz čim bolj nevoljen.
Tako naprej hoditi, čutil sem, da je nemogoče, in vendar še
nisem imel poguma, da bi otroka zapustil, kakor sem bil
namenjen.«“
 
»Osem„Osem milj hodá sem bil že oddaljen od svoje domačije.
Proti večeru drugega dne dospem v lepo vas, obdano s
krasnim gozdom. Otrok mi je bil ravno po dolgem jokanju zaspal.«“
 
»Kraj„Kraj mi je bil sicer po imenu znan, a ljudje v njem
popolnoma tuji.«“
 
»V„V vas nisem šel, temveč se ustavil pred vasjo ob
gozdnem robu, kjer je blizu stala majhna, na pol podrta kočica,
v kteri je, kakor se mi je videlo, nekdo prebival.«“
 
»Pomladanska„Pomladanska večerna sapa je pihala prijetno skoz gosto
smrečje ter me vabila k dobrodejnemu počitku.«“
 
»Tú„Tú si spočijem nekaj ur, oči vedno na spečega otroka
upirajóč.«“
 
»Kaj„Kaj sem ondi čutil, ne bodem pripovedoval; dovolj,
ako povem, da so se stare strasti, očetova ljubezen in očetove
dolžnosti bojevale v meni. Dà, ko bi dete vedno tako
Vrstica 389:
pogrešalo skrbne pomoči spretnejših rok, takrat sem obupoval.
Ta misel me je z nova razburila. Ne, dete ne more
z menoj, sklenem pri sebi.«“
 
»Nató„Nató otroka strastno poljubim, zavijem stotak v papir,
na kterega sem bil napisal, da je deklica krščena za Jelico,
ter ga varno vtaknem med povoje. Še enkrat se ozrem
Vrstica 397:
in ga položim na kup drv, ki so bila zložena za kočo, a nató
zbežim kakor besen naprej. Zbal sem se, še enkrat slišati
glas lastnega otroka, ko bi se slučajno vzbudil.«“
{{prelom strani}}
»Tekel„Tekel sem dalje, ne oziraje se na levo, ne na desno,
vedno naprej, naprej po temnem gozdu.«“
 
»Kako„Kako dolgo sem potem hodil, ne vem. Solnce je visoko
že stalo, ko dospem na pol mrtev od truda in notranjega
nemira v majhno mesto. Tam si najmem v gostilni sobo.
Menil sem ondi ostati nekaj dnij, da se okrepčam, predno se
podam na daljni pot. Tudi sem upal med tem po časopisih
zvedeti osodo mojega zapuščenega otroka.«“
 
»V„V ta namen sem kupoval dan za dnevom časopise ter
jih s trepetom od konca do kraja pregledaval. In res. že
takoj tretji dan berem v domačem časopisu kratko vest, da
je našla neka stara beračica za svojo kočo zapuščeno dete,
na pol mrtvo od gladú in mraza, in da je vzel neki doktor
Jarnej to deklico kot lastno k sebi.«“
 
»Tedaj„Tedaj se mi odvali težek kamen od srca.«“
 
»Moja„Moja prva pot je bila potem v cerkev in ne prej in
ne pozneje nisem v dolgem svojem življenju več tako iskreno
molil, kakor tedaj.«“
 
»A„A potem dalje, dalje črez morje proti toliko zaželenemu
cilju.«“ —
 
Tu preneha bolnik pripovedovati. Utrujen zapre oči in
jame težko sopsti.
 
»Dovolj„Dovolj bode za danes, ljubi mož«mož“, reče zdaj doktor
Jarnej vidno ganjen; »pripovedovanje„pripovedovanje Vas je zeló utrudilo,
jutre boste nadaljevali.«“
 
A bolnik dobi nenadoma nove moči; vzdigne hitro glavo,
upre oči v doktorja, rekoč skoro prestrašen: »Do„Do jutre naj
bi čakal, pravite? — Ali pa ve bolnik, ali ima jutre pred
seboj? — O ne, ne, ta teža mi mora enkrat od srca, saj
sem kmalu pri koncu.«“
 
»Prišel„Prišel sem srečno v Ameriko«Ameriko“, nadaljuje potem, »ondi„ondi
sem prepotoval kot mešetar celo deželo, večkrat si pridobil
veliko premoženje, a zopet vsled nesrečnih podvzetij na
novo ubožal.«“
 
»Izkusil„Izkusil sem mnogo dobrega, a vendar nobene srečne
ure nisem več na tuji zemlji preživel. Spomin na zapuščeno
hčerkico mi je težil kot môra srce; očitajoči glas slabe vesti
me je spremljal po vseh mojih potih: po dnevu v najveselejše
družbe, po noči v sanjah. Bil sem najnesrečnejši
človek na svetu.«“
 
»Kolikokrat„Kolikokrat sem se hotel vrniti v domovino, a vselej
so me zadržavale različne zapreke. Vendar, z božjo pomočjo,
po dolgih štirinajstih letih srčnih borb in bridkega kesanja {{prelom strani}}
Vrstica 459:
sem kot dragoceno svetinjo še hranil oni kos časopisa, v
kterem je bil imenovan isti doktor, ki je bil mojo hčer k
sebi vzel. Upal sem tedaj trdno, najti njega in pa njo.«“
 
»A„A človek obrača, Bog pa obrne. Med potoma je zadela
ladijo, ki me je peljala v domovino, strašna nesreča. Že
proti koncu našega potovanja v Evropo zadela se je v nevihti
v drugo njej naproti prihajajočo ladijo ter se vsled tega
potopila.«“
 
»Od„Od tri sto potovalcev si je otelo življenje le kakih petdeset,
ki so znali plavati. Med onimi srečno rešenimi sem bil
tudi jaz.«“
 
»Toda„Toda rešil sem si samo življenje. Svojo potno robo
in ves denar, celó oni kos časopisa, vse je utonilo v morje.«“
 
»Z„Z beračenjem, stradanjem in sto drugimi mukami
potoval sem potem peš ne vem kako dolgo, do tega kraja v
domovino, čegar ime sem si bil dobro utisnil v spomin.«“
 
»Čim„Čim bliže sem prihajal, tem bolj sem podvizal svoje
korake. Bal sem se, da bi obnemogel, še predno pridem do
zaželenega cilja, saj že nisem bil tri dni skoro ničesar použil.«“
 
»Nenadoma„Nenadoma dospem do zaraščenega gozda. Kraj se mi
je zdel tako znan. Ah, da! še preveč znan mi je bil, kakor
sem se kmalu zavedel. Na pol podrta koča ni sicer več stala
Vrstica 489:
zapustil lastnega otroka! Jaz nečloveški oče! Spomin na ta
brezsrčni čin me je vsega pretresel. Onemogel se vležem v
mah. Nisem mogel dalje. Moči so me jele zapuščati ...«“
 
»Kaj„Kaj se je potem zgodilo z menoj, pa je Vam samim
najbolj znano.«“
 
»In„In zdaj bivam v topli sobici, počivam na mehkih blazinah,
imajoč Vas, blagi gospod, v svoji bližini, ki tako po
očetovsko za-me skrbite! O ljubi Bog, kako in kdaj sem jaz
grešnik zaslužil tolike milosti?«“
 
In nesrečni mož si je pokril lice z rokami ter se kakor
Vrstica 504:
==V.==
 
»Ali„Ali ne bom Jelice še videl?«“ poprašal je bolnik drugo
jutro, brž ko je doktor prišel k njemu.
{{prelom strani}}
Vrstica 512:
 
V tem vidite z nova neskončno milost in previdnost
božjo«božjo“, dostavil je slovesno, »ktera„ktera je Vas, nezavestnega, naravnost
vodila v hišo, kjer živi Vaš otrok. Jelice pa Vam ne
morem takoj pripeljati; moram prej govoriti z njo in jo pripraviti
Vrstica 520:
udanostjo prave hčerke. Ona meni za trdno, da sem njen
stric, in bolelo jo bode gotovo, ako zvé, da sem njeni rodbini
popolnoma tuj človek in da je ona le najdenka.«“
 
»Ali«„Ali“, izgovarjal se je nató tujec, »njena„njena bolest bode
s tem poplačana, da dobi nenadejano očeta, ki hoče zanaprej
le za-njo živeti in jo ljubiti.«“
 
Doktor ni na to brž odgovoril. Pokašljal je nekolikokrat
v zadregi, a potem resno dejal: »Ona„Ona najde očeta, ki
še le hoče za-njo skrbeti in jo ljubiti, ali kteri se še do zdaj
za njo nič brigal ni. Menda vendar ne zahtevate od nje, da
bi Vam z odprtimi rokami letela naproti, kakor bodete najbrž
Vi storili?«“
 
»Vi„Vi ste ji tujec, dasi pravi oče, in kakor njo poznam,
ne bode Vam tako hitro nagnjena.«“
 
»Vi„Vi prav govorite, vedno prav«prav“, odvrne mož z bridko
udanostjo. »Storite„Storite z menoj in z njo, kakor mislite; saj za
Bogom hočem le Vam odslej naprej zaupati in Vas ubogati.«“
 
Potolažen zapusti potem doktor za oni večer bolnika.
 
Drugi dan, ko ga bolnik vpraša za Jelico, odgovori
doktor: »Jelico„Jelico boste kmalu videli, a obljubiti mi morate
najprej, da se ji še ne boste odkrili.«“
 
»Sinoči„Sinoči sem ji z jako težkim srcem razodel, kaj da je
in kako sem jo bil našel. Kako se je revica bridko jokala;
posebno jo je zabolelo, da nisem njen stric.«“
 
»Saj„Saj me ne boste zato iz hiše odposlali«odposlali“, rekla je ihté; »oh„oh,
brez Vas, predragi moj stric, ne vedela bi kaj na svetu početi.«“
 
»Srce„Srce se mi je krčilo pri tem prizoru, dasi jaz sicer
nisem občutljiv. Kajti vedite, ljubi mož, da Vašemu otroku
jaz nisem nikdar še jedne same solze prizadel. Vajen sem
Vrstica 559:
ust, v znamenje notranje zadovoljnosti. Saj sem jo tudi
ljubil kakor lastnega otroka, in če ji tudi nisem tega nikdar
z ljubkovanjem kazal, vedela je prav dobro, kako mi je draga.«“
{{prelom strani}}
»Zato„Zato mi je ta njena prva žalost presunila dušo. In
tedaj tudi nisem imel še poguma, odkriti ji, da ste Vi njen oče.«“
 
»Naj„Naj se Vas nekoliko privadi in potem —.«“
 
Tú doktor umolkne. Vrata so se ravno odprla, in Jelica,
cvetoča kakor jutranja zarja, stopila je v sobo.
 
»Prinesla„Prinesla sem Vam zajuterk, ljubi mož«mož“, reče ona z
nekoliko plašnim, a ljubeznivim glasom ter postavi čašo
kave na mizo pri bolnikovi postelji. »Stric„Stric so mi dovolili,
obiskati Vas«Vas“, nadaljuje ona, »ker„ker pravijo, da boste kmalu
popolnoma zdravi, kar nas vse v hiši toliko veseli. Kaj ne
da, ljubi stric?«“
 
To izrekši, pogleda doktorja z nepopisljivo iskrenostjo,
Vrstica 589:
na njegovem obrazu barve menjavale. Ko pa deklica neha
govoriti, razpne on roke proti njej in kakor v sanjah ves
zmeden zakliče: »Ona„Ona je, ona, saj je moje rajnke Gabrijele
živa podoba!«“ — Nató se mož strese in roke mu omahnejo;
spomnil se je nenadoma doktorjeve prošnje, naj bi se Jelici
še ne razodel. Neskončna bledoba pokrije hipoma njegovo
upadlo lice in onemogel skloni glavo v blazino nazaj.
 
»Kaj„Kaj je to bilo, stric?«“ reče zdaj deklica silno prestrašena
ter se hitro odmakne od bolnikove postelje.
 
Vrstica 601:
je hitro, da je bil ta vsled silne presunjenosti na pol omedlel.
 
Nató se obrne k deklici: »Jelica«„Jelica“, tako jo resno ogovori
ter jo prime za roko, »prišel„prišel je trenutek, da ti odkrijem
še zadnjo skrivnost tvojega življenja. Ni je mogoče več dalje
zakrivati, Bog hoče tako! — Dobro poglej tega nesrečnega moža
in povej, ali ti srce pri tem pogledu ne daje ničesa slutiti?«“
 
Jelica, tresoča se po vsem životu in z roko krčevito
držeč se stričeve roke, skloni se za trenutek nad bolnikom.
Potem dene roke okoli doktorjevega vratú in prosi v pretrganih
besedah glasno plakajoč: »O„O ljubi stric, dovolite, da,
ostanem vedno pri Vas. Bojim se tega možá, dasi slutim, da
je on — moj oče.«“
{{prelom strani}}
Doktor se lahno iznebi Jeličinega objema. Glas se mu
trese, okó mu je rosno, ko odvrne polglasno: »Jelica„Jelica, tvoj
oče je o svojem času veliko pregrešil, a zato je tudi veliko
trpel. Trpljenje in pokora pa naklonita človeku božje usmiljenje
Vrstica 629:
veš, Jelica, da sem jaz že precej star? Petinšestdeset let sem
prebil, in ko pride ura ločitve od tega svetá, bode me ta
misel neskončno tešila, da imaš namesto mene očeta.«“
 
»Jelica„Jelica, Jelica«Jelica“, klical je zdaj slabotni bolnikov glas.
 
Deklica pri tem klicu zatrepeta. S priklonjeno glavo
Vrstica 640:
 
Doktor jo je umel. Roko na njeno glavo položivši, pohvali
jo ginjen rekóč: »Lepo„Lepo si storila, Jelica!«“
 
»Bog„Bog te blagoslovi, Jelica, moj otrok«otrok“, šepetal je pri
tem bolnik in njegovo lice se je začelo oživljati.
 
==VI.==
 
»Zakaj„Zakaj si pa danes tako zamišljena, Špela?«“ poprašala
je kakih štirinajst dnij po zadnjih dogodbah stara ženica prijateljico
svojo, ko ste se sešli pri studencu. »Saj„Saj je, kakor
se govori, pri Vas zdaj veselo življenje, odkar biva v hiši Jeličin
oče. A ti si vendar tako nezadovoljna videti.«“
 
»Veselo„Veselo življenje?«“ odvrne Špela zaničljivo, »ker„ker imamo
v hiši pritepenca, berača, ki nič ne dela, a zato je in pije
za troje ljudi.
 
»Berač„Berač, Jeličin oče?«“ začudi se ženica in jo debelo pogleda;
»saj„saj pravijo, da je neizmerno denarja prinesel iz
Amerike.«“
 
»Bog„Bog se usmili, kako lažnjiv je svet!«“ odvrne Špela.
»Prazen„Prazen želodec in pa raztrgano obleko je prinesel seboj,
drugega nič. — Pri nas da bi bilo veselo življenje?«“ ponavljala
je še enkrat Špela vsa razdražena. »Povem„Povem ti, Mica, {{prelom strani}}
da večjega nereda in nemira še ni bilo v naši hiši, kar pomnim.
Jaz mislim, da se mojemu rajnkemu možu v njegovem temnem
Vrstica 680:
zdravju bolj škoduje, kot strup jemati. Če gre to še nekaj
časa naprej, umrla bom jetična, toliko se pri tem jezim in
žalostim.«“
 
»Ali„Ali pa ima Jeličin oče hčerko rad?«“ pozveduje ženica
radovedno; »dekle„dekle je tako brhko in ljubeznivo!«“
 
»Rad„Rad, rad«rad“, odvrne Špela osorno. »Prosim„Prosim te, da mi
ne govoriš o očetovi ljubezni sploh. Očetje ljubijo svoje otroke
le tako dolgo, dokler jim je to v razvedrenje in zabavo.
Vrstica 691:
govorim o dobri duši mojega rajnkega moža, Bog ga imej v
svoji milosti: on, da, ljubil je resnično najinega jedinega
otroka. A taki možje so redki, prave bele vrane.«“
 
In pri spominu na svojega rajnkega moža, s kterirn pa
se je dan za dnevom svajala, brisala si je z zastorom oči.
 
»Bog„Bog pomagaj! kakošne novosti sem danes zvedela«zvedela“,
dostavi starka in maje sivo glavo; »zastonj„zastonj nisem imela nocoj
tako čudnih sanj.«“
 
»A„A povem ti, da se po celi vasi teden dnij o drugem
ne govori, kakor o zakladih Jeličinega očeta. Vsi zavidajo
tebe, Špela, češ ti bodeš darov od njega dobila, da bo kaj! ...
Vrstica 706:
pogum! Bog bode od druge strani povrnil tvoje trpljenje.
Težava za težavo, tako gre v ti solzni dolini. Da bi le na
onem svetu bolje bilo!«“
 
»Zdaj„Zdaj pa moram iti k sosedom, k pekovim, da jim
povem, kar si mi zdaj le povedala. Ti bodo strmeli!«“
 
In ženica je podvizala korake proti trgu, presrečna, da
bode imela dovolj tvarine raznašati.
 
»Mica„Mica, počakaj vendar, da skupaj greve«greve“, kliče Špela
za njo. In ko jo dospé, reče nekoliko v zadregi:
{{prelom strani}}
»Nič„Nič preveč okoli ne raznašaj, kar sem ti zaupala; kaj
češ, skrb in premnogo dela me včasih razburi, da vse bolj
mračno vidim, kakor je v resnici. Saj vendar upam, da postane
Vrstica 727:
pri tem je izgubil vse imetje. Res, pomilovanja je vreden.
Bog mu hotel pomagati na bolje! Molive jutre pri sv. maši
jeden očenaš v ta namen; Mica, dobro delo bove storili s tem.«“
 
Mica ji to obljubi in se vsa ginjena vsled osode Jeličinega
očeta poslovi od Špele.
 
»Da„Da bi se mi jezik zavozlal vselej, ko postajam jezična«jezična“,
hudovala se je Špela sama nad seboj domú gredé. »Bog„Bog zna,
kaj bode zdaj Mica po trgu raztrošala! Pač prav imajo naš
gospod vselej, ko pravijo, da jezik in srce nikdar ne zastarita,
posebno pri ženskah ne. Kaj bi zdaj dala, da bi ne bila
proti Mici obrekovala domačinov. Da sem jo morala srečati!«“
 
Ko stopi Špela v hišo, pride ji Jelica z veselim obrazom
naproti rekoč: »Oče„Oče so dobili zaželeno tajniško službo in
takoj pojutrešnjem bodo že službo prevzeli. Pa kako so tega
veseli, ne morem Vam dopovedati. Vsaj zdaj ne bodo več
tako revni; jesti in oblačiti se bodo mogli dovolj.«“
 
»Pa„Pa ti li ni žal, očeta v novič izgubiti?«“ popraša Špela
radovedno.
 
Jelica nekoliko zarudi: »Saj„Saj nas bodo vsako nedeljo
obiskovali in če mogoče, tudi včasih med tednom«tednom“, izgovarja
se ona; »saj„saj veste, Špela, da sem vendar najrajši pri stricu«stricu“,
pristavi polglasno.
 
»To„To je res vesela novost«novost“, meni Špela zadovoljna; »ona„ona
je vredna, da bi danes krape pekli in raco zaklali. Pojdi v
kuhinjo pomagat mi, Jelica! Naj bode danes očetu na čast
boljši grižljej na mizi.«“
 
In zgodilo se je tako, kakor je Jelica poročala Špeli.
Vrstica 774:
čuti. Ali ni ona z doktorjem preživela celo svoje življenje,
posebno pa otročja leta, ki so za čuvstva toliko pomenljiva,
a z njim je komaj le nekaj mesecev občevala!«“
 
Toda pozneje je začel vsled tega postajati vedno bolj
Vrstica 822:
prijatelj. Od njega je slišal samo pohvalne vesti o Jeličinem
očetu. Marljiv, natančen, vesten, pošten v vsakem oziru, glasila {{prelom strani}}
se je županova sodba. »Jedino„Jedino, kar se mi pri njem ne
dopada, je njegova mračnost in vedna zamišljenost. Z nikomur
ne občuje, a zato si tem pridneje dopisuje po svetu
ter dobiva tudi različna pisma. Zdi se mi, da prihajajo vsa
iz tujih dežel.«“
 
Doktor je vedel dovolj. Poslovi se od župana ter gre
Vrstica 847:
pisal, ter ga sprejme v največji zadregi.
 
»Dragi„Dragi prijatelj«prijatelj“, začne takoj doktor brez posebnih
uvodov, »Vi„Vi se gotovo čudite o mojem nepričakovanem prihodu,
kakor se jaz čudim Vaši nenadejani izpremembi. In
ravno zato, da si to začudjenje razložim, prišel sem Vas danes
obiskavat.«“
 
»Že„Že dva meseca niste več oni srečni mož, ki ste bili
na početku najinega znanstva. Kam je nenadoma izginila
Vaša zadovoljnost, Vaša prijetnost v družbi, Vaša ljubeznivost
Vrstica 871:
preskrbuje. — Kaj hočete več božjih darov? — Ali se ne {{prelom strani}}
spominjate, v kako revnem stanu so Vas pobrali milosrčni
ljudje?«“
 
Ko je začel doktor govoriti, spustil se je mož na stol
Vrstica 878:
je bil bled kakor stena.
 
»Vi„Vi imate prav«prav“, odvrne nató s trepetajočim glasom,
»popolnoma„popolnoma prav. Jaz sem velik nehvaležnež proti Bogu in
proti Vam, ali ne morem drugače. Čutim se tako neizmerno
nesrečnega.«“
 
»In„In zakaj ste nesrečni, če smem vprašati?«“ huduje se
doktor.
 
Vrstica 890:
ostrega pogleda.
 
»Vi„Vi molčite?«“ povzame doktor z nova besedo, vidéč,
da odgovora zastonj pričakuje. »Dobro„Dobro, dovolite tedaj, da
Vam povem jaz uzrok Vaše domišljene nesreče.«“
 
»Človeško„Človeško življenje, dragi prijatelj«prijatelj“, nadaljuje potem s
prijaznejšim, a resnim glasom, »je„je srečno ali nesrečno, kakor
ga stvarja njegova nrav: to je čuvstvo in odgoja. Vi, kakor
smem soditi po tem kratkem času, kar Vas poznam, in pa
Vrstica 903:
prihajata iz zvunanjih izvirov. Komaj se Vam izpolni jedna
želja, že drugo gojite in tako mučite v jednomer sebe in še
one, ki so z Vami v bližnji dotiki.«“
 
»Ali„Ali morete tajiti, da na novo kujete skrivne naklepe,
ki utegnejo Vas in morda še koga drugega v nesrečo pahniti?«“
 
Mož se zdaj hitro ko blisk po koncu vzravna ter se
doktorju postavi nasproti. Oči mu žaré, ustnice zatrepečejo,
ko reče z votlim glasom: »Mojega„Mojega otroka, njegovo udanost
hočem celo in popolno sam imeti; to je vse, kar še k svoji
sreči zahtevam. Nočem, ne trpim«trpim“, nadaljuje vedno bolj
ognjeno, »da„da bi kdo drug delil z menoj nagnjenje, do kterega imam
le jaz pravico. Ali me sedaj umejete, gospod doktor?«“
in pri teh besedah ga je meril strupeno od pete do glave.
 
Vrstica 929:
ni doživel v svojem precej dolgem življenju.
 
Ko se nekoliko zavé od bridke osupnjenosti, reče žalostno: »Prijatelj„Prijatelj,
ali ste Vi sedaj govorili ali Vaša strast?«“
 
Jelica mora odslej naprej bivati pri meni; brez nje
mi ni živeti«živeti“, glasil se je razdraženi odgovor strastnega moža.
 
»Ali„Ali kako jo hočete pri sebi imeti«imeti“, odgovori doktor
navidezno mirno, »ko„ko Vam k temu vsega primanjkuje? S
svojim zaslužkom komaj sami izhajate; kako bi potem še hčer
preživili? — V ti tesni sobici brez luči in brez zraka hočete
ubogega otroka imeti? Ali mislite, da se dá štirinajstletna
deklica v kletko zapreti kakor ptica? Ali —.«“
 
»Morate„Morate-li res misliti, da bi svojega otroka v to revno
luknjo zaprl!«“ seže mu mož v besedo in se porogljivo nasmeje.
»Za„Za svojo in njeno boljšo bodočnost sem, hvala Bogu,
že poskrbel; kmalu bodem zmožen dajati ji, česar koli poželi,
samo z menoj mora, kamor jaz hočem!«“
 
»Mož„Mož, Vi me spravite danes še v obup s svojim čudnim
govorjenjem. Govorite jasneje, jaz Vas ne umejem«umejem“, zakliče
doktor ves preplašen, ki že sluti, kaj misli storiti mož.
 
»Jasneje„Jasneje naj bi govoril?«“ odvrne Jeličin oče; »dobro„dobro,
storim to, ako me res ne umejete.«“
 
»Ravno„Ravno sem dobil poročilo iz Nju-Jorka«Jorka“, nadaljuje on,
»da„da tam že Čaka na-me izvrstna služba mešeterska pri neki
imenitni tovarni. Sprejel sem jo, kakor se razume, samo ob
sebi. Brž ko dobim denar za na pot, odidem z Jelico.«“
 
»V„V Ameriko hočete otroka voditi?«“ zavzame se doktor. —
»Ne„Ne, tega jaz nikakor ne morem dovoliti; ona bi med potoma
žalosti umrla. O Jeličini osodi imam tudi jaz še govoriti besedo.«“
 
»Vi„Vi? — Kdo ste pa Vi, da si upate zoperstavljati se
očetovi volji?«“ zakliče Jeličin oče z nagubančenim čelom in
groznim pogledom.
 
Vrstica 972:
razdraženi dvogovor je blagočutnega starca popolnoma potrl.
 
»Da„Da ste Vi Jeličin oče, a jaz njej le tuj človek, to vem«vem“,
odvrne mirno doktor po dolgem, neugodnem molčanju. »Toda„Toda
jaz sem jo rešil pogubne smrti in celih štirinajst let sem
čuval njeno življenje in jo redil in vzgajal. Kaj pa ste Vi
storili za svojo hčer? Povejte mi to?«“
{{prelom strani}}
»Ne„Ne ponavljajte mi, kar še predobro vem«vem“, odvrne na
to vprašanje mož nekoliko osramočen; »za„za trud in skrb, ki
ste jo imeli za njo, Vam nihče ni hvaležnejši od mene. A
kar je minilo, je minilo. Sedaj sem jaz njen oče tú in le
meni je odslej dolžnost, skrbeti za bodočnost svojega otroka.«“
 
»In„In ko bi se tudi Vi proti moji želji z vso močjo upirali,
nič bi Vam ne pomagalo; očetova beseda bi vendar obveljala!«“
 
»Jaz„Jaz grem«grem“, reče doktor popolnoma uničen ter seže po
klobuk. »Vidim„Vidim, da danes ni z Vami razumno govoriti, preveč
ste razdraženi. Samo ponavljam Vam še enkrat, da Jelice
do Amerike žive ne privedete, predobro jo poznam. In tako
bi jo Vi, njen oče, vsled svoje prenapetosti in lahkomiselnosti
še drugikrat vrgli v smrtno nevarnost.«“
 
»In„In zdaj sem Vam povedal dovolj, Vi pa storite, kakor
Vam Vaše očetovsko srce svetuje.«“
 
»Srečno„Srečno za danes!«“
 
In z životom omahujoč, tako je bil presunjen, odide.
Vrstica 1.050:
 
Doktorjeve tolažilne besede in dobri nauki so jo močno
tolažili. — »Bodi„Bodi ti odslej naprej dober očetov angelj«angelj“, prigovarjal
ji je med drugim, »ki„ki mu naj čuva, tolaži in blaži
življenje. Brez tebe bi bil oče zopet, kakor nekdaj, zelo nesrečen;
zašel bi morda zopet na kriva pota; ker pa tebe iz
Vrstica 1.064:
dežem, ki preskrbuje živež ljudem, ki daje angelja varuha
otrokom, ki naudaja z upom bolnike, on nikdar ne pozabi
na ubogo, trpeče človeško srce, ki vá-nj zaupa.«“
 
»To„To zaupanje v Boga podam ti kot spomin na pot. Ne
bom ti priporočal, da bi ostala vedno blaga, dobra in poštena;
te naloge nimam od sedaj več izpolnjevati, ker boš imela na
svoji strani očeta za voditelja.«“
 
»Obljubi„Obljubi mi le. da se bodeš pogostoma spominjala mene,
in prepričan sem, da te bode spomin na resnega, odkritosrčnega
starega doktorja, ki te je vedno le k dobremu vodil,
čuval tudi zanaprej vsake pregrehe.«“
 
Z jednakimi zlata vrednimi opomini je učil doktor Jelico
Vrstica 1.096:
A to je trajalo le nekaj trenutkov. Kmalu se ohrabri,
izvije se stričevemu objemu ter podavši roko očetu reče:
»„ Odpustite, ljubi oče, da sem se dala od žalosti premagovati;
ali to slovo od svojega dobrotnika je bilo slovó za celo
življenje. Sedaj sem pripravljena z Vami iti, kamor koli želite.«“
 
Očetu, kteremu je prej, ko je videl žalovati svojega
otroka, postajalo milo pri srcu, zasveti se zdaj od veselja okó.
 
»Jaz„Jaz sem vedel«vedel“, reče iskreno, »da„da kri ni voda in da
moja hči ima srce in razum na pravem mestu. Pojdi, Jelica,
voz že čaka, da naju pripelje na kolodvor. Upam, da se
nikdar ne boš kesala, da si za očetom šla v tuji svet.«“
 
Nató se mož doktorju približa in mu podá roko v
slovó, s prisiljeno prijaznostjo rekóč: »Hvala„Hvala za vse, gospod
doktor, kar ste za Jelico in mene storili. Bog Vam povrni
stoterokrat Vašo skrb in Vaš trud.«“
 
Doktor položi svojo roko, ki je bila mrzla ko led, v
njegovo in komaj slišno odvrne: »Storil„Storil sem rad; z Bogom
in srečen pot!«“ In ko je to govoril, upirale so se njegove
oči z nepopisljivim izrazom na Jeličino ko stena bledo obličje.
 
Vrstica 1.188:
in klobuki še enkrat pozdravljali Evropo.
{{prelom strani}}
»Z„Z Bogom, suha zemlja! Z Bogom Evropa! Bog vas
čuvaj, znance in prijatelje!«“ klicali so iz dna srca in solze
so od ginjenosti stopale trpinu kakor bogatinu v oči.
 
Vrstica 1.269:
blaženi duševni mir, njena brezskrbnost in zadovoljnost?
 
»Ko„Ko bi mogla vsaj zaspati«zaspati“, vzdihovala je na tihem,
»pozabila„pozabila bi vendar za nekaj časa svoje gorje«gorje“.
 
In v ozko posteljo skrčena, stisnila je z močjo oči, da
Vrstica 1.425:
 
S strmečimi očmi gledajo v to divje igranje morskih
valov ter skoro jednoglasno zakličejo zavzeti: »Usmiljeni„Usmiljeni
Bog, pomagaj nam!«“ ter bežijo v zaduhle prostore v ladiji.
 
A kakor so bili zdaj dnevi žalostni in dolgočasni, tem
Vrstica 1.476:
Zadnji dan vožnje je bil nekoliko meglen; vsled tega je ladija zakasnila svoj prihod v Nju-Jork za nekaj ur. Dospela je tja, ko je bila že popolna tema. Po noči pa ne sme
nobena ladija prijadrati v pristanišče kakega mesta in tako
je tudi naša »Francija«„Francija“ morala celo noč zvunaj na visokem
morju drugega dne pričakovati.
 
Vrstica 1.493:
 
Urad je nató brž brzojavil iz Nju-Jorka v Haver, da
je ladija »Francija«„Francija“ ravnokar srečno priplula.
 
V veliki daljavi pa zasveti presrečnim potnikom šest
Vrstica 1.501:
Ne dolgo potem privesla v lahnem čolniču morski voznik,
kteri ima nalogo, ladij o v pristanišče voditi. Z gromovitimi
»hurá«„hurá“ -klici sprejmejo potniki svojega rešitelja.
 
Komaj ko se drugo jutro začne daniti, bili so že potniki
Vrstica 1.528:
od tega.
 
Planine in doline po široki {{nejasno|ok|okolci }}; so posute s prijaznimi
poletnimi hišami in dvorci, ki se zdijo v ta namen postavljeni,
da privabljajo trudne potnike v svoje tihe, mirne prostore.
Vrstica 1.551:
pogrešal znanih prijateljskih obrazov, kterih je bil vajen v
domovini. Nihče ne pride tujcu naproti, da bi mu klical:
»Dobro„Dobro došel!«“
 
Kako tujca pri tem zaboli srce!
Vrstica 1.619:
Oče pogleda na uro; deset je bila minila.
 
»Pozno„Pozno je že«že“, odvrne nató; »mudil„mudil bi se nerad, ker še
pred dvanajsto uro se hočem predstaviti tovarniškemu predstojniku.«“
 
Vendar ji ni prošnje odbil. Šla sta v cerkev, kjer se je
Vrstica 1.635:
poklekajo pri povzdigovanju!
 
»Ah„Ah da, zdaj pomnim, kar so mi stric dejali pred mojim
odhodom: da ljubi Bog in dobri verni ljudje bivajo povsod!«“
 
S hvaležnim srcem se potem iskreno zahvali nebeškemu
Vrstica 1.684:
 
Ko sta bila zopet z Jelico na ulici, reče on sočutno:
»Jelica„Jelica, moj otrok, kako si videti bleda in trpeča! Pa kaj
ne, da nisi bolna, temveč samo utrujena od mučnega potovanja?
Le pogumno potrpi še nekaj dnij«dnij“, nadaljuje skoro
proseče, »v„v tem času upam, da si urediva novi dom; potem
hočeva živeti mirno, srečno, družbinsko življenje.«“
 
»Vzel„Vzel ti bom zanesljivo postrežkinjo, in ti boš pod njenim
vodstvom pridno gospodarila in osrečevala svojega očeta.
Kaj ne, Jelica?«“
 
Ona se nató milo nasmehne ter odgovori z otročjo presrčno
udanostjo: »Da„Da, oče! Vas osrečevati bode odslej namen
mojega življenja in jedino prizadevanje. Kakor sem nekdaj
strica v vsem zadovoljevala, tako hočem zdaj Vas. Ravnokar
sem to Bogu za trdno obljubila.«“
 
Pri besedici »stric«„stric“ je komaj slišno vzdihnila, a vendar
ni njenemu očetu ušel ta izraz srčne bolesti.
 
Okó se mu pri tem užalosti.
 
»Jelica«„Jelica“, odvrne nató z nekoliko razdraženim glasom,
»ti„ti še vedno po doktorju žaluješ, ki ti vendar ni bil drugega,
kakor rednik in dobrotnik. Ali ti res ne moreta moja skrb
in ljubezen njega nadomestiti?«“
 
»Pomisli„Pomisli, Jelica«Jelica“, nadaljuje prijazneje, zapazivši, da se
je ona prestrašila njegovega ostrega govorjenja, »pomisli„pomisli, da
je doktor že star mož in po tem takem tudi dolgo ne bode
mogel več živeti. A kaj bi potem bilo s teboj ? Ravno o
pravem času sem prišel po tebe. Zdaj si še mlada in se torej
laže privadiš novi domovini, tujemu podnebju, navadam in
sploh bolj olikanemu življenju, za ktero si ti stvarjena.«“
 
»Kaj„Kaj bi s časoma počela v onem starinskem, dolgočasnem
trgu, med revnimi neizobraženimi ljudmi? — Poglej to krasno,
veselo mesto; tú, tú je kraj stvarjen za osrečevanje mladega
dekleta.«“
 
»Vzel„Vzel ti bom učiteljico, da se naučiš angleškega jezika
in sploh to popraviš, kar je doktor zamudil pri tvoji odgoji.
Kupoval ti bom lepih oblačil, vodil te na sprehode in zabave,
a samo, Jelica draga, bodi mi vesela. Ne delaj mi
težkega srca s svojim trpečim, žalostnim obrazom.«“
 
»Oče„Oče, oče!«“ zakliče Jelica vidno prestrašena, »Vi„Vi ste
hudi na-me, a jaz ne vem, s čim bi Vas bila užalostila. Verujte {{prelom strani}}
mi, da sem Bogu zeló hvaležna, da sem Vas našla in
Vrstica 1.735:
lepih oblačilih; teh lahko tudi za naprej, kakor do zdaj, pogrešam.
Da le Vas imam in Vas zadovoljnega vidim, to me
osrečuje dovolj.«“
 
»Toda„Toda domovine — domovine — strica včasih še pogrešam.
O, ne bodite zató hudi«hudi“, nadaljuje v pretrganih
stavkih; revico je jok posilil, a ker se je na obljudjeni cesti
solz sramovala in jih torej s silo premagala, spravljala je besede
komaj iz ust.
 
»Ne„Ne žaluj, Jelica«Jelica“, prosi oče mehko; »saj„saj je zopet vse
dobro. Hud nisem bil nikdar na te, Bog me tega čuvaj; a
rad bi te videl veselo in srečno, to je vse, kar me teži.«“
 
»In„In zdaj smo prišli do cilja.«“
 
»Glej„Glej, v tem velikem poslopju bodem odslej služboval,
Bog daj svoj blagoslov!«“
 
»Krasna„Krasna je tod okolica, kaj ne?«“ nadaljuje, oziraje se z
vidno ugodnostjo na vse strani; »kamor„kamor se okó ozrè, povsod
vrtovi, polje in morje! Tukaj hočeva tudi midva najeti
stanovanje.«“
 
»In„In sedaj le pogumno naprej, slednji čas je že.«“ In
stopila sta v pridvorje v tovarni.
 
Vrstica 1.867:
njenega slabega lica.
 
»Jelica„Jelica, ali si bila med mojo nenavzočnostjo bolna?«“
poprašal je potem preplašen; »najdem„najdem te shujšano. Najbrž si
se z delom preveč mučila.«“
 
Nató je še popraševal služkinjo po uzroku Jeličinega
shujšanja.
 
»Moj„Moj Bog«Bog“, odgovorila je ženica malovažno, »če„če človek
tri do štiri dni malo ali nič ne jé, vedno v sobi tiči in se
čemerno drži, da bi potem dobro izgledal? Ko Vas ni domá,
Jelica vedno žaluje.«“
 
»Žaluje„Žaluje? Po kom?«“ pozvedaval je on iznenadjen.
 
»Po„Po kom?«“ odvrnila je služkinja čudeč se; »najbrž„najbrž po
očetu. Saj ko ste Vi domá, je vselej vesela.«“
 
A oče ni zaupal besedam svoje služkinje. Po meni gotovo
Vrstica 1.904:
Ta je našel, da Jelica trpi na srčni bolezni.
 
»Ali„Ali je ta bolezen nevarna?«“ pozveduje prestrašen oče.
 
»Nevarna„Nevarna in ne nevarna, kakor hočete«hočete“, bil je odgovor.
»Ako„Ako jo boste, kakor do zdaj, prepuščali sami sebi, to je v
oblasti lastnim mislim in počutkom, utegne bolezen nevarna
postati. Kajti njeno hiranje ni drugega, kakor nasledek hudega
srčnega udarca in neizpolnjenega hrepenenja. Vsled
tega je padla otožnosti v oblast, ktera pa ji utegne pri njenih
nežnih letih biti osodepolna.«“
 
»Dekle„Dekle potrebuje razvedrenja, veliko gibanja na prostem,
a posebno občevanja z mladimi, veselimi ljudmi.«“
 
»Kakor„Kakor mi pravite, ona biva večji del dneva sama;
nihče ni, ki bi se z njo bavil, razvedril jo ter tako dajal
njenim mislim in počutkom nove hrane in gibanja.«“
 
Ubogi oče, dobro menéč, začel je zdaj Jelico vsak večer
Vrstica 1.946:
pri Jelici zaželenega uspeha. Bil je vsled tega ves obupen.
 
»Za„Za Boga, Jelica«Jelica“, rekel je na pol nevoljen, na pol
pobit, »povej„povej vendar, kaj naj storim, da te zopet zdravo in
veselo vidim, kakor si bila nekdaj pri stricu. Jaz si ne vem
več pomoči.«“
{{prelom strani}}
»Zdravnik„Zdravnik méni, da samó razvedrenje ti utegne povrniti
nekdanje zdravje; a kar drugim hasni, škoduje tebi!
Ti si drugačna, kakor so drugi ljudje. Ti nisi stvarjena za
društvo in zabave.«“
 
»Ljubi„Ljubi oče«oče“, odgovorila je Jelica bojazljivo, »ako„ako res
želite, da okrevam, lepo Vas prosim, ne vodite me več po
veselicah. Saj mi domá ni dolg čas. Vaše društvo in pa moje
delo mi zadostujeta.«“
 
»Ako„Ako pa res želite, da včasih v družbo zahajam, potem
dovolite, da se seznanim s hčerama tovarniškega čuvaja, ki
ste v mojih letih. Revici ste pred kratkim mater izgubili;
vidite se mi tako zapuščeni in srce me vedno k njima vleče.
Poleg naju stanujete, in tako bi se utegnile pogostoma shajati.
Slutim, da bi se v njiju družbi čutila srečno.«“
 
»Ali„Ali, če oni dve žalujete po materi, kakor praviš, kakošen
dobiček bodeš ti od njiju imela?«“ ugovarja ji oče. »Da„Da
ti srce še bolj obtežite? — Ti potrebuješ okoli sebe veselih
in ne žalostnih obrazov.«“
 
»Ah„Ah, oče«oče“, odgovorila je ona nató, »jaz„jaz bivam v društvu
žalostnih rajši kakor pa veselih, ker vem, da pridni, blagi
ljudje navadno trpijo pod bremeni nadlog, hudobni se pa
veselijo.«“
 
»Ono„Ono razuzdano veselje in zoperni smeh, ki ga opazujem
vsak večer po društvih, kamor me Vi vodite, vzbujata v meni
nepopisno grozo; strah me je med njimi.«“
 
»Ti„Ti si čudno bitje«bitje“, dejal je nató oče majaje z glavo;
»kam„kam prideš s časoma s svojimi nespametnimi predsodki? Tú
se zopet prikazuje sad doktorjeve odgoje«odgoje“, pristavil je bolj
zá-se. — »Stori„Stori, kar misliš«misliš“, dejal je naposled, »če„če le tebe
veseli.«“
 
Odslej naprej ni več vodil Jelice k veselicam, a on
Vrstica 2.004:
skrben kot nekdaj. Zdelo se ji je tudi, da postaja vselej nevoljen, {{prelom strani}}
ko ga ona vsako noč pri njegovem povratku s prijaznimi
besedami: »Dobro„Dobro došli, oče!«“ pozdravlja.
 
Ko se on neko noč nenavadno pozno vrne domú, pozdravi
ga Jelica prijazno sicer kakor vselej, samo da je z
jokajočim glasom še boječe pristavila: »Dve„Dve po polnoči bode
kmalu, oče; bila sem že zeló nemirna, ker Vas tako dolgo ni bilo.«“
 
»Kaj„Kaj, ti še ne spiš?«“ odgovoril je osorno. »Dekle„Dekle v
tvojih letih bi se zdaj moralo zibati v najboljših sanjah in
ne prežati kakor policaj, kdaj prihajam domú.«“
 
Kakor meč prodrlo je to očitanje Jelici srce.
Vrstica 2.099:
zglednemu življenju!
 
»Tujina„Tujina, tujina, kako si bridka«bridka“, vzdihnila je iz globočine
svojega srca; »tú„tú ni sočutnih prijateljev in postrežljivih
znancev, — vse je hladno, brezčutno, vse tuje!«“
 
Ona je bila še tako mlada, tako neizkušena, da drugega
Vrstica 2.134:
 
In res, v istem trenutju so švignili iz dima posamezni
ognjeni žari in^ se čim dalje tembolj pomnoževali, vedno više
se vzdigujoč. Žarinje, drobno ko zvezdice, letelo je iz njih
na vse strani, podnebje je plamtelo in v malo trenutkih je
Vrstica 2.148:
groznega plamena.
 
Nenadoma se vzdrami iz otrpnelosti. »Oče„Oče, moj oče,
kje so neki sedaj? Bog ne hotel, da bi bili blizu požara. O
dobrotni Bog, čuvaj mi očeta in vodi ga nepoškodovanega
domú«domú“, vzdihuje iz globočine duše svoje.
 
V istem trenutku začuje po stopnicah njegovo težko, negotovo
Vrstica 2.160:
naproti.
 
»Ah„Ah oče, predragi moj oče, kaj ne, da pridete zdravi
in nepoškodovani domú?«“ popraša ga prestrašena.
 
»Kaj„Kaj, ti si še po koncu?«“ začudi se oče in jo debelo, a
hudo pogleda z medlimi očmi. »Zakaj„Zakaj še ne spiš?«“ jeclja v
pretrganih besedah, oprijemajoč se za držalo ob stopnicah,
ker mu život sem in tja omahuje.
Vrstica 2.183:
zavzeta.
 
»Ljubi„Ljubi oče«oče“, reče nató z vso silo premagujoč se, »o„o zavedite
se vendar, podvizajte se priti gor, meni se dozdeva,
da tovarna gori.«“
 
»Tako„Tako me je strah; goreče žarinje priletava do naših
oken; šipe so že tako vroče, da se vsak trenutek bojim, da
ne bi počile.«“
 
In prijemši očeta za roko, da mu pomaga hoditi, ona
glasno zajoče.
 
»Gorí„Gorí? — Gorí?«“ zadere se oče, ki je le na pol razumel
pomen Jeličinih besed; »saj„saj je povsod tema, ti bedasti
otrok! Ognja nikjer ne vidim.«“
 
»Oh„Oh pridite, pridite, oče«oče“, sili Jelica in ga z vso močjo
potegne naprej.
 
Vrstica 2.205:
kakor kip sredi sobe.
 
Nató se zgane. »Tovarna„Tovarna gorí, Jelica«Jelica“, zavpije zavzet.
»Bog„Bog pomagaj! Izgubljena je moja služba in oba postaneva
berača!«“
 
Onemogel se spusti na stol in si zakrije lice z rokami.
Vrstica 2.232:
tiho, a bridko jokala.
 
»Ubogi„Ubogi otrok«otrok“, dejal je bolj obupno, kakor pomilovalno,
»kako„kako žalostne dneve ti je tvoj oče priskrbel! V sreči me
nisi ljubila, v nesreči pa me bodeš sovražila; prav boš storila,
saj boljšega nisem zaslužil.«“
 
»Oče„Oče, bodite tihi; ne govorite tako groznih besed«besed“, seže
mu Jelica zavzeta v besedo in stopa za očetom, ki je z nova
nemirno korakal po sobi. »Da„Da ste le živi in zdravi; ljubi
Bog naju ne bode zapustil. Kar pa mojo ljubezen do Vas
zadeva, bode odslej še večja, ker —«—“.
 
Zastonj bi bila dalje govorila. Kakor da bi se on bal
Vrstica 2.263:
Zastonj je povsod razkrival svoje nadloge.
 
»Ljubi„Ljubi mož«mož“, tak je bil odgovor, kterega je navadno
na svojo prošnjo dobival, »koliko„koliko jih vsak dan prihaja, ki se
ravno tako pritožujejo, kakor Vi! Mi pa si štejemo v dolžnost
najprej svojim domačinom pomagati in še-le potém
tujcem. Čemú ste se podali iz domovine na tak daljen pot z
nedorastlo hčerjo in negotovo službo? — V domovini se
vedno laže dobiva zaslužek, kakor pa v tujini!«“
 
S temi besedami ga je vsak odpravil ter ga drugam
Vrstica 2.387:
Neki dan pride oče nenavadno dobre volje domú.
 
»Jelica«„Jelica“, povzame med tem, ko je slastno jedel kos
črnega kruha, »upam„upam dobiti službo. Čital sem v časopisu, da
v neki sviloprejski tovarni kurjača nujno potrebujejo. Sklenil {{prelom strani}}
sem, oglasiti se za to službo. Takoj jutre poj dem tja osebno
se ponujat, kajti s pismi se malo ali nič ne opravi.«“
 
»Bil„Bil sem tudi že pri svojem nekdanjem gospodarju pogorele
tovarne, da mi v ta namen napiše spričevalo in priporočilno
pismo. Prijazni gospod mi je rad ustregel, in oboje
že v žepu imam.«“
 
»Služba„Služba ni sicer kaj posebneg zaslužil bom vendar
toliko, da bova imela za pošteno življenje; pozneje, ako Bog
da, najde se kaj boljšega.«“
 
»Ah„Ah, draga moja Jelica, moli Boga, da to službo dobim;
imela boš potém zopet čedno stanovanje in boljšo hrano, in
to dvoje ti gotovo povrne zdravje.«“
 
»Kako„Kako si danes rumena«rumena“, nadaljuje v skrbeh, »gotovo„gotovo
še nisi nič jedla. Revica ti!«“
 
»In„In ravno danes nisem h kruhu nič drugega nakupil;
prihraniti sem hotel nekaj krajcarjev za jutranji dan, da
imam med potoma kaj ugrizniti.«“
 
»Ali„Ali boste dolgo izostali, oče?«“ pozveduje Jelica z nekim
trepetom po vseh udih.
 
»V„V jednem dnevu ne vem, če opravim vse«vse“, odgovori
oče; »šest„šest ur hodá tja, šest nazaj, je že dvanajst ur. Mogoče
je tudi, da tovarniškega ravnatelja ne najdem domá, pa
da moram na-nj čakati; na vsak slučaj mora človek biti pripravljen.
No, do pojuteršnjega dne upam, da pridem nazaj.«“
 
Jelica ni na to nič odgovorila, a nagnila je žalostno
glavo in tožno vzdihnila.
 
»Čemu„Čemu si tako pobita, ne da bi se z menoj veselila?«“
poprašuje jo oče. »Saj„Saj te vendar ne bode strah biti sami
domá? Jeden dan in jedna noč kmalu pretečeta.«“
 
»Oče„Oče, dragi oče«oče“, odvrne Jelica z negotovim glasom,
kakor da si ne upa izreči svoje misli: »ko„ko bi jutre še ne
odšli, pojuteršnjem menda; jaz —«—“.
 
»Ali„Ali si ob pamet?«“ seže ji oče nevoljen v besedo. »Bom„Bom
li menda čakal, da mi pride kdo drug poprej ter mi odnese
zaželeno službo?«“
 
»Tú„Tú ni kaj čakati. Ko bi danes ne bil tako neizmerno
truden, šel bi kar nocój na pot.«“
 
»Meni„Meni je danes tako hudo in jutre mi gotovo še ne
bode bolje«bolje“, zašepeče Jelica bojazljivo, in debele solze ji zabliščijo
v udrtih očéh.
 
»Vem„Vem, da si bolna, hčerka moja«moja“, odgovori oče pomilovalno,
»a„a ravno zató si moram prizadevati, da zboljšam čim
prej najine žalostne razmere.«“
{{prelom strani}}
»Kako„Kako hočeš ozdraveti pri najini veliki revščini! —
Tako življenje, kakor ga midva že blizu dva meseca imava,
ne privoščil bi največjemu sovražniku.«“
 
Drugo jutro za rana vzbudi oče Jelico iz spanja.
 
»Z„Z Bogom, Jelica«Jelica“, reče z upapolnim veselim obrazom;
»jaz„jaz se že odpravljam, da se prej povrnem.«“
 
»Ali„Ali res hočete oditi?«“ popraša Jelica z neverjetnim
glasom. »Ah„Ah, mene je tako strah, ker Vas ne bode domá;
hude slutnje me že več dnij naudajajo; samo danes še doma
ostanite, oče!«“
 
»Ne„Ne jemlji mi volje in poguma«poguma“, huduje se oče. »Česa„Česa
te bo neki strah? Saj si prejšnje čase po več dnij sama domá
ostajala, a o strahu mi nisi nikdar govorila. Predobro vem,
da si bolna in da trpiš; to je tudi uzrok tvoje otožnosti in
bojazljivosti. Človek pa mora premagovati svoje občutke,
kedar mu pamet jasno pravi, da se mora nekaj zgoditi.«“
 
»In„In zdaj srečno! Nobena sila bi me danes domá ne
vzdržala. Zagotoviti je treba čim prej najin obstanek, in ta
skrb ima pravico pred tvojo otročjo trmo. Upam, da te pri
svojem povratku najdem pametnejšo in boljše volje.«“
 
Pri teh besedah odide vidno razdražen, ne da bi se bil,
Vrstica 2.594:
kjer Jelica na pol slonéč z zaprtimi očmí sedi.
 
»Hej„Hej, mlada stvar! tú ni mesta za spanje! Treba je
domú iti; čas je, da zaklenem vrt«vrt“, zarenči čuvaj njo zagledavši.
 
Pri teh besedah privzdigne svetilnico in ji posveti v
Vrstica 2.605:
Pri tem dotipu se Jelica zgrudi na klop.
 
»Kaj„Kaj pa to pomeni?«“ mrmra čuvaj v skrbeh. Svetilnico
hitro obesi na bližnje drevo, potém pa privzdigne Jelico.
 
»Bog„Bog nebeški!«“ zavpije nató zavzet, »dekle„dekle je težko ko
svinec, a njeno telo na pol mrzlo. Ali je omedlela, ali pa
mrtva?«“
 
Nató položi njeno truplo na klop in se brzih korakov
Vrstica 2.620:
Jelici, da jo preiskuje.
{{prelom strani}}
»Dekle„Dekle ne potrebuje več moje pomoči«pomoči“, reče nató; »revica„revica
je umrla pred najmanj poldrugo uro za srčnim mrtvudom.
Jaz nimam pri njej nič več opraviti, skrb je zdaj vaša.«“
 
Pri teh besedah odda mrliča policaju, ki je bil z zdravnikom
Vrstica 2.756:
 
Dveri njunega stanovanja so bile zaprte, toda ne zaklenjene;
on stopi v sobo z veselim pozdravom: »Dober„Dober
večer, Jelica, prišel sem prej, kakor sem upal, in prinesem
ti dobre novosti.
Vrstica 2.769:
bila je prazna.
 
»Jelica„Jelica!«“ zakliče prestrašen in se ozrè po sobi, ,,Jelica„Jelica,
kje si?«“
 
Potém stoji bridko iznenadjen nekaj tremitkov sredi sobe
z lučjo v roki, kakor da bi premišljeval, kje bi utegnila biti.
 
»Moj„Moj Bog«Bog“, zakliče nató presunjen; »Jelici„Jelici se je nekaj
pripetilo, sicer bi gotovo bila domá.«“
 
Nató se zajoče kot otrok. Solze so mu dobro storile.
Vrstica 2.878:
 
Pred velikimi vrati te hiše, skoz ktera so ljudje neprestano
vèn in noter hodili, ustavi se čuvaj. »Ljubi„Ljubi mož«mož“,
reče mu, »prišla„prišla sva do cilja. Sedaj Vas moram zapustiti;
moje dolžnosti me drugam kličejo. Črez one široke stopnice
idite navzgor in takoj v prvem nadstropju stoji dvorana, kamor
smo Vašo deklico zanesli.«“
 
»Bog„Bog Vas tolaži; drugega ne morem storiti za Vas.«“ In
ne da bi čakal na odgovor, obrne se hitro in se podviza čim
prej priti z onega žalostnega kraja.
Vrstica 2.964:
Vsi so v trenutku obmolknili.
 
»Povém„Povém vam še enkrat«enkrat“, dejal je vidno utrujen, »da„da
so Vaši sklepi popolnoma krivi, vaši upi do zadnjega goljufivi.«“
 
»Vi„Vi imate čisto krive zapopadke o Ameriki in ste krivo
poučeni o življenju izseljencev.«“
 
»Med„Med sto rodbinami se menda komaj desetim dobro
godi; a tudi to blagostanje so si gotovo z velikim trudom in
borbo pridobili, kakor se sploh godi vsakemu nepremožnemu,
predno pride do blagostanja, naj si bode to v Ameriki ali
Evropi, ali v kterem koli drugem delu sveta.«“
 
»Ni„Ni res, ni res!«“ oglasi se zdaj ob jednem več razdraženih
glasov. »V„V Ameriki je zaslužka na izbiro in za vsako
najmanjše delo je plača izvrstna.«“
 
»Tam„Tam tudi ne poznajo slabih letin, zemlja rodi brez velikega
truda, nimajo davkov in —«—“.
 
»Ker„Ker nam Bog že nekaj let zaporedoma pošilja slaba
leta, razpeli bi vi hitro peroti in se domovini izneverili!«“
preseče doktor besedovanje razdraženih kmetov.
 
»Sram„Sram vas bodi, da tako malo ljubite domača tla, da
tako malo zaupate v božjo previdnost.«“
 
»Prišla„Prišla bodo zopet boljša leta, saj po nevihti vselej
solnce prisije in tako hudo nas tudi ni Bog še zapustil, da
ne bi imeli za živež.«“
 
»Hudo„Hudo vas res mučijo skrbi, davek je hud gospodar in
želodcu se tudi nekoliko tesneje kakor nekdaj godi; ali pa
menda mislite, da bodete živeli v Ameriki kakor ptički, prosti
vseh skrbij in trudov?«“
 
»Kako„Kako se, ljubi moji, motite; da bi vas le mogel prepričati!«“
 
»Če„Če tukaj nimate belega kruha, imate vsaj rženega in
koruznega; če ni mesa, je krompirja, repe, fižola; nekaj se
vedno najde za prazni želodec in gladú nas je mili Bog do
zdaj še vedno obvaroval; v Ameriki pa —.«“
 
Glas mu postane na enkrat negotov, nekaj trenutkov
umolkne, zdelo se je, kakor da bi solze premagoval, tako je bil
presunjen. — »Ali„Ali v Ameriki«Ameriki“, ponavljal je še enkrat s trepetajočim
glasom, »umrè„umrè jih stotine in stotine na dan vsled
revščine in gladú.«“
{{prelom strani}}
Ni mogoče!«“ sežejo kmetje jednoglasno doktorju v besedo.
»Vi„Vi nas hočete s hudimi popisi prestrašiti, da bi nam
ustavili naše namene.«“
 
Pongrac s planine je postal v Ameriki bogataš; na
kupe svetlih srebernjakov pošilja materi vsako četrt leta domú.«“
 
Pongrac pa je onkraj morja s seboj na pot vzel lep
denar«denar“, pravi doktor, »celih„celih šest tisoč goldinarjev; začel je
ondi z žitom tržiti in pri tem je imel srečo. Kdor pa, kakor
Vi hoče z bornimi krajcarji tja potovati, z jedinim upom na
srečen slučaj, gorjé temu. Iz nič ni nič! Iz nič ni nič, ne v
domovini, a še manj se pa v tujini kaj doseže.«“
 
»Ta„Ta je pa prazna«prazna“, drznejo se nekteri iz družbe ugovarjati;
»v„v Ameriki da ima človek le zdravo telo, trdno voljo
k delu in pridne roke, pa je sreča njegova, zaslužek se mu
sam na vse strani ponuja, pa še kako masten!«“
 
»Čemu„Čemu bi torej stradali v domovini in pri tem delali
kakor črna živina, če bi v Ameriki za tisti trud lahko po gosposko
živeli?«“
 
»Korajža„Korajža velja in poskusiti je treba. Živio!«“ in cela
kopa klobukov je sfrčala kvišku v znamenje splošnega veselja.
 
»Prav„Prav menijo tovariši, korajža velja!«“ oglasijo se nató
veselo še nekteri starejši možje, ki so do zdaj samo poslušali.
»Bog„Bog je povsod, tukaj in onkraj morja; smrt nas bo vendar
le pobrala, ko naša ura pride. Vsaj teh par let, ki bodemo
še nosili breme svojega življenja, ne bodemo okoli tavali s
praznimi želodci.«“
 
»In„In pa s suhim grlom«grlom“, pristavi bolj tiho mlad fantalin;
zbal se je, da ne bi ga doktor čul. »Celih„Celih štirinajst dnij
nisem božje kapljice užil; ali je to življenje?!«“
 
»Krčma„Krčma, krčma, ta vam gre po glavi, in ta je tudi
uzrok vaše nezadovoljnosti«nezadovoljnosti“, odvrne zdaj doktor ves pobit,
ko je čul ono opazko, in maje žalostno z glavo. »Ali„Ali se
res, dragi moji, ne da zadovoljno živeti, ako se po dvakrat,
trikrat na teden v krčmo ne zahaja? Ali ni dovolj enkrat
na teden in če ni drugače, tudi vsakih štirinajst dnij ? —
Dajte rajši otrokom za kruh, kakor pa krčmarjem za žganje,
in kdor ne more poliča plačati, naj pa bo s četrtinko zadovoljen.«“
 
»Potrpite„Potrpite, strpite vendar še nekaj časa; prišla bodo zopet
rodovitnejša leta in zadovoljnost se povrne med vas. A za
Boga, proč z nespametno mislijo, potovati v Ameriko!«“
 
»Če„Če si z ničim na tujem postal danes gospod, ravno
tako nevedé in hitro si lahko jutre berač. A Bog vas čuvaj {{prelom strani}}
revščine v tujini. Brezčutno bo tuji gospod mimo tebe šel,
ko boš ti gladú umiral.«“
 
Nerazumljivo godrnjanje je sledilo nató doktorjevim z
Vrstica 3.075:
v starem sklepu utrditi.
 
»Zakaj„Zakaj pa niste branili Jeličinemu očetu preseliti se,
če je res tako preseljenje po Vašem mnenju toliko pogubljivo?«“
poprašuje drzno kmetič sivolas in se kakor strogi
sodnik s prekrižanima rokama pred doktorja postavi, čakaje
odgovora.
 
»Jaz„Jaz, da ne bi bil branil Jeličinemu očetu?«“ začudi se
doktor. »Dragi„Dragi moji, ravno tako sem se bojeval z njim,
kakor danes z vami. A vse je bilo zastonj! Svèt starega,
izkušenega, dobrohotnega moža ni hotel poslušati, in kazen
Vrstica 3.089:
Poglejte možje solze, kterih mi ni več moči zadržavati; one
mi dan za dnevom silijo v oči, odkar sem dobil strašno vest,
da je Jelica, moj ljubljenec, v tujini vsled pomanjkanja umrla!«“
 
»Bog„Bog nebeški!«“ bil je občni zavzeti vzklic; »je„je-li to
mogoče?«“
 
»Hrepenenje„Hrepenenje po domu, pomanjkanje, glad, spravili so
otroka v rani grob«grob“, pristavi doktor z votlim glasom.
 
Nató seže v listnico, potegne iz nje pismo ter ga molčé
Vrstica 3.154:
kako bi začel.
 
»Ljubi„Ljubi moji«moji“, pretrga zdaj doktor to neugodno molčanje,
»upam„upam, da česar niso moje prošnje in dokazi mogli
doseči, doseglo je to kratko, a prežalostno pismo.«“
 
»Jaz„Jaz v domovini ostanem«ostanem“, oglasi se zdaj bojazljiv glas
med množico.
 
»Niti„Niti v sanjah ne bi hotel v Ameriki živeti,«“ méni drugi
nekoliko pogumneje.
 
»Jaz„Jaz tudi ne, jaz tudi ne!«“ zagotavljajo zaporedoma
posamezni glasovi.
 
»Hvala„Hvala, gospod doktor, za Vaš dobri svet, in ne zamerite
nas vseh trdoglavost,«“ pristavi zdaj najstarejši kmet
v družbi, med tem ko se doktorju ponižno približa. Nató
sname klobuk ter nadaljuje s slovesnim glasom:
 
»V„V imenu vseh pričujočih Vam obetam, da se nikdar
več ne bomo dali motiti od nesrečne misli, izseliti se od tod. {{prelom strani}}
Ravnati se hočemo po Vaših nasvetih: bolj marljivo se dela
poprijeti in pridnejše gospodariti z zaslužkom.«“
 
»V„V ubogi, a črez vse nam dragi domovini hočemo do konca
dnij ostati; strah nas ne bode truda, trpljenja in pomanjkanja!«“
 
»Živeli„Živeli so naši predniki, pozabil tudi nas mili Bog ne
bode. — Živela slovenska domovina!«“
 
»Živela„Živela! živela!«“ zakličejo zdaj kakor iz jednega grla
vsi pričujoči.
 
»Gospoda„Gospoda doktorja Jarneja, našega dobrotnika in svetovalca
naj Bog ohrani še mnogo, mnogo let!«“ navdušeni
pristavijo.
 
Vrstica 3.193:
času mu zopet zablišči žar veselja v očesu.
 
»Hvala„Hvala, hvala vam, dragi tržani«tržani“, odvrne z negotovim,
a radostnim glasom ter jednemu za drugim roko podaje. »Bog„Bog
bode vaš trud in prizadevanje blagoslovil; kjer pa biva njegov
blagoslov, tamkaj je tudi vselej sreča domá!«“
 
[[Kategorija:Pavlina Pajk]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Domačija_nad_vse«