Katarina: Razlika med redakcijama

Katarini pa in učitelju so se vojaki jeli v serce smiliti, ker so tako trepetaje stali, kakor pred sodnim božjim prestolom v peklo obsojene dušice. Katarina jame častnika prav lepo prositi, de bi se jim zavoljo tako majhnega pregrešno nič žaliga ne storila in oče se tudi k njenim prošnjam pridružijo. Gospodu poveljniku so se tudi smilili {{prelom strani}} i zmislil si je, v kakšno sramoto bi svojo četo pripravil, ko bi jih precej tri mogel vstreliti dati. Reče sergeantu, ki je počasi tudi za njim doli prikoračil, da naj k 'Mair‚Mair-u'u‘ (županu) pelje, in za kazen naj jim ta stanovanja posámezno na naj bolj oddaljenih kočah odloči, kjer se jim gotovo ne bo tako dobro godilo, kakor se jim tukaj. Ko so ti odšli, reče Katarini, naj povabi gospoda, ko bi hotli v zgornjo hišo iti, če se jim za malo ne zdi. Ko gor pridejo, naglo oče bokal vina in beliga kruha na predalniku prinesó. Tukaj se zgovorni učitelj precej v pogovor spusti, ker mu je poprej poveljnik rekel, de precej dobro kranjski razume, samo prav ročno se še izgovoriti ne more. Se ve politika je bila pervi predmet, kako kaj Austrijanska reč stoji, in kje se kaj zdaj cesar Napoleon vojskuje. Pa gospod častnik je rekel „de“ ali „ne“ ker je bolj pazil na Katarinine vprašanja, ktere so se pletile okoli „kako mu kaj ta kraj dopade?“ „Če mu je v gradi dolg čas, ker je sam“ in druge te baže. Naglo je večer pretekel in napravljal se je častnik za domu verniti, lepo se mu še enkrat oba zahvalita, ker jih je iz take nevarnosti rešil; odverne jim, de je le svojo dolžnost spolnil, in prosi, če mu {{prelom strani}} privolita, jih še včasih obiskati priti, ker mu je samimu v gradu neznano dolgčas. Rečeta mu, de bi jim strašno veselje storil, ko bi jih še kterikrat z obiskovanjem počastil. Poslovi se in Katarina mu do konca verta posveti, kjer ji prav s sladkim glasom reče: Lahko noč, Katarina, au revoir!