Jerica: Razlika med redakcijama

„Jaz ne morem nič izvediti, in je tudi nič grajati ne morem; vse stori, kar ji ukažem, še nikoli se mi ni postavila, res je včasih pred vami malo preveč poredna; pa kakor jo jaz poznam, jo je pred vami le nekoliko sram, saj vem, kake so dekleta, in kako je to pri meni bilo: dekletu težko de, razodeti, kterega ljubi, vsake je nekako sram; pa le meni verjemite; ko vam enkrat obstoji, da vas ima rada, bo krotkeja kakor ovčica, ker ona je dobro dekle; vi je ne poznate, kako zna pohlevna biti.“ —- Tako je še dalj časa terdla in dokazovala, da je Jerica pošteno izrejena hči brez madeža.

Vse te pogovore razdere Pikov Jaka, ki stopi v sobo z bičem v roci, klobuk po strani in pruštof čez pleča. Zavriskati je hotel, pa zapazil je novega gospoda. Jerica mu gre naproti in mu pruštof odloži, zdravnik mu pa po možko rokó in kupico podá. --— Niso se ga še danes nadjali, pa ker je hotel tudi nekaj godú okusiti, se je podvizal. Vselej pa, kedar je prišel, so ga bili veseli ne samo Jurčkovi, temuč tudi vsi sosedje; in vse je gomazelo pri Jurčku, ker Jaka jih je imel za ušesi, da mu niso nikoli potekle. Vsede se k mizi, in začnó mu ga nalijati. Sedel je med samo gospodo golorok; bil je velike čverste postave, širocih pers, rudečega obraza, černih kodrastih las, zdravnik pa skoraj po vsem obrazu kosmat, učitelj bled in suh, Janez pa tanek, kakor bi iz obleke skočiti hotel. Akoravno je med gospodo sedel, je vendar imel na obrazu nekaj gospodarskoponosnega, in sedel je tako, da bi ptujec mislil, da je kerčmar, ako bi vedno biča zraven sebe ne imel. Bil je še le trideset let star, pa je imel že svoje vozé in konje, akoravno ni od doma nič druzega odnesel kakor bič. Vse mu šlo po sreči; bil je vedno na nogah, utrudil se pa {{prelom strani}} ni nikoli. Kolikokrat je o mraku do kolena nadelan na Zglavnik privozil, potem pa cel večer prepeval in plesal, pa ko je drugo jutro dan zvonilo, ga že ni bilo nikjer viditi!