Kupčija in obrtnija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m popravki |
m popravki |
||
Vrstica 553:
== III. Žitna kupčija. ==
Kruh je človeku najpotrebneji živež. Človek more brez mesa in brez vina živeti, brez {{razprto|kruha}} in vode pa ne. Žitna kupčija je zatega-delj od nekdaj najglavneja kupčija bila, in to bo tudi za vso prihodnost ostala. Če tudi vsa druga kupčija peša, kupčija z žitom nikoli ne {{prelom strani}} stoji. — Žito pridelujejo poljedelci, kmeti, in ker kmečki stan vse druge stanove s kruhom preskrbi in redi, zato je kmečki stan v tem pogledu prvi stan v vsakej državi. Kmet proda od pridelanega žita toliko, kolikor mu ga za domače gospodarstvo ni potreba. Kmet proda svoje žito ali žitnim prekupcem, ali pa neposredno tistim, ki ga sami ne pridelujejo, ker se od drugega rokodelstva živé n. pr. mlinarjem, pekom, pivarjem, in drugim.
Nektere dežele so take, da zavolj neugodnega podnebja, zavolj nerodovitnih goratih tal ne pridelajo toliko žita, kolikor ga prebivalci vsak dan potrebujejo; časih tudi po slabih letinah v žitnih deželah kruha primankuje. V takih okolnostih je treba, žito v tistih deželah kupiti, ki so ga v izobilju prirodile, in sicer toliko, da ga same potrositi ne morejo.
Vrstica 575:
Ena najglavnejih stvari pri kupčiji je prevaževanje robe in blaga. Kupec prevaža blago iz tistih krajev, kjer ga je v izobilji, pa ga pelje v tiste kraje, kjer ga ni, in kjer se po njem poprašuje. Kupec svoje blago ali sam prevaža, ali pa prevaževanje drugim prepusti. Voznik, ki je prevaževanje blaga prevzel, je za blago tako dolgo odgovoren, dokler je v njegovih rokah. V kupčiji so taki ljudje, ki se samo s tem pečajo, da kupcem blago iz enega kraja v drugi prevaževajo; ti ljudje, ki tudi samo od tega živijo, imenujejo se špeditérji, ali po slovenski odpravniki, ker za to skrbé, da se blago od mesta do mesta odpravlja. — Odpravnik malokdaj blago sam prevaževa, on za-se najame vozika (furmana). Z voznikom se pogodi za voznino ali fróht. Ko sta se enkrat pogodila, naredí se čez tisto robo, ki jo je voznik naložil, vozninsko pismo (fróhtbrief). V vozninskem pismu mora biti natanko vse povedano, kako sta se voznik in špeditér med seboj pogodila. V vozninskem pismu mora zapisano biti,
1. kakšna je roba in koliko je je, kar se pové ali po številu robe, če se šteti da, al po težini, če se šteti ne da, včasih pa tudi po obojem: po številu in po težini, če je to mogoče. Tudi tista znamnja (črke ali številke), ki se na bale, zbitke, sode, ali druge zamotke, v kterih je roba shranjena, zato naredé, da se zmoti med posameznimi balami v okom pride, da ne bi n. pr. v krivične roke prišlo, tudi ta znamenja se morajo v vozninskem pismu jasno in razločno zaznamovati; —
2. mora v vozninskem pismu zapisano biti ime voznika in od kodi je doma; —
3. ime onega, ki robo neposredno pošilja, ali odpravnikovo, ali pa lastnika robe; —
Vrstica 583:
7. pogojena voznina z dodatkom, ali je voznik na njen račun že kaj naprej prejel, in koliko ga še gre.
Voznik je, kakor smo že povedali, za blago odgovoren, dokler je v njegovih rokah, ter mora, če je roba {{prelom strani}} med tem kako škodo trpela, to škodo, kolikor se roceni, poravnati; razen če more dokazati in spričati, da je na cesti kaka vremenska nezgoda, kaka nevihta nad-nj prišla, kterej ni mogel vbežati, in da je po tej dogodbi roba škodo trpela. Tudi za tisto škodo voznik ni odgovoren, ki jo je roba zavolj tega trpela, ker ni bila dobro zavita in shranjena. — Za dragocenosti, za denar in vrednostne papirje, ki so med robo, prevzame voznik samo tačas odgovornost, če mu je bilo naročito povedano, da se te reči med naloženo robo nahajajo. Voznik je nadalje tudi za to odgovoren, da robo ob pogojenem obroku na zaznamovano meso postavi. Če bi po njegovej zamudi škoda nastala, če bi postavimo, voznik robo še le tačas oddal, ko je semenj, za kterega je bila namenjena, že minul, je on za to škodo odgovoren, razen, če dokaže, da so take vremenske okolnosti vmes prišle, ki so ga tako zadrževale, da nikakor ni mogel robo ob pravem času na mesto postviti. Če je n. pr. povodenj mostove odnesla, ne more voznik za zamudo odgovoren biti. — Voznik odgovarja tudi za svoje hlapce, kterim je izročil vožnjo. Nasprotno ima pa voznik tudi neke pravice. Tako ima on pravico, robo, dokler je še v njegovih rokah, zarubiti, če bi se na primer prejemnik robe branil in obotavljal, zasluženo voznino izplačati.
Vse to, kar smo tukaj za prevaževanje robe na vozéh povedali, velja tudi za prevaževanje robe po rekah, po jezerih, po morju in tudi po železnicah. Kar se železnic tiče, moramo še to opomniti, da so one obvezane vsako robo, naj si že bo kakršna koli, za prevaževanje sprejeti, samo da je roba dobro zavita in pa taka, da se v železniške vozove nakladati da. Železnica ne sme nikogar, kdor hoče svojo robo po železnci odpraviti, zavrniti, češ da njegove robe neče za prevaževanje sprejeti.
Vrstica 593:
V Afriki in Aziji so velike puščave. Puščava Sahara v Afriki je skor trikrat tolika, kakor celo naše cesarstvo. Tudi skoz te pustinje je kupčija pote našla, po kterih se roba sicer ne prevažuje po cestah, kajti teh tam ni kakor so pri nas, pač pa na tovorih nosi. Za tovorenje ali prenašanje robe služi velblo al kamela. Velblod ima tako lastnost, da se more za četirnajst dni vode napiti in zavolj te lastnosti je nalašč stvarjen, da skoz pustinje na svojem hrbtu robo nosi; kajti v puščavi, kjer se mora po več dni potovati, preden se do kakega studenca pride, bi vsaka druga žival, konj, vol, ali osel žeje poginiti morala. Velblod je za Afrikanske pustinje ravno to, kakor so barke za morje.
Trgovci razločujejo dvojno težino. Prva je tako zvana surova ali {{razprto|sporko}} težina, t. j. tista, ki jo tehta roba z zamotkom vred, v kterem je shranjena, n. pr. vino s sodom vred, žito z vrečami ali žakljami vred itd. Druga težina je čista ali {{razprto|netto}} težina t. j. težina robe brez zamotka. To pa, kar zamotek sam na sebi tehta, se zove po kupčijski {{razprto|tara}}, zamotek sam pa {{razprto|ambalaža}}. Tista težina pa, za ktero se je roba po izsušenji zlajšala, ki je tedaj v zgubo šla, imenuje se {{razprto|kalo}}. Vsuši se s časom marsiktera roba n. pr. sir, poper, suho sadje, seno, in enake stvari.
{{prelom strani}}
== V. Carina ali col. ==
Roba, ki gre čez deželno mejo ali v deželo noter, ali iz dežele ven, ali skoz deželo, mora na meji carino ali col plačati. Če gre roba iz dežele ven, tedaj se od nje navadno le prav malo, včasih celo nič izvoznine ne plača; kajti izvaževanje robe podpira in pospešuje vsaka država, ker pride namesto robe denar v deželo. Za izvaževanje nekih izdelkov dežela celo nagrade ali darila plačuje tistim, ki se morejo izpričati, da so po kupčiji toliko in toliko zadevne robe čez deželno mejo na tuje skupčevali. — Če se pa roba črez mejo v deželo vpelje, takrat je vvoznina že veča. Neko blago plačuje večo, neko zopet manjšo vvozno carino. — Dežele za vvaževanje robe zato časih precej veliko vvoznino tirjajo, da bi se s tim vvaževanje zmanjšalo ali zabranilo in tako ne preveč denarja za vpeljano robo iz dežele išlo, deloma pa tudi zato, da ptuja roba ne bi preveč domače v ceni stiskala. Če bi n. pr. deželna meja za svilene tkanine iz Laškega in Francoskega, kjer imajo mnogo svile, odprta bila, napravila bi laška in francoska svilna roba domačim svilorejcem in domačim sviloprednicam veliko škodo, kajti laška in francoska svila bila bi tako poceni, da se domači svileni izdeki ne bi mogli ž njo poganjati; kajti vsakter bi raje kupil laško in francosko cenejo svilno robo, nego domačo dražjo. To bi naredilo, da bi za svilno robo mnogo denarja šlo na Laško in na Francosko, domače svilorejstvo in sviloprejstvo bi pa čem dalje bolj propadalo. Da se tedaj laškej in francoskej svilnej robi cena vzdigne, mora se pri vvaževanji na meji precej velika vvoznina plačati. — Tudi za tisto robo se col plačuje, ki samo skoz deželo gre, in sicer zato, ker se taka roba prevaža skoz deželo po domačih cestah in hrani po domačih magazinih, v kterih začasno leži. Ta prevoznina (transit) je navadno prav mala.
Najsrečneje in najbogateje so dežele, ktere svoje surove pridelke same doma izdelujejo, in potem izdelke v ptuje dežele po kupčiji izvaževajo. Narobe pa slabo gospodarijo tiste dežele, iz kterih gredó surovi pridelki {{prelom strani}} iz dežele ven, pa se potem kot izdelki spet v deželo vračajo. Če se n. pr. surove kože iz dežele izvažajo, potem pa kot izdelano usnje spet nazaj kupujejo, to je za deželo zguba; zato pa tudi dežele s takošno kupčijo prej ali slej osiromašijo, in v narodnem gospodarstvu vedno bolj na kant pridejo.
Na neke vrsti robe je tako visoka vvoznina postavljena, da se je že od nekdaj taka roba po skrivnem čez mejo vozila in nosila, samo da ne bi se od nje visoka vvoznina plačati morala. Tako skrivno vvaževanje robe čez deželo imenujemo {{razprto|konterband}}. Dasi-ravno je konterband strogo prepovedan, in postavno na njega velika kazen postavljena, vendar se tudi danes še povsod tam najde, kjer so deželne meje svobodnemu vvaževanju robe zaprte, ali pa, kjer je visoka vvoznina na vvaževanje postavljena. Konterband da velik dobiček; ta je tem veči, čim veči je vvoznina, ki bi jo morala dotična konterbandirana roba na meji plačati. Po tihotapcih ne trpé samo deželni dohodki škode, ampak tudi domača obrtnija, zlasti pa tisti pošteni trgovci, ki so od svoje robe vvoznino plačali, pa je, se vé da, ne morejo po tistej ceni prodati, po kterej jo oni prodajajo, ki so jo čez mejo konterbandirali, in niso od nje nič plačali. Tihotapci živé v vednem strahu, da ne bi bili zasačeni, ter jim ne samo vsa roba vzeta, ampak tudi oni sami v težko kazen potegnjeni. Konterbandaši živé za tega-delj v vednem boji proti deželnim postavam in tistim oblastnijam, ki imajo nad tem čuti, da se skrivši nobena roba v deželo ne smuka. So pa res tudi tihotapci sami malopridni ljudje. Deželi delajo s tim velike stroške, vsaj je ona prisiljena ob meji straže proti njim postavljati, ki mnogo stanejo. Najboljši pripomoček proti konterbandu je ta, da se vvoznina kolikor mogoče zniža, kajti pri malej vvoznini se konterband ne bo več splačal, in nazadnje sam od sebe nehal.
Vrstica 1.032:
Za dninarja, za delalca ste njegovi dve zdravi roki kapital. On ta svoj kapital s tim plodonosen naredi, da roki prav marljivo pri delu preobrača. Mrtev in neplodonosen bi pa bil ta njegov kapital, če bi roki križem držal. — Za rudarja je njegova jama, iz ktere rudo koplje, kapital. — Za trgovca je kapital tudi njegovi kedit, njegova firma, njegovi kupci! —
Tisti del, za kteri je kapital v kupčiji narasel, imenujemo {{razprto|dobiček}}; tisti del pa, za kterega se je zmanjšal, zové se: {{razprto|zguba}}. Dobiček je tem veči, čem hitreje kapital v podvzetji kolobari, in čem večkrat svojo obliko premenjava. Trgovec, ki ima 10.000 gld. glavnice, in ta kapital v enem mesecu preobrne t. j. v enem mesecu za-nj blaga nakupi in to blago še tisti mesec prodá, bo ravno toliko dobička imel kakor oni trgovec, ki ima sicer 20.000 gold. kaptala, pa ta kapital še-le v dveh mesecih enkrat preobrne. — Kdor n. pr. pri sto goldinarjih kapitala tri goldinarje dobička išče, pa te sto goldinarje v enem mesecu dvakrat preobrne, imel bo po tem dvakratnem preobrnjenji v enem mesecu dvakrat tri t. j. šest goldinarjev dobička; — tisti pa, ki od sto goldinarjev kapitala pet goldinarjev dobička išče, pa ta svoj kapital v enem mesecu samo enkrat prevrže, bo imel v istem času za en goldinar manj dobička, da-si-ravno mu njegov kapital za dve stotinki več obresti nosi, nego onemu prvemu. Potrjena prikazen je, da se kapital veliko ložej in veliko hitreje preobrača, če se od njega pri vsakem preobrnjenji manj dobička išče, kakor nasprotno, če se veči dobiček išče. Če n. pr. od vsakih sto godinarjev glavnice samo tri goldinarje dobička iščeš, bodeš onih sto goldinarjev vsaki mesec po dvakrat preobrniti mogel; — če pa od vsakih sto goldinarjev kapitala pet goldinarjev dobička iščeš; bodeš iste sto goldinarjev na mesec komaj enkrat preobrnil. Zato je tisti zmerem na večem dobičku, ki od svojega kapitala manji odstotni dobiček išče pa ta kapital večkrat preobrača, {{prelom strani}} memo onega, ki od svojega kapitala sicer veči odstotni dobiček išče, pa ravno zavolj tega svoj kapital počasneje in težje preobrača.
Kdor sam s svojim kapitalom ne zna obračati, kakor bi treba bilo, kdor se s tim tudi pečati neče, kdor to ne razume, kdor za to srečne roke nima; — ta naj svoj denar, da mu celo mrtev v škrinji ne leži, komu drugemu {{razprto|posodi}}, ki vé in zna, kako se s kapitalom obrača, ki se rad s tim peča in spretno in srečno roko ima. Kapital se ne posojuje zastonj. Tisti, ki ga je na posodo vzel, mora onemu, ki mu ga je na posodo dal, obresti plačevati. Recimo, da mu od vsakih sto goldinarjev na leto po šest goldinarjev obresti plačuje. On je pa med tem letom, recimo desetkrat sto goldinarjev preobrnil, ter po vsakem preobrnenji po šest goldinarjev dobička naredil, kar čez celó leto desetkrat šest t. j. šestdeset goldinarjev znese. Po odbitku obresti mu ostane še 54 gold. suhega dobička. Se vé da je v teh 54 goldinarjih tudi plača za njegov trud zadržana, ki ga je pri preobračanju kapitala imel. Sicer pa, če bi bila nesreča htela, bi bil mogel ravno toliko ali še več zgubiti. Velikokrat se pripeti, da ne samo dobička ni, ampak še celó kapital v podvzetji propade.
Takim ljudem, ki svoje kapitale drugim izposojujejo, ter samo od obresti živé, ki jih od svojih kapitalov berejo, se pravi, da so {{razprto|kapitalisti}} ali {{razprto|rentjêri}}, ker se njih dohodki tudi rente imenujejo.
Vrstica 1.049:
Nikjer se ne dela tolika kupčija kakor na burzah. Burza prav za prav ni nič druzega kakor veliki vsakdanji sejm.
Burze so dvojne sorte, na enih se dela kupčija z blagom, na drugih pa kupčija z vrednostnimi papirji, kakor so n. pr. državna dolžna pisma, akcije, menjice, srečke in drugi denar namestujoči papirji (denarni surogati). Od denarnih burz bodemo na drugem mestu kaj več povedali; tukaj se bodemo samo tistih burz držali, na kterih se z blagom kupčuje. Navadno se na burzah v pomorskih kupčijskih mestih, kakor n. pr. v Trstu, pečajo bolj s kupčijo z blagom; na burzah pa, ki so bolj na kopnem, kakor n. pr. na Dunaji, pečajo se bolj s kupčijo z vrednostnimi papirji.
Burze so v kupčiji to, kar je srce v človeškem telesu. Skoz nje se steka največ blaga, in na njih se dela prav za prav cena za blago; burze dajejo in odlučujejo {{prelom strani}} ceno po vseh bližnjih deželah. Če na burzi v Trstu pšenici cena poskoči, poskočila jej bo cena tudi po vseh bližnjih deželah po Primorskem, Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Če pa na burzi v Trstu pšenica v ceni pade, padla bo tudi po vseh naštetih deželah v ceni. Cene na burzah so tedaj za vsakega trgovca zeló važne, zavolj tega se pa tudi vsaki dan burzne cene vestno popisujejo in na vse strani po telegrafu naznanjajo.
Vrstica 3.379:
— Druge mašine so, ki stvari drobijo, terejo in lomijo.
Med te mašine spadajo: strugala, svedri, brusi, pile,
terilnice, škarnje, mlinovi, phalnice, stope, reznice, mlatilnice,
tiskalnice za grozdje, sadje, olje in enake stvari.
Nasprotno tem so druge mašine, ki stvari vkup sestavljajo
Vrstica 3.413:
bi ta naklad na svoje mesto pripeljali! — Vsako vretence
na predilnej mašini se zavrti v enej minuti blizo
Stroji delajo tedaj hitreje, ob enem pa množijo izdelke.
Vrstica 5.042:
bolj imenitni so svilni traki. Oni so ali gladki ali
pa rožasti, sicer se pa tudi po tem razločujejo, kakor so
tkani n. pr. tafet-traki, {{nejasno|gró .de}} Tur- traki, atlas-traki,
žametni traki itd. Med svilne trake spadajo tudi ženilije,
ki so okrogle in kosmate. Žametni traki niso posebe tkani,
Vrstica 7.170:
rjavi, naj že bo ali na suhem ali na mokrem, in zavolj
te njegove lastnosti se ž njim take stvari prevlečejo, ali
kakor se pravi pozlatijo, ktere bi sicer naglo rjavele n. pr.
osti na strelovodih, ki so vsem vremenom izpostavljeni.
V tako imenovanej kraljevejvodi, ki sestoji iz solne
Vrstica 7.958:
kuhati, ker ima sočivje razmerno le malo škroba v sebi. {{prelom strani}}
Med tem, ko zadržuje n. pr. riža po 90 odstotkov škroba,
ga ima
ki jo v vzhodnej Indiji iz riže kuhajo, imenuje se {{razprto|arak}}.
Najbolji arak pride iz mesta Batavije v kupčijo. —
| |||