Iz učenega in neučenega Berlina: Razlika med redakcijama

Kdor izmed nas se pelje za tistih par novčičev iz Berlina v bližnje lepo mesto Potsdam, ta obstrmi, ko čita na predzadnji postaji pred Potsdamom napis „Nowa wes“. — „Kaj? Ali ni to ‚Nova ves‘ — Nova vas?“ bi vzkliknil in ne verjel samemu sebi, ko bi ga ne poučil pristavek na postajni napisni plošči sami, da se tej „vasi“ (ki šteje nad 10.000 prebivalcev) pravi tudi „Neuendorf“! A ondotnim prebivalcem ne pride niti na misel, da bi ono pristno slovansko ime izbrisali z zemljevidov; saj večini niti znano ni, kakega izvora je, dasi nas ve malodane vsakdo poučiti, da je Friderik Ü. leta 1754. tukaj naselil evangeljske češke izgnance, ki so naselbino po svoje imenovali „Nova ves“.

 

 

 

Kaj ne? Kdo bi si mislil, da poznajo tudi v Berlinu naše domače „kebre“! Zaradi te besede mi je dovtip ostal dobro v spominu. —

 

 

<poem>„Kadar pride coklar fajn,

„Morda zlato rudo?“

 

 

Dobro si se odrezal, vrli Monakovčan! Snažnost ulic, snaga v zasebnih hišah je v Berlinu res čudovita. To je prvi vtisk, ki ga {{prelom strani}} dobiš, stopivši z naših ulic na ravne berlinske ceste. Tu se res sme otrok malo povaljati, ne da bi se zamazal, kakor da bi ga potegnil iz testa. — Da bi prinesel kdo domov čevlje tako zdelane, kakor se pri nas zgodi vsakemu, ki ima ob količkaj slabem vremenu nekaj potov, to je v Berlinu malodane izključeno. Pretekli so tedni in tedni, da sem dajal čevlje snažit le iz navade; potrebni tega niso bili. Zato je tudi ostala obleka čednejša in čedne so veže, stopnice, sobe.

Putliški most sem našel na kažipotu gori na severozapadnem koncu mesta, kjer se začenja Putliška ulica ob istoimenskem kolodvoru obmestne železnice. Peljem se tja in takoj vidim, da je ta most suh most; po njem se pride preko železniškega tira, a teren je tak, da je ta most res izredno visok. Ker tu ni stražnika, je kar čudno, da se tu doli še ni strmoglavil nobeden izmed tistih povprečno 20 samomorilcev, ki se jih vsak teden z raznimi modernimi in ne-modernimi sredstvi v Berlinu poslovi od tega sveta. Kajti kdor bi skočil tu doli, za njim bi lahko Berlinec z mirno zavestjo zaklical svojo frazo: „Nanu, mach dir mifn lieben Jott bekannt!“

 

 

Obrnil se je turist, da stopi zopet navzdol, ko baš prisopiha na vrh parček, dama in gospod.

„Tu vidite, gospoda, bitko pri Sedanu, na oni steni bitko pri Kraljevem Gradcu, kjer so bili Avstrijci. ...“

{{prelom strani}}

 

To so bili prvi in zadnji turistovski poskusi v Berlinu. Potem so mi tekli meseci in meseci, noge so se navadile stopati le po ravnem, oko se je odvadilo gledati v daljavo in višavo, pljuča so mirno vdihavala velikomestni zrak; a srce, srce je hrepenelo ...

Doslej sem zopet dalje časa tičal nepremično v Berlinu, v petek in svetek; in le še malo tednov mi je preostajalo za bivanje ondi; junijevi dnevi so se kar podili. — Skoraj častna zahteva je bila, da vidim tudi slovito poletno prestolnico nemškega cesarja, Potsdam z okolico, ki so o njej govorili vsi navdušeno. — Od Spandava doli in mimo Potsdama teče reka Havel, pravzaprav ne reka, ampak nepretrgana skupina samih in to zelo velikih, povsod plovnih jezer. To je bilo treba videti. Že prvega majnika so me bili znanci vabili, naj grem praznovat prihod pomladi v Werder, to je mestece ob Haveli, zapadno od Potsdama. Werder je namreč po vsej severni Nemčiji znan zaradi svojega sadja, posebno zaradi Češenj, ki so nasajene drevo ob drevesu po ondotnih brežuljkih. Ker okrog prvega majnika vse cvete, je pogled na te hribce, vse pokrite z belim cvetjem, baje res čudovito lep. Ker pa sem vedel, da mi silni naval ljudstva pri tej priliki skvari polovico užitka, sem poset teh krajev odložil za poznejšo priliko, hoteč si obenem ogledati od Werderja sem vse znamenitosti tja do Berlina; to ni bil majhen načrt, kajti semkaj (v Werder, Potsdam z okolico, Wannsee, Grunewald) se stekajo v prostem času stotisočine milijonskega prebivalstva berlinskega Zato sem prvega maja pač videl pešce, kolesarje, avtomobiliste, ki so prihajali iz Werderja, vsak ovenčan z belim češnjevim cvetjem in skoraj vsak z izpraznjeno steklenico, nataknjeno na palico; iz mesta pa se nisem ganil.

 

 

V Werderju sem hitro izstopil in jo mahnil mimo prvih hiš po cesti, na debelo posuti s peskom, podobnim prahu, proti gričevju, {{prelom strani}} ki se dviga na levem bregu Havele. Že od daleč sem zapazil vrtove in sadno drevje. Stez je peljalo vse polno kvišku, a izvečine za goste mnogoštevilnih gostilen, ki so pozdravljale radovednega tujca. Izberem si pot, ki ni bila zastražena z nobeno gostilno in je po mojem presodku peljala na najvišji del tega gričevja. Hej, kako se je stopalo kvišku! Po pesku sicer, a v „gorah“ smo peska vajeni. Prehitro sem bil na vrhu, a tu sem res ostrmel.

Kdor hoče opazovati prav velikomestno drvenje, ta si pač privošči prostor v najobsežnejem ondotnem zabavišču: pri „terasah“ v Halenseeju. Te terase so na eno stran odprti, tronadstropno drug nad drugim se dvigajoči hodniki, postavljeni v polukrogu z razgledom na malo jezero in preko Grunewalda, a pod njimi je velik restavracijski vrt s šetališči, s telovadno pripravo, z vodometi, čolni itd. Dve godbi igrata izmenoma in po noči je ves velikanski prostor čarobno razsvetljen. Tod posedajo tisti, ki si hočejo privoščiti kaj posebnega in torej imajo kaj pod palcem ali pa se delajo tako, {{prelom strani}} kakor bi kaj imeli. Saj je v to restavracijo, ki ima v njej po mojem presodku prostora kakih 10.000 ljudi, treba plačati celo — vstopnino, ki znaša nekako 1 krono.

 

 

Malo pred odhodom iz Berlina me je gnala nekega praznika radovednost še proti vzhodu ali pravzaprav bolj jugovzhodu. Tam kaže namreč Spreva, ki je v Berlinu kaj skromna reka, vse drugačno lice. Razširi se namreč tu (kot „Oberspree) že sama ob sebi v prav jezersko širino, dela pa mestoma v stranskih zalivih prava jezera. Zlasti sem si hotel ogledati največje jezero v berlinski okolici, Müggelsko; skozi njega se pretaka Spreva in podobno je malemu morju. Peljal sem se z železnico v Grünau, od tam sem se namenil iti peš do omenjenega jezera ter se prepeljati čeznje. Izbral sem si to pot, ker leži med Grünavom in med omenjenim jezerom hribček, daleč na okoli najvišji, menda celo nekaj nad 100 metrov visok. — Ker je bil praznik in lep dan, je bilo po vseh potih izletnikov toliko, kakor bi bila pota mestne ulice. Do hriba (Müggelsberg) je peljala pot skozi redek gozd, poln peska. Tu sem videl, čemu je ta mehki pesek dober. Srečaval sem namreč cele družbe, ki so — bose gazile po mehkem, vročem peščevju, gospodje in dame, seveda s primernim krikom in smehom. O te berlinske noge! Pa o njih pozneje! ...

In vzdihnil je mož, ki se mu je poznalo, da je zlato dno njegovega rokodelstva že sila tenko.

 

 

Da, pozna se mestu, da je proti svoji volji, le vsled ugodnega slučaja, neorgansko se dvignilo kvišku nad prva svetovna mesta; zato dobimo vtisk, kakor bi čez vse mesto bila razprostrta tenčica nevidne, a čutne nervoznosti; ljudem se vedno mudi, kakor bi bili nervozni, in celo brezštevilna nova poslopja se nam kažejo v svojem brezsložju in v svoji brezizraznosti, kakor bi bila nervozna.

Na tem vrtu so se v preteklih letih vršile parade, tu se je kretal Napoleon sredi svojih maršalov, tu so tudi že taborili Kozaki; v starejši dobi (do XVIII. stol.) pa so se tu izprehajali tedaj še malo vplivni pruski vladarji po vrtu, a v najstarejši dobi so grajske kuharice sem prihajale po kuhinjsko zelenjavo. Vrt je bil zgrajen leta 1573. iz čisto praktičnih ozirov, od leta 1714. do 1824. je bil vojaško vežbališče, odtlej je zopet namenjen nasadom in dandanašnji (ni mi znano odklej) je občinstvu odprt brez vsakega pridržka.

 

 

Tod se torej pač da mnogo videti in opazovati, a šetati v prosti naravi se ne da, ker je ni. Zato sem se takoj prve dni svojega bivanja v Berlinu zatekel v največje berlinsko javno letališče, v znani zverinjak (Tiergarten). Prehodil sem ga vzdolž in vprek, utrudile so se noge in utrudil se je duh. Nisem si bil prav v svesti, zakaj nisem oživel v ogromnem parku; izza vsakega grma mi je menda še pihala sapa tujine. Stopivši izpod temnega osenčja dolgih, dolgih promenadnih potov, sem čutil še večjo osamljenost v sebi nego prej in pretekli so meseci, preden sem zopet prišel v zverinjak. A prišel sem iznova, v družbi znanca, zdaj ne več sentimentalen domovinski zaljubljenec, ampak preizkušen v presoji krasot naše zemlje.

Saj so bili zdaj tudi drugi časi: klila je pomlad in povsod se je razlegala majnikova pesem. Zdaj sem šel tudi hladnokrvno mimo že opisanega „zmagovalnega stebra“, ki me je bil prej dirnil tako neprijetno. Zdaj sem vedel, da tudi Berlincu ni všeč tisto pretirano ponašanje z zmago; zdaj sem vedel, da so ta „zmagovalni steber“ krstili tudi „Siegesschornstein“ ali celo „Siegesspargel“ in da z ozirom na cevi zaplenjenih topov, ki so okrog stebra odzunaj pritrjene, zlobno pripominjajo: „Pri tem dimniku so klobase obešene zunaj.“ — Celo kipu Viktorije, ki razprostira svoje peroti vrh stebra, niso prizanesli dovtipneži. Izmislili so si uganko: „Katera punca v Berlinu {{prelom strani}} je najbolj poštena?“ Odgovor: „Viktorija na vrhu zmagovalnega stebra; kajti ta se gotovo še ni z nobenim moškim združila.“ — Tudi „zmagovalna aleja“, ki preprečkuje ves zverinjak takoj ob njega vzhodnem koncu, me ni vznemirjala. Vstopil sem v zverinjak sam.

 

 

Šetala sva se z znancem semintja, ogledala sva si spomenik Goethejev, Lessingov, res krasnega kraljice Lujize na Lujizinem otoku, Beethovenovega, Wagnerjevega, skupino levjih kipov i. dr., obiskala sva razna jezera, ležeča v senčnatih zatišjih, z rjavkasto vodo, primerno senčnati okolici, in s povodnimi pticami, ki so le včasi zagnale svoj krik, sicer pa se tiho zibale po jezercih. Na takozvanem Rousseaujevem otoku sva malo postala in si ogledovala ljudi, ki so prihajali tod mimo, seveda večinoma mladi parčki. — Stopila sva še v park kraljevega grada Bellevue, ki leži sredi pravega gozda. Tu je bilo čudno tiho, občinstva malo, zaradi strožjega nadzorstva. V mirnem kotičku za živim plotom sta stala siv mož in sključena starica; postala sva tudi midva: v grmu je bil skrit pevec kos. In kos je zapel prav tako, kakor bi pel pri nas ... Ta ptiček mi je omilil zverinjak. Tudi ljudje, ki sem jih srečaval, so se mi zdaj zdeli sozemljani in ne edino tujci.

 

 

Druga šetališča, n. pr. Humboldtov log na severu in Friderikov log na vzhodu, so od središča mesta toliko oddaljena, da je treba do njih že precejšnje vožnje, vrhutega so malega obsega in ne nudijo nič znamenitega.

Na južnem koncu Friderikove ceste se pričenja pravi trgovinski del mesta. Pregled vsega, kar je sploh mogoče kupiti, se podaje že v prvem velikem poslopju na desno. Tam je takozvana Pa s sage; to je zavita ulica, ki pelje povprek izpod „Lip“ na Friderikovo cesto s trgovinicami na desno in na levo; tu je vse drago in vobče slabo. Ta ulica je popolnoma preobokana, na sredi s kupolo s stekleno streho, in lepo okrašena. Tu se more občinstvo izprehajati ob vsakem vremenu — ulica je le za pešce — da si ogleduje vedno menjujoče se izložbe ter reklamne produkcije, ki se vrše javno. — Združen s „pasažo“ je eleganten „panoptikum“ z najrazličnejšimi zanimivostmi.

{{prelom strani}}

 

Na Friderikovi cesti utriplje berlinsko srce in delujejo berlinske obisti, „P o d lipami“ pa računa hladna berlinska glava! Ponašati se, paradovati — to je zakon za to ulico. Široka je za tri, štiri druge ceste; dvojen lipov drevored — v štirih vrstah — ki je nasajen po njenem središču, ji daje ime in značaj. Lipe, že dokaj velika drevesa, ji dajejo res nekaj mičnega, ko bi se le ne čutile med samimi palačami kakor jetniki. Preveč se jim pozna: „Le sužnje ste celotnega vtiska!“ — Drevoreda sta toliko široka, da more po vsakem korakati kakih osem mož vštric; med drevoredoma in na njiju zunanji strani peljejo asfaltne vozne ceste in ob hišah so za pešce pločniki, široki kakor kak malomestni „trg“. Ulica ima torej štiri hodišča za pešce, tri vozišča za vozove — demokratne cestne železnice v tej ponosni ulici seveda ni — in ob vsakem drevoredu zunaj je vrhutega jahalna steza.

„Filistrsko“, sta si šepnili in potem smo se smukali po gladkem parketu, ki se mu pozna, da ga posetniki za svoje denarčke zlikajo križem in križem. Hoditi se namreč ni dalo, sicer bi nam popadalo z nog neprostovoljno obuvalo, le drsali smo se, elegantno pač ne, a varno.

 

 

Odloživši opanke, smo radi stopili iz mrtvega bleska in iz zgodovinskih spominov ven v pravo življenje. — Kdor je zapustil kraljev grad, temu bi priporočal, naj krene proti jugozapadu; po raznih prečnih ulicah bo dospel do dolge, kakor z ravnilom potegnjene Lipske ceste. Prehod iz kraljevega gradu v to ulico pomeni skok iz aristokratskega samotnega ponosa v življenski dirindaj z njegovimi vsakdanjimi potrebami; kajti Lipska cesta je prava trgovinska cesta. Skoraj ni človeka, ki bi tu ne nesel zavojčka pod pazduho; za šetalce in razgledovalce tu ni prostora. Vsak hiti za svojim opravkom; zato je tu pravo pehanje, ki izključuje vsak enoten vtisk. — V tej ulici sta dve veliki blagovni skladišči, na vzhodnem koncu Tietzovo, na zapadnem Wertheimovo, ki je baje največje na kontinentu.

Koliko tisoč je uslužbencev v tej razstavi vsega blaga, ne vem, vidi pa se, da so same izbrane moči; pri lahkih stvareh in pri drobnjavi so izvečine ženske, pri težkih in dragih predmetih pa moški. Disciplina med njimi je stroga; zaradi najmanjše netočnosti te takoj odslovijo; saj je nadomestilo lahko. Nadzorniki hodijo neprestano semintja; reklo pa se mi je tudi, da je v šefovi službi cela četa detektivov, ki pazijo, ne toliko na tatove v trgovini, ampak bolj na žepne tatove. Plačuje se namreč za večji okoliš pri eni blagajni; vseh blagajen je res kakih petdeset, a kljub sila hitremu odpravljanju se ob njih včasi le nakopiči več ljudi, ki imajo odprte denarnice, tako da je izkušnjava za tatove velika. — Neplačanega blaga kupec ne more odnesti, ker ga dobi, po posebnih uslužbencih že zavito, v roke šele, ko se je izkazal z blagajniško pobotnico. Ves ta mehanizem je urejen vzorno, praktično in teče kakor stroj.

 

 

 

Po doslej omenjenih krajih je vredno se šetati. Kvečjemu se gre včasi še od kraljevega gradu proti vzhodu mimo borze na Aleksandrov trg, kjer stoji velikanski kip Beroline, berlinske varuhinje. — Tujci, ki poznajo Dunaj, hodijo gledat tudi berlinsko mestno hišo, a so kaj razočarani, če primerjajo krasni dunajski mestni dom z berlinskim, ki je sezidan iz gole, neometane opeke.

Javna poslopja, ki so nastala v novejši dobi, so sploh malodane vsa stavljena iz neometane, rdeče opeke; n. pr. večina poslopij medicinske fakultete, vseučiliška knjižnica, kolodvori, razne gimnazije i. dr. Take stavbe so pač praktične, ker se jim ne pozna niti prah niti dež, a lepe niso in se tudi ne dajo olepšati; prava proza je njih odsev.

 

 

Vožnje so življenska potreba velikomeščana. Zato je vsakdo, ki hoče v mestu količkaj oživeti, prisiljen, natančno se poučiti o voznih razmerah in si za vsak kraj, kamor ga pelje služba ali zabava, poiskati najbližjo zvezo. Kdor je spreten, si more z rafinirano premetenostjo včasi sestaviti iz raznih vozil progo, ki ga pripelje neverjetno poceni in hitro do cilja.

Dva udarca na zvonec in voz se premice dalje. Izprevodnik si oddahne; kar puhne poleg njega na stojišče gospodič z zakrivljenim nosom. „Heiliger Bimbam!“ ga nahruli izprevodnik, pa jeza mu ustavi sapo. Ko mu došlec vljudno ponuja desetico, se odmaknejo zatvornice izprevodnikovega govora; a kaj naj stori? Voz je v najboljšem teku in tuji došlec se že čuti domačega med družbo, ki se je malo stisnila. Vendar zakon, zakon! Ko se bliža prihodnja postaja, se jih vzdigne več iz družbe, da izstopijo. Zdaj je pomagano vsem, drznost pa triumfuje.

 

{{prelom strani}}

Izborno je organizovana obmestna (parna) železnica. Ta preseka najprej celo mesto od vzhoda proti zapadu, prav po sredi; vrhutega obkoljuje mesto v dveh polkrogih, proti severu in proti jugu tja do predmestij. Izpeljana je v okrožju mesta izključno po visokih nasipih; ob nasipih so ulice podolžnice, prečnice pa predirajo pod viadukti nasip. V nekaterih krajih, kjer dohaja železnica že izven mesta, vodi tir po nevzdignjenem svetu ali tudi po izkopanem. Na prikladnih mestih so kolodvori; okoli štirideset jih je.

Dunajski zverinjak v Schonbrunnu torej spominja v marsičem na berlinski zoološki vrt; samo da je ta berlinski vrt neprimerno večji in da je — značilno za nemško prestolnico — pridobitno podjetje, ki nese delničarjem lepih dohodkov, dočim je schonbrunnska priprava plod plemenite splendidnosti našega cesarja. Tako je tudi umevno, zakaj postaja berlinski zoološki vrt bolj in bolj zabavišče: to privabi stotisoče ljudi, ki plačujejo vstopnino, tudi po zimi, ko {{prelom strani}} je videti jako malo živali. Po zimi se namreč tu zbira višja noblesa; kajti v posebnem poslopju je velikanska dvorana in tu se vrše redno elitni koncerti in slične prireditve, ki vržejo dokaj novcev tudi v blagajno vrta, ne le v najemnikovo. Vsa vstopnina znaša na leto okroglo 1 milijon kron in s temi dohodki ter z glavnico, ki jo ima posebna akcijska družba kot upraviteljica vrta, se da v prave svrhe zoološkega vrta, v nakup in oskrbo živali, seveda mnogo storiti, tako da je ta zverinjak res med prvimi na svetu. — Glede številnosti divjih živali ga seveda prekaša Hagenbeckova zbirka pri Hamburgu; saj preskrbuje Hagenbeck ves svet z zvermi. — Tista peščica ptičev, ki jih vidimo v „javnem vrtu“ v Milanu, ni nič že napram schonbrunnskemu zverinjaku.

 

 

Vse premalo znan je še drugi zavod, v katererem je dragocena zbirka živih in izvečine redkih in čudovitih živali; to je takozvani akvarij. Sem prihaja vobče malo ljudi. V akvariju ni nikakih zabavišč, reklama zanj je jako majhna in vrhutega je prostor zanj docela skrit: na tisoče ljudi koraka na desni strani „Pod lipami“ ven v zverinjak, a malokdo pazi na neznatni vhod v akvarij, ki je na Schadowovi cesti, nekaj korakov od ogla „Pod lipami“. — In vendar je ta akvarij znamenitost prve vrste (ustanovil ga je znani Brehm) in bi zaslužil vsaj toliko posetnikov, da bi se njega samotni in temni kotički ne smatrali, kakor se to zdaj včasi zgodi, za primeren prostor za kak — rendez-vous. Nihče bi ne pričakoval, da je tu toliko zanimivosti; s katerimkoli tujcem sem govoril, nobeden ni imel časa, da bi prišel sem občudovat živalske znamenitosti, zbrane s celega sveta, iz zračnih višin in iz globočine morja. Ime „akvarij“ namreč ne pove vsega; izvečine so tu zbrane res povodne in obvodne živali, a mnogo je tudi n. pr. ptic (papig, kolibrijev, orlov itd.). — Stavba je urejena tako, da zbuja v gledalcu vtisk, kakor bi hodil globoko pod zemljo, kakor n. pr. v Postojnski jami; nebesna svetloba prodira v temo tuintam le v nejasnih odsevih, včasi pa s široko odprtino, pokrito s steklom. Zlasti v središču poslopja je taka odprtina v obliki velikanske kupole; tu se razprostirajo tratice in nameščene so na primernih prostorih ogromne kletke, v katere so postavljena cela drevesa, ki po njih pleza in skače ptičkov kakor čebel v panju. To žvrgolenje in ta sloga! — V veliki globoki jami je plavalo in na {{prelom strani}} robu je leno ležalo več afrikanskih krokodilov, v posebnem oddelku pa so tudi krokodili iz drugih krajev sveta; eden, menda kitajski, je bil črn ko oglje. — V visokem, z vrha razsvetljenem stolpu je bilo na stotine galebov, ki so se kopali v vodi, curljajoči od vseh strani v razni višini in zbirajoči se na dnu v globokem tolmunu. V tem tolmunu sta bivala dva morska psa, ki sta, kadar sta le mogla, ušla neznosnemu vreščanju galebov. Res smešno je bilo gledati to topo in tolsto žival, kako je, sicer se mirno ozirajoč, skoraj bolestno zaprla oči, če so galebi — iz neznanih vzrokov — unisono povzdignili svoje glasove; ako niso kmalu ponehali, obrnil se je morski pes vdano in je smuknil pod vodo.

Dočim je v akvariju poset občinstva dokaj pičel, se v naravoslovskem muzeju (na Invalidski cesti) ljudstva kar tare. Seveda privablja ljudi že stavba sama, velika palača na zelo očitnem prostoru. Tu je vse zbrano, kar sestavlja žitje in bitje naše zemlje; živalstvo seveda le natrpano in v preparatih. Velikanski prostori omogočujejo, da so postavljene tudi najbolj orjaške živali v svoji naravni velikosti: somi, kiti, sloni in ostala družba „velikih“ prebivalcev naše zemlje.

 

 

Poleg teh splošnih zavodov je še takih 12 specijalnih muzejev, posvečenih posebnim, omejenejšim strokam. Izmed njih bodi omenjen le „poštni muzej“, prava posebnost te vrste; ves razvoj pošte od najstarejše dobe do današnjega dne se predočuje z izvirnimi vzorci dotičnih poštnih pripomočkov; z druge strani pa je tu sestavljen pregled o vseh današnjih poštah po vsej zemlji. Jako zanimiva je zbirka starih in novih poštnih tiskovin, znamk itd. — —

Kitajce je videti pač po ulicah, a udomačeni očitno niso, ker se tudi nosijo popolnoma po kitajsko. Zato so pa Zamorci čisto domači; mnogi so uslužbenci po hotelih in zabaviščih in se očitno počutijo prav dobro. Ker jih je v mestu mnogo, se že nihče ne briga zanje. — Spominjam pa se, da se je nekoč vse oziralo za zamorsko dvojico. Setala sta se namreč po Friderikovi cesti, držeč se pod pazduho, Zamorec in Zamorka; ona je bila visoka (ne morem drugače reči) dama z vprav junonskimi formami, oblečena okusno in zelo elegantno; tudi njen obraz ni bil tako skremžen, kakor je navadno pri Zamorcih. Njen pajdaš je bil visoko in pravilno vzrastel črnec v fino prikrojeni salonski obleki in s cilindrom. Dvojica je stopala po ulici, kakor bi ju ves svet ne brigal nič, ne tako afektovano, kakor je to obično pri črncih.

 

 

Ako odštejemo vse tujce in prisiljence, še vendar ostane precejšnji del dvamilijonskega prebivalstva, del, ki se sme imenovati domač berlinski. Sam ta del bi prebivalstva res ne pomnožil tako silno — kajti v Berlinu je vsako leto mnogo več umrlih nego novorojenih —, ko bi mu ne priraščal neprestano prispevek iz tujine; a toliko vpliven je le, da si prienačuje tiste, ki bivajo več let v Berlinu, v toliko, da se naposled more govoriti o nekaterih specifično berlinskih lastnostih.