Med gorami (Milan Pugelj): Razlika med redakcijama

odstranjenih 9.847 zlogov ,  pred 7 leti
m
popravek
m (popravek)
m (popravek)
že drugi zanj beži! —
</poem>
Zunaj so pokali možnarji, samokresi, pištole in puške. Ko se je zvečerilo, so se prikazovali od vseh strani hipni ognji, tuintam tik njih obrazi mladih fantov z veselimi in drznimi očmi, z velikimi vejami {{prelom strani}} rožmarina za klobuki, ki so segale daleč doli do tilnika in rame. Peli so vsekrižem z daleč odmevajočimi krepkimi glasovi, pili vino, ki so ga jTudijim jeprinesli onv lepšiškafih, negoin ti.se Tvojmetali obrazza jekratek nežen,čas bel,po brezbelem brksnegu, ki takje kakorležal ženski.v Njegovkopicah pana je zagorel, resen, trddesni in brkatlevi. Oči ima on kakor kragulj!“ —
{{prelom strani}}
Pripeljala sta se do križpotja, in Marjeta je ustavila. Skočila je z voza, trkala na okno hiše, ki je stala ob cesti, pomagala ranjencu doli in ga peljala do klopi tik veznih duri.
 
Znotraj v hiši se je nekdo oglasil; najprej ženski glas, za njim moški, nekakšna poltiha govorica, nekdo je stopil k oknu in ga počasi, skoro oprezno odprl.
 
„Jaz sem tukaj, gospodar, Miha Kljukar!“ — se je čulo. „Kdo trka v polnočnem času?“ —
 
„Jaz“ — se je odzvala Marjeta. „Žganjarjeva izpod hriba!“ —
 
„A?“ — se je začudil gospodar. „Vozim se iz mesta, pa se ustavi konj in noče naprej. Ne mara in ne mara. Stopim doli, gledam naokoli in najdem v jarku ranjenca. Pravi, da je logar in da pri vas stanuje.“ —
 
„A — a!“ — se je čudil gospodar dalje in ženski glas je zaklical za njim na vso moč in z veliko jezo. „Ti hudobni ljudje, ti malopridneži, gospoda Martina so, gospoda Martina!“ —
 
Napol oblečena sta prišla oba na prag in silila v logarja, ki je sedel na klopi in gledal za Marjeto.
 
„Še malo postoj“ — ji je rekel. „Še roko mi daj! Dobro dekle si! Bog daj srečo! Pa če bi se kdaj spomnila mene — tako ali tako —, mi sporoči! Če bi rada govorila z menoj, kar koga pošlji. No, Bog s teboj!“ —
 
„Tukaj, pravite, v rami, pravite, a-ha, a-ha, a-ha!“— je govoril stari gospodar Kljukar, baba je javkala in zmerjala potepuhe in pretepače, Marjeta je sedla na voz in zavila nazaj proti domu.
 
Zdaj je bila sapa še močnejša, vrhovi drevja, ki je raslo ob obeh straneh, so se globoko pripogibali, črne sence so mahale preko pota tako velike in plašne, da je strigel konj z nšesi, se vznemirjal in plašil.
 
Doma je še gorela luč v sobi — videla jo je od daleč — in vesela misel jo je spomnila na Zavrtina, ki je čaka nocoj in ne more prej od hiše in k pokoju, dokler je ne vidi.
 
Zapeljala je pod kap, in tam je že stal stari Lukež, dolg, suh in koščen, kakor je bil, kratko pipo je držal v zobeh in dim je srkal iz nje z očividnim naporom.
 
„Kako je v mestu, Marjetica, praviš, kako je?“ — je vprašal in se je razveselil. „Dobro si prodajala, kaj ne, vse si prodala!“ — In nemudoma je namrgodil obraz, vzel pipo iz ust, pljunil konju pod noge in nejevoljno vzdihnil.
 
„Doma pa ni vse prav!“ — je dejal. „Zavrtin je napravil narobe.“ —
{{prelom strani}}
„Kaj?“ — je vprašala in slutila, kaj ji bo odgovoril.
 
„Logarja je ustrelil“ — je pojasnil starec. „Po noči sta se srečala na lovu. Pravi, da ga je logar iskal. Kajpada! Nič ni bilo pomišljati! Ali ti ali jaz! Pa je vendar narobe! Dandanes še drevo sliši in vidi, tako ti pravim.“ —
 
Marjeta je hitela v sobo, ki je bila vsa zakajena. Luč pod stropom je skoro ugasovala, pri peči je bilo komaj opaziti dremajočega starca žganjarja in za mizo v nasprotni kot ni bilo mogoče videti pivca, samo njegov pijani, nizki in zasmehljivo zveneči glas je plaval po sobi, kakor bi živel sam zase, se igral s tistim dimom in se izgubljal sredi njega.
 
„Mislil si, preljubi fantiček, dobro si mislil zase, slabo si ukrenil zame. Tudi petelina si napel. Kaj te nisem videl, ko si naravnaval puško? — No, vidiš! Pa sem jaz prej napel petelina in prej naravnal puško. Pok! Zdrav, fantek, srečno pot v večnost! Tako, poglej me! Saj še zajca ne ustrelim, kadar si najde zajko in brlog, še kragulja ne, kadar znaša gnezdo. Kaj bi reva — zajka, kaj bi napravila? Še zajci se ne snemljejo s kljuk, še kragulji ne! Kaj bi storila kraguljevka? Reva bi bila. Drugi gnezdijo, koté mladiče, a ona leta okrog sama, izgubljena! — Pa bi ubil fanta, ki ima dekleta! Ustrelil ga, ko se imata rada in pripravljata svatbo! Zakaj bi razdiral srečo, kaj? Zakaj bi trgal življenje? Še mravlja težko pogine, ki je majhna, še mešica! Pa bi mlad človek rad umiral?! Neumno si ukrenil, ciganček, golobradi rakec! Mlad človek, ki si pripravlja dom, ki ima že golobico, praviš, misliš?! Da bi napel petelina, nameril nanj puško pa ga pobrisal kakor vrabca s strehe?! Kazen božja, ljubi butček, tako je!“ —
 
Marjeta je poslušala tik ob durih, poslušala do konca, stopila skozi dim do poznega pivca in vsa vznemirjena izpregovorila.
 
„Torej res!“ — je rekla. „Ti si ga — logarja!“ —
 
In pivec se je razveselil, kakor bi posijala nebeška luč v njegova lica.
 
„Jaz sem ga“ — je govoril — „tako gotovo sem ga jaz, Frančišek Zavrtin, kakor gotovo sedim za to mizo! — Pij, golobica! Kje si, krčmarček? Ona! Zadremal si! Pa pij kar iz mojega kozarca, k meni sedi, pa se veseli z menoj! — Vidiš: dogodilo se je, lepo se je pripetilo. Mene hoče vzeti potepušček tebi, ovčici, srnici, pa stopi za menoj kakor za lisico. S smodnikom in svincem bi me rad podkadil. Kakor vrano. Pa ni nič! Pa je hudodelček sam tista lisica, tista vrana! — Pij, dušica, pij in. veseli se! Nič ne skrbi! Kdo je {{prelom strani}} bil priča, bi vprašal, kdo te je gledal, kdo je poslušal? Bukve, ti odgovarjam, gabri in borovci! Pa samo šumijo bukve in gabri in borovci, veje mole od sebe, vrhove iztegujejo na kvišku, nič ne slišijo, samo šumijo! Samo šumijo, nič ne pripovedujejo! Pij, rožica, nagni kozarček, majhen je in plitev, kaj bi ga ne izpraznila?!“ —
 
Marjeta je stala ob mizi, gledala, nekako strmela vanj, kakor bi zbirala misli, izkušala urediti zmedene, napraviti iz njih celoto, iz vseh eno samo jasno misel. Lukež je stopil v sobo, oče, ki je dremal pri peči, se je prebudil in stresnil, kakor bi se prestrašil lastnih sanj. Pivec Zavrtin se je nagnil nad mizo in iztegnil desnico po Marjeti.
 
„Pij, golobica, dušica, nagni, da boš cvetla kakor jablana v dobri letini, da boš zdrava kakor breza v šumi, da boš vesela kakor škrjanček, ki poje nad spomladanskimi orači!“
{{prelom strani}}
 
== II. ==
 
Dospel je v deželo predpust, veseli in šegavi svatovski čas.
 
Ostra zima je gospodarila v dolini, še ostrejša v gorah, kjer je ležal sneg donad kolena, kjer je pokalo v jasnih nočeh drevje od mraza, kjer so poginjali divji in plahi ptiči kar trumoma, kjer je moril divjačino tak glad, da so prihajale lisice ob belih dnevih k samotnim gorskim kočam po kuretino in golobe.
 
Na predpustno nedeljo so pri žganjarju pod hribom svatovali. Zavrtin je bil ženin, Marjeta nevesta, starejšinila sta Gazvoda izpod klanca in tisti Cepuder, ki je bil njegov prijatelj in je imel toliko denarja, da bi ga človek komaj preštel.
 
Za dolgo mizo, ki je segala od stene do stene, so sedeli svatje, za manjšo, ki je staha v kotu tik duri, so godli široko znani godci Klementini, doma iz majhne gorske vasi, ki se ji pravi Kukovina; godli so, da se je olajšalo človeku srce, da se je čutil starec fanta, da je pograbil najbližjo mladenko in se ž njo zasukal v veselem plesu, kakor bi bil baš na tisti dan izpolnil svoje dvajseto leto. Vse križem je vrvelo, vse križem je plesalo. Zlato vino se je iskrilo po mizi v visokih steklenicah in široustih kozarcih, pečeni purani so se motno svetlikali s podolgovatih in rdečepisanih krožnikov, dve pedi visok kolač je stal v sredini, okrašen z vsemogočimi banderci in zastavicami, od vseh strani preprežen s trakovi, ki so se zgibali v sapi razkošno vrvečih plesalcev, prelivali svoje bogato pisane barve drugo v drugo, blesketali se v tisoč zlatih in srebrnih odsevih.
 
Kakor roža, ki se razcvete natanko majnikovega jutra, je žarela nevesta. Vsa bohata se je sukala sredi plesalcev, sedela tik ženina in ga oblagodarjala s pogledi svojih velikih in žametnih oči. In tudi družice so ji bile verne in dostojne vrstnice. Z rdečimi lici, s porednimi očmi, z zlatimi in svilenimi obrvmi, s smehi, ki so zveneli kakor srebrni tolarji, z besedami, ki so se izmotavale izmed blestečih zob in češnjevih ustnic, so mamile mlade sosede, razgrevale {{prelom strani}} in razpaljevale njih ogorele obraze in sokolje oči, podžigale njih govorico, da jim je tekla na žareča rožnata ušesa kakor goreča voda.
 
Kadar so godci prenehali, je vstal izmed njih tisti, ki je igral na trobento, ki je bil najstarejši in so ga klicali za Šimna. Odšel je skozi duri in vrnil se je z ogromno pogačo v rokah. K starejšini je stopil in je govoril takole:
 
„Bog daj, oče Gazvoda, da bi vam obrodilo polje, da bi bežali bramorji od njega kakor vrabiči pred skobcem. Bog daj, da bi bila nevesta kot vaše polje: da bi rodila — devet sinov junakov, rodila devet hčera junakinj, tako lepih in imenitnih kakor ona! Pa je na svetu tako, da človek dela in Bog samo pomaga. O — da! Tu, glejte, imate pogačo, čudodelno pogačo — tako vam pravim! Če ugrizne vanjo nevesta, pa je njen zarod trden, kakor bi ga izklesal iz skale!“ —
 
„Daj pogačo, da ugrizne vanjo nevesta!“ — se je oglasil starejšina Gazvoda s svojim mogočnim in oblastnim glasom, prijel z debelo roko za visoki kozarec in napil vsem po vrsti.
 
„Koliko hočeš za pogačo, Šimen?“ —
 
„Takole je, oče Gazvoda! Tolar boste dali, pa boste imeli pogačo in tudi midva bova prijatelja, kakor sva bila!“ —
 
„Pet grošev!“ — je ponudil starejšina, zasmejal se je grohotoma in jih vrgel po mizi. In tudi godec Simen se je zasmejal, spravil groše in položil pogačo pred nevesto.
 
„Ugrizni, Marjeta, lepa nevesta!“ —
 
In Marjeta se je sklonila nad pogačo in ugriznila vanjo z iskrečebelimi zobmi, ki so se pokazali izpod rdečih in rožnih ustnic kakor srebro izpod škrlata. Šimen pa se je zasukal na peti sredi sobe, tlesknil s palcem in kazalcem in zapel s hudomušnim in jokavim glasom:
im prinesli v škafih, in se metali za kratek čas po belem snegu, ki je ležal v kopicah na desni in levi.
 
Vedno so še prihajali gostje. Stara vdova iz vasi je prišla na skodelico tople juhe, star berač je prilezel na kozarec vina, da se ž njim ugreje in pomladi.
17.101

urejanje