Tujci: Razlika med redakcijama

Hodila sta počasi navkreber; Slivar je pripove­dovalpripovedoval in se ni menil veliko, če ga ona posluša in če jo zanimajo njegove besede. Bilo mu je tako lahko in prijetno, kot da bi se mu bilo pripetilo pred nedavnim časom nekaj posebno lepega, odločilnega za vso njegovo prihodnost. Napravil je črto pod svojim dosedanjim življenjem: minilo za zmerom, stran s preteklostjo! To je bila noč, in zdaj pride jutro.

Okoli mize so sedeli ljudje tiste vrste, ki se jih je Slivar najbolj bal in ki se jih je ogibal, kakor je mogel. „Spoštoval jih je zelo in odkritosrčno, toda spo­štovanjespoštovanje je bilo pomešano z mržnjo, ki si je sam ni {{prelom strani}} vedel razlagati. Kadar je govoril z njimi, je bil plah in oprezen; meril je besede ter se čuval, da bi ne izpregovoril naravnost iz srca. To so bili besedniki javnega mnenja, zastopniki naroda; delavni in zaslužni možje na polju politike, znanstva in lepe literature, ugledne osebe v družabnem življenju. Predstavljali so del narodove moči, nazorov in želja njegovih. Ali skoro na vseh njih obrazili je bilo nekaj posebnega, neprijetnega, ne zarisanega v jasni potezi, temveč razlitega od čela preko oči in ustnic, kakor komaj viden pajčolan: prezirljiv, zasmehovalen, samovoljen izraz. To ga je vznemirjalo in žalilo, četudi je ljubil samovoljnost, kadar ni gledala iz oči in iz nasmeha. Vedel je tudi, da so vsi ti ljudje bolj izobraženi od njega, da so študirali to in ono in da so dosegli svoja mesta s pomočjo razuma in pridnosti. Tudi to ga je vznemirjalo, in bal se je razuma in pridnosti, kadar so se ponašale s temi čednostmi oči in ustnice. A nocoj ga je zadelo posebno grenko neko hipno, polujasno spoznanje: spomnil se je trenotka, ko je gledal dol po lepi zeleni ravnini in zdaj, ko je videl le obraze krog sebe, so se mu zazdeli tuji, čisto neznani; med tistim duhom, ki se je dvigal iz ravnine ter mu širil prsi in srce in med izrazom teh oči in glasom teh besed ni bilo nobenega sorodstva. To vse je šinilo mimo njegovih misli v hipu komaj zavedno.

Sredi omizja, ob steni se je smejal in razgovarjal znan literat Lužar. Njegov obraz je bil razoran in po­štamipoštami, četudi mu še ni bilo mnogo nad trideset let. Ker je bil gladko obrit, so mu dajale globoke, nemirne brazde igralski izraz. Gledal je skozi naočnike s svojimi majh­nimimajhnimi, rdeče obrobljenimi očmi trdo in zasmehovalno. Njegovo visoko, obokano čelo, ki se je izgubljalo v zgodnjo plešo, je pričalo o inteligentnosti. Slivar se je bal njegovih postranskih, pol šaljivih, pol razžaljivih opazk; mirne besede, ki bi se ne skrivalo za njo nič zlega, ni slišal „Slivar nikoli ne od Lužarja, ne od drugih literatov, ki jih je poznal; vsi so se mu zdeli stari, pre­sitipresiti življenja in ljudi; Slivar ni vedel, ali so res toliko živeli in prestali, da se jim je nabralo grenkobe in iz­kustvaizkustva do vrha, ali pa so se naučili poze drug od drugega ter se tako vživeli vanjo, da so igrali nevede in prisiljeni. {{prelom strani}} Poleg Lužarja je bilo ob mizi še troje literatov. Eden izmed njih je bil še študent, mlad človek s kodrastimi lasmi, precej razvitimi brki in temnim, nezadovoljnim pogledom. Govoril je s kričečim glasom in zelo samozavestno. Ostala dva sta bila starejša človeka, eden po poklicu privatni uradnik, drugi profesor. Poslednji seje oglasil redkokedaj, ali njegove besede so bile trdne, kakor pribite, dasi Slivar ni zapazil v njih ne duhovi­tostiduhovitosti, ne modrosti i profesor ni bil navajen, da bi mu kdo oporekal in poznalo se mu je, da je slaven. Uradnik je gledal večjidel tiho predse, z zamišljenim obrazom, nagubanimi obrvmi. Očividno mu je ugajalo, kadar ga je kdo vprašal, „ če dela spet verze“ in nasmihal se je skrivnostno-otožno. Njegova obleka je bila precej ogoljena.

Med literati je sedel visok, širokopleč človek, sli­karslikar Ambrož, ki je bil Slivarju nenavadno simpatičen. Posebno lepa je bila njegova brada, kakor in mehkih, svetlorjavih svilnatih niti. Govoril je veselo, izvirno-dovtipno, v pristnem ljubljanskem dialektu. Celo sirove anekdote je pripovedoval tako naravno, prešerno, da so dobile v njegovih ustih nekaj estetičnega. Drugi slikar, ki je sedel blizu Slivarja, je molčal ves večer. Majhna, suhotna postava, upala lica, redka, ščetinasta brada. Slivarju se je zdelo, da ga je bil srečal nekoč na Dunaju, še bolj bledega in mrkega in vsega zanemarjenega. Kiparja Kuštrin in Strehar, ki sta dobila drugo in tretjo nagrado v natečaju za Kettejev spomenik, sta bila Slivarju samo površno znana; oba sta bila starejša od njega. Njunih del — razen razstavljenih na­črtovnačrtov za spomenik — ni poznal, ali vedel je, da ga Kuštrin prezira, če tudi je govoril ves večer prijazno in kolegialno z njim. Pozneje, ko je bil pa že z vinom namočen, je povedal Ambrož z veselo-resnim glasom, da so dela Kuštrinva in Streharjeva, „kakor bi jih bila krava oblizala“. Družba se je smejala, in Kuštrin se ni čutil razžaljenega, Strehar — neznaten človek z ozkim, kakor obsekanim obrazom — pa je zardel ter posegel po kozarcu.

Mnogo je bilo ginjenih vsled te napitnice; posebno mlademu advokatu, ki se je pripravljal na svojo poli­tičnopolitično kariero in ki je videl, da je govornik zelo vplivna oseba, so stopile skoro solze v oči; popravil sije ščipec z levico, a z desnico je stisnil roko uradniku literatur ki se je jako začudil.

Po očetovi smrti so ga dali v šolo dobri ljudje, prijatelji učitelja Slivarja. Ali v par letih, kakor je pač naravno, so pozabili na očeta in torej tudi na sina, in Pavle Slivar je ostavil gimnazijo po dovršenem četrtem razredu. To je bila strašna pot iz Ljubljane na dolenjsko stran, proti domu. Deževalo je ves dan in gazil je po blatu preko gležnjev. Kjer ni bilo ljudi, je jokal na glas, tako da so bile njegove oči zatekle in rdeče. Doma je preživel potem par tednov, ki se jih je spominjal z grozo: kruh, ki ga je jedel, je bil darovan iz milosti, in darovale so ga neprijazne roke; bilo mu je kakor beraču, ki sedi v veži na stopnicah, skledo na kolenih in je hlastno ter se zdrzne v strahu in ponižnosti, če zaškripljejo duri. Župnik, ki je bil opazil že prej Slivarjev poseben talent za risarstvo in rezbarstvo, ga je spravil k vaškemu pozlatarju in podobarju, ki je delal za cerkve vseli dolenjskih far oltarje, križeve pote, lestence itd. Tam si je pridobil Slivar spretnosti v rezbarstvu, ali drugega malo. Njegov mojster je bil rokodelec. Ob tistem času pa je začutil Slivar umetnika v sebi. Ni vedel, odkod in kako so bile prišle jasne, neizrekljivo sladke sanje v njegovo dušo. Nič napuha in predrznosti ni bilo v tem hrepenenju po slavi in veliki prihodnosti. Skrival je te sanje skoro s strahom, toda ljubil jih je in nikoli ni dvomil, da se ne uresničijo. Tako se je komaj zavedel slabega in poniževalnega življenja pri mojstru, ki je bil skop in neprijazen človek in je izrabljal njegovo spretnost, kakor spretnost kupljenega stroja. Ostal je pri njem tri leta. Nekoč, na jesen, ga je obšlo globoko, presilno hrepenenje. Bil je zvečer na holmu; vsa dolina se je topila v zlati luči, a sobice se je pomikalo vedno dalje, vedno niže, nekaj neizmerno krasnega, velikega se je oddaljevalo od njega, poslavljalo se je, odhajalo, in ob slovesu se je še oziralo za njim, vabilo ga je s sabo. Prsi so se mu širile, in zaihtel je, da se mu je streslo vse telo. Prihodnje jutro se je napotil peš v Ljubljano, z majhno culo pod pazduho. V culi je imel svoje orodje, nedeljsko obleko, nekaj perila in kos kruha. V žepu pa je hranil {{prelom strani}} deset goldinarjev, svoje premoženje. Poiskal je svoje staro stanovanje, a nato se je šel vpisat v obrtno šolo; župnik mu je bil dal priporočilo na ravnatelja. Na leta, ki jih je bil tedaj nastopil, se je spominjal pozneje kot na neskončno vrsto čisto enakih dni, polnih stradanja, upanja in obupavanja. Njegova gospodinja je bila dolga, suha, zelo pobožna ženska, ki je vzgojevala svoje varovance v najboljšem duhu ter je zahtevala plačilo ob določeni uri, drugače je postavila „beraču“ culo pred prag. Slivarjeva cula je stala neštevilnokrat pred pragom, in on je begal po mestu, jok v grlu in utrujenost v nogah, trkal na vrata različnih gospodov ter požiral grenko očitanje, dokler ni prišel na večer domov, krvavo zasluženi denar v krepko stisnjeni pesti. Cula je prišla zopet na svoje mesto, in gospodinja je spravila denar ter opomnila mirno in resno, da ne trpi nikakih nerednosti. Ob takih dneh ni mogel Slivar zaspati dolgo v noč, premetaval se je po postelji ter mislil in sanjal, sam Bog vedi kaj; vzdihnil je časih tako globoko, da je prašala gospodinja z osornim glasom, „če ne bo miru“. — Baš tak dan je bilo, ko je prvikrat pogledal ženski obraz s tako vročim pogledom, da mu je zatrepetalo srce v neskončni radosti. Šel je po cesti, pol v lepih sanjah, pol v ostudnih skrbeh in ko se je ozrl, je šla mimo njega: otrok z ovalnim, belim obrazom, prešernimi očmi. Tako jo je potem srečaval skoro leto dni. Nekoč je bil spil v gostilni pol litra vina in ker ga ni bil navajen, mu je stopila kri v glavo in obšla ga je nebeška volja. Niti mislil ni nanjo, ali glej, prav takrat mu je prišla nasproti. In tako jo je pozdravil z veselim obrazom ter jo nagovoril. Ona ga je pogledala začudeno od glave do nog, a potem se je zasmejala kakor zaničevalno ter šla svojo pot dalje. In Slivar se je domislil: saj je bil ves zanemarjen, razcapan; kako si je upal na cesto in kako se je celo predrznil nadlegovati dostojne ljudi! Tisto noč je skril obraz v blazino ter si razgrizel ustnice od srama in žalosti. Potem je ni srečal nikoli več; hodil je po drugih ulicah. Ko je dovršil obrtno šolo, je šel v službo k mizarju in podobarju v Maribor, ali tam je ostal komaj leto dni. Bilo mu je neznosno, samo če je pomislil, da bi bil to {{prelom strani}} konec njegove poti, da je dosegel svoj namen. Na vsem, kar je bil prisiljen delati, ni bilo nič umetnosti: kar je bilo v njegovem srcu in kar bi rad oznanil ljudem, tega ni mogel povedati. Tudi ta mojster je bil namreč rokodelec. Nekoč je šel Slivar v Ljubljano po opravkih in na cesti je srečal svojega profesorja iz obrtne šole. „Kaj pa delate tukaj? Kaj še niste na Dunaju?“ — Slivar se je zdrznil. „Na Dunaju? Kako bi bilo to mogoče?“ — „„Vse je mogoče. Kar precej se odpravite na Dunaj!““ — Vrnil se je v Maribor in čez štirinajst dni se je odpravil na Dunaj. Ko je izstopil na južnem kolodvoru, je imel v žepu forint in dvajset krajcarjev, a v kovčegu svoje orodje, obleko in kos krače. Takoj je šel iskat dela, in usoda mu je bila mila. Toda še tisti dan je doživel tako grenko razočaranje, da ga je vsega pretreslo, da mu je vzelo v enem samem hipu največje bogastvo, ki si ga je bil nakopičil tekom žalostnih dni: samozavest, zaupanje v svojo moč. Delal je samo pol dne, a nato ga je mojster nakratko odslovil, češ, da je nespreten, prepočasen. Dal mu je forint, Slivar je pospravil svoje orodje ter se vrnil na cesto. Iskal je dalje; noge so se mu tresle in hodil je pol v sanjah po teh velikih šumnik ulicah. Na večer je dobil vdrugič dela, zopet v mizarski delalnici. Prenočeval je v hiši podobarske zadruge. Spal je trdno in drugi dan je bil ves vesel in krepak; spoznal je, da je bil njegov prvi mojster neveden in sirov človek. Zvečer so ga odslovili tudi v drugi delalnici; zasluženi forint ga je žgal v roki kakor sramotna miloščina. Obšel ga je strah: življenje je stopilo predenj ter se mu režalo v obraz vse ostudno in strašno. Prvikrat je potrkala rahlo na duri njegove duše tista temna misel: zatisniti oči, končati. Ali iskal je dalje in našel je dela vtretjič. Tam je ostal tri tedne; iskal je zopet in naposled je ostal pol leta v veliki mizarski delalnici. Medtem je dobil iz Ljubljane od deželnega odbora šestdeset forintov; ostavil je delo ter vstopil v akademijo. Čez dan je bil v šoli, zvečer in ponoči je delal doma, da si je služil kruh. Živel je slabo in sam je opazil, da so mu bila lica zelo upala; toda njegov obraz je bil finejši, inteligentnejši, kot da bi bile tiste skrite sanje, ki jih je nosil s sabo neprestano, ostavile {{prelom strani}} sled na njem, zarezale vanj komaj vidne črte. Na akademiji je bil pet let skoro nepretrgoma; samo dvakrat je bil v Ljubljani, da se je poklonil ter si izprosil podpore; ta pota niso bila prijetna. Od vseh svojih del, ki jih je bil napravil med tem časom in ki je bil vlil vanje svojo dušo in svoje hrepenenje, je imel samo majhne prvotne skice; dela sama je razbil, ko so bila dovršena, ker ni imel denarja, da bi jih dal livaču, in ker del, ki je bil vlil umetnik vanje svojo dušo in svoje hrepe­nenjehrepenenje, ljudje ne kupujejo. Prodal je samo tiste manjše stvari, ki jih je bil napravil z roko, no s srcem. Nekoč je živel skoro pol leta zelo dobro; kadil je smodke ter hodil dostojno oblečen. V tistem času je delal okraske za mrtvaške vozove. Toda potem je šlo spet po prejšnji poti dalje. Kadar je bil v ateljeju, je bil srečen; vsa soba je bila polna sanj. Skrbi si niso upale vanjo; komaj so trkale na okno in na duri s plahimi rokami. Ali ko je prestopil prag, so ga obsule od vseh strani in hitel je domov ter delal dolgo v noč, z mrkim obrazom, grenke misli v glavi. Prišli so tudi dnevi in celi dolgi meseci, ko ni mogel geniti roke, ko mu je omahnila desnica, če je hotel prijeti les, da bi delal za kruh. Zmerom bolj pogostoma so prihajali taki časi, ko ni mogel na pot, da bi iskal dela, tistejga vsakdanjega, zoprnega dela. Kolikor večja je bila njegova umetniška moč, kolikor bogatejši je bil zaklad njegove duše, tem večje in bolestnejše je bilo njegovo hrepenenje, da bi dajal, da bi trosil z obema bogatima rokama. Ali njegove roke so bile vezane; trositi ni mogel in bogastvo ga je dušilo. Kadar je videl v razstavi dela imenitnih tujih umetnikov, bronaste, mramornate kipe, je hodil potem po mestu dolge ure, zamišljen in ves potrt: čutil se je berača, ki ima spravljene skrinje; bogastva in ne more do njih. In misli so mu dobile peroti, s skrivnostnim ključem so odprle polne skrinje. Izgubil se je v sanje, tam je imel svoj atelje, kjer je delal svoboden, velik, od vseh spoštovan in blagrovan. No, ko je prišel na večer domov, je vzdihnil toliko težje ter zatisnil oči, da bi ne videl sedanjosti, da bi ne gledal v temni obraz tisti prihodnosti, ki se je oznanjevala iz sivih sten, iz siromašnega pohištva, iz vse te zadehle, ozke {{prelom strani}} in nizke sobe. Zadnje njegovo delo v akademiji je bil načrt za Kettejev spomenik; potem se je odpravil v domovino; bil je mesec dni v Mariboru, a nato je nastopil neprijetno pot v Ljubljano ...

Vsak večer je sedel med njimi arhitekt Tratnik, lep človek z rdečerumeno brado, širokim obrazom in jasnimi, odločnimi očmi. Domovine ni videl že preko deset let in nikoli mu ni prišlo na misel, da bi se na­pravilnapravil doli. Bil je že slaven in premožen, njegovo ime so imenovali s spoštovanjem tuji časopisi. In spoštovala ga je tudi družba, nekoliko zaradi njegove slave, a še bolj zaradi njegovega domoljubja. Zdelo se jim je požrtvovalno in zaslužno, da vkljub svoji slavi in celo vkljub svojemu premoženju „ni pozabil na svoje ime in svoje pokolenje“ in da se je spomnil časih te ali one patriotične ustanove z radodarno roko. Nekoč je prišel iz domovine idealen gospod in bilo mu je neizrekljivo toplo med temi „zvestimi sinovi naroda“. Proslavljal je posebno Tratnika z rosnimi očmi, ali Tratnik je bil ves v zadregi, kakor je bil v zadregi in začuden, kadar so se ponašali z njim časopisi v domovini, s „slavnim sinom tega skromnega manjvrednega naroda“. Ni vedel, kaj je napravil posebnega, in čemu ga ljubijo.

Srečaval jo je teden dni in naposled jo je ogovoril. Zvedel je od nje, da stanuje tam gori, v eni izmed zadnjih predmestnih hiš, kakih deset minut od njegovega stanovanja. Pri očetu in materi stanuje; oče je diurnist na magistratu, star je že in slabo vidi. — Brat je umrl pred tremi leti, ravno ko je bil napravil maturo in so se zaradi njega tako zadolžili, da stanujejo zdaj v eni sami sobi v tretjem nadstropju; na jetiki je umrl. Tako je ostala samo še ona, Berta, in njena mlajša sestra Mari, ki je bolna že od rojstva, da jo morajo {{prelom strani}} voziti v ročnem vozu; nekoč — zvečer je bilo — se je bila priplazila na rokah in kolenih do okna; ona, Berta, je stopila v tistem trenotku v sobo in prestrašila se je, da so ji noge okamnele; odslej jo Čuvajo ne­prestanoneprestano, ker je tiha in žalostna in se ji neče živeti. Ona, Berta, ve dobro, zakaj je Mari tako žalostna in zakaj se že leto dni ni zasmejala ... Tako je prašal komaj z besedo, in ona je govorila z njim kakor s starim znancem. Gorko in sladko mu je bilo, ko je poslušal to odkritosrčno, mirno, naravno pripovedovanje, v ki ni bilo v njem nič prisiljenega ali preračunjenega. Čakal jo je vsak dan ter jo spremljal do doma, in še v veži sta stala in se razgovarjala. Nikoli ni opazil na njenem obrazu utrujenosti ali zlovoljnosti; to se mu je zdelo čudno in ljubil jo je še bolj. „Šivala je bluze, zjutraj od sedmih in zvečer do sedmih. Vsak drugi dan je hodila kosit domov, ali treba je bilo hiteti, ker časa je bilo samo eno uro in pot je bila dolga. Drugače pa si je vzela kosilo s sabo: kos kruha in za deset krajcarjev razrezane klobase. Zaslužila je na teden po pet goldinarjev, ali poleti časih po dva meseca ni bilo dela, in takrat je bilo življenje slabo. Poizkusila je nekoč, da bi dobila delo naravnost iz trgovine v mestu; zaslužila bi več, če bi delala do polnoči. Ali ni šlo; tam so jemali samo stare šivilje, ki so delale za trgovino že po deset in več let in so čuvale svojo posest; poleti niti zanje ni bilo dela ... Slivarja je bilo skoro sram: „delo“ ... „delo“ ... „delo“ ... in te lepe, bele roke in ta veseli obraz in te ognja in življenja polne oči! ... A on je sanjaril in postopal, njemu je bilo delo poniževalno; sovražil ga je, in kruh, ki ga je iztisnil iz njega, je bil grenak, zaslužen z mržnjo in nezadovoljstvom ... No zdaj bo vse drugače, vse drugače! ... V vsem tem času ni izpregovoril nikoli besede o tem, kar je čutil. To čustvo je bilo tako tiho, brez najmanjšega nemirnega valčka, kakor reka, skrita v senci vrb; ali polnilo je vse njegovo srce, za nič druzega ni bilo več prostora v njem, izginile so iz njega vse nestalne, mučne sanje in gledal je z mirnim jasnim očesom. Nikoli v življenju ni živel takih dni, take čudovite pomladi. Sreča njegova je bila tolika, da se mu ni zdelo potrebno, da bi jo vlival {{prelom strani}} v besede. Ranil bi jo morda z besedami, v neprevidnosti bi morda odpihnil pero od katere teh rosnih rdečih rož, ki jih je bilo vse polno v njem in okoli njega. Ni mislil na kak poseben cilj, ali na konec celo; bilo mu je, kot da niti začetka ni bilo tej sreči: neizmerna, od nekdaj in za zmerom.

Poslovil se je na večer, a nato je zahajal tja skoro vsako nedeljo in časih med tednom. Privadil se je in bilo mu je čisto prijetno; čutil se je .domačega v tej nizki sobi, ki je gledalo v njej uboštvo iz vsakega kota. Stari Sykora je bil zadovoljen in ponižen človek. Življenje mu je skrivilo hrbet; želel si je pač, da bi živel na stare dni udobno in mirno, ali bil je obenem trdno prepričan, da je to uboštvo nekaj naravnega in pra­vičnegapravičnega in da ga ne bo nikoli konca. „Je že tako na tem svetu; stanovi morajo biti, — kakšna zmešnjava bi bila sicer? Ta je ubog in oni je premožen, — tako je usojeno.“ Slivar mu je časih razlagal, da tako nikakor ni usojeno in da je družba krivična in grešna, ker je zidana na krivici in grehu. Kazal mu je znamenja, ki oznanjajo boljše čase in so glasniki tistega velikega prevrata, ki polagoma že nastopa in se izvrši čisto gotovo, četudi počasi in v nedoglednem času, čisto gotovo, ker tako ne zahteva samo pravica, ki je v naravi, temveč tudi zgodovina in razvoj človeštva. Vse stremi k jasnemu, velikemu cilju in ni je moči, ki bi se mogla ustaviti temu naravnemu toku. Ali Sykora je zamahnil nejevoljen in niti odgovarjati se mu ni zdelo potrebno. Ljudje, ki so govorili o prevratu, so se mu zdeli nevarni sanjači „Pozapreti jih!“ Slivar seje čudil, ko je videl ta mirni, zadovoljni obraz in na njem sledove stradanja in skrbi. „Kakor je osat navajen peska“, si je mislil.

Ženskih, kakor je bila Berta, ni srečal Slivar mnogo v teh žalostnih krajih. Videl jih je v večernih masah, ko so se vračale iz notranjih okrajev; nekatere so hodile same, s hitrimi koraki, glavo sklonjeno in obrvi namršene; druge so se razgovarjale v gručah, ali komaj je kdaj šinil kak pogled preko ulice, po moškem obrazu; večino so bila lica bleda, nelepa, sirova. Kolikor je videl lepili obrazov, je bilo na njih nekaj predrznega, izzivalnega, — ali vsi, tudi štirinajstletni in mlajši so bili zgodaj dozoreli; starikav izraz je bil na njih kakor plast prahu, ki je bil legel na lica v fabriki, na ulici in v nesnažnem stanovanju. Slivarja je bilo strah te omadeževane mladosti, — tisoč mladih, hrepenečih duš, strtih prezgodaj, oskrunjenih od ostudnega življenja. Streslo ga je posebno, če je gledal obraze starejših delavk, to se pravi petindvajsetletnih žensk, ki pa bi jim prisodil človek petintrideset ali štirideset let: polovica jih je bilo bolnih, lica vdrta, oči vodene in prazne, telesa izsesana, tako da je visela obleka ohlapno na njih, kakor na okostniku ... Nekatere so se bile rešile o pravem času neplačanega dela, jetike in smrti: kadar je hodil tod okoli ob devetih zvečer in pozneje, je srečaval izgub­jeneizgubjene duše; kakor se zasvetijo ponoči nestalne vešče nad močvirjem, tako so se vzdignile iz smradu in blata velikega mesta, hčere in oznanjevavke močvirja.

Slivarja so ljubili vsi z vdano hvaležnostjo. Ateljé je bil svet kraj, kamor ni stopila nikoli nepoklicana noga. Hodili so po prstih in govorili poluglasno, kadar je bil Slivar v ateljéju; zaprli so se navadno v spalnico ali v kuhinjo in samo Berta je ostala v prvi sobi, da je bila bliže njega; sedela je ob oknu in šivala zase ali pa za družino. Duri so bile samo priprte; časih se je približala po prstih, odprla duri nalahko, prav nalahko, ter se ozrla v ateljé s pol boječim, pol hudomušnim obrazom. Tako se je kdaj zgodilo, da se je prestrašila in da ji je srce vztrepetalo. Slivar je sedel v kotu, da mu ni padala svetloba v obraz; njegove obrvi so bile namršene, ustnice napete. Ozrl se je ne­prijaznoneprijazno in v zadregi.

Na to bi bil lahko prej mislil, Slivar! Ali ti si vedel in čakal, da te zaloti uboštvo. Kje so tista tvoja imenitna dela, ki si mislil nanje in ki naj bi ti bila donesla časti in denarja? Tvoj ateljé je prazen, tako lep in prostoren ateljé, ki si mislil, da ga obljudiš z večnimi deli! No, ta dela so se prevračala tako dolgo po tvojih sanjah, da so izgubila že vse življenje in vso barvo; če iti jih ustvaril zdaj z nerodno roko, bi ustvaril spačene obraze, karikaturo prejšnje lepote ... Kaj se je zgodilo s tabo, Slivar? Ali nisi upal, da si napraviš vse solnčno življenje, ki bo tvoje srce bogato in veselo v njem in tvoja roka predrzna in svobodna? In glej, zaklenil si se bil v ječo .. .

Denar, ki ga je dobil Slivar na račun za spomenik, je skopnel v dveh mesecih, polovico so ga potrosili ob Bertini bolezni. Podpore iz Ljubljane še ni bilo — Slivar se je bal, da bi je sploh ne bilo — in prodal ni ničesar. Trgovec je stvari pogledal, se nasmehnil ter skomizgnil z rameni. „Kaj me imate za norca? Kdo pa {{prelom strani}} bo kupil te blazne reči? Ne spadajo v nobeno sobo — saj bi se prestrašil, kdor bi se ozrl nanje ... To ste! delali pač le za svojo zabavo.“ — Slivar se ni zelo čudil, — celo nekako veselilo ga je, da so njegove stvari „blazne“. Ni jih več spravljal in jih skrbno zagrinjal. „Nalašč ne; če ne spadajo v nobeno sobo, spadajo v moj ateljé; če so blazna, pa so moja, jaz sem jih napravil sam zase, samo omadeževale bi jih tuje roke in tuje oči, če bi gledale nanje topo in ne­umnoneumno. Žid se jih je prestrašil, — zdaj so posvečena!“ —

Dela ni nič več iskal in tudi zase ni nič več delal, niti igral se ni več. Ko mu je bil povedal Hladnik o Kettejevem spomeniku, je vzel v roko skico ter jo ogledoval. Zdela se mu je popolnoma ponesrečena, — Bog vedi, kaj je dihalo iz nje: duh domače zemlje je dihal iz nje, še prav nalahko, komaj se je opazilo, nihče bi ne čutil tega duha razen njega. Takrat se še ni bil popolnoma izrval, ni bil še otresel prahu in kaj je bilo še vse v njegovem srcu! Milo in težko mu je bilo in vzel je v roko kladivo ter razdrobil skico, da bi je nikoli več ne videl. Nato je napravil v naglici in v sirovih potezah drugo skico. Na prvi je bil pesnikov obraz sentimentalen: gledal je kakor zaljubljen študent, in nedolžen koder mu je visel na čelo. Ženska, ki se je spenjala k njemu, boječe in hrepeneče, je bila vitka, tenka, ne še dozorela, otrok poln neumnih sanj, in njen obraz je bil, kot da bi se igral na njem žarek tistega pohlevnega ljubeznivega, sanjavega sobica, ki sije tam doli ... Ali zdaj se je domislil pesnikovega obraza in zazdel se mu je ves drugačen. Videlo bi se, kot da se smehlja, toda odločilno črto so zakrivali brki: bolestno, skoro sovražno črto ob ustnicah; tako je bila krepka in globoka, da se je čudil, kako da je ni bil prej opazil. Samo nekoliko je bilo treba privzdigniti brke, potisniti jih v stran samo za milimeter, in ustnice so se zasmejale {{prelom strani}} na glas, grenko in razžaljivo: „Kdo pa ste vi, ki brskate po mojih možganih in ki mislite, da sem trpel vam na zabavo ter vzdihaval v taktu, da bi vi plesali? Postavili ste me na kamen, da bi mi darovali svojo milost, in zgodilo se je, da so moje noge nad vašimi glavami.“ — In čisto napačno je bil zarezal njegove obrvi; napravil je bil čelo gladko, veselo, jasno, popolnoma je bil prezrl tisto visoko razbočeno, uporno in samozavestno profilno črto, ki se je vzdigala iznad obrvi ter prehajala le polagoma, pol še nemirno, pol že resignirano v mirno črto visokega čela. Slep je bil, da ni videl te črte, ki je dajala obrazu čisto drug, nov izraz. Že je vstajala upornost pod tem čelom, oči so izpregledavale, niso še videle natanko, čudile so se še in gledale so z naporno pazljivostjo, še vprašujoče, a že prestrašeno. Korenine so bile še globoko v zemlji, a že so jih rvali, — koliko časa še, in krasno drevo bi bilo splavalo po reki? — In žensko, ki se je zdaj spenjala k njemu, je napravil bujno in dozorelo, toda njen obraz je bil mrtvaški, ustnice so se tresle v zlobnem nasmehu, kakor so se stresle časih Hladniku ... Tako je zarezal par sirovih potez in postavil je nedovršeno skico na tisto mesto, kjer je stala prej ona, ki jo je bil razdrobil. Zadovoljen je bil. Uničil je brez obžalovanja svojo preteklost, razdrobil jo s par udarci, izbrisal vse spo­minespomine nanjo. V kotu so ležale razbite tiste sanjave za­upljivezaupljive oči, tisto jasno čelo je ležalo razbito v kotu, tisto mlado, ljubezni polno srce, ki je trpelo in se zvijalo in gledalo v daljavo in sanjalo stokajoč in krvaveč vesele sanje o veseli prihodnosti. Razbito za zmerom — in soba je bila polna zaničljivega, resigniranega smeha, ki je prihajal izza rezko zarisanih, nalahko odprtih pesnikovih ustnic.

Nato se je ozrl po sobi. Mari je sedela ob oknu; zdelo se je, da dremlje, ali izza poluzatisnjenih trepalnic je sijal pogled na Slivarja. Miren in tih pogled, ki se ni vznemiril nikoli več in ki bi se ne prestrašil in raz­širilrazširil, ko bi ugledal smrt pred sabo. Slivarja je zazeblo od tega miru, — bal se ga je in zoprn mu je bil. „Ni ne smrt, ne življenje, brezdušno spanje je, Hladnikovo spanje.“ — V sobo je prišla za hip Bertina mati, tiha, skrbeča, bolna, — zmerom enaka; njena usoda je bila odločena že davno, ko je imela trinajst let in je nastopila tam doli v močvirju svoje hlapčevsko delo. Slabotna je bila in bolna, ali njena močna opora je bila vsakdanja skrb, ki ji je prilivala krvi in življenja. Obsul bi jo z bogastvom, in ugasnila bi v treh dneh. — Ko je odprla duri, je videl Slivar v drugi sobi starega Sykoro; sedel je v temi na stolu in dremal. Sključen je bil že zelo; v mesecih, odkar je bil ostavil pisarno, se je postaral za mnogo let; hodil je že težko, govoril je redkokdaj. Počasi je ugašal in danes ali jutri ugasne in ne vstane več. — Bog vas blagoslovi, pošteni ljudje! — Slivarju je bilo lahko; v tem hipu je vedel tako jasno, {{prelom strani}} da bo sijalo zmerom solnce v teh sobah, zmerom na novo rojeno iz veselega Bertinega srca, ustvarjenega za srečo. — Dokler stoji v sobi on, tujec, pada temna senca od njega in lega na stene, na obraze, na srce. Toda ko zapre duri za seboj, — kako bo zasijalo, zatrepetalo! — Vzdignilo se je za hip zagrinjalo in videl je daleč v prihodnost. Kakor prihaja sreča k sreči in življenje k življenju, tako je prišel k Berti vesel človek, ki je živel in ni mislil o življenju, in živela sta in se ljubila; njene sanje so bile razposajene in mladostne in niso frfotale tako daleč, da bi jih ne dosegla z roko; če je zahrepenela po rdečih rožah, — ob oknu so cvetele. In vsa soba je bila polna smeha in svetlobe. Iz življenja se je porajalo življenje: rdeči otroški obrazi so se smejali po sobi, svetilo se je deset svetlih, razposajenih oči, same svetle, razposajene Bertine oči. Tiste bolne rastline iz močvirja so zvenele hitro v tem gorkem solncu; ni bilo več ne očeta, ne matere, in ko je stopila Berta nekoč popoldne k svoji sestri ter postavila kavo na mizo, se Mari ni zgenila; obraz je bil miren, neizpremenjen, toda že mrzel in trd. Sedela je mrtva pet ur. In tako je ostalo samo življenje, zadnja senca je izginila, vse rulete so se vzdignile ...

Ko je stopil na cesto, se je domislil tiste družbe, ki ga je bila slavila predzadnji večer, preden je odšel iz Ljubljane. Tudi med njimi jih je bilo mnogo, ki so bili tisto življenje in tista „družba“, — ali celo na obrazili teh spoštovanih in dostojnih ljudi je bil sled tiste poteze, ki je bila začrtana tako globoko na obrazili literatov in slikarjev. Tista odurna, zaničljiva in ošabna poteza, ki je takrat Slivar ni razumel in ki ga je vzne­mirjalavznemirjala, tako da se je čutil med njimi tesnega, nedomačega. In zdaj jo je razumel. V spominu so stopili tisti obrazi bolj jasno predenj, kot da bi jih gledal pred sabo v resnici. Odurna, zaničljiva poteza se je razširila, njen izraz se je razlil po vsem obrazu. Zdaj je spoznal, da se je bila rodila iz mučnih, težkih misli, da je bil v srcu tisti nož, ki jo je bil zarezal pod očmi in krog ustnic; rezal je počasi, leta in leta, dokler ni popačil veselega obraza. Spoznal je tudi, odkod tista duhovita zlobnost, ki so je bili polni njih razgovori in odkod tisto sentimentalno reformatorstvo, ki se je ukvarjala z njim polovica teh ljudi ... Napol so bili že izrvani iz zemlje, tujci so bili že napol. Nekateri so se branili, da, mislili so celo, da so ukopani se vedno do vratu v domačo zemljo, ali njih misli so bile tuje in tujinske, samo še telesne zunanjosti so jim ostale, v resnici pa so bili že davno posegli po popotni palici ter otresli prah od svojih podplatov. Tisti, ki so bili umetniki med njimi, so govorili o domači, o „narodni“ umetnosti. Ko bi ne bili že davno tujci, bi ne govorili o taki umetnosti; njih umetnost bi ne mogla biti drugačna nego narodna, ne poznali bi druge. Toda njih misli in sanje so bile tujinske in sami so čutili to, branili so se in hrepeneli nazaj. Tudi reformatorji so bili med temi tujci, ki so se bali in sramovali tujinstva. Ali že njih teoretično reformatorstvo jih je izdajalo; niso živeli, temveč mislili so o življenju; niso bili ukopani v to zemljo, {{prelom strani}} temveč stali so ob strani ter gledali nanjo s kesanjem in hrepenenjem ... Drugi pa se niso branili in morda tudi hrepeneli niso več; Lužar je bil med njimi. Zavedali so se jasno, da so tujci, da nimajo nobenega opravka na tej zemlji. In sovražili so jo; da. samo mrzlo sovraštvo je bilo na njih obrazih in v njih besedah. Če so hrepeneli, so hrepeneli drugam, ali trdo vsakdanje življenje jih je kovalo na to tujo zemljo, ki je niso več poznali in je niso ljubili. Sovražili so jo, ker jih je rodila ...