Snov za novelo: Razlika med redakcijama

odstranjena 2 zloga ,  pred 7 leti
m
popravki
m (popravki)
m (popravki)
Bilo je, kakor da je vrgel kdo gorečo bakljo daleč ven na travnato planjavo ... Ogenj se je prijel in zadehtelo je sladko po tlečih cveticah ... In tiho so se plazili sanjavi, modri plamenčki med njimi dalje in dalje v njegovi in njeni duši ... Zakaj tudi v njem je buknila strast samo tisti popoldan mogočno in strmo v zrak, potem pa se je spustila k tlom in se razlivala širše in širše tja črez in švigala globlje in globlje tja noter v njegovo dušo...
 
Spoznaval jo je hitro. Saj mu je bila popolnoma odkritosrčna. Da, spočetka včasi morda še celo preveč ... Spočetka se mu je včasi zazdela podobna novoporočeni gospodinjici, ki razkazuje svojim posetnikom s posebno uslužnostjo vse svoje stanovanje in jim odgrne celo zagrinjalo črez posteljo, da vidijo lepo svileno odejo in nežnobelo zglavje ... Spočetka ga je včasi zadelo neprijetno, če se je lotila le preveč nežensko,. z le preveč objektivnimi in vsak dvom o njeni zgoljstvarnosti odklanjajočimi izrazi gotovih vprašanj in predmetov, ki so edino tedaj poetični in lepi, če jih zakriva misterijozni somrak, če jih obdaja opojen vonjav dim ...
 
A potem sta si poslala drug drugemu svoji sliki. Dolgo je strmel v njen dražestni, fini obrazek in potem se je sklonil in ga poljubil. In da je tudi on njej ugajal, je spoznal kmalu. Njena pisma so se odtlej razlikovala bolj in bolj od prejšnjih. Nekaj mehkozbeganega jo je bilo obšlo in gladka, samozavestna, varna govorica se ji je začela trgati v plaho, hrepenenja polno in bolj in bolj sramežljivo jecljanje ... Spoznal je, da so se njena čuvstva, plavajoča doslej po njeni duši, spustila na dno ter začela pronicati polagoma v njene žile, v njeno kri, v celo njeno telo, da postaja celo njeno čuvstvovanje bolj in bolj čutnostno, in vedel je, da se šele zdaj izpreminja njeno prijateljstvo v ljubezen ...
Nekega dne jo je srečal sredi teh ljudi in ob njeni strani je stopal zopet oni mladi mož, ki ga je videl že na Koroškem. Zaskelelo ga je in obrnil se je vstran, da bi ga družba ne opazila. „Če jo pozdravim, se zlaže, da sem najmanj kak svetnik!“ je za-mrmral temno. Drugi dan pa je začela sama
 
pripovedovati, da je prišel včeraj neki baron Windberg s Koroškega, ker si hoče na jugu utrditi zdravje, in da je star prijatelj njene gospode in da ga pozna ona že iz poletja. Pavel je bil prepričan, da je že dlje časa tu, in zadelo ga je še bolj neprijetno, da se Helena opravičuje, a molčal je in se naredil, kakor da ga vse to nič ne zanima. Ni bilo to, kar je občutil, ono, kar imenujejo ljudje navadno ljubosumnost. Tudi če se mu je za hip posilila misel, čemu hodi neki ta baron za njo, kake namene ima in ali morda Heleni vendar ne laska le preveč, da je prišel tako daleč za njo in bi jo to slednjič lahko zmotilo, se je moral vendar vselej umakniti vsak sum, če ji je pogledal v obraz. „To dekle ne, more pasti, ako samo noče! Če bi jo pa zasnubil resno in bi se ona odločila zanj, no — kaj se hoče? ...“
 
Dalje ni mislil, in kar ga je razjedalo, je bilo edino to, da je on {{prelom strani}} tako boren in neznaten proti tem ljudem iz velikega sveta in da je kakor usmiljenje, če stopi Helena doli k njemu.
„To ni dobro, da se tega zavedaš,“ je ponovil zamolklo.
 
„To ni dobro, da se tega zavedava oba, ti in jaz!“ je poudarjala počasi. „Premišljevala sem veliko o tem . .. Posebno potem, ko sem te tako čudno sprejela tam gori v onem gozdu, sem veliko premišljevala in zdi se mi, da je nekaj zelo tragičnega v najini ljubezni...“
 
„In zdaj je obema hudo, ko govoriva o tem!“ je opomnil votlo in nevoljno in se ji ozrl v obraz.
17.101

urejanje