Praznik krizantem: Razlika med redakcijama

 

Na trgu so sedela pod dežniki ženske in prodajale krizanteme, ki so gledale s prijaznimi, belimi očmi čez robe košar in jerbasov. Rože smrti, pa tako prijazne oči! Saj bi jo človek nosil vedno v svoji gumbnici, tudi na poročni dan. Zakaj jo je človek izbral v tak namen? Pristopil je starec, pristopila je žena, deklica je dala desetico, morda zadnjo desetico … Vsakdo je potem prejel šop cvetov, del jih v naročje kot otroka in jih pobožal, če ne drugače, s pogledom. Hrepeneli so na svatovščino, pa so šli na grob — vsa ta množica. Uboge krizanteme! Tiha svečanost praznika, ki sem ga po njih imenoval, jih je položila na prsi tisočerim, da so plapolale tihi, beli plamen življenja.

 

Kar sem videl v življenju, najlepša je bila tista pot na pokopališče. Cesta, — kot bi potegnil premo v večnost. Na obeh straneh vrsti košatih kostanjev, ki se tam v daljavi stikata. Ta cesta nima konca, ne, nima konca, nima izhoda, če greš po nji — ne prideš nazaj! Ah! — — Ne, ne! Tudi nazaj se vračajo množice, brez krizantem, črno oblečene, polglasno kramljajoče. — Vendar ta cesta nima konca, kraj, kamor se pomikamo, nima izhoda … Ah, da se nisem mogel nikdar iznebiti na ti cesti misli na večnost! — Stiskajoča vrsta v dalji se je razdelila, pokazala so se troja vrata in nas požrla med visoke ciprese, temne, resne, kot črni plameni so gorele v vlažni, mračni dan. Črne postave so se sklanjale nad grobove, šepetale, objemale krizanteme, ki so mokre gledale izpod mramornatih kamnov, misle, da objemajo drage … Ubogi ljudje!