Spomin na sv. večer: Razlika med redakcijama

S slovesnim plaščem odeta in praznična je vas nocoj, kakor bi slutila, da obhajajo njeni stanovniki spomin bornega rojstva Kristusovega. Vse tiho je po vasi, nič ni tistega običajnega šuma in nikjer ni čuti človeškega glasu. Razsvetljene koče pričajo, da so se zbrali vsi ljudje posameznih družin, da skupaj v veselju in sreči preživijo skrivnosti polni Sveti večer.

Tudi Janezova kočica je bila razsvetljena in tudi v njej so obhajali rojstvo Kristusa, toda pač ne tako kot druga leta. Pri mizi, pogrnjenim z belim prtom je sedela Ana, si podpirala z desnico glavo in strmela zamišljeno po sobici. Pred njo je ležalo drobno pisemce, ki ga je obotavljoče vzela v roke, preletela z očmi in zopet odložila. V kotu sta popravljala Anica in Tonček jaslice, še vedno našla kaj, kar jima ni bilo všeč, razpostavljala po mehkem zelenem mahu krotke ovčke in belo rumena jagnjeta. Ko sta menila, da je vse v redu, sta stopila k mamici in jo obsipavala z vsakovrstnimi vprašanji.

Pa naenkrat je opazil, da ima mama solzno oko in takoj je pozabil na jaslice in skrbno vprašal: »Pa mamica, kaj ti je, da si žalostna?«

Mama je vzdihnila globoko, se obrnila k otrokoma in rekla s pretrganim glasom: »Ne bo ata nocoj, otroka! Tu imam pismo, kjer nam vošči vesele praznike in piše, da ne more priti. Ne smeta biti zato žalostna, ker ljubi Bog bo že tako ukrenil, da se povrne ata zdrav in nepoškodovan! Pojdita sedaj k jaslicam in molita za srečno vrnitev dobrega očeta!«

Zunaj je zapel glas zvona, lepo kakor še nikoli niso doneli njegovi zvoki in nesli od hiše do hiše vabilo k polnočnici. Ana se je zdrznila, kakor bi se prebudila iz omotice.

Stopili so v temno noč in mrzla sapa je podila mokre snežinke v obraz. Molče so stopali drug za drugim po težavni, z belim snegom posuti poti, po gričku navzgor, proti cerkvici. Ana je mislila, kako vse drugače je bilo v prejšnjih letih, ko sta korakala z Janezom po ravno tej poti k polnočnici, otroka pa sta si slikala v živi domišljiji svečano razsvetljeno cerkev, jaslice pri stranskem oltarju, lepo petje in zveneče bučanje orgelj na koru. Zatopljenim v raznovrstne misli se jim pot nikakor ni zdela težavna, in z neko lahkoto so dospeli do cerkvice. Vstopili so.

Sveta tišina je vladala v božjem hramu in pobožno so molili verniki. Anica in Tonček sta gledala in se čudila. Bila sta že mnogokrat pri službi božji, a tako krasno, tako svečano se jima še ni zdelo nikoli. Ravno ko sta zapazila umetno izdelane jaslice na desni strani, je zapel zvonček in pristopil je duhovnik. Na mah se je razsvetlila cerkev še bolj, orgije so zagrmele mogočno, in iz kora je zadonela božična pesem: »Sveta noč, blažena noč...«

 

A.Š.